Miran Hladnik

(Daljša verzija članka za 52. SSJLK, 26. aprila 2016, pripombe zaželene; do zdaj zanje hvala Urški Perenič, Klemenu Lahu, Silviji Borovnik, Zvonku Kovaču in Jožici Čeh Steger)

Pisanje v slovenščini je bilo krepko v drugo polovico 19. stoletja dojeto kot odločitev za drugačno v razmerju do dominantne in standardne nemščine. Ko pa se je slovenska književnost vzpostavila, je status drugačnosti v slovenskem kulturnem prostoru dobilo nemško pisanje Anastazija Grüna, Luize Pesjak, Ivana Gornika, Dragotina Dežmana, Jakoba Alešovca idr. in bilo zato izločeno iz javnega diskurza. Danes princip tolerantnosti do drugačnega in slovensko občudovanje vsega tujega utirata pot nemško pišočih (ledino sta orali Alma Karlin in Maja Haderlap) v slovensko književnost in v slovensko literarno zgodovino.

slovenska literarna zgodovina, drugačnost, kulturna pestrost, nemška književnost na Slovenskem, Ivan Gornik, Anastasius Grün

From the start on, the Slovene literature has been considered different from the dominant German one, however, with the rise of Slovene literary system German writing authors from Slovenia (Anastasius Grün, Luiza Pesjak, Ivan Gornik, Dragotin Dežman, Jakob Alešovec, etc.) have been stigmatized and discarded from Slovene public discourse. Today, due to the principle of tolerance for the otherness and the Slovene respect for enything foreign – demonstrated by the positive reception of Alma Karlin and Maja Haderlap – gradually includes German writing authors into the Slovene litrary history.

Slovene literary history, German literature in Slovenia, otherness, cultural diversity, Ivan Gornik, Anastasius Grün

Ob pojmu drugačnost v književnosti najprej pomislimo na alternativne junake (norce, zločince, posebneže, umetnike),[1] alternativne ali tabuizirane teme, dogajališča in ideje, takoj za tem pa na avtorje, ki v splošni zavesti odstopajo od povprečnih ljudi in so z deležem manj kot 1 % populacije izrazita manjšina, ter morda celo na bralce (kdor bere, je s stališča neberoče večine že drugačen). Konvencionalni literarni junaki so dolgočasni. Ker je literatura laboratorij, v katerem se preizkušajo alternativne socialne rešitve, brez alternativnih junakov, ki so v sporu z družbenimi normami, ne more. Šolsko berilo in kanonizirana klasika sta prostor, kjer so drugačni junaki v večini, sta nekakšen rezervat za vse drugačno. Drugačnost je neredko merilo literarne stremljivosti in kvalitete. Literarni razvoj se je dogajal z izumljanjem vedno novih, od tradicije drugačnih načinov sporočanja in ob stalnem prehajanju drugačnega v normalnost mainstreama in v kanon.

V literarni vedi pojem drugačnost priziva v zavest alternativne pristope in razlage. Zahteva po znanstveni izvirnosti narekuje literarnim zgodovinarjem, da razprave zastavljamo drugače, kot so jih predhodne generacije. V literarni zgodovini so alternativni pristopi pričakovani in normalni. Status alternativnega v smislu zaznamovanosti dobijo šele, kadar jih stroka zaradi diletantizma ali očitne ideološke motiviranosti diskvalificira in jih ni pripravljena vključiti v deklarirani metodološki pluralizem. Tako kot jezikoslovje zavrača venetsko teorijo, tako literarna zgodovina zavrača npr. tezo o nasilni Cankarjevi smrti ali tezo o literarnozgodovinskem manipuliranju s Prešernovo Zdravljico.

Asociacije v zvezi z besedo drugačnost se sicer v skladu z našo vsakdanjo jezikovno izkušnjo nanašajo na vzgojo (vedenjsko moteni otroci, otroci s posebnimi potrebami, alternativna pedagogika),[2] medicino (alternativni načini zdravljenja in prehranjevanja) in na kulturno politiko (»Vsi drugačni – vsi enakopravni«), kjer zadeva alternativne spolne ali nazorske usmeritve (geji, levi in desni fašisti) ter etnične manjšine (begunci, Cigani, Židi).

Wikipedijsko geslo alterity kaže še na osem drugojezičnih opisov: katalonskega, španskega, francoskega, italijanskega, latinskega, madžarskega, nizozemskega in portugalskega; vsi izhajajo iz latinskega alter ‘drug’. Ker pogrešamo nekaj večjih jezikov, gremo gledat še pod pojem other oz. otherness, kjer najdemo dodatnih 14 drugojezikovnih opisov.[3] Kulturni kontekst pojma drugačnost razkriva besedje v enciklopedičnih opisih (alternativnost,[4] različnost, raznolikost, raznorodnost, heterogenost, raznoterost, mnogovrstnost, pestrost, diverziteta, multikulturnost, interkulturna komunikacija, solidarnost, strpnost, toleranca) skupaj z imeni za njegovo nasprotje: identiteta (istost, sameness), ego, jaz, (self), pripadnost.

