Jože Čampa (1893, Strmica na Blokah – 1989, Ljubljana), Na mrtvi straži: Roman z Bloške planote
Čampova tetralogija z naslovom Na mrtvi straži je z več plati nenavadna literatura. Žanrsko je kmečka povest, s 408.600 besedami celo najdaljši slovenski tekst v tem žanru, saj za več kot dvakrat prekaša doslejšnjega zmagovalca, roman Krka umira (1943) Jožeta Dularja. Čeprav Jože Čampa za življenja ni objavil nič drugega,1 se je s to knjigo po številu besed (in številu naslovov) zavihtel na drugo mesto med najplodnejšimi avtorji kmečke povesti, med Franceta Bevka, ki ostaja prvak žanra, in Miška Kranjca, ki je zdrsnil na tretje mesto.Beseda »roman« v podnaslovu ustreza času nastanka: pred drugo svetovno vojno bi bralec kljub dolžini lahko pričakoval podnaslov povest, ki je bila tedaj standardna oznaka dolge pripovedne proze, po drugi vojni pa za tako obsežno delo druga oznaka kot roman ne bi bila več primerna. Ko govorimo o (pod)naslovu romana, je smiselno razlikovati med prvotnim in drugotnim (pod)naslovom. Avtor je začel roman pisati po drugi svetovni vojni in ga je pisal do 1980, ko je naslov Ljudje in zemlja zamenjal z naslovom Na mrtvi straži in mu pripisal podnaslov Roman z Bloške planote. Urednik Jože Kotnik se je odločil, da bo ohranil oba naslova; prednost je dal drugotnemu naslovu, ki odraža avtorjevo zadnjo spremembo, vendar je na naslovnici knjige ohranil prvotni naslov. Sprememba je pomenljiva v vsaj dveh ozirih. Prvič zato, ker sproža vprašanja, zakaj se je avtor odpovedal prvotnemu naslovu. Drugič zato, ker očitno premakne poudarek na pokrajinski vidik pisanja, kar pa je pomenljivo, ko skušamo iz literarnozgodovinske perspektive natančneje določiti, za kateri žanrski tip kmečke povesti v konkretnem primeru gre.
Možno je, da se je Čampa odpovedal prvotnemu naslovu zato, ker so pod podobnimi naslovi že izšle druge knjige: Ljudje in zemlja, zbirka kmečkih povesti Prežihovega Voranca, Janka Kersnika, Alojza Kraigherja, Janeza Jalna, Matevža Haceta, Ferda Godine in Bratka Krefta leta 1973, Stanka Janežiča Zemlja in ljudje: Zgodbe iz Prlekije (1981), da o tujejezičnih antropoloških knjigah ne govorimo.
Mogoče so asociacije na nemške rasne enciklopedije, ki so izhajale pod besedno zvezo Mensch und Erde, avtorja odvrnile od zamišljenega naslova. Vendar tudi novi naslov Na mrtvi straži ni brez zgodovine in vzporednic. Enako se glasi naslov vojnega romana Ivana Matičiča (1928) in pesniške zbirke Mihe Klinarja (1973). V romanu Čampa naslovno sintagmo razloži v kontekstu spreminjajočih se časov, ki bodo pometli z ruralno kulturo. V usta jo položi mlademu kmetu Boltetu, ki se obrača na predstavnika starejše generacije, kmeta Petrača. Bolte se v imenu mlajše generacije odzove na Petračev očitek, da so mladim stara kmečka izročila postala »prazen puh«:
»Veste, oče Petrač, tudi mi mladi ljudje zdaj mnogo razmišljamo o teh rečeh, ki o njih midva zdaj govoriva,« je povedal Bolte, »Samo da mi mladi nič več ne malikujemo vaših starih dedovskih izročil. Čast našim pokojnim očetom in dedom, naj v miru počivajo v očetovi zemlji. O vas starih, ki še verujete v starodavna izročila, pa mi mladi mislimo, da v tej veri in v obrambo le-te stojite, rekli bi, le še na mrtvi straži, življenje pa teče mimo vas naprej in vi tega tudi s tega branika, s te mrtve straže ne boste mogli zavreti.« (Čampa 2012: 170–71)Spremenjeni naslov ne nazadnje namiguje na spremembo težišča v sporočilnosti romana, do katere bi utegnilo priti v večletnem oz. večdesetletnem procesu pisanja, nekakšno rekapitulacijo bistvenega spoznanja o nepovrnljivosti starodavnega kmečkega sveta in da kolesa zgodovine preprosto ni več mogoče obrniti nazaj. Metaforo stati na mrtvi straži bi lahko zamenjali z »malikovanjem« starodavnih izročil dedov, ki mu mladi nasprotujejo, saj gresta življenje in zgodovinski razvoj neusmiljeno svojo pot naprej.
V primerjavi s prvotnim naslovom zlasti spremenjeni podnaslov »roman z Bloške planote« narekuje izbiro žanrske oznake pokrajinska povest. V pokrajinskem oz. regionalnem žanrskem tipu kmečke povesti ima pokrajina izpostavljeno vlogo literarnega dogajališča (Hladnik 1990), izpostavljene so njene naravne, socialne in kulturne značilnosti (Literatura 2009: 361–62). Med naravnimi elementi, ki pomagajo oblikovati pokrajinsko predstavo, so zlasti mišljene naravnogeografske značilnosti izbranega prostora (Binder idr. 2011 v Perenič 2013: 15–16), med kulturnimi elementi, ki so pomembni za oblikovanje predstav o izbrani pokrajini, pa bi za ta žanrski tip lahko izpostavili folklorne motivne prvine. Te ne samo pomagajo spoznati značilnosti lokalnega prostora, ampak enako pogojujejo identifikacijo vaške skupnosti oz. kolektiva. »Pokrajinskost« žanra se kaže tudi v tem, da so literarni dogajalni prostori v močni zvezi z dejansko obstoječimi geografskimi prostori, kraji oz. pokrajinami, z njihovimi kulturnimi, socialnimi in naravnimi danostmi (Piatti 2009: 23 v Perenič 2013: 16).
