Prijetno nedeljo, Dean

—

Od: Dean Komel <dean.komel@guest.arnes.si>
Datum: 03. julij 2016 13:59
Zadeva: Re: Zadeva: včeraj in jutri

Spoštovani Marko,

hvala za predlog, ki se mi zdi tehten, tako da ga lahko zagovarjamo v nadaljnji diskusiji. Pomislek pa je ta, da ga zagovorniki novele ne bodo želeli sprejeli, kolikor taka formulacija ne omogoča tistega, kar bi hoteli, – tu verjetno trčimo ob interese, ki presegajo polje slovenščine, oziroma si ga podrejajo.
Pozdrav Dean

======

Od: Janez Oresnik <janez.oresnik@sazu.si>
Datum: 03. julij 2016 13:37
Zadeva: Re: Zadeva: včeraj in jutri

Dragi Marko! Tvoje predlagane izboljsave so po mojem mnenju popolnoma sprejemljive, le da bi sam tudi “ustrezni in primerljivi deli” zamenjal z “vsebinsko enaki deli”.

Lepo Te pozdravlja
Janez.

======

Od: Marko Snoj <marko.snoj@zrc-sazu.si>
Datum: 03. julij 2016 13:04
Zadeva: RE: Zadeva: včeraj in jutri

Spoštovani vsi,

kaj ko bi se našla pot do amandmaja, ki bi v drugi alineji 1. člena predloga novele zakona spremenil prilastek primerljiv v vsebinsko enak, v tretji črtal študijske programe, veznik ali pa zamenjal z in. Sporni člen bi se tako glasil, kot sledi (spremembe sem podčrtal):

»Visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo:
– študijske programe tujih jezikov,
– študijske programe, če se vsebinsko enaki študijski programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi dele študijskih programov, če se ustrezni in primerljivi deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku,
– študijske programe ali dele študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo visokošolski učitelji iz tujine in je vanje vpisano večje število tujih študentov,
– skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi izobraževalnimi institucijami,
– študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini.«.

Kdor iskreno verjame, da predlagatelji novele nimajo namena zamenjati učnega jezika v visokem šolstvu, bo s tem zadovoljen, saj omogoča internacionalizacijo in celo komercializacijo, le da ne bo tako udobna.

Lep pozdrav,
Marko Snoj

======

Od: Erika Kržišnik <erika.krzisnik@guest.arnes.si>
Datum: 03. julij 2016 10:23
Zadeva: RE: Zadeva: včeraj in jutri

Pozdravljeni kolegice in kolegi,

V tole debato se nisem nameravala vključevati, ker se mi je zdelo, da je
dovolj pametnih glav povedalo na ustreznem mestu dovolj relevantnih misli in
podatkov o pomembnosti življenja in dela v maternem jeziku za vsakega
človeka, zaradi večje prisotnosti v javni komunikaciji tem bolj za visoko
izobraženega. Sredi tedna pa sem v Delovi prilogi Ona (str. 22) naletela na
tole izjavo Sama Logina, za katerega je pripisano, da je “najbogatejši
Slovenec”. Objavljena je bila na spletni strani finance.si 21. 6. 2016 v
zvezi s tem, zakaj je Slovenija podružnica Avstrije:

“Ker Google ni plačeval v Sloveniji, smo odprli račun v Avstriji in se v
Googlu registrirali kot država Avstrija, dežela Slovenija. Na to ni treba
biti najbolj ponosen, ampak zmeraj je treba najti bližnjice, če hočeš delati
posel.”

Kaj dela univerza s t. i. angleškojezično internacionalizacijo? Posel,
kajpada. Kaj delajo Bele knjige, ki uvajajo angleščino od 1. (ali morda od
2.?) razreda dalje? Posel, kajpada. Posel so si že v 90. letih delali rojeni
govorci angleščine, ki so našim gimnazijcem “bistrili poglede” v smeri
angleščine, čeprav sami niso bili nič drugega kot samo rojeni govorci (upam,
da so ta posel gimnazije zaključile).