Drugačnost, ki je bila s strani večinskega ali dominantnega sprva zaznamovana (stigmatizirana),[5] je danes pozitiven kulturni koncept, ki prispeva k idealu pestrosti,[6] kulturnemu pluralizmu oz. kreativni raznolikosti. Pestrost in ne enovitost je namreč drugo ime za kulturo. Poudarjanje razlik znotraj kulture je nadomestilo nekdanje poudarjanje razlik med kulturami. Pestrosti pripisujemo moč spreminjanja sveta: razlike so sprožilo napredka (rasti, razvoja) v biologiji, ekonomiji in kulturi. Tako kot v naravi biotska pestrost (biodiverziteta) prispeva k odpornejšim organizmom, je tudi multikulturnost v smislu preživetja obetavnejša od monokulturnosti. Integracija, tj. zahteva po udomačenju drugačnega, je v civilizaciji, ki ji je cilj svobodni posameznik, postala problematična.[7] Individualnost posameznika se krepi z raznolikostjo kulturne ponudbe, med katero svobodno izbira.[8]

Množici knjig na temo drugačnega je z redkimi izjemami skupno plemenito prizadevanje za odpravo stigme. Je tako tudi drugod po svetu? Preverimo z Googlovim spletnim orodjem Ngram Viewer, ki dinamiko pojmov v zgodovini razbira iz 5 milijonov digitaliziranih knjig. Zadetki pri iskalnih izrazih otherness, alterity : sameness so pokazali močan porast koncepta drugačnosti od sredine 80. let dalje.

Podoben zasuk v dojemanju civilizacijskih perspektiv drugačnega so pokazali tudi pari altruism : egoism,[9] tolerance : intolerance,[10] diversity :uniformity (burna tekma med izrazoma, prelom 1960, od tedaj v veliko korist diverzitete), multicultural : monocultural (pojma se pojavita šele 1970, od tedaj rastoča prednost multikulturalizmu); pri paru other : same je other ves čas v prednosti.

Špekulativnost takegale paberkovanja po knjižnem podatkovnem rudniku ali podatkovni njivi se pokaže pri paru other : self. Po drugi svetovni vojni self rahlo narašča, other pa rahlo pada, pri čemer je frekvenca other 7-krat večja od self, kar ustreza frekvenci besed v angleščini.[11] V nemščini (andere : selber) je razmerje med pojmoma podobno kot v angleščini, trend (selber pada, andere raste) pa prikladnejši za optimistične napovedi prihodnosti.

Globalna pozornost na drugačno namesto na standardno je obetavna. V zadnji četrtini 20. stoletja se je zahodna civilizacija obrnila od kazanja na napake h konstruktivnim družbenim vizijam. Nezaupljivi bodo sicer zamahnili z roko, češ da gre le za alibi in da so v življenju razmerja ravno nasprotna, vendar verjamem, da artikulacija pozitivnih družbenih aspiracij nagovarja k pozitivnim družbenim spremembam in postopoma vodi do njih. Pestrost, tudi pestrost kulturne ponudbe, po kateri je mogoče svobodno izbirati, je prepoznana kot nuja za preživetje in pogoj kvalitetnega življenja.

Slika je vendarle preveč lepa, da bi ji verjeli brez zadržkov, saj nam lokalni in globalni vsakdanjik v politiki, gospodarstvu, pravu, sosedskih odnosih in še kje vzbuja popolnoma drugačne vtise. Ali ne gre le za utopične knjižne modrosti? Kaj pa javno mnenje iz dnevnega časopisja, rumenega tiska, TV, facebooka in spletnih forumov? Preverimo ga s preprostim guglanjem: frekvenčni razkorak med otherness in sameness (2.660.000 : 2.370.000)[12] se je res močno zmanjšal, ko pa na hitro pregledamo zadetke na prvih straneh, se potrdi isti dojem kot pri knjigah: naslovi Drugačnost združuje, Drugačnost je v redu, Drugačnost je normalna, Pravica do drugačnosti … govorijo o vzgoji strpnosti do drugačnega in zavzemanju zanjo. Jezikovna raba torej ne potrjuje strahu, da so odnosi v civilizaciji čedalje bolj grobi. Netoleranca, domoljubno zavzemanje za svojo kulturo, egoistična obramba lastnega kulturnega interesa proti domnevnemu sovražniku od zunaj ipd. se bodisi ne izražajo dovolj pogosto bodisi se izražajo na mestih, ki jih iskalni mehanizmi ne registrirajo. Pokažejo jih šele ankete javnega mnenja, referendumi, volitve in, na neverbalni ravni, javni izgredi.

Beseda drugačnost je bila najprej zapisana v Cigaletovem slovarju (Deutsch-slovenisches Wörterbuch) 1860, v naslovih knjig se je začela pojavljati v 80. letih 20. stoletja (v teologiji, psihologiji in socialni pedagogiki).[13] zastopana pa so še teologija, sociologija, psihologija, kulturna zgodovina. Na književnost se izrecno nanaša v redkih primerih: neka diplomska naloga iz leta 2001,[14] neka francoska knjiga iz leta 2004,[15] zbornik Vzgoja za strpnost in sprejemanje drugačnosti preko mladinske književnosti: 16. in 17. september 2005. V naslovih knjig s predmetno oznako drugačnost se pojavljajo izrazi medkulturnost, strpnost, različnost, duševna in telesna motnja (avtizem, paraplegiki, debeluhi), mladoletno prestopništvo, homoseksualnost, priseljenci, tujci, Romi, kristjani, rasizem, posebne potrebe, pa tudi šolska metoda, metoda socialnega dela, organizacija podjetij, športna vzgoja, pozitivno mišljenje, družbeni sistem in nazor, turizem, gozdarstvo, branje/interpretacija, likovna teorija, etničnost, ki zarisujejo kulturni kontekst razpravljanja.

Slovensko specifiko rivalskih civilizacijskih konceptov poiščimo v besedilnem korpusu Gigafida. Opozicijski pari besed toleranca 5949 : netoleranca 334, toleranten 2446 : netoleranten 516, multikulturen 1871 : monokulturen 200 so v soglasju z angleščino, pri paru altruizem 839 : egoizem 2330 pa daje slovenščina za razliko od angleščine (smemo zapisati pričakovano?) trikratno prednost egoizmu. Skrbi nas lahko tudi neugodno razmerje med besedama strpnost 179.000 in nestrpnost 230.000.

