Josip Lavtižar, Junaška doba Slovencev
Lavtižarjeva Junaška doba Slovencev je turška povest. Gre za trdoživ žanrski tip slovenskega zgodovinskega romana, saj enako oznako nosi vsaj še 30 besedil od začetkov slovenske pripovedne proze do danes, ducat od njih ima Turke kar v naslovu ali podnaslovu. Z obsegom skoraj 50.000 besed in s 30 poglavji je sicer že skoraj romaneskne dolžine, vendar je tako močno podobna predhodnim besedilom povestnega značaja, da bo ustrezneje ostati kar pri vrstni oznaki povest. Sicer pa tu nimamo kaj izbirati, ker jo je avtor že sam razločno podnaslovil: Zgodovinska povest iz 15. stoletja. Godi se na Gorenjskem ob času turških vpadov.
Ob izidu 1936. Izhajala je skozi 15 mesecev v podlistku političnega in gospodarskega časnika Gorenjec, natančneje v 64 tedenskih nadaljevanjih od 5. januarja 1935 do 21. marca 1936 in bila po zaključku ponatisnjena v knjigi v založništvu Tiskovnega društva v Kranju, ki je izdajalo tudi Gorenjca. 25. aprila 1936, en mesec po zaključku podlistka, je časnik objavil vabilo na cenovno ugodnejše prednaročilo knjige: »Knjiga stane v prednaročbi, ki traja samo do 30. aprila Din 17.50. Pozneje se bo knjiga dobila le po znatno višji knjigotrški ceni.« 30. maja je urednik pospremil izid knjige z vabilom:
Naš znani pisatelj č. g. Lavtižar Josip, župnik v Ratečah, je zelo lepo opisal dobo Slovencev, k i so se morali boriti proti svojemu tedanjemu najhujšemu sovražniku — Turku. On imenuje to dobo junaško dobo Slovencev. Knjiga obsega čez 200 strani in ima lepo ovojno sliko. Broširana stane Din 20.—, vezana Din 30.—. Nobene prosvetne knjižnice v Sloveniji ne sme biti, da ne bi imela te lepe knjige. Priporočamo jo tudi vsaki družini. Število knjig je omejeno, zato hitite z naročilom.
25. julija je dopisnik Gorenjca iz Križev potožil nad slabo prodajo knjige:
Gorenjčev dopisnik je dobil pojasnilo pri g. Lukancu v Pristavi, kateri ima knjigo v razprodaji za tukajšnji okraj, da naši občani prav slabo segajo po knjigi, ki bi jo morala imeti vsaka hiša kot spomin na pradede. Saj se v knjigi popisuje v obliki povesti, kako so gospodarili in kakšna mesta so zavzemali naši pradedje. [...] Te dni Vam bo knjiga prinesena na dom; segajte po njej!
V isti številki časnika je skriti ocenjevalec, podpisan s šifro –i–, v rubriki Prosveta objavil oceno povesti:
Prav vesel pojav moremo zaznamovati v letošnji kulturni aktivnosti našega okraja. Medtem ko v slovenski literarni produkciji že nekaj časa opažamo nekako predpostavljanje tuje književnosti, kar se izraža v številnih prevodih tujih del, stopajo pred nas posamezne skupine našega okoliša z omenjanja vrednim hotenjem, da nam pokažejo dela za spoznanje domače kulturne, gospodarske in socialne zgodovine. Tržiški župniji je dal župnik Kragl obsežno knjigo o preteklem in sedanjem izživlanju tržiškega mesta. Škofja Loka je dobila ob priliki prve obrtne razstave svoj zbornik z lepimi fotografijami, posnetki, kjer je treba omeniti zlasti obširno listo kulturnih delavcev iz Loke in okolice v preteklosti. Koncu se bliža obširno in izčrpno delo o Kranju in njegovih ljudeh.[1] Sami dokazi, da provinca dela, se giblje in da to stremljenje treba ceniti in spoštovati. V tej zvezi pa ne smemo preko »Junaške dobe Slovencev«, ki jo je za Gorenjčev podlistek napisal simpatični in poljudni pripovednik rateški župnik g. Lavtižar Josip in ki jo je zdaj v posebni knjigi izdalo Tiskovno društvo v Kranju. Po obliki se Lavtižarjeva Junaška doba Slovencev bistveno razlikuje od omenjenih zbornikov. Ni to almanah s statističnimi podatki in kratkimi spisi, to je zgodovinska povest s prav natančnim in določenim predmetom, vzetim tudi iz naših preteklih stoletij. Slovenci nismo imeli ne prej in ne pozneje tako usodne zgodovine, kot so bili turški navali koncem srednjega veka, ki so bili navadni roparski pohodi brez vsakega vojaškega načrta. Strašno je bilo takrat. Turki so pobijali naše pradede kot klavno živino, mnogo fantov in deklet odpeljali v sužnost, požigali so slovenske domove, cerkve oropali njihovih dragocenosti in jih potem spreminjali v hleve. Takratna revščina je izražena v pregovoru, da bo imela krava med Celovcem in Beljakom zlat zvonec, tako draga da bo. Ves obup in tedanjo zapuščenost najdemo v pismu, ki so ga poslali kranjski deželni stanovi papežu Sikstu IV. s prošnjo za pomoč. Že so kazala znamenja, da bo slovenski rod zbrisan iz števila živih narodov. Če ni podlegel v silovitem boju proti šibi božji, kar so bili Turki za naše in hrvaške kraje, je zato tem bolj čudno. Kljub strašnim nesrečam, ko so bili v tem obupnem boju za obstanek navezani samo na same sebe, svojo moč in lastna sredstva, so vendar ti časi junaška doba našega naroda. Slovenska hrabrost, zvestoba in vernost se ni nikdar bolj pokazala kot v turških bojih. V taborih ali močnih trdnjavah okrog cerkva, kjer se je edino moglo naše samemu sebi prepuščeno ljudstvo rešiti sužnosti in smrti, se je prvič dvignila slovenska samozavest. Ob kresovih kot svarilnih znamenjih in ob hrvaških pismenih znakih »turških glasih« je rastel naš po gum, ko so morali dedje braniti imetje, svobodo in življenje proti polumesecu, ki jim je obenem vsiljeval mohamedansko vero. To in taka mučeniška in obenem junaška doba naših prednikov, ki jih z mirno dušo lahko primerjamo prvim kristjanom, je glavni predmet in vsebina pričujoče knjige. Vse dejanje je pisec lokaliziral ali postavil v ozek kot med Ljubljano oziroma med Kranj — Križe — Begunje. Središče vsega dejanja so pravzaprav Križe, kjer je načeloval marljivemu in delavnemu rodu prevdarni in priljubljeni župan Grašič, tolažbe pa mu je dajal duhovnik. Lepa sloga in vaška enotnost je tedaj kraljevala, kot pravi Lavtižar, v tem kotu gradov Gutenberga pod Dobrčo in Kamna pri Begunjah, kjer so stolovali plemiški Lambergi ali Lambergarji, ki so dali ljubljanski škofiji prvega in proti Turkom podjetnega škofa Žigo. Znosno in kar prijateljsko vzdušje je bilo tudi med občani in temi Lambergi, dočim