Miran Hladnik
Josip Lavtižar ali Kaj krmari literarno vedo
Potopis
Josipa Lavtižarja Pri severnih Slovanih (1906) govori o Poljski 1901.
Odločitev za poročilo o tem potopisu je bila priložnostne narave. Nasploh sta motivacija
literarnovednega pisanja in izbira teme pogosto pogojena z jubilejnimi
priložnostmi in zato bolj kulturnega kot znanstvenega značaja.
Josip Lavtižar or the agenda of literary
scholarship
The
travelogue Paying a visit to the northern Slavs (1906) by Josip Lavtižar
deals with Poland in 1901. The decision to report about this travelogue has an
occasional motivation. In general literary studies are triggered by jubileums,
thus conveying more cultural rather than scientific nature.
Ključne
besede: Josip Lavtižar, potopis, Poljska 1901; izbira teme
in motivacija v literarni vedi
Keywords:
Josip Lavtižar, travelogue, Poland 1901; selecting a topic and motivation in
literary scholarship
Naj za neko obletniško priložnost poiščem skupne imenovalce
dveh literarnovednih interesov, zgodovinskega (avtorske biografije, žanrske
bibliografje, konkretna besedila) in teoretičnega. Iskanje v to smer je predvidel
že naslov načrtovanega jubilejnega zbornika Medkulturna
komunikacija: Teorija, zgodovina književnosti, pomagalo pa je še naključje.
Povabilo za sodelovanje v zborniku je slučajno sovpadlo s povabilom za pisanje
spremne besede k ponatisu zgodovinske povesti Josipa Lavtižarja Junaška doba
Slovencev.[1]
Prelistavanje Lavtižarjeve bibliografije me je pripeljalo do potopisne knjige Pri severnih Slovanih: Potopisne
črtice s slikami,
ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu leta 1906, kjer avtor polovico od
skupaj 33 poglavij namenja zgodovinskemu, geografskemu in etnološkemu popisu
Poljske in popisu svojih popotnih izkušenj.
Čeprav ne gre za čisto književnost, ampak za polliteraturo, se knjiga lepo
vklaplja tako v koncept medkulturne komunikacije kot v svežo metodološko
usmeritev literarne vede, poznano pod imeni literarna geografija, domišljijska/imaginativna
geografija, literarna kartografija, geokriticizem, geopoetika, geohumanistika
ipd.
Duhovnik Josip
Lavtižar (1851–1943) je bil skladatelj, svetovni popotnik, zgodovinar in
krajepisec. Rodil se je v Kranjski Gori, umrl pa v visoki starosti nedaleč
stran, v Ratečah; v obeh krajih so mu postavili doprsni kip. Literarno zgodovino
zanimajo njegove zgodovinske in biografske povesti, potopisi in drame. Zgodovinske
povesti so Bled in Briksen (1931), Junaška doba Slovencev
(1935/36), Lipniški grad pri
Radovljici (1939), v žanr literarizirane biografije pa spadajo Primož
Trubar (1935), Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki (1938), Naši
zaslužni možje (1942). V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov.
Lavtižarja v
literarnozgodovinskih pregledih navzlic nezanemarljivemu opusu ne bomo našli,
ker njegovo pisanje ni imelo ambicije biti besedna umetnost, umetniška
literatura ali kakor že rečemo literarno stremljivemu pisanju. Literarna
sredstva (fiktivne osebe in dejanja, pripovedna scena, dialog, metaforični
jezik itd.) so mu bila le sredstvo prosvetnih in vzgojnih ciljev. Z zgodovinsko
povestjo je želel bralca na privlačen način zainteresirati za lokalno
preteklost in mu dvigati nacionalni ponos, mimogrede pa ga z versko vzgojnostjo
tudi nazorsko utrditi. Enak namen imajo njegove biografije, krajepisi in
potopisi: »Potovanje ni zabava, temveč šola, v kateri se mnogo naučim.« Glavnino
knjige sestavljajo geografski in etnografski opisi ter zgodovinopisni odstavki,
barvo pa ji dajejo osebni doživljaji in komentarji.