Slovenska raba sorodnih izrazov drugačno, različno in raznoliko narekuje naslednje posplošitve:

Drugačnost je sinonim za manjšinskost, nezdružljivost, neintegriranost in zaznamovanost (metafora črne ovce, grdega račka, Pepelke). Ker je zaznamovanost dandanašnji nekorektna, se drugačnost nadomešča z vrednostno nevtralnim pojmom različnost.[16] V slovenskem primeru zaznamuje delitev skupnosti in vrednot na opozicije, ki se rade vzajemno izključujejo: liberalsko-klerikalno, mesto-vas, kranjsko-štajersko, ljudstvo-narod, mlado-staro, moško-žensko, stremljivo-trivialno. Izraz raznolikost (pestrost) priziva podobo množice različnih posameznikov ali skupin znotraj skupnosti (intelektualci, protestniki, ekologi, humanitarci, gasilci, vrtičkarji, planinci, nutricionisti) brez poudarka njihove več- ali manjvrednosti. Ker je sodobni kompleksni svet sestavljen iz samih manjšin, te izgubljajo svojo drugačnost (Schmidt 1995). V vseh treh primerih gre za razmerja znotraj neke skupnosti. Kar je zunaj te skupnosti, temu bolj pritiče izraz drugo ali tuje, v razmerju do katerega se oblikuje identiteta (prepoznavnost, specifika) skupnosti in ki ga, ker je obsežno in močno, skupnost praviloma občuti kot nevarno. Ko gre za nacionalno identiteto, so to druge nacije. V slovenski zgodovini so mesto drugega zasedali Turki, Francozi, Nemci, Balkan, globalizacija.

Slovenci so v zgodovini pogosto prestopali mejo z drugim in tako postajali njegov del. Nemščina je bila jezik njihovega izobraževanja, znanosti in tudi vsakdanjega sporazumevanja, zato bi težko trdili, da so prvi slovenski literati, ki so pisali tudi v drugem deželnem jeziku nemščini (France Prešeren, Luiza Pesjak, Fanny Hausmann, Jakob Alešovec, iz 20. stoletja Zofka Kveder in – za to opombo hvala Jožici Čeh Steger – Lili Novy) ali se za slovenščino sploh niso odločili (Anastazij Grün, Ivan Gornik, Leopold Kordesch, Rudolf Baumbach, Julius Kugy; zelo zapozneli primer take odločitve je bila Alma Karlin), s tem vstopali na področje drugega kot tujega in sovražnega, saj jim je bila nemščina enako ali celo bolj domača od slovenščine. Stališča glede razmerja med slovensko in nemško književnostjo na Slovenskem so bila različna. V glavnem je veljalo stališče, ki ga je še sredi prve svetovne vojne predstavljal Ivan Pregelj z izjavo 1916, da mora biti slovenska književnost specifična, »tujcu tuja«, če hoče sploh obstajati. Redkejše pa je bilo stališče, da krčeviti odpor do nemških literarnih vzorcev slovenski književnosti škoduje; izrazil ga je npr. kritik Ivan Gornik leta 1878 (Koblar 1956).

V prvi polovici 19. stoletja je bila na Slovenskem uporaba nemščine predvidljivejša od uporabe slovenščine in je torej nemška književnost zavzemala mesto standardnega. Prešernova odločitev za pisanje v slovenščini zato nikakor ni bila samoumevna in dvomi izobražencev v to drugačno jezikovno izbiro so bili pogosti. V drugi polovici nacionalistično ekskluzivnega 19. stoletja pa je v okviru programa Zedinjene Slovenije in sloge z drugimi Slovani mesto normalno pričakovanega zavzela slovenska književnost, medtem ko je pisanje v nemščini postalo manjšinsko. Želelo je ohraniti svoje mesto v kulturnem sistemu slovenskega prostora, vendar mu to ni uspelo, saj je osrednja slovenska literarna skupina strogo izločala vse pojave, ki so se zdeli nevarni njenemu enovitemu literarnemu programu. Nemško literaturo so izrinili iz slovenskega javnega diskurza, iz slovenske literarne zgodovine in iz kulturne zavesti.[17]

Danes s popularno Almo Karlin in z nagrajeno Majo Haderlap književnost v nemščini vstopa v kulturno zavest kot ena izmed zgodovinskih variant in kot spričevalo raznolikosti literature na Slovenskem. Na avstrijskem Koroškem je bila odločitev za nemščino sicer pogostejša, npr. opus Janka Ferka (hvala Silviji Borovnik za to opombo). Možnost alternativne izbire jezika potrjujejo angleško pišoča Erica Johnson Debeljak, francosko pišoča Brina Svit (svoje čase Švigelj Mérat) in italijansko pišoči Dušan Jelinčič, vsak na svoj način: tako da najprej napišejo slovenski tekst ali pa ga v slovenščino prevedejo oziroma dajo prevesti pozneje. Zaradi naštetih pisateljskih usod se zdi primerneje uporabljati  pojem literatura na Slovenskem namesto do zdaj samoumevnega termina slovenska literatura. Šele tako se odprejo možnosti za emancipirano obravnavo različnih vrst književnosti na tem prostoru.

Zasluge za to imajo »povečanje opazovalnih kapacitet« (Schmidt 1995) in sodobni principi večkulturnosti, večjezikovnosti in interkulturne literarne zgodovine.