so drugod postopali graščaki neusmiljeno in brez srca s podložniki, v katerih so videli samo tlačane, kar je privedlo nekako v istem času do kmečkih puntov ali uporov. Da je pripovedovanje zanimivo in simpatično, je vpletel v povest razne epizode. Tako je po narodni pesmi porabil motiv turškega ropa Grašičeve lepe hčerke Anice[2] in njeno vrnitev, po dolgih letih, kar na pozameznih mestih vzbuja v čitatelju precejšnjo napetost, ki s slično usodo mnogo in večkrat spominja na znano zgodbo nesrečne koroške Miklove Zale. Razen tega si moremo s pomočjo pripovedk in pravljic, ki se vlečejo skozi povest, razložiti postanek mnogih cerkva in gradov ter ljudskih verovanj v tem gorenjskem predelu. Iz te knjige spoznamo srednjeveško nošo naših ljudi, njihove domove in način življenja, ko sta bila pred odkritjem Amerike krompir in turščica še popolnoma neznana hrana. Mimo celjskih grofov se v knjigi peljemo s konji in ogledamo tedanjega sv. očeta v Rimu. Čeprav ima »Junaška doba« le kratkih 200 strani, je v njej nagromadenega mnogo gradiva, ki ga je pisatelj zajel v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda. Po preprostem in poljudnem pripovedovanju in vsebni je na vsak način zelo zanimiva ta knjiga in spada v vse prosvetne in šolske knjižnice, zlasti sedaj, ko je Grudnova Zgodovina z vsemi zvezki neke vrste redkost. Zadovoljni bodo starejši, nič manj pa otroci. Če trpimo danes, vedimo, da so naši predniki radi Turkov še mnogo več trpeli.— Knjiga je pregledno tiskana; pomenIjiva naslovna slika akademskega slikarja in kranjskega profesorja g. F. Koširja predstavlja utrdbo tabora, v ozadju Storžič. To knjigo prodaja po nizki ceni Tiskovno društvo in knjigarna Ilirija v Kranju.
V katoliškem dnevniku Slovenec je 6. avgusta 1935 pod kratico J. D. izšla naslednja ocena:
Zopet nova knjiga priljubljenega, neizčrpnega, plodovitega potopisca, zgodovinarja in šmarničarja! To pot pa je povest, zgodovinska povest iz junaške dobe naših dedov, to je: iz turških časov in sicer iz let 1469–1515. V obliko povesti se je že nagibal njegov »Primož Trubar« (kmalu dobimo, čujemo, tudi »Tomaža Hrena« izpod istega peresa), v tej knjigi pa se poleg obsežnega, globokega znanja naše domače zgodovine prvič v toliki meri javlja tudi pisateljeva ustvarjalna sila domišljije. Dan za dnevom vodijo vlaki velike množine našega naroda iz Ljubljane na Gorenjsko, zlasti v poletju. Iz vlaka gledamo med drugimi gorami tudi Križko planino (med Križami in Golnikom) ter Dobrčo (nad Brezjami ozir. med Tržičem in Begunjami). Planinske koče pa tudi senike vidimo in zelene pašnike, bele šotore si stavi naša mladina ob počitnicah na teh planinah ... ali pa kaj pomislimo, kaj je pred dobrimi 470 leti naš narod v teh lepih krajih trpel in iskal zavetja pred Turki v planinah in gorskih jamah? Ko mladina sladko spi pod šotori, ali kaj pomisli, da so pa v letih 1471. do 1476. grozoviti Turki štirikrat šotorili na Gorenjskem in po večini pustošili, požigali, morili, zasužnjevali naš narod? Na vzhodni strani Dobrče vidimo razvaline gradu, ki jih ljudje zovejo »Hudi grad«, na zapadni strani iste gore pa so še dobro ohranjeni delni zidovi gradu »Na Kamnu«. Ali kaj pomislimo, kdo je prebival v teh dveh gradovih proti koncu 15. stoletja? Mimo razvalin »Na Kamnu« hodimo na Begunjščico; ali se ob tem kaj spomnimo, da se nahajajo pod njimi grobovi Žige Lambergarja, prvega ljubljanskega škofa, junaka in svetnika, ter njegovega brata Jurija? O vsem tem temeljito govori naša knjiga. V središču povesti je junaški križki župan Janez Grašič z ženo in hčerko Lenco, ki pade v turško sužnost, a se po 10 letih vrne, križki vikar, ter rodbina Lambergarjev, prebivajoča tedaj v obeh omenjenih gradovih. Dogodek sam (ugrabitev Lence, nje sužnost in vrnitev) ni široko razpleten, ali namesto tega imamo pred seboj živo sliko socialnega in kulturnega stanja našega naroda ob koncu 15. stoletja. Pisatelj nas vodi na gradove, v Ljubljano, v Velesovo, da, v Rim (pred papeža Siksta IV.), v kmetske domove (začetek kmetskih uporov!). Zdi se, da je pa vendarle preveč zgodovine notri. In tudi v najlepšem prizoru, ko se Lenca vrne in jo mati spozna, je pisateljeva spretnost nekoliko omagala. S pisateljevo razlago narodne pesmi o Pegamu in Lambergarju se pa ne strinjamo, saj to vendar meri na boj za Celje (zoper Vitovca – Behajma), ne pa na dobo pod Maksimilijanom I. Pisatelj rabi oblike: v Križah, Križam, nad Križami, pa vendar tudi: iz Križev. Prav? — Knjiga ima zanimiv ovitek (sliko!). Lep je sklep povesti: »Dolga leta groze so preživeli naši dedje ... In ostali na rodnih tleh. Upajmo, da tudi v prihodnje naši sovražniki ne bodo videli našega pogina.«
Tudi avtorja tretjega zapisa o povesti (Mentor 24/4 (1936), 24–25) ne poznamo.
Nestor slovenskih pisateljev, ki je znan našim naročnikom iz prvih letnikov »Mentorja«, ko je priobčeval zanimive potopise, v katerih je mojster, kakor je pokazal tudi v knjigah »Pri severnih Slovanih« v Mohorjevi družbi in »Pri južnih Slovanih«, ki so izšli v Slovenski matici, in še v premnogih drugih poročilih o svojih potovanjih. V povojnih letih je za naša društva spisal tudi več libretov, ki jih je sam uglasbil, nato je spisal tri knjige Šmarnic o Marijinih božjih potih, zadnje čase pa je začel v obliki povesti obdelovati tudi našo zgodovino, n. pr. »Bled - Brixen«, »Primož Trubar«. Tema dvema zgodovinskima povestima je zdaj pridružil »Junaško dobo Slovencev«, ki je izhajala kot podlistek v »Gorenjcu« in izšla nato v ponatisu. Namen pisateljev pač ni bil, da bi ustvaril umetniško dovršeno delo, šlo mu je predvsem za to, da bi kolikor mogoče zanimivo podal svoje veliko zgodovinsko znanje in ga navezal na usodo nastopajočih oseb. Zato je njegovo delo res bolj povest, kakor jo najdeš označeno v šolski knjigi v poglavju o znanstvu, ne pa leposlovna zgodba. Knjiga je radi svoje vsebine vsekako zanimiva in prijetno čtivo za onega, ki se zanima za domačo zgodovino. Radi tega jo tudi dijaštvu toplo priporočamo.
