Miran Hladnik

Prva dama slovenskega ženskega romana
Pavlina Pajkova (Pavia v Italiji 9. aprila 1854 – Ljubljana 1. junija 1901)

V Slovenskem biografskem leksikonu (1935) so Pavlini Pajkovi posvečeni štirje stolpci besedila, njenemu možju Janku Pajku pa jih je isti literarni zgodovinar, France Kidrič, posvetil kar devet. Ob podatku, da je Pajkova napisala šest romanov, osem novel in osem povesti, mož Pajk pa nič, je taka porazdelitev pozornosti nenavadna.

Življenjska pot Pavline Pajkove se je začela v tujem okolju. Oče Josip Doljak, poslanec v dunajskem parlamentu, je bil namreč sodnik v Pavii, Milanu in Trstu. Mati je bila iz poitalijančene družine šolskega nadzornika Milharčiča iz Gorice in je bila pred poroko menda dvorna dama pri burbonski vladarski družini, ki je po francoski revoluciji živela v izgnanstvu. Starši so ji zgodaj umrli, mati pri porodu v tretjem in oče v šestem letu njene starosti. Poslej je živela pri stricu županu in pozneje deželnem poslancu Matiji Doljaku v Solkanu in nato pri bratu, ki je bil do slovenstva sovražno nastrojen. Pogovorni jezik doma je bil vseskozi italijanski, v italijanščini so bila tudi štiri leta šole pri uršulinkah v Gorici. Slovensko se je na skrivnem začela učiti šele pri šestnajstih, ko so v Doljakovo hišo zahajali zavedni slovenski izobraženci; vključila se je v solkansko čitalniško življenje in začela objavljati pesmi. Prebirala je nemške in italijanske klasike in Shakespeareja, od Slovencev sta jo navduševala Prešeren in Stritar. Prva ljubezen se ji je nesrečno razdrla, ker je šel fant za duhovnika. Pri dvaindvajsetih se je poročila s 17 let starejšim profesorjem slovenščine Jankom Pajkom, ki je ovdovel nekaj mesecev prej, in se preselila v Maribor; zaljubila in za poroko sta se domenila, ne da bi se prej videla, kar v pismih. Poroka je prekinila njeno obsežno prijateljsko dopisovanje s hromim pesniškim mentorjem Josipom Cimpermanom, ki je bil najbrž potiho zaljubljen vanjo. Starši Pajkove prve žene so bili zaradi prehitre poroke užaljeni in so par spravili v pomanjkanje. Pajk se je moral odpovedati lastni tiskarni in uredništvu časopisa Zora, kjer je Pavlini objavil prve pesmi, in oditi v tujino. Nekaj časa sta bila zaradi njegove službe ločena, potem pa sta dve desetletji preživela v Gradcu, Brnu in na Dunaju, kjer je Pajk doktoriral iz filozofije; v domovino je družina hodila samo na počitnice. Iz tujine je Pavlina zalagala z besedili celovški časopis Kres, Slovenske večernice in Koledar Mohorjeve družbe, Dom in svet, Matico slovensko in po koncu Levčevega uredništva celo osrednji literarni časopis, liberalni Ljubljanski zvon. Njena proza je nastajala pod vplivom nemške družinske povesti in je bila predmet odklonilne kritike, dokončno pa so jo leta 1896 diskvalificirali in jo zrinili s slovenskega parnasa naturalisti, čeprav se jim je Pajkova ob moževi pomoči in s Stritarjevo moralno podporo zelo žilavo upirala in jih tudi sama uspešno napadala. Ko je sin Milan dobil profesorsko mesto, sta se preselila k njemu v Ljubljano, vendar je Pajk še isto leto umrl, Pavlina pa dve leti za njim.

V literarni zgodovini vendarle ni čisto odrinjena, čeprav se njeno pisanje precej razlikuje od osrednje "moške" literarne struje. Kako bi se ne, ko pa je bilo že njeno meščansko poreklo vpadljivo drugačno od običajnega kmečega izvora pisateljskih kolegov. Tudi personal, ki se sprehaja po njenih romanih, ima čisto drugačna imena kot Janezi in Marjetice moške pisateljske srenje. Pri Pajkovi nastopajo eksotično zveneči Ada, Arabela, Arnold, Avrelija, Bruno, Elza, Emerih, Ervin, Evfemija, Evgen, Feodora, Irma, Klara, Konrad, Kornelija, Odilo, Otmar, Oskar, Rudolf, Sidonija, Silvija, Samuel.