Do drugega/tujega je slovenska kultura razvila vrsto strategij, ki jih lepo razkriva slovenski zgodovinski roman. Med njimi je bilo najbolj popularno sprenevedanje, da drugega sploh ni, najbolj boleče, vendar kulturno produktivno pa priznanje vrednosti drugega, njegov prevzem in adaptacija (France Prešeren v Novi pisariji ali Krstu pri Savici). Ivan Tavčar je npr. prostodušno priporočal asimilacijo vsega nemškega v slovenskem prostoru: »Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok«.[18] Kmečka povest je vse drugačno znotraj kulturno enovitega kmečkega sveta izločala, prostor drugega, ki so ga zavzemali mesto, industrija, prišleki itd., pa opremljala z negativnim predznakom. Po prvi svetovni vojni, ki je zaključila obdobje nemške kulturne dominacije, se je šele lahko pojavil žanr regionalne povesti, ki je kazala na specifiko oz. različnost slovenskih pokrajin; prej bi regionalizem pomenil grožnjo ultimativnemu narodnemu progamu – Zedinjeni Sloveniji.[19]

Slovenska književnost se je diferencirala in postajala raznolika z vzpostavitvijo razmerij med izvirno in prevedeno produkcijo, med literarno stremljivim pisanjem in tistim za popularno rabo, med liberalsko in katoliško, staroslovensko in mladoslovensko, osrednjeslovensko in obrobno literaturo, po spolu avtorjev in žanrsko. Nekatere različice so se vzajemno stigmatizirale in izključevale, druge pa mirno sobivale. Med zapostavljenimi različicami je prihajalo tudi do solidarnosti, celo na mednarodni ravni. Tak je bil npr. prevajalski pakt malih evropskih literatur proti samozadostnim velikim literaturam v 30. letih 20. stoletja.[20]

Ogledali si bomo nekaj primerov prehajanja med drugim, drugačnim in različnim v slovenski književnosti 19. stoletja, začenši s Francetom Prešernom (1800–1849) kot zgledom prestopa drugačnega v kanon. Kot človeška pojava je odstopal od konvencionalnega meščana in boljši ljudje so se mu izogibali, ker je veljal za neprilagodljivega, pretirano kritičnega, pijanca (»der besofene Dichter«) in ekscentrika.[21] Kot literat je pisal drugače od standarda svojega časa, ki ga je poosebljal patriotski poet Jovan Vesel Koseski, in je status prvega slovenskega pesnika dobil šele dve desetletji po smrti. Preobrat je bil presenetljiv, saj Prešeren s svojim literarnim junakom Črtomirjem kaže na nesimpatično nujo odpovedi domači tradiciji (»veri staršev«), v jeziku in literarnem podobju pa na naporno zgledovanje pri eminentnih tujih kulturah. Kanonizacija oz. prestop v mainstream sta se zgodila s kvalifikacijo njegovega opusa v različnosti od nemškega, cerkvenega, ljudskoprosvetnega in panslovanskega, kljub temu da te opozicije niso bile najbolj čiste: s kranjskimi nemškimi literati (Anastazijem Grünom, Luizo Pesjakovo) se je dobro razumel in jih ni prav nič nagovarjal, naj se priključijo slovenski književnosti, celo sam je pisal v nemščini. Čeprav freigeist se je družil z duhovščino (Benvenutom Crobathom) in čeprav je pisal epigrame na račun slovanske vzajemnosti, stoji sredi Uvoda h Krstu pri Savici panslovanski verz »Največ sveta otrokom sliši Slave«.[22] Kanonizacija Prešerna kot prvega nacionalnega pesnika je nujno postavila v oklepaj nekatere drugačne aspekte njegovega pesnjenja, zlasti njegov nemški opus in njegovo kranjskost.

Kako so se na začetku slovenske književnosti razporejale oznake »normalnega« in »drugačnega«, je mogoče spremljati ob usodah posameznikov, ki so se odločili za izstop iz osrednjega slovenskega kulturnega prizadevanja, ki so mu rekli »narodna izobrazba«, oziroma se nikoli niso odločili za vstop vanj. Najbolj razglašena primera sta Stanko Vraz (1810–1851) in Dragotin Dežman (1821–1889). Prvi, Prešernov sodobnik in prijatelj, je šel med Hrvate, potem ko mu ni uspelo prodreti na osrednjo, kranjsko literarno sceno, in jo diferencirati s svojo drugačnostjo. Drugi, nesojeni vodja mladoslovenskega gibanja, pa se je prav iz odpora do pohrvatenja oklenil nemške kulture in nam je zgled narodnega odpadnika. Pri štiridesetih letih je prestopil v nemškonacionalistični tabor in postal celo njegov vodja. Opustil je slovensko pesnjenje in pod imenom Karl Deschmann nastopal proti slovenskim zahtevam po slovenščini v srednji šoli z argumentom, da ni »nemščina, temveč naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike so poglavitni vzroki, da ne napredujemo, le nemška omika nam more pokazati pravo pot napredovanja. Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli« (Pirjevec 1925). Dežman je cenil Prešerna, ni mu šlo za germanizacijo Slovencev, le njihove perspektive je videl drugače. Bil je prvi govornik v deželnem zboru, racionalen in prepričljiv, neznansko delaven in uspešen organizator, zagovarjal je naprednejše ideje od slovenskih kolegov parlamentarcev (proti vplivu cerkve, za versko in nacionalno strpnost, ob vprašanju zakonske razveze). Njegovo prepričanje, da bodo Slovenci z nemščino ohranili svojo konkurenčno zmožnost, je sorodno današnjemu zavzemanju za linguo franco angleščino. Nenavadni in do danes nepojasnjeni korak sposobnega Dežmana v prostor drugega spominja na Prešernovega Črtomirja, s to razliko, da ni bil produktiven – slovenska nacionalna kultura je Dežmana izobčila.

Nagrobnik Dragotina Dežmana na ljubljanskem Navju

Karel Dežman

Manj poznan je kritik Ivan Gornik (1845–1889), ki je Stritarju za objavo v Zvonu pošiljal estetsko poglobljene ocene slovenske književnosti, a mu jih ta ni hotel objaviti, deloma zato, ker se mu je zamerilo, da se Gornik ni potrudil pisati v slovenščini, v glavnem pa zato, ker je popolnoma obšel narodnospodbudno dimenzijo slovenske književnosti.[23] Gornik je služboval v odmaknjenih Prevaljah, s slovensko književnostjo se je seznanjal preko prijatelja pesnika Josipa Cimpermana.[24] Bil je izrazito svobodomiseln, protiverski in proticerkven. Do prvega slovenskega pisatelja Jurčiča je bil odklonilen:

Njihovi »izvirni romani in izvirne novele« niso drugega kot prav preprosta daljša ali krajša pripovedovanja iz vsakdanjega življenja in so brez vsake izvirnosti. Ko bi bili ti pisatelji nekoliko bolj izobraženi, bi vedeli, da je za roman ali novelo treba še kaj drugega kakor ljubezenske izgodbe. Iz golega domovinskega čustva si prizadevajo, da bi napisali gladek domač roman, ki ne pove prav ničesar, glavno jim je, da ne sme biti podoben nemškemu, ne pomislijo pa, da dušeslovna vprašanja, nravstvena načela in človeške strasti niso zgolj slovenske, marveč so splošno človeške. Slovenski pesniki se ne morejo otresti misli, ki so jim jo vcepili doma, češ da je pravo in dobro samo tisto, kar je zajeto iz ljudstva, posebej iz življenja slovenskega kmeta, pa naj bo še tako surovo, vse drugo pa da je slabo prav zaradi tega, ker to najdemo v nemških in drugih romanih ali kar je v zvezi z razvpito kulturo. (2. sept. 1877).[25]

Gornik je namesto na Jurčičeve »izumetničene in blazirane« junake stavil na Marjetico (1877) Antona Kodra, roman tistega avtorja, ki so ga kot drugačnega, kot črno ovco odložili na smetišče slovenske literarne zgodovine.[26] Cimperman, ki je eno pesniško zbirko tudi sam izdal v nemščini, nikjer ni problematiziral Gornikove odločitve za nemščino,[27] kot da bi bila ta samoumevna za kritiško spremljavo slovenske književnosti. Sklicujoč se na Anastazija Grüna, je videl temeljno dilemo časa med vero in znanostjo: Slovenski izobraženci naj »ne bi slepo drveli za klerikalnimi voditelji, ter tako dosegli med narodi tisto častno mesto, ki jim pripada« (20. jul. 1874), »saj vse, ki delajo pri veliki nalogi človeštva, te ali one narodnosti, vodijo ista načela« (21. avg. 1877).

Ivanu Gorniku bi lahko skupaj s Francetom Koblarjem očitali udobno predajo razvitejšemu sistemu nemške književnosti,[29] če se ne bi zavedali, da je le svojim rojakom iskal drugačno, optimalnejšo kulturno pozicijo. Videl jo je stran od drugih Slovanov in v zgledovanju pri kulturno superiornih Nemcih. Gornika je monolitna slovenska književnost kot drugačnega izločila,[30] skupaj z njegovimi referencami (Anastazijem Grünom, Antonom Kodrom, Luizo Pesjak, Josipom Cimpermanom),[31] ki so se zaradi svoje drugačnosti (stanovske, pokrajinske, spolne, jezikovne, slogovne in žanrske) znašle na napačni strani slovenske literarne zgodovine, tj. v opoziciji s staroslovenskim in pozneje mladoslovenskim (Levstik-Jurčič-Levčevim) osrednjim literarnim tokom.

Osrednja figura alternativnega načrta književnosti na Slovenskem je bil Prešernov dunajski varovanec grof Anton Aleksander von Auersperg (1806–1876).[32] Od svoje okolice je bil drugačen na več načinov: kot plemič do plebejske okolice, kot Nemec do slovenske večine, liberalen proti splošni katoliški orientaciji rojakov, proticesarski v nasprotju s kranjsko lojalnostjo do Habsburga, pa še protiruski[33] in projudovski. Ni čudno, da se je rodbina od njega distancirala, da ga je nadzorovala policija in da je po konfliktu v kranjskem deželnem zboru prestopil v štajerski deželni zbor. Slovence je dvakrat neuspešno nagovarjal k bolj svetovljanski politiki: »Velike civilizacijske cilje stoletja lahko doseže le skupno prizadevanje kulturnih narodov. Malo pleme, ki se tem nalogam nasproti želi izolirati, nemočno ždi in bo v nazadovanju in podivjanosti propadlo.« »Človeštvo je pač višje kakor narodnost«. (pismo Josipu Cimpermanu Graz, Neujahr 1874; Laibacher Zeitung 31. julij 1877, št. 173, 1–2)[34] : »Kdor bo posvetil svoje moči velikim humanitarnim in kulturnim nalogam človeštva, ta ne bo služil nobeni posamezni naciji posebej niti se ne bo nobeni naciji sovražno postavljal po robu.« (12. okt. 1873)