Nekdo je v tej debati – zdelo se mi je, da prof. Orešnik, a zdaj tega
besedila nekako ne najdem – omenjal vlogo slovenskega jezika v procesu
osamosvajanja. Ob tem sem se spomnila Slovenščine v javnosti, ki je bila
konec 70. in v 80. letih pravzaprav res prva lastovka, tako prva, da se je
ob “izbruhu slovenske pomladi” skoraj nihče več ni spomnil, nasprotno,
ukinilo se je še tisto, kar je od Slovenščine v javnosti preživelo do
osamosvojitve. In ko so l. 1991 izšla Pravila slovenskega pravopisa in je
Janez Dular v parlamentu dal pobudo, da bi le-ta nekako z besedo podpore to
pospremil, je bilo slišati izjavo, da je slovenski pravopis “intimna stvar
posameznika” (ker sem to v Slavi objavila, so tam navedeni vsi potrebni
podatki).

Pa ne gre za to, da bi človek hotel slaviti pravopisna pravila ali Jezikovno
razsodišče (le-to je bilo zadnje, kar se je ukinilo, že v samostojni
Sloveniji, če se prav spomnim)!

Ugotovim lahko dvoje:

1. Slovenščino v javnosti je v 80. letih podprla tako politična kot
gospodarska elita v Sloveniji. Svetujem, da knjigo ponovno preberemo.
2. Kako je mogoče, da “Google ni plačeval v Sloveniji”, dokler je bila
slovenska, tj. neavstrijska? Ali ni v kapitalizmu tako, da je treba račune
plačat?

Se opravičujem za ta zastranitveni poseg in vse lepo pozdravljam.
Erika Kržišnik

======

Od: Zoran Božič <zoran.bozic@guest.arnes.si>
Datum: 03. julij 2016 08:31
Zadeva: RE:

Dragi vsi!

Nekdo bi moral odgovoriti na članek Tamare Lah Turnšek, predstojnice Inštituta za biologijo v včerajšnji SP Dela. Nekaj podtikanj, nekaj nesmislov, predvsem pa kronski dokaz, kako si predstavljajo skrb za razvoj slovenščine: uporabljajo izključno tuje učbenike, obenem pa skrbijo za slovensko terminologijo?! Če bi pred sto petdesetimi leti za razvoj knjižne slovenščine zadoščala Ciglerjeva terminologija, ne bi leta 1919 dobili univerze s slovenščino kot učnim jezikom!!!

LP Zoran

======

Od: Jerica Vogel <jerca.vogel1@telemach.net>
Datum: 02. julij 2016 11:14
Zadeva: RE: Zadeva: včeraj in jutri

Spoštovani,

v razpravo se nisem nameravala vključiti, saj sem le >posredni< naslovnik. A ker se je ob vprašanju o položaju slovenščine na univerzi v središču pozornosti nekoliko nepričakovano znašel pouk jezika (in književnosti) na  predfakultetni ravni, bom vendarle zapisala nekaj misli.

Najprej to, da se s prof. Orešnikom popolnoma strinjam, da pri pouku slovenščine marsikaj ni tako, kot bi si želeli, da bi bilo. Sama pri tem razlogov ne vidim toliko v neprivlačnih učbenikih za slovenščino v primerjavi z učbeniki za pouk tujega jezika; nasprotno, zdi se mi celo, da sta postali privlačnost in všečnost temeljni merili pri oblikovanju učbenikov in celo učnih vsebin ter da se zato marsikdaj dosegajo le >prijazni< (tj. lahko dosegljivi in lahko preverljivi) cilji. Prav tako mislim, da bistveni razlog ni v neuravnoteženosti jezikovnega in književnega pouka; ne nazadnje sta po učnem načrtu v gimnazijah v enakovrednem razmerju, v drugih vrstah in na drugih ravneh šole pa je razmerje celo 60 odstotkov za jezikovni in 40 odstotkov za književni pouk. Čeprav je, kot ugotavlja prof. Orešnik, res, da se to razmerje v praksi marsikdaj ne uresničuje: a po mojih izkušnjah ne toliko zato, ker bi imeli učenci že v izhodišču raje književnost, temveč zato, ker učitelji drugače in bolj zavzeto učijo tisto, kar je bliže njim (vsi, ki smo kdaj učili, smo verjetno nekoliko začudeno ugotovili, da imajo učence raje književna dela, ki so ljubša tudi nam; ali tista področja jezikovnega pouka, ki se nam zdijo pomembnejša in jih bolje razumemo). Razlog za odnos učiteljev do pouka jezika – ali za strah pred njim – je po eni strani zagotovo v predmetih, ki jih na fakulteti neposredno usposabljajo za poučevanje; a vsaj toliko je po mojem mnenju razloge treba iskati v predmetih, pri katerih bodoči učitelji usvajajo strokovno znanje, in v podcenjevalnem odnosu do pedagoškega dela v primerjavi z raziskovalnim, ki ga je pri tem mogoče marsikje zaznati.

