Samovoljna prepoved izposoje me je spravila iz tira, saj sem najbrž prvi učitelj v zgodovini oddelka, pri katerem si je knjižničarka dovolila tako nezaslišano potezo. Njeno diskriminatorno obnašanje sem prijavil predstojnici in na Slovlitu pod naslovom Poletna zgodba ali Bitka za diplome poročal o zapletu. Čez deset dni mi je predstojnica obljubila pomagati pri razpletu, ko se kolegi vrnejo s kolektivnega dopusta. 24. avgusta, deset dni po izteku kolektivnega dopusta, sem jo spomnil na obljubo in sestala se je s knjižničarko in mentorico ter mi 1. septembra posredovala sporočilo knjižničarke, da imam prost dostop do vseh diplom, vendar naj si jih namesto mene raje sposodi demonstrator, ki pa v kratkem ne bo razpolago, ker je v bolnici, in da imajo knjižničarke v tem trenutku preveč drugega strokovnega dela.
Ker je sporočilo napovedovalo nadaljnje zavlačevanje in ker ni bilo za ravnanje pred mesecem in pol nobenega opravičila, sem knjižnico pozval, naj dialektalne diplome, ki si jih 20. julija nisem smel sposoditi, v ponedeljek 4. septembra dostavi v kabinet 218, kjer se je sicer dogajalo varnostno kopiranje, in napovedal, da bom v nasprotnem primeru konflikt sam prijavil fakultetnemu vodstvu; kopijo poziva sem poslal tudi vodstvu fakultete.
V ponedeljek ni bilo na mizi v kabinetu ne naročenih diplom ne opravičila za neprofesionalno in nesramno knjižničarkino ravnanje, zato sem napoved uresničil. Knjižničarko sem obtožil zlorabe službenih pooblastil, mentorico pa prisvajanja diplom. Na oddelčni ravni si namreč razpleta nisem več obetal, vsaj dokler bo mentorica v funkciji namestnice predstojnice. Istega dne je predstojnica vse vpletene sklicala na sestanek v torek 5. septembra. Sam sem se ji opravičil za odsotnost, saj se o svoji pravici izposoje diplom nisem nameraval pogajati.
7. septembra je Alenka Žbogar vsem vpletenim in vodstvu poročala o sklepih sestanka s knjižničarko in svojo namestnico. Na sestanku se niso pogovarjali o moji obtožbi. Namesto ukora knjižničarki in mentorici za neakademsko ravnanje je predstojnica v krepkih črkah podala kritiko mojega dela za diplome, češ da diplome »brez soglasja oddelka« prenašam na splet in da je zgolj iz strahu pred pravnimi posledicami mentorica naročila knjižničarki, naj mi njenih diplom ne da v izposojo.
Po premisleku zapisujem naslednje. Najprej pomirjujoče ugotovitve: 1. mentorica ni proti izdelavi varnostnih kopij dialektoloških diplom, kakor je nakazovalo njeno doslejšnje ravnanje, 2. s fonti v diplomah, ki so bili moja prva skrb, ni v resnici nič narobe, saj problema nihče več ne omenja, in je bila informacija o njih zgolj slepilo, 3. mentorico skrbi le, da bi zaradi osebnih podatkov utegnil kdo sodno preganjati mene kot samovoljnega urednika diplom na spletu, ne pa več to, da bi si diplome izposodil kdo od konkurenčnih dialektologov in jih uporabil za gradivo svojim razpravam, kakor je doslej navajala v osebnih pogovorih. To troje je pozitivni rezultat moje intervencije.
Kolateralna škoda pa je naslednja: pokvarjeni medosebni odnosi in na moji strani konec veselja za nadaljnje ukvarjanje z diplomami na oddelku. Nič usodnega, saj bi moral v vsakem primeru skrb za diplome, ki sem jih urejal vse od svoje zaposlitve leta 1978, v kratkem prepustiti komu drugemu. Na drugih inštitucijah vzdržujejo lokalne podatkovne zbirke knjižnice in zelo nenavadno je bilo, da sem za katalog diplom in pozneje za repozitorij diplom pri nas skrbel namesto knjižnice, ki se je tega dela otepala, jaz učitelj.