Strogi Anton Slodnjak pri oceni Pajkove sicer ni izbiral besed ("skrpucalo po Stritarjevem zgledu", "slovstvene zablode in neokusnosti", nezdarvo, neokusno, slabo motivirano, smešno, neverjetno, odbijajoče, solzavo), vendar je zapisal tudi, da bi se glede na talent ob razumnem mentorju lahko še razvila. Ustvarila je toliko in njeno delo je bilo očitno tako popularno, da se je založnik Dragotin Hribar v Celju odločil izdati zbrane spise: izšli so leta 1893 in 1895 v dveh zvezkih. Za žalostno pisateljsko slavo Pavline Pajkove je v veliki meri odgovoren Janko Pajk, ki se je v drugi polovici 70. let z napadalnim pisanjem zameril vodilnim slovenskim literatom. V zgodovinski spomin se je načitani Pajk zapisal kot začetnik znamenite pravde o slovenskem heksametru. Njegov prvi oponent je bil Josip Stritar, prepir je iz ozadja podžigal pristranski Fran Levstik, ki se mu je Pajk zameril s predlogom, naj se izobraženi Slovenci odpovejo knjižni slovenščini, izid pa je v posebni polemični brošuri odločil profesor slovenščine Fran Levec. Ko si je Pajk drznil kritizirati tudi Simona Gregorčiča, so ga potolkli še preostali člani ljubljanske druščine, med njimi Janko Kersnik; zatajil pa ga je celo prijatelj, urednik časopisa Kres, Jakob Sket. Spor, ki mu je botrovalo staro kranjsko-štajersko deželno rivalstvo, je poravnala šele naslednja generacija: čez leta sta se poročila potomca prepirljivih dveh slavistov Levčeva hčerka Vida in Pajkov sin Milan.

Najbolj je pisateljičine nasprotnike moral razkačiti njen vstop v prestižno osrednjo revijo Ljubljanski zvon. Tam je leta 1896 v nadaljevanjih izhajal roman Dušne borbe istočasno s programskim naturalističnim besedilom, Govekarjevim romanom V krvi. Še preden sta se vzporedni romaneskni nadaljevanki iztekli, ji je Fran Govekar v kratki oceni sesul povest Planinska idila. Očital ji je trivialnost, šablonskost, umetniško nestremljivost, zgledovanje pri nemški pisateljici Marlitt, jokavi idealizem, medlost značajev in srečen konec s poroko. Dušne borbe naj bi bile psihološki roman o ponesrečeni zakonski zvezi med ostarelim znanstvenikom, profesorjem astronomije Emerihom in mlado ženo, po sočutju in ljubezni hrepenečo ženo Feodoro. Ona moža ne ljubi, vendar se zaveda svojih zakonskih dolžnosti in mu zvesto streže. Življenje se zaplete obisku Emerihovega polbrata, profesorja Franja: mlada dva takoj začutita, da sta sorodni duši, vedar se eden drugemu izogibljeta. Na letovanju se v Franja zaljubi grda, vendar dobra Sidonija, in on ji obljubi roko, samo da bi se rešil suma ljubezni do Feodore. Ko se na veslanju prevrne čoln z vpletenimi, Franjo požrtvovalno reši Emeriha in pri tem nevarno zboli. Ko po zaslugi Feodorine strežbe ozdravi, razdre nepremišljeno zaroko. Mine 10 let, Emerih umre in leto po smrti zaprosi Franjo Feodoro za roko. Čeprav ji je mož pred smrtjo to dovolil, se ona noče poročiti: raje ostaneta v prijateljskih odnosih, kot brat in sestra.

Konflikt Pajkove z naturalisti je doživel svoj vrh ob izidu romana Slučaji usode v goriški Salonski knjižnici leta 1897, potem ko ji ga Matica slovenska ni hotela sprejeti. Kritiški napad mlade generacije je bil prezobziren in nekorekten. Katoliška kritika v Domu in svetu je bila Pajkovi sicer bolj naklonjena in ji je priznavala dober namen in moralnost, ujela pa se je z naturalisti pri obsodbi motivacije, ki jo je provokativno izpostavljal že naslov. Katolikom "slučaj" ni ustrezal zato, ker je bil v nasprotju s pojmom božje previdnosti, naturalistom pa zato ne, ker ni priznaval determinizma dednosti ali okolja. Zgodba gre takole. Malvina ostane sama z otrokom, potem ko njen hazarderski mož baron Leopold N. zaradi velike poneverbe postane predmet policijskega pregona; z njim se je poročila zaradi materine ekonomske stiske. Odpotuje v Gradec in se preživlja s šivanjem. Otrok se ji prehladi in umrje, sama pa gre na podeželski tirolski grad Rauhenstein za družabnico stari graščakinji. Po osmih letih se z dolgega potovanja, na katerem si je celil srčne rane, ki mu jih je povzročila koketna Avrelija, na grad vrne graščak Otmar. Malvina začuti, da se pod grobo lupino skriva njej sorodna sentimentalna duša. Avrelija, zdaj poročena s pustim uradnikom, že drugič osvaja Otmarja, on pa se zaljubi v Malvino. Na grad pride črni Otmarjev služabnik John in v njem Malvina zgrožena spozna svojega prevarantskega moža. Avrelija se zavzame tudi zanj in zločinec ji nehote izda svojo identiteto. Ko vidi, da je razkrit, jo skuša zadaviti in se pred zasledovalci ustreli; zaradi škandala umrje tudi stara graščakinja. Zdaj med Otmarjem in Malvino ni več ovir za združitev, vendar ona še vedno noče, ker je dve leti starejša od njega in ker je prerevna. On razburjen odide, njo pa postavi za oskrbnico gradu, dokler zanj ne najde kupca. Medtem umrje stari skopuški Malvinin stric in Malvina postane dedinja ogromnega premoženja. Ko se Otmar vrne s potovanja, mu sporoči, da hoče sama kupiti grad, z gradom vred pa "... prisvojila bi ... si rada ... tudi ... njega – – – gospodarja!" Poročita se, kupnino za grad pa nakažeta dobrodelni ustanovi.