Dogajanje v Čampovem romanu je postavljeno na Bloke in v časovne okvire začetka 20. stoletja, natančneje, v leti 1904 in 1905. Zato je zanimivo videti, kako so Bloke eksplicitno prisotne v besedilu. Ker nam je roman v celoti dostopen v digitalni obliki, imamo redko priložnost, sprehoditi se skozenj na način »oddaljenega branja« (Moretti) in pogledati, kako je s pogostnostjo pojavljanja besede Bloke, pridevnika bloški in z njima povezanih besed in pojmov v romanu. To omogočajo orodja za besedilno analizo; nekatera izmed njih so prosto dostopna na spletu. V uporabniško prijaznem okolju za slovenščino jih še ni, zato smo si pomagali s kanadskim akademskim spletiščem Voyant Tools Stéfana Sinclairja in Geoffreyja Rockwella. Aplikacija za »besedilno rudarjenje« šteje besede, na podlagi česar je mogoče izrisati besedne oblake, omogoča analizo na osnovi konkordanc in z njo je mogoče ugotavljati trend pojavljanja določene besede ali pojma. Ko smo besedilo Čampove tetralogije dali bralniku in se pri tem znebili dobrih sto najpogostejših klitik (je, in, se, v, da, na, pa, kakor, ne ...),2 se je za roman izrisal takle oblak najpogostejših polnopomenskih besed:
Slika 1: Besedni oblak najfrekventnejših polnopomenskih besed. Voyant Tools.
Nekoliko v nasprotju s pričakovanji Blok v besednem oblaku, v katerem izrazito izstopata imeni Jurij in Alenka, ne vidimo. Če izkoristimo dodatno možnost, ki jo ponuja aplikacija in pogledamo, kako je s frekvenco pojavljanja te besede v celoti romana, pa ugotovimo, da je sorazmerno dobro zastopana.3 Bloke se v romanu in v različnih sklonih pojavijo 51-krat, najpogosteje v mestniku (na Blokah); v sorodu z njimi je ime vzpetine Blošček (5-krat). Pridevnik bloški se pojavi 77-krat, najpogosteje v imenovalniku.
Slika 2: Beseda blošk* v romanu. Voyant Tools.
Še bolj zanimivo je pogledati, na kaj vse se nanaša pridevnik bloški, saj se nadejamo, da bo tako mogoče razkriti nekatere pokrajinske specifike (genius loci) Blok: pridevnik se veže na okrog 25 pojmov, najpogosteje na sejme (7-krat), vole (6-krat), planoto oz. ravan (5), svet (4), zimo (3), zvonove, zemljo, kmečke gospodarje, ljudstvo, mladino (2); po enkrat se pojavijo bloški župnik, cerkev, burja, hribi, kri, kravjeki in potok.
Slika 3: Beseda blošk* v kontekstu. Voyant Tools.
O starodavnem bloškem sejmu, na katerem so mdr. prodajali znamenite bloške vole za delo na polju in v gozdu, se najbolj obširno poučimo iz besed Ponikvarjevega Jakoba. Petraču pove, da je o bloškem sejmu – ta naj bi bil najbolj obiskan na Mihaelovo (29. septembra) – pisal že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Tu beremo,
da je bil bloški sejem v začetku nad farovško cerkvijo pod Vidmom. Potem pa so bili na dan svetega Lenarta, to je na dan šestega listopada leta tisočštiristo šestinsedemdesetega [6. novembra 1476] prihrumeli na Bloke Turki. Požgali so farno cerkev, upepelili in porušili mnogo vasi in krajev po Blokah in po bližnjem Notranjskem, pobili nič koliko ljudi, odpeljali kdove koliko fantov in deklet s seboj v turško sužnost. S seboj so bili odgnali več ko dvajset tisoč glav živine ter odvlekli v turško Bosno neizmerno bogat plen. Zaradi te nesreče je bil potem cesar bloški sejem preložil v Lož. Ali ko so bili ljudje na novo pozidali farno cerkev, vasi in svoja bivališča in ko so si bili nekoliko opomogli od turških grozot, se je bil sejem spet vrnil na Bloke. Od tedaj je vsako leto postajal vse večji in bolj znamenit. Ali zdaj sejmišče ni bilo več na nekdanjem kraju, na obronkih Vidma, ampak na polju med Faro in Novo vasjo. Šele mnogo kasneje so ga bili prestavili na Novsko gmajno, kjer je še dandanes. (Čampa 4: 37–38)Na sejmih so Bločani prekupčevali z voli, ki so jim zaradi čelatih glav rekli tudi čelaki. Veljali so za posebej močne in trdne, saj so tehtali do petsto kilogramov, njihova mogočnost, teža in veličina pa so razvidne iz spodnjega hiperboličnega opisa, kjer so uporabljene primerjave z velikani, senenimi vozovi in celo sloni:
[So] bili to velika in težka goveda, kakršnih kje drugje zlepa ne najdeš. In danes je bilo te velikane videti povsod po cestah. Počasi in težko so stopali, da se je zemlja kar tresla pod njimi, in se pri tem mogočno majali s širokimi zadnjicami. Te so bile videti kakor velikanske izlizane skale, štrleče iz zemlje. Na nogah so se volom izpod parkljev v soncu ob vsakem koraku pobliskavale izdrsane podkve in zvonko udarjale ob kamenje na cesti, da je bilo ob tolikem številu teh trlepnih [nerodnih] živali slišati njihov žvenket daleč naokrog. Težko in nerodno so se majali njihovi kakor seneni vozovi široki hrbti, da jih je bilo od daleč videti, kakor da se po cesti pomika dolga čreda slonov. V soncu so se jim svetili veliki, močni in lepo usločeni rogovi. Ti so bili tisto, kar je dajalo čelatim glavam bloških volov tako mogočen videz. Tehtal pa je tak čelak nekaj stotov. Niso bili redki primerki bloških volov, ki so tehtali tudi po pet stotov. Tri stote težak vol pa je bil skoro že kar nekaj vsakdanjega. (Čampa 4: 40–41)S prodajo volov na sejmu je povezana pripoved Ponikvarice (Čampa 2: 413), ki ji jo je pripovedovala njena mati. Govori o prekupčevalcu Petrinu, ki je na sejem odgnal par volov, na poti domov pa ga je ponoči nekdo oropal in ubil. Po pripovedi se je Petrin nad svojim ubijalcem maščeval na kresno noč; misleč, da je v risu [na križpotju na tla narisan krog, ki naj bi imel po ljudskem verovanju skrivnostno moč] našel zaklad, je namreč ubijalec kmalu spoznal, da je pod suknjičem domov prinesel mrtvaško glavo, in se mrtev zgrudil na tla. Ljudska pripoved, ki jo uporabi Čampa, je pravzaprav nekoliko zaobrnjena zgodba, kakor jo poznamo npr. iz Aškerčevega Mejnika in ki se prav tako naslanja na snov iz kmečkega ljudskega življenja; pri Aškercu je prekupčevalec volov tisti, ki se mu pri vračanju s sejma in ponoči prikaže pokojni sosed Vid, »na rami mejnik noseč«.
Začuda redke so v celoti romanopisnega gradiva omembe bloške zime, čeprav so te prikazane v vseh svojih razsežnostih. So dolge, ostre in bele, njihova trdovratnost pa se kaže tako v zapoznelem prihajanju pomladi na Bloke, saj se zime držijo tja do velike noči, kakor v moči zime nad jesenjo, ko pride na Bloke sneg in z njim huda in prava bloška zima. Na Blokah je pogosta tudi [bloška] burja, ki razkadi meglice ob jesenskih in poletnih nalivih in se pozimi tako razhudi, da ječijo pod njo borovci, da prši in vrtinči sneg ter gradi zamete. Zimsko nebo je lahko tudi lepo, če se v njem odzrcali ljubezen, kakršno doživljata Petračev sin Jurij s Strmice in Lovšinova Alenka z Lužarjev:
Dolgo sta se tako gledala. V očeh so jima odsevale drnine kakor čisto majcene, a čudovito jasne in ostre sličice z raztresenimi grmi in s temnimi borovci na položni rebri. Skozi igličevje je sonce pršilo tanke pramene luči in predlo v vejah zlate pajčevine. Nad gmajnami se je modrilo zimsko nebo. Pod njim so v sinje zelenih daljavah viseli oblaki kakor beli kožuhi. Roki sta se jima tihotapsko dotipali ob telesih. Rahlo sta se božali in se druga drugi drhte dobrikali, dokler se nista toplo in čvrsto sklenili ter se vroče zaželi v dlaneh. (Čampa 1: 281)V primerjavi s splošnejšo oznako »bloški« so dosti pogostejša pojavljanja nekaterih krajevnih imen, kar je zlasti pomembno z vidika natančnosti pri umestitvi dogajanja. Prvo bloško krajevno ime je po frekventnosti nedvomno Strmica (216, s pridevniškimi oblikami strmišk* 248), kjer se dogaja večina romana, medtem ko se npr. bližnji Lužarji pojavijo samo 32-krat.
Na naštete načine je Bloška planota vstopila na zemljevid slovenskih literarnih pokrajin. Vendar je ta vstop hkrati zapoznel, saj so bila »pravi« čas slovenske pokrajinske povesti in pokrajinske povesti v drugih evropskih literaturah 20. in 30. leta 20. stoletja, ko je književnost odkrila čare lokalnih dogajališč in se je pod izrazi regionalizem, ruralizem, domačijska umetnost ipd. obilneje pisalo. Literarna tematizacija Blok je zato podobna zapozneli literarni tematizaciji Brkinov in Čičarije izpod peresa Milana Lipovca in Istre iz pisanja Marjana Tomšiča. Ko umeščamo Jožeta Čampo v slovensko literarno zgodovino, ne moremo niti mimo podatka, da se je rodil istega leta kot pisatelji Krista Hafner, Prežihov Voranc in Gustav Šilih. Vsi trije so prav tako pisali kmečke povesti: Hafnerjeva je Šimnovega Lipeta napisala leta 1935, Gustav Šilih obsežni vzgojni roman Beli dvor 1938, Prežihov Voranc, ki je v literaturo vpisal Koroško, pa je glavnino svojega kmečkega opusa objavil med letoma 1935 in 1946. Bloke je do konca 2. svetovne vojne z vpisom na literarni zemljevid in z deli Antona Ingoliča,4 Stanka Kocipra in Ivana Potrča prav tako prehitela Štajerska oz. Slovenske gorice. France Bevk, Ivan Pregelj, Ciril Kosmač, Narte Velikonja in Andrej Budal so poskrbeli za tematizacijo (sosednje) Primorske. Ko gre za literarno tematizacijo Notranjske, je Čampo prehitel še Ivan Albreht. Jože Čampa je s svojo tetralogijo, ki jo je zaključil leta 1980, torej za pol stoletja zamujal za svojo generacijo, s posthumno izdajo pa celo za 80 let, pač zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin, o katerih poroča spremna beseda k njegovi prvi knjigi.
Od tod med drugim lahko sklepamo, kateri domači pisatelji so vplivali nanj, medtem ko se od tujih ve, da ga je pritegoval poljski velikan v žanru kmečke povesti Vładisław Stanisław Reymont, zlasti njegova tetralogija Kmetje, ki je izhajala v prevodu Jože Glonarja pri Slovenski matici v letih 1929–1931. Nasprotno Čampa s svojim z romanom, ki je obležal v tipkopisni obliki, ni mogel vplivati na razvoj pokrajinskega in drugih sorodnih žanrskih tipov slovenske kmečke povesti.
Roman Na mrtvi straži se z velikim deležem folklorne motivike ter izkazanim interesom avtorja za način življenja in običaje na Blokah, narečno izrazje, pregovore in rekla iz ljudskega govora5 navezuje tudi na tradicijo folklorne kmečke povesti, kakršno je desetletja pred Čampo pisal Fran Jaklič (1868–1937) iz sosednje Suhe krajine. Poleg bloškega sejma med folklornimi prvinami izstopajo elementi verske tradicije, ljudskih pobožnosti in drugih vrst obrednosti ter folklorno-mitološki elementi, kakor so ohranjeni skozi ljudsko pripovedovanje in vraže.
Med obrede cvetne nedelje spada žegnanje, z veliko nočjo je povezan običaj trkanja pirhov, Bločani slovesno praznujejo sveto rešnje telo, ki je povezano s telovsko procesijo, ob Sv. Petru in Pavlu (29. junija) pa priredijo prvo poletno žegnanje na Studencu, ki ga spremlja semenj za kmečko orodje in druge pripomočke. V roman je vključen slikovit opis moških in žensk na žegnanju in sejmu, v katerem se prepletajo vizualni in zvočni vtisi; dominantne so tople, svetleče barve in praznična belina in sliši se šumenje pisanih ženskih kril.
Bil je vroč dan. Zato so moški med potjo slekli kamižole in si jih obesili čez rame, da so se jim bele praznične srajce kar bleščale v soncu. Ženske so se košatile v svetlih poletnih oblekah. Po vseh potih in stezah so ob belih moških srajcah žareli pisani životci, spreminjaste jopice, žareče rute in blesteča krila. Široka oblačila so šumela in se zibala pri tleh kakor zvonovi. Izpod kril so se bleščale očipkane spodnjice. Pri hoji so šumele in krožile sem in tja, v bogate nabore nabrane čipke so bile v soncu videti, kakor da ženskam smetana kipi izpod kril. Židane rute so jim poblestevale na glavah, kakor pisane, v soncu vnemajoče se ptice. Med belimi ruticami so se ženskam bliskale v rokah zlato in rdeče obrezane mašne knjižice s svetlikajočimi se okraski iz biserne matice na platnicah. (Čampa 3: 27–28)Povsem drugačen in pretresljiv pa je pogled na neprave in prave berače okrog cerkvenega zidu, med katerimi so kruljavci, hromci, slepci, mutci, glušci, božjastniki ipd. (Čampa 3: 35–37). Žegnanjsko-sejemski dan je tudi priložnost za sklepanje dogovorov o ženitvah, kar skuša s pridom izkoristiti Petrač, ki namerava Jurija in ženo zvleči k Zakrajškovim. Petračka na ta dan in s pomočjo Fitnejške Lucije Jurija seznani z Marjano z Raven (na Blokah), ki bi bila kot snaha bolj po godu njej.
Vidno mesto med običaji imajo nedeljske maše, pri katerih se prav tako zbere vsa soseska. Med starimi vaškimi običaji so omenjene majnice, ki razen postavljanja mlaja vključujejo spletanje rožnih vencev za znamenja, za kar so bila posebej zadolžena dekleta.6 Najizrazitejši poganski običaj je starodavno kresovanje. V romanu je obširno popisano, kako na dan pred kresom odidejo otroci v gmajno in senožeti, da bi nabrali praproti, kresnih rož (bele kresnice in zlata kozja brada), ki jih prav tako po starodavni šegi zvečer razsteljejo po tleh v hišah ali zataknejo nad vežnimi vrati. Med opravilom si po poganskem običaju pripovedujejo »kresne pravljice«, »pripovedke, vraže in storij[e]«, ki govorijo o vseh mogočih bitjih (Čampa 2: 404–06).
To so škrati, vile, p[e]soglavci, hudič (tudi šent ali rogač) ter drugi zli in dobri duhovi. Vedomci, ki med spanjem zapuščajo telo in postanejo zli duhovi, se bijejo s psoglavci, jim izpijejo kri ter z njo napolnijo polja, vampirji, ki prihajajo ponoči ljudem kri pit, da se tudi sami povampirijo, volklodlaki, ki se ponoči spreminjajo v volkove in koljejo živino, zjutraj pa spet postanejo navadni ljudje, môre, ki v spanju mučijo ljudi in škodujejo živalim; kravam sesajo vime, da zjutraj ne dajo niti kaplje mleka. V pripovedkah nastopajo črne žene ali preglavice, ki hodijo okrog brez glave, vodijo ljudi po napačnih potih in imajo to moč, da napovedujejo smrt za sedem let naprej, srpovnice ali srpelbabe, ki se prikazujejo tistim, ki opoldne delajo na polju in jim požanjejo glave, jage babe, ki s svojo čarovniško močjo ob hudih urah po poljih lovijo ljudi in jih, privezane na svoje močne lase, vlečejo naokrog. Med hudobnimi ženskimi bitji so omenjene torklje, ki kaznujejo ženske, če v torek zvečer predejo ali pečejo kruh, med človeku bolj prijaznimi bitji s čarovno močjo pa žalik žene. Človeku prijazna sta tudi zeleni čatež, ki pastirjem »vardeva« (oskrbuje) živino, in nagajivi, dobri dimek, ki prihaja ponoči k dekletom in jih obdaruje z nakitom in denarjem. V tem smislu je roman dragocena zakladnica védenja o skrivnostnih bajeslovnih bitjih.7 V skrivnostno ozračje kresne noči je postavljena že omenjena zgodba o Petrinu, ki jo pripoveduje Ponikvarica in se je ohranila skozi več rodov.