V članku Križe — izhodišče v planinski svet(Jutro 7. julija 1940) je knjiga omenjena v okviru turistične promocije vasi Križe: »Zgodovina občine sega že stoletja nazaj. Znana je izza turških vpadov v slovenske pokrajine. Vsebina Lavtižarjevega zgodovinskega dela »Junaška doba Slovencev«, ki sega v 15. stoletje, se do dveh tretjin dogaja v Križah.«
Knjigo je takoj kupila knjižnica kranjske gimnazije. V izčrpnem članku Bilanca slovenskega knjižnega trga v l. 1936, ki ga je za Slovenca 10. jan. 1937 napisal td. [Tine Debeljak], in v zapisu o neki drugi Lavtižarjevi knjigi (Gorenjec 16. marca 1940) je povest samo omenjena. V Gorenjcu 24. avgusta 1940 najdemo notico z zahvalo westfalskih izseljencev za dve podarjeni knjigi, za Prešernove Poezije in za Lavtižarjevo Junaško dobo, to pa je tudi vse, kar je znanega o življenju te knjige. Danes jo hrani samo deset slovenskih knjižnic, pa še tam ni povsod za izposojo, kar pomeni, da imamo opraviti s knjižno redkostjo.
Knjižnega ovitka ti izvodi nimajo, ohranil se je le v ptujski knjižnici Ivana Potrča in v ljubljanski semeniški knjižnici, od koder so prijazno posredovali njegov posnetek. Z njim smo dopolnili skromno zbirko slikarij Franceta Koširja v Wikimedijini Zbirki, kjer je zdaj v javnem dostopu. Na platnicah originalno vezane knjige je slovenski del starega jugoslovanskega grba, ki je bil uzakonjen 18. 6. 1921: združil je polmesec iz grba francoske Ilirije s tremi zvezdami iz grba celjskih grofov; tak grb krasi tudi ilirski steber iz leta 1939 v ljubljanskih Križankah. Zlasti s polmesecem v grbu se Slovenci zlepa niso mogli sprijazniti: Jožef Plečnik ga je npr. leta 1934 na hrbtu Marijinega kipa na Bledu zamenjal s Triglavom, tri peterokrake zvezde pa z eno šesterokrako. Zdi se vendar, da je na platnicah Lavtižarjeve knjige kar primeren, če ga beremo na literarni ali likovni način: polmesec lahko povežemo s temo turških vpadov, tri zvezde pa z zavzemanjem celjskih grofov za ohranitev slovenstva;[3] na opozicijo med otomansko vojsko in krščanskim slovenskim taborom kaže tudi ilustracija na ovitku.
Slika 1 in 2: Platnice in knjižni ovitek izdaje iz leta 1936
Naslov. Kaj pomeni sintagma »junaška doba Slovencev«, razberemo v 24., 28. in 30. poglavju knjige:
V zgodovini Slovencev ni bilo ne preje ne pozneje tako usodne dobe kakor so bili turški navali od leta 1469, pa skoro tja do leta 1500. Naši pradedje so se borili takrat s skromnimi močmi za svoj obstanek. Čudno je, da niso podlegli v silovitem boju zoper krutega sovražnika. Slava junakom! Rane pa, ki jih je našim bratom po veri in narodnosti usekal turški meč, se pa dolgo, dolgo niso zacelile.
Opisali smo trpljenje naših pradedov v turških bojih. Ti časi so bili junaška doba Slovencev. Ves narod je moral skupno braniti vero, narodnost in svobodo proti ljutim sovražnikom krščanskega imena.
Dovršili smo povest in nadomestili pravljico z zgodovino. Občudovali smo junaško dobo Slovencev. Videli smo, kako so se borili prednamci za vero, za narodnost in svobodo. Ves ta čas bi primerjali enemu samemu velikemu petku, v katerem so Turki bičali in križali naše ljudi. Slovenec je trpel in čakal in plakal. Če pomislimo, da je prav v tistih časih gospodarila tudi kuga in da so po poljih veliko škodo delale kobilice, je bila usoda še hujša. Dolga leta groze in stiske so preživeli naši dedje v trpljenju in junaštvu. Ne pozabimo jih in bodimo jim hvaležni! Vedno naj nas spremlja upanje, da se sovražniki tudi v prihodnje ne bodo veselili pogina našega naroda.
Izraz je prvi zapisal Janez Scheinigg v članku O narodnih pesnih koroških Slovencev (Kres 1. 2. 1885):
V ožjem pomenu pa imenujemo epične takozvane junaške ali historične pesni in njih sodržaj so boji proti Turkom. Ti časi so junaška doba Slovencev. Turški boji so večkrat zjedinili Slovence v eno celoto ter je primaknoli bliže sorodnim bratom na jugu. Tako se da razjasniti, zakaj se je tudi na Koroškem glasila junaška pesen o kralji Matjaži in o kraljeviči Marku.
Leto pozneje najdemo sintagmo v čitanki za 5. in 6. razred srednjih šol, ki jo je leta 1886 sestavil celovški profesor Jakob Sket, avtor znamenite turške povesti Miklova Zala. Sket piše:
Po gorah bili so pripravljeni kresovi, kojih plamteči zublji so daleč po deželi oznanjevali, da se bliža Turčin, ter klicali hrabre Slovence na boj. Ti časi so junaška doba Slovencev. Iz nje je največ pesniških spominov ohranjenih, v njej se je razvilo viteško življenje in mišljenje narodovo, ona je podala samostalnemu narodnemu pesništvu največ motivov. Osebe, kojih junaštvo se opeva, vzete so ali izmed domačih poveljnikov in vitezov, pogostoma pa iz zgodovine jugoslovanske. Turški boji so zjedinili večkrat Slovence in Jugoslovane v jedno celoto.