Podoba
krajev, dežel, ljudi in njihovih navad je bila pred več kot sto leti (Lavtižar
je na Poljsko odpotoval septembra 1901) precej drugačna od današnje, zato domnevam,
da bodo njegovi opisi zanimivi zlasti za etnološko oz. domoznansko
zainteresiranega poljskega bralca.
Lavtižar je
potoval in potovanja popisoval iz »hrepenenja po neznanem svetu, ki [pa si ga
je] slikal mnogo lepšega, kakor je v resnici«, torej za potrjevanje
domačijskega gesla, da je »povsod dobro, a najboljše doma«. Do stika s Poljsko
pride že kmalu po uvodnih praktičnih nasvetih popotniku glede obleke, priprave na
pot in obnašanja na njej. V cerkvi nekdanjega benediktinskega samostana v
Osojah na Koroškem obišče grob poljskega kralja Boleslava II., ki je vladal med
1058 in 1080. 11. maja 1079 je ubil duhovnika, se dejanja pokesal in se
odpravil v Rim k papežu po odvezo. Nazaj grede se je kot nemi anonimnež ustavil
v samostanu in se osem let, vse do smrti, pokoril za zločin. Lavtižar
obiskovalce zelo natančno usmeri:
Grob se nahaja v temeljnem zidu na severni strani cerkve, tj.
med oltarjema evangelijske ladje. Prej je bil pokrit z navadno opeko, sedaj so
vložili nanj kamenito ploščo z napisom: »BOLESLAUS REX POLONIAE« (Boleslav,
kralj poljski). Da je grob bolj očiten, napravili so Poljaki na vnanji cerkveni
steni spominek, ki naznanja, kdo tukaj počiva. Boleslava vidimo opravljenega v
kraljevi obleki. Okoli njega je sedmero slik, kazočih vso dogodbo, kakor smo jo
opisali.
Poljaki, osobito zgodovinarji, obiskujejo še dandanes grob
"Boleslava Śmiałego, króla-pokutnika" (Boleslava Predrznega,
kralja-spokornika). Vpisujejo se v spominsko knjigo, ki je hranjena med farnimi
knjigami. Ondi jo lahko vsak pogleda, če bi prišel na Osoje.
Popotnik ni
zadovoljen z leseno spominsko ploščo na zunanji strani cerkve, češ da bi lahko
Poljaki Boleslavu napravili trajnejši spomenik, vendar je očitno ostalo po
starem. Na fotografiji table v Wikimedijini Zbirki se spodaj vidijo
dopisane letnice obnove: »Renovatumu 1884, Res. 1930, 2001.« Navede tudi Aškerčevo
pesem v spomin na kralja, Osojski mutec, objavljeno 1883.
V 7.
poglavju ga pot pripelje med Poljake. Po prečuti noči na železniški postaji
Bohumín (Bogumin) na pruski meji se z vlakom odpelje
v Galicijo. Sprevodnik mu odkaže mesto med neprijetnimi popotniki: »sami židje,
pristni poljski židje z dolgimi bradami in v dolgih črnih suknjah«. »Toda kaj
se hoče, saj so židje tudi ljudje, kakor mi, akoprav niso krščeni.«
Naslednje
poglavje nosi naslov Galicija in njeni prebivalci. Gospodarstvo Galicije
temelji na petroleju ali kamenem olju, soli in zemeljskem vosku (ozokeritu ali
naravnem parafinskem vosku, op. mh). Prebivalstvo je iz Poljakov (53 %),
Rusinov (43 %) in Nemcev (4 %). Židov je med 7 milijoni prebivalcev Galicije
686.000. Na zahodu Galicije se Poljaki imenujejo Mazuri (Mazury), okrog Krakova pa Krakusi. »Mazuri govore glasno in zategneno, mislijo
počasi, a sodijo jako dosledno.« Krakusi so domoljubi (danes se beseda nanaša na lahko poljsko konjenico, op. mh),
hribovci (Gorali, Górale) pa so revni, vendar bolj delavni in
urni. V vzhodni Galiciji prebivajo Rusini ali Malorusi (v poljski Wikipediji Karpatorusini, op. mh), ki so večji in vitkejši kot Poljaki, »tudi značaja
so menda mirnejšega od Poljakov«. Imajo pa tri plemena: Bojci (Bojkowie), Huculi in Podolci (Podolscy; izraza v
današnjih etničnih klasifikacijah ni več; slika iz Lavtižarjevega časa ločuje
med galicijsko, karpatsko in podolsko rusinsko narodno nošo, op. mh). Bojci
imajo »večinoma sive oči in rjave lase, katere si možje radi brijejo, da nosijo
le gost šop na temenu glave«. Huculi imajo dolge lase, pisane malhe in široke
hlače in jahajo male konje. »Koče imajo zavarovane z dvojno ograjo, da se
obranijo medvedov.« V Wikimedijini Zbirki najdemo razglednico s Huculi, ki je
identična sliki na strani 86 Lavtižarjeve knjige: razkrije se, da si je pisec
za slikovno opremo postregel z razglednico. Podolci prebivajo ob Dnjestru in
Seretu v vzhodni Galiciji. »Ako bi prišel naš kmet v podolsko vas, bi gotovo
rekel: "Tukaj bi ne hotel prebivati." Revščina, povsod revščina.
[...] Tudi za kurjavo nimajo drugega kakor posušen gnoj. [...] Kakšne so šele
hiše! Menda ni bolj zanemarjenih v vsej Galiciji.[...] V takih hišah stanujejo
ljudje in živina mirno eden poleg drugega.«
Glede na to,
da o naštetih etnijah najdemo v slovenščini malo ali nič, so Lavtižarjevi opisi
za Slovence zanimivi še danes.
Veliko prostora
posveti Lavtižar poljskim židom. Njihovo ime piše dosledno z malo začetnico,
torej jih dojema kot versko skupnost. Pove, da govorijo poljsko in da v
govorico mešajo hebrejske besede. Delajo neradi, tudi »o kaki snažnosti ni
govorjenja«. Negoduje nad »"kravželjni" iz las, ki jim visijo ob
sencih navzdol in segajo skoro do vratu. Zdeli so se mi zoprni, a židje se
ponašajo z njimi.« Potem popiše njihove praznike, poročne in pogrebne navade.
V 10.
poglavju (Prihod v Krakov. Iz starih časov. Sedanje mesto. Wavel s škofijsko
cerkvijo s kraljevim gradom) na kratko poroča o nastanitvi v hotelu, potem pa
spet povzema mogočno poljsko zgodovino, povezano z vladarskim Krakovom, ki je
imel leta 1900 okrog 100.000 prebivalcev. Ob spomenikih kraljev in ob njihovih
grobovih v »podzemeljskih rakvah« (v cerkveni kripti) gradu Wavel (v
Lavtižarjevem času sta bili tam vojašnica in bolnica, danes je muzej) je
pokopan »veliki pesnik Adam Mickievič«.
Na dveh
mestih je potopisec do poljskega patriotizma tudi kritičen: »Vprašal sem
omikanega gospoda, ali je res Kočiuško, videč nesrečni izid vojske,
zaklical na glas:"Finis Poloniae!" (Konec Poljske.) Skoro nevoljen mi
je odvrnil: "Kočiuško ni nikoli rekel kaj takega."« Lavtižar sočutno
komentira: »Česar si človek želi, to rad verjame.« Nadležni univerzitetni
profesor mu pred Lokietkovim spomenikom v pruski nemščini razlaga zgodovinske
detajle,
da se ga komaj vljudno znebi.
Enajsto
poglavje popisuje Marijino cerkev in druge cerkve v Krakovu, Skalko in samostan
Pavlincev, grobove zaslužnih in sv. Stanislava, dvanajsto Sukiennice, narodni
muzej, Jagelonsko univerzo, zvezdoslovca Nikolaja Kopernika, židovski okraj
Kazimierz. Sledi izlet v Vieličko. V 14. poglavju se odpravi v Bohnijo in Tarnov. Tu bralca še enkrat pouči o
neizmernem poljskem domoljublju, o poljščini pa pravi: »Poljski jezik se mi je
zdel prav prijeten za uho. Kakor je španščna najbolj blagoglasna med romanskimi
jeziki, tako bi znala biti poljščina najbolj blagoglasna med slovanskimi
jeziki.« V Lvovu (15.–17. poglavje) ga zanimajo cerkve in deželni muzej
Dzieduszyckih. Imena mestnih predelov in ulic so poljska, srečuje pa se, poleg
gospode, »ki je ne bomo omenjali, ker je povsod enaka«, tudi z Rusini in Židi. Rusinski
kmetiči tičijo v visokih škornjih in beli suknji ter plaščku, prešitem z
rdečimi okraski ali širokim ovratnikom iz ovčje kože, podoba bradatih židov v
črnih haljah, prevezanih z vrvico, pa »nima prijazne vnanjosti«. Teh
»izraelskih špekulantov« je za četrtino mestne populacije (40.000 od skupaj
160.000) in v predmestju imajo svoje umazane prodajalnice. »Le v slučaju
posebne potrebe bi šel kupovat v tako umazano prodajalnico.« Čeprav ga
»izvoljeni narod« tako fascinira, da ga vedno znova jemlje v besedo, Lavtižarju
nasploh ni všeč nič židovskega. Pretresljiva smrt izčrpanega fijakerskega konja
na trgu ga nagovori k citatu pesmi Konju (1869) Josipa Stritarja. Pot ga vodi skozi Chodorów in skozi božjepotno Kochawino, ki sta danes v Ukrajini, ob Dnjestru in v Przemyśl. V Varšavo in
Čenstohovo, ki sta v ruskem delu Poljske, ga ne puste, zadovoljiti se mora z
obiskom Oświęcima. Žalostno je spoznanje današnjega
bralca, kako močno spominjajo tedanja geopolitična trenja na današnja.
Galicijo in
Poljsko zapusti popotnik v 22. poglavju, potem ko si ogleda Wadovice (Wadowice), ki tedaj še niso bile rojstni kraj Janeza Pavla II. Z anekdotami iz
življenja znamenite osebnosti teh krajev, krakovskega profesorja, govornika in
dobrotnika v 15. stoletju Jana Kentskega (Jan Kanty), ki je dobil status svetníka, se zaključi poljska polovica
Lavtižarjevega potopisa. No, čisto zadnji je opis prepira in pretepa med dvema
potnikoma (»Opomniti pa moram, da sta bila Nemca, ne Poljaka.«) na vlaku, ki ga
konča energična sopotnica: »Naj se sodi o ženskah tako ali tako, pripoznati
moramo vendar, da ima marsikatera odlične lastnosti. Niso redke, ki presegajo
glede duševnih zmožnosti možaka.«
***
Tákole
poročilo o besedilu, kot sem ga pripravil v predhodnih odstavkih, spada med
redna in legitimna opravila zgodovinskih strok, vendar je sámo po sebi nezadostno.
V standard humanističnega pisanja spada, da napaberkovana dejstva teoretično
podložimo ali, kakor radi rečemo, konceptualiziramo. Ko delež teoretičnih
posplošitev naraste, iz etnografije dobimo antropologijo. Na Lavtižarjev potopis bi moral v tem smislu
prilepiti refleksijo razmerja med literarnim in stvarnim ali refleksijo
medkulturnih razmerij. Namesto tega bom v skladu z uvodno napovedjo reflektiral
svojo izbiro razpravne teme. Odločitev za Lavtižarja je bila priložnostne
narave in če pomislim, kako so nastale druge moje literarnovedne študije, smem
tvegati trditev, da je motivacija literarnovednega pisanja pogosto priložnostne
narave in da je take narave tudi izbira teme.
V akademskem
okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom
mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali
smrti velikih predhodnikov, izidi prelomnih knjig), prijaviteljem projektov
nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. trendi. Projektni razpisi,
navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem
relevantnosti oz. tehtnosti izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno
tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo
zelo različno in vsakič drugače, tako da o objektivnih merilih za določitev
tehtnosti ni mogoče govoriti. Nekdaj je bilo treba izbiro raziskovalne, šolske
ali kulturne teme utemeljevati z nacionalnim interesom (iz mita o Slovencih kot
literarni naciji), socialnih idealih enakosti, bratstva in
enotnosti, izgradnje socialističnega človeka, pozneje s t. i. evropskimi kategorijami (kar koli si že pod tem predstavljamo), danes
z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekonomsko uporabnostjo, ekološkostjo
(sustainability 'trajnostjo') ali zgolj z željo po »boljšem
razumevanju« (better understanding).Googlov Ngram Viewer pokaže na
časovni premici upadanje frekvence nacionalnega interesa od konca 1960. let in
rast interdisciplinarnosti in boljšega razumevanja, zlasti pa ekološke
vzdržnosti, ki od konca 1980. let očitno postaja glavni kriterij pri določanju
tematskih preferenc.
Nič od
naštetega ne spada med inherentne kriterije literarne vede kot avtonomne
discipline. Literarna veda nima obče veljavnega seznama prednostnih opravil, če
odštejemo zahtevo po digitalizaciji in poobčenju celotne infrastrukture, kar pa
spet ni njena specifična naloga, ampak nuja vseh znanstvenih disciplin. Moja
odločitev za Lavtižarja je bila deloma pogojena s spletno dostopnostjo
njegovega opusa, ki je posledica postopne digitalizacije celotne slovenske
literarne dediščine. Ob odsotnosti splošno sprejete »razvojne vizije« stroke in
ob dvomu, ali stroka sploh še premore kako svojo »notranjo razvojno logiko«, literarni
zgodovinarji svoje odločitve naslanjamo na aktualne civilizacijske trende in
gesla. Zahodni kolegi nekoliko samoironično rečejo temu prežanje na »the next new big thing«.
Kako se
oblikujejo izbire, kadar je izbira mogoča, pri pouku literature? Romantičnemu
principu človeške »samorealizacije« ustreza nagovarjanje,
naj si učenec, dijak, študent za referat, raziskovalno nalogo ali diplomo izbere
temo, do katere ima pozitiven čustveni odnos. Priporočilo se dobro obnese pri
tistih redkih, ki grejo skozi življenje radovedno, ki jim je vse zanimivo in se
zato hitro zaljubljajo enkrat v ene drugič v druge teme, za druge, zlasti za
tiste na nižjih stopnjah, pa je táko pričakovanje prazno. V praksi se vsi
odločajo za vedno ene in iste publicistično pregrevane popularne teme:
trivialna literatura, kriminalka, erotika, tabuji, ženska problematika v
literaturi. Apriorna naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega
raziskovalnega dela. Ljubezen do izbrane teme bi se morala roditi šele kot
posledica intenzivnega ukvarjanja z njo. Namesto merjenja všečnosti določenih
predmetnih izbir svetujem raje odprtost za doslej nepoznane predmete in teme.
Ni dobrih in
slabih tem. Vsaka se zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva. Ljudje smo
pač taki, da bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa
in energije, zato intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po
sebi veča našo naklonjenost do nje. Že po nekaj dneh intenzivnega študija se
začenjamo čuditi, zakaj pred nami ni doživela obravnave v stroki, in že izrekamo
očitke predhodnikom. Odkrili smo pojem t. i. spregledanih, zamolčanih, prezrtih,
zanemarjenih, potlačenih tem, pa naj gre za politično, nazorsko, lokalno,
spolno, estetsko ali kako drugače razložljivo zapostavljenost, in postanemo
njihov zagovornik. S tem ni načelno čisto nič narobe, zavedati pa se je treba,
da je spregledanost najbolj predvidljiva, standardna in normalna oznaka za
večino literarne produkcije, ki zaradi omejenosti človeških spominskih
kapacitet preprosto nima možnosti za enakopravno umestitev v kataloge splošnega
literarnega znanja. Josip Lavtižar nikakor ne spada med prežvečene
literarnovedne teme.
Nezanemarljivo
vlogo pri izbiri literarnovednih tem igra geografija. Dokler so bila na seznamu
mojih diplomskih tem samo nepoznana pisateljska imena, se jih ni lotil nihče,
ko pa sem zraven v oklepaju zapisal rojstni kraj ali prebivališče, so se takoj
oglasili interesenti zanje iz teh in bližnjih krajev. Tudi med raziskovalci je
tovrstno lokalno, domoznansko utemeljeno dajanje prednosti predmetu očitno. Med
mojimi literarnozgodovinskimi objavami so npr. opazne gorenjske teme (Janez
Jalen, Kranj, gorenjski avtorji v okviru Slovenske pisateljske poti). Za
ponatis Lavtižarjeve knjige so se odločili rojaki, ker se dogaja v njihovem
kraju, ker je njen avtor nekaj časa živel tam in ker tako utrjujejo svojo
lokalno kulturno identiteto. Lavtižar je »moj avtor«, ker je s knjigo Zgodovina
župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (1897) vir informacij o zgodovini
vasi Srednja Dobrava pri Kropi, kjer živim. Urška Perenič s Prema čuti dolžnost
strokovno obdelati avtorje iz ilirskobistriškega okolja, za Gradnika se bodo v
večji meri kot kje drugje zavzeli literarni zgodovinarji s Primorske itd. Nekatere
pisateljske osebe so sploh pomembne samo za lokalno skupnost, iz katere so
izšle in so jo popisovale, ta pa se jim je oddolžila s postavitvijo spomenika,
poimenovanjem vaškega kulturnega doma in prireditvijo proslav ob jubilejih, kar
skupnost kulturno osmišlja in prispeva h kvaliteti njenega javnega življenja,
zanimivo pa je tudi za opazovalce od zunaj (za turiste) in kot zgled drugim
soseskam.
Naivno je
prepričanje, da so primernejše teme tiste, ki se nanašajo na spoštovanja vreden
predmet: razprava o Francetu Prešernu naj bi bila po tej logiki tehtnejša od
razprave o nepoznanem Prešernovem sodobniku Jožefu Žemlji. Prva ima sicer v
izhodišču več možnosti za širši interes in uporabo, to pa je pravzaprav vsa
prednost njene izbire. V vsakdanjem življenju stroke so z maksimalno
relevantnostjo označene teme (avtorji, knjige, inštitucije), ki so pomembne v
nacionalnem smislu, npr. prvih deset pesnikov, prvih deset romanopiscev itd.,
kar s pridom izrabljajo sestavljavci antologij in šolskih beril ter
presojevalci raziskovalnih projektov. Obče je sprejeto stališče, da sta
literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju
kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument
tega nacionalnega interesa. Z globalizacijo humanističnih strok, ki so bile
močno vpete v cilje nacionalnega konstituiranja, emancipacije in
prezentacije, pa ta nekdaj najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več. Ker
se pomembnost določa v mednarodnem prostoru, dobijo status večje pomembnosti
tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, pri čemer pa za izrazito
slovenske teme ne morejo tekmovati.
Relevantnost
tem se na srečo ne meri samo s številom piscev in del na določeno temo niti ne z
njihovim globalnim slovesom, ki je seveda pogojen tudi z uporabo angleščine.
Globalna relevanca ni samo ena. Poleg lestvic svetovnih kanoniziranih avtorjev,
katerih pozicijo po inerciji vzdržujejo katalogi šolskega znanja, obstajajo še
lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni zaradi svoje
velike popularnosti; obstajajo npr. zgodovine trivialne književnosti. Do
poskusov vzpostavitve alternativnega kanona je prihajalo iz nazorskih razlogov:
v 30. letih 20. stoletja so npr. katoliški kritiki in literarni zgodovinarji
želeli spodkopati liberalski monopol v stroki z zamenjavo seta liberalskih
literarnih korifej s setom katoliških avtorjev, danes se spremembe na lestvici
relevantnih tem dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi
žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman, feljtonski roman) ali motivno
perspektivo (tematizacija drugega, mitološke teme).
Izbirnih
možnosti je v akademskem segmentu literarne zgodovine vedno več, tako med temami
kot med orodji. Prav nič nam ni treba prežati na teme, ki so jih oblikovalci
javnega mnenja označili kot osrednje ali pereče. Publicistično zaganjanje
enkrat v eno in drugič v drugo temo ni toliko manipulativno, kot je nereflektirano . Ob
strani pušča množico drugih pomembnih tematskih izbir, zato ne sme postati zgled
za obnašanje v stroki. Ta splošnim kulturnim interesom v obliki proslav
že zdaj preveč podlega, npr. ko načrtuje simpozije ob obletnicah pomembnih
osebnosti. Namesto fantazme o enoviti literarni vedi z obče veljavnim seznamom
prednostnih opravil se raje oprijemimo predstave o stroki, ki ponuja raznolike
in enakovredne raziskovalne možnosti. Tako pojem diferenciranosti kot število
možnih izbir sta indikator razvitosti sistema, zato lahko v tem okviru tudi
odločitev za članek o marginalnem piscu Josipu Lavtižarju, ki je nastal iz
priložnostnih pobud, razumem kot odločitev, ki je mogoča le v razviti, tj.
diferencirani, odprti, nediskriminatorni, deregulirani, svobodni družbi, ki ne
ločuje med »pravimi« in »napačnimi« temami, ampak zna tudi iz navidez obrobnih
tem proizvesti informacijski profit in kulturni užitek.
Kaj ni
biološke in kulturne prednosti diverzitete slutil že Lavtižar, ko se je
odpovedal popisovanju gosposkih ljudi, »ki so zgnani iz vseh vetrov skupaj« in
so povsod enaki, »bodisi v Krakovu, na Dunaju ali v Ljubljani«, in je svoj
interes posvetil raje kmetstvu, ki je ohranilo nošo in šege prednikov in je med
njim najti »veliko raznovrstnost, v vsaki deželi kaj novega, kaj značilnega«.
Summary
Naključni
sovpad dveh povabil (za članek v nekem festšriftu in za spremno besedo
k ponatisu zgodovinske povesti Junaška doba Slovencev JosipaLavtižarja
me je spomnil, da bi bil pisatelj Josip Lavtižar s potopisom Pri severnih
Slovanih (1906), ki govori o Poljski, primeren tudi za počastitev omenjenega
jubileja. Izzval pa je tudi premislek, v kolikšnem deležu naša literarnovedna
opravila izhajajo iz priložnostnih pobud take vrste. Slovenske literarnovedne
publikacije neredko nastajajo po naročilu, tj. za zbornike ob obletnicah
literarnih zgodovinarjev ali za ponatise leposlovnih knjig za kulturne potrebe
lokalnih skupnosti, povezanih z avtorjem. Motivacija literarnovednega pisanja
je takrat kulturnega značaja, s čimer ni prav nič narobe, saj literarna veda
nima inherentnega in za vse sprejemljivega cilja. V zadnjem času se nacionalni
interes kot vodilni princip pri odločanju o tem, katere teme so relevantne,
umika preprosti potrebi po »boljšem razumevanju«. Prednost dobivajo teme, ki še
niso bile deležne obravnave, in teme, zanimive za različne ožje interesne
skupine: ženske, lokalno prebivalstvo, katolike itd.
Two
coincidental invitations (one to write a paper in the festschrift for a colleague and another one for the reprint of the historical novel by Slovene writer
Josip Lavtižar) triggered my decision to use another Lavtižar's work, i. e. his
travelogue Pri severnih Slovanih [Paying a visit to the northern
Slavs], 1906) for the jubileum paper. Not so rarely the literary
scholarship agenda is shaped by celebrational occasions: for jubileums of
writers and literary historians, for the reprints of publications which are
important to local communities, connected with them. There is nothing wrong
with such culturally motivated research and publishing, as in general literary
history doesn't follow any inherent goal upon which everybody would agree.
Lately, national interest as the prevailing principle of national literary
history when deciding on which topic is relevant, has been replaced by the simple
need for »better understanding«. Topics that have not been dealt with yet have a
priority as well as topics relevant to various interested parties (local
population, women, Catholics etc.).