Bloške otroke spremlja že več rodov tudi zgodba o silno lepem, dobrem in mogočnem vitezu Jarilu in je položena v usta Urbanovi Agati, ki zgodbo pripoveduje na sredpostno sredo8 (Čampa 1: 321–23). Jarilo naj bi bil sin sončnega kralja iz Jutrove dežele in je imel takšno moč, da kamorkoli je stopil, »tam se je drevje takoj olistalo, trava olatila in žito oklasilo.« Polje ni samo obrodilo, ampak se je tudi samo poželo, tako da kmetom ni bilo treba delati. Jarilo se je zaljubil v lepo ajdovsko kraljično. Kralj mu je obljubil svojo hčer za ženo, če bo ubil strašnega zmaja. Za popotnico mu je kraljična dala zlato jabolko večnega življenja. Toda Jarilo je boj z zmajem izgubil. Od tedaj kmetu ni več lepo na svetu, saj polja ne obrodijo več in se mora mučiti za preživetje. Po pripovedki hodi na sredpostno sredo ajdovska kraljična po svetu in pri tem tako glasno joka, da se je med ljudmi prijelo verovanje, da v gozdu tuli sredpostna baba, ki jo žagajo.
Med bajeslovnimi in drugimi pravljičnimi bitji iz slovenske ljudske tradicije, o katerih otrokom poje potovka Fitnješka Lucija (Čampa 2: 76), pa omenimo ribo faroniko, desetnico, pesem o ozeleneli romarski palici, kjer gre po vsej verjetnosti za romarsko ljudsko pesem, ter narodni pesmi O menihu in rajski ptičici ter Godcu pred peklom, ki se naslanja na orfejski mit.
K folklornim (prazničnim) delovnim motivom, ki so tako rekoč obvezna prvina kmečke povesti, spadajo motivi dela okrog hiše in v njej, na polju in v gozdu. Poleg košnje ob začetku in žetve9 ob koncu poletja (izpostavljeno je opravilo zdevanja snopov), je verjetno najbolj zanimivo izmed vseh prvo spomladansko opravilo oranja z voli, in sicer tako zaradi čutno-nazornega prikaza kakor sorazmerno velikega obsega, ki mu je odmerjen. Hkrati je povzdignjeno v že sveto opravilo, saj ga spremljajo obredni elementi.
Petrač je na ozari naravnal vole in plug. V senu na vozu je poiskal steklenko z blagoslovljeno vodo in oljko, se pobožno odkril in pokropil po njivi, pred plužnim rezilom pa je zataknil oljčno, na cvetno nedeljo blagoslovljeno vejico v zemljo. Zato se je spoštljivo prekrižal, počasi in preudarno izgovarjajoč besedo za besedo: »V imenu Očeta – in Sina – in svetega Duha –« Te stare kmečke obrednosti, podedovane od dedov in pradedov, je opravljal s tako pobožnostjo in svečanostjo, kakor opravlja duhovnik le najsvetejša opravila v cerkvi. (Čampa 2: 93)V Petraču se ob tem zbudi spomin na mlada leta, ko je objemal dekle, in prevzame ga občutek slasti,10 ki je preslikan na opravilo in prek česar dobiva zemlja atribute ženskosti. S prehodom dolge bloške zime v pomlad se skupaj prebujajo zemlja, kri, telo in duša.
Plug je rezal globoko v zemljo in odrival težke brazde. Ker sta vola zdaj že umerjeno vlekla, ga Petraču ni bilo treba več z muko naravnati in paziti, da mu ne zleti iz zemlje. Rahlo ga je držal za ročice, da je čutil, kako se mu roke na njih žgečkljivo stresajo in kako se mu pri tem razliva po telesu rahel drget. Ko je rezal te prve brazde, mu je po žilah plala taka razkošna slast kakor v mladih, neumnih letih, ko je objemal prvo dekle. Kar čutil je v ročicah, s kakšno naslado brodi lemež po topli, spočiti zemlji in kako prijetno gode ter v razkošni sli kar drhti kakor fantu roka, ko mu v pijani omotici zaide v dekletova nedrja. Zemlja se je pod njim toplo, sveže odpirala in drhteče brazde so se mehko, voljno polegale druga na drugo. (Čampa 2: 94)Vendar bi bilo napačno trditi, da gre v romanu za idealizirano sliko vsakdanjega življenja na vasi, na kakršno na primer naletimo v idili, ki jo je pisal Čampov mlajši soimenjak in rojak Ivan Čampa (1914–1942), avtor povesti Mlin v grapi (1940). Idealizacija se kvečjemu kaže prek vnašanja naštetih vrst folklornih prvin, ki so odraz kmečkega sveta v njegovi prvobitnosti in kolikor je skoznje izkazana zvestoba ljudi temu starodavnemu svetu in njegovim šegam. Hkrati sta ta isti svet in navidezno idealizirana slika vaške idile izrazito narušena. Idiličnost še najbolj spodnašajo veljavni in brezsrčni zakoni grunta, ki vpregajo ljudi (ženske in moške) po vrsti v neželene zakonske zveze, s čimer zadavijo njihovo srce. Grunt s svojimi zakoni postane prekletstvo, v katerega mlajša generacija, ki jo predstavlja zlasti Petračev sin Jurij, ne verjame več in od katerega je treba bežati. Kmečko opravilo oranja doživlja povsem drugače kot njegov oče:
Njemu delo ni bilo v slast kakor staremu. Narobe – to opotekanje in opletanje po brazdah in kepah, to oranje, brananje in kopanje mu je bilo zoprno in mrzko. Vsa ta kmečka dela in opravila po polju so se mu zdela čisto navadna robota. (Čampa 2: 100)Zato mu ob delu z voli lahko požene kri po žilah samo pogled na poročeno Urbanko na sosednji njivi. Z odporom opravlja tudi vsa druga opravila. Zlasti pomenljiv je za sporočilnost romana Jurijev negativni odnos do čebel in čebelarjenja. Ne more razumeti, kako lahko oče zaradi čebel sredi noči zbudi vso družino; s hladno ravnodušnostjo mu nato pomaga s čebelnjaka dvigniti zlomljeno jablanovo vejo. Oče sina ob tej priliki spomni, da se bo moral oženiti in prevzeti grunt (Čampa 1: 275). Do ponovitve motiva, ki s tem zadobi simbolične razsežnosti, pride v tretjem zvezku romana, kjer skuša stari Lesar za čebelarjenje navdušiti zasanjanega sina Medarda, pri čemer je smisel prepričevanja podoben. Čebele se namreč dedujejo iz roda v rod in iz ravnanja s čebelami se vidi, kakšen odnos ima človek do zemlje – kdor nima odnosa do čebel, ga nima niti do grunta.
Čebelarjenje je kmetu molitev in pesem. To ni delo, temveč sveto opravilo, je pobožen obred. V starih časih smo čebele dedovali iz roda v rod kakor svetinjo. Po čebelah si spoznal, kakšen kmet in gospodar je kdo. Kdor je znal z ljubeznijo in potrpljenjem streči čebelam, ta je znal streči tudi zemlji. Prepirljivec, skopuh in grabežljivec nikoli ni imel razumevanja [ne] za čebele ne za druge živali. Tak človek hoče takoj imeti od vsake stvari lahek dobiček. Zdaj bi vse rado na hitro obogatelo in lahkotno živelo. Mladi zdaj nikjer niso več s srcem – ne pri delu ne pri zemlji. Povsod so še samo z računom. Zato je zdaj pri hiši čedalje manj čebelnjakov. Pa tudi sreče in božjega blagoslova. (Čampa 3: 17)Petračev Jurij se lahko najsvobodneje izživlja v ljubezni – najprej s prvo Lesarjevo deklo, nato vseskozi z novo Lesarjevo deklo Alenko, z mladima in poročenima kmeticama Urbanko in Dolinarico in nazadnje z Marjano. Zadnja je tudi najbolj podobna Juriju v svojem gledanju na ljubezen, saj jo razume neodvisno od potreb grunta.
Najprej – jaz se za to, kar napletajo najini starši, ali bolje: moji starši, menim prav toliko kakor za lanski sneg. Predvsem zato, ker se mi upira, da bi se morala možiti z nekom, ki mi ga je poiskala in izbrala kakšna potovka ali pa kdo drug. Preveč ponosa imam v sebi, da bi komu dovolila vadljati zame in odločati o moji sreči. Nisem krošnjarska roba, da bi me postavljali na sejem in tam barantali in mešetarili zame. In potem – če se bom sploh kdaj možila, se bom takrat, kadar bo to mene volja, in z moškim, ki si ga bom sama izbrala in ki mi bo všeč. Torej s takim, ki ga bom ljubila. Razumeš! Ljubila, ne samo rada imel, kakor se s tem imenuje nekaj, kar ni ne ptič ne miš. Takega, ki bo tudi on mene ljubil. (Čampa 3: 72–73)V tem je podobna Jurijevemu dekletu Alenki, ki se tudi postavi po robu očetovi volji, ko jo hoče ta omožiti z Lahkovim Šimnom (s Strmice). Ne Alenka ne Marjana se ne želita možiti z Jurijem zaradi dote, ki bi mu jo prinesli, in obe zavrneta Jurija v njegovih pohotnih namerah. Vendar je med ženskama razlika v tem, da Alenka v svoji dobronamernosti in naivnosti ne uvidi, da se Jurij vseskozi zabava z drugimi ženskami, medtem ko Marjana v trenutku spregleda njegove namene. Jurij lahko svojo voljo najbolj uveljavlja pri Dolinarici in Urbanki; pri prvi si lahko teši strast zato, ker ta ne najde potešitve pri lastnem možu, pri drugi zato, ker se v njej netijo strasti v odsotnosti moža, ki je v Ameriki. Za Urbanovo Rezo so posledice skrivnih shajanj s Petračevim sinom usodne, saj zanosi. Ker si v odsotnosti moža ne more privoščiti, da bi povila še enega, zunajzakonskega otroka, se po nasvetu potovke Lucije odpravi k stari vračarici v Rakitni, da bi se z uroki rešila nerojenega otroka.11 Ta jo med drugim pouči, naj se gola nastavi toči, kar je zanjo usodno. Ob hudi uri v času žetve12 se namreč Urbanka odpravi v gmajno in se nato vsa premočena in potolčena od toče zateče pod Lesarjevo makovnico, ki raste prav ob meji med Petračevo in Lesarjevo njivo; strela udari v drevo in ga razkolje, deblo in polomljene veje pa jo pokopljejo pod sabo.
Urbankina smrt pod makovnico deluje simbolno. Gre namreč za krušno drevo, t. i. mokovec (Sorbus aria), ki je značilno za Notranjsko (Krim, Sv. Vid pri Cerknici, Bloke, Loška dolina). Iz plodov, ki so jih posušili, so mleli moko in iz nje pekli makovničen kruh.13 Vendar naj bi že v času, ko se dogaja roman – in če lahko verjamemo staremu Petraču14 – to ne bilo običajno. Drevo, ki je staremu Petraču v napoto, je še edina živa priča Lesarjeve ljubezni do Ponikvarjeve Tonce, saj sta si pod njo ob veliki noči po starem običaju izmenjala pirhe in izpovedala ljubezen. Poročiti pa se zaradi veljavnih zakonov grunta seveda nista mogla. Pod istim drevesom umre Urbanka, ki ravno tako ne bi mogla izživeti svoje ljubezni do Petračevega sina; prvič zato, ker je poročena, drugič zato, ker gruntar poišče sinu grunta vredno nevesto. Če upoštevamo navedek o domnevni nekoristnosti krušnega drevesa pradedov, potem bi mogli Rezino smrt pod drevesom, kjer se znajde zaradi svoje ljubezni do Jurija in ki je hkrati priča resnične ljubezni med Lesarjem in Tonco, razumeti bolj pozitivno. Z razčesnjeno makovnico je zrušen še en branik oz. mrtva straža starodavnega sveta.
Vendar se začnejo z Urbankino smrtjo rušiti tudi Jurijeve sanje o Ameriki. Potem ko zgori v Podboncarju mlin, s katerim se borno preživljata Nace in Jurijeva sestra Katra, ki zdaj Juriju ne more dati svojega dela očetove dote, je treba zaradi Reze, od katere si je obetal denar, misel na Ameriko spet odložiti. Juriju uspe prepričati mater, da mu da svoj del gozda. Izkupiček od prodaje lesa pa bi namenil za pot čez lužo.
Tako kakor ljubezenska izživljanja lahko tudi načrtovani odhod v Ameriko, v katerega vse bolj verjame tudi Alenka, postavimo v kontekst Jurijevega iskanja osebne svobode. Predstava o Ameriki je tista, ki pomaga spodjedati temelje starožitnega kmečkega sveta in njegove gruntarske mentalitete. Amerika po eni strani postane novi ideal »prečudežne dežele« za »sirot[e], ki jim rodna zemlja ne daje dovolj kruha za življenje.« Po drugi strani je Amerika »sen zaljubljenih src, ki se mednje vriva domača zemlja kakor zagozda v kalanice [klana polena]« (Čampa 3: 182), tj. namišljeni in oddaljeni prostor, v katerem je mogoče zunaj patriarhalnih zakonov grunta izsanjati ljubezen in kjer torej ni treba zadaviti srca. Od tod se ponuja razlaga besednega oblaka najfrekventnejših polnopomenskih besed z imenom Jurij v središču, ki je glavni nosilec ideje o Ameriki. Pojavi se v 16 oblikah (tudi npr. pridevnik jurijasti) in je s 1704 ponovitvami na prvem mestu.15 Dovolj visoko frekvenco ima tudi ime Alenka, ki je Jurijeva zaveznica in je s 884 pojavitvami približno na polovici njegove pojavnosti.16 Na tem ozadju na teži pridobi beseda srce,17 ki ni zgolj del fraz, ampak se izkaže, da je povezana z idejno ostjo romana, saj zakoni srca tvorijo opozicijo zakonom grunta.
Toda kako zelo »demokratičen« je lahko patriarhalni žanr kmečke povesti? Ali smeta Jurij in Alenka v kmečkem svetu, ki zahteva regeneracijo kmečkega doma, res izsanjati Ameriko? Lahko Jurij, ki nosi v sebi povsem drugačen svet in ne predstavlja ustrezne zamenjave za starega Petrača, v svetu, ki ga urejajo gruntarski zakoni in kjer je najvažnejša kategorija doma, sploh lahko obstane? Koga lahko v tako umet?nem svetu potrdi Čampa: tistega, ki ljubi zemljo svojih prednikov, ali tistega, ki se od nje trga? Več kot dovolj vprašanj, da vzamemo v roke še zadnji in sveže natisnjeni zvezek Čampove tetralogije Na mrtvi straži.
Opombe
1 So pa za izdajo njegovega pisanja znali poskrbeti na lokalni ravni. Iz leta 2007 je knjiga Osu ni, kozu ni, kakšna brna si pa ti?: In druga pripovedovanja (ur. Milan Meden), ki je izšla v Cerknici pod okriljem JSKD. V letih 2012 in 2014 so pri založbi Math in v uredništvu Jožeta Kotnika izšli trije zvezki obravnavanega romana, tale knjiga je četrti in zadnji zvezek Čampovega tipkopisa. Celotni tipkopis z letnico 1980 hrani Knjižnica Jožeta Udoviča v Cerknici.2 V nasprotnem primeru ne bi dobili relevantnih rezultatov, saj so klitike med najpogosteje rabljenimi besedami v slovenščini in bi bil besedni oblak večinoma sestavljen iz besed, ki smo jih našteli v oklepaju in kar za (tematsko) analizo besedila ni uporabno.
3 Če bi bilo računalniško orodje prijaznejše slovenščini in ne bi posebej štelo pojavitev iste besed v različnih sklonih (npr. Jurij, Jurija itd.), bi lahko pričakovali, da se bo beseda *blošk izpisala v oblaku.
4 Pod naslovom Zemlja in ljudje je v Ljubljanskem zvonu v sredini 30. let prejšnjega stoletja izhajal prvi del njegovega romana Lukarji (1936).
5 V avtorjevem pripisu k prvemu zvezku beremo, da gre za besede, ki se nanašajo na specifično predmetnost iz kmečkega sveta, ki je v izginjanju. Prav tako je bil namen rešiti pozabe »starinsko patino nekdanje ljudske govorice«. (Čampa 1: 335)
6 V Prežihovi Jamnici je običaj postavljanja mlaja pospremljen z mašo, sejmom in veselico v gostilni.
7 Med njimi so tudi pedenj-deklice, nekakšna vilinska bitja, ki ponoči plešejo ob žabji godbi nad vaško lužo, in podvodni škrat, ki prav tako živi v vaški luži in se ob suši skupaj s svojim kraljestvom spet pogrezne globoko v zemljo (Čampa 3: 129).
8 Gre za staro obliko obredja, t. i. »žaganje babe«, ki ga omenja že Linhart v zgodovini Kranjske in ki so ga izvajali bodisi na pustni torek bodisi na pepelnično sredo. Ta običaj so poznali v več slovenskih krajih. Sredi 19. stoletja je v Bleiweisovih Novicah o »pilenju« slamnate babe za območje bistriške doline ([Ilirska] Bistrica) pisal Janez Bilc (Kuret 1960).
9 V Topolu na Blokah je bila ob tej priliki žetvena prireditev (Čampa 3: 241), na kateri se je srečala bloška mladina.
10 To dodatno spodbudi še mlada Urbanka, ki dela na sosednji njivi in bo pozneje omrežila Petračevega sina Jurija.
11 V romanu je obširneje popisan zarotitveni postopek in navedeni so zarotitveni obrazci zoper nerojenega otroka. Medtem ko vračarica Rezi s prstom vrta v trebuh, govori: »Od človeka je, človeško ni. Živo je, rojeno ni. Tu notri se hud črv redi.« (Čampa 3: 180) Rezi svetuje, da si na vodi, zajeti v studencu, v katerem živi črni močerad, sedem dni zapored kuha zrna kolmežana [verjetno kolmež, ki naj se zaradi vsebnosti strupenih učinkovin ne bi uporabljal med nosečnostjo] in iztrebke črnega vrana, zvarek pa pije trikrat dnevno. Pri tem mora govoriti: »Pojdi od mene, seme zaplojeno, razpuhti se, bitje nerojeno. Če si božje, pojdi v cvetoče drevo, če si vražje, se zgubi v črno temo. Če si čisto, naj te dobri duhovi vzemo, če si grešno, naj te kače požro.« (prav tam) Pri tem se mora bodisi trikrat zaleteti ob vogal mize bodisi na silo prevesiti s trebuhom čez tram, da bo čutila bolečino v trebuhu. Da bi se znebila otroka, si da lahko na trebuh težke kamne, jih pokrije s plohom in prosi nekoga, da jo bije po trebuhu.
12 Motiv žetve, ob kateri se morajo kmetje spopadati še s točo, je v Jamnici pred tem uporabil Prežihov Voranc.
13 Iz makovničnega lesa, ki je veljal za prožnega in gladkega, so menda izdelovali tudi smuči (d.: Poznate notranjsko krušno drevo?, Slovenski dom XIX [16. junija] 1941, 2).
14 V 2. zvezku romana (Čampa 2: 73) stari Petrač prepričuje mejaša Lesarja, naj vendar poseka »rogovilo« in mu kot argument navrže njeno nekoristnost.
15 Najfrekventnejše hišno ime je Petrač. Moška oblika da 781 ponovitev, ženska 329.
16 Tretja oseba po številu pojavitev je Medard (520), ki je poleg Alenke in Jurija ena najbolj izstopajočih književnih oseb. Je desetletni Lesarjev sin, ki zgodaj občuti ljubezensko bolečino in tako rekoč čez noč odraste. Najprej se nesrečno zaljubi v deklo Alenko, v katero je zaljubljen tudi Ponikvarjev hlapec Tilen. Ko jo Medard zaloti z Jurijem, se začne ob pomoči sosedovega hlapca, ki ga oskrbuje z žganjem, zapijati, in zatem hudo zboli. Konec prvega zvezka romana je v znamenju Medardovih bolezenskih blodenj in skorajšnje smrti. Ljubezen se začne v njem ponovno prebujati ob Petračevi Cilki, vendar ta v njem hkrati zbuja odpor. Ob prebiranju Jurčičevega Desetega brata spozna, da Cilka ne ustreza idealu ženske, ki si ga je naslikal ob romanu. Zanj je usoden prihod nove učiteljice, ki pride na Strmico poučevat iz Loškega potoka (2. zv. romana). Njena idealizirana podoba ne zbledi niti z odhodom v tretjem zvezku romana, ko se začne Medard spet ozirati za Alenko. V romanu smo priča njegovemu odraščanju iz fantiča v mladostnika, ki spada med najbolj posrečeno stkane pripovedne niti in bi lahko predstavljalo samostojno zgodbo.
17 Ta se v oblaku pojavi v različnih sklonih.
Literatura
Dieter Anton Binder, Helmut Konrad, Eduard Staudinger (ur.): Die Erzählung der Landschaft. Dunaj: Böhlau Verlag, 2011.Jože Čampa. Na mrtvi straži, 1–3: Roman z bloške planote. Ljubljana: Math, 2012, 2014.
Poznate notranjsko krušno drevo? Slovenski dom 16. junija 1941. 2.
Miran Hladnik. Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba, 1990.
Niko Kuret. »Babo žagajo«: Slovenske oblike pozabljenega obredja in njegove evropske paralele. Slovenski etnograf 13 (1960). 115–44.
Urška Perenič, Miran Hladnik: Roman soseske. Prežihov Voranc: Jamnica. Ljubljana: Študentska založba, 2010.
Urška Perenič. Ivan Albreht med domačijsko in pokrajinsko povestjo. Vas na meji. Ur. Urška Orešnik. Logatec: Knjižnica, 2013. 14–27.
Regionalizem. Literatura. Ljubljana: CZ, 2009 (Mali leksikoni Cankarjeve založbe).
Pripravljeno za objavo v 4. delu tetralogije (Ljubljana: Math, 2015). Postavljeno na http://slov.si/mh/joze_campa.html 26. julija 2015.
To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 International licenco