Izraz je ugajal in se je hitro prijel. Tak naslov so na mariborski gimnaziji leta 1893 ponudili dijakom s slovenščino kot maternim jezikom za maturitetni spis iz slovenščine: »Austrije junaška doba je tudi junaška doba Slovencev.« (Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums) Najbolj verjetno je Lavtižar izraz »junaška doba Slovencev« prevzel kar iz 18. poglavja 2. zvezka Zgodovine slovenskega naroda Josipa Grudna (1910), na katerega se tudi izrecno sklicuje:
Največ spominov se je ohranilo med narodom na turške boje. Ti časi so bili junaška doba Slovencev, ko je moral ves narod skupno braniti vero in svobodo proti ljutim Osmanom. Ta čas se je razvilo viteško življenje in mišljenje narodovo, dvignila samozavest in vzlic bridkim izkušnjam ga je prešinjal neukročen pogum. Zato je ta doba podala narodnim pesmim in pripovedkam največ snovi in se najbolj vtisnila ljudskemu spominu.
Pozneje se je izraz »junaška doba« (obdobje, era ipd.) uporabljal tudi za druga obdobja slovenske zgodovine: za čas protestantske reformacije, kmečke upore, deklaracijsko gibanje, NOB in udarništvo po drugi svetovni vojni.
Turška povest. Prototip turške povesti je Jurčičev Jurij Kozjak, slovenski janičar: Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine (1864). Pisatelj je zanjo od Mohorjeve družbe dobil nagrado, kar je bila prva slovenska literarna nagrada sploh. Velika popularnost Jurija Kozjaka (izšel je v desetinah natisov v visokih nakladah, bil dramatiziran, predelan v strip, preveden je bil domnevno v 43 jezikov, od česar jih Cobiss pozna 13) je spodbudila vrsto podobnih del, med katerimi ima posebno mesto Miklova Zala: Povest iz turških časov Jakoba Sketa (1884). Ena tretjina turških povesti je izšla pri Mohorjevi družbi, kjer so utrjevale predstavo o Slovencih kot borcih za krščanstvo proti Turkom. Ta politična formula je zrasla izpod peresa – liberalca Jurčiča. Obdržala se je vse do danes, ko služi kot alibi aktualnemu zapiranju poti »krivoverskim« beguncem z vzhoda z bodečo žico. Soočenje rojakov z islamskim svetom je bilo travmatično v 15. stoletju, ko so Turki prodirali na zahod v vojaških ali roparskih formacijah, in je travmatično tudi v 21. stoletju, ko prihajajo muslimani v stotisočih kot begunci. Če gledamo na migracije s stališča gole ekonomije človeških virov, bi lahko rekli, da se po 500 letih poplačuje dolg, ki je nastal po turški nasilni deportaciji desettisočev prebivalcev Kranjske in Koroške na Turško. V Evropi je bilo na začetku 16. stoletja 90 milijonov prebivalcev, vseh Slovencev je bilo 480.000,[4] Ljubljančanov okrog 5000. Primerjajmo te številke z današnjimi, ki so štirikrat večje: 20.000 ljudi, ki so jih Turki samo s Kranjske odpeljali v sužnost, bi ustrezalo današnji 80.000-glavi množici.
Več kot eno turško povest so napisali Josip Jurčič, Franc Valentin Slemenik, Lea Fatur, Ivan Lah in Ivan Sivec, med najbolj popularne primerke žanra spada Črna žena (1910), prevedeno delo tirolskega pisatelja Reimmichla (pravo ime pisatelja je Sebastian Rieger), za katero smo do nedavnega mislili, da je izvirno slovensko delo, saj jo je pisatelj tako izdatno presadil v slovenščino (z imeni oseb, krajev in kulturnih dejstev), da se glede izvirnosti ni pojavil noben dvom. Turška povest pokriva zgodovinsko obdobje od 1353 do 1715,[5] največ turških povesti pa se dogaja v letih 1469–78 (turško obleganje Ljubljane 1472, bitka pri Budačkem pri Karlovcu leta 1575, kjer je padel Herbert Turjaški),[6] leta 1593 (takrat je Andrej Turjaški pri Sisku premagal Hasana pašo Predojevića) in 1683 (drugo turško obleganje Dunaja). Junaška doba Slovencev se dogaja med letoma 1470 in 1500, vendar obširno poroča tudi o zgodovinskem dogajanju prej in pozneje.
Naslov povesti je dokaj nenavaden, saj so naslovi običajno iz imena oz. stanu glavne osebe ali lokacije (Jurij Kozjak, Grad Rojinje, Kloštrski žolnir), v tem primeru pa že naslov napoveduje, da bodo usode posameznikov podrejene zgodovinski sliki celega naroda.
Zgodovina. Lavtižarjeva povest pokriva zgodovinske dogodke, kakor jih je popisal Josip Gruden v 18. poglavju Zgodovine slovenskega naroda (1910), ki nosi naslov Turki na Balkanu. Osrednja zgodovinska figura je Jurij II. (Georg II.) Lamberg, brat škofa Žige (Sigismunda) Lamberga,[7] in njegova družina.[8] Ponekod si je vzel pesniško svobodo in zgodovinske osebe in dogodke po svoje razporedil na časovni lestvici. V zgodovini ni bilo mogoče preveriti, ali je res kaj na prijateljevanju med poznejšim dunajskim škofom Jurijem Slatkonjo[9] in njegovim sošolcem Krištofom Lambergom[10] in ali je Jurij Lamberg res živel med letoma 1410 in 1499. Gruden ni poročal, kakšen je bil konec vodje kmečkega upora 1478[11] Petra Wunderlicha. Lavtižar pravi, da je ušel, pogled v enciklopedijo pa razkrije, da so ga pokončali. Wunderlichov upor je Lavtižar v povesti prestavil v čas po letu 1500. Pisatelji imajo pravico do izmišljanja, nerodno je le, kadar se bralec tega ne zaveda in jemlje njihove pripovedi čisto zares; za nesporazume so krivi tudi pisatelji, ki se skoraj brez izjeme hvalijo, kako natačno so preštudirali zgodovino. Zaradi morebitnih odstopanj od zgodovinskih dokumentov Lavtižarju vendarle ne bomo gledali pod prste.