S pisateljsko kondicijo Pavline Pajkove se je v 19. stoletju lahko kosalo le malo moških. Začela je z verzi in zbrane Pesmi izdala v Mariboru leta 1878. Veliko pomembnejša je zaradi dolgih pripovedi, ki so po vrsti izhajale takole: Odlomki iz ženskega dnevnika (1876), Roka in srce, Blagodejna zvezdica (1881), Mačeha (1882), Pripovestnik v sili (1883), Očetov tovariš (1884), Arabela, Dora (1885), Domačija nad vse (1889), Najgotovejša dota (1892), Najdenec, Obljuba, Prijateljev sin (1894), Planinska idila, Spomini tete Klare, Roman starega samca, Igra s srečo (1895), Judita (1896), Uslišana (1900), Življenja križi (1903). Pisala je še aforizme in že 1877 (prva na Slovenskem!) o ženskem vprašanju: za tiste čase se je zelo odločno zavzemala za žensko izobraževanje in zaposlovanje. V rokopisu sta ostala roman Ločeni srci, ki sta ga zavrnila Slovenska matica in Ljubljanski zvon, ter Usodna idila, ki je ni maral sprejeti Dom in svet. Slovenska matica, kjer je odločal družinski sovražnik Fran Levec, ji je že prej odklonila še Arabelo in Slučaje usode, pa tudi pri drugih časopisih je niso vedno prav radi sprejemali; še najbolje se je razumela z urednikom Doma in sveta Frančiškom Lampetom. Bila je absolutno preveč plodna in vztrajna in je prispevala prevelik opus, da bi se ga dalo na hitro odpraviti z vljudnimi pohvalami na račun ženske prizadevnosti, bila je skratka resna konkurenca moškemu literarnemu monopolu. Za nameček se je Pajkova lotila žanra ženskega romana, ki zanj v nacionalnem žanrskem sistemu ni bilo predvideno mesto. Modelno in nacionalno strateško vlogo je namreč imel jurčičevski roman z moško glavno osebo, mladim izobražencem kmečkega porekla, ki si prizadeva skozi poroko s premožno meščanko popraviti in utrditi svoj socialni status. Zgodbeni vzorec Pajkove, ki je glavno vlogo namenila revni mladi guvernanti, ki se na koncu srečno poroči, je bil za moško presojo reči neuporaben in moteč. Njeni romani se dogajajo večinoma v podeželski graščini, novele v meščanski vili, povesti samo na vasi; posebnost slednjih je, da glavne osebe niso meščani ali plemiči, ampak kmetje in delavci. Dogajanje poganjajo v romanih naprej spletke, v povestih pa vse zaplete poudarjena moralna drža junakinje.

Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana. Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere nezavidni položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom in nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v ljubezenski trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke. Za profesorske like Pajkove ni treba s prstom kazati na njenega moža Janka Pajka. Profesor, zdravnik in inženir so namreč nasploh najbolj spoštovani moški liki ženskega romana. Kot inteligenca predstavljajo cvet meščanstva in so zato, ker niso obremenjeni s podjetniško pridobitnostjo, lahko idealni reprezentanti meščanskih moralnih norm. Pajkova je rada postavila dogajanje v kakšen zdraviliški kraj – tudi zato je nekakšnem sorodu z današnjim dr. romanom.

Saj ni da bi morali danes lestvico obrniti na glavo in pozabiti Frana Govekarja ter dati prednost Pavlini Pajkovi, lahko pa z večjo naklonjenostjo kot sodobniki gledamo na njeno izbiro pripovednega žanra in pritrdimo Stritarjevi pisemski podpori: "Če vas imenujejo slovensko Marlitt, ni se Vam treba sramovati tega priimka."

Viri

Joža Glonar. Mlada leta Pavline Pajkove. Ženski svet, jan.–avg. 1924.

France Kidrič. Pajkova Pavlina. SBL, s. v.

Miran Hladnik. Slovenski ženski roman. SR XXIX (1981): 259–296; http://lit.ijs.si/zenskir.html.

Barbara Pešak Mikec. Pavlina Pajk: Zagovornica ženske emancipacije. Splošno žensko društvo 1901–1945. Ljubljana: Arhiv RS, 2003, 63–72.

Manja Rakuša-Debelak. Življenje in delo Pavline Pajkove (diplomska naloga). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1954.


Pripravljeno za objavo v Leksikon ženske ustvarjalnosti. Ur. Alenka Šelih. Ljubljana, 2006; postavljeno na http://www.ijs.si/lit/pavlina.html 20. junija 2005, prestavljeno na http://slov.si/mh/pavlina.html 16. maja 2018.
Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco