Spomini na otroštvo, vojna leta in čase po njih

Po spominu in zabeležkah na računalnik skupaj spravil v letih 2013, 2014 in 2015

Jože Hladnik (26. 8. 1929 – 12. 7. 2015)

Zadnja verzija.

Na svet sem prišel, tako so mi povedali, precej težko. Mama je pričakala svoj prvi porod doma, v Borovnici, na hišni številki 7, tako kot takrat vse mame. To se je dogajalo na dan 26. avgusta 1929, ob kateri uri, še danes ne vem, katera ura bolj drži. Ali mamina ob devetih dopoldne ali Dorina ob devetih zvečer. To ni nikjer zabeleženo. Ni važno, glavno je, da sem danes tukaj in pika. Ob porodu bi moral zavriskati, oprostite, zajokati, a iz sebe nisem spravil niti najmanjšega glaska. Babica (uradna, ne sorodnica), ki je bila pri porodu, me je nekajkrat vrgla v zrak, me ulovila in me »primorala«, da sem zadihal in zatulil na ves glas. Vsi okrog mene so se oddahnili, kajti lahko bi se končalo drugače. Takrat se je kar pogosto dogajalo, da je otrok preminil pri porodu. No, jaz sem se, kot še pozneje večkrat, le nekako ognil tistemu, kako že pravijo, vnebohodu, ne ne, k vragohodu, ker v nebesa ne verjamem, potem pa nimam druge izbire kot na avdicijo v spodnji dom.

Mojih otroških let se le delno spominjam. Saj je od takrat minilo kar precej časa. Zato vsa moja pisanja ne bodo vzdržala popolne verodostojnosti, ne bodo pa daleč od resnice. Kar zadovoljen sem, da so me pripravili k dihanju, kajti postajal sem že modrikast. (Zdaj sem že bolj rdečkast, vsaj v lica, a nisem pijanec, čeprav me je v bolnici medicinska sestra prištela h kroničnim pijancem že na podlagi rdečih lic, ko me je gledala v obraz. Hotela je še moje zagotovilo, da bi s priznanjem pritrdil njenim strokovnim ugotovitvam, da pijem. Seveda pijem, poleg vode včasih tudi kakšen kozarček dobrega vinca, saj je po mnenju mnogih zdravnikov, še kako koristen. No, nasmejala sva se oba.)

Pa se ozrimo v čase mojega pridobivanja samozavesti, kilogramov in centimetrov.

Mama in oče sta prišla v Borovnico iz Podpeči oziroma Jezera, oče pa še prej iz Kamnika pod Krimom. Mama je končala osnovno šolo, oče pa tudi kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Kadar ga je kdo vprašal, koliko razredov je opravil, je bil odgovor vedno: »Dva razreda.« »Kako, samo dva razreda? Kako si pa potem lahko šel na kmetijsko šolo?« »Ja, kar precej let sem hodil v šolo. Štiri leta sem obiskoval pouk popoldne v pritličju šole, nato pa še štiri dopoldne v zgornjem nadstropju. Pa ne misliti, da sem se samo učil. Poleg šolskih obveznosti me je čakalo doma še delo na kmetiji in v gozdu. Šola je bila na zadnjem mestu.«

Kot prvorojenca ga je oče poslal v kmetijsko šolo, da bo prevzel posestvo z znanjem, ki bi ga tam pridobil. Saj ga je, pa še z velikim veseljem, ker je bil pouk zanimiv v vsakem pogledu. A iz tega ni bilo nič. Moj oče je hotel v Ameriko, kjer je služil denar tudi njegov oče, preden se je priženil na kmetijo k vdovi Frančiški Smole, z rojstnim imenom Pristavec. Tako se je tudi največkrat reklo: na Pristavčevi kmetiji. Nikdar nisem slišal, da bi kdo dejal: pri Hladnikovih.

Starega očeta se spominjam iz svojih otroških let, malo manj pa pozneje iz šolskih let. Bil je postaven, visok možakar, prej suh kot debel, z velikimi in zavihanimi brki ter z zlatim uhanom v desnem ušesu. Staro mamo Pristavčevo imam prav malo v spominu. Prijazna, majhna, skromna ženica, v dolgi, ponavadi težki črni obleki do tal, v prav tako črni kuhinji, s kuhalnico ali burklami v rokah, pa še s peharjem suhih hrušk, krhljev in podobnih kmečkih dobrin. Preminila sta drug za drugim, stari oče leta 1940, stara mama pa nekaj let prej.

Ker se je moj oče odločil, da bo ostal skupaj s svojo izbranko, je posestvo prevzel atov mlajši brat France, najmlajši atov brat Tone pa je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, a je ni dokončal. Službo je dobil na polotoku Pelješcu kot finančni uslužbenec do začetka druge svetovne vojne.

Stara mama iz gostilne in trgovine v Podpeči je ostala sama za vse po moževi smrti na fronti leta 1916. S pomočjo moje mame in Dore je naprej vodila delo na posestvu. Ostali trije otroci pa so po uspešni osnovni šoli dokončali srednje šole. Ko je moja mama zvedela, da namerava njen fant, moj bodoči oče, v Ameriko, je prijokala k mami. Ta je takoj začela iskati kakšen gostinski lokal, ki bi ga kupila za doto hčerki. Ni ji uspelo, čeprav je iskala lokal tudi v Zagrebu. To mi je povedala mama, ko me je obiskala med šolanjem na Višji fizkulturni (športni) šoli v tem mestu.

Ob smrti starega očeta Ivana je stari stric Lojze iz Borovnice obljubil stari mami, da bo preskrbel enega otroka, saj svojih ni imel. Tako je ostalo edino upanje, da bo stari stric privolil, da moja mama namesto strica Jožeta prevzame njegovo posestvo. To je bilo precej zadolženo zaradi trgovine, v kateri je gospodarila njegova žena Fanika Godec, rojena Telban. Ona je blago samo naročala, plačevala pa ga ni. Oče in mama sta dolgove poplačala, izplačati pa sta ji morala še polovico vrednosti pridobljene posesti. Ker nista imela več denarja, so se dogovorili, da ji bosta namenjala določeno vsoto vsak mesec, dokler ne bo v celoti poplačana dogovorjena vsota. To je trajalo vse do prihoda Italijanov leta 1941, ko sta ji izplačala še zadnji obrok.

Ata in mama sta se takoj po poroki 5. novembra 1928 preselila v Borovnico k stricu Lojzetu v gospodarsko poslopje na dvorišču. V prostore gostilne in trgovine jima Fani ni pustila prihajati. Stric je ležal bolan v vogalni sobici, a k njemu nista smela, tudi zaradi nalezljivosti bolezni. Po pripovedovanju moje mame je njegova žena bolj malo skrbela za njegovo počutje, tudi s hrano mu ni kaj dosti postregla. Zato je moja mama na skrivaj prinašala priboljške in mu jih nastavljala na okno. Večkrat te hrane ni dobil, ker jo je Fanika vrgla proč, češ da ni dobra za bolnika.

Po smrti bolehnega strica v letu 1929, imel je jetiko, sta se preselila v izpraznjeno stanovanje, ki ga je zapustila njegova vdova Fanika. Celoten dohodek od obeh lokalov je od začetka bolezni strica Lojzeta spravljala na svojo knjižico. Blago je samo naročala, dolg pa sta po dedovanju morala poplačati moja starša, kajti s podedovanim posestvom sta podedovala tudi vse dolgove. Z zajetno malho je potem v predmestju Ljubljane odprla svojo trgovino, ki pa je zaradi negospodarnosti in življenja na veliki nogi kmalu propadla.

Na bivanje v Borovnici iz svoje rane mladosti nimam kaj veliko povedati. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin posedanje v kuhinji med gosti na zaboju za drva pri štedilniku, kjer sva z bratom največkrat vlekla na ušesa pogovore. Z mamo sva poslušala borovniški ali cerkveni pevski zbor, ki se je prišel odžejat v našo gostilno po napornih vajah. Ja, moram povedati, da sta starša hišo, gostilno in navade ljudi podedovala, zato svojega prostora nismo imeli. Vse se je dogajalo v kuhinji, v drugih dveh gostinskih prostorih pa le ob sobotah in nedeljah. Kadilo se je vsevprek, največ poceni cigarete Drava, včasih pa so si boljši gostje privoščili tudi kakšno cigaro ali pa nabasali svoj vivček. Tudi čikalo se je, saj smo zato morali imeti po vseh predpisih v prostorih tudi pljuvalnike za tiste, ki so si tlačili tobak v usta ali nosnici. Prvim se je reklo čikarji, drugim pa njuharji. Pred njimi sva z bratom pogosto pobegnila na dvorišče pod ali na kostanj, ki je rasel na dvorišču poleg gnojišča. Prav s tega drevesa sem padel z najnižje veje, zamislite si, naravnost v gnojno jamo, v gnojnico. Le ta je ublažila trd pristanek. Rešila me je mama, ki je opazovala moj podvig s kuhinjskega okna. Če me ne bi, gotovo ne bi zdajle pisal o tem.

Najina zatočišča so bila še senik, pa bližnji gozdiček ali pa vrt z jablano, na kateri sva imela vsak svoj »pilotski« sedež na rogovilah drevesa. Prebrskala sva vse kotičke nad drvarnico, kjer sem, zdaj že drugič, pristal na tleh, ampak ne na mehkem. Pač, v drvarnici, kje pa naj bi pristal drugje kot na polenih. Če je bilo kaj posledic, ne vem. Vsekakor pa sem jih dobil po riti, češ da ne bom še kdaj plezal pod streho drvarnice. Koliko sva bila s tem prikrajšana pri raziskovalnem delu, ne vem, ker je bilo še kar nekaj skritih kotičkov, ki jih oče ni nikoli pregledal. Naj omenim, da je bila hiša zgrajena leta 1840, torej precej stara. Odkrivala sva stare in odvržene predmete na podstrehi, vse zaprašene in prepredene s pajčevino. Najzanimivejše so bile vojaške sanke iz prve svetovne vojne, ki jih je uporabljal stari stric pri oskrbi vojakov na Malencah. Najbrž so pozabili nanje. Bile so nekoliko večje od običajnih sank, zato niso bile preveč dobrodošla trofeja za naju dva med ostalimi sankarji. Kaj kmalu sva jih uničila. Ata je na mamino pobudo naročil nove pri edinem kolarju na Lazah. Te pa so bile tudi na pogled lepe in bolj hitre od drugih.

Vsako soboto sva morala z bratom sodelovati pri pometanju ceste pred hišo. Kasneje smo morali to opraviti otroci sami, midva in Milena Ermenčeva. Seveda, takrat še ni bilo asfalta, za vsakim vozom pa se je kadilo, če nismo ceste pošpricali. Kangle so bile za naša leta pretežke, zato smo jih polnili le do polovice. Seveda se je delo s tem zavleklo v večer in zmanjkovalo nam je časa za igre na dvorišču.

O asfaltu se nam takrat še sanjalo ni. Prvi osebni avto je prišel v našo vas nekako leta 1935. Kupil ga je naš sosed, tovarnar in lesni trgovec Majaron. Prevažal pa ga je izučeni mehanik Viktor Turšič z Dola, ki je bil tudi reden gost v naši gostilni.

Tudi pri zlaganju drv smo bili vedno prisotni otroci. Nič nismo gledali na trdnost zloženih polen. Naša površnost pa se nam je maščevala, ko se je cela skladovnica podrla, in spet jih je bilo treba zlagati. Prva leta nama ata ni dovolil sekati polen. S šolskimi leti pa sva bila deležna tudi pouka, kako se pravilno sekajo drva, namenjena za kuhinjo. Jasno, včasih sem namesto po čoku zasekal v kakšen prst na roki, kar se pozna še sedaj v letih zatona. V gostinski sobi smo v hladnejših dnevih ob sobotah in nedeljah kurili v večji peči z bolj debelimi poleni. Tudi to je bilo največkrat najino opravilo. Sploh je bilo najino vsakodnevno delo dostava drv v kuhinjo v posebej naročeni malo večji spleteni košari z ročajema na vsaki strani.

S šestimi leti sta me ata in mama že uvajala v gostinsko delo. Najprej sem pomival kozarce v pločevinasti posodi, ker vodovoda še ni bilo. Sčasoma pa sem smel tudi postreči kakšnega manj zahtevnega gosta. Kako težak je bil štefan, kaj šele drajer za takega fantiča, ne bom pisal. V vseh letih moje strežbe nisem nobenega razbil, no, če sem iskren, menda je bilo to le enkrat. V šolskih letih sem velikokrat pomagal streči mami in očetu v gostilni. Med tednom je bilo bolj malo prometa. Ob sobotah in nedeljah pa je bila gostilna kar malo premajhna. Druge gostilne so imele slabši obisk, kajti pri nas se je redno poleg pijače vsako soboto zvečer in v nedeljo cel dan dobilo zelo okusen golaž in vampe, v zimskem času pa tudi krvavice in pečenice in ta veliki ocvirki. Seveda ni manjkal svež, doma pečen kruh. Tega sva zaduhala še v postelji, tako je zadišal, ko ga je mama pekla v krušni peči. Suhomesnati izdelki pa so bili na voljo skozi vse leto, če smo imeli srečo pri sušenju v dimu in na zraku. Večkrat se nam je na kakšno šunko podelala mesarska muha in jo uničila. Tako je bilo, ker še ni bilo hladilnikov. Ko smo zvečer ob določeni uri zaprli lokal, sem se samo sesedel na klop od utrujenosti. Nikdar nisem od staršev zahteval žepnine ali procentov od iztržka. Vse sem delal rad in prostovoljno. Marijan pa se je z mamo dogovoril za določen procent od tistega, kar je pokasiral, in to tudi pošteno dobil.

Najino delo je bilo, da sva hodila v klet po vino. Najprej z dvolitrsko steklenico ali po domače s štefanom, potem še s trilitrsko ali drajerjem. Pivo smo imeli odprto na pipi, hlajeno z ledom, ki smo ga dobili pri mesarju, ustekleničeno pa v naši hladni kleti. Po tega je bilo treba večkrat v klet, saj več kot štiri steklenice naenkrat nisem mogel nositi. Tudi točeno pivo je hitro pošlo. Obstajali sta dve vrsti sodov, 25- in 50-litrski. Pri nas smo nabavljali manjše, ker jih je bilo lažje prikotaliti iz kleti. Ata naju je naučil, kako se sod pravilno nastavi. Če sva bila nerodna, je nekaj pene ušlo mimo pipe. Oče naju je samo postrani pogledal, kaj hujšega pa ni bilo. Za nagrado sva včasih dobila po en požirek pirovske pene.

Zgodilo se je, da je dobavitelj vina dostavil naročeno količino vina v enem tristolitrskem sodu. Oče nama je naročil, da ga pretočiva v dva manjša soda, ker je manj možnosti, da se pokvari. Seveda je bilo treba sode prej dobro pomiti. V ta namen sva šla z bratom v kamnolom ob Borovniščici po kvaliteten modrikast gramoz. Tega sva potem, kamenček po kamenček, spravila v sod, dolila še vodo in potem ta sod prevračala levo in desno tako da je kamenje odstranilo vso nesnago in vinski kamen v sodu. To je včasih trajalo kar po nekaj ur, toliko da je po izpiranju prišla na dan čista voda. Potem sva sod po strmini spravila v klet na lege. Požveplala sva ga in začela s pretakanjem vina. Da bi bila čim prej gotova, sva ga pretakala na dveh koncih. Pri pipi in na natego pri odprtini za veho. Kljub temu sva se pri delu zadržala kar nekaj časa. Zaradi vinskih hlapov sva prišla iz kleti rahlo omotična. Oče naju je začel grajati, zakaj sva pila vino. Midva pa, da ga nisva popila niti kapljice, oče pa, ne mi lagat. Takrat se je vmešal slučajni gost, ki je očeta podučil, da se lahko omamiš tudi samo od vinskih hlapov. Tako sva jo odnesla brez kazni.

***

Malo sem zašel na stranpot. Nič ne de, bom že našel rdečo nit, da ne bo zmede. Torej, ko sva z bratom stikala po seniku, sva odkrila v skritem kotičku gnezdo kurjih jajc, kamor jih je namesto v kurnik nosila ena od kur. Sploh je bil senik ali skedenj naše igrišče, skrivališče in pribežališče. S tramov, ki so vezali ostrešje, smo skakali v nametano seno in ponavljali skoke, ki smo se jih učili pri telovadbi v telovadnicah sokolskega ali prosvetnega doma. Nam otrokom ni bilo prav nič mar za razprtije med tema dvema društvoma. Prvi, sokoli, so bili bolj napredni, drugi, orli, pa bolj nagnjeni k cerkvi. Mi pa smo z veseljem hodili v eno ali drugo dvorano na preizkušanje svojih sposobnosti. Začeli smo ob štirih pri orlih in nadaljevali ob šestih pri sokolih.

Poleg telovadnic sem redno obiskoval tudi borovniško knjižnico, ki jo je vodila družina Lebez v svoji prodajalni oziroma trafiki. To ni bil tako majhen prostor, kot si ga predstavljamo danes, ni bila samo ulična prodajalna cigaret, časopisov in drobnega nekurantnega blaga, ampak smo tam dobili poleg knjig tudi šolske zvezke, risalne potrebščine in liste ter mnogo raznovrstnega papirja z vrisanimi kroji in načrti za izdelovanje perila, vezenin in pletenin. Ko si vstopil skozi vhodna vrata v ta prostor, so vrata udarila v zvonec nad njimi, ki je s tem priklical nekoga domačih, da nas je postregel. Tam sta živela tudi njihova sinova, takrat še študenta. Starejši, Mirko, je postal akademski slikar, tudi dobro leto najin profesor risanja na bežigrajski gimnaziji. O njem bom še spregovoril kasneje. Drugi je bil Drago, postal je doktor biokemijskih znanosti. Njemu je med vojno, ko je delal kemijske poskuse, razneslo zamešano snov in mu odtrgalo tri prste. Če se prav spomnim, je bilo kar nekaj uspešnih študentov iz naše vasi v mojih osnovnošolskih letih.

V naši hiši je bila tudi vaška trgovina z mešanim blagom. Lastnika, Ermenčeva, sta bila zakonski par iz Ljubnega na Štajerskem in sta se preselila od tam v naše kraje. Tudi stanovali so pri nas v zgornjem nadstropju. Njihova hčerka Milena, le dva dni starejša od mene, nama je z bratom delala družbo ves čas našega odraščanja, do odhoda v ljubljanske šole.

Pa to ni bila edina trgovina v vasi. Takoj pod našo hišo je bila precej bolj založena trgovina bogatega trgovca Majarona, na zgornji strani pa Kranjčeva trgovina, ki pa ni nudila večje izbire. Pa še ena, Petričeva, v zgornjem delu vasi, ob kapelici in napajališču za živali, dva mesarja s prodajalnama mesa in mesnih izdelkov, pa še led smo dobili za gostilno pri enem ali drugem mesarju. Sploh je bilo v Borovnici obrtnikov, kolikor si jih danes še misliti ne moreš. Šivilj je bilo kar nekaj, tudi krojačev ni manjkalo, na koncu vasi še pek, ki je pekel tako dober kruh v štrucah, še boljše pa so bile njegove žemljice in še boljši kifeljčki. Pa svojega brivca in frizerja s frizerko je imela vas. Ko je opremljal svojo frizerijo, je naročil vaškemu pleskarju, naj mu naredi tablo z napisom: Brivec in frizer Branko, pika, Tortič (Branko. Tortič). In dobil je tablo z napisom Branko Pikatortič. Pleskar ni znal srbohrvaščine, frizer pa ne slovensko. Tako je nastala omenjena tabla in vaščani so spet imeli vzrok za smeh.

Ja, na tri kovačije bi skoraj pozabil, žage so bile najmanj štiri, moderne in velike (Petričeva, Majaronova, Švigljeva na Bregu in Kobijeva ter manjša Cerkova z mlinom, zunaj vasi pa še kakšne tri manjše, vse na vodni pogon potoka Borovniščice). Poleg tega je bila še Majaronova ali Kobijeva (nisem prepričan, čigava je bila) tovarna za izdelavo pet za ženske čevlje oziroma za salonarje. Tudi parketne deščice in verjetno še kakšen drug proizvod je prišel iz teh delavnic. Nisem pozabil niti na sedlarja pri Mavčevi gostilni, pa fabriko stolov na koncu vasi, kjer je bila doma mlada damica Žuta, ki je bila prav všeč Marijanu, kadar ni bil zaljubljen v Mileno.

Še o gostilnah moram kakšno reči. Kar deset jih je bilo v tistih časih. Naša, Godčeva pri cerkvi, nekoliko nižje Zalarjeva, na drugi strani ceste Cerkova, malo dlje Fortunova, zraven Petričeva in še Mavcova, vse tri na razdalji kakšnih 100 m. Zadnji dve pa na Dolu pri Drašlerju in na Bregu, še ena Švigljevih z veliko žago. Navzgor od naše hiše pa še ena Petričeva, pa Švigljeva (sinova dvojčka sta bila častnika še v stari Jugi), in nekoliko dlje v Brezovici še ena Majaronovih. No, pijancev zato ni bilo prav nič več. Tudi mizarjev je bilo nekaj. Najbolj znan je bil Oskar Lešnik z bratom, še en mizar nasproti kovačije Kovačič in mizarstvo pri Fortuni, na kolarja z najboljšimi sankami daleč naokoli sem se spomnil šele zdaj, ko sem šel po spominu od hiše do hiše in ugotavljal, kaj je bilo v njih zanimivega.