V povesti je vrsta zgodovinskih osebnosti, vendar se o njih le govori, nastopajo pa večinoma ne: papež Pij II. oz. Enej Silvij Piccolomini,[12] cesarji Friderik III., Maksimiljan I. (ta je imel slovenskega učitelja Tomaža Prelokarja),[13] Ferdinand I. in Konstantin XI.,[14] kralj Matjaž (Matija Korvin), plemič Daniel Gallenberg, ljubljanska škofa Franc Kacijanar in Tomaž Hren, briksenški škof in kardinal Nikolaj Kuza (Kuzanski), vitez Ludovik Kozjak, Avguštin Černe, graditelj ljubljanskega škofijskega dvorca,[15] rodbine Dietrichsteinov, Španheimov (Sponheimer), Ortenburžanov, Paradajzarjev (Paradeiserjev),[16] loški župnik Pankracij Ecker in drugi. Na turški strani poimensko nastopa manj oseb: sultana Osman I. in Mohamed II.[17] ter vojskovodji Kassim beg[18] in Ezebeg (Isak Paša); z identiteto slednjega ima zgodovinopisje težave.[19]
V kolikšni meri je Lavtižar zadolžen pri Grudnu, naj pokaže naslednja primerjava:
|
Gruden |
Lavtižar |
|
Leto 1510. je minulo brez posebnih dogodkov. Vojska se je vlekla naprej in se je razdrobila v majhne spopade in poboje. Spomladi l. 1511. je bilo bojišče izprva na Kranjskem. |
Boji so trajali nekaj let ter se razdrobili v majhne spopade. Spomladi leta 1511. je bilo bojišče na Kranjskem okrog Postojne in Senožeč.[20] |
Lavtižar je Grudnu zvesto sledil tudi tam, kjer je ta ob pomanjkanju zgodovinskih podatkov v razlago pritegnil še ljudsko pesem, npr. ob Krištofu Lambergu, ki ga poznamo iz pesmi Pegam in Lambergar. Lavtižarjeva muza je se je sem in tja naslonila na sosednje umetnosti: škofa Žigo Lamberga npr. opiše tako, kot si ga je zamislil kipar: »Njegovo vnanjost bi kratko opisali takole: Nekoliko podolgovat obraz, dolgi lasje in pod nosom na kratko pristriženi brki. (Glej kip na vnanji severni strani ljubljanske stolnice. Izklesal Iv. Pengov leta 1913.)«
Zgodovinopisna žilica včasih zmoti Lavtižarja tako zelo, da pozabi na svoje junake in se čisto posveti zgodovinskemu pouku. Po smrti škofa Žige Lamberga se mu npr. zdi potrebno nadaljevati z zgodovino ljubljanskih škofov in velik del 25. poglavja nameni njegovemu nasledniku škofu Krištofu Ravbarju (1466–1536), čeprav ta z dogajanjem v povesti ni kaj dosti povezan. Od tod avtorjevo opravičilo:
Z življenjem Krištofa Ravbarja smo se bavili zato dalj časa, ker ga prištevamo svojim rojakom — junakom. Nismo namreč še povedali tega, da se je boril škof Ravbar leta 1532. tudi zoper Turke. Branil je Nižjo Avstrijo proti četam divjih roparjev. V družbi z bavarskim vojvodom Friderikom je 19. septembra ob reki Schwarci popolno premagal Turke, ki jih je vodil Kassim beg.
Za nekatere osebe z zgodovinsko vlogo ni bilo mogoče na hitro potrditi zgodovinskih ustreznic, mogoče so izmišljene, morda pa tudi ne: Nikolaj Operta, Prosper Kamuli, vzgojitelj Lambergovih otrok Anton Felder, župnik Gašper Raubsack, žena Jurija Lamberga II. Agnes iz rodbine Ortenburžanov in še kdo.
Prostor. Če se povest ne bi dogajala v Križah in okolici, se krajani ne bi odločili za njen ponatis, torej so dogajališča v povesti pomembna reč. Da bi bilo bolj nazorno, kje se povest dogaja, smo kraje, ki so v njej omenjeni kot prostor dogajanja, označili na zemljevidu. V povesti so omenjeni tudi zelo oddaljeni kraji ali lokacije (Bosna, Amerika), ampak pripovedna scena se večinoma omejuje na prostor med gradovoma Gutenberg in Kamen, vasi v okolici (Bégunje, Srednja vas in Sv. Lucija, Križe, Senično, Duplje, Malijevo brdo pri Golniku) in hribe nad njimi (Kriška gora, Kokovnica,[21] Dobrča, sv. Peter nad Begunjami).[22] Junaki potujejo še do Radovljice, Lipniškega gradu na Lancovem, do Crngroba morajo mimo Kranja in ob robu Sorškega polja skozi Stražišče in Šmartno (od tod na Šmarjetni gori zagledajo kresove, ki opozarjajo na Turka), Bitnje ter Žabnico. Našteje glavne romarske poti tistega časa: Velesovo, Mekinje, Višarje nad Žabnicami. Večkrat vodi junake pot v Ljubljano. Drugi kraji so grad Humberg, Gornji Grad, Šenčur, Spodnji Brnik, dolina Kokre, Marijino svetišče na Blejskem jezeru, Ráteče itd., vsega nekaj čez 50 krajev, kjer se kaj dogaja. Ugrabljene deklice potujejo do Bosanskega Broda, Sarajeva (Lavtižar piše do Sarajevega) in Banja Luke, delegacija k papežu pa potuje v Rim. Za nemško mesto Konstanz ob Bodenskem jezeru po češkem zgledu uveljavlja ime Kostnica.
Slika 3: Osrednji kraji v sloju Dogajališča povesti Junaška doba Slovencev na Geopediji
Slika 4: Zapis o gradu Gutenberg v sloju Dogajališča povesti Junaška doba Slovencev na Geopediji
Naslednja dva primera naj pokažeta, kako skop je Lavtižar pogosto z opisi krajev. Za cel dan trajajočo rajžo porabi bore malo besed:
Drugo jutro je odpotoval graščak Jurij spet v Ljubljano. Vsa družina je šla nekaj časa z njim, mlada grofa Gašper in Krištof pa sta ga spremljala do Kranja. Tukaj sta se poslovila in odjahala nazaj v grad pod planino Dobrčo.
Naši romarji so potovali skozi Stražišče, Bitnje in Žabnico v Crngrob.[23]
Je pa Lavtižar natančen s podatki, koliko časa traja potovanje:
Kot dober pešec je kar zdrčal po brežini proti Savi, hitel čez savski most in navzgor proti Radovljici. Tu se ni nič ustavil. Vpraševali so ga, kam gre tako hitro. »V Tržič!« – je kratko odgovarjal. Ob petih je bil na Kamnu. Povedal je, odkod pride, oddal na pergamenu pisano zapečateno poročilo, prejel potrdilo in odšel pod planino Dobrčo na Gutenberg. S kratko pripombo je izročil pismo mlademu vitezu Gašperju Lambergarju in odkorakal po prejetem potrdilu brez pomude v Tržič. Tržičani, že od nekdaj zelo radovedni ljudje, so stikali glave in se vpraševali, kakšen važen opravek ima Balant iz Sničnega. On pa je hitel v grad in oddal pisanje graščaku Paradajzarju točno ob sedmih zvečer. Drugo jutro je nesel prav zgodaj na Lipniški grad potrdilo o resničnem prejemu »Turških glasov«.
Z identifikacijo krajev ni večjih težav. Zaloška gora se je izkazala kot drugo, v veliki meri pozabljeno ime za Tolsti vrh. Koroški »grad Humberg onstran Drave«, kjer gospodarijo Dietrichsteini, je Burg Hollenburg (ob cesti čez Ljubelj v Celovec), samo malo prezgodaj ga je vključil v pripoved, ker je prišel v roke Dietrichsteinov šele leta 1515, Sv. Lucija se danes imenuje Zadnja vas.
Tako kot smo preverjali, kje in koliko odstopa Lavtižar od zgodovinopisnega poročila, pojdimo preverit še, ali si je poleg imen krajev, gradov in cerkva iz realne okolice sposodil tudi imena domačij in njihovih prebivalcev. S kriškim županom Grašičem se bodo smeli identificirati današnji prebivalci domačije Grašca, pa tudi drugi Grašiči, ki jih v tržiški okolici (Križe, Senično, Sebenje, Goriče, Žiganja vas) ne manjka.
Še pogostejši je priimek Potočnik, domačiji pri Potočniku pa sta v tržiškem koncu vsaj dve, ena v Križah in druga v Seničnem. Najprej je hotel to osebo poimenovati kot Pečnika, vendar ji je po treh omembah spremenil ime v Potočnik, mogoče tudi zato, ker Pečnikov pa v tem koncu res ni, najbližji so v Podbrezjah in v Ljubnem; v knjižnem ponatisu je Pečnik povsod popravljeno v Potočnik.[24]
Lavtižar je domača imena in njihove lokacije temeljito premešal, da ne bi slučajno kdo od sodobnikov verjel, da popisuje zgodovino njihove hiše. Za ugrabljeno deklico Markičevo Vido pravi, da je iz Strahinja, danes pa so Markičevi doma v Bistrici pri Tržiču. Druga ugrabljena deklica je Dolžanova Rotija iz Križev; Dovžani so danes v Brezjah pri Tržiču. Marklji iz Kovorja ne obstajajo, tudi Klandra pri sv. Luciji ni. Grajski valpet Čarman bi imel danes lahko potomce na domačiji pri Čarmanu v Strahinju. Miklavž z Gozda (prav bi bilo iz Gozda) ne obstaja, je pa v Gozdu cerkev sv. Miklavža. Urh iz Žiganje vasi tudi ne obstaja (pri Urhu je ime domačije v Sebenjah), je pa v Žiganji vasi cerkev sv. Urha.
Lavtižarjev Podlogar z Gozda (prav: iz Gozda) ustreza današnjemu gorškemu (v Goričah) hišnemu imenu pri Podogarju oz. pri Podvogarju. V povesti je večkrat omenjen Mali z Golnika. Priimek Mali je danes doma v Seničnem, na Golniku in v Goričah, domačije pri Maliju pa so v Seničnem (zapuščena), v Žiganji vasi, na Golniku in v Poženiku. Balant iz Seničnega: pri Bavantu se reče več kot ducatu domačij na Gorenjskem, najbližje tistim v Podbrezjah in v Ljubnem, v Seničnem je pa ni. Gre za ime, narejeno iz moškega osebnega imena Valentin. Za Dobrinovega Urbana ni najti med gorenjskimi domačijami nič ustreznega.[25]
Iz doslej zapisanega se potrjuje, da literarna zgodba ni prvi Lavtižarjev cilj, ampak da mu je pomemben, če ne celo prvi cilj poučnost, v žanru zgodovinske povesti pač zgodovinska poučnost. Literaturo je vpregel v službo sugestivnega zgodovinskega informiranja. Delež zgodovinopisnih podatkov (o dogodkih, osebah, krajih in času) je tako zelo v ospredju, da se literarna zgodba včasih kar prekine ali zbledi. Pa to ni znak povestnosti, kakor se da kje prebrati, saj poznamo tudi romane, ki so natrpani z zgodovinopisnimi vložki.
Ker je opletanje zgodovinskim znanjem značilno za pisatelje, ki so doštudirali zgodovino ali klasično filologijo in so se preživljali s poučevanjem, se je njihovega pisanja oprijela oznaka profesorski zgodovinski romani. Lavtižar sicer ni bil profesor, pa gre vendar tudi v njegovih zgodovinskih povestih razmerje med fakti in fikcijo v korist faktov. Pisatelj nas pouči, kaj je to biblia pauperum, kako so včasih umeščali viteze, o trubadurjih, o noši naših kmečkih slovanskih prednikov in o njihovi bivalni kulturi (npr. kako je bil v okenskih linah napet prosojen živalski mehur) in prehrani (»Krompir in turšica, naša sedanja glavna hrana, sta bila popolno neznana. Krompir so prinesli šele Španci okrog leta 1570. iz Južne Amerike v Evropo.«), kako so se oblačili in obnašali Turki, kaj so to »turški glasi«,[26] kako so se predniki pred Turki branili.
Tako enciklopedično jedrnata in prikladna je Lavtižarjeva informacija (pravzaprav je to Grudnova informacija) o deželnih stanovih,
Z besedo »deželni stanovi« so zaznamovali združenje višje duhovščine s plemstvom in z mestnimi zastopniki. V ti družbi so bili 3 knezi, 3 škofje (ljubljanski, tržaški in pičenski),[27] 18 grofov, 42 baronov, 2 opata (stiški in kostanjeviški), prost ljubljanski, prior kartuzijanov iz Bistre pri Vrhniki in 7 stolnih kanonikov. Načeloval jim je deželni glavar, ki je imel pisarno na ljubljanskem gradu.
da smo z njo brž dopolnili geslo deželni stanovi na Wikipediji.
Posebej je zainteresiran za cerkveno zgodovino, pa naj gre za zgodovino škofij, samostanov, romarskih poti ali drugih posameznih cerkva. Za cerkev sv. Martina v Stražišču pove, da jo je ustanovil Žiga Lamberg in da je nekdaj stala tam, »kjer je danes kolodvor«. Opisi cerkva so, kot da bi jih vzel iz turističnega vodnika: »Zvonik, kakšen velikan! Njegova vnanja širjava pri tleh 10 metrov, debelina zidu pa 3 metre ni nobena malenkost. [...] Močni težki slopovi pričajo še dandanes, da je bila prvotna cerkev zgrajena v zgodnji dobi gotskega sloga.« Primerjave z bralčevimi današnjimi izkušnjami želijo prizvati v zavest drugačnost zgodovinskega časa. Zgodovinske podatke najde včasih tudi sam, za radovljiško cerkev pravi npr.: »Še le po preteku dvajsetih let je bila zgradba popolno dovršena (1493). Ta letnica je zabeležena nad glavnim vhodom v cerkev.« Povest vsebuje obilico podatkov o gradovih Gutenberg, Kamen, Lipniški grad, grad Paradajzarjev v Tržiču, Mehovo ... in o plemiških rodbinah, ki so živele na njih.
Grad Gutenberg. Grad so 1472 in 1484 oblegali Turki in ga deloma poškodovali,[28] o čemer Lavtižar ni bil poučen in je grad predstavil kot varno zatočišče domačinov. Omenil pa je potres, ki je leta 1511 grad razmajal do te mere, da so ga Lambergi zapustili in se preselili na grad Glantz nad vasjo Slatna pod Dobrčo; ime Gutenberg se je prijelo tega gradu, staremu pa so rekli Altgutenberg oz. ljudsko Hudi grad.
Slika 5 in 6: Stari grad Gutenberg v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske 1689 (Wikimedia Commons) in danes (foto M. Hladnik)
Grad Kamen (Stain). Dopolnimo Lavtižarjevo poročilo o tem gradu še z Valvasorjevim poročilom, da se je tu pri padcu s konja ubil eden zadnjih celjskih grofov Henrik III.[29] Ko je grad kupil Jurij Lamberg, ga je leta 1469 izdatno prezidal. Po potresu 1511 so ga obnovili, v razvalino se je začel spreminjati leta 1740.
Slika 7 in 8: Grad Kamen, Valvasorjev bakrorez, 1689; Ladislau Benesch, tuš na papirju, 1887; Wikimedia Commons
Lavtižar veliko da na viteško obnašanje in zato precej pripovednega prostora odmeri informacijam o vitezih. Pri citiranju viteške prisege je imel priložnost izpostaviti viteške vrline, ki plemstvo kažejo v lepši luči, kot smo ga navajeni gledati iz šolske zgodovine in sociologije:
»Slovesno se zavežem, da bom Bogu ob vsaki priliki izkazoval najvišjo čast, katoliški Cerkvi pa vdanost in pokorščino. Zavežem se, da bom zvesto služil vladarju in domovini, po svojih močeh nastopal zoper krivico in pomagal pravici do zmage. Zavežem se, da bom branil nedolžne in zatirane, vdove in sirote. Zavežem se pa tudi, da bom ženskemu spolu izkazoval posebno spoštovanje ter branil njegovo poštenje in nedolžnost.«
Nato je pokleknil pred škofa, ki ga je trikrat lahno udaril po ramenu z mečem, rekoč:
»V imenu Boga, svetega Mihaela in svetega Jurija te proglašam za viteza.«
Po teh besedah mu je izročil znamenja viteške časti: vojno suknjo, pas, meč, oklep, šlem, železne rokavice in zlate ostroge. Navzoči plemiči so mu čestitali na dostojanstvu ter vsi skupaj zapeli zahvalno pesem.
K verskemu pouku spadajo življenjepisi svetnikov, npr. sv. Krištofa, obeh viteških patronov, sv. Jurija in sv. Mihaela, in opozorila na njihove zavetniške moči: »Zato so imeli za vsakovrstne bolezni posebne priprošnjike: sv. Lucijo za oči, sv. Polono za zobe, sv. Blaža za grlo. sv. Roka za kužne bolezni itd.« Rad se spusti tudi v jezikovne razlage. Tako kot Tavčar v Visoški kroniki poroča o nenavadni jezikovni mešanici nemških priseljencev v Bitnjah, našteva stara imena mesecev, za besedo valpet npr. pravi, da »izvira iz staronemške besede „walboto“, ki pomenja iztirjevalca ali priganjača.« Če uporabi latinski izraz, ga v oklepaju takoj tudi razloži: »Mortum plango. (Obžalujem mrtvega.)«[30] Kljub temu trudu bi prenekatera starinska beseda ali dejstvo zahtevala danes dodatno razlago. V slovarjih bomo npr. zastonj iskali »bremenec mrve«. In kaj pomeni stavek »Vsa okolica se je sešla Cahajevo nedeljo na griču sv. Jurija ter praznovala slovesni dan, ko je bila zgradba odločena za božjo službo«? Gre za svetnika Caheja oz. Zaheja (sv. Zaharija) iz Lukovega evangelija (Luka 19,1–10); odlomek o Zaheju se bere v cerkvi na tako imenovano 31. navadno nedeljo, ki je konec oktobra, kar ustreza dogajanju v povesti. Sicer ima svetnik, ki je bil strog davčni izterjevalec, preden je srečal Kristusa in pol imetja razdelil revežem, god 6. septembra.[31] Kaprulanski škof je staro ime za škofa iz mesta Caorle pri Benetkah. Nenavadno je, zakaj Lavtižar postavlja god sv. Jurija na 24. aprila,[32] ko pa sv. Jurij goduje le 23. aprila.
Povest je bogato nahajališče informacij folklornega značaja: o napovedovanju vremena, stare molitve proti Turkom, ljudske pesmi o Pegamu in Lambergarju, ljudskih pripovedi v narečju, in zaključi se s pravljico o zakleti graščakinji.
K poučnosti spada vzgojnost. Vse številne informacije niso tu zgolj zato, ker so nenavadne in zanimive, torej zaradi njih samih, ampak da bi v vseh pogledih kultivirale bralca: versko oziroma moralno, gospodarsko in nacionalno. Postopač Balant postane koristen član skupnosti, »ker je lepše delati kakor prosjačiti«, za moške je ideal viteško obnašanje, za ženske ponižnost in usmiljenost:
Grofinja Agneza je bila zelo prikupljiva gospa in še prav mladostnega obraza, čeprav je prestopila že štirideseto leto. Vsa vnanjost jo je izdajala kot potomko plemenite rodovine. Kljub temu pa je bila tako ponižna, da jo je vse ljubilo. S kmetskim ljudstvom ni občevala kakor visoka gospa, temveč kakor sočutna mati. Če je zvedela za kakega bolnika, mu je poslala boljšo hrano ali ga tudi sama obiskala. Saj tisti ne pozna prave sreče, ki zapira svoje srce revežu. Ni lepšega na svetu nego usmiljena ljubezen.
Tu pa smo že pri tisti razsežnosti povesti, ki danes ne more dosti prispevati k obujanju Lavtižarjeve slave, to je pri njegovem življenjskem naziranju. Sem in tja je v svojih napotkih za obnašanje sodobnika čisto sprejemljiv, motijo pa zlasti njegovi konservativni pogledi na žensko, ki je idealna, kadar tiči doma (»Katarina je bila skrbna gospodinja. Najdaljša pot jo je peljala v cerkev, drugače pa le od ognjišča do praga.«) in kadar je neizobražena:
Neznana jim je bila pokvarjenost naše dobe, ko sploh niso imele prilike, da bi prišle med manj vredne ljudi, slišale nedostojno govorjenje in videle slabe zglede. Poznale so samo dvojno pot, pot na polje in v cerkev. Tudi izobrazbe niso poznale, ker je niso potrebovale. Saj vemo, da je vprav izobrazba dostikrat kriva slabega življenja.