A če bi že morala v tem trenutku iskati razloge za neustreznost jezikovnega pouka, bi jih morda prej iskala v dejstvu, na katero prav tako opozarja prof. Orešnik: da se od naših dijakov ne pričakuje poglobljen razmislek o jeziku, o pomenu in vlogi raznovrstnosti jezikovnih elementov v njihovi sistemski urejenosti in tudi v širšem, kulturno zaznamovanem kontekstu (tj. ne zgolj v konkretni sporazumevalni situaciji, kjer nas vodi želja po doseganju trenutnega cilja) . Kar je seveda mogoče uresničevati le, če imajo dijaki dovolj tako znanja kot jezikovne prožnosti in ustvarjalnosti. To morda potrjujejo tudi ugotovitve (sicer na zelo majhnem vzorcu, pa vendarle), da je slovenščina za učence v povprečju sicer kar zanimiva – nezanimiva pa je za t. i. dobre učence, ker jim očitno ne ponuja dovolj.

Hkrati je razlog za nezadostnost pouka slovenskega jezika (in književnosti) po mojem mnenju danes tudi v tem, da se v stalni bitki med pogledom na jezik predvsem kot sistem oz. predvsem kot sredstvo sporazumevanja pri načrtovanju in izvajanju pouka pozablja na to, da prek jezika v vsaki jezikovni dejavnosti izražamo svojo osebno in/ali kolektivno identiteto, svoja stališča, vrednote (ne le z izbiro slovenščine ali angleščine, temveč tudi s premišljeno in odgovorno izbiro točno določene jezikovne različice; na mikroravni z izbiro konkretnega poimenovanja iz celotnega niza možnih poimenovanj, slogovno bolj ali manj zaznamovane jezikovne oblike; z zavestnim upoštevanjem pravil ali njihovo premišljeno kršitvijo ipd.). Ali povedano drugače, medtem ko se v zadnjih 30 letih govori o razmerju med izobraževalnimi in funkcionalnimi cilji, smo nekako pozabili na vzgojne/odnosne cilje, ki se pri pouku umikajo v ozadje. In ker je nanje – vsaj v razmerju do jezika – pozabila tudi širša družba, je odnos do slovenščine takšen, kot je. In kot se kaže ob sedanjih razpravah o vlogi in položaju slovenščine na univerzi.

Skratka, menim, da bi bila tehtna in preudarna razprava o tem, kaj je v pouku slovenščine dobrega in kaj bi lahko bilo boljše, ne samo upravičena, ampak tudi potrebna. Vendar se mi zdi, da bi bilo to razpravo smiselno ločiti od razprave o slovenščini na univerzi. Kajti morebitna nezadostnost jezikovnega pouka na sekundarni ravni ne more biti razlog za to, da se slovenščine na tercialni ravni sploh ne bi uporabljajo (kaj šele, da bi se je učilo); kvečjemu nasprotno. Po drugi strani pa tudi idealen pouk slovenskega jezika na sekundarni ravni ne bi pomenil, da ga na tercialni ravni ni treba nadgrajevati in poglobljeno spoznavati. Srednja šola glede na spoznavno raven učencev ter  glede na vsebine in diskurze, s kakršnimi se učenci v njej srečujejo, nikakor ne more razviti jezikovnega znanja do tiste ravni, ki ga bodoči študenti potrebujejo. Da bi znali suvereno uporabljati in razvijati diskurz svoje stroke, ga morajo spoznavati v povezavi s strokovno specifično vsebino, ob upoštevanju za stroko značilnih načinov ubesedovanja, usvajanju tipičnih jezikovnih in besedilnih vzorcev, pa tudi z zavestjo o predpostavkah, ki so v specifičnem strokovnem prostoru prevladujoče, samoumevne, pogosto neizrečene . To pa bi bilo mogoče doseči le, če bi slovenščino svoje stroke kontinuirano spremljali med študijem (tj. ob predavanjih) in če bi tako slovenščine tudi zavestno spoznavali, se je učili.

Pozdravljam torej dobrodošle pobude po premisleku o pouku slovenščine, a hkrati se mi zdi, da je v tem trenutku pozornost strokovne in širše javnosti treba usmeriti predvsem v vprašanje, ali bo slovenska univerza slovenska le zaradi geografskega sedeža ali tudi zaradi slovenske raziskovalne misli, ki se izraža (tudi) v slovenščini in jezik hkrati sooblikuje.

Lep pozdrav
Jerca

======

Od: Janez Oresnik <janez.oresnik@sazu.si>
Datum: 01. julij 2016 09:01
Zadeva: Re: Zadeva: včeraj in jutri

Spostovani!

Dovolite, da se sam pristavim loncek k razpravi o slovenscini, ki se zdaj seli od anglescine drugam. Pri pouku slovenscine kot solskega predmeta se delno poucuje knjizevnost in delno jezik. Zal ta dela nista enakopravna. Ucitelji in dijaki imajo knjizevnost veliko rajsi kot jezik, in tako se knjizevnosti pri pouku posveca nekaj vec casa kot jeziku. Jezik, kot se poucuje sedaj, trpi vsaj od dvojega: 1) pouk anglescine je didakticno boljsi od pouka slovenscine, kar je povezano tudi z okoliscino, da imajo vsaj nekateri ucitelji in dijaki moznost za stik z Vel. Britanijo (npr. v obliki obiska v Londonu) in da so po mojem mnenju ucbeniki za anglescino bolj privlacni (po obliki in vsebini) od ucbenikov za slovenski jezik. Naj spomnim se, da poucuje didaktiko jezika na FF v Lj samo en ucitelj, za knjizevnost pa sta dva. 2) Pouk jezika je zaradi predpisane vsebine precej suhoparen. Ne da se pricakovati, daa bodo dijaki vzhiceni pri podatkih o rabi vejice, in takega je veliko. Stevilni podatki so kakor kost brez mesa. Dijak npr. zve, da ima slovenscina sest sklonov. Ta podatek bi se dal obogatiti, ce bi ucbenik na tistem mestu navajal kot zanimivost (ne kot ucno snov!), da so tudi jeziki brez sklonov in taki s 15–40 skloni, in kako je to mogoce. Skoraj vsak slovnicni podatek bi lahko imel tak dodatek, in morda bi to pri kakem dijaku povecalo zanimanje za slovenscino. (Celo nauk o locilih se da obogatiti.) Lepo vas vse pozdravlja

Janez Oresnik.

======

Od: Silvija Borovnik <silvija.borovnik@um.si>
Datum: 01. julij 2016 07:04
Zadeva: RE: Zadeva: včeraj in jutri

Se strinjam, Boža, slovenščina bi morala biti predmet na vseh fakultetah, saj se znanje materinščine po opravljeni maturi pri večini ustavi in zaspi, ostane priročno in priložnostno, češ saj slovensko pa ja menda znamo….

Piši o tem javno, tudi v časopisih.

Javna osveščenost je zelo pomembna. Lepo te pozdravljam! Silvija

======

Od: boza krakar <boza.krakar@guest.arnes.si>
Datum: 30. junij 2016 18:28
Zadeva: RE: Zadeva: včeraj in jutri

K razmišljanju g. Vlada Žabota bi dodala naslednje: gotovo nosi del odgovornosti za slabo pismenost slovenskega ljudstva tudi poučevanje slovenščine na predmaturitenih ravneh. Vseeno pa je učni predmet Slovenščina tisti, pri katerem se z največ truda vesla proti toku splošnega stanja duha brezskrbnosti za znanje slovenskega jezika.  Skrb za to se namreč zvečine neha takoj, ko šolska mladina zapusti učilnico za slovenščino.

Med razlogi je torej tudi nikakršna skrb za slovenščino kot učni jezik v šolskem sistemu nasploh, saj manjka tako znanja kot zavesti in reguliranega izobraževanja vseh učiteljev in drugih šolskih delavcev za to. – Slovenščino poleg tega nizko vrednotijo tudi mnogi starši, češ, z njo ne boš nikamor prišel, ne nazadnje tudi mladina sama – če bi bilo treba, bi slovenščino v javni rabi zlahka zamenjali z angleščino, sem slišala pri eni od učnih ur, ki jih obiskujem s študenti.

In še ena pripomba: če prav razumem članek R. Ivelje v včerajšnjem Dnevniku, se bralna pismenost ni kar počez alarmantno znižala, ampak se je besedilna spretnost odraslih od raziskave 1998 pomembno zvišala (pač v primerjavi s preteklostjo). Za mladino pa to še posebej velja: »Slovenski mladi so v besedilni spretnosti dosegli višje rezultate od povprečja vseh mladih; razkorak med dosežki starejših in mlajših je pri nas zelo velik.« – To si razlagam tako, da napredek sicer je, vendar premajhen, posebno na najvišjih ravneh, kot še beremo, k čemur pa bi moralo prispevati visoko šolstvo! Za najvišje ravni pismenosti je namreč potrebna koncentracija miselnih procesov, kakršne lahko sproža prav univerzitetni študij. Pa v slovenščini ne bo, saj se strokovnega jezika na večini fakultet ne učijo že doslej, poslej pa, kot kaže, še manj.