Knjižnica se je do zaključnih študentskih izdelkov doslej obnašala mačehovsko in malomarno:
Mentorji, ki nočejo svojih diplom na spletu zaradi njihove slabe kvalitete ali zato, ker reciklirajo že prežvečene teme, naj pomislijo o škodi, ki jo s svojim malomarnim odnosom do diplom delajo stroki. Skrivanje informacij o jeziku in literaturi ogroža njuno eksistenco.
Knjižnica se že vrsto let upira pripravi stotin diplom v digitalni obliki za postavitev v repozitorij UL in tudi za naprej tega načrta ni imela (v arhivu Slovlita je mogoče najti vrsto mojih neuspešnih pozivov za vstop slovenističnih diplom v repozitorij). Žalostno bi bilo, če se bo oddelek sprijaznil z knjižnično »strategijo« čakanja ali če bi čakal, da gre vodja knjižnice prej v pokoj.
Hudo je, da zakonske ovire spletni objavi postavlja knjižnica sama, namesto da bi jih odpravljala. Kot senator sem pred leti pomagal oblikovati pravilnik za opremo diplom, v katerem smo študentom ponudili obrazec, da se strinjajo z objavo na spletu. Vodja OHK je sklep senata mirno obšel in samovoljno ponudil v obrazcu študentu možnost, da brez pametnega razloga objavo zavrne. Potrebna je bila moja intervencija pri prodekanu, da se je ponaredba odpravila. Ker ni bil zanjo klican na odgovornost nihče, se je v naslednji zasedbi senata poneverba senatnega dokumenta ponovila.
Nekaterim kolegom je blizu ideja, da bi v repozitorij postavili samo magisterije, prvostopenjskih diplom pa ne, ali pa da bi vsak mentor zase določal, kateri zaključni izdelki naj gredo na splet in kateri ne; eni bi postavili samo nagrajene naloge. Tako selektivno objavljanje seveda ni v skladu z logiko repozitorija. Repozitorij je skladišče vseh zaključnih izdelkov, ki jih študentje obvezno oddajajo v digitalni obliki prav s tem namenom. Objavljati izbor diplom po zgledu cvetnikov ali zbornikov bi bilo podobno kot delati slovar zgolj iz všečnih besed. Tudi skromne diplome vsebujejo včasih dragocene podatke, ki, objavljene na spletu, lahko komu koristijo; kar se zdi mentorju nevredno, lahko pride prav komu drugemu, oddelek bi moral skratka v repozitorij vpisati vse svoje digitalne diplome.
Odgovor knjižnice, da ima preveč drugega dela, je neprepričljiv: naj raje opusti izdelavo seznamov svojih novitet, ki jih ne prebere nihče. Iz trte je izvit tudi izgovor, da za to delo nima denarja. 2014 je kljub opozorilom o neekonomičnosti takega početja kupila kar 8 izvodov drage druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, kot da bi kdaj več bralcev hkrati potrebovalo slovar, ki bo s koncem letošnjega leta tako ali tako dosegljiv na spletu, povrhu pa je v slogu jeprškega učitelja kode za uporabo slovarja na spletu zaklenila v trezor – primer zapravljanja denarja in dokaz sovražnega odnosa do spleta – za ta denar bi lahko digitalizirala desetine starih diplom.
Kako je zdaj s skrivnostnimi dialektološkimi diplomami, ki so sprožile spor, ne vem, ker sem le prestar, da bi se šel skrivalca z mentorico in knjižničarko in se z njima pulil za diplome. Mentorica se je sicer nazadnje vdala varnostnemu kopiranju, odločili pa so se za kopiranje na »varnejšem mestu«, tj. v knjižnici in ne v mojem kabinetu, kjer je kopiranje potekalo do zdaj. Tako ravnanje razkriva sprenevedavost in lažnivost izjave, da so mi vse diplomske naloge na voljo.