Tudi čevljarje smo imeli. Najbolj znan je bil Furlan, ki je imel pomočnike in vajence. Tudi njegov sosed je bil čevljar, a je imel bolj malo dela. Mimogrede, naš čevljar je imel daleč naokoli najboljšo sušilnico za sušenje mesa. On nam je posušil vse prašičje dobrote za doma in za gostilno. Bil je reden gost v naši oštariji. Vedno sem mu poleg vina prinesel še lonec tople vode, da si je ogrel pijačo. Je rekel, da zaradi zdravja.

Manjša, toda edina obrt daleč naokoli je bilo izdelovanje držajev za metle, lopate, krampe, sploh za vsakovrstno orodje, vse ročno izdelano iz vej leske, bukve in drugih vrst lesa. To so bili trije bratje, eden je doma z rezalom ali gladilnikom oblikoval ročaje, dva pa sta po okoliških gozdovih iskala in nabirala les za obdelavo. S tem so se preživljali. V gostilno so prišli le redkokdaj. Njihov dnevni prostor je bila delavnica s klopmi za skobljanje, verjetno skobeljniki, ki so bili založeni z lesom in lesnimi odpadki, skobljanci. Če pomislim, je bilo v vasi polno obrtnikov, za katere sploh nismo vedeli. Ko pa smo jih rabili, so se vedno našli ljudje, ki so priporočili ustreznega mojstra. Kot otrok in šolar sem večino teh obrtnikov opazoval pri delu in včasih tudi kaj malega postoril. Največ pri mizarju Oskarju in pri kovaču na koncu vasi, kjer sem razpihoval žerjavico z mehom. Doma pa sem pomagal pri zidanju, pri pripravi malte in betona, lopatenju na vrtu, hranjenju in čiščenju živali v hlevu, največ pa s strežbo v gostilni. Tudi zidarjev je bilo kar precej, saj so imeli stalno delo na viaduktu. Da o kmetih ne govorim. Teh je bilo največ, saj jih je bilo samo okoli naše hiše vsaj deset, če ne več.

Veliko doživetje za vse vaščane in tudi nas otroke je bilo kresovanje na Kupih pod Planino. Nastali so baje ob gradnji mosta, nisem pa prepričan. Čisto zraven je kakšnih dvesto metrov dolg in dobrih dvajset metrov širok pašnik v lasti pašne skupnosti, če se ne motim. Tja naju je spremljal oče, da sva opazovala kmečke fante, kako so prižigali kres, se veselili in vriskali. Ob dogorevanju kresa pa so mladci z zaletom skakali čezenj, nespretni tudi v žerjavico.

Vse druge večere sva morala z bratom Marijanom spat že ob osmih. Največkrat naju je spremljala spat naša pomočnica pri delu v gostilni oziroma pri domačih delih. Imela sva sicer svojo sobo, neizolirano, brez peči za zimsko ogrevanje, rjuhe so bile grobe, lanene, pozimi še kako mrzle. Postelja je bila samo ena, v njej sva spala ves predšolski čas, eden pri vzglavju, drugi pa pri nogah. Dekla, tako smo jo imenovali, če je ni bilo zraven, spomnim se Mivcove Francke iz zgornjega dela vasi in Minke iz atove vasi Kamnik pod Krimom, naju je prijela za roke, da sva oba naenkrat skočila v mrzlo posteljo. Če je bil kdo od naju prehiter, sva skok ponovila. Sicer pa sva si največkrat pripravila vsak svojo opeko, ki se je grela v pečici pri štedilniku, jo zavila v cunjo in jo pred skokom pod odejo položila vsak na svojo stran v postelji. Kar nekaj časa sva imela toplo pod odejo. Dostikrat pa sva se tudi zbrcala, če je hotel imeti kdo od naju več odeje. Ko sva postala šolarja, sta starša naročila pri Oskarju posteljo in omaro za naju. Omara je še sedaj v uporabi pri nas doma.

Še ena zanimivost se je dogajala vsako leto za očetov god. Takrat so namreč borovniški tamburaši zaigrali očetu podoknico, seveda z namenom, da bi za svoj trud in dobre želje prejeli zastonj pijačo. Igrat so prišli tudi v lokal. Dobrih želja pa sem bil deležen tudi jaz, čeprav igranje tamburašev ni bilo namenjeno meni.

V gostilni so se večkrat dobile razne druščine. Čisto slučajno, nihče jih ni vabil, ampak vino in vesela družba jih je pripravila, da so počeli vse mogoče, tudi neumnosti. Ob nedeljah je proti večeru zmanjkalo golaža in vampov, kar je bila naša stalna postrežba ob koncu tedna. Ker oče in mama nista mogla vsem ustreči, je vesela družba prijela za veliko posodo s premerom kakšnih 70 centimetrov v kateri je bilo le še malo golaža, vzeli so dva hlebca kruha, se posedli okoli posode v krogu na tla gostilniške sobe in namakali kose kruha v preostanku golaža. Pri tem opravilu je bilo več smeha kot pa potešitve lakote. Neki burkež, ki ni uspel pomazati po dnu posode, je ob zadnjih poskusih, da bi prišel do slastnega grižljaja, od daleč pljunil v kastrolo in si tako priboril zadnje ostanke golaža.

Spet drugič je druščina poslala za kazen pri neki igri enega od udeležencev, da teče do Cerkove žage in nazaj, kakšen kilometer daleč. Za dokaz pa je moral prinesti nekaj značilnega iz njegovega mlina. In kaj je prinesel, ne, prikotalil? Prikotalil je mlinsko kolo, ne tisto, ki ga poganja voda, ampak tisto, ki s svojim zobovjem na obodu vrti ali poganja drugo kolo ali vreteno (premer je približno 2 metra). Smeha in igre je bilo prav kmalu konec, ko se je na vratih pojavil žandarmerijski narednik in začel spraševati, kdo je ukradel omenjeno kolo. Po nekaj poučnih besedah in grožnjah, da bo šel sedet v ječo, ga je moral krivec transportirati nazaj na prejšnje mesto. Pa je bilo spet nekaj za premlevanje ob kozarčkih vina.

Spet drugič je slučajno zbrana družba preizkušala in kazala svoje spretnosti. Največ smeha je bilo, ko so poskušali z usti zagrabiti svinčnik, ki so ga položili na sedež stola ob naslonjalu. Svinčnika je bilo zunaj sedeža le kakšnih pet centimetrov, le toliko, da ga je spreten fant, ki se je usedel na stol na tisti strani, kjer je bil svinčnik, in s telesom in rokama objel naslonjalo ter se s pomočjo rok nekako privlekel do svinčnika, da ga je prijel z ustnicama ter se na enak način vrnil v izhodiščni položaj. Dotik tal ni bil dovoljen. Pri plezanju okrog naslonjala je bilo največ padcev s stola in smeha je bilo na pretek. Ko ni bilo v gostilni (pravzaprav v kuhinji) gostov, sva z bratom poskušala posnemati to vajo. Kmalu nama je uspelo, saj sva bila mlada in spretna.

Ko so bili gostje že dobre volje in so se nakrohotali ob padcih s stola, se je prisotni dimnikar počutil manj vrednega, ker mu nikakor ni uspelo priti okrog stola brez padca. Nekaj mu je šinilo v glavo in je zavpil:

»Kaj takega kot znam jaz, pa noben od vas ne zna! Dam za eno rundo, če bo še komu uspelo.«

»Kar misli si, smo vsi športniki in vse znamo! Pa boš zares plačal, daj denar na mizo.«

Dimnikar je stopil k štedilniku, počasi odkril vse rinke (obroče), zlezel na štedilnik, ki je bil takrat že ohlajen, vzel v roke kos zoglenelega polena, se namazal po obrazu še bolj kot ponavadi, ter se na glavo postavil v odkrito odprtino. Jasno, nihče ni hotel biti črn. Raje so zbrali denar za novo rundo.

V bolj poznih urah, ko sva z bratom že spala, se je en duhovitež spomnil, da je nekje bral, da prdec zagori z močnim plamenom, če takrat prižgeš vžigalnik v neposredni bližini prdenja. Spet je bil dimnikar tisti, ki je ob krohotu gostov spustil hlače do kolen in pokazal belo rit ob drugače črnem telesu. Po pripovedovanju nekaterih prisotnih se je še več let o dogodku govorilo in tudi smejalo na ta račun.

Nekega dne, star sem bil kakšnih deset let, me je oče poslal v hlev, da odvežem konja in ga napotim na napajališče za Koritom. Toda konj se ni premaknil iz hleva, čeprav sem ga vabil na vse načine. Ker nisem uspel, sem šel v lokal in povedal očetu, da ga na noben način ne spravim iz hleva. Oče pa je kot iz topa izstrelil: »Zajahaj ga!« To sem tudi storil. Komaj sem se skobacal nanj, se je že obrnil in s počasnim korakom odšel »na vodo«. Tam so napajali vsi bližnji sosedje svojo živino. Zadnjih 30 metrov je bilo več dreka kot makadama. Živina, ki so jo prišli napajat, se je tam podelala, cestar pa ni nikoli čistil tistega dela ceste. Pravzaprav to ni bila cesta, ampak le dostop do treh kamnitih korit. Ne, ne, eno je bilo betonirano in je kazilo lepo izklesani koriti v velikosti 2,5 x 0,6 x 0,5 metra. Voda je izvirala nekje v bližnji grapi. Bilo je še nekaj izvirov v bližini, a ta je bil najbolj cenjen. Če so hoteli starejši koga počastiti, so poleg ostalega postregli tudi s to vodo. Lastnik ali pašna skupnost sta jo po cevi speljala do teh korit. Prej pa bi dejal, da so ga postavili graditelji mosta, da so tam kmetje napajali živino po vožnji težkih kamnitih kvadrov. Tako dobre in hladne vode nisem še nikjer pil. Ponjo so hodili skoraj vsi, ki so vedeli zanjo. In nikdar ni presahnila.

Velik dogodek za nas otroke je bilo vsakoletno postavljanje jaslic ob božičnih praznikih. Prve jaslice, ki sva jih postavila, so bile skromne, papirnate. Ko pa je oče videl, s kakšnim veseljem jih postavljava, se je odpravil v Blatno Brezovico, na rojstni dom svojega očeta. Tam je bila od nekdaj kiparska delavnica, kjer so iz gipsa vlivali kipce Kristusov, Marij in Jožefov pa tudi drugih svetnikov. Med drugim tudi ovčke za k jaslicam pa pastirce ... Tam je dobil »Kristusovo rojstno hiško oziroma že kar malo boljši hlevček«. Tako sva prvič postavila nekoliko večje jaslice v kotu kuhinje na manjši mizici. Poleg vseh akterjev, ki so bili navzoči ob Kristusovem rojstvu, še čredo ovac, dva oslička, tudi kravice in pastirčke, pa zvezdo repatico, pa potoček … Vse to naju je zaposlovalo kar precej časa pred Božičem in po njem. Seveda, ob »nasvetih« trenutnih gostov v gostilni.

Ja, pa še to. Kot vsi otroci, sva tudi midva z bratom marsikdaj ušpičila kakšno tako, ki ni bila všeč najinemu očetu ali mami ali kakšnemu gostu. Nekoč ko smo se otroci lovili po dvorišču, nismo opazili, da je prišel v gostilno neki naš stalni gost. Jasno, nismo ga videli niti pozdravili. Takoj nas je zatožil očetu, da ga nismo imeli za mar. In kaj je sledilo? Igre je bilo takoj konec. Za kazen pa … klečanje pri kuhinjski kredenci, ob navzočnosti takratnih gostov. Nihče ni oporekal očetovi odločitvi. To se je redno dogajalo, tudi z mamine strani.

Ali pa ko so se v velikem loncu kuhale krvavice in so se nekatere razpočile. No, tisto se ni vrglo proč. Kar nekaj časa smo dobivali za kosilo na krožnik tisto godljo. Nič izboljšano, saj je bilo dovolj dobrega v njih. Nama seveda taka juha ni bila všeč. Upirala sva se na vse načine. A nič ni zaleglo. V enem od kotov v kuhinji sva imela z bratom svojo mizico in stolčka. Tam sva opravljala tudi naloge, v glavnem pa jedla. Stran od starejših. Ko nekoč ni bilo mame doma, nama je oče spet postregel z godljo. Upirala sva se in nisva jedla. Spet sva klečala ob mizici. »Ko bosta pojedla, bosta vstala.« Kar nekaj časa je to trajalo. Bratu je bilo dovolj klečanja. Na hitrico je zmetal vase neokusno godljo in stekel na dvorišče. Jaz pa, trmast kot sem bil, se nisem dal. Vztrajal sem in čakal, da se vrne mama iz Ljubljane.

»Zakaj pa klečiš, kaj si spet ušpičil? Pojdi ven, se bom jaz pomenila z očetom.« Rezultat? Ostal sem brez kosila.

Ker nismo imeli svojega prostora, se pogosto nisva mogla učiti. Mir in čist zrak je bil le navsezgodaj zjutraj. Mama naju je zbudila uro ali dve pred odhodom vlaka v Ljubljano. Ponavljal sem napisano snov, mama pa me je poslušala. Ko se mi je zataknilo, je ona nadaljevala. Tako sem že pred šolo, tudi ob štirih zjutraj, ponavljal napisano snov. Seveda ob mamini pomoči. Znala je vso snov, ki sem jo glasno ponavljal. Več ji je ostalo v spominu kot meni.

Včasih smo bili otroci neukrotljivi. Ker je bila pri naših vragolijah navzoča tudi Milena, hči trgovcev v hiši, je bil naš prostor povečan tudi na Ermenčevo trgovino. Ko le nismo nehali, nas je poklical borovniški gruntar, kmet Cukala, redni obiskovalec Ermenčevih v trgovini.

»Vas bom naučil nekaj novega, pridite!«

Posadil nas je na razstavljeno blago, vsakemu dal na glavo fižolček in rekel: »Tisti, ki bo najdlje obdržal na glavi fižol, bo nekaj dobil od mene. Seveda je zmagala Milena, ker je imela na glavi več las. Za nagrado je lahko obdržala tiste tri fižolčke. Nikoli več nas ni pretental.

Tudi njegova žena, po poklicu učiteljica, je bila enake baže. Ob mostu sta imela s kmetom Cukalom manjši slivov ali češpljev nasad. Zbobnala je vse bližnje šolarje, da ji bomo pomagali obrati sadje. Pred tem pa nam je strogo zabičala, da moramo ves čas žvižgati. Nekaj časa smo se tega res držali, a ne dolgo. Res smo obrali kar nekaj tega sadja, nekaj pa ga je pristalo tudi v naših želodčkih. Kaj kmalu pa se je število obiralcev zmanjšalo. Drug za drugim so jo podurhali domov z izgovorom, da morajo še to in ono postoriti doma. Tako smo ostali žrtve le mi trije z Mileno. Midva z bratom zato, da se nisva zamerila Mileni, ona pa svoji učiteljici klavirja.

Ta kmet Cukala je imel kar precejšno kmetijo z gospodarskimi poslopji. Nasproti naše gostilne je imel sadovnjak z najboljšimi jabolki in slivami ter z velikim kozolcem. Domnevam, da je sam le malo delal na kmetiji, pravzaprav je le razporejal hlapce in dekle na posestvu. Teh je imel kar nekaj. Seveda je z ženskami gospodarila gospodarica, moško silo pa je razporejal sam Cukala s pravim priimkom Suhadolnik. On je bolj igral gospodarja, delala pa je služinčad.

V sadovnjaku nasproti naše hiše je bil kozolec, ki je bil za nas otroke nekaj posebnega. Bil je vedno lepo pospravljen in zelo pripraven za skrivanje in rabutanje. To še najbolj, saj so na tistem vrtu rasla najboljša jabolka, hruške in češplje, na kozolcu pa najboljše belo grozdje daleč naokoli. Menda je bila šmarnica. Takega grozdja verjetno ni imel nihče v vasi. Mi otroci smo si včasih postregli z njim, a le takrat, ko ni bilo nikogar Cukalovih v bližini.

Nekoč je šla po cesti proti cerkvi starejša ženska, za katero so vsi trdili, da je tercijalka. Ozrla se je naokrog, videla, da ni nikogar, in zavila v sadovnjak. Začela je pobirati po tleh tepke in jih spravljati v malho. Moj oče, ki je prav takrat stopil na prag gostilne, jo je videl in ji za šalo rekel:

»Mat, a veste, da imate greh, ko kradete Cukalove tepke!«

»Ja, veš, nič hudega, saj grem zdajle naravnost k spovedi in mi bo vse odpuščeno.«

Ta in še nekaj podobnih je redno vsak dan hodilo k jutranji maši. Kadar so bila jutra mrzla, so se ogrevale s frakeljčkom žganja, ki so ga imele za vsak primer vedno pri sebi. Duhovnik na prižnici je to opazil in jih je glasno pozval, naj se gredo drugam napajat, da cerkev pač ni gostilna.

Vas je imela dva duhovnika. Prvi, župnik Ciril Jerina, je bil izredno prijazen človek in poštenjak. Vsako nedeljo me je po maši poslal oče k njemu, da bi mi zamenjal večje bankovce za drobiž, ki ga je rabil v gostilni. Ponavadi je za mizo kaj bral in mi na mojo prošnjo po zamenjavi denarja dejal: »Kar naštej si tamle.« Jaz sem lepo naštel drobiž, ki ga je dobil med nabirko v cerkvi, in mu zanj dal ustrezne bankovce. Nikdar me ni preverjal. Vedel je, da si nepoštenja ne bi privoščil. Bil sem zelo ponosen, da sem bil pošten do zadnje pare.

Drugačen tič je bil njegov pomočnik, kaplan Gunde menda. Nekoč, ko sem ležal bolan v zgornji sobi, ves vročičen, v izpuščajih in rdeč od ošpic, se je pojavil v gostilni in stopil pred mamo rekoč:

»Gospa, vaš sin je v kapeli na klop napisal, kaplan je svinja!«

Mama mu je rekla, da si jaz kaj takega ne bi privoščil. Še naprej je vztrajal, rekel je, da me je sam videl, ko sem pisal. Mama je po stopnicah prišla k meni v sobo in me vprašala, če sem kaj takega res počel v kapeli. Bil sem presenečen, odvrnil sem ji, da nisem nikdar in nikjer pisal kaj takega, ker res nisem. Mama mi je verjela, odšla dol h kaplanu in mu rekla:

»Gospod kaplan, moj sin ni nikdar napisal kaj takega o vas, jaz mu verjamem!«

Odgovor: »Jaz pa vem, da je!« Obrnil se je in odvihral iz lokala.

Prav ta duhovnik, kaplan, nas je učil verouk v prvem razredu osnovne šole. Razredničarka nas je obvestila, da bomo šli naslednji teden z vlakom v Logatec na ogled filma o Sneguljčici in sedmih palčkih v sokolskem domu. Vsi smo bili navdušeni nad to novico in se veselili dogodka. Svetovala nam je, da povabimo s seboj tudi gospoda kaplana. Ko se je za pouk verouka pojavil v razredu, smo mu to veselo novico povedali in ga povabili, da gre z nami. Tudi on je bil navdušen nad tem. Ko pa je vprašal:

»Kje pa bodo predvajali ta film?«, smo mu enoglasno odgovorili:

»Ja, v Sokolskem domu!« Tedaj je bruhnilo iz njega:

»Ne, ne grem z vami! Bogu in hudiču obenem ne moremo služiti!«

Ampak mi smo si kljub temu z velikim veseljem sploh prvič ogledali kak film in to znano nam pravljico o Sneguljčici. Kaplana pa nismo prav nič pogrešali.

V drugem razredu smo se upali že bolj oddaljiti od doma in šole. Obiskali smo bližnje vasi, od koder so prihajali naši sošolci. Bili smo celo na Pokojišču in videli tudi dom našega sošolca Dragarja, ki je vsak dan premagoval to višinsko in dolžinsko razdaljo. Kar eno uro je porabil, da je prišel v šolo. Nazaj pa prav tako. Nikoli pa ni imel s seboj malice, kot smo jo imeli ostali sošolci. Vsak dan mu je kdo odstopil del svojega koščka kruha ali jabolka. Nekoč, ko mu je sin najbogatejših staršev v razredu Kobi prinesel v šolo velik hlebec črnega kruha, v resnici ga je prinesla njihova služkinja, ga je morala učiteljica razrezati na štiri dele, da so mu ga starejši sošolci pomagali prenesti domov na Pokojišče.

Naše raziskave okolice so se odvijale tudi na železniški postaji. Od tam je vodila ob stranskem slepem tiru potka, kasneje samo stezica. Pripeljala nas je do manjše neraziskane Jelenske jame v bližini Dolinskega mosta. Z gozdne steze smo vstopili v velik prostor, približno deset krat deset metrov in kakšna dva do tri metre višine ter še en manjši stranski prostor z nekaj kvadratnimi metri v bregu. Večji prostor je imel na koncu pri tleh manjše nadaljevanje, ki pa ga otroci nismo mogli razširiti, da bi raziskovali naprej, pa si tudi nismo upali. Če je kdo uspel, mi ni znano. Tja smo redno hodili »raziskovat«, ko smo nabirali rože, pa mah za jaslice in leskove palice za loke in puščice.