»Prva velika napaka, tako združenih starih kot mladih, je postavljanje orodja (jezika) višje od kulturne naloge, ki naj jo jezik opravi. Negovanje in čaščenje orodja še dolgo ne bo pripeljalo do dovršenega izdelka, pač pa trdo delo na njem prispeva k ohranjanju in izpopolnjevanju orodja.« Mladi so to že spoznali in podobno spoznanje zori tudi med ljudstvom, ki je pravzaprav precej pametnejše kot prenekateri njegov voditelj. To so koraki na boljše, zato »prihodnost našega ljudstva ne vidim tako črno kot vi in mogoče tudi gospod Stritar« (Auerspergovo pismo Cimpermanu 26. jul. 1874, Laibacher Zeitung 2. avg. 1877).[28]

Čeprav je 1848 v frankfurtskem parlamentu zahteval zaščito avstrijskih Slovanov in podpiral slovenske nemško pišoče pisatelje in prevajal slovenske ljudske pesmi v nemščino, to ni ohladilo jeze, ki si jo je med Slovenci nakopal z nastopom v kranjskem deželnem zboru 12. februarja 1866, ko se je, tako kot pred njim Dežman, uprl uvedbi slovenskega šolstva, ker zanj še ni bilo učbenikov. Njegova žalitev slovenskih emancipatoričnih zahtev je bila boleča, ker so argumenti ustrezali realnosti, je pa hkrati močno spodbudila slovensko leposlovno in strokovno pisanje in objavljanje. Ob Auerspergovi smrti so v Slovenskem narodu z negodovanjem poročali o njegovem »slovenstvu«.[35]

Šest let mlajši Prešernov sodobnik je s svojim dunajskim inštruktorjem celo življenje obdržal prijateljske stike (ob smrti mu je posvetil pesem Nachruf an Prešérn), vendar to ni preprečilo tekmovanja med njunima kulturnima konceptoma v obliki postavljanja spominskih obeležij. Leta 1881 so Nemci napravili spominsko ploščo Auerspergu v Mali Zaki na Bledu,[36] 1883 so Slovenci za ravnotežje sredi Bleda postavili obelisk Prešernu.[37] Ob postavitvi spominske plošče pri grofovem rojstnem dvorcu v ljubljanskih Križankah 1886 je prišlo do izgredov. Obe Auerspergovi spominski plošči so odstranili kmalu po prvi svetovni vojni. Ljubljansko so nadomestili z Marijinim reliefom – simbolika je očitna: bolj kot za spopad med slovenskim in nemškim je šlo za spopad med katoliškim in svobodnjaškim.[38]

Mednacionalne konflikte naj bi po Auerspergu, Gorniku in Dežmanu pomirjala skupna deželna identiteta, sklicevanje na deželo in ljudstvo namesto na narod in jezik. Alternativni kulturni načrt za Slovence ni izhajal iz skupnosti jezika, ampak iz skupnosti prostora. Danes, ko se na regionalizem sklicuje tudi Evropska zveza in ko se rodovno razumevanje nacije nadomešča s kulturnopripadnostnim in državljanskim, se šele vzpostavljajo pogoji za alternativni kulturni model, ki ga je »narodna izobrazba« v 19. stoletju odločno zavrgla.

Ostane še zoprno vprašanje tolerance, ki je nujna za obstoj raznolikosti. Ko nagovarjamo k strpnosti do drugačnega, imamo v mislih diskriminirane manjšine, ki so nam nazorsko blizu ali nam vzbujajo sočutje. Problematično pa se nam zdi gojiti strpnost do nekaterih drugih manjšinskih pojavov, v literaturi recimo do vampirsko-ljubezenskega romana, telenovel, besedil narodnozabavne glasbe, v politiki pa do fašizma ali rasizma. Opustitev tolerance razumemo le v razmerju do pojavov, ki sami večajo nestrpnost v družbi. Vse druge drugačnosti pa so preizkusna točka naše humanistične odprtosti. Tu nam pride prav poziv za zamenjavo pojma drugačen s pojmom različen, ki nas razrešuje domnevne nuje, da kulturne različice hierarhično razporejamo na lestvici od zanič do odlično, in nas raje nagovarja k razmisleku o razlogih zanje in njihovi funkciji. V literarni zgodovini vzporedni obstoj različnih slogov, skupin in žanrov pomeni konec koncepta literarnega razvoja in vélike literarnozgodovinske zgodbe. Nove pojavne oblike nam ni treba razlagati kot nove, višje razvojne stopnje, ampak samo kot eno izmed možnih različic.

Civilizacija, ki ji pripadamo, se dobro zaveda pomembnosti drugačnega za uspešno delovanje skupnosti[39] in bolj kot za njegovo eliminacijo skrbi za njegovo vključevanje. Drugo in drugačno sproti ali z zamikom pretvarja v različno in tako prispeva k svoji pestrosti in kompleksnosti. Skupnost se pred morebitno škodljivostjo posameznega različnega lahko obvaruje s svojo čim večjo diferenciranostjo. Kaj lahko storimo več, kot da to držo ponotranjimo in gojimo.

Viri in literatura

• KOBLAR, France, 1956: Ivan Gornik: Prispevek k Stritarjevi dobi. Slavistična revija 9/1–4. 118–47.
• KOVAČ, Zvonko, 2005: Međuknjiževna tumačenja. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo (Biblioteka Književna smotra).
• KUHAR, Roman, 2013: O drugačnosti in različnosti. Mladina 1. marca.
• LESKOVEC, Andrea, 2011: Einführung in die interkulturelle Literaturwissenschaft. Darmstadt: WBG.
• MILADINOVIĆ ZALAZNIK, Mira, 2013: Auersperg, Marija Anton Aleksander, grof. Novi SBL.
• PIRJEVEC, Avgust, 1925: Dežman, Karel. SBL.
• PREGELJ, Ivan, 1915: Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem. Mladost. 38–43.
• SCHMIDT, Siegrfried J., 1995: Vse izgublja svojo drugačnost [intervju je napravila Neva Šlibar]. Razgledi 3. marca. 4–9.
• ŠLIBAR, Neva, 2008: Sedmero tujosti literature – ali: O nelagodju v/ob literaturi: Literatura kot tujost, drugost in drugačnost. Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode. Ur. Boža Krakar Vogel. Ljubljana: FF, 2008 (Obdobja, 25). 15–36.
• SN 1876: Iz Krškega: Pogreb grofa Auersperga. Slovenski narod 19. sept. 2.

Opombe

[1] Robi Kroflič navaja tri metaforične oblike, ki izražajo nezmožnost srečanja z drugačnim: gobavca, dvornega norca in plemenitega divjaka (Kako udomačiti drugačnost? Tri metafore drugačnosti v evropski duhovni tradiciji, Sodobna pedagogika 57/pos. št. (2996), 26–39).

[2] Franc Pediček razlaga pojma drugačnost in različnost takole: drugačnost je izraz za pojave na obeh skrajnih robovih normalne porazdelitve po Gaussovi krivulji, različnost pa za pojave znotraj normalne porazdelitve (Drugačnost in različnost otrok v vzgoji in izobraževanju, Drugačnost otrok v naši šoli: Zbornik s strokovnega posvetovanja, ki je bilo v Ljubljani, 17. in 18. septembra 1986, ur. Zoran Jelenc, Ljubljana: Svetovalni center za otroke, 1987, 66–77).

[3] Mdr. rus. другой, ukr. інший; nemški othering ‘andersartig’, ‘diferencirati’, ‘razmejiti’, subalternität ‘podjarmljenost’, xenos, alia, heterótes, alteritas, pereginrus, communio. Nemci navajajo opozicije Alterität : Identität, Andere : Eigene, Unser : Fremd.

[4] Izraz alternativen (alternative) se nanaša se na šolo oz. vzgojo, finance, pravo, modo (punk, fetiš), medicino, nekorporativne medije, kulturo, življenjski slog, zlasti pa na glasbene žanre. Enciklopedično geslo alternative culture (v šestih jezikih; tudi alternative lifestyle) je vendarle ožje, pomeni večinoma subkulturo.

[5] Negativno konotacijo besede drugačen izkazuje že zgled v SSKJ: boleče se je zavedala svoje drugačnosti.

[6] Heterogenost ima za razliko od pestrosti negativno konotacijo (Michael Schönhuth, Alterität, Das Kulturglosar: Ein Vademecum durch den Kulturdschungel für Interkulturalisten).

[7] Robi Kroflič, Kako udomačiti drugačnost? Tri metafore drugačnosti v evropski duhovni tradiciji, Sodobna pedagogika 57/pos. št. (1996). 26–39.

[8] Jan Makarovič, Od drugačnosti k različnosti, Drugačnost otrok v šoli: Zbornik s posvetovanja … 1986, ur. Zoran Jelenc, Ljubljana: Svetovalni center za otroke, 1987. 38–52.

[9] Do 1960 je bil egoizem skoraj dvakrat pogosteje tematiziran, potem pa je vroča tema postal altruizem, 1975 je že prehitel egoizem in ga leta 2000 že skoraj za dvakrat presegel.

[10] Do 1895 je v prednosti intoleranca, v 20. stoletju pa toleranca prehiti netoleranco in jo ob koncu stoletja preseže za faktor 5. Sklep, da gre za paradigmatični zasuk, bi bil preuranjen, saj sebičnost nikoli ni bila deklarirani princip te civilizacije, ampak je beseda v slovarjih in filozofiji označevala neprimerno obnašanje.

[11] Googlov iskalnik pokaže razmerje self 1.720.000 : 11.360.000 other = 1 : 6,6.

[12] Mlajši izraz alterity ima frekvenco 478.000.

[13] Predmetno oznako (SU za subject) drugačnost ima 322 vpisov v Cobiss, v pridevniški obliki drugačen so najpogosteje (11-krat) v zvezi z vzgojo otrok (drugačni otroci, drugačnost otrok). Med prosto oblikovanimi predmetnimi oznakami (DU za deskriptor) imajo več zadetkov drugače misleči 8 in različnost 200. Samo knjig, opremljenih z predmetno oznako drugačnost, je 187, od tega slovenskih 64, v glavnem po letu 2000.

[14] Mateja Medvešek, Drugačnost v mladinski književnosti, mentor Igor Saksida. Mimo Cobissa pa še dve diplomi: Orsolya Gallos, Posameznik v sodobnem slovenskem romanu z zgodovinsko snovjo (1990) in Marija Gregorič, Lik posebneža v sodobni slovenski prozi (2005), mentorja Boris Paternu, Alojzija Zupan Sosič.

[15] Edina predmetna oznaka, ki se nanaša na literaturo (drugačnost v literaturi) je zapisana pri knjigi Altérité et identités dans les littératures de langue française, ki jo je uredil Aline Gohard-Radenkovic.

[16] »[N]e gre za drugačnost, pač pa za različnost. Ta je namreč tista, ki je razsrediščena in ne implicira norme.« (Kuhar 2013)

[17] Jan Makarovič govori o ekskomunikaciji, ki je značilna za odprte in diferencirane sisteme. Izločeni posameznik se vključi v druge skupine znotraj sistema ali prestopi v drug sistem za razliko o zaprtih in nediferenciranih sistemov, v katerih izobčenega posameznika čaka smrt (Od drugačnosti k različnosti, Drugačnost otrok v šoli: Zbornik s posvetovanja … 1986, ur. Zoran Jelenc, Ljubljana: Svetovalni center za otroke, 1987, 38–52).