Strah pred spletno postavitvijo diplom je aboten. Informatorji so večinoma prijazni ljudje, ki jim je všeč, če se njihove ime ali slika pojavi v javnosti, tudi če so to samo diplomske naloge; tistih sramežljivih pač ne bi objavljali. Do pravnega preganjanja bi lahko prišlo zgolj po zaslugi zlonamernih in spletu sovražnih kolegov. Sicer pa je sklicevanje na zakon o varovanju zasebnosti zgolj slepilo, v resnici se mentorji bojijo nelojalne konkurence kolegov. Včasih so si učitelji dovolili diplome svojih sposobnih študentov vzeti v svoj kabinet in niso niti prišle do knjižnične evidence. Ampak včasih so učitelji tudi tepli s palico po prstih. Danes je oboje zavrženo, tako tepež kot prisvajanje tujih del. Če kdo res hoče do podatkov v diplomah, ki jih bo citiral v svojih objavah, mu tega prav nihče ne more preprečiti, ne zakon o varstvu osebnih podatkov ne knjižničarski cerberus. Tudi če ne bo dobil v izposojo cedejke, ampak le vezane naloge, bo s telefonom presnel želene pasuse, peljal posnetke teksta skozi optično prepoznavanje in jih uporabil v svojih objavah. Razen če ne bo knjižničarka posebno nevarnega knjižničnega obiskovalca prej osebno preiskala in mu odvzela mobi. No, tedaj bo zadevne reči iz diplome prepisal. Zadnji obupni poskus obrambe dragocenih diplom bi bila obtožba alkoholiziranosti stranke in posledično prepoved izposoje … simpatične ideje za igro Skrij diplomo. Ki se je jaz seveda ne grem.
Skrivalci diplom se vztrajno izogibajo moji obtožbi njihovega nezaslišano neprofesionalnega obnašanja in skušajo predstaviti zaplet kot obrambo diplom pred mojo zlorabo. To je golo zavajanje. Naj ponovim, kar sem že ničkolikokrat izrekel: na splet ne postavim nobene diplome, ki bi iz etičnih razlogov, zaradi ogrožanja posameznikove zasebnosti ali zaradi izrecne avtorjeve želje ne smela biti objavljena; take neobjavljive diplome so shranjene v posebni mapi na računalniku in jih na strežniku ni. Če je "moja" spletna zbirka diplom nelegalna, potem je nelegalnega značaja tudi velik del ljubljanskega univerzitetnega repozitorija, saj druge fakultete postavljajo vanj diplome pod čisto enakimi pogoji.
V knjižnici sem bil deležen neprijazne in neprofesionalne obravnave. V tako negostoljubni prostor nimam več veselja vstopati. Ker njeno držo, sovražno pospletenju, predstojnica podpira (moje delo za diplome je označila kot problematičen osebni projekt), spoznavam, da je moje prizadevanje za lokalni diplomski repozitorij onemogočeno in da ga moram zaključiti. V vlogi predsednika oddelčne komisije za kakovost sem zapisal, da so prosto dostopne digitalne zbirke eden od ključnih kazalcev vitalnosti stroke in akademske odličnosti. Zaplet z diplomami je pokazal, da se moje razumevanje kvalitete znanstvenega in pedagoškega dela bistveno razlikuje od diplomske politike knjižnice in oddelčnega vodstva, zato odstopam tudi kot predsednik in član oddelčne komisije za kakovost.
Dokler oddelek svoji knjižnici ne ukaže sprotnega postavljanja diplom na splet kot eno od njenih prednostnih nalog, lahko študentom, ki jim domača hiša mačehovsko onemogoča objavo diplome, svetujem samo, da se obrnejo na tujino. Registrirajo naj se na spletišču Academia.edu ali ResearchGate in jo odložijo tam. Univerzitetne knjižnice po svetu ponujajo prostor digitalnohumanističnim centrom … naša slovenistična knjižnica, ki bi morala prek spleta razširjati slovenistično vednost po celem svetu, pa namesto tega razširja šenflorjanski strah pred vsem digitalnim. Bedno.
Ali oddelek res ne uvidi, da bi bilo treba problem začeti reševati tam, kjer se je začel, to je z jasno obsodbo samovoljnega preprečevanja dostopa do javnega knjižničnega fonda, tj. obsodbo kršitve 8. člena Zakona o knjižničarstvu, za kar so v 65. členu predvidene sankcije.