Na drugem koncu vasi je bila še ena zanimivost, namreč zajetje vode v potočku v gmajni nad vasjo. Domnevam, da je lastnik Cukala že pred prvo svetovno vojno od tam napeljal vodovod v svojo hišo, druga verzija pa sloni na pripovedovanju ljudi, da so potoček zajezili pri gradnji železnice okrog leta 1850 za potrebe železniške postaje in napajanje lokomotiv. To je po mojem tudi edini verodostojen podatek.

Med prvo svetovno vojno in tudi pred njo je okolico jezerca čuvala avstroogrska skupina vojakov, ki so bili vsi domačini. Med njimi je bil tudi moj stari stric po mamini strani, Alojzij Godec, lastnik gostilne in trgovine v vasi. To jezerce je bilo za železnico in predvsem za vojsko zelo pomembno, če so hoteli imeti zagotovljen prevoz z železnico na vojna področja.

***

Kar precej spominov imam na bivanje pri stari mami v Podpeči, kjer je bilo življenje res nekaj posebnega. Tja so me iz Borovnice, kjer sem se rodil mami Mariji (Mimi) in očetu Jožetu, vozili že v najrosnejših letih tako, da me je mama posadila v jerbas, me obložila s povštrčki in dekcami in počakala, da je pripeljal avtobus, me izročila v varstvo šoferju (danes si kaj takega ni mogoče predstavljati), ki me je v Podpeči izročil stari mami ali teti Dori. Starši zaradi gostilne in mamine ponovne nosečnosti niso imeli dovolj časa, da bi se posvetili moji vzgoji in vzreji. Tako sem preživljal mladostna leta v družbi s staro mamo in s teto Doro (Dorotea, 1912), ki je še ostala doma. Da, da, še ostala doma, kajti, nedolgo nazaj je bila hiša polna »drobiža« od najstarejše Lojzke (1906), ki je postala učiteljica, sin Jože (1908) se je po osnovni šoli vpisal na železničarsko šolo v Veržeju in jo uspešno končal z nazivom vlakovodje, moja mama (1909) je bila naslednja, a zanjo ni bilo več denarja pri hiši, da bi šla naprej v šole, čeprav si je tega najbolj želela. Bila je izredno nadarjena za glasbo, najbolj pa ji je bilo pri srcu petje. V cerkvenem zboru je pela vse glasove, tudi tenorje, ki jih ji je zborovodja ob pomanjkanju zaupal. Imela je namreč popoln posluh in glasovne sposobnosti. Toda šolanje ji ni bilo dosegljivo. Njihov oče (dva od njegovih sedmih otrok sta umrla že ob porodih, Julka 1910 in Ivan 1915), če se prav spomnim pripovedovanj o njegovi smrti, je padel leta 1916 na soški fronti, ko je »jurišal« na italijanske okope. Premalo daleč vržena bomba iz njegove enote je eksplodirala na njegovi glavi. Njegovega groba kljub večkratnim iskanjem stara mama ni nikoli našla. Ime Ivan Godec ni bilo nikjer zabeleženo, pa čeprav je prehodila vsa pokopališča in župnišča na slovenski strani, kjer so hranili sezname pokopanih vojakov. Na italijanski strani to ni bilo možno. Zakaj ga ni na nobenem seznamu, ji ni znal nihče razložiti. Verjetno se je ob eksploziji ali transportu njegova prepoznavna tablica izgubila. Vsak vojak je nosil tako tablico obešeno okoli vratu.

Tako je nekje pokopan kot neznani vojak avstroogrske vojske. Mami petih otrok pa je ostala skrb za preživetje družine. Moja mama je imela takrat sedem let.

Prva leta po smrti očeta in moža je še nekako šlo, kasneje vedno težje, kajti fant in štiri dekleta so odraščali in zahteve so bile vedno večje. Naslednja hči je bila Dora, tri leta mlajša od moje mame, ki tudi ni imela možnosti šolanja. Domnevam, da je stara mama nameravala prepustiti vodenje gostilne in trgovine moji mami in teti Dori, zato jima ni pustila nadaljevati šolanja. Najmlajša Elka pa je končala trgovsko šolo. Takrat šole niso bile zastonj.

V Podpeči je imela stara mama gostilno in trgovino ter nekaj polja z njivami in travniki na marostu. Pravilno bi moral napisati morost, jaz pa se bom držal naše, krajevne izgovorjave. Z gostilno in trgovino ni bilo kdo ve kaj prihodka, a za skromno družino se je kar izšlo. Dekleta so v domači krušni peči vsak dan pekla kruh za stalne naročnike, gostilniške goste in za delavce z žage in iz kamnoloma. Ko je bila doma še moja mama, se je s peko ukvarjala ona. Dokler je bilo delo v kamnolomu (podpeški sivi marmor) in delo v lesni industriji (žaga), je še nekako šlo. Potem pa vse težje. Kljub temu pa so bila leta v Podpeči najlepša v moji predšolski mladosti. Popolno skrb zame je tam prevzela teta Dora, ki je bila zame tako rekoč druga mama. Kadar je imela delo v gostilni ali v trgovini, sem ji pobegnil v kamnolom ali na žago, opazoval delavce pri njihovemu delu in se od tam vozil s transportnimi vozički do bližnjega rokava Ljubljanice, kjer so natovarjali velike čolne z obdelanimi kamnitimi kladami ali lesom. Nihče me ni kregal ali podil stran. Če pa so nalagali na čolne les ali obdelane kamne, takrat seveda nisem smel blizu. Sem šel pa s pastirjem past krave čez Ljubljanico ali pa s staro mamo s konjem na marost po buče in zelenjavo za v gostilno ali za živali. Seveda, v hlevu je bil konj pa nekaj krav, na dvorišču je kraljeval velik črn pes in še nekaj mačk (da o miših in podganah ter kurah in petelinu sploh ne govorim). Povsod me je bilo polno, na čolnih ob Ljubljanici, na žagi, v kamnolomu, na pašniku čez reko, pa na poplavljenem marostu s čolnom, pa pri učitelju na Jezeru …

Med delavci v kamnolomu so bili tudi kamnoseški mojstri iz slovenskih vasi na italijanski strani (vsi so bili prebežniki, ki bi morali v italijansko vojsko ali pa niso dobili dela v tamkajšnjih kamnolomih). Poleg lomljenja kamnitih blokov, kjer so bili pravi mojstri, so sklesali še kakšno manjše praktično darilo za posamezne naročnike ali prijatelje. Največ je bilo tintnikov, vaz, svečnikov, kuhinjskih možnarjev in podobno. Naročnikov za take izdelke je bilo vedno dovolj. Kamnoseki pa so si s tem nekoliko povečali prihodke Zadnja dva sem v šolskih letih, ko sem obiskoval šolo v Ljubljani, občudoval pri tetah na Miklošičevi 7 v Ljubljani. To so bile tri samske, zelo pobožne sestre Nanut. Najstarejša je bila Micka, ki je doma gospodinjila, druga je bila Pepca, ki je bila stenografka in tipkarica v isti stavbi v Posojilnici, tretja pa Ivanka, ki je imela v tej skupnosti najmanj dela, je pa bila na državnih železnicah na precej odgovornem mestu (tako mi je povedala). Četrta od sestra je bila moja stara mama, ki pa ni živela skupaj z njimi.

Teta Dora, ki je skrbela za delo v trgovini in gostilni, me ni mogla imeti stalno na očeh. Tako sem se nekega dne, ko je odvezovala konja v hlevu, motovilil pred vrati hleva. Konj je zbezljal, me pri vratih preskočil in odpeketal na dvorišče. Dora pa, ki je to videla, je začela kričati, a je nihče ni slišal, ker od strahu ni spravila iz sebe niti najmanjšega glasu. Šele potem ko je videla, da sem se mirno naprej igral, je prišla k sebi in priklicala staro mamo. Ugotovili sta, da sem bil popolnoma nepoškodovan, čeprav sem se znašel na tleh, ko me je konj preskočil. Sam se tega dogodka ne spominjam, saj nisem imel več kot dobri dve leti. Pripovedovali pa sta mi to dogodivščino obe mnogo let kasneje, a vsaka po svojem videnju in vedenju.

Drugi tak dogodek se mi je zgodil, ko me je teta Dora peljala s konjem na zapravljivčku v Borovnico. Takrat se ji je zunaj naselja pridružil njen fant Milan, emigrant iz Trsta, ki je služboval pri lesnem trgovcu Kobiju. Stara mama ni nič vedela o tej ljubezni, mi je pripovedovala teta dobrih petnajst let pozneje. Na vozu sem med vožnjo največkrat zaspal. Ko me je prinesla v hišo, sem se prebudil in prve besede, ki sem jih izrekel, so bile: »Kje je pa Milan?« Tako sem kot triletnik izdal ljubezensko razmerje med teto in bodočim stricem. Doma ni bilo nič narobe. Le sosedje in gostilniški gostje, ki so bili nevoščljivi mlademu tržaškemu emigrantu, so staro mamo strašili s tem prišlekom s Primorske. Naj ga vsekakor nažene proč od svoje hčere. A je bila stara mama res prava mama in je zaupala tako svoji hčerki kot bodočemu zetu. Milan je o tem takrat spesnil več pesmi svoji najdražji in jih okrasil z zanimivimi ilustracijami. Po njegovi smrti mi je vse te pesnitve na raznih listkih in v spominski knjigi zaupala Dora. Prepisal sem jih v računalnik in jih dal natisniti v petnajstih izvodih. Vse sem izročil Dori, en izvod pa je pristal v moji knjižnici. Kje so ostali izvodi, ne vem. Z njimi je razpolagala sama. Večkrat pa mi je omenila: »Te pesmi je Milan namenil samo meni, za nikogar drugega jih ni pisal!« Bojim se, da se je ohranil samo moj izvod.

V živem spominu mi je ostal dogodek, ko sta me triletnika pripeljala Dora in Milan domov k mojim staršem, da bi bila skupaj z mlajšim bratcem. Ko so se začeli pogovarjati o odhodu, sem jo jadrno odkuril na dvorišče, kjer je stal voz, s katerim smo se pripeljali. Zlezel sem nanj in se skril pod sedež. Čez čas je prišel pome oče s polnim peharjem orehov in lešnikov in me nagovarjal, da bi ostal doma. S tem pa se nisem in nisem mogel sprijazniti. Spominjam se, da mi je celo zapel pesmico: »Bod' moja, bod' moja, ti bom lešnikov dal, ko boš tiste potolkla, ti bom druge nabral.« Nič me ni premaknilo z voza, ne lepe besede in prošnje očeta ne ponujen pehar lešnikov. Vztrajal sem in zmagal! Teta Dora in Milan sta me spet odpeljala za nekaj časa nazaj v Podpeč. Saj vem, zaljubljenca bi bila rada čim več skupaj, a to meni takrat ni bilo mar, rad sem imel oba. V njuni bližini sem bil presrečen. Oče in mama sta me pa tudi želela doma pri bratcu.

Sploh pa, Milan je veljal med znanci za nekaj posebnega, izredno razgledan, nadarjen in mojster pri vsakem delu, ki se ga je lotil. Čolnaril je na Ljubljanici z natovorjenim čolnom, polnim kamenja ali desk, z Vrhnike pa z opeko do Ljubljane, izumil je nov način za pomoč pri vračanju čolnov po reki navzgor pa tudi nizvodno, da je šlo hitreje. Na čolnu je bila manjša »skrivalnica« za posebne prevoze oziroma zaklon pred dežjem ali nevihto, zaprta z vrati čez širino čolna. Le te je dvignil nad čoln, jih nekako utrdil in veter, ki je bil stalen na Ljubljanici, mu je bil v veliko pomoč pri vračanju na Vrhniko ali v Podpeč. Tudi po reki navzdol je šlo hitreje. Od tod naslov njegovi knjigi Leseno jadro, ki opisuje življenje čolnarjev na Ljubljanici od Vrhnike in Podpeči do Ljubljane.

V Bosni je kupoval boljši les za lesnega trgovca Kobija. Stanoval je v neki konobi in iskal po okoliških hribih debla, ki bi bila primerna za obdelavo na žagi. Z eno roko je preplaval divjo reko Neretvo, z drugo pa je držal nad vodo svojo obleko in vrečko s Kobijevim denarjem, da je prešel na drugo stran, kajti v bližini ni bilo nobenega mosta čez reko. Gazda, kjer je stanoval, mu je naskrivaj namignil, da je slišal pogovor v konobi, da ga bodo nepridipravi počakali ob poti in ga okradli. Milan je presodil, da bi jim z begom čez reko preprečil njihove namere. Pozanimal se je, kje bi se dalo reko kolikor toliko varno prečkati.

»Če si dober plavalec, dvesto metrov vzvodno.«

Tako je pijančkom in barabinom ušel s trgovčevim denarjem. V kasnejših letih je ljudi iz tistih krajev koval v nebesa. Nikoli v času svojega trgovanja po Bosni ni imel težav z njimi. V družbi je vedno stopil na stran južnih bratov. Tukaj hočem še povedati, kakšnega zaupanja je bil deležen pri podpeškem lesnem trgovcu. Zaupal mu je precej denarja, da je kupoval izbran les po Bosni. Vedno je bil uspešen, tako v trgovanju kot pri osebnih stikih z ljudmi. In to je znal pri njem veletrgovec Kobi še kako ceniti.

Milan je bil med podpeškimi čolnarji izredno priljubljen, ker je znal družbo v gostilni pri stari mami spraviti v dobro voljo. Tako je nekoč, ko je prišel v vas nov kamnosek iz krajev pod Italijo, šel k vodji žandarmerije in mu resno razlagal, da se bo prišel prijavit njegov rojak, ki pa je zelo zelo naglušen. Zato naj govori z njim kar se da glasno, da ga bo razumel. Enako je naročil tudi prišleku z razliko, da je bil tokrat močno naglušen žandarmerijski narednik. Ko je Milan spremil rojaka na žandarmerijsko postajo, je namignil družbi, naj se skrivoma zberejo pod oknom žandarmerije. Celotna gostilniška druščina se je takoj podala pod okno. Priča so bili močnemu vpitju obeh prizadetih. Ker pa so se le preveč glasno krohotali, sta oba »gluhca« spoznala, da je bilo vpitje nepotrebno. Narednik je bil tudi za štose in se je do solz nasmejal. Skupaj so dogodivščino zapili v gostilni. O dogodku se je še dolgo govorilo po Podpeči in sosednjih vaseh. Tak je bil Milan, poln domislic in vragolij.

Pa ne samo to o njem. Ko se je poročil z mojo teto leta 1937, sta se preselila v Ljubljano. Službo je dobil v tiskarni časnika Jutro. Za začetek je opravljal le bolj enostavna, vajenska dela. Nadrejeni so kaj kmalu opazili njegov talent in zanimanje za delo pri tiskarskem stroju. S pristankom lastnikov se je v treh mesecih izučil za tiskarja, normalno pa so se za to delo šolali tri leta. K njemu so prihajali uredniki posameznih strani časopisa in ga spraševali, kako se katera stvar pravilno in lepše napiše. Tudi sam je sodeloval v časopisu s kakšnim člankom, prigodo ali pesmico.

Ob kapitulaciji Jugoslavije, ko so naše kraje zasedli Italijani, je bil Milan (nikdar ni hotel biti imenovan kot stric), na trnih. Italijanska oblast je kaj kmalu ugotovila, da je Milan Lipovec ubežnik iz Trsta. Že naslednje leto so ga zaprli in internirali v Gonars in kasneje v Renicci. Tam jo je še kar dobro odnesel, saj ga je znanje italijanskega jezika rešilo marsikatere šikane. Sozapornikom je bil v pomoč pri prevajanju italijanskim šefom, zato je bil dobrodošel tako pri Italijanih kot pri naših ljudeh. Ob kapitulaciji Italije se je vrnil domov v Ljubljano na Scopolijevo ulico. S teto Doro sva dobrih tristo metrov pretekla do tramvajske postaje, ko sva ga šla pričakat.

Od njega sem dobil v 2. razredu osnovne šole (1937) za god prve knjige v moji mladosti, ne računajoč šolskih knjig, ki sta mi jih kupila oče in mama. Te knjige so me kar za nekaj časa priklenile k branju. Prebiral sem jih tudi mlajšemu bratcu. Tarzan, kralj džungle (1. in 2. del) ameriškega pisatelja Edgarja Ricea Burroughsa, slikano pravljico Sambo in Joko, brodolomčevo povest Robinson Crusoe angleškega pisatelja Daniela Defoeja ter pravljico Trije medvedki, če se ne motim, od pisatelja Grahama Greena.¹ Pet knjig, to je bilo zame celo bogastvo. V dušku sem jih prebral. Pa ne enkrat, lahko rečem, ne bom se zlagal, da so me spremljale te knjižice še v odrasla leta, ko so mi jih, neprimerno shranjene, obžrle in polulale miši. Ker pa so miši tudi prenašalke bolezni, sem jih, ker ni bilo dovolj denarja za kurjavo, skuril v gašperčku, ki je ogreval naše bivališče v Stražišču. Ko sta se sinova po nekaj letih spomnila na te knjižice, poslušam vsaj po enkrat na leto, kako sem mogel storiti kaj takega. Res je, tudi meni je bilo zelo hudo pri tem, a kaj, miši so bile tudi prenašalke raznih bolezni, vidva pa sta bila kar naprej bolna v tistem stanovanju. Zato sem se odločil, da jih uničim. Pa ne samo te, ki sem jih naštel, še več jih je šlo v ogenj. Tudi moj Indeks s športne šole v Zagrebu je šel z njimi. Fanta, razumita me, vama sem hotel dobro.

Tudi s sankami je bilo tako. Bile so že trhle, niso bile več varne za vožnjo, lahko bi se kdo polomil skupaj z njimi, čeprav so bile nekaj posebnega po videzu. Malodane dirkalne. Stare so bile več kot 20 let, odslužile so svojemu namenu nama z Marijanom in prav malo z vama. Kar naprej sem jih nekaj popravljal. Smo bili pa takrat, ko sem jih zmetal v peč, vsaj eno popoldne na toplem ob malem gašperčku. Takih sank nisem zasledil pri nobenem kolarju v okolici. Razen kolarja v Borovnici jih ni izdeloval nihče. Le on je imel tak model. Šel sem tja, ker sem hotel naročiti prav take, a žal, bil sem prepozen, kolarstva tam ni bilo več.

Da se vrnem nazaj, v čase pred vojno, ko sem prvič v življenju imel na sebi smučke. Pa ne svoje, ampak od tete Dore. Z Milanom sta hodila z njimi smučat na Rakitno in na ostala smučišča v okolici Ljubljane. Jaz pa sem bil neizmerno vesel, ko sta se prismučala z Rakitne v Borovnico, ko mi je Dora rade volje prepustila smuči do odhoda vlaka v Ljubljano. Ko pa sem v 1. gimnaziji stanoval pri njiju, sem se za nagrado, za dober uspeh v šoli, smel s tetinimi smučmi podati na strminico v Šentvidu. Tega ne bom nikoli pozabil.

S prihodom italijanske vojske pa se je vse nenadoma sesulo. Najprej sem zbolel za davico oziroma sem bil bacilonosec, ker je bilo kar precej otrok takrat bolnih. Dva dni prej so mi vzeli bris, nato pa so prišli pome in še po nekaj otrok v okolici in nas v rešilnem avtu odpeljali proti Ljubljani. Takrat je bilo mesto že obdano z bodečo žico, na Viču smo prišli do cestne zapore. Stražar je hotel videti, kaj se prevaža v reševalnem vozilu, a jih je zdravnik opozoril, da smo nevarno bolni, da imamo nalezljivo bolezen davico. Seveda smo se naredili še bolj bolne. Po krajšem besedovanju so nas le spustili v mesto. Reševalci so nas odpeljali v bolnico na številko sedem. Bilo nas je precej na oddelku, v moji sobi kar deset otrok. Bil sem najstarejši med njimi in verjetno tudi precej neumen. Z drugimi vred sem se po nekaj dneh zdravljenja že dričal po hrbtu pod posteljami z enega konca bolniške sobe do drugega. Seveda, kadar ni bilo v sobi medicinske sestre oziroma nune. Bolniki smo bili ločeni po spolu, čeprav smo bili še nedorasli otroci. Iz naše hiše sva bila v tej bolnici dva, Milena in jaz, a se vseh deset dni nisva videla. Zato so skrbele sestre usmiljenke z velikimi belimi frfotajočimi pokrivali na glavah. Vsi obiski so se odvijali le skozi zaprto okno bolniške sobe z obiskovalci pod oknom.

Ko sem v Borovnici dopolnil štiriletno šolanje, so se starši treh iz razreda odločili, da nadaljujemo šolanje v Ljubljani na gimnaziji. Med njimi sem bil tudi jaz. Učitelji pa niso bili prepričani, da bomo z znanjem, ki smo ga prejeli pri njih, uspešni v zahtevnejši šoli, čeprav smo bili med najboljšimi v razredu. Moja učiteljica, gospa Golobičeva, mi je namenoma zmanjšala odlični uspeh v prav dobrega, češ da ne bodo rekli, da so nam ocene podarili. Staršem so predlagali, da nas dodatno pripravijo na ljubljanske šole. Nalogo je v glavnem prevzela učiteljica Korčetova ali pa njen mož Danilo, ki sta poučevala v višjih razredih. Koliko denarja so zahtevali za dodatni pouk, mi ni znano. Verjetno se je nabralo kar nekaj denarja od nas treh: Ermenčeva Milena, hči trgovca, hči lesnega trgovca Kobija in jaz, sin gostilničarjev. Drugi sošolci so nadaljevali šolanje v Borovnici ali pa so se kasneje vpisali na manj zahtevne šole. Na inštrukcije smo hodili kar pol šolskega leta v stanovanje Korčetovih nad Miklavičevo restavracijo na železniški postaji. Starši so nas vsakokrat pred inštrukcijami okopali in preoblekli v pražnja oblačila. Saj smo šli vendar k učiteljem, to pa ni bilo kar tako. Dodatni pouk nam je zelo koristil. Pouk v nižjih razredih je bil prilagojen nivoju ne preveč učljivih učencev, takšno je bilo takratno mnenje učiteljev, ko so starše nagovarjali za dodatni pouk. S takim znanjem ne bi mogli uspešno nadaljevati šolanja v Ljubljani.

Prvo leto gimnazije (1940/41) sem stanoval pri teti Dori v Šiški na Scopolijevi ulici in peš hodil vsak dan malo manj kot eno uro za Bežigrad na IV. realno gimnazijo. Premožnejši so se vozili s tramvajem, jaz pa očeta nisem mogel prepričati, da vsak dan zgubim skoraj dve uri s pešačenjem. Nisem se pritoževal nad tem, ker sem vedel, da tudi staršem ni bilo postlano z rožicami. Sicer pa, pri teti sem imel vse, celó svojo sobo in mir, ki ga v gostilni doma nisem imel.

Gimnazijska stavba je bila še tako rekoč nova, zgrajena leta 1936. Če se ne motim, jo je projektiral arhitekt Emil Navinšek. Šola je bila res nekaj enkratnega, posebno za nas s podeželskih šol. Ker je bilo dijakov preveč za eno šolo, so nas razdelili na III. in IV. realno gimnazijo. Pouk je potekal dopoldne za eno šolo, popoldne za drugo. Naslednji teden obratno.

Leta 1944 so šolo zasedli nemški vojaki. V takrat najlepši telovadnici v Sloveniji so imeli konjušnico, vojaki pa so zasedali celotno stavbo. Kaj jih je vodilo do take odločitve, ne vem. Verjetno je šlo za varnost pred bombardiranjem. V neposredni bližini je bila sicer tudi vojašnica, kjer je bilo prostora na pretek. Toda tukaj so se počutili bolj varne.

Šola je takrat gostovala v prostorih nekdanje uršulinske gimnazije. Pouk je bil zelo okrnjen. Ure so trajale po 20 minut, a še te je mnogokrat prekinil alarm. Umakniti smo se morali v šolsko zaklonišče v kletnih prostorih te stare stavbe. Ker sem doživel bombardiranje v domači vasi, šolskemu zaklonišču nisem zaupal. Namesto v šolsko zaklonišče sem tekel v nekoliko oddaljeno zaklonišče pod gradom. Tam je bilo največ ljudi, bilo je tudi najbolj varno. Naslednji dan me je razrednik, profesor Ivan Molinaro, kaznoval z ukorom razrednika, ker nisem upošteval šolskih navodil. Nič ni pomagalo opravičevanje in moj strah pred bombardiranjem. Še danes ne razumem njegove reakcije in izrečeno kazen. Verjetno jo je izrekel pod kakšnim pritiskom.

V 1. razredu bežigrajske gimnazije smo doživljali prve dni vojne, poraz jugoslovanske vojske in italijansko okupacijo. Kaj je vojna, kot otrok pri enajstih letih nisem vedel. Bilo me je strah, tako kot je bilo strah tudi starejše ljudi okrog mene. Govorili so, da smo najbolj ogroženi prav v Borovnici, ker je čez našo dolino peljala železnica s strateško važnim viaduktom. Niso se motili.

Ta viadukt, domačini so mu rekli most (po borovniško must), je v loku prečkal dolino Borovniščice na obrobju Ljubljanskega barja. Graditi so ga začeli leta 1850 in ga dokončali v šestih letih, poleti 1856. Zgrajen je bil v dveh nadstropjih na mehkih barjanskih tleh. Delavci so zato v tla zabili nešteto hrastovih pilotov, da so utrdili zemljišče. Obdelane kamnite kvadre, ki so bili težki tudi do dobri dve toni, so domačini vozili iz bližnjih kamnolomov s posebno prirejenimi vozovi, ki so jim rekli parizarji. S temi prevozi so zelo dobro zaslužili. Plačilo so dobili sproti, na roko. Graditelji so bili doma največ iz Furlanije, pa tudi domačinov ni bilo malo. Ves spodnji del mosta in del zgornjega nadstropja je bil zgrajen izključno z natančno izdelanimi kamnitimi kvadri, ki so jih uporabili za zunanji videz gradnje, v notranjosti pa ni bilo take natančnosti. Zapolnili so jo z večjimi ali manjšimi skalami. Nad to kamnitno gradnjo pa so vse oboke naredili v opečnati izvedbi. Vrhnji, zaključni del, je bil spet oblikovan kot ograja, iz kamnitih blokov. Ko je bil most dograjen, je njegova dolžina znašala približno 560 m, na najvišjem delu pa je bil visok 39 m. Po vrhu mosta je bila speljana dvotirna železniška proga. Prečkanje pešcem ni bilo dovoljeno, ne spodaj, še manj zgoraj. Le delavci, ki so obnavljali opečnate loke, in progovni vzdrževalci so se lahko zadrževali na mostu.

Pred vojno so se v vasi večkrat zadrževale vojaške enote. Eno od teh je vodil domačin Miklavič, ki je imel protiletalsko gnezdo ob Furlanovem gozdu nad železniško postajo. Otroci smo svojo vedoželjnost sproščali ob obiskih te postojanke. Lahko smo splezali tudi v protiletalsko gnezdo in sedali za orožje, ki je bilo še brez nabojev. Vojaki, predvsem Slovenci, so bili pod bivalnimi šotori, komandirju Miklaviču pa so okoli štirih smrek iz krajnikov naredili manjšo barako za njegovo pisarno in za zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi. Tudi orožje in vrednejši material je bil shranjen pod varno streho. Takrat se je o vojni kar precej govorilo, saj so bili časopisi polni novic o nemškem pohodu na države, ki so mejile na Hitlerjev rajh.

Na pomlad leta 1941, malo pred razsulom jugoslovanske vojske, je bila v vasi nekoliko večja enota vojakov, ki je nekaj brkljala okrog mosta. Kmalu smo zvedeli, da so minirali most v že ob gradnji pripravljene odprtine. Če se prav spominjam pripovedi starejših, so baje domačini nagovarjali komandanta in druge častnike, naj ne porušijo mosta, ker je bila v nevarnosti cela vas, pa še izgubili bomo eno najlepših stvaritev, ne samo pri nas, ampak celo v svetu. Nič ni pomagalo. Umikajoča vojska in njeni voditelji so zahtevali rušenje.

Desetega aprila, na velikonočni četrtek 1941, smo morali po obvestilu vojaškega poveljstva popoldne zapustiti svoje domove in se od viadukta oddaljiti najmanj tri kilometre. V hišah so, po navodilih, ostala odprta vsa vrata in okna, zaradi manjše škode, ki jo povzroči eksplozija. Vaščani smo se trumoma podali pred bližajočo se eksplozijo v varnejša območja. Največ ljudi se je zbralo na ravnici pred nekim kozolcem v bližnji vasi Brezovici, ob poti, ki pelje k slapovom v Peklu, kakšne tri kilometre zračne linije oddaljeno od viadukta, od koder je bil prelep zadnji pogled na most. Prav res, bil je zadnji pogled na enkratno delo in stvaritev naših prednikov. Nemo smo čakali na trenutek, ko bo za vedno konec prelepega pogleda na veličastno stvaritev. Ob petih popoldne je strahovito zabobnelo. Vrhnji del mosta se je sesedel, oblak prahu je zakril pogled na Borovnico, kozolec, pred katerim smo opazovali eksplozijo, pa je piš vetra od mosta malodane podrl, tako močna je bila. Marsikatero oko se je ob dogodku orosilo. Vaščani smo se brez besed takoj po znaku siren vračali na svoje domove, za katere smo upali, da so ostali nepoškodovani. Vsaj takšno je bilo zagotovilo poveljujočega častnika, kapetana Žužka. Res je, močno poškodovane so bile le hiše v neposredni bližini viadukta, v vasi pa večje škode, razen pobitih šip in strešnikov, ni bilo. Včasih tako lep viadukt, ponos vseh poznavalcev mostov, ne samo Borovničanov, pa je žalostno predstavljala škrbina sedmih manjkajočih kolon.

Aprilske dni so se ljudje s strahom spraševali, kaj nas čaka, kaj bo. Stali smo pri glavnih vratih naše gostilne in čakali, da nam bo kdo prinesel boljše novice. Toda doletela nas je le vest, da so nemška letala metala bombe na naša mesta in da je njihova soldateska vdrla v našo državo. Odpora baje sploh ni bilo, menda samo nekaj manjših spopadov. Tudi moj oče je moral pod orožje v okolico Prezida. Povedal nam je, da je sicer dobil puško in bajonet, nabojev pa ne, ker so odgovorni poslali napačno municijo. V strahu so čakali v strelskih jarkih na spopad s sovražnikom, a streliva ni bilo od nikoder. Ker tega ni bilo, strah pa je bil vse večji, so se hoteli pozanimati v štabu, kaj naj storijo, če pridejo Italijani pred okope. A kaj ko tudi tega ni bilo več tam, kjer bi moral biti. Štabni oficirji so videli, da ni smiselno čakati na prihod Italijanov, zato so se preoblekli v civilne obleke in se porazgubili. Slovenski vojaki, ki so imeli v bližini domove, so ugotovili, da je najbolje neopaženo zginiti z okopov. Znanci in neznanci so se neorganizirano na skrivaj odpravili proti domovom. Orožje so imeli nekaj časa pri sebi, a jih je na daljši poti preveč oviralo. Zato so ga nekateri zmetali proč. Oče je puško nosil precej časa s seboj, bolj za korajžo, saj ni imel nabojev, potem pa jo je v ugodnem trenutku prekril z zemljo in kamenjem. Hodili so po gozdnih poteh, da jih ne bi videle na novih položajih vkopane enote. Baje so imeli nalog, da vse dezerterje polovijo in kaznujejo s streljanjem. Zato so hodili brez počitka, tudi ponoči, več kot dvanajst ur zdržema. Skupina, v kateri je bil moj oče, se je počasi manjšala, zadnji del poti pred domačo vasjo pa je hodil sam, ker je dobro poznal kraje, in se previdno približeval Borovnici. Na skrivaj se je pojavil doma na velikonočno nedeljo dopoldne, se preoblekel in utrujen zaspal za nekaj ur.

Italijani so se pojavili šele naslednje dni, 13. aprila, če se prav spomnim. Prišli so tudi v našo gostilno in samo govorili: mandžare, mandžare (mangiare). Mi pa smo jih začudeno gledali in jim odgovarjali, da nismo Madžari in da tudi teh ni v bližini. No, sčasoma smo se le sporazumeli in ugotovili, da bi le radi jedli. Pa kaj, saj tudi mi nismo imeli hrane na pretek, pa da bi jo še Italijanom prodajali? Tako so odšli iz gostilne z dolgimi nosovi in majavimi nogami. Kazalo je, da tudi njihova vojaška hrana ni bila zadostna. V lokalu smo morali prav kmalu obesiti sliki Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela III. Seveda, tudi napisu gostilna se je morala čez čas pridružiti trattoria. Življenje pa je teklo z večjimi in manjšimi neprijetnostmi naprej.

Kmalu po kapitulaciji jugoslovanske vojske so se v vasi pojavile italijanske inženirske enote in začele pripravljati teren za sanacijo viadukta. Verjetno so imeli načrte že izdelane, ker so prav kmalu na določenih mestih začeli odstranjevati ruševine in jih odvažati v bližnjo okolico. Tudi domačini so z veseljem vozili domov skale in opeko za obnovo svojih hiš. Na očiščena mesta so vojaki v tla zabijali lesene pilote, ki so zagotavljali večjo trdnost novih temeljev. Kaže, da so imeli mostno konstrukcijo že pripravljeno, saj je baje čakala neuporabljena in uskladiščena še iz prve svetovne vojne. V konvojih je to železje prihajalo v Borovnico. Most je bil v nekaj tednih dograjen in preizkušen. Da je bil to podvig, vreden občudovanja, še danes pričajo vaščani in seveda – gradbeni strokovnjaki.

Italijanski vojaki, večina delavci monterji, ki so bili na delovišču, so bili še kar v redu. Opravljali so svoje delo pri gradnji mosta in le nujne vojaške naloge. V prostem času, ki ga je bilo prav malo, saj so v izmenah delali noč in dan, so mnogi hodili od gostilne do gostilne, teh je bilo v vasi kar devet, ter se krepčali z vinsko kapljico in slovensko hrano, če jo je uspelo kje dobiti. Tako se je nekega dne zgodilo, ko sem mami pomagal kuhati belo perilo na štedilniku (takrat še ni bilo pralnih strojev), prišel italijanski vojak in me vprašal, kaj kuham. Jaz pa, tako kot sem slišal starejše, ko so se šalili: »I, kaj pa drugega kot vampe.« Ta pa je odšel, ne da bi se prepričal o resničnosti moje izjave. Zvečer je pripeljal s seboj še pet prijateljev in pri mami naročil šest krožnikov vampov. Mama je seveda rekla, da jih nima. Vojak pa: »Saj mi je vaš sin dopoldne povedal, da jih kuhate.« Cela družba se je na ves glas zasmejala, ko so zvedeli za izrečeno šalo. Jaz pa sem moral od mesarja do mesarja, da smo nasitili lačno vojsko, ki se je odpovedala večerni vojaški menaži.

Ferrovieri (železničarji) so imeli le eno nalogo, čim prej zgraditi most. Otroci se jih nismo bali, ker smo se v njihovi bližini kaj hitro privadili tujemu jeziku. Tako se je nekega dne, ko smo se dogovarjali o poti do gozdne Galetove jase, kjer so rasle najboljše jagode, eden od njih približal in nas vprašal, kam gremo tako napravljeni.

»Ja, nabirat gozdne jagode«.

»Pa vas ni strah iti sami v gozd?«

»Zakaj pa, mi nismo strahopetci«, smo se namuznili, ker smo vedeli za strahopetnost njihove vojske.

»Grem lahko z vami? Rad bi videl, kakšne so vaše jagode«.

Spogledali smo se, in ugotovili, da ga ne smemo zavrniti. Bi bilo preveč sumljivo. Zato smo mu, čeprav neradi, prikimali. Najprej nam njegova prisotnost ni bila všeč, saj ga nismo poznali. Kasneje se je razgovoril in ugotovili smo, da ni nevaren, saj je na naše vprašanje, če se kaj boji partizanov, segel v žep in pomahal z rdečim robčkom: »Io non ho paura«. (Nič me ni strah.)

Bil je celo brez orožja. Kljub temu smo zaradi varnosti in nezaupljivosti po eni uri hitre hoje raje stekli na jaso in se najprej do sitega najedli rdečih jagod, potem pa še napolnili naše posode s sladkimi sadeži. Vojak se je prav tako sladkal in se hotel prikupiti enemu ali drugemu nabiralcu s klepetom, mi pa smo se bolj posvečali nabiranju kot klepetanju. Kljub prijaznosti mu nismo zaupali, kaj pa če je špijon? Nikoli ne veš. Še z našimi ljudmi nisi smel biti odkrit, kaj šele Italijanu, ki smo ga poznali le kratek čas.

Druge enote, ki so prihajale v vas le občasno, so bile hujše narave. Z njimi se ni dalo šaliti, tega nismo niti poskušali, ker so počeli marsikaj, kar ni bilo prav domačinom. V nekdanjem sokolskem domu so tudi mučili ranjenega partizana. Po pripovedovanju očividca iz njihovih vrst so mu celo vrtali po strelni rani s puškino cevjo in se s tem hvalili po gostilnah. Tudi moj stric, očetov brat, doma iz Kamnika pod Krimom, je bil žrtev fašistične racije. Neko noč, ko je šel s sestanka OF, je zagledal luči kamionov, ki so prihajali v vas. Skočil je čez živo mejo, da bi se skril, a so ga že opazili. Po nekaj rafalih je zadet v trebuh padel na tla. Naložili so ga na kamion in odpeljali v ljubljansko bolnico. Nič niso vedeli, kdo je, ker ni imel pri sebi nobenega dokumenta. Ko sem ga v bolnici naslednji dan obiskal, je pred vrati bolniške sobe stal karabinjer s puško, da jim ne bi ušel!? Spominjam se, da je neki ranjeni partizan nenadoma izginil iz bolnice in se nato zdravil v Sanatoriju v centru mesta. Italijani ga niso našli. Seveda sem moral stražniku pokazati dijaško izkaznico. Tokrat mi je moje znanje italijanščine prišlo kar prav, ker me ni več spraševal, h komu grem na obisk. Zdravnik, ki je bil takrat v sobi, mi je povedal, da so stricu odstranili okoli meter prestreljenega črevesja, ker ni bilo več uporabno. Po nekaj dneh je umrl zaradi zastrupitve in precejšnje izgube krvi.

Poleti leta 1942 sem še ne 13-letni dijak nekega dne opazil, da se oče in mama pogovarjata precej potiho in na samem. Slutil sem, da mora biti nekaj skrivnostnega, kaj, si pa nisem upal vprašati. Postal sem pozoren na vsak njun pogovor in čudno se mi je zdelo, zakaj nekateri gostje v naši gostilni večkrat z enim ali drugim izginejo v shrambo poleg kuhinje. Radovednost mi ni dala miru, zato sem vsakokrat po njihovem odhodu šel v shrambo in ugotavljal, kaj je tako zanimivega v njej. Dolgo nisem ničesar opazil. Enkrat pa sem zaznal, da je bilo na zgornji polici nekaj drugače postavljeno kot običajno. Tako sem pod prtičkom odkril večkrat prepognjen list papirja, na katerem je bilo na zunanji strani napisano »Tovarišu Mačku«. Kdo je bil to, takrat nisem vedel, vsebine pisma pa nisem upal prebrati.

Ko ni bilo v kuhinji nobenega gosta, sem pobaral očeta, kaj je tako zanimivega v shrambi, da hodijo vanjo nekateri naši gostje. Omenil sem mu odkrito pismo in ga vprašal, zakaj ga tako skriva. Oče me je najprej pošteno oštel, kaj stikam tam, kjer ni treba. Zapahnil je vrata v shrambo in mi z veliko skrbjo pripovedoval o partizanih in njihovem težkem življenju v gozdovih. Mnogo povedanega takrat nisem razumel. Kako nevarno je bilo, sem razumel šele takrat, ko mi je rekel, da nas bodo Italijani postrelili, če zvedo o naših stikih s partizani. Obljubil sem mu, da bom molčal kot grob. Niti bratu nisem smel povedati o najinem razgovoru. Nato pa mi je prav na tiho povedal, da je nekdo prinesel to pismo in da ga mora čim prej poslati naprej. Kam, mi ni povedal. Videl sem, da je bil oče precej na trnih, ker tistega dne ni bilo pričakovanega »gosta«. Poklical me je v shrambo, mi še enkrat razložil in zabičal, kaj se bo zgodilo z našo družino, če bo kdo zvedel za pismo, ki ga mora takoj predati nekemu našemu znancu iz sosednje vasi Brezovice. Ker bi bilo zelo sumljivo, če bi šel oče čez mejni prehod pozno popoldne, mi je dal v roke prazno kanglico za mleko, pismo pa je skril v balanco kolesa.

»Če te bo kdo vprašal, kam greš, odgovori samo, da greš po jajca in mleko v sosednjo vas. Pismo pa na skrivaj oddaj samo Francetu, nikomur drugemu, če ga ne bo doma, pa samo še njegovi sestri.«

Njega sem poznal iz gostilne kot stalnega gosta (bil je to glavni terenec v našem okolišu, France Debevec – Miha, iz Brezovice pri Borovnici). Nisem vedel, da prihaja k nam na zvezo. »Nikomur ne smeš povedati, kam greš in kaj prenašaš! Veš, da nas za to lahko postrelijo.«

To mi je dalo pošteno misliti, obenem pa sem bil ponosen, da mi oče zaupa tako važno pot. Sam sebi sem se zdel zelo pomemben, smrkavec, kakršen sem, pa nosim tako zaupno pošto. Toda, ni bilo druge, boljše izbire. Otroci pač nismo bili tako sumljivi. To je bilo moje prvo kurirsko pismo, ki sem ga prenesel, ne da bi se zavedal, kako nevarno je bilo. Vse se je srečno izteklo.

Po tem pismu, me je oče še večkrat poslal k posameznim ljudem, ki so bili simpatizerji ali sodelavci OF ali sorodniki partizanov. Dostavljal sem jim pošto in literaturo, ki se je stekala k nam (tudi k materi Staneta Kavčiča na Dolu sem jo nesel, pa nekemu železničarju iz Kurje vasi, pa Lebezovim in Furlanovim). Po teh poštah je začela k nam prihajati tudi Mladina. Z bratom sva ure in ure presedela v zaklenjeni sobi in jo po večkrat prebrala. K nam jo je največkrat pod suknjičem prinesel France. Kdo je naši javki dal ime »gostilna pri Emi«, ne vem. Verjetno terenec France Debevec, partizansko ime Miha, ali pa Janko Kolar, finančni uslužbenec iz Vrhnike, ki je prihajal k nam, največkrat pod pretvezo, da pregleduje naše poslovanje v gostilni. V resnici pa je bilo poleg službe njegovo delo predvsem povezava naše javke z okrajnim odborom OF na Vrhniki in terencem Mihom.

Na Francetovo in Kolarjevo pobudo sva dobila z bratom nalogo, da organizirava pionirsko skupino. Po dolgih pogovorih z očetom in mamo sva predlagala Zalarjevega Jožeta. Ta je sodelovanje takoj odklonil. Zabičala sva mu, naj o tem ne govori z nikomer, ker bi nastradali tako njegovi kot naši domači. K sreči, bil je tiho. Midva z bratom pa sva sama nabirala in sušila bezeg in gobe za partizane, rezala telefonske žice itd.

Pri nas, v stranski gostilniški sobi, je imel nekega dne dopoldne okrajni odbor OF z Vrhnike sestanek. Bilo je vsega kakšnih sedem ali osem ljudi z mojim očetom in mamo. Prihajali so posamezno ali v parih, da ne bi bilo sumljivo. Nekateri skozi glavni vhod, drugi na zadnja vrata. Takrat v gostilni ni bilo prometa ali pa zelo malo. Vse goste smo postregli v večji sobi. Ker so bili udeleženci sestanka predvsem iz sosednjih krajev in bi kot taki bili sumljivi, sta naju z bratom oče ali mama poslala h glavnim in stranskim vratom, da sva opazovala in jima sporočala, kdo vse je prišel v lokal. Ko sem v prvem prostoru postregel dvema belima »vojščakoma«, sem takoj obvestil mamo, ta pa udeležence sestanka, da so se porazgubili skozi zadnja vrata ali pa v zgornje nadstropje, Janko Kolar pa z očetom v klet »pregledovat« količino pijače. Drugič je »Kristusov vojščak« že držal za kljuko sobe, kjer je bil sestanek OF, češ da išče svojega prijatelja. V trenutku mi je šinila domislica: »Če se ne motim, sta z nekom zavila v sosednjo gostilno pri Cerku«. Verjetno se mu je zelo mudilo, ni odprl vrat, se obrnil in odhitel do naslednje gostilne. Kar precej vroče mi je bilo takrat.

Oče je dobil proti koncu poletja 1943 nalogo, da izdela načrt Borovnice z bližnjo okolico z vsemi cestami in vrisanimi postojankami belih in Italijanov ter vse bunkerje in topovska gnezda. Ker oče ni bil kos temu delu, mi je zaupal, kaj mora narediti, a ni vedel za marsikatero vojaško nastanitev. Otroci, ki nas je bilo povsod polno, pa smo vedeli za vse postojanke in strelska gnezda v okolici. Poslal me je v stransko sobo v nadstropju, kjer sem na iztrgan list iz šolskega zvezka narisal zahtevano nalogo. Tudi meni ni šlo lahko od rok. Prvič sem delal kaj takega, bilo pa je zahtevnejše od šolskih skic, ki smo jih imeli za nalogo v šoli. Kar nekaj listov sem porabil, da sem bil zadovoljen z izdelkom. Oče ga je še isti dan izročil terencu Mihi. Ko sem čez nekaj dni še enkrat v mislih preštudiral skico, sem ugotovil, da sem pozabil vrisati Rimsko cesto. Stekel sem k mami in očetu in v joku povedal za svojo napako. Prav takrat je bil pri nas Miha, ki me je potolažil, da ni nič narobe, ker je šla omenjena skupina partizanov daleč mimo Borovnice.

Beli so sumili, da sodelujejo moji starši s partizani. Niso pa imeli nobenega dokaza, saj smo vse delali z največjo previdnostjo. Ko so ga prvič po prijavi belih odpeljali na karabinjersko postajo, so mu kazali slike posameznikov iz Borovnice in okolice ter ga spraševali, če jih pozna in kje so ti ljudje. Odvrnil jim je, da nekatere pozna, ker so bili naši gostje. Kje pa so zdaj, ne ve, ker jih po kapitulaciji jugoslovanske vojske ni več videl. Najbrž so kje v ujetništvu. Verjeli so mu, a mu obenem zagrozili, da ga bodo zaprli, če ni govoril resnice. Prvič se je izteklo brez posledic. Drugič je bilo že bolj kritično.

Naslednji primer je bil hujše narave. Neke noči so beli in Italijani močno pokljukali na naša vhodna vrata. Bili smo še pokonci, saj smo malo pred tem zaprli gostilno. Oče jim je odprl in vprašal, kaj želijo. »Boste že ugotovili, kaj hočemo,« je zarevskal eden belih spremljevalcev. Razkropili so se po vsej hiši in prebrskali vsak kotiček. V kleti so celo v vsaki steklenici iskali dokaz, a k sreči prav takrat ni bilo nič takega pri hiši. Očetu so rekli: »Z nami greste!«, nič drugega. Z bratom sva se stisnila k mami in jo tolažila. Nič nismo vedeli, kam so ga odgnali. Nekaj minut za tem pa je zunaj zaropotal mitraljez. Vsi trije smo na ves glas zajokali. Prepričani smo bili, da so ubili očeta. »Niso prišli daleč,« je rekel brat, »najbrž so streljali za pokopališkim zidom, tam, kjer so pred nekaj dnevi ustrelili ujetega partizana Susmana iz bližnje vasi«.

Med jokom smo prebedeli celo noč do jutra. Prva pot je bila naravnost za pokopališki zid. Nobenih sledi ni bilo, toda oddahnili smo se šele, ko je eden nižjih karabinjerjev, ki je bil večkrat v naši gostilni, povedal očetovo željo, da bi rad nekaj pojedel. Oddahnili smo se, oče je še živ. Zasliševalci so se menjavali, prevajalec (zamejski Slovenec) pa je bil samo eden. Zato so zasliševanje večkrat prekinjali. To je trajalo vso noč in celo dopoldne. Vanj so uperili močno luč, sami pa so ostali v senci. Ker niso dobili nikakršnih dokazov o našem sodelovanju s partizani, so ga po zaslišanju popoldne izpustili.

Iz Borovnice se je v Ljubljano vsak dan z vlakom vozilo precej ljudi. Vlak pa je že v Borovnico pripeljal nabito poln, tako da smo mnogokrat stali na eni nogi, ker za drugo ni bilo prostora. Nekateri dijaki in študenti smo se znašli in se naskrivaj pretihotapili v manj zasedene vagone 2. razreda, v katerih so se vozili predvsem italijanski vojaki. Seveda smo si to privoščili le takrat, ko je sprevodnik pregledoval vozne karte na drugem koncu vlaka. Največkrat pa smo se morali vrniti v gnečo 3. razreda. Marsikateri šolar je pri kontroli v nedovoljenem razredu ostal brez mesečne vozovnice. Ker so starši videli nemogoče prevažanje v šolo, smo se mnogi odločili za nakup vozovnic v 2. razredu. Tako je bilo vsakodnevno potovanje do Ljubljane in nazaj manj boleče.

Na vlaku smo si enako misleči dijaki privoščili marsikatero šalo. Nekoč se je fašistični oficir precej dolgo zadrževal v stranišču. Več ljudi je kljukalo na vrata, a zaman. Ko je prišel ven, nam je rekel, da se je samo osvežil po dolgi vožnji. Takoj smo ugotovili, da je bil brez kravate. Ko se je udobno namestil v kupeju, smo odprli stranišče in našli na tleh črno kravato. Smeje smo jo privezali na zunanji del vagona, da je plapolala v vetru. Ne dolgo zatem pa se je vrnil njen lastnik in razočarano ugotovil, da kravate ni tam, kjer jo je pustil. Posumil je, da smo jo vzeli in skrili. Hudoval se je nad nami, mi pa seveda nismo nič vedeli o njegovi kravati. Ko je odšel, smo se naskrivaj še dolgo hahljali.

Ob neki priliki, ko smo se vračali iz šole, smo na ulicah opazili listke z napisi OF nad zarisanim Triglavom. Jasno, da smo šli mimo njih, ne da bi si jih ogledovali, ker bi bilo že to sumljivo. Na postaji, kjer je bila ponavadi kontrola dovolilnic, so šolarje in študente izločili in strpali v čakalnico 2. razreda. V nasprotni čakalnici pa so posameznike zasliševali in primerjali pisavo s pisavo na listkih in pregledovali vsebino v njihovih torbah. Postalo me je strah, ker sem se spomnil očetovega pripovedovanja o njihovem zasliševanju. Čeprav nisem imel nič takega v torbi, sem jo zagnal čez predelno steno v vojaško čakalnico in nato še sam hitro splezal na drugo stran. Vojaki so me nekam čudno gledali, jaz pa sem neprizadeto pobral torbo in jo ubral na peron, kjer ni bilo več kontrole. Če je še kdo sledil mojemu »podvigu«, ne vem.

V šoli smo imeli tudi pouk italijanščine. V začetku so nas poučevali naši profesorji. Ker pa po mnenju oblastnikov ni bilo pravih rezultatov, se je kmalu pojavil fašistični predavatelj. Ob njegovem prihodu v razred smo ga morali pozdraviti po fašistično, z dvignjeno roko v pozdrav. Roke, posebno tistih učencev iz ozadja, so ponavadi končale z zamahom za glavo, kjer smo se popraskali in nato sedli. Vlakarji (tisti, ki smo prihajali v šolo z vlakom) smo ponavadi k uram italijanščine zamujali ali pa jih prešpricali. Ko je tenente (poročnik) ugotovil, da vlakarji redno izpuščamo njegove ure, je pri ravnatelju dosegel, da je v razred prihajal kasnejše ure. Tega pa mi nismo vedeli. Ko smo prvo uro prešpricali, smo se veselo pojavili pri naslednji uri. A glej ga zlomka, v razredu je bil Italijan. Bili smo tako presenečeni, da nismo vedeli, kaj naj storimo. Sovozači so vedeli, da nekoliko obvladam italijanski jezik, a se pri pouku z njim nisem izkazal.

»Jože, reci kaj, če ne, bomo nasankali«.

Stopil sem k poročniku in mu v svoji italijanščini povedal, da je imel vlak pač zamudo. On pa:

»Glej, glej, ti pa že lepo govoriš italijansko«.

»Ne, ne, saj ne znam. Naučil sem se le teh nekaj stavkov za opravičilo«.

Tako smo jo odnesli brez posledic zaradi neopravičenih ur.

Ker je bila vsakodnevna vožnja z vlakom v šolo precej naporna, sva z bratom nekaj časa stanovala pri teti v Šiški. Stric, ki je bil po rodu Tržačan, je bil že nekaj mesecev konfiniran v Gonarsu in Renicciju. Zato se je teta lahko bolj posvetila nama. Vsak teden smo mu poslali preko Rdečega križa paket s hrano, ker drugače ne bi preživel. V paket se je lahko dalo samo nepokvarljivo hrano in suho sadje. Dopisovanje je bilo možno le enkrat ali dvakrat na mesec. Znašli smo se. Oreh smo odprli, na majhen kos papirja smo z drobno pisavo napisali stricu novice, dvakrat ali trikrat prepognili pismo in ga stlačili v orehovo lupino. Te smo zlepili skupaj in pomešali med druge orehe. Kontrolorji niso nikoli našli takih orehov. Pač pa je neki dan prišel stričev sotaboriščnik, ki je bil deležen nekaj dobrot iz stričevega paketa in mu z nasmehom rekel, če ima še kaj orehov, ker je dobil piškavega. Od takrat naprej stric orehov ni več razdeljeval kolegom, ampak je takoj po prejemu paketa drugega za drugim razpolovil. Taboriščniki so si hrano ponavadi razdelili, vsak je dobil kaj malega. Mnogi paketov nikoli niso videli ali prejeli.

Ob kapitulaciji Italije sva z bratom Marijanom iz vojaških skladišč in bivališč odnašala vse, kar se je dalo. Ni bilo veliko, ker so ljudje grabili in nosili domov vse, kar je bilo vrednega. Uspelo nama je dobiti nekaj paradajzaric (italijanske bombe), več šotorskih kril, medicinske pripomočke in zdravila, mali minomet ter puško. Vse to je France z dvema voloma zvozil med koruznico proti domu in nato predal partizanom.

Puško sva z bratom dobila v prostoru, kjer so bili nastanjeni italijanski vojaki. Eden vojakov je verjetno ni hotel oddati Nemcem, pa jo je skril pod posteljo. Tudi midva sva jo skrila v isti stavbi, v kleti pod podom za krompir. A kaj ko potem do nje nisva več mogla, ker so se tja takoj naselili nemški vojaški kuharji. Opazovala sva njihove navade in ugotovila, da jih čez dan praktično ni bilo v tem prostoru, a so ga skrbno zaklepali. Našla sva star vitrih in odklenila vrata. Brat, ki je bil bolj korajžen, je stekel v klet, zavil puško v vrečo in jo prinesel na plano. Jaz pa sem med tem stražil, da bi ga opozoril, če bi kdo prišel mimo. Pri vsem tem podvigu je iz vreče gledalo kopito, tako naglo je vse potekalo. Lahko bi kdo opazil to nerodnost in naju prijavil, kajti tudi belih simpatizerjev je bilo kar nekaj v bližnji okolici. No, vse se je izteklo po sreči.

Skoraj bi pozabil na pištolo beretta, ki sem jo dobil čisto po krompirju. Moram povedati, da je sosednja družina Mesarčkovih (tako so jih poimenovali domačini) imela dva sinova in hčerko. Fanta sta bila stara okrog 20 let, hčerka pa je bila naše starosti. S starejšim smo imeli kar prijateljske stike, saj je bil simpatizer OF. Mlajši brat pa se nam je zdel nekakšen fičfirič, ki smo ga večkrat videli v družbi italijanskih vojakov. Zato mu nismo zaupali. Nekega dne sem tega mlajšega slučajno opazil, kako leze po lestvi izpod podstrehe našega gospodarskega poslopja na dvorišču. Le kaj ima opraviti tam zgoraj, saj je stavba samo naša. Ker mi firbec ni dal miru, sem čez čas, ko ga ni bilo več tam, stekel čez dvorišče in po lestvi zlezel na senik v podstrešnem delu stavbe. Razgledal sem se po velikem prostoru, a nisem opazil nič posebnega. Ker pa sem takrat po zaslugi Karla Maya dober opazovalec, sem opazil sled njegovih stopinj v senu, ki se je končala pri prečnem tramu. Ročno sem odstranil izpod njega nekaj sena in zagledal v lepem usnjenem etuiju italijansko pištolo beretta. Hitro sem zagrabil naročaj sena, vanj stlačil pištolo in rezervni šaržer ter vse skupaj vrgel skozi odprtino v podu za krmljenje konja v hlevu. Potem pa sem prestavil lestev v predprostor hleva. Naslednji dan me je ustavil na dvorišču in me nekako po ovinkih vprašal, če sem slučajno kaj našel pod našo streho. Začudeno sem ga pogledal, češ kaj pa naj bi našel razen jajc naše kure pred kratkim. Zakaj le ga to tako zanima, sem ga vprašal. Pa je odvrnil, le glej, se bova že srečala, pa boš povedal, kam si dal tisto najdeno. Jaz pa, če se mu je kaj sfrtajčkalo v glavi, in sem jo ucvrl v hišo. Tja pa si ni upal.

Starejšega brata so beli kmalu mobilizirali v svoje vrste. Udeležil se je neke bitke, baje nekje pod Krimom in dobil strel naravnost v jajca. Ker sem se hotel prepričati, koliko je resnice v pripovedovanju, sem se skorajžil in se napotil v vojaško bolnišnico v Mostah. Stražar me je vprašal, kam in po kaj grem, in sem mu odvrnil, da grem obiskat ranjenega prijatelja. Srce mi je kar močno utripalo, ko sem ga iskal po bolnišničnih hodnikih. Božo, tako mu je bilo ime, je bil v sam v sobi, zato je bil bolj sproščen. Pokazal mi je rano in rekel, da bo kmalu vse v redu. Na moje vprašanje, če je tudi on streljal, je odgovoril, »tudi, a sem ciljal v prazno«. Potolažen sem bil, saj mi je to ves čas glodalo po možganih. Po tihem mi je zaupal, če ne bi streljal, bi se ga prav hitro znebili.

Kako sem prekinil telefonsko povezavo med štabom belih in bunkerjem na Dražici. Poleti smo se hodili kopat na Cerkovo žago. Opazil sem, da je bila ob potoku Borovniščici napeljana telefonska žica. Vedel sem, da so jo napeljali beli od hiše na Dražici, ki so jo spremenili v bunker, do njihove komande v Borovnici. Ogledal sem si teren, da bi ugotovil, kje bi se dalo žico prerezati ali odrezati. Našel sem primeren in skrit prostor nedaleč proč od žage, na rakah, ki so dovajale vodo žagi in mlinu. Ko so bili vsi v vodi, sem izginil za grmovjem in neopazno prišel do tega mesta, splezal na drevo, odrezal nekaj metrov žice, jo skril pod rake in spet za grmovjem prišel nazaj pod jez. Nihče ni nič opazil. Čez kakšno uro pa so prišli trije belčki in nas grdo nadrli. Spraševali so, kdo ima fračo. Začudeno smo jih gledali in se delali nevedne. Skratka, ugotovili smo, da je bolje biti tiho. S take žice se je namreč lahko potegnila elastika, ki je služila kot izolator. Otroci pa smo z njo res delali frače. Krivca seveda niso našli, priletelo pa je nekaj klofut najbolj gobčnim.

V gostilni je marsikdaj prišlo na dan, kar ni bilo za vsaka ušesa. Vino pač največkrat odpre zgovornost med prisotnimi. Mama je tako prisluškovala glasnemu pogovoru dveh belogardistov v gostilniški sobi, ker sta bila precej podprta z vinskimi hlapi. Prisluhnila je ob njuni izjavi, da bodo v bližnjih dneh podkurili partizanom pod Rakitno. Hitro je napisala kratko sporočilo, da bodo imeli beli hajko po bližnjih vaseh okoli Borovnice. Listek sva skrila v balanco kolesa. Čakati nisva smela, čim hitreje morava obvestiti glavnega terenca, kajti najti skupino partizanov ni bilo tako lahko, kot je slišati. Vzel sem še kanglico za zelje, da ne bi zbujal preveč pozornosti na kontroli. Vse je šlo kot po maslu. Kar neslo me je do Brezovice.

Sporočilo sem oddal Francetu, ta pa ga je predal kurirjem, ki so bili v eni od zemljank nad to vasjo. Med njimi je bil tudi domačin Viktor Kirn z Brega. Prav tiste dni je komandant bele garde France Debevec, bivši jugoslovanski oficir, iskal to skupino po okoliških krajih. S pomočjo izdajalcev jih je našel v eni izmed zemljank pod Rakitno. Vanjo je brez opozorila zagnal bombo. Pri enem ubitem kurirju so našli v žepu listek z maminim sporočilom, da jih bodo tiste dni iskali v okolici Borovnice. Zato so se zadrževali skriti v tisti jami. Preživel je samo domačin Viktor Kirn z Brega, ki so ga predali Italijanom. Ubili ga verjetno niso zato, ker so bili nekateri prisotni njegovi sošolci. Omenjeni komandant, ki je bil drugače naš sosed, je takoj poizvedel med svojimi »prostovoljci«, kdo se je pogovarjal o hajki v kaki gostilni. Javila sta se oba prizadeta in povedala, da sta se pogovarjala v naši gostilni. Seveda so očeta in mamo takoj prijavili karabinjerjem in oba zaprli. Mamo so še isti dan spustili, ker ni bila sumljiva, očeta pa so zasliševali cel dan in celo noč z uprto močno lučjo v obraz. Oče se je delal nevednega, da ni poznal nikogar in da on ne posluša gostov, kaj se pogovarjajo, ker med strežbo nima časa, da bi počel kaj takega. Kdo je bil takrat v gostilni z omenjenima, se pa ne spomni, ker se gostje hitro menjavajo. Ko mu je mama naslednji dan prinesla v zapor kosilo, ji je na skrivaj rekel, da bo on verjetno ustreljen, mi pa odgnani v internacijo. Pripomnil pa je, da bo v tem primeru povedal Italijanom, da je omenjeni komandant takoj prve dni okupacije v družbi svojih vrstnikov zagnal kozarec črnega vina v Mussolinijevo sliko, ki smo jo morali obesiti v lokalu. Oče je poškodovano sliko hitro zamenjal, tako da od prisotnih vojakov v sosednji sobi ni nihče vedel, kaj se dogaja. Temu dogodku sem bil sam priča.

Mama je še tisto popoldne ustavila na našem dvorišču tega soseda in mu rekla: »Moj mož bo verjetno ustreljen, mene in otroka bodo odpeljali v internacijo, pa tudi ti ne boš ušel kazni. Kar spomni se, kaj si naredil z Mussolinijevo sliko pri nas.« Odvihral je, ne da bi ji odgovoril. Oče pa je bil čez dve uri spet doma. Italijani so mu povedali, da ga beli sumijo sodelovanja s partizani, zato so ga zasliševali.

Neki večer, gostilno smo že zaprli ob 20.00 zaradi policijske ure, je nekdo na vso moč porabutal na vhodna vrata. Nekaj časa se nismo oglasili, ker pa je sledilo ponovno kljukanje, smo le zbrali dovolj korajže in vprašali: »Kdo je?«

Na začudenje vseh nas je bil odgovor: »Odprite, vaš župnik sem, Ciril Jerina«.

Vstopil je, ogrnjen v črn plašč, s kapuco čez glavo in rahlo okajen. Prepričani smo bili, da želi biti postrežen. Posvarili smo ga, da je že policijska ura, da bomo kaznovani …

»Jože, zdajle sem bil pri Kosovih, kjer je bil prisoten tudi komandant belih z nekaj svojimi somišljeniki. Dogovorili so se, da bodo jutri zjutraj prišli preiskovat vašo hišo, vaju pa odpeljali na zaslišanje. Če imate kaj nedovoljenega, skrijte ali uničite«.

Obrnil se je in zavit v plašč odšel v noč proti župnišču. Spogledali smo se, zaklenili vrata in se najprej vprašali, če je kaj takega pri hiši. K sreči takrat nismo imeli ničesar sumljivega, smo pa v strahu prebedeli noč do jutra in ugotavljali, da je župnik res pravi duhovnik, ki skrbi za svoje ovčice (čeprav starši niso bili preveč verni, le kolikor je bilo treba, zaradi gostov v gostilni). Njegov pomočnik kaplan je bil čisto iz drugega testa. Pravijo, da je celo maševal s pištolo za pasom in je ob zadnjih dneh okupacije pobegnil s svojimi »Kristusovimi vojščaki« na Koroško in naprej v Južno Ameriko.

Naslednji dan se je že navsezgodaj pojavilo kakšnih deset belčkov in začelo brskati po vseh omarah in kotih, da bi kaj našli. Najdlje so se zadrževali v kleti, kjer je bila pijača. Ves čas jih je nekdo od nas spremljal in opazoval, da nam ne bi kaj podtaknili. Zaradi naše prisotnosti jim to ni uspelo. Po dobri uri neuspešnega iskanja so zlovoljni odšli.

Ko so po kapitulaciji Italije prišli Nemci, so očeta in še več drugih vaščanov zaprli najprej v borovniško šolo, potem pa v policijske zapore (soba 9) na Povšetovi v Ljubljani ob Ljubljanici. Vse brez zaslišanja. Če se prav spomnim, so bili tam le kakšnih deset dni, nato pa so jih odpeljali v taborišče Dachau.

Še ena, precej odgovorna naloga, ki sta jo izpeljala starša in jaz. Pred prvim novembrom leta 1943 se je kar naenkrat pojavila v Borovnici večja enota nemških vojakov. Prišli so v gostilno jest in pit. Med njimi je bil koroški Slovenec, ki je prevajal želje nemških vojakov po pijači. Starša sta hitro ugotovila, da se nekaj pripravlja. Izkoristila sta prijaznost koroškega Slovenca in ga naskrivaj vprašala, po kaj so prišli v Borovnico. Ni se zmenil za njuno vprašanje. Oče in mama pa sta menila, ker ni sovražno reagiral, da bosta še kaj zvedela od njega. Povabila sta ga v kuhinjo, mama mu je prinesla malo večjo merico žganja pa še nekoliko domače salame. Po dveh ali treh kozarčkih se mu je razvezal jezik. »Ja, veste, obkoljujemo partizanski štab, pa vse čete še niso prišle na položaje. Čakamo na befel. Oče in mama sta hitro napisala na listek, kar sta zvedela, jaz pa brž na kolo in v Brezovico. Borovnica je bila obdana z žično ograjo, ki so jo postavili že Italijani, izhod iz nje pa je bil samo na nekaj mestih. Na prehodu me je ustavil beli stražar z vprašanjem, kam grem in po kaj. Po mleko in zelje grem v Brezovico. Dovolilnico za prehod pa sem imel, ker sem se vsak dan vozil z vlakom v šolo v Ljubljano.

Na Mihovi domačiji je bila doma samo njegova sestra Marija. Nisva vedela, kaj naj storiva. Za približen položaj štaba je vedel samo Miha. Ko sva tako premlevala možnosti, sta se nenadoma pojavila Miha in njegov bodoči svak Ludvik Turšič, ki sta verjetno gozdarila v bližini. Ugotovila sta, da je zadeva zelo resna in se takoj odpravila na pot čez Pekel na Pokojišče in naprej proti Dobcu, kjer je bil nastanjen štab. Hitela sta na vso moč in se gibala skrita za drevjem in grmičjem, ker sta vedela, da lahko naletita na kakšno zasedo. Zato sta hodila vsak zase, drug za drugim v večji razdalji. Miha je malo pred Dobcem padel v partizansko zasedo, njegov svak pa je ostal skrit za grmovjem in opazoval, kaj se bo zgodilo. Videl je, da so Franceta zvezali in ga odpeljali. Mislili so, da je vohun. Svak jo je na hitro ubral proti domu po isti poti, kot sta prišla, kajti bližala se je že noč. Pot je nevarna že podnevi, kaj šele ponoči ob lunini svetlobi.

Franceta so odpeljali v štab. Povedal jim je, da jih Nemci obkoljujejo, a mu niso verjeli, češ da so tukaj popolnoma varni. Zaprli so ga v klet. Vsake toliko časa je kdo prišel pogledat »vohljača«. Med drugimi je prišel tudi partizanski zdravnik, ki je v »vohljaču« spoznal nekdanjega pacienta in terenca. Kaj pa delaš tukaj? Miha mu je povedal, da jih je prišel obvestit o obkoljevanju, pa mu ne verjamejo. Zdravnik je brž odšel v štab in povedal, da je France glavni terenec na tem področju. Odredili so takojšen premik skozi še ne zaprti obroč. Dvajset minut po njihovem odhodu pa so navsezgodaj naslednje jutro že letele mine v hišo, kjer so bili nastanjeni. Prepozno!

Tako lahko rečem, da sem bil tudi jaz en člen pri rešitvi partizanskega štaba pri Dobcu. Kateri štab se je takrat zadrževal v tistem kraju, ne vem, menda je bil zraven tudi France Popit, vsaj tako mi je povedal Francetov svak Ludvik Turšič. Tega do danes nisem preverjal. Bilo pa je na zadnji dan meseca oktobra in prvi dan novembra 1943.

***

Očeta so zaprli 2. februarja 1944. Ponj so prišli beli in ga oddali nemškim oblastem. Le ti pa so ga še z drugimi »sumljivimi« Borovničani odpeljali z vlakom v Ljubljano. Prvo dopisnico ali cartolina postale nam je poslal 7. 2. 1944 iz policijskih zaporov na Povšetovi v Ljubljani. Vsebovala je samo sporočilo, kje je njegovo bivališče, in pozdrave za znance. Na dopisnici je bil tudi žig, da je bila dopisnica pregledana 8. 2. 1944. Torej so bili zapori v rokah slovenskih policistov v službi nemške policije ali SS-ovcev.

Naslednji dve cartolini nam je poslal 10. 2. 44; v njih naroča, naj bomo v prijateljskih odnosih s sosedi, ker nikoli ne veš, kje boš lahko prosil za pomoč. Nama z Marijanom pa, da naj bova pridna, naj ne žaliva mame in pomočnice Slavke, saj se imava tako lepo pri njej. Soseda Ermenca so že odpeljali oziroma je že odpotoval! Še isti dan je oče napisal drugo dopisnico, v kateri modruje, da slovo razburja čute in srce. Prav nič ni vedel, kaj nameravajo z njimi. Ves čas so bili pod hudim pritiskom, koliko časa še … Prosil je, naj ga pride mama pogledat, naj prinese kakšno malenkost za pod zob in malo stekleničko žganja. Naročil je, naj lepo prosi stražnike, »mogoče te le uslišijo, saj so tako prijazni« … »Ko odpotujem, boš dobila moje odvečne cunje, ki jih ne bom nosil s seboj.« In na koncu še srčkan pozdrav in poljub tebi in otrokoma, vaš ata.

Naslednji dan je začel modrovati v cartolini, da so knjige precej drage in dragocene za knjižnico, zato jih ne posojajte, ker se s tem umažejo in pokvarijo (tudi tja je kdaj pa kdaj skril kakšno pošto in s tem namignil, naj tja ne skrivamo skrivne pošte. To naj velja tudi za otroka. Menda se bo lahko v torek oddajalo pakete. »Prinesi kaj, če je mogoče. Kruha ne, ker ga dobim tukaj, pa še dober je. Ali je kakšna možnost, da pridem na svobodo? Poskusi v Podpeči pri Sreč …«

17. februarja piše, da so dovolili prinašati pakete s hrano in perilom. Enkrat na teden. Dva dni pozneje se je zahvalil za pismo, ki je »potovalo« do zapora celih sedem dni. Obenem pa se pohvali, da se ima še kar dobro, da mu ni dolgčas, ker je tam velika družba. Pogreša pa jutranjo kavo. V paketu naj bosta dva zavitka Adrije in sladkor, seveda poleg perila. Zanima ga, če smo že napravili kakšne korake, da bi prišel na svobodo. Pozanimajte se pri drugih, če je že kdo prišel domov. Kam je treba iti, koga vprašati? »Prosim čimprej, ali takoj.«

26. 2. 44 se zahvaljuje za paket, ki sem mu ga prinesel. Tega se prav dobro spominjam, ko sem oddal paket, sem šel na dvorišče in ga poklical. Pomahal mi je skozi zamreženo okno. Za nekaj sekund. Presrečna sva bila oba in žalostna. V pismu sporoča, da je precej hladno, da bi rabil toplejši telovnik ali brezrokavnik. »Močno sem prehlajen pa si kuham čaj in kavo.«

4. marca 1944 je dobil paket s perilom in hrano ter seveda kapljice za »glavo«. »Živimo v brezdelju in negotovosti.« Skrbi ga, kako bo s setvijo. Bomo prav posadili krompir in kam, pa še, da bo ja dobro pognojeno.

Zadnja cartolina z dne 17. 3. 1944 je bila naslovljena na naju z Marijanom na Realno gimnazijo za Bežigradom. Seveda v upanju, da bomo čim preje seznanjeni, da odhaja. Res, imeli smo srečo, dopisnica je prišla že naslednji dan do tajništva šole. Sporočal nama je:

Draga mi sinkota,
Odhajam z več drugimi v Nemčijo.(Cenzurirana je bila beseda Nemčija). Ostanita pridna in poslušna ter ne žalita mame. Otroka moja, lep pozdrav in poljub vama pošilja

atek.

Dvignita kovček in paket s perilom in ga takoj nesita k Nanutu.

Naših kartic in pisem ni smel nesti s seboj, ker bi imel z njimi same težave. Ni mi pa jasno, kako je prišla skozi vse cenzure dopisnica gospe Ermenčeve, ki jo je poslala 15. februarja 1944 v policijske zapore. Pregledana je bila 24. februarja 44. Zahvaljuje se mu za poslano dopisnico in mu sporoča, da je od svojega moža dobila vso pošto. Zelo ji je težko (moža so že odpeljali v Nemčijo), a upa, da bo po vseh nesrečah še prišel srečen dan, da se boste vsi vrnili živi in zdravi nazaj. Sledi prečrtan stavek.

To so bile tudi zadnje pošte iz ljubljanskih zaporov. Sledi taborišče Dachau.

***

Še en najin podvig, bi lahko rekli, se je dogodil poleti leta 1944, ko so bile bezgove jagode zrele. Miha naju je spodbudil, da bi nabrala čim več tega bezga, ga posušila in predala za partizansko bolnico. Le kje bi ga lahko dobila? Velik grm, pravzaprav že kar drevo, je raslo pred hišo na Griču, kjer so bili trije sinovi med belo gardo. Njihovo mater sva prosila, če lahko nabereva nekaj zdravilnih jagod za čaj. »Kar čim več naberita, ker bo drugače vse dol popadalo«. Z veseljem sva ga nabrala poln jerbas in cajno, kar je posušeno zneslo za skoraj dva kilograma teh jagod. Te je naša pomočnica v gostilni prenesla v svoj kraj Kamnik pod Krimom, kjer so se pogosto zadrževali partizani. Oddala jih je skupini partizanov, ki so prav takrat šli tam mimo.

Kako sem doživel bombardiranje zavezniških letal. Spominjam se, da smo večkrat stali na dvorišču in šteli letala, ki so preletavala našo vas. Verjetno je bila njihova načrtovana pot prav nad Borovnico. Nihče ni pomislil, da se lahko zgodi, da bi svoj tovor bomb stresli na most, a se je zgodilo prav to. Na moj petnajsti rojstni dan smo na sosedovem dvorišču, pri Pintarjevih, strokovno ugotavljali, koliko eskadrilj je že preletelo Borovnico. Našteli smo že preko sto letal. Nismo vedeli, da je ena sama eskadrilja večkrat obkrožila vas. Najbrž je bilo to le opozorilo ljudem, naj se umaknejo v zaklonišča. Ko so našli najboljšo smer za spuščanje bomb, je naenkrat v zraku zažvižgalo. Zavpili smo: »Listki!« V tistem pa so bombe že padale na obrobje vasi, nekaj celo kakšnih 100 m od naše hiše. Namesto da bi tekel domov v klet, sem jo z drugimi vaščani ubral po cesti stran od mosta. Bil sem bos, a na nogah nobene ranice od razbitih šip s hiš ob cesti, ko sem tekel na konec vasi. Ko je drugič zažvižgalo, sem se po 200 m stisnil k stebru pri kovačiji Kovačič v vasi. Po koncu druge runde eksplozij sem jo spet ucvrl naprej po cesti. Šele tik pred »mejnim prehodom« sem se pri tretjem žvižganju vrgel v obcestni jarek. Ko je bilo konec tretje runde, sem se znašel pred žično oviro v bregu pred gozdom. Tako kot drugi sem tudi jaz zlezel pod to oviro na drugo stran. Nihče ni pomislil, da so pod njo lahko nameščene mine. K sreči so bile na žicah le kamuflažne granate. Zatekel sem se v bližnji kamnolom, ki se mi je zdel še najbolj varen. Ko po daljšem času ni bilo več preletov, smo se vrnili domov. Most je bil cel, v vasi pa precej škode. Kobijevo vilo, ki je bila najbližje mostu, je v polno zadela večja bomba, verjetno 250 kg ali še raje večja, in jo popolnoma izbrisala v tistem bregu, kot da je tam nikoli ni bilo. Večina bomb je pristala v mlakužah pred mostom in napravila v močvirju jame s premerom približno 10 m. Kako globoke so bile, pa nismo ugotavljali. Kasneje smo v teh jamah lovili žabe na trnek z rdečo krpico. Kar po dve naenkrat sta prijemali za vabo. Tako smo si izboljšali enolično prehrano z žabjimi kraki.

Kje je bil takrat moj brat, sem se zavedel šele, ko je bilo vsega konec. Tekel sem domov in ugotovil, da ga ni doma. S prevoznikom, našim sošolcem Jožetom Bizjakom (p. d. Gregurčkovim), sta šla namreč na Vrhniko nabavljat pivo za gostilno. Med preletavanjem letal sta se ustavila zaradi varnosti v Bistri v drevoredu lip, tik pred bistriškim samostanom. Če bi nadaljevala svojo pot, bi ju bombardiranje doletelo v bližini mosta. Kaj bi bilo lahko takrat, si lahko predstavljam. Tako pa sta prišla brez najmanjše poškodbe vsa prestrašena domov. Na sošolčev predlog smo na voz naložili najnujnejše in se odpeljali v Brezovico k njegovi žlahti na žago oziroma v sosednjo stavbo, ki je bila prazna. Vsi trije smo izkoristili priliko in se okopali v jezu. Saj smo bili prepoteni in umazani od prenašanja lastnine na voz. Ko pa sem hotel namiliti še glavo in lase, sem zatulil od bolečine. Otipal sem kar nekaj bušk, za katere nisem vedel. Menim, da so nastale takrat, ko so s strehe, pod katero smo se stisnili ob steno, padali deli strešnikov ob bombardiranju. Kaj drugega ni bilo mogoče.

Po bombardiranju Borovnice oziroma njenega znamenitega mosta 26. avgusta 1944 smo se zaradi varnosti takoj naslednji dan preselili skupaj z Ermenčevimi (najemniki trgovskega lokala in stanovanja pri nas) v Blatno Brezovico, v šolo, kjer sta bila teta in stric učitelja. Šola je bila (in je še) precej velika. Organizirala sta pouk v dveh izmenah, tako smo imeli na voljo precej prostora. Pouk je potekal le v spodnji učilnici. Vse drugo pa smo zasedli trenutni koristniki, mi trije z gostilniško pomočnico v zgornjem nadstropju, kjer smo imeli na uporabo kompletno stanovanje in učilnico, in štirje sostanovalci Ermenčevi, ki so imeli na voljo spodnje stanovanje. Tam smo živeli vse do osvoboditve, to je do 15. maja 1945.

V kraju smo takoj našli povezavo s krajevnim terencem Korlom Zalaznikom in kurirji, ki so se tam ustavljali in prenočevali oziroma ostali čez dan, ker so se v glavnem gibali le ponoči. Prinašali smo jim hrano in opozarjali smo jih na nevarnosti. Nekega dne je kurir prenašal radijski sprejemnik. Nahrbtnik je nerodno odložil na tram. Od tam pa se je kmalu znašel na tleh. Seveda se je poleg ostalega razbila tudi steklena skala s postajami. Korl me je takoj zadolžil, da sem razbito skalo sestavil, jo prenesel na večji risalni list kot ogledalno sliko. To naj bi nekje slikali in na novo vstavili v radio aparat. Če je uspelo, ne vem, ker je bilo prej konec vojne.

Med časom, ko je bil oče v taborišču, so prišli beli dvakrat iskat mamo. Prvič ko smo bili še v Borovnici, meseca julija, drugič pa v Blatno Brezovico. Obakrat se je aretaciji ali celo čemu hujšemu izognila, ker je ni bilo doma. Prvič je bila v Ljubljani, ko so spraševali po njej. To sva povedala tudi trojici, ki je prišla ponjo. Šli so jo čakat na železniško postajo. Midva z bratom pa tudi. Le da midva na skrivaj, da naju niso opazili. Ko je vlak pripeljal na staro postajo, so se potniki počasi pomikali proti izhodnim vratom vagona. Brat je tekel ob vagonih na levi strani vlaka, jaz pa pred postajo, da bi mamo opozorila na nevarnost. Brat je imel srečo, da ga je mama opazila, ko ji je mahal. Samo zamahnil je v smeri naprej in ji namignil: »Beži, iščejo te!« Nadaljevala je vožnjo v Trst, kjer smo imeli sorodnike po Milanovi strani (po možu mamine sestre Dore). Tam se je zadrževala tri tedne. Ker beli niso več spraševali po njej, se je malo pred bombnim napadom na Borovnico vrnila domov.

So pa kmalu prišli ponjo v Blatno Brezovico. Tudi tokrat smo bili sami doma, midva z bratom in hišna pomočnica Minka. Ker smo bili sami v nadstropju, naju je učila peti partizanske pesmi. Prej je živela v bolj odročnem kraju pod Krimom in obiskovala partizansko osnovno šolo, kjer so veliko prepevali. Najbolj mi je ostala v spominu Nabrusimo kose … In ni vrag, prav takrat so se na vratih, ne da bi potrkali, pojavili trije belčki s puškami. Verjetno niso poznali napeva, ker so takoj, ko so prišli na vrh stopnic in stopili v stanovanje, neprijazno izustili: »Kje imate mamo?«

Mi brez oklevanja odgovorimo: »Je šla v Borovnico pogledat, če je kaj škode po bombardiranju.«

»Kdaj pride domov?«

»Ne vemo«. Začeli so preiskovati po predalih in omarah in našli očetova skrivna pisma iz taborišča.

»Tole bomo pa vzeli za dokaz«.

Prosil sem jih, naj nam jih pustijo, da jim dam pretipkana pisma, ki sem jih za vsak primer prepisal na Milanov stroj na Scopolijevi ulici v Ljubljani. Ko je vodja preveril, da je vsebina enaka, mi je original vrnil. Ko so odšli, smo najprej skovali načrt, kako čim prej obvestiti mamo, kajti čas vrnitve se je vse bolj bližal. Vsi trije smo se spraševali: »Kaj pa, če so bili tile trije črnorokci?« Črna roka je naskrivaj pobijala pristaše in sodelavce OF. Zato sem se jaz prav na hitro odpravil s kolesom na Vrhniko in proti Borovnici. Bil sem v prednosti pred trojko, ker so bili peš. Brat pa je šel čez polje do Ljubljanice. Tam ga je čez reko prepeljal čolnar. Kmalu jo je zagledal, ko se je vračala, otovorjena z zelenjavo z domačega vrta. Povedal ji je, da so jo iskali, da so po stanovanju vse prebrskali in se čudno vedli. Začasno se je skrila pri sodelavki OF v Bistri. Ker pa tudi tam ni bilo varno, saj je bila tudi ona sumljiva, je spet za nekaj časa pobegnila v Trst k sorodnikom.

Že leta 1944 mi je Miha ali pa Janko Kolar povedal, da so se pogovarjali o mojem predanem delu, da sem pravi SKOJ-evec. Kaj to pomeni, nisem dosti razmišljal. Bil pa sem na to zelo ponosen. Kar sem vedel, sem izvedel iz partizanskih časopisov, ki sta jih redno prinašala v našo hišo. Takrat nekako mi je eden od njiju rekel, če bi šla midva z bratom na šolanje v Sovjetsko zvezo. Bila sva navdušena, vendar mame nisva upala pustiti same, ker je bil oče od februarja najprej zaprt v Ljubljani, nato pa odpeljan v taborišče Dachau.