[18] Miran Hladnik, Z njihovimi ženskami se poročajte ali soočanje kultur v slovenskem zgodovinskem romanu, 41. zbornik SSJLK: Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 2005. 11–19.

[19] Gl. v moje objave: poglavje Modeli soočanja s tujim ali strategije nacionalnega preživetja, Slovenski zgodovinski roman, 2009, 293–305, v poglavje Trije vogali kmečke povesti, Slovenska kmečka povest, Ljubljana: Prešernova družba, 1990, 57–60, in Tavčarjeva Visoška kronika, Esej na maturi 2006, Ljubljana: Intelego, 2005, 61–105.

[20] Miran Hladnik, Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi, XXVIII. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1992, 109–19.

[21] Gl. op. 174 v mojem članku Apokrifni Prešeren, Prešernovi dnevi v Kranju: Simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, ur. Boris Paternu idr. Kranj: Mestna občina, 2000, 115–48.

[22] V prevodu v današnjo slovenščino: Največ sveta pripada Slovanom.

[23] Zanimivo: ko je na podoben »nanacionalen« način ocenjeval Prešernovo delo koroški literarni kritik Vinzenz Rizzi, je bilo to v slovenski literarni zgodovini sprejeto z odobravanjem.

[24] Cimperman mu je v Pesmih (1888) posvetil venec 12 sonetov Prešernovem slogu z naslovom Kristali in z akrostihom Gornik Ivan. Z Gornikom sta imela skupen mladostni ideal dela za rojake: »Midva želela greti sva z blagóstjo / Sobratom srca, oj, željé predrzne«.

[25] Gornikova stališča so poznana iz njegovih 58 nemških pisem Josipu Cimpermanu iz let 1869 do 1889 (NUK Ms. 484).

[26] Miran Hladnik, Moj študij Slodnjaka, Literarnovedno srečanje ob 100-letnici rojstva prof. dr. Antona Slodnjaka, ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan, Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2000, 87–93.

[27] Le na enem mestu se enigmatično dotika jezikovne izbire: »Naj bi tajila, kakor svét zahtéva, / Oba mladeniške nesmrtne vzore, / Naj v druge prestopila bi šatore: / Sam jezik Galilejca razodeva.« – Kdo naj bi prdstavljal večinsko mnenje (»svet«) in v katero skupnost (»drugi šatori«) naj bi prestopila?

[28] »Vi se pritožujete, hočete pravic, radi bi svoj narod osrečili. Dajte doraščajoči mladini prosvete, dajte ji izobrazbe, odtrgajte se od gospodujočega klera, pripravite najprej pota znanosti in ne bo vam odšla tudi narodna blaginja.« Vsi Gornikovi navedki so iz njegovih nemških pisem Cimpermanu (Koblar 1956).

[29] Koblar se čudi, da se ni priključil skupini slovenskih literatov, ki se je tako vidno uveljavila v narodnem življenju: »Gornik najbrž ni želel biti slovenski pisatelj, tudi ko bi bil lahko,« čeprav je »imel iste pogoje za svojo narodno izobrazbo«.

[30] Sin Friedrich (Fritz) Gornik je bil avstrijski kipar. Dokazovati neperspektivnost Gornikove kulturne vizije z dejstvom, da so njegovi otroci izgubili stik s slovenstvom, bi bilo krivično, saj se je ponemčilo lahko tudi potomstvo pripadnikov »narodne usmeritve«, npr. Luize Pesjakove in Jovana Vesela Koseskega.

[31] Spomnimo se samo pogroma nanj ob očitku, da je z romanom Gospod Mirodolski plagiiral Goldsmitha.

[32] S pesniško zbirko Spaziergänge eines Wiener Poeten (1830) je pod psevdonimom Anastasius Grün zaslovel precej pred Prešernom in širše od Prešerna.

[33] Podobno je bratenje z drugimi Slovani, ki naj bi pripeljalo do ukinitve narodnih razlik, motilo tudi Gornika.

[34] Gl. Cimpermanovo objavo grofovih pisem: Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs): Briefwechsel mit einem Landsmanne, Original Feuilleton, Laibacher Zeitung 1877, št. 172–177.

[35] »Se ve da slovanskega napisa na nobenem nij bilo; „Neue Freie Presse” pač je poslala svojega.« »[K]o je Leskovški g. dekan v domačem našem jeziku molil za ranjcega, odmeval nij ta zadnji sloves v spremljevaljstvu, ker ljudstvo, kojega je pesnik Anastas. Grün klical v pesni “An Veldes”: mein Heimatland, mein Volk, nij bilo navzoče; obdelavalo je ta čas žuljavo pridno par pedi zemlje okolo velikanskega posestva Turnske grajščine. —« »”Mein Heimatland, mein Volk, wach’ auf, wach’ auf”, je klical nekdaj pesnik in se s tem sina slovenskega naroda izjavljal; — domov so ga pripeljali iz tujine in ljudstvo to naše nij v ogromnem številu ga spremljevalo, nij jokalo« (SN 1876).

[36] Amand Schweiger-Lerchenfeld, Veldes: Eeine Idylle aus den Julischen Alpen, A. Hartleben, 1889.

[37] Joža Mahnič, Bled in književnost, Kronika 32 (1984), 172–182. Avtor članka obtožuje Auersperga »obloženega sloga« in »gostobesednosti«, najbrž tudi zaradi pesnikovega deklariranega protikatolištva.

[38] O štirih spomenikih Auerspergu (prav toliko jih je imel Prešeren) gl. srednje dolgo pripoved Frana Detele Spominska plošča, DiS 1914.

[39] Take narave je npr. deklarirana krščanska zapoved ljubezni sovražnika.