Četrta božja zapoved je visoko med navodili za obnašanje; enega od otrok starši rezervirajo, da jim bo stregel v starosti. Kmečki sin brez ugovora sprejme za ženo dekle, ki mu jo izbere mati iz razlogov, ki bi bili danes popolnoma nesprejemljivi: »Izmed vseh pa mi je najbolj všeč Malijeva Rozika z Golnika. Njen oče in naš oče sta si bila najboljša prijatelja. Poleg tega je deklica pridna, lepega vedenja ter tudi čedne vnanjosti.«
Ob tem preseneča, kako zelo življenjsko je razrešil žalostno zgodbo ugrabljene Grašičeve Lence. Lahko bi ji v soglasju z geslom bolje smrt kot turška sužnost naklonil junaški samomorilski skok v Savo ali Miljacko ali z obzidja, lahko bi ji z bolj ali manj prepričljivimi argumenti in proti pravilom verjetnosti prihranil spolno nasilnost gospodarja ali pa vsaj poskrbel, da njen nezakonski otrok umre na naporni poti nazaj v domovino, vendar ne: Lavtižar se ne spreneveda nad usodo ugrabljenih deklet v turškem haremu. Temnopoltega Lenčinega sinčka pripelje nazaj v domačo vas, kjer postane dedič in prevzame domače gospodarstvo. Njegov oče bosanski paša je tako pripomogel k nadaljevanju Grašičevega rodu. V tem smislu je Lavtižar sodoben in bolj odprt, kot je današnje ljudsko stališče do priseljencev in njihove pomoči pri reprodukciji Slovencev. Turke ima seveda še vedno za krute dušmane (sovražnike) s čudnimi navadami, vendar vsaj vojakom, ki so odpeljali Lenco, in celo njenemu gospodarju prizna korektno ravnanje.
Lavtižar rad potarna nad vedno hitrejšim tempom in nad napredkom, ki ga razume kot zgrešen liberalski koncept. Nezaupljiv je do tiska (»Nam plavajo same črke pred očmi, da izgubljamo v povodnji tiskovin besede pravega dušnega življenja.«), do akademsko izobraženih in do (liberalsko pristranskih) zgodovinarjev. Ko poroča o Kolumbovem odkritju Amerike, se postavi v bran Cerkvi, češ da je bila zaupljivejša do odkritelja kot univerzitetni učenjaki iz Salamance.[33]
V svojih drugih delih je zelo nerazpoložen do vsega židovskega, v Junaški dobi Slovencev pa se mimogrede obregne ob Cigane, ki jih tako kot Žide piše z malo začetnico:
Enkrat so prišli tudi cigani v Križe. Ti ljudje so hodili že v 15. stoletju po Evropi ter delali zemljepiscem in jezikoslovcem tako veliko preglavico v raziskavanju njih domovine, da je nastalo iz tega že obširno slovstvo.
Vzela je petnajstletno ciganko za svojo. Ta je pa v malo dneh toliko stvari pokradla in ž njimi izginila, da je imela mati občutno škodo. Zdaj je šele spoznala, kaj so cigani.
Lavtižarjevo plemenito, vendar hkrati precej socialno fantastično prizadevanje gre v smer pomirjanja nasprotij med antagonističnimi družbenimi sloji. Ko priznava, da posvetna gospoda pogosto kruto ravna s kmetom, se postavlja na stran kmetov, ni pa naklonjen kmečkemu uporništvu, saj hujskačem k uporu pripiše neprijetne značajske lastnosti. Njegov socialni ideal je »kmet [, ki] je vdan gospodarju, gospodar pa je blag s hlapcem« in graščaki na Gutenbergu ter njihovi podložniki ta ideal uresničujejo: »Ljudstvo se je radovalo z grajsko družino in skoraj pozabilo, da je grof Jurij njih gospod, kmetje pa njegovi podložniki.« Čeprav pod Turki trpeči Slovenci ostanejo brez podpore cerkvene in posvetne oblasti, je Lavtižar do oblastnikov razumevajoč čez mero in na kontradiktoren način: »Naš cesar Friderik ima z Nemci in Čehi toliko težav, da nam ne more poslati pomoči.« »Naš najboljši pomočnik je bil ogrski kralj Matija Korvin, ki mu pravite kralj Matjaž. Edino njega se Turki še boje, toda zapleten je v vojsko s cesarjem Friderikom, zato nam tudi on ne more pomagati.« Redka so v literarni zgodovini besedila, v katerih se brisanje meja med socialnimi sloji srečno izide. Junaki želijo s poroko prestopiti mejo med revnim in bogatim znotraj svojega sloja ali pa med kmečkim in meščanskim oz. med meščanskim in plemskim. Lavtižar je med njimi še dodatno izjemen, ker se spogleduje s povezovanjem plemske gospode s kmetstvom.
Nič še nismo povedali o avtorju Josipu Lavtižarju. Rodil se je v Kranjski Gori leta 1851, umrl pa v visoki starosti nedaleč stran, v Ratečah 1943; v obeh krajih so mu postavili doprsni kip. Bil je duhovnik, skladatelj in operetni libretist (Mlada Breda, Grof in opat, Adam Ravbar, Darinka), svetovni popotnik, zgodovinar, krajepisec in pisatelj. Napisal je pet zgodovinskih in biografskih povesti, več dolgih potopisov in dramo. V zgodovinskih povestih je sistematično prečesaval slovensko zgodovino od 14. do 18. stoletja: Lipniški grad pri Radovljici (1939) se dogaja v 14. stoletju, Junaška doba Slovencev (1935/36) v 15. stoletju, Primož Trubar (1935) v 16. stoletju, Bled in Briksen (1931) v 17. stoletju in Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki (1938) v 18. stoletju. Vrsta njegovih knjig se ukvarja s cerkveno zgodovino: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj (1898), Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). Prav nič mu ni bilo pod častjo izdajati knjige kar v samozaložbi, kadar zanje ni dovolj hitro dobil založnika.
Lavtižarja v literarnozgodovinskih pregledih navzlic nezanemarljivemu opusu ne bomo našli, ker njegovo pisanje ni imelo ambicije biti besedna umetnost, umetniška literatura ali kakor že rečemo literarno stremljivemu pisanju. Literarna sredstva (fiktivne osebe in dejanja, pripovedna scena, dialog, metaforični jezik itd.) so mu bila le sredstvo prosvetnih in vzgojnih ciljev. Z zgodovinsko povestjo je želel bralca na privlačen način zainteresirati za lokalno preteklost in mu dvigati nacionalni ponos, mimogrede pa ga z versko vzgojnostjo tudi nazorsko utrditi. Enak namen so imele njegove biografije, krajepisi in potopisi.[34]
Slika 9: Besedni oblak najpogostejših polnopomenskih besed povesti. Voyant Tools. Statistika besedila: 48.831 besed, 10.895 različnih besednih oblik, najpogostejše besede so: turki (116), lamberg (99), leta (91), grašič (79), cerkev (78). Z upoštevanjem vseh oblik besede se pokaže opozicija med glavnima zgodovinskima akterjema Turki in Cerkvijo (turk* + turšk* 269, cerk* 193), visoka frekvenca let in letnic (let* 187) potrjuje zgodovinopisni značaj povesti, številčna uravnoteženost prvih dveh priimkov (lamberg* 155, grašič* 143) pa lepo ilustrira Lavtižarjev namen pravične razporeditve družbenih vlog in odgovornosti med plemstvo in kmetstvo.