V šolskem letu 1944/45 naju je mama vpisala v Učiteljski dom v Šiški. Ta dom je bil zgrajen za otroke učiteljev z njihovim denarjem. Mama nama je povedala, da so v domu naši ljudje, kljub temu pa se nisva smela izdajati za simpatizerja Osvobodilne fronte. Le enkrat sem se ojunačil na sprehodu po Šišenskem hribu in nagovoril sina slikarja Nikolaja Pirnata Janeza, ki je bil tudi domar. Rekel sem mu, da sem videl njegove slike v partizanskih časopisih. Nič več. Oba sva umolknila. Strah, da bi kdo kaj komu povedal, nama je zaprl usta. Z nožkom sva pa v bukev vrezala OF in Tito. Vse brez besed.

***

Po pripovedovanju očeta so jih po prihodu v taborišče Dachau razporedili po skupinah, eni za delo v taborišču, drugi pač na delo, za katerega so bili usposobljeni, tretji spet za kaj drugega. Zamolčal jim je, da je gostilničar, ampak da je tesar, kar ga je rešilo pred razporeditvijo med »poskusne zajce«. V mladosti je namreč nekaj časa tesaril v domačem kraju. Razporedili so ga na gradbišče Allach v bližini taborišča. Toda tudi tam ni ušel trpinčenju, saj je SS-ovec večkrat naščuval nanj in tudi na druge psa, ki ga je ogrizel po hrbtu. Braniti se ni smel. Odpeljali so ga k zdravniku. Zaradi hudih ugrizov in raztrganin mu je predpisal en teden počivanja. To mu ni prav nič pomagalo, saj je moral naslednji dan spet na delo. Starejši taboriščniki so mu svetovali, naj si priskrbi cigarete.

»Zakaj, saj ne kadim.«

»Z njimi se boš izognil napadom psa!«

S ponujeno cigareto se je rešil ščuvanja in ugrizom psa. Oče je bil v taborišču do konca vojne, to je eno leto in pol, ko so jih rešili ameriški vojaki.

Očetu smo lahko pošiljali vsak teden trikilogramski paket z nepokvarljivo hrano. Od vseh poslanih paketov jih je prejel le dobro polovico. Drugo so mu pokradli že med prevozom do taborišča ali pa so jih zadržali SS-ovski stražarji. Ko je v nekem skrivnem pismu napisal, da si pod taboriščno uniformo namesti časopis, da ga greje, je mama dala krojaču Mavcu zajčje ustrojene kožice, s katerimi je naredil nekakšen brezrokavnik. Le tega smo priložili v paket s hrano. K sreči je prav ta paket prišel nedotaknjen v njegove roke. To ga je rešilo pred hudim mrazom v letni taboriščni obleki. Če bi stražarji ugotovili, da ima pod jopičem kaj drugega kot zaporniško srajco, bi sigurno stal na dvorišču v najhujšem mrazu samo v hlačah.

Iz taborišča je prišel kakšnih štirinajst dni potem, ko so jih rešili ameriški vojaki. Iz svojih in nemških skladišč so dali zapornikom na pot balo vojaškega blaga, nemško tankovsko uniformo in škornje iz filca, pripravljene za na rusko fronto. Z ameriškimi džemsi so jih prepeljali vojaški šoferji v bližino Kamnika, kjer so ostali v karanteni še nekaj dni. Celotna pot iz taborišča do Kamnika je bila precej divja, vsaj tako se je zdelo ljudem, ki niso imeli priložnosti, da bi se vozili kot ljudje. Premetavalo jih je zdaj v eno zdaj v drugo stran kamiona, ker so se morali šoferji držati navodil, da morajo voziti v neprekinjeni koloni. Pa tudi ceste niso bile najboljše.

Ko je mama zvedela, da je oče v karanteni nekje v bližini Kamnika, sta se z Marijanom odpravila na pot s kolesi. Druge možnosti za prevoz ni bilo. Tudi očeta sta hitro našla. Pot sta opravila v enem dnevu. Oče je prišel domov šele čez kakšen teden, ko je potekla karantena. Pripeljal ga je neki avtoprevoznik. Večina njegovih kameratov s Primorske pa se je odpeljala z vlakom. Oče je bil doma že kakšno uro, ko so mu sporočili, da se vlak približuje Borovnici. Brž je zgrabil za pletenko domačega žganja, ki sva jo v teku prinesla na zgornjo postajo, Mimogrede, med potjo sva srečala enega fantov, ki mi je takrat, ko so zaprli očeta, rekel, da je kar prav, da so ga spravili za zapahe. Žilica mi ni dala miru. Stopil sem k njemu in mu dve primazal okoli ušes rekoč:

»A vidiš, oče se je vrnil s taborišča, ni ostal tam, kot ste predvidevali ta beli.«

Dobro, da se je očetu mudilo na postajo, sicer bi mu jih še nekaj naložil, kajti vlak je že sopihal po strmi progi. Bilo je le malo časa, le toliko, da je oče svojim kolegom izročil pletenko žganja za slovo in srečno vrnitev. Nisem povedal, da je oče s seboj pritovoril večjo vrečo. Ameriški vojaki so jim ob odhodu iz taborišča dovolili, da so iz nemškega skladišča pobrali blago za plašče, nekaj vojaških uniform, celo škornje iz tolsta za na rusko fronto, pa da ne pozabim, oče je za spomin vzel v skladišču popolnoma novo taboriščno uniformo. Vse to smo s pridom porabili za naše potrebe. Z bratom sva dobila nova površnika, podobna partizanskim angleškim uniformam in seveda vsak svojo titovko, na kateri je bila tudi petokraka zvezda. Kar nekaj časa sva že nosila to kapo in površnik. Po nekaj mesecih, ko je vojska že dobivala prva navodila, naju je ustavila vojaška patrulja. Čudno se jim je zdelo, da sva dva tako mlada smrkavca v partizanski uniformi. Ko smo se sporazumeli, da nisva iz nobene enote, ampak da nama je oče iz taborišča prinesel blago, so n ama pojasnili, da na kapi ne smeva nositi zvezd, ker je ta namenjena samo vojakom. Bila sva užaljena, a kaj, spoštovala bova nasvete vojaške patrulje.

***

Po vojni sem aktivno delal v mladinski in SKOJ-evski organizaciji ter pri telesno vzgojni organizaciji Partizan. Obnavljali smo porušene domove, rečne kanale, ceste in progo. Na deloviščih se je ponavadi trlo mladih ljudi. Delali smo brez predaha od jutra do noči. Vsak je hotel biti boljši od prijatelja. Delo v mladinski organizaciji je bilo pestro, saj smo poleg dela imeli tudi predavanja in kulturne programe. Tudi sam sem predaval in nastopal kot igralec posameznih vlog. Kar nekaj časa sem skrbel za vaški Stenčas, bil njegov urednik in tudi pisec. Z bratom sva pripravila traso za kros in tek po borovniških cestah. V svoji kategoriji sem bil dvakrat zmagovalec, v krosu na 1500 m in v cestnem teku na 800 m. Za nagrado sem dobil Titovo sliko, ki je potem visela v gostilniški sobi. Med šolanjem, ko me ni bilo doma, pa je naenkrat ni bilo več videti. Verjetno so jo starši posodili za kakšno razstavo, pa je ni bilo več nazaj. Tako je s take razstave izginila tudi očetova taboriščna uniforma. Nikoli več je nismo videli. Sreča, da sem prav takrat imel pri sebi njegovo taboriščno številko SL 65752 v rdečem iz aluminija narejenem trikotniku. Še danes jo hranim. Rdeča barva je pomenilo, da si politični zapornik. Številko znam povedati na pamet, tako v slovenščini kot nemščini, tako kot je moral oče odgovoriti pri preverjanju prisotnosti na zbornem mestu v taborišču: »Fünf und zehcig, ziben cvo und fufcig.« To je bilo nemškem dialektu. Tam ni bilo imen, bili so le številke.

Leta 1946 sem bil dva meseca v juniju in juliju v četi ljubljanskega okraja pri gradnji mladinske proge Brčko Banovići), naslednje leto pa prav tako dva meseca na progi Šamac Sarajevo. Vsi smo bili zdravniško pregledani, če smo sposobni prenašati naporno delo. Poleg tega so nas še ostrigli na balin in naprašili s praškom DDT proti ušem. Delovnih oblek v Brčkem nismo dobili. Vsak se je znašel, kakor je vedel in znal. Meni je krojač sešil hlače iz nemškega šotorskega krila, ki ga je oče prinesel kot »vojni plen« iz taborišča. V Šamcu pa smo že dobili delovne obleke (uporabljali smo jih le ob praznovanjih). Na delovišča v Bosni smo se odpeljali z ljubljanske železniške postaje v živinskih vagonih brez klopi ali kakšnih pripomočkov za počitek. Posedli smo po tleh, se naslonili na steno vagona in kinkali … Če si se utrudil v takem položaju, je bil dobrodošel še kovček, na katerega si naslonil glavo, in za nekaj trenutkov celo zadremal. Sem pa tja smo se ustavili na kakšni postaji. Kurirji so pobrali čutarice in odhiteli na postajo po vodo. To je bilo vse. Nekaj malice so nam pripravili že doma.

Smo pa okrasili vse vagone in lokomotivo z zelenjem, cvetjem, napisi, zastavami in Titovo sliko. Peli smo in se veselili. Od Zagreba naprej je bila samo enotirna proga, ker je drugi tir uničila nemška vojska, ko se je umikala iz teh krajev. Zato je potovanje potekalo zelo počasi in zelo dolgo. Polegli smo po trdih tleh in počivali, kolikor se je dalo.

V Brčkem so nas s kamioni in delno z vlakom odpeljali na gradbišča. Ni bilo daleč. Ustavili smo se na prvi »postaji«, ki je še ni bilo, zdi se mi, da je to bilo v Zavidovićih. Nastanili smo se po gospodarskih stavbah, kozolcih in kurnikih na nekem večjem vaškem dvorišču. Borovniška »posadka« je hotela biti skupaj. Našli smo manjši prostor v seniku in polegli. Že naslednji dan pa smo dobili obisk komandanta brigade s celotnim štabom. Obzirno so nam rekli, da tako pač ne gre, da se moramo takoj preseliti, fantje skupaj, dekleta pa med ostala dekleta. Nič ni pomagalo, ko smo zatrjevali, da smo iz iste vasi, da želimo biti skupaj, da bomo skupaj delali in ne kaj drugega. Sicer pa, po nekaj dneh smo se že selili. Posebna skupina je še pred našim prihodom postavila 14 velikih šotorov. Poravnali smo tisto pest slame, ki smo jo dobili, in začeli urejati taborišče. Vsaka četa je imela dva šotora. V enem so bila dekleta, v drugem fantje. Na tleh, ne na pogradih, je bilo za dvajseterico prav malo slame. Družno smo jo porazdelili, poravnali, čeznjo položili naše koce in … začeli spoznavati sosede.

Druščina je bila pestra. Naše taborišče je imelo šest ali sedem čet, v vsaki pa po okoli 30 brigadirjev in brigadirk. Kranjska četa je bila glavna, njihov je bil tudi komandant in njegov pomočnik, pa komisar in ekonom. Potem pa je sledila jeseniška, pa kamniška in ljubljanskega okraja, novomeška in kočevska. Počitka ni bilo.

Že naslednji dan smo odšli na delo. Buldožerji so z vrha hriba porivali zemljo v vznožje, kjer so nas čakali vagončki. Po dva brigadirja sta nakladala zemljo v svoj vagonček. Tekmovali smo, kdo ga bo hitreje napolnil. Ko je bilo vseh petnajst vagončkov polnih, smo jih v dvojicah porivali na bodočo traso, ki je bila oddaljena kakšnih 200 do 250 metrov. Ker večina ni imela delovnih čevljev, smo vse dni bosonogi porivali vozičke. To je trajalo približno mesec dni. Podplati so me pekli, kot bi hodil po žerjavici. Ogoreli smo in bili zdravi. Bolnikov skorajda ni bilo. Delali smo od jutra do dveh popoldne. Norme, ki so jih imeli za nakladanje delavci, smo po večkrat presegli. Vse čete so se borile za prehodno zastavico. Le najboljša jo je dobila vsak večer. Tudi mene je komandir čete predlagal za udarnika. Videl je, kako se trudim, da delam v nemogočih razmerah, da res zaslužim naziv udarnik. Ko pa je vprašal prisotne, če je kdo proti, se je javil moj sošolec Franko in rekel: »Jože je pred odhodom izjavil, da bo delal, kolikor bo mogel in nič več«. Tako je šla po zlu moja velika želja postati udarnik.

Po kosilu, ki je trajalo do 15. ure, je bil predviden enourni počitek, potem pa šport, kulturne dejavnosti in obiski sosednjih brigad. Če pa je šlo kaj za nohte, vsega tega ni bilo. Še enkrat smo se odpravili na delovišče in delali tudi pozno v noč. Tega je bilo pa kar nekaj.

V tistih krajih je bilo vode zelo malo ali pa sploh ne. Vozili so nam jo s cisternami. Med tekom, ko si porival vagonček ali samokolnico, si pomalical ali popil vodo. Tekmovanje med četami ali brigadami je bilo tako ostro, da se osem ur praktično nisem ustavil. Imel sem dve samokolnici, ki sta ju polnila dva brigadirja, »vozniki« pa smo jih neprekinjeno v teku vozili sem in tja do 50 m daleč in to brez predaha. Ob koncu smo samo popadali po tleh. Prve dni, ko še nismo bili utrjeni, sem med tekom nazaj mimogrede skočil na neko zaprto dvorišče, da bi dobil malo vode. Takrat se je proti meni zapodil lastnik tistega doma in me s srpom pregnal. Jadrno sem se obrnil in stekel proč. Ko sem to omenil komandirju, me je podučil, da tukaj ni dovoljeno stopiti tujcem na domača dvorišča. Lahko bi se zame nesrečno končalo.

Ob večernih zborih, če smo se čez dan izkazali, smo s ponosom prejeli prehodno zastavico in pohvale. Ponoči, ko bi tako radi spali, pa si moral na stražo. Bili smo v krajih, kjer so se po gozdovih še skrivali ustaši in četniki. Pri predvojaški vzgoji smo se seznanili z vojaškimi predpisi, z ustrojem puške in kako se z njo rokuje. Vsak drugi večer sem bil po dve uri na straži. Sedel ali ležal sem v jarku ali za grmom, se tresel od mraza in strahu, s puško, pripravljeno na strel. Vojaki so nas vsako noč kontrolirali in nam dajali korajžo. Nekajkrat so prišli ponoči posamezni ustaši v bližino naših skladišč s hrano. Ker je bila tam straža, so imeli kaj malo sreče. Nekoč pa, ko jih je prišlo nekaj več, smo enega ujeli in drugega, ki je ukradel hlebec kruha, ranili (našli smo krvav hlebec, ki ga je med begom izgubil). Zgodilo pa se je, da je imel strah velike oči. Stražar je po pozivu »stoj in streljam«, ker lomastenje ni prenehalo, streljal in pregnal … kravo. Na ta račun smo se še cel dan smejali.

Vsako jutro je komandant in njegov štab razporedil delo, pregledal urejenost šotorov in okolice. Taborišče je bilo vedno vzorno urejeno. Hrana je bila za čase po vojni kar dobra. Danes bi se nad njo verjetno zmrdovali.

Ob večernih urah smo imeli mitinge. Peli smo, igrali kratke igrice, recitirali, plesali in še kaj zanimivega počeli. Naši domači pa so se doma za nas bali. Sovražna propaganda je govorila, kaj vse se v brigadah dogaja. Govorili so, da smo ušivi, bolni, s pičlo in slabo prehrano itd. Nekaj staršev se je odločilo, med njimi tudi moja mama, odpotovati v daljno Bosno. Prišli so, prepričali so se, da je vse v redu in o tem povedali doma, da smo pridni, zdravi in pošteni.

Po enem mesecu dela v useku smo se preselili na novo delovišče. Zidali bomo postajo. Tu ni bilo več dosti časa za šport in ostalo. Postaja je morala biti postavljena v surovem stanju še tisti mesec. Garali smo, kolikor smo le mogli. Prste in dlani sem imel tako zdrsane od opeke, da se je kri večkrat pocedila iz njih.

Z dodatnim delom smo želeli priti do naslova udarne brigade. Zato smo delali preko norme. Nekaj dni smo prenašali lesene pragove za progo. Bili so prepojeni s katranom. Nosili smo jih brez vsake zaščite za roke. Naslednji dan smo bili vsi opečeni od sonca in katrana; obraz smo zaščitili z robcem ali ruto, telo pa je bilo polno mehurjev.

Konec meseca avgusta smo že postavili smrečico vrh slemena nove postaje. Težko smo se poslovili od našega dela. Zdravi in zagoreli smo se vračali domov. Brigada je postala udarna. To je bilo največje priznanje za naše delo. Jeseni je že peljal prvi vlak iz Brčkega v Banoviće.

Približno tako je bilo tudi naslednje leto v Maglaju. Le s to razliko, da smo tokrat bivali v barakah, v neposredni bližini železniškega mosta čez reko Bosno. Pogoji so bili čisto nekaj drugega kot v Zavidovićih. Celo vodovod smo imeli. Na kopanje v reki Bosni pa si nismo upali niti pomisliti. Prejšnje leto nam je eden brigadirjev v Brčkem utonil, ker je pregret skočil v vodo.

Tukaj mi je padla v oči mladinka, doma iz Tirne nad železniško postajo Sava. Ker je bila bolj šibka, ni delala, pač pa je nosila po delovišču vodo. Le tako sem jo lahko spoznaval. Žal je prav kmalu zbolela. Nekaj je bilo narobe z njenim srcem. Prepeljali so jo v mesto Maglaj v bolnico. Po dobrem tednu sem vprašal komandanta za dovoljenje, če jo lahko obiščem v prostem času. Bila me je vesela, saj sem bil edini, ki jo je prišel obiskati v bolnico. Nisem mogel verjeti, da je bilo tisto bolnica, prej bi rekel, slaba stanovanjska hiša. Potem nisem imel več možnosti za obisk. Sva si pa začela dopisovati s pozdravi iz domačih krajev, z izletov … Nič več. Takšne stike sva ohranjala še naslednje leto. V domačem kraju sem jo obiskal šele na pomlad leta 1949, ko sem bil že v službi v Ljubljani.

Po delu v brigadi sem okleval, ali bi nadaljeval s šolanjem. Z učenjem sem imel velike težave. Pri knjigah nisem zdržal dlje kot pol ure. Prej prav dober dijak sem vedno bolj popuščal. Reševale so me le dobre ocene pred polletjem. Zakaj?

Domnevam, da se mi je nekega dne, ko smo se vozili iz šole z vlakom domov, zgodila na vlaku majhna nezgoda. S sošolcem Stanetom sva preizkušala svoje moči sede v kupeju vagona. Pri tem sem za trenutek izgubil ravnotežje in z glavo udaril nazaj v naslonjalo. Nič hudega. Ko sem prišel domov, sem potožil mami, da me boli glava. Šel sem počivat na kavč. Bolečine so postajale vse hujše, glave sploh nisem smel premakniti. Ker ni in ni hotelo biti konca težav, je oče telefoniral s pošte po zdravnika iz Vrhnike. Ta me je pregledal, dal pomirjevala in mi svetoval, naj počivam in naj se ne ruvam več. Hud pretres ali nekaj podobnega. Doma sem ostal dva tedna. Stik s šolo pa je šel po zlu. S snovjo sem zaostal, nadoknaditi pa nisem mogel, ker enostavno nisem zmogel daljšega učenja. Tako sem začel premišljevati, kaj naj počnem.

Pojdi na športno šolo, tam imajo praktično delo in šolo, izpite pa na koncu leta. To je bila rešitev. Vpisal sem se in bil sprejet. Po štirinajstih dneh pa me pokličejo v pisarno, češ da imam za srednjo šolo preveč razredov, zato me bodo prešolali.

Jeseni leta 1947 me je Komite za fizkulturo v Ljubljani poslal s Srednje fizkulturne šole v Ljubljani na šolanje v Zagreb na Višjo šolo za fizkulturo, ker so nujno rabili učitelja telesne vzgoje na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Otovorjen s kovčkom sem se z vlakom prvič podal v Zagreb. Tajništvo šole sem kaj hitro našel, le nekajkrat sem se presedel na tramvaju. Hrvaščine nisem bil preveč vešč, a je nekako šlo. V tajništvu so mi narisali pot do internata. S kovčkom je bila kar dolga pot. Tja s tramvajem, nazaj pa peš. Na začetku Ilice sem našel stavbo, v kateri je bil na vrhu naš internat. Tam je že bilo nekaj mojih bodočih sošolcev. V sobi nas je bilo, če se prav spomnim, osem. Iz Slovenije samo jaz in še eden iz Splita, iz Karlovca in Somborja po eden, dva iz Beograda, eden iz Črne gore in en Bosanec. Pisana druščina. Dekleta so bila v istem nadstropju, le da so bila v drugem traktu.