Če naj bi okrepili tako visoko pismenost kot jezikovno zavest, bi morali sistematično družbeno skrb posvečati ne le slovenščini kot učnemu predmetu, ampak tudi kot učnemu jeziku in vzgoji jezikovno kulturne zavesti od vrtca do univerze, od medijev do politike … Del tega so tudi naša aktualna prizadevanja, pa se mi zdi, da je predvsem vlak z jezikovno zavestjo iztiril na pregladkih globalizacijskih tirnicah. Lpb

======

Od: Vlado Zabot <vlado.zabot@yahoo.com>
Datum: 30. junij 2016 09:20
Zadeva: Zadeva: včeraj in jutri

Spoštovani,

kot kaže, našim prizadevanjem zoper novelo Zakona o visokem šolstvu trenutno ne kaže najbolje. Od razprave v DS česar drugega tudi nisem pričakoval (zato sem zavrnil sodelovanje na razpravi). Precej odločilnejša bo že pričakovana javna razgrnitev mnenj in seveda nadaljnja procedura v državnem zboru. Za to proceduro pa bo v veliki meri pomembno “javno mnenje”, saj političnim strankam pri takih zadevah običajno ne gre za samo vsebino odločanja, ampak za kratkoročno politično korist. Zato sem prepričan, da je sedaj potrebno poskrbeti za javno mnenje, torej “udariti z vsemi topovi” v prid slovenščini. Glede na mednarodne raziskave smo pač soočeni z dejstvom, da se je bralna pismenost v Sloveniji zelo znižala, da je razumevanje besedil na tako rekoč alarmantno nizki ravni, kar pomeni, da je z učenjem slovenščine že na stopnjah do mature nekaj hudo narobe. Če k temu dodamo, da na večini fakultet na ravni dodiplomskega in podiplomskega študija za slovenščino nihče ne skrbi, da torej splošno in strokovno znanje slovenščine na primer doktorskega študenta ostaja na že tako in tako vprašljivi maturitetni ravni, je pač slika o odnosu politike do materinščine kot ustavne kategorije dovolj jasna za alarm. V tem pogledu se “varovalka” iz prvega odstavka 8. člena obravnavane novele Zakona o visokem šolstvu, kot jo navaja dr. Stabej, prav tako pa tudi “varovalka”, da bosta “podrobnejši način skrbi za razvoj in učenje slovenščine določila ministra” (za šolstvo in kulturo), kot jo navaja dr. Sorčan, izkažeta za hudo nezadostni. Saj je iz dosedanje prakse in politične skrbi za razvoj in učenje slovenščine, ki sta pripeljali do alarmantnih rezultatov mednarodnih raziskav o slovenski pismenosti, razvidno, da sta zgolj ti “varovalki” za slovenščino in slovenstvo tako rekoč pogubni.

Opozarjam skratka na neizvajanje Akcijskega načrta za jezikovno politiko, na neizvajanje Deklaracijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, ki politiko zavezujeta kot vladni, medresorsko usklajen načrt in kot mednarodna pogodba.

Iz pisma rektorja novogoriške univerze je jasno, da se je ta univerza spričo pomanjkanja sredstev v visokem šolstvu pripravljena tržno “internacionalizirati”, kar realno pomeni: prodati slovenščino za drobiž. Pri tem je tudi jasno, da se “avtonomija visokošolskih zavodov” hoče odmakniti od ustavnih določb in mednarodnih državnih pogodb o odgovornosti do maternega jezika. Če bi namreč visokošolski zavodi zares ravnali odgovorno, bi pač nujno morali pritisniti na politiko, da ustrezno skrbi za raven znanja slovenščine na vseh stopnjah, da skrbi za razvoj strokovnih zvrsti, za ustrezno stopnjo znanja slovenščine na vseh fakultetah v dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju in v skladu s tem za ustrezne učbenike in terminološke slovarje.

Dokler vsega tega tako stroka kot tudi politika ne zagotavljata, sta obe “varovalki” zgolj nebuloza “prodanih duš” in pesek v oči slovenke javnosti.

Predlagam torej, da kot strokovnjaki odprete široko javno razpravo o stanju slovenščine na vseh nivojih izobraževanja – in da v tej luči razkrinkate nebulozne manevre za drobiž “prodanih duš”, ki, kot je vsaj ta hip videti, tudi obvladujejo naše visokošolske zavode.

Lep pozdrav.

Vlado Žabot

======

boza krakar je 29.6.2016 ob 23:38 napisal:

Dragi vsi, moj vtis je, kot bi rekel Samko Tale,  talele: nastopi »antinovelistov« so bili dobri, prepričljivi, argumentativni. Drugim nastopajočim s strani moči  se enako kot medijem  niti ni zdelo vredno ne vem koliko prizadevati, ker je tema »obrobna« in gre novela itak v proceduro oz. ker imajo tudi vsebinsko vetrogončiči itak prav.  V slovenski kulturni zgodovini in v literarnih obdelavah deja vu. Šans za uspeh naših prizadevanj najbrž ta hip ni, saj reč podpirajo tako (zares bedni nastopi rektorjev) kot študenti in očitno večina politike. Zato  najbrž tudi na veto DS ne kaže računati, kakor tudi ne na podporo brezbrižne javnosti. Treba bo vsake toliko še zatikati šprikle v kolesje, ni druge.

Sem pa skoraj prepričana, da bodo nekateri sedanji všečni  »nevtralni« nastopajoči, ki dajejo prav in narobe sem in tja, čez desetletje ali dve novi bleiweisi. Ko bo taka  nova »sociolingvistična« situacija.

Žal mi je, da zaradi prej načrtovanih obveznost jutri ne morem priti. Lp. BKV

======

From: Dean Komel [mailto:dean.komel@guest.arnes.si]
Sent: Wednesday, June 29, 2016 7:16 PM
Subject: včeraj in jutri

Drage kolegice in kolegi, na spletni strani DS so, kot sem opazil, posnetki včerajšnje raprave v  DS,

http://www.ds-rs.si/?q=novice/predlog-sprememb-dopolnitev-zakona-o-visokem-solstvu-ucni-jezik-v-visokem-solstvu

s pristavkom: “predsednik Državnega sveta Mitja Bervar, ki je med drugim poudaril, da potrebujemo takšno zakonodajo, ki bo Slovenijo odpirala v svet, vendar pa pri tem ne smemo pozabiti na zaščito slovenskega jezika.” Menim, da je to je to stališče predsednika DS, s katerim smo ravno izrazili globoko nestrinjanje, in zadeva predpostavko novelistov, da je nastopanje in zastopanje slovenščine kvečjemu za “drugo  ligo”,  novela pa nas uvršča v sam World cup.  S tem je že vnaprej izključen možnost in priložnost, da bi DS nastopil z vetom na predlog novele,  ker preprosto ni niti minimalnega ovedenja glede zatečene situacije slovenščine.  Kako pa  podporologija noveli zgleda, smo lahko slišali in videli od rektorja ene od slovenskih univerz v prezentaciji,  ki je bila problematična že na ravni povprečnega študentskega seminarja, če le upoštevamo kriterij pričakovane znanstvene kritičnosti. To, da si  državni uradniki in radniki privoščijo  (vnaprej pripravljene) nagovore brez odgovorov, je naslednja okoliščina —  kaj šele da bi prispevkom sledilo soočenje stališč v duhu logon didonai. To pa, da  nastop  akad. prof. Orešnika pade v, ne samo isti,  marveč nižji rang kot vnaprej dirigirani nastopi predstavnikov obratov in »ŠOU«-biznisom za konzerviranje slovenščine tudi ne gre; toliko spoštljivosti do akademske poklicanosti bi pa lahko premogli, da drugih relevantno podanih stališč ne omenjam, ki pa bodo, če ne zadenejo na kaki loteriji, vsa po vrsti romala v košarico »demokratične diskusije«, ki  povsem odkrito vključuje tudi nepriliko,  da imajo pristojni pomembnejše opravke, kot pa da si dajo opraviti s kar neko slovenščino tam.

Še enkrat vas prisrčno vabim na jutrišnjo razpravo, prosim  da  po vaših zmožnostih in močeh posredujete vabila zainteresiranim in  tudi vsem včeraj odsotnim –  predvsem očitno hote ali nehote nezainteresiranim deležnikom DS in DZ.

Pozdrav Dean