Dnevni red je bil natrpan, saj smo morali normalno dveletno šolo končati v dobrem letu. Začeli smo zjutraj ob 7. uri, menjaje s praktičnimi vajami in teorijo. Ob 13.00 smo imeli dve uri za kosilo in počitek. S poukom smo nadaljevali ob 15.uri in ga končali ob 18.00. Potem pa večerja in ponavljanje snovi do 22. ure, ko smo morali pogasiti luči. Glava se mi je nekoliko umirila. Pri knjigah sem zdržal že nekoliko dlje, ampak še vedno težko. S prvimi izpiti smo začeli januarja, naprej pa zgoščeno. Če se prav spomnim, smo imeli v programu 25 predmetov. Poleg praktičnih predmetov, kot so atletika, orodna telovadba, elementarne igre, boks in rokoborba, igre z žogo (odbojka, nogomet, veliki in mali rokomet), ljudski in moderni plesi, dviganje uteži, smučanje, planinstvo s taborjenjem in plavanje. Pri teoretičnih predavanjih pa so imeli prednost: pouk v razredu, psihologija in pedagogika, medicinski predmeti z anatomijo telesa, biologijo, prvo pomočjo in masažo. Ne gre pozabiti na organizacijo tekmovanj. Te nam je predstavljal in odpredaval znani športni novinar, profesor Hrvoje Macanović. Ta je imel vedno najzanimivejša predavanja in predstavitve raznih tekmovanj. V predavalnico je prišel v škornjih in konjeniških hlačah, z obveznim metuljčkom in sprehajalno palico s srebrnkasto glavico. Odličnega strokovnjaka v atletiki smo imeli v nekdanjem atletu Nikoli Despotu. Za igre z žogo pa so poskrbeli nekdanji priznani igralci in sodniki. Slabše je bilo zastopano smučanje in plavanje. Prvo v Kranjski Gori, drugo na Hvaru.

Med rednim šolanjem smo se pripravljali za Vsesokolski zlet v Pragi.

Ker so bili inštruktorji Slovenci, me je vodstvo šole določilo, da bom po rednem pouku hodil na predelavo vaj v eno od zagrebških šol. Vsak večer sem prišel spat popolnoma polomljen, utrujen do konca. Toda zdržal sem. Naš profesor nas je tudi učil te vaje. Njegova interpretacija pa je bila nekoliko drugačna od profesorja Longyke. Ker se je to ponavljalo, sem mu javno pred vsemi rekel, da nima prav. Malo pred odhodom v Ljubljano, kjer smo imeli vsi udeleženci skupne vaje, me je degradiral iz prednjaka v navadnega udeleženca zleta. Brez vsake obrazložitve. Prvič sem okusil posledice nepremišljenega ugovora avtoriteti. Isti profesor nas je učil seskok s krogov v gugu s saltom. Nikomur od nas ni šlo, ker se nismo upali seskočiti z orodja. Prav takrat je bil na obisku v telovadnici profesor Longyka iz Ljubljane. Okoli njega smo se zbrali vsi Slovenci in ga spraševali to in ono. Potem nas je pa še on pobaral, kako nam gre v Zagrebu. Pojamrali smo mu, da nas učijo že dalj časa omenjeni seskok, a da nikakor ne gre. Posmejal se je, spustil kroge do višine prsnega koša, se zaletel in z lahkoto napravil salto.

»Zdaj pa poskusite še vi!«

Poskusili smo in v pol ure smo vsi že skakali z visokih krogov. Prej pa dva meseca nič.

Med odmori v telovadnici nismo mirovali. Največkrat smo ponavljali posamezne prvine in jih utrjevali. Tako sem nekoč ob asistenci zagrebškega Slovenca Vodenliča vadil premet na bradlji. Ker je mislil, da prvino dovolj obvladam, mi ni pomagal. Pristal sem na tleh ob bradlji na ročici za kolesca. Pobral sem se, a se tudi takoj sesedel. Prenesli so me na švedsko mizo in me kar naprej spraševali, če je kaj bolje. Šola se v mojem primeru ni izkazala najbolje. Namesto da bi poklicali rešilca ali zdravnika, so določili dva sošolca, ki sta me podpirala ali bolj nesla do vrha Šalate po sto stopnicah, kjer je bil naš profesor športne medicine v službi na sodni medicini. Malo me je pretipal in ugotovil, da ni nič hujšega, da naj počivam, dokler bodo bolečine. Deset dni so me oskrbovali s hrano, zdravil proti bolečinam nisem dobil. Edino kar je bilo dobro, so bile semestralne počitnice. Potem so me doma negovali še cel teden. V šoli sem sodeloval samo pri teoretičnem pouku. Pri praktičnem pouku pa še mesec dni po padcu nisem mogel sodelovati.

Še en primer, ki pa se je končal srečno. Isti sošolec, ki me je varoval na bradlji, Sašo Vodenlič, je bil slučajno na koncu blazin pri krogih. Pri mojem saltu s krogov se je blazina speljala, jaz pa sem, ne vem kako, pristal na tleh zraven blazin. Glava se je nevarno približevala trdemu parketu. Tam pa je Sašo samo podstavil svoje roke pod mojo glavo in me rešil najhujšega. Še danes sem mu hvaležen za prisebnost. Mimogrede, bila sva najmanjša v vrsti pri postrojavanju. Najvišji je bil metalec krogle Petar Šarčević iz Sombora z višino 202 cm in s čevlji številka 52. Pa še dva ali trije so bili visoki tam okrog med 180 in 190 cm.

***

Po končanem enoletnem šolanju sem se vrnil iz Zagreba domov. Nameraval sem se spet vključiti v delo SKOJ-a, a me je odvrnilo dejstvo, da so ta čas sprejeli v svoje vrste mladinca, ki me je med vojno zmerjal s partizansko svinjo. Tako sem moral biti pri svojem delu za partizane še bolj previden, nekaj časa celo onemogočen. Rekli so mi, naj bom bolj prizanesljiv, ker se je fant spremenil. V organizacijo se nisem več vključil. Sem pa delal pri društvu Partizan kot vaditelj in organizator. Pripravljali smo smučarsko skakalnico in zunanji prostor pred dvorano. Z inženirjem Stankom Bloudkom smo si ogledali gradnjo skakalnice, ki jo je projektiral naš član, ki je študiral gradbeništvo. Inženir Stanko Bloudek je v smehu izjavil:

»To bo prej padalnica kot pa skakalnica.«

Po več posegih smo le nekako zgradili to padalnico. Iskali smo tudi ustrezen prostor za nogometno igrišče na Lazah v bližini Petričeve žage. Do uresničitve ni prišlo. Čez leto ali dve pa so borovniški nogometaši trenirali in igrali na Dolu, v opuščenem vojaškem taborišču.

Mislil sem, da bom takoj začel poučevati. A sem se pošteno zmotil. Kar dober mesec sem čakal na dekret. Prvo razočaranje. Drugo je sledilo, ko sem prebral dekret. Tam je pisalo, da grem takoj službovat v Slovenske Konjice. Podal sem se v Ljubljano na Komite za fizkulturo. Predstojnica Jelica Vazzaz me je razumela. V Zagrebu sem se vzdrževal samo s štipendijo, drugih prihodkov nisem imel. Le kako bom prišel tako daleč? Vzela mi je dekret, ga pred mano strgala in prinesla drugega, ki me je dodelil na Srednjo tehniško šolo v Ljubljani. Takoj sem se podal v šolo. Bilo me je strah kot že dolgo ne. Kar nekaj časa sem stal pred vrati ravnateljstva. Nisem upal potrkati. Ko sem le zbral dovolj poguma, sem nalahno potrkal po vratih.

»Naprej!«

Zdaj mi ni več kazalo drugega, kot da sem se odzval na tisti naprej. Odprl sem vrata in tiho pozdravil, rekoč:

»Jaz sem prišel na vašo šolo učit fante in dekleta telovadbo. Tukaj imam dekret.«

Pomolil sem mu napisani dekret in se kar glasno oddahnil. Trema me je minila. Ravnatelj me je povabil v zbornico in me predstavil učiteljskemu zboru. Bilo mi je nerodno, a se je vse srečno izteklo. Rokoval sem se s prisotnimi, kolega telovadec pa me je seznanil z redom na šoli. Tri dni sem si ogledoval šolo in pogoje za pouk telovadbe. Šola ni imela telovadnice. Ker so bili dnevi še kolikor toliko topli, sem z ravnateljevim dovoljenjem ob lepem vremenu poučeval na letnem telovadišču v Tivoliju. To je bilo v jeseni leta 1948. Pogoji za delo so bili minimalni. Pouk telovadbe je potekal izven rednega urnika, snovatelj urnika je po nalogu ravnatelja združeval posamezne oddelke, ne glede na število dijakov. Tako sem imel naenkrat po več razredov skupaj, kolikor je bilo pač oddelkov strojnikov, lesarjev ali gradbenikov, tudi po sto naenkrat. Bil sem polno zaposlen 24 ur na teden. Z dijaki nisem imel nobenih problemov. Edini problem, ki sem ga imel, je bilo polnjenje zadostnega števila žog in prenašanje žog na telovadišče. Ker od šole nisem pričakoval denarne pomoči za manjše nabave pripomočkov za prenašanje in vezanje žog, sem jih s svojo plačo nabavil sam. Takrat smo plačo dobivali za naprej. Prejel sem jo takoj po nekaj dneh v šoli. Občutek je bil neverjeten. Moja prva plača!

Kaj se je dogajalo prve dni moje prakse, se ne spominjam prav dobro. Vem le to, da so me kot mladega učitelja hotele dijakinje pripraviti do tega, da ne bi telovadile. K pouku so prišle v svojih najlepših oblekah in svilenih nogavicah. Športne opreme niso imele s seboj, sicer pa jo je imel le malokdo po vojni. Naročeno jim je bilo, naj pridejo primerno oblečene za telovadbo. Tega se prve ure niso držale. Vsaj nekatere ne. Za ogrevanje sem vsakokrat tekel z njimi in jih vodil po gozdnih stezah. Na jasi smo se ustavili in se z vajami razgibali. Tam pa so se mi potožile, da so strgale nogavice, pa krilo in podobno. Torej sem bil zelo krut do njih!? Pa sem jih vprašal, kaj imajo na urniku? »Ja, seveda, telovadbo.« »No, in kaj vam je bilo naročeno?« »Da pridemo v ustrezni opremi.« »Koliko pa vas to opremo ima? Samo polovica.«

Drugič tega problema ni bilo več. So pa poskušale mladega učitelja podrediti svojim trenutnim muham. Počasi sem le pridobival ustrezno avtoriteto. V zimskem času pouka telesne vzgoje ni bilo, s kolegom pa sva morala namesto tega po nalogu ravnatelja opravljati inventuro v dijaškem domu na Vidovdanski cesti.

V jeseni leta 1949 sem bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Zagreb. Obiskoval sem enoletno šolo za tehničnega oficirja v Zagrebu v Černomercu in jo uspešno končal jeseni 1950. Tudi v tem okolju sem se ukvarjal s športom oziroma organizacijo treningov in izbiro tekmovalcev za vojaška tekmovanja v športu.²

***

Po prihodu domov mi je Komite za fizkulturo ponudil poučevanje v Škofji Loki ali v Idriji. Po dveh mesecih brezdelja sem dobil dekret za učitelja športne vzgoje v Gimnaziji Jurija Vege v Idriji. Tam sem bil od decembra 1950 do konca avgusta 1953. Ves čas mojega službovanja v Idriji sem poleg športne vzgoje poučeval tudi ruščino (med takratnimi pedagogi na gimnaziji sem bil edini, ki sem jo kolikor toliko obvladal), učil sem tudi nauk o človeku (somatologijo), v rudarski šoli zemljepis, v čipkarski šoli pa matematiko. Kot vaditelj pionirske vrste sem sodeloval v telesnovzgojnem društvu Partizan in kot tajnik pri Planinskem društvu. Leta 1952 sem na gimnaziji ustanovil taborniško organizacijo z imenom Živosrebrni krti. S prvimi taborniki sem med počitnicami organiziral taborjenje v Kanomlji in v bližnjih hribih ter na predstavitvi taborništva v Ajdovščini.

V Idriji je takrat redno trenirala skupina zagnanih odbojkarjev z vodjem Ivom. Povabili so me, da bi jim sodil na njihovih tekmah in jih opozarjal na storjene napake. Naše druženje je trajalo dve leti, sodil pa sem vse tekme doma in v gosteh, do mojega odhoda iz Idrije.³

***

Leta 1952 in 1953 sem prosil za premestitev v Kranj skupaj z bodočo ženo. Z nemalo težavami sva končno le dobila privoljenje odgovornih in se preselila v Kranj s službo na osnovni šoli v Stražišču. Jaz še deloma dve leti na 3. gimnaziji v istem kraju, nato pa so me na njej popolnoma zaposlili naslednje leto. Zunaj šole sem se vključil v delo pri Športnem društvu Mladost in leta 1957 ustanovil atletski klub. Kazalo je, da bomo dobili kar nekaj dobrih atletov, a ni bilo pravega posluha v društvu. Bil sem sam za organizatorja in trenerja. Po vrtovih so se pojavila skakališča za skok s palico. Palice so bile navadne smrekove mladice ali fižolovke. Na klubskem treningu je bil najboljši Janez Zavrl, ki je s tako palico dosegel za dolga leta veljaven najboljši rezultat na Gorenjskem 360 cm. Pri enem takem treningu se mu je palica prelomila in le sreči je pripisati, da se ni nabodel nanjo. Takrat sem prepovedal skakati s takimi preklami. O tem sem poročal na sestanku v društvu, a kaj ko denarja za nabavo ustreznih rekvizitov ni bilo. S kolegom v društvu sva šla v Begunje, k direktorju Elana Rudiju Finžgarju (pred tem naš najboljši skakalec na velikanki). Razumel je naše potrebe, a kaj več kot tri diske nam ni mogel dati. Klub je deloval samo dobri dve leti, nato pa razpadel, ker ni bilo denarnih sredstev in ne sodelavcev. Zato sem prešel v atletski klub Triglav v Kranju kot sodnik.

Uspešno pa se je z mojim prihodom v Stražišče pojavil prvi mali rokomet v šoli in na Gorenjskem. Moji učenci so bili med najboljšimi igralci rokometa na Gorenjskem, prav tako tudi v vseh športih, ki so jih takrat gojili v šolah. Eno leto sem sodil na odbojkarskih tekmah kranjske ekipe, potem pa prenehal zaradi prezaposlenosti v šoli. Precej let sem bil predsednik ali pa sekretar v društvu učiteljev in profesorjev telesne vzgoje na Gorenjskem (približno od 1958 do 1968).

Leta 1960 sem bil med ustanovitelji sodniške atletske organizacije v Kranju, od leta 1966 naprej pa 38 let njen predsednik. Istočasno sem bil tudi član republiškega Zbora atletskih sodnikov Slovenije vse od njegove ustanovitve leta 1960 do leta 2008. En mandat sem bil tudi njen predsednik. Sodil pa sem vse do leta 2012: na šolskih in klubskih tekmovanjih, državnih in mednarodnih srečanj doma, po vsej Sloveniji, veliko po bivši Jugoslaviji, v Italiji v Anconi in Modeni ter na Češkem v Brnu in Košicah. Bil sem med prvimi sodniki tekmovalne hoje pri nas. Izpit smo opravili pri mednarodnem sodniku Bolliniju iz Italije. Nekaj let po izpitu pa sem že vodil tečaj s kolegom Božičem iz Celja in tekmovalcem v hoji Zvonetom Majcnom iz Ljubljane. Kot delegat AZS in glavni sodnik za hojo sem sodil na republiških in državnih prvenstvih, na mednarodnih tekmovanjih, na evropskih prvenstvih in na sredozemskih igrah v Splitu ter na univerziadi v Zagrebu.

Organiziral sem vrsto tečajev in bil predavatelj na njih za atletska pravila, za tekmovalno hojo in organizacijo le-teh, tako občinskega kot republiškega pomena. Izdal sem 14 almanahov združenja, 3 slovenske izdaje pravil (prej smo imeli samo hrvaška) in še nekaj manjših brošuric za šole, za hojo, štarterje, razna pravila in podobno.

Ves čas sem aktivno sodeloval pri organizaciji medšolskih tekmovanj Gorenjske v vseh športih in prometnih tekmovanjih, ki smo jih gojili takrat v šolah. Bil sem pobudnik in realizator atletskega tekmovanja za mlajše pionirje in pionirke občine Kranj v čast krajevnega praznika v Stražišču. Kasneje je to preraslo v tekmovanje gorenjskih šol za mlajše kategorije pionirjev in nato še v republiško tekmovanje. Pogosto sem bil med organizatorji medšolskih tekmovanj, največkrat kot vodja: v orodni telovadbi, streljanju, orientacijskih in prometnih tekmovanjih, v zimskih športih ter v igrah z žogo.

***

Pri Združenju rezervnih starešin (ZRVS) sem bil od vsega začetka in skoraj ves čas v njenem odboru kot član, sekretar, predsednik ali podpredsednik ter organizator orientacijskih pohodov starešin Stražišča in okolice Kranja. Kot rezervni kapetan I. razreda sem prejel medaljo za vojaške zasluge za delo v Združenju rezervnih starešin v Stražišču. Vsa leta sem kot organizator atletskih sodnikov s svojimi ljudmi pomagal s sojenjem na vojaških tekmovanjih v kranjski in drugih kasarnah. Prejel sem priznanje Prešernove brigade iz kranjske vojašnice. Leta 1977 sem prejel srebrno plaketo ZRVS za delo v občinskem odboru. V Stražišču in drugih krajih v okolici občine sem organiziral vrsto vojaških orientacijskih pohodov. Štiri leta sem bil član občinskega odbora ZRVS.

Vsa leta, razen nekaj let premora, sodelujem s klubom Zveze borcev Kosmač-Klemenc v Ljubljani. Prav tako sem član ZB v Stražišču vse od svojega prihoda na službeno mesto leta 1954 ali 55.

Aktivno sem sodeloval tudi pri Rdečem križu v Stražišču kot organizator krvodajalstva in bil tudi sam 25 krat darovalec krvi. V šoli sem vsako leto organiziral krvodajalsko akcijo. Vsakokrat sem pridobil po 10 do 15 krvodajalcev.

Dobrih 15 let sem bil član občinskega sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPV), zadnja 4 leta pa kot predsednik šolske komisije tega sveta. Nazadnje sem bil v komisiji za podeljevanje priznanj in odlikovanj prometnovzgojnim delavcem. Sodeloval sem pri dejavnostih, ki jih je organiziral SPV v cestnem prometu. Na matični šoli sem 15 let vodil in izvajal prometno izobraževanje v nižjih razredih. Vsako leto smo imeli izbirna tekmovanja v prometu, dvakrat pa sem pripravil in izvedel prometno tekmovanje osnovnih šol kranjske občine in celotne Gorenjske.

V občinski Telesnokulturni skupnosti (TKS) sem bil zadolžen za atletiko, v komisiji za kadre in v komisiji za podeljevanje športnih plaket Borisa Ručigaja in Stanka Bloudka. Sem prejemnik Bloudkove plakete leta 1982 in leta 2000 še največjega športnega priznanja: Bloudkove nagrade. Od AZS sem prejel leta 2011 za svoj prispevek slovenski atletiki zlato plaketo, pred tem pa več jubilejnih priznanj ob okroglih rojstnih dnevih. Sem častni član sodniških zborov Kranja in Ljubljane ter častni član Združenja atletskih sodnikov Slovenije.

Pri starosti 82 let sem svojo sodniško kariero zaključil. Zgodila sta se mi dva neprijetna dogodka. Prvič, ko sem se z avtom vračal od Mirana, sem se po ovinkasti poti čez Rovte v Rakovici na ravnem delu zaletel v steber električnega voda. Nič hudega sluteč, me je naenkrat zmanjkalo. Pravijo, da sem imel v krvi nedovoljeno sredstvo. Užil sem ga zvečer v tableti za spanje. Nesreča se je pa zgodila naslednji dan, 10. januarja 2013 ob 13. uri. Po 13 urah! Navodila pa dovoljujejo vožnjo po zaužitju po osmih urah. Deset dni so me spravljali k sebi v ljubljanskem kliničnem centru. Glavo sem imel kot žogo, ker mi je zlomljeno rebro predrlo pljuča.⁴

Naslednja nesreča pa se mi je po enem letu pripetila doma, ko sem bil nekoliko prehiter na mokrih vhodnih stopnicah. Pri padcu sem priletel na hrbet in zlomil prvo ledveno vretence. Spet so me deset dni spravljali k sebi v Ljubljani. Poškodbo pa bom čutil še kar dolgo, če ne do konca. Hodim kot otrok pri dobrem letu starosti.

Opombe

¹ Nekaj ne bo držalo: Trije medvedi je naslov ruske pravljice. [-- op. miran]

² Tu stoji memo: NADALJUJ!!!

³ Poglavje o srečanju z Vikico manjka. Morda je popisano kje drugje.

⁴ SE NADALJUJE!!! Odpuščen 21. 1. 2013.

⁵ NADALJEVATI!!! DATUM 28. 9. 2013, v bolnici 2 okt.do 10 okt.

---

Postavil na http://www.slov.si/mh/doc/joze_hladnik.html Miran Hladnik 14. sept. 2015. Še druge fotografije za popisani čas in pozneje se nahajajo na naslednjih mestih:

Draga ženka in otroci: Der Führer kennt nur Kampf, Arbeit und Sorge
• Borovnica
• Jože
• Vikica
• ... in še kje

  
  To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco