Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Miran Hladnik

Pes v slovenski književnosti, predlog diplome

Od: Marko Snoj <marko.snoj na zrc-sazu.si>
Date: V pon., 11. maj 2020 ob 09:09
Subject: Pes v slovenski književnosti

Ali bi se med tistimi, ki si ta čas izbirate temo magistrskega dela s
področja slovenske književnosti, našla junakinja, našel junak, ki bi
po literaturovedni šegi obdelal(a) vse bistveno o psu v delih
slovenskih umetniških piscev od 19. stoletja do danes? Povzetek te
naloge, ki bi ga seveda naredil(a) magistrand(ka) in se podenj tudi
podpisal(a), bi namreč rad uporabil za eno uvodnih poglavij
nastajajočega slovarja pasjih imen, ki bo izšel verjetno leta 2022.
Marko Snoj

Izpiti pri Hladniku

Izpiti bodo junija pri mojih predmetih na poznane datume in na starih fizičnih lokacijah. Če bi bila vrata FF tedaj slučajno zaprta, bo na njih listek usmerjal v bližnji bife ali pod Toporišičevo obeležje v parku za fakulteto. Za morebitne izjeme se pogovorimo po e-pošti. lp, miran hladnik

Preizkusno predavanje Andraža Ježa

Pozdravljeni, v torek 14. aprila bo imel kolega in asistent Andraž Jež z Oddelka za slovenistiko preizkusno predavanje pred izvolitvijo v naziv docenta za slovensko književnost. Naslov predavanja je Stanko Vraz in Jovan Vesel Koseski: Komplementarna antikanonizacija. Dobimo pa se seveda virtualno, in sicer ob 12.00 tule [tisti, ki aplikacije še ne poznate, si jo medtem lahko naložite, postopek je zelo enostaven].

Ob začetku karantene smo se dogovorili, da bomo na predavanje počakali in ga raje izvedli v živo. Ker je šla praksa v drugo smer, mdr. na ljubljanski slovenistiki, kjer sta se na ta način izvedli dve predavanji, smo se skladno s tem komisija in kandidat odločili, da tudi sami ravnamo enako. Morda pa se bo zdaj predavanja oz. srečanja udeležilo še več ljudi, kakor bi se ga v običajni obliki v živo, saj mu boste lahko prisluhnili iz udobnega domačega naslanjača. In seveda bomo veseli tudi konstruktivne debate.
Člani komisije: prof. dr. Miran Štuhec (FF UM), izr. prof. dr. Aleksander Bjelčevič (FF UL), izr. prof. dr. Urška Perenič (FF UL).
Veselimo se srečanja! Lep pozdrav, Urška Perenič

Na literarnem sprehodu po Ljubljani

četrtek, 27. februarja 2020, smo se študenti predmeta Sodobni slovenski roman zbrali pred Filozosko fakulteto in se pod vodstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič namenili na enourno sled slovenskim ustvarjalcem po Ljubljani. Po prečkanju dveh prehodov za pešče smo se ustavili pri Križankah, kjer se nahaja spominska plošča Srečku Kosovelu in nadaljevali pot proti Križevniški ulici, kjer so v preteklih letih v spomin omenjenemu piscu potekali literarni maratoni. V isti stavbi je nekdaj živela tudi Luiza Pesjak. Spustili smo se proti Ljubljanici in se zaustavili pri hiši št. 10, nekdanjem domu avtorja črtic, novel in povesti, Ivana Tavčarja. Obudili smo pomen mecena Žige Zoisa in čez most nadaljevali pot do Rožne ulice 5, kjer smo se z recitiranjem Vrbe spominjali Franceta Prešerna. Ozke ljubljanske ulice so nas vodile do stavbe, kjer je živel Lojze Kovačič, in zatem do Schweigerjeve hiše, koder stoji portret Lili Novy. Mimo skoraj neopazne talne plošče, ki govori o protireformacijskem požigu knjig smo se sprehodili do Trubarjeve hiše, središča umetnosti in kulture. Na »Prešercu« smo pred spomenikom nekoliko postali v ponos, da v središču glavnega slovenskega mesta stoji kip literarnega umetnika in ne vojskovodje ali vladarja. Naš sprehod po sončnem mestu smo sklenili na Kongresnem trgu 5, pred bivališem Ivana Cankarja in odšli vsak svojo pot. Tovrstnih potepanj v okviru študija bi lahko bilo več, saj na tak način študentje zares spoznamo ustvarjalce, ki so naš jezik utemeljevali in razkošno razvijali.

Anuška Zakonjšek

8 7 6 5 4 3 2 1

Predavanja na spletu

Fakultetni napotki učiteljem, kako naj poskrbimo za nadomestke predavanj, gredo v smer spletnih učilnic, postavljanja predavanj na Youtube, snemanja prosojnic ipd. Domnevam, da podjetnejši učitelji s posneto robo opremljajo svoje študente prek VIS-a, na oddelčni strani je namreč že cel teden mrtvilo. Naj ga prekinem z opominom, da se je oddaljene šole mogoče za silo iti tudi na Wikiverzi. Koncept svojega današnjega predavanja pri predmetu Slovenska proza 1900–1950 sem postavil na urnik predmeta  pod naslov Predavanje 16. 3. 2020. Svoje predmete lahko postavimo na začetno stran Wikiverze pod poglavje Seminarji na slovenistiki FF UL. Tja je mogoče dodati tudi videoklipe, zvočne klipe in prosojnice.

Če bi imel danes predavanje, bi tako kot sicer začel s koledarskimi dogodki, povezanimi s književnostjo, nadaljeval s tematizacijo epidemij (v glavnem kuge) v zgodovinskem romanu, kar pa bi ostalo časa, bi porabil za trenutno temo planinske literature, ki jo premlevamo že nekaj ur zapored: gre namreč za nevralgični prostor vzpostavljanja in emancipacije slovenščine v opoziciji  z dominantno nemščino.

Ko človek v časopisju na  dLib spremlja javno življenje v drugi polovici 19. stoletja, je vedno znova presenečen nad dejstvom, da je tudi slovensko zavedni del javnosti o dogajanju privzeto poročal  v nemščini. Te dni dopolnjujem poglavje Nesreče in kriminal za wikiknjigo Dobrave. Glede na samoumevnost nemščine v tedanjih poročilih je današnjo standardno uporabo slovenščine v javnosti mogoče razumeti kot nepričakovano in nenavadno.  — miran hladnik

 

Predstavitev doktorske dispozicije

V torek 3. marca bo ob 11.00 v Modri sobi javna predstavitev dispozicije  doktorske disertacije Blaža Kavška z naslovom Samopredstavitvene strategije avtorjev v korespondencah 19. stoletja. Mentorica je Urška Perenič, člani komisije za oceno pa Miran Hladnik, Zvonko Kovač in Peter Scherber. Vabljeni.

Bezlaj pri Sodobnem slovenskem romanu

V torek, 7. 1. 2020, smo se slušatelji predmeta Sodobni slovenski roman udeležili vodstva po kiparski razstavi Jiřija Bezlaja v Mestni galeriji Ljubljana. Kljub začetni skepsi, ki običajno spremlja povabila na razstave sodobne umetnosti (sploh če je minimalistično naslovljena kar po kiparskem materialu – Kamen) smo bili na koncu nad videnim pozitivno presenečeni. Po umetnikovih delih nas je vodil dr. Sarival Sosič.

Če smo lahko pred slabima dvema letoma brali članke, naslovljene kot »devet razlogov, zakaj si Bezlajev Evangelij za pitbule ne zasluži zlate hruške« pa bi lahko iz zbranih vtisov kolegov in kolegic napisali članek o desetih razlogih, zakaj je Bezlajeva razstava vredna ogleda, čeprav smo se na razstavi seznanili tudi s polemiko ob postavitvi njegovega »akta brez glave« na naši fakulteti leta 2002. Sprehod po avtorjevem štiridesetletnem ustvarjanju nas je peljal mimo vsebinsko in materialno raznolikih plastik, od izklesanih stopal, preko družbenokritičnega mrčesa-umetnika, do antične motivike kiklopov in Favnovim popoldnevom. Razstavo odlikuje zelo dodelana postavitev, ki ji je avtor posvetil nemalo časa. Domiselna se nam je zdela tudi prezentacija nekaterih del na podlagi iz prsti, peska in prisotnost vode.  — Urh Ferlež

IMG-6005 IMG-5999 IMG-6001 IMG-6004 IMG-6005 IMG-6008 IMG-6046

Literarni večer: Vesna Liponik

V sredo, 18. 12. 2019, sem se v sklopu predmeta Literarna interpretacija odzvala nadvse prijetnemu povabilu nosilke predmeta red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič in kolegicam_om predstavila svoj pesniški prvenec roko razje, ki je jeseni 2019 izšel pri založbi Škuc (zbirka Lambda). Po prednovoletnem literarnem večeru ‒ ki je skušal v monodramski formi lastnoročno izpriditi nekatere konvencije, vezane na predstavitve knjig, s hkratnim prestopanjem in parazitiranjem na žanru, pri čemer je svojo vsebino vezal na postprodukcijsko fazo pisanja, na vse, kar sodi k avtorefleksiji v (avto)upodobitvi ‒ je sledila interpretacija izbranih pesniških tekstov, v katero so se aktivno vključile_i kolegice_i. Tovrstna povabila so dragocena, ker pomenijo ne le spodbudo in možnost predstavitve lastnega dela, temveč predvsem možnost soočenja različnih interpretativnih pogledov kolegic_ov, kar je redka priložnost, za katero se zahvaljujem vsem, ki so se je udeležili_e.

Vesna Liponik, študentka 2. letnika podiplomskega študija primerjalne književnost in literarne teorije ter slovenistike

IMG-2385 IMG-2384 IMG-2380

Literatura in mediji, Literatura in kulturne ustanove

Med dragocenimi rokopisi in tiski ali “literarna zgodovina v praksi”

Danes smo s študenti v okviru izbirnih predmetov Literatura in mediji ter Literatura in kulturne ustanove s pomočjo vodje rokopisnega oddelka NUK vstopili v svet rokopisov in tiskov.

Med drugim smo si ogledali dragoceni Slavinski misal, ki je bil v Slovenijo vrnjen lani, dele zapuščin Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja in Josipa Murna, Frana Levstika, Simona Gregorčiča in Simona Jenka, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha, Mile Kačič, Svetlane Makarovič, Janeza Nepomuka Primica, Valentina Vodnika in barona Zoisa.

Času primerno smo imeli priliko videti tudi dragocen primerek Dalmatinovega prevoda Biblije, ki ima na platnicah natisnjeno ime Bohoričeve žene Doroteje.

Urška Perenič

btr

rbthdr

Ure pri Hladniku …

… se začnejo v tem semestru takole:

  • Izbirni magistrski seminar iz književnosti v sredo 2. okt. ob 9.40 v # 210
  • Uvod v študij slovenske književnosti v petek 4. okt. ob 7.10 v # 2
  • Slovenska proza 1900−1950 v ponedeljek 7. okt. ob 10.30 v # 2
    Informacije o predmetih najdete na Wikiverzi.

  • Predavanja pri Uvodu v študij slovenske književnosti za 1. letnik …

    … se začnejo za vse vpisane sloveniste (dvopredmetne in enopredmetne) v petek 4. oktobra ob 7.10 v predavalnici št. 2 v pritličju fakultete. Ob 8.40 gredo dvopredmetni po svojih opravkih, enopredmetni pa ob 8.50 v istem prostoru nadaljujejo s seminarjem. Predavanja in seminarje imam Miran Hladnik, vaje pri tem predmetu pa vodi asistent Andraž Jež ob četrtkih. Uvodno uro, pri kateri bo oblikoval skupine, bo imel 3. oktobra. Spletna stran predmeta se nahaja na Wikiverzi. — miran.hladnik@ff.uni-lj.si

    Ogled testov pri Uvodu v študij slovenske književnosti

    Uspeh pri petkovih testih iz Uvoda v študij slovenske književnosti si poglejte na VIS-u, svoj test pa si lahko pridete ogledat v kabinet 218 v ponedeljek 17. 6. ob 12.00 ali naslednji ponedeljek ob 11.00. Ocene ni bilo mogoče zaključiti tistim, ki jim še kaj od obveznosti manjka, npr. tipkarska naloga ali kompenzacijsko tipkanje. Ponovno vpisani lahko uveljavljajo svoje lanske dosežke, vendar morajo nanje sami pokazati, ker jih učitelj na VIS-u ne vidi.  — miran hladnik

    Slovenska proza danes

    Dragi slušatelji, danes je bilo v načrtu dokončanje feljtonskega romana, pred tem pa bi se spomnili tistih, ki so na današnji dan umrli ali se rodili. Na Charlesa Nodierja, ki je bil v Ljubljani v času francoske okupacije in je 1818 napisal roman o razbojniku Jean Zbogar, smo nekoč že naleteli, pa tudi na Valentina Staniča, ki je v Gorici leta 1822 izdal prvo slovensko knjigo Pesme za kmete ino mlade ljudi, zraven pa se prvi povzpel za nemško goro Watzmann in bil med prvopristopniki na Grossglockner.

    Danes 1945 so Američani osvobodili koncentracijsko taborišče Dachau in med 30.000 zaporniki tudi 1746 Slovencev, med njimi 20 literatov (F. Albreht, R. Golouh, A. Kraigher, L. Krakar, B. Pahor … gl. seznam ). Ker se bliža prvi maj, naj opozorim na svojo objavo iz leta 1979 o proletarskem leposlovju v prvih majnikih, časopisih, ki so izhajali na ta dan od 1893 naprej.

    Ker pa me je napadel zoprn prehlad, me danes ne bo v Ljubljano. Se opravičujem in lepo pozdravljam, miran hladnik

    Za predmeta Dramsko besedilo in Izbirni seminar iz sodobne slovenske dramatike

    Študente, ki poslušajo predmet Dramsko besedilo ali Izbirni seminar iz sodobne slovenske dramatike obveščam, da se bomo v ponedeljek, 1. 4., od 16. do 19. ure in v sredo, 3. 4., od 17. do 19. ure v Slovenskem gledališkem inštitutu udeležili dneva nominirancev za Grumovo nagrado, na katerem bo v bralnih uprizoritvah ter pogovorih z avtorji predstavljenih pet dramskih besedil. Udeležba na vsaj eni od petih predstavitev je obvezna, saj je del študijskega programa, z njo pa nadomeščamo tudi odpadlo predavanje.

    Red. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol

    Razstava angažiranega stripa

    Študentke in študentje slovenistike smo si v sklopu predmetov, katerih nosilka je red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, v torek, 12. 3. 2019, ogledali likovno razstavo Pod rdečo zvezdo v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava Iztoka Sitarja, enega vodilnih avtorjev angažiranega stripa v Sloveniji, je najobsežnejši pregled njegovega stripovskega delovanja, ki je v petintridesetih letih ustvarjanja uspel povzdigniti strip na pomembno mesto v našem kulturnem prostoru. Njegova prepoznavna risba običajno kritično izrisuje osebne odzive na sodobno družbeno dogajanje v svetu in pri nas.

    Kustos razstave, dr. Sarival Sosič, nas je zelo predano in na zanimiv način popeljal mimo sten, na katerih so se razprostirali Sitarjevi angažirani stripi. Ponovno smo ugotovili, da je v umetnosti dovoljeno skoraj vse. Hkrati pa smo ugotovili, da ima strip, na žalost, dostikrat podcenjen status in (pre)slabo recepcijo. No misliva, da je z našim ogledom pridobil kakšnega recipienta več. Nama pa je bilo najbolj zanimivo ravno to, kako in kaj je predstavljeno v stripih. Zanimiva je bila tudi diskusija na predavanju, kjer so se mnenja kresala v zvezi s tem, kako je v Sitarjevih stripih predstavljena Cerkev (ne vera), kaj je javna oseba, kaj je zasebni del življena itd.

    Ana Cotič in Andraž Stevanovski, študentka in študent 3. letnika slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti

    IMG-4375IMG-4368 IMG-4256

    Govorilne pri Urški Perenič

    V letnem semestru bodo zaradi nekaterih sprememb na službenem urniku govorilne ure pri Urški Perenič potekale namesto ob ponedeljkih ob sredah, in sicer od 12. do 13.00, začenši s tem tednom. Termin govorilnih ur ob petkih pa ostaja nespremenjen. Študentje se še naprej na govorilne ure lahko najavljajo predhodno in po e-pošti tudi zunaj obeh terminov. Hvala za razumevanje.

    Govorilna Hladnik in vpogled v teste pri Uvodu v študij slovenske književnosti

    V petek 22. 2. bom imel govorilno uro v # 218 ob 9.40 namesto ob 11.00. Dobrodošli.

    Kdor bi želel preveriti svoj test od prejšnjega petka, lahko to stori v ponedeljek 25. 2. ob 12.00 v kabinetu # 218. Nekaterim za zaključek ocene manjka kompenzacijsko tipkanje (KT), ki naj odtehta prepogosto odsotnost; število tipkarskih nalog najdete na Wikiverzi ob svojem imenu. — miran hladnik

    Test pri Uvodu v študij slovenske književnosti

    Teste, ki ste jih pisali v petek, si lahko ogledate v ponedeljek 11. 2. ob 10.00 v kabinetu 218. V indeks sem vpisal delno oceno. Če boste imeli opravljene tudi druge obveznosti pri tem predmetu (referat pri vajah, korekture in morebitno kompenzacijsko tipkanje), se prijavite na naslednji izpitni rok, tj. 15. 2., da vam oceno zaključim.  Na ta rok se boste prijavili tudi tisti, ki se vam do prejšnjega petka ni uspelo pripraviti na test, in tisti, ki bi pozitivno oceno testa želeli popraviti (morebitne slabše ocene testa ne bomo upoštevali). lp, miran hladnik

    Projekt Wikivir 2019

    Pri projektu Leposlovna klasika na Wikiviru, ki ga financira Ministrstvo za kulturo,  sodeluje trenutno  dvajset študentov. Za prednostno korekturo so pripravljeni naslednji slovenski romani:

    To pa seveda še ni vse. Vabljeni k sodelovanju. — miran hladnik

    Išče se IKT-študent

    Pozdravljeni, iščemo IKT (informacijsko komunikacijskotehnološko) pismenega študenta ali diplomanta, zainteresiranega oz. odprtega za književnost, ki bi pomagal pri pripravi interaktivnega berila. Zainteresirani kandidati oz. kandidatke naj se oglasijo na urska.perenic@gmail.com , da vas bom lahko usmerila naprej. Hvala za hiter odziv in lep pozdrav!

    Wikivir 2019

    Pri projektu Wikivir, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo, smo s korekturami, predvidenimi za letos, zaključili in tipkanje plačali. Odpiramo načrt za 2019. Veterani in novi sodelavci s študentskimi
    napotnicami vabljeni k sodelovanju in k vpisu na seznam sodelavcev. Na seznam neurejenih del sproti z dLiba dodajamo sveže digitalizirane romane. Trenutno so prosti npr. Tone BrdarVelika ljubezen: Roman iz preteklih dni, Domovina 1936/37; Albin PrepeluhMina: Roman, SN 1910 (pretipkati še od poglavja 13 do 32); Fran GovekarSvitanje, SN 1920 št. 44 sl.; Luka Svetec: Vladimir i KosaraSlovenska bčela 1851 dLib št. 1, str. 4, str. 19, 35, 51, 69; Engelbert GanglSad greha, Drama, 1901. -- miran hladnik

    Literatura in mediji ter Literatura in kulturne ustanove (Urška Perenič)

    Pri obeh predmetih je predviden tudi obisk medijskih ustanov oz. terensko delo. V letošnjem študijskem letu 2018/19 sem se v dogovoru z vami, študentkami in študenti, na izbranih medijskih ustanovah dogovorila za obiske ob ponedeljkih in torkih (prijazno prosim, da zraven upoštevate, da se moramo kot obiskovalci tudi mi do neke mere prilagoditi gostiteljem). Točka 3., s katero sem vas v grobem seznanila na zadnjem srečanju, bo naknadno dopolnjena. Kot je tudi razvidno iz urnika, nobeno predavanje oz. seminar ne odpade, ampak ga nadomešča obisk ustanove.

    Upam, da bodo ti trije obiski oz. delo na terenu za vse vas zanimivo in navdihujoče!

    1. Pon., 26. 11. obisk na RTV (namesto 9. 11.)

    • 9.00: sprejem pri kulturni urednici, scenaristki in režiserki Maji Didović Bahar,
    • 9.45: spremljanje snemanja oddaje Umetni raj v studio,
    • 11.00: sprejem pri kulturnem novinarju Boštjanu Jurečiču, obisk kulturne redakcije.

    2. Pon., 3. 12.:, obisk na MK (namesto 16. 11.)

    • 13.00: sprejem pri vodji uredništva učbenikov Alenki Kepic Mohar s predstavitvijo.

    3. [Tretji obisk bo potekal v 3 oz. 4 skupinah, v katere se bomo razdelili naknadno; predvidena sta dva obiska, za dve skupini v torek 27. 11., za preostali dve v torek 4. 12. Vsak posamezni obisk vključuje sprejem pri odgovorni urednici na radiu s predstavitvijo, aktivno sodelovanje študentov pri delavnicah pri pripravi kulturnih novic, spremljanje produkcije. Za posamezno srečanje si rezervirajte predvidoma 4 ure.]

    K posameznim obiskom je treba pripraviti kratka poročila, ki jih lahko oddate do izteka semestra. Za morebitna vprašanja sem na voljo po e-pošti in v času gov. ur. Prav lep pozdrav vsem!

    Gledališka predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski

    Lepo vabljeni na ogled gledališke predstave Pohujšanje v dolini šentflorjanski v Slovensko mladinsko gledališče, ki bo v četrtek, 22. 3. 2018, ob 19.00. Predstavo je režiral Vito Taufer, ki je Cankarjevo farso na inovativen način »spremenil« v črno komedijo in univerzalno, brezčasno pravljico ter hkrati nesramen in neotesan buffo. Predstavo priporočamo vsem študentom slovenistike (prve in druge stopnje), nanjo pa lahko povabijo tudi svoje prijatelje in znance, prisrčno vabljeni tudi naši profesorji. Po ogledu bo potekal pogovor z ustvarjalci predstave, pogovor bo vodil direktor Tibor Mihelič Syed, o njej pa se bomo pogovorili na predavanjih oziroma seminarjih. Karto lahko (študentska cena 9,5 evra je za nas znižana na 8,5 evrov) kupite v blagajni Mladinskega gledališča, ki je odprta vsak dan od 12.00 do 17.30 na Trgu francoske revolucije 5 (blizu Križank). Ker je zanimanje za to predstavo veliko, hkrati pa je gledališče za nas posebej “rezerviralo” prodajo, prosimo, da kupite karte od 22. 2. do 14. 3. 2018 – geslo: študenti FF in Oddelka za slovenistiko (tudi Primerjalne književnosti) oz. karte za nas so že rezervirane.

    Red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič in izr. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol

    Likovna razstava Zgoščevanje

    Vabljeni na vodeni ogled likovne razstave Zgoščevanje v Mestno galerijo Ljubljana (Mestni trg 5) v torek, 6. 3. 2018, ob 17.00. Razstava nadaljuje razstavno in teoretično raziskovanje sodobne slovenske skulpture z izborom del nekaterih najvidnejših slovenskih akademskih kipark in kiparjev različnih generacij. V sklopu razstave se bodo predstavili: Polona Demšar, Aleksandra Saška Gruden, Zoran Srdić Janežič, Anže Jurkovšek, Spiro Mason, Mojca Smerdu, Jožef Vrščaj, Tomaž Zarifa. Ideja in prezentacija razstave Zgoščevanje izhajata iz koncepta o razmerjih med materijo, ki konstituira skulpture v njihovih notranjostih, in prostorsko zgostitvijo artefaktov v vizualno povednost. Obisk razstave, ki je brezplačen, priporočamo vsem študentom slovenistike (prve in druge stopnje), prisrčno vabljeni tudi naši profesorji. Po razstavi bosta vodila umetnik Zoran Srdić Janežič in kustos te razstave, dr. Sarival Sosič.

    Red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič

    Ocene pri Uvodu v študij slovenske književnosti

    Ogled testov, ki ste jih pisali v petek 16. 2., bo v sredo 21. 2. v kabinetu 218 ob 13.00. Marsikdo je spregledal tipkarsko nalogo, ki jo je dobil v nadomestilo za manjkanje pri predavanjih in vajah. Za zaključek ocene naj jo napravi takoj. Kjer še piše “delna ocena”, je to v glavnem zaradi negativnega testa. Morebitne nejasnosti razrešimo v sredo ob ogledu testov. Pri enopredmetnih dolžnikih počakava na manjkajoče obveznosti še en dan. Za ogled delne ocene na VIS-u mora menda tajnica v torek rok potrditi s klikom. — mhladnik

    Ogled zadnjih testov iz Uvoda v študij slovenske književnosti …

    … bo v petek 9. februarja 2018 ob 10.00 v kabinetu 218. Kdor ima zapisano delno oceno, mu kaka od obveznosti še manjka: uvodno tipkanje za Wikivir, tipkanje za kompenzacijo več kot štirikratne odsotnosti ipd. Naloge za te so na začetni strani predmeta na Wikiverzi. Za vpis končne ocene se morate ponovno prijaviti na izpit, tudi če imate že pozitivno oceno testa in vam ga ne bo treba še enkrat pisati. — mhladnik

    Wikivir 2018

    Ministrstvo za Kulturo bo tudi v letih 2018 in 2019 financiralo korigiranje slovenske leposlovne klasike na Wikiviru. Študente veterane in novince vabim k vpisu med sodelavce na pogovorni strani projekta.
    Besedila, ki imajo prednost, kopičimo na začetni strani projekta. S podpisom si rezerviraj samo po eno besedilo hkrati, zlepa jih ne
    bo zmanjkalo. Izplačila na stalno študentsko napotnico prek Zveze društev Slavistično društvo Slovenije bodo jeseni, tarifa je 4 evre neto na uro. Navodila so na pogovorni strani projekta, novinci brez prakse za vajo popravite posamezni podlistek (brez nadaljevanj) v Slovenskem narodu 1909 in mi pišite, ko boste gotovi. Popravljene tekste vpisujete v evidenco opravljenih korektur. -- miran hladnik
    

     

    Wikidelavnica

    Danes 20. decembra bom med 13.30 in 15.00 v predavalnici 023 kazal, kako si urediti vsakdanje pedagoško in raziskovalno okolje na  Wikiverzi, Wikiviru, Wikipediji, Wikiknjigah, v Zbirki in na Geopediji. Vabljeni! -- miran hladnik

    Seminar Glagolski vid v slovenščini in ruščini

    Spoštovani, vabimo vas, da se udeležite enodnevnega seminarja Glagolski vid v slovenščini in ruščini: kontrastivni in (zgodovinsko)primerjalni vidik v organizaciji Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Oddelkom za slavistiko in Oddelkom za ruski jezik Filološke fakultete Moskovske državne univerze M. V. Lomonosova, ki bo potekal v torek, 5. decembra 2017, v Modri sobi na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Aškerčeva 2).

    09.00–09.20: Ольга Сергеевна Плотникова, Актуальные проблемы сопоставительного изучения глагольного вида в словенском и русском языках;
    09.30–09.50: Елена Васильевна Петрухина, Особенности русской аспектуальной системы в сравнении с чешской и словенской;
    10.00–10.20: Aleksandra Derganc, Odnos med glagoli premikanja iti-hoditi in идти-ходить v slovenščini in ruščini;
    10.30–10.50: Mladen Uhlik, Sopostavitev slovenskega naj in ruskega пусть;
    11.30–11.50: Matej Šekli, Glagolski vid in vrste glagolskega dejanja v praslovanščini;
    Анастасия Ильинична Плотникова, Особенности видового функционирования и видовой деривации в древнерусском языке;
    12.30–12.50: Andreja Žele, Slovenski vid s skladenjskopomenskega vidika;
    13.00–13.30: Domen Krvina, Glagolski vid pri izražanju zaporednosti dejanj v slovenščini;
    15.00–15.20: Magda Lojk, Glagolski vid pri pouku slovenščine kot tujega jezika;
    15.30–15.50: Tatjana Komarova, Категория вида в практике преподавания русского как иностранного;
    16.00–16.20: Marina Spanring Poredoš, Pogoste napake pri tvorjenju dovršnega prihodnjika in rabi nedovršnika v ruščini.

    Pretnarjevo srečanje v Tržiču

    Knjižnica dr. Toneta Pretnarja v Tržiču, Oddelek za slavistiko na
    Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko na
    Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Društvo slovenskih
    književnih prevajalcev v spomin tržiškega rojaka dr. Toneta Pretnarja
    (9. 8. 1945–16. 11. 1992) pripravljamo mednarodno  strokovno srečanje
    Občutenje srca skupinskega avtorja in okroglo mizo 25 let spominov.
    Kraj: Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Balos 4, Tržič, sobota, 25.
    november 2017, 9.30–17.00.
    
    Srečanje bo posvečeno sodelovalnosti pri raziskovanju, prevajanju,
    uredništvu, objavljanju, poučevanju jezika in literature ter
    organiziranju jezikoslovnega in literarnovednega življenja. Naslov je
    sposojen iz opomb k Pretnarjevim rimam (Stkal sem ga iz štirih norih
    rim, 1993, 66), tja pa je prišel iz pesmi tržiškega rojaka Feliksa
    Damascena Deva Občutenje tega serca nad pesmejo od Lenore, objavljene
    v 3. zvezku Pisanic leta 1781. Tone Pretnar je bil izrazito
    sodelovalen tip človeka, sodelovalnost (kooperacija, kolaboracija,
    skupinsko ali timsko delo, »španovija«, kot se je rad izrazil Tone
    Pretnar) pa je eden od ključnih pojmov sodobnega koncepta
    medkulturnosti. Na srečanju bomo razmišljali in govorili o svojih
    izkušnjah te vrste in jih povezali s spomini na Pretnarjevo
    povezovalno vlogo v stroki.
    
    Besedo bodo imeli njegovi nekdanji sodelavci z vseh treh področij
    njegovega dela, verzologije, prevajanja in literarne zgodovine,
    nekdanji študentje, prejemniki Pretnarjeve nagrade in prijatelji.
    Strokovno srečanje z mednarodno udeležbo, na katerem bomo predstavili
    tudi tematsko številko revije Jezik in slovstvo (2–3/2017), posvečeno
    Tonetu Pretnarju,  bo potekalo v obliki referatov in okrogle mize
    preko celega sobotnega dneva. Odprto bo za vso zainteresirano
    strokovno javnost in lokalno skupnost.
    
    9.30    Uvodni nagovori: direktorica Knjižnice dr. Toneta Pretnarja
    Marinka Kenk-Tomazin, župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic, izr.
    prof. dr. Đurđa Strsoglavec, predsednica Društva slovenskih književnih
    prevajalcev, predstojnica Oddelka za slavistiko FF UL izr. prof. dr.
    Namita Subiotto.
    9.45    Doc. dr. Aleksander Bjelčevič: Pretnar kot ustanovitelj
    slovenske verzologije
    10.05  Izr. prof. dr.  Niko Jež: Licentia poetica v pesniških prevodih
    Toneta Pretnarja
    10.25  Dr. Andrej Šurla: Prevajalčevo soustvarjanje podobe
    tujejezičnega literarnega kanona: podoba poljskega pesništva v
    prevajalskih izborih Toneta Pretnarja
    10.45  Joanna Pomorska: I wespół w zespół, by żądz moc móc wzmóc. O
    mojih prevajalskih in lektorskih izkušnjah
    11.05–11.30  odmor
    11.30  Zdravko Kecman: Poetična avra Toneta Pretnarja
    11.50  Red. prof. dr. Zvonko Kovač: Univerzitetni profesorji kot pesniki
    12.30–14.00 čas za kosilo
    14.00  Red. prof. dr. Bożena Pikala-Tokarz: Prevod kot izraz empatije
    v življenjski izkušnji Toneta Pretnarja
    14.20   Dr. Mladen Pavičić: O Pretnarjevem prevodu Miłoszevega soneta
    Który skrzywdziłeś
    14.40   Red. prof. dr. Emil Tokarz: Toneta Pretnarja poljske poti
    15.00   Dddr. Evgen Bavčar (dopisno): Pretnarjeva kozmopolitskost
    
    Okrogla miza 25 let spominov
    15.30  Izr. prof. dr. Đurđa Strsoglavec – moderatorka: Predstavitev
    tematske številke revije Jezik in slovstvo (2–3/2017), posvečene
    Tonetu Pretnarju
    16.00   25 let spominov: red. prof. dr. Miran Hladnik, red. prof. dr.
    Silvija Borovnik, red. prof. dr.  Marko Juvan, izr. prof. dr. Irena
    Novak Popov, Ivo Stropnik.
    
    Slavnostna akademija, Kulturni center Tržič, ob 18. uri. Tone Pretnar
    bo z nami skozi  svoje zadnje oktave iz monografije V sotočju Bistrice
    in Mošenika (Tržič v 100 oktavah in 100 slikah), ki jih bo
    interpretirala Alenka Bole Vrabec, ter v nadaljevanju z gostjo večera,
    šansonjerko Vito Mavrič, ki bo svoj koncert izvedla ob spremljavi Jaka
    Puciharja, klavir, Vida Ušeničnika, tolkala, in Ilja Pušnika,
    kontrabas.
    
    Slavnostna govornika bosta njegova ekscelenca veleposlanik Republike
    Poljske Paweł Czerwiński in župan občine Tržič mag. Borut Sajovic.
    Priznanje župana Občine Tržič prejme Ivo Stropnik (za ustanovitev
    mednarodne Pretnarjeve nagrade ter dolgoletno požrtvovalno delo
    iskanja in izbiranja nagrajencev in s tem širjenje spomina na dr.
    Toneta Pretnarja in ugleda občine Tržič na mednarodni ravni). Program
    bo povezoval Bojan Veselinovič.
    
    Zahvaljujemo se, pomagali so nam:  Alenka Bole Vrabec, Miran Hladnik
    (FF UL, Oddelek za slovenistiko), Boris Kuburič (JSKD OI Tržič),
    Zvonka Pretnar, Đurđa Strsoglavec (FF UL, Oddelek za slavistiko;
    Društvo slovenskih književnih prevajalcev), Bojan Veselinovič, Dina
    Pintarič s. p., Bios d. o. o., Občina Tržič.
    
    Prisrčno vabljeni, da ste to soboto z nami v Tržiču, kjer je spomin na
    rojaka dr. Toneta Pretnarja še vedno močno živ. Veseli bomo, če
    potrdite svojo udeležbo (telefon 04 592 38 83, siktrz na trz.sik.si).
    Dobrodošli!
    

     

    Teorija pripovedi Alojzije Zupan Sosič

    Na Besedni postaji v sredo, 8. novembra 2017, ob 17.00 uri (Modra
    soba/5. nad. FF) Alojzija Zupan Sosič, Teorija pripovedi (založba
    Litera, 2017).

    Vsi radi pripovedujemo, poslušamo, gledamo ali beremo različne
    pripovedi. Da bi jih lažje brali, razumeli in razlagali, lahko pa tudi
    pripovedovali in pisali, bo poskrbela znanstvena monografija Teorija
    pripovedi (založba Litera) avtorice Alojzije Zupan Sosič, redne
    profesorice na Oddelku za slovenistiko FF v Ljubljani. Njena knjiga je
    zasnovana kot križanec med znanstveno monografijo, strokovnim
    priročnikom in geslovnikom, združuje pa pregled glavnih konceptov, ki
    so v rabi pri analizi in interpretaciji pripovedi, kot tudi prikaz
    metodoloških usmeritev, znotraj katerih so se ti koncepti razvili.
    Kako je knjiga urejena in kaj vse še ponuja, pa boste izvedeli na
    pogovoru z avtorico. (Slovlit 28. okt. 2017)

    Besedna postaja_AZS_Teorija pripovedi_IMG_2545

    Besedna postaja_AZS_Teorija pripovedi_IMG_2549

    Predstavitev monografije Teorija pripovedi AZS

    Fotografiji s predstavitve knjige Teorija pripovedi Alojzije Zupan Sosič 8. 11. 2017 v nabito polni Modri sobi FF je poslala Maja Ličen, zadnjo je posnel Matjaž Rebolj. Posnetek pogovora na Youtubu.

    Letošnje popotovanje

    Letošnje slavistično popotovanje iz Litije do Čateža bo v petek 10.
    novembra, en dan pred vseslovenskim. Na železniški postaji v Ljubljani
    dovolj zgodaj kupite povratne vozovnice Ljubljana-Litija in Velika
    Loka-Ljubljana (8,52 eur). Odhod vlaka iz Ljubljane je ob 6.50, iz
    Velike Loke 18.40, prihod v Ljubljano 19.47. Kdor se želi pridružiti v
    Šmartnem ali Litiji: v Litiji se bomo 15 minut zadržali pri
    partizanskem spomeniku ob mostu čez Savo, v Šmartnem pa bomo v eni od
    gostiln med 8.10 in 8.50. Na Čatežu bomo okoli 15.30, v gostilni
    Tončkov dom smo na račun oddelka naročili mesno in brezmesno jed na žlico in pecivo. Neto hoje je 8 ur. Oprema: pohodniški čevlji oz. trpežne superge,
    malica, pijača, rezervna majica in nogavice, obliži za žulje, ob
    napovedi slabega vremena vetrovka ali/in dežnik. Letos se nam
    pridružijo študentje slovenščine iz Italije, ki bodo veseli, če se boste z njimi pogovarjali. -- miran hladnik
    Anton Slodnjak na popotovanju, najbrž vzpon na Èatežu, 1958, foto Cene Omerzelj
    Slika: Prof. Anton Slodnjak in asistent Jože Pogačnik ženeta slavistično čredo proti Čatežu leta 1958 (ob 100. obletnici Levstikove objave).

    Besedoholik

    Drage študentke in študentje slovenistike ter drugih smeri! Z začetkom novega študijskega leta vas ponovno vabimo k soustvarjanju nove številke Besedoholika. Če vas zanimajo

    • RAZPRAVE (jezikoslovne in literarne),
    • INTERVJU,
    • AKTUALNI DOGODKI (konference, natečaji, nagrade, literarni večeri, simpoziji ipd.),
    • KRITIKE (gledališke, literarne in filmske),
    • PROZA,
    • POEZIJA,
    • DRAMATIKA,
    • PREVOD

    ali kar koli drugega s področja slovenistike, nam prosim čim prej pišite na naslov besedoholik@gmail.com oz. na našo Facebook stran Besedoholik: revija študentk in študentov slovenistike. Urednice in uredniki posameznih rubrik se že veselimo vaših prispevkov in idej, pri pisanju pa vam bomo z veseljem tudi pomagali in svetovali.

    Lepo vabljeni!
    Uredništvo Besedoholika

    Literatura in mediji

    K predmetu Literatura in mediji vpisanim ali zanj zainteresiranim študentom sporočam, da je tajnica našla prostor za izvedbo. To bo letos v zimskem semestru  predavalnica 209 c, in to ob sredah 17.10 do 20.10. S predmetom začnemo naslednjo sredo (11. oktobra) ob 17.10. Naslednje leto izvedbo spet prevzame nosilka predmeta Urška Perenič. — miran hladnik

    12. letno srečanje Društva za slovansko jezikoslovje v Ljubljani od 21. do 24. septembra 2017

    Društvo za slovansko jezikoslovje (Slavic Linguistics Society) povezuje jezikoslovce iz Evrope in Severne Amerike (ter tudi od drugod), ki se ukvarjajo z znanstvenim preučevanjem slovanskih jezikov. Namen društva je vzpostavljanje dialoga med jezikoslovnimi poddisciplinami ter med različnimi teoretičnimi modeli in metodološkimi pristopi.

    Vsako leto organizira mednarodno znanstveno konferenco, ki se izmenično odvija v Severni Ameriki in Evropi.

    Dosedanje konference SLS: 2006: Bloomington (ZDA), 2007: Berlin (Nemčija), 2008: Columbus (ZDA), 2009: Zadar (Hrvaška), 2010: Chicago (ZDA), 2011: Aix-en-Provence (Francija), 2012: Kansas (ZDA), 2013: Szczecin (Poljska), 2014: Seattle (ZDA), 2015: Heidelberg (Nemčija), 2016: Toronto (Kanada).

    Letošnji letni kongres SLS-12 se bo odvijal od 21. do 24. septembra 2017 v Ljubljani v prostorih ZRC SAZU.

    Glavni organizator dogodka v Ljubljani je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, soorganizatorji pa so trije oddelki FF UL, in sicer Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko in Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.

    Program konference je na povezavi:
    http://www.slaviclinguistics.org

    Uvod v študij slovenske književnosti

    Oceno je bilo mogoče zaključiti 63 % prijavljenih dvopredmetnih študentov in samo enemu med enopredmetnimi. Drugi ste pisali test negativno ali/in vam manjka še to in ono od obveznosti: uvodno tipkanje, zamudniško tipkanje, tipkanje za Talijo, seminarska naloga pri enopredmetnih. Teste si lahko ogledate v kabinetu # 218 v ponedeljek 19. junija ob 12.15 ali v sredo ob 13.00. Takrat se lahko tisti brez kljukice pri drugih obveznostih pozanimate, zakaj je še ni tam. Pripombe lahko najdete tudi na svojih osebnih pogovornih straneh na Wikiverzi.– miran hladnik

    Poletna šola v Bovcu

    Od: Patrizia Farinelli <patrizia.farinelli@guest.arnes.si>
    Datum: 16. junij 2017 10:28
    Zadeva: Podaljšan rok za prijavo na Poletno Šolo v Bovcu do 23.06

    Rok za prijavo na Poletno jezikovno šolo v Bovcu (16.–30. 8) je podaljšan do 23. 6. Novica je bila objavljena ta teden na spletni strani FF. PŠ ponudi jezikovne tečaje v DT, HR,  SLO, IT, FURL. Prijava in program sta dosegljiva na spletni strani Mednarodne Pisarne pod rubriki Aktualni razpisi: http://www.ff.uni-lj.si/dejavnosti/mednarodna_dejavnost/izobrazevalni_projekti/razpisi . Prosim, da spodbudite tudi vaše študente in študentke, da se prijavijo.

    Hvala in lep pozdrav,
    Patrizia Farinelli

    Govorilne Hladnik

    Danes sem na oddelčni ekskurziji v Kranju, zato me ne bo na govorilni uri. Bom pa v ponedeljek, vendar mogoče malo po dvanajsti uri. Za naslednje petke in ponedeljke prosim, če se na govorilno uro najavite po e-pošti, da ne bom čakal po nepotrebnem. — miran hladnik

    Razstava Telesnost v Mestni galeriji

    Ali je telesnost v likovni umetnosti samo slikanje golega telesa? V torek, 21. 3. 2017, smo skupaj spoznali, da je veliko več. V Mestni galeriji v Ljubljani smo si ogledali skupinsko razstavo z naslovom Telesnost in ob vodenem ogledu ugotavljali, da ima telo veliko možnosti izraznosti, telesnost pa je rezultat najraznovrstnejših aktivnosti: po eni strani nastopa telo kot predmet ogledovanja, po drugi pa gre za telo gledalca kot prostor ogledovanja. O naših vtisih in razmišljanjih smo se pogovorili že ob ogledu, bolj natančno pa še na predavanjih in seminarjih isti teden. Razstava Telesnost nadaljuje raziskovanje in razstavljanje slik, fotografij in video umetnosti v sodobni slovenski kulturi na izbrano temo oziroma vsebino v tej galeriji. V sklopu razstave se predstavljajo umetniki: Uroš Abram, Rajko Bizjak, Robert Černelč, Ana Čigon, Jurij Kalan, Tina Kolenik, Samo in Kamila Volčanšek. Našteti umetniki telo in telesnost dojemajo kot gibljivo, likovno gnetljivo in dinamično prisotnost v vsakdanjem življenju, ki jo je treba nenehno opazovati in upodabljati.

    Alojzija Zupan Sosič

    6

    FullSizeRender 1

    RazstavaTelesnost_21mar2017_IMG_1014

    RazstavaTelesnost_21mar2017_IMG_1040

    RazstavaTelesnost_21mar2017_IMG_1044

    RazstavaTelesnost_21mar2017_IMG_1048

    O liriki slovenske moderne v Tübingenu

    V sredo, 25. 1. 2017 smo v okviru slovenskega kulturnega praznika  na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Tübingenu pobliže predstavili liriko slovenske moderne. Obiskala nas je izr. prof. Urška Perenič z Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je imela je predavanje  Die slowenische Dichtung der Moderne im europäischen Kontext: Lyrische Gattungsformen/Poezija slovenske moderne v evropskem kontekstu: lirske zvrsti.

    Pereničeva je temo obravnavala celostno: predstavila je, kako je obdobje moderne prvič po Prešernu uvedlo slovensko književnost v krog razvitih evropskih literatur, kako je bil prestop iz ujetosti v regionalizem utemeljen na zavestnem hotenju  generacije slovenskih modernistov po evropeizaciji slovenske literature. Razložila je, kako je poezija slovenske moderne zajemala iz splošno evropske naturalistično-modernistične ustvarjalnosti in iz slovenskega oz. slovanskega ter zahodnoevropskega romantičnega izročila. Tako se v liriki mladega Cankarja, Murna, Ketteja in Župančiča različno prepletajo dekadenca, impresionizem, simbolizem, nova romantika. Posamezne poetike je osvetlila z vidika raznolikosti lirskih pesniških oblik (kratka pesem, gazela, sonet (moderniziran), romanca, himna idr.) v primerjalnem kontekstu. Obravnava je skušala odkriti, v katerih aspektih je lirika slovenske moderne grajena po vzoru pesniških oblik, s katerimi so se avtorji srečevali v evropski literaturi, in katere so novosti, ki ji dajejo pečat izvirnosti. Analizirala je, kako obravnavane pesniške teme prehajajo iz intimne v družbeno sfero in kako se novosti na formalnem področju s to tendenco prepletajo. Pri obravnavi pesmi vsakega od pesnikov je pokazala tudi povezanost z individualnimi občutki za muzikalnost in ritmičnost.

    Predavanje je bilo logično nadaljevanje  v decembru začetega projekta Svetovni dnevi slovenske kulture. Prireditve so se udeležili študentje slavistike in drugih študijskih smeri, profesorji in zainteresirana publika. Po živahni diskusiji smo poklepetali ob potici in pecivu. Za naklonjeno podporo se iskreno zahvaljujem Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik in Oddelku za slovenščino na FF v Ljubljani ter vodstvu slavističnega oddelka na Univerzi v Tübingenu, še zlasti direktorici prof. dr. Schammi Schahadat in prof. dr. Tilmanu Bergerju. Prireditev je bila medijsko oglaševana na Univerzi v Tübingenu, na spletnih portalih za Slovence po svetu, na Twitterju ter Facebooku Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik kot tudi preko slovenskega konzulata v Münchnu in slovenskega veleposlaništva v Berlinu.

    Prijeten prihajajoči Prešernov dan vam želim in vas lepo pozdravljam iz Tübingena,
    Irma Kern

    WP_20170125_12_18_37_Pro

    Plakat Perenic 2017.pdf ‎- Microsoft Edge 3. 02. 2017 175152

    Ne vozi, ko piješ!

    Dopis Agenciji za varnost v prometu o neprimernosti tavtološkega napisa na avtocesti Ne vozi, ko piješ alkohol in njegovim nadomestilom s preprostim Ne vozi, ko piješ, smo sestavili v prvem letniku. Po daljšem času smo prejeli negativen odgovor in zdaj protestiramo proti mrcvarjenju slovenščine prek Slovita (https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2017/005807.html).  Pridružite se protestu s posredovanjem naslednjega pisma na naslove odgovornih na AVP  (igor.velov@avp-rs.si , vesna.marinko@avp-rs.si , urska.naglic@avp-rs.si , mitjan.bizjak@avp-rs.si , mateja.markl@avp-rs.si , marko.polic@ff.uni-lj.si). Poziv lahko razširite še prek drugih kanalov.

    ===

    Zahteva za spremembo slogana na avtocesti

    Člani diskusijske skupine Slovlit, ki jo sestavljajo jezikoslovci, slovenisti, anglisti in strokovnjaki drugih humanističnih profilov, ugovarjamo napisu Ne vozi, ko piješ alkohol, ki utripa izmenično z angleškim napisom Don’t drink and drive nad avtocesto. Od AVP pričakujemo, da slovenski napis vrne v obliko

    Ne vozi, ko piješ,

    ki pomeni natanko to, kar angleški napis Don’t drink and drive, da moramo biti namreč med vožnjo trezni. Dodajanje besede alkohol v napis je slogovna napaka tavtologija in črkobralsko nasilje nad jezikom.

    12. letno srečanje Združenja za slovansko jezikoslovje (SLS-12) 21.–24. septembra 2017 v Ljubljani

    Vabilo k prijavi tem referatov in panelnih predavanj

    Vabimo vas, da pošljete povzetek referata ali predlog za panelno predavanje s področja slovanskega jezikoslovja. Tema in teoretični pristop prispevkov sta prosta.

    Pogoj za udeležbo na konferenci SLS-12 je aktualno članstvo v Združenju za slovansko jezikoslovje (Slavic Linguistics Society, SLS). Udeleženci se bodo v SLS lahko včlanili (oz. podaljšali članstvo) tudi ob spletni prijavi na konferenco od maja 2017 naprej.

    Navodila za pripravo povzetka referata

    Povzetek referata (v obsegu do največ 3000 znakov) naj bo v angleščini ali ruščini. V primeru, da bo prijavljena tema referata sprejeta, je referat možno ob daljšem povzetku v angleščini ali ruščini predstaviti tudi v drugih slovanskih jezikih.

    Povzetek referata pošljite na elektronski naslov sls12.ljubljana.2017@zrc-sazu.si. Povzetek naj bo anonimen, tj. naj ne vsebuje avtorjevega imena, imena institucije ali katerega koli drugega identifikacijskega podatka. Naenkrat naj se pošlje povzetek prispevka le enega avtorja ali skupni povzetek več avtorjev. Naslov referata, ime avtorja/avtorjev, ime institucije, podatek o statusu študenta (če je avtor doktorski študent) in kontaktni naslov naj bodo v elektronskem dopisu.

    Doktorski študentje, katerih teme referatov bodo sprejeti, se bodo lahko potegovali za štipendijo, s katero bodo lahko pokrili potne stroške. Zainteresirani študenti naj to sporočijo organizatorjem.

    Predlog za panelno predavanje naj vsebuje naslov panela in imena udeležencev. Prijave zbiramo na elektronskem naslovu sls12.ljubljana.2017@zrc-sazu.si do 1. marca 2017.

    Rok za oddajo povzetka referata: 15. marec 2017.

    Obvestilo o sprejetju prijavljene teme referata oz. predloga za panelno predavanje: 15. april 2017.

    Organizatorji konference: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša  Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko in Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

    Celotno vabilo v slovenščini, angleščini in ruščini.

     

     

    Kdaj Slovenci ljubijo svoj jezik?

    Vinko Ošlak

    Danes smo priče poskusom, da bi na visokošolski stopnji najprej poleg slovenskih predavanj uvedli tudi predavanja v angleščini. To bi po logiki take odločitve kmalu vodilo k temu, da bi na koncu bila večina predavanj v angleščini ali kar vsa, saj bi to domnevno pripeljalo v Slovenijo še več tujih študentov in profesorjev in tako predvsem še več tujega denarja, in denar je tista »sveta« stvar, za katero pobudnikom takega razvoja v osnovi gre. Čisto zadnja posledica pa bi bilo postopno poangleženje ne le vseh univerz in visokošolskih ustanov, ampak tudi celotnega srednjega šolstva in nazadnje tudi osnovne šole. Mnogi mislijo, da gre pač za značilno vedenje porabniškega in tako vsem vrednotam odtujenega človeka 21. stoletja. Tu pa ne gre le za pobude in pritiske »od zgoraj«, kakor ljudje navadno mislijo, ampak je tak pritisk zoper lasten in tako drago plačevan zaklad dan tudi »od spodaj«. Ko bi starši opazili, da lahko njihov otrok uspešno napreduje od osnovne šole do doktorata le tedaj, ko čim bolje obvlada angleščino, bi sami zahtevali uvedbo pouka v angleščini in ne samo poučevanja angleščine, tudi v srednjih in nazadnje osnovnih šolah. To je neizprosna logika stvari, pred katero si ni pametno zatiskati oči.

    Razumljivo je, da se človek, ko to opazuje na širšem zgodovinskem ozadju, mora vprašati: Je bilo utemeljeno, da smo pomagali razdreti habsburško cesarstvo, ki je bilo v mnogih pogledih tudi za nas boljše od vsega, kar je prišlo pozneje. Če danes tako prostodušno sprejemamo kot prvi in najpomembnejši jezik angleščino, čemu smo se potem tedaj upirali nemščini, ki prav tako ni hotela nič drugega, kakor današnja angleščina, in je prav tako dvojezičnega Slovenca tistega časa katapultirala v evropski tok znanja, mišljenja in delovanja? Ko bi dr. Korošec zadnjemu cesarju Karlu ne izrekel tistih odločilnih nekaj besed: »Zu spät, Majestät!« – prepozno, veličanstvo, ko mu je cesar ponudil preureditev cesarstva v smislu trializma, da bi kakor prej Madžari, potem tudi južnoslovanski narodi znotraj habsburške hiše dobili močno državno samostojnost s polno veljavo svojih jezikov in kulture, bi se vsaj del cesarstva ohranil; Trst in Celovec bi bila v precejšnji meri slovenska in Hitlerjevega vzpona ne bi bilo. Se je torej »splačalo«? Dobro, in če so se naši predniki že glede Avstrije tako hudo zmotili, ali ne bi mogli ohraniti vsaj Jugoslavijo, ki nam sicer ni dala takšne samostojnosti, h kakršni vsak izoblikovan narod naravno teži, a brez določene avtonomije vendar nismo bili. Če Slovenija ne bi zapustila Jugoslavije, ki je bila v tistem času sicer res v zelo slabem položaju, bi ne imeli tretje balkanske vojne s strahotami, ki so presegale strahote iz druge svetovne vojne in danes Slovencem ne bi bilo treba jokati za izgubljeno Titovo dediščino. Je mogoče danes pravno in moralno utemeljevati izstop Slovencev iz Jugoslavije ob dejstvu, da se prav danes prostovoljno odrekajo glavnemu argumentu za tak izstop: svojemu maternemu jeziku in lastni kulturni in narodni identiteti? K angleščini bi vendar lahko enako uspešno prešli tudi v okviru Jugoslavije. Kot narod bi se lahko postopoma ukinili tudi v režimu Slobodana Miloševića in njegovih naslednikov.

    Ponujanje slovenščine ali pa sugestije drugih, da bi bilo za nas same bolje, če se svojemu vendar »tako majhnemu« jeziku odrečemo, v slovenski zgodovini ni nič novega in presenetljivega. Nimamo dokumentov, kako je bilo glede tega v času, ko so nastali Brižinski spomeniki, a težko si predstavljam, da bi bili tedaj bistveno bolj razumni, kakor smo bili v poznejših časih, ko dokumente imamo. Vsekakor imamo prvo zgodovinsko zabeleženo krizo svojega jezika prav v času, ko je naš jezik s Trubarjem dobival svojo najtrdnejšo utemeljitev in tudi status, ko je namreč postal nosilec Božje besede. A ista reformacija, ki nam je lasten knjižni jezik tako mogočno utemeljila in nam ga tako dala, bi nam ga lahko tudi vzela. In kar naredi zadevo še bolj zapleteno: nikakor ne iz kakega nemoralnega ali zavojevalskega nagiba, kakor se je to dogajalo v poznejših časih, predvsem pa v času italijanskega in madžarskega fašizma in nemškega nacionalnega socializma, deloma tudi v času jugoslovanskega integralizma, ki je imel v obdobjih kraljevine in republike sicer različne oblike, a isto težnjo, pač pa iz najboljše želje, da bi evangelij dosegel čim širši krog ljudi, da ne bi »drobili moči in sredstev«, ampak bi z najmanjšim vložkom dosegli največji učinek reformacije in njene skrbi za evangelizadijo južnoslovanskih ljudstev, ki tedaj še niso imela institucij, ki bi jih naredile za narod v polnem pomenu te besede.

    Tako sta se v letu 1555 med 24. in 27. jauarjem v nemškem mestu Ulmu srečala odločilna moža slovenske reformacije: Primož Trubar in nekdanji koprski škof in poznejši spreobrnjenec k evangeliju Peter Pavel Vergerij in nekaj pomembnih protestantskih teologov. Kaj je bila tema tega sestanka, mogoče najbolj odločilnega v vsej dosedanji slovenski zgodovini? Vergerij, sam Italijan, a z delnim poznavanjem slovenščine in hrvaščine, je Trubarja spodbujal, naj se loti prevajanja Nove zaveze. Prvi Trubarjev pomislek zoper tako ponudbo je bila njegova samokritičnost in skromnost glede znanja jezika, ki je za tako delo nujno potreben, namreč novozavezne grščine (koiné), ki je bila nekakšen »esperanto« v času apostolov, saj je bil to tedaj narodno nevtralen jezik, obenem pa poenostavljena, ljudska, nikakor ne atiško akademska varianta grščine. V tem jeziku se je bilo mogoče sporazumeti v vsem sredozemskem prostoru, domala v vsem Rimskem imperiju, apostol Pavel, »apostol narodov« tako pri svojem oznanjevanju skoraj ni potreboval pomoči prevajalcev. Trubar je dobro znal nemško, latinsko in italijansko, najbrž pa grščine ni znal. Kako naj bi se torej brez znanja ključnega jezika, v katerem so bile napisane knjige Nove zaveze, takega dela lotil? Vergerij – tako je pač mogel argumentirati Italijan, nikoli tako ne bi argumentiral Nemec – ga je tolažil in spodbujal, da to ni tako pomembno, da mu bo priskrbel svetovalcev in pomočnikov in naj se vendar loti dela. Trubarju sta bila na voljo dva močna svetopisemska prevoda: Hieronimova latinska Vulgata in Luthrov nemški prevod, in oba prevoda je Trubar lahko gladko bral in razumel. Vergerijev argument je bil, in v smislu nuje oznanjevanja brez predolgega odlašanja do časa, ko bi se Slovenci le začeli učiti novozavezne grščine, gotovo utemeljen, da zadrega z neznanjem izvirnega jezika ni tako pomembna, da bi zaradi tega ljudstvom, ki govorijo podobne slovanske jezike, še naprej odtegovali Božjo besedo, ki bi jo mogli razumeti. Ko je Trubar nazadnje popustil in Vergerijevo zamisel sprejel, je nastal naslednji problem, ki pa se je zdel nepremostljiv. Trubar je, ko je vendar že imel za seboj dve knjigi v svojem slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik (1550), kajpada imel v mislih prevod novozaveznih knjig v isti jezik, ki ga je sam utemeljil in mu dal raven in veljavo knjižnega jezika, čeprav sam v teh današnjih kategorijah ni razmišljal, to vemo za nazaj. Vergerij pa mu je prigovarjal, naj vendar ne misli samo na svoje Kranjce, ampak naj se odloči, ko se že pripravlja k tako pomembnemu in velikemu delu, za prevod v jezik, ki bi ga enako razumeli tisti, ki jim Trubar pravi Slovenci, kakor tudi Hrvati, pri čemer je ta beseda označevala tudi Srbe. Povejmo naravnost: Italijan Vergerij je oče jezikovnega, nacionalnega in kulturnega jugoslovanstva! Tu pa se je za »trmastega Kranjca« Trubarja šala končala. Čeprav ni bil v osnovi jezikoslovec, kaj šele etnolog, je čutil in vedel, da Slovenci in Hrvatje vsej ljubezni in Vergerijevim dobrim namenom navkljub vendar niso isti narod in ne govorijo istega jezika. Konstelacija moči na tem tako dramatičnem sestanku v Ulmu je bila povsem na Vergerijevi strani. Vergeriju je povsem pritegnil württemberški nadvojvoda Krištof, sicer eden najbolj zaslužnih mož za uspeh Trubarjevega dela in slovenske reformacije, s tem pa tudi konsolidacije slovenskega naroda in knjižnega jezika, prav tako pa tudi največji Trubarjev podpornik in financer baron Ungnad. Za oba velikaša, od katerih je samo nadvojvoda zagotovo bil nemškega rodu, je bil jezikovni položaj med Slovenci in Hrvati analogen jezikovnemu položaju med nemškimi deželami pred Luthrom, saj je ta s svojim prevodom Biblije dal Nemcem, ki so bili prej razdeljeni na močna in med seboj komaj razumljiva narečja, enoten nemški jezik – čemu naj ne bi Trubar podobno ravnal na območju, ki ga poseljujejo Slovenci in Hrvatje? Ungnad in Krištof nista znala ne slovenščine in ne hrvaščine in nista mogla konkretno presoditi, ali ima Vergerij prav, da bi bili to samo dve narečji nekakšne v osnovi skupne južnoslovanščine, medtem ko je Trubar znal dovolj dobro nemško, da je znal razlikovati med razlikami na narečni in razlikami na jezikovni ravni. Vedel je, da je med slovenščino in hrvaščino neka specifična razlika, ki je drugačne narave in ravni, kakor pa razlika med še tako različnimi narečji sicer v osnovi istega jezika. A če bi zgolj to vedel, bi proti tako močnim kontrahentom v tej odločitvi ne mogel zmagati. O tem, ali bo slovenščina kot lasten knjižni jezik »stala in obstala«, če parafraziram Trubarjevo formulo, ki se sicer nanaša na človekov položaj pred Bogom, nista mogla odločati samo pravo jezikovno spoznanje in pravi jezikovni čut, potreben je bil še poseben značaj človeka, ki je svoj jezik branil in ga nazadnje tudi uveljavil. To je bila Trubarjeva trma, ki pa ni bila trma samovoljnega  in nepoučljivega človeka, ampak je bila to trma moža, ki ve, da ima v tej zadevi prav in nosi polno odgovornost, da stvar brani do meja svojih moči. Tak značaj ne more biti zgolj človekov »izdelek«, taki značaji so darovani od »zgoraj«, kakor pravimo, in v svoji zgodovini smo imeli kar nekaj ljudi s tako od Boga darovano »trmo«, brez katere bi se že davno utopili v valovih vergerijevsko razumljenega ilirstva, pri čemer nočem odvzeti niti grama od neprecenljivih Vergerijevih zaslug za Trubarjevo delo, slovensko reformacijo in tako posledično tudi za rojstvo slovenske nacije. Na koncu je Trubar prepričal sogovornika – pomislimo: skoraj tlačan, vsekakor tlačanov sin, aristokrata, posredno pa tudi Hansa Ungnada in samega nadvojvodo Krištofa. Tako je bilo odločeno, da Trubar prevede Novo zavezo v isti jezik, v katerem je v Rottenburgu napisal svoji prvi knjigi in tako njegov slovenski jezik dobi tudi najvišje potrdilo po Božji besedi, katere posoda je s tem postala in do danes ostala. Prva uradna ura slovenskega knjižnega in nacionalnega jezika!

    Slovenci ne bi bili Slovenci, če se zgodba čez tristo let ne bi ponovila. Nastane ilirsko gibanje, ki nam ni hotelo le zamenjati pisave, kar je uspelo, ampak kar ves jezik, kar ni uspelo. Dve osebnosti slovenske poezije simbolizirata in predstavljata ta spor znotraj naroda in med dvema narodoma, znova med Hrvati in Slovenci. Stanko Vraz, nadarjen pesnik, se priključi ilirski zamisli zlitja obeh jezikov in postane nazadnje uspešen – ne ilirski, kakor je menil, ampak preprosto hrvaški pesnik. Spet je bila slovenščina rešena po trmi, značilni kranjski trmi Franceta Prešerna, ki raje sprejme spor s pesniškim prijateljem, kakor da bi se odrekel svoji slovenščini. Tudi Prešeren se vda novemu pravopisu, po Ljudevitu Gaju, torej po Hrvatih posredovani deloma češki pisavi, kakor jo pišemo še danes, čeprav bi mogoče tudi tu njegova trma ne škodila, saj naši bohoričici prav nič ni manjkalo, z računalniško rabo pa bi imeli veliko manj težav. A bodimo hvaležni Prešernovi kranjski trmi, da smo še enkrat ohranili jezik, čeprav je šla pisava po Savi!

    Seveda hudič, ki je pristojen za zmešnjave med jeziki, ni odnehal in se je ilirska zgodba pod novim pojmom državnega »zedinjenja«, ki je hotelo postati tudi narodna in nazadnje jezikovna »edinost« v obliki integralnega jugoslovanstva, kmalu ponovila. Namreč po »zedinjenju«, ki je v resnici bilo vojaška okupacija prejšnje, le dober mesec trajajoče »Države Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ne da bi za to morali potekati boji, saj so predstavniki te že obstoječe, veliko boljše zamišljene Jugoslavije, v strahu pred Italijo, ki je silila proti Ljubljani, sami šli prosit v Beograd, naj kraljevina Srbija ustvari nova dejstva in zasede ozemlje mednarodno ne priznane Države SHS. In ob tem se razvname novo navdušenje, da bi prišlo tudi do jezikovnega zlitja, o čemer dovolj obširno piše Josip Vidmar v svoji sijajni knjigi Kulturni problem slovenstva (1932), kar je mogoče imeti za najbolj pomembno Vidmarjevo esejistično delo, ki do danes ni izgubilo svoje aktualnosti. Tudi najpomembnejši predstavniki slovenske kulture in umetnosti so se bili pripravljeni odreči slovenščini in jo položiti na žrtveni oltar integralnega jugoslovanstva, kakor ga je v državni program povzdignila srbska dinastija Karađorđevićev. Ivan Cankar je že pred razpadom habsburške monarhije opozarjal na to premišljanje in dogajanje in je v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani v Mestnem domu v Ljubljani leta 1913, kjer je odločno zavrnil poskuse jezikovnega in kulturnega »ujedinjenja« in podal svojo preroško formulo, ki je žal niso upoštevali niti arhitekti Kraljevine SHS niti Titove Jugoslavije: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci. Po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Celo elitna katoliška revija Čas se je zavzemala za jezikovno zlitje s Hrvati in je to skušala teološko utemeljevati z očitkom, da se Slovenci damo voditi od duha sebičnosti in samovšečnosti.

    Kraljevina Jugoslavija ni doživela sramote, da bi se uničila sama, uničili so jo štirje okupatorji: Italija, Nemčija, Madžarska in Bolgarija. In tudi ti je niso uničili docela. Nemško okupacijsko poveljstvo je moralo uporbiti že prej odstavljenega generala jugoslovanske kraljeve vojske, ki je tako brez vsakega pooblastila podpisal akt predaje, ki tako ni imel nobene pravne in mednarodno pravne veljave. To veljavo je ponaredku dala oblast komunistov, ki je tako s spretnim manevrom prikazala kraljevino kot izdajalsko oblast, ki se je brez upora predala okupatorju, sebe pa kot rešitelja domovine. Druga Jugoslavija, temelječa na tej prevari in še na vrsti drugih, ni postala žrtev tuje okupacije, ampak se je uničila sama, njeni privrženci pa ves čas po načelih zarotniških teorij iščejo krivca za razpad zunaj države, čeprav človek zdrave kmečke pameti ve, da je odgovoren za razprodajo posestva zapiti in negospodarni kmet, ne pa gostilničar, odvetnik in drugi, ki so seveda vedno navdušeni, če se lahko polastijo imetja, ki ga pijanec in zapravljivec ni znal pošteno upravljati.

    A na začetku tega žalostnega razpada, ki je pustil za seboj toliko mučenih, mrtvih in toliko ruševin, imamo spet isto skušnjavo jezikovnega in kulturnega »ujedinjenja«. Takrat (1983) se je zadeve lotil hrvaški partijski funkcionar in minister, pozneje predsednik vsejugoslovanske Partije dr. Stipe Šuvar, ki ima sicer neslavne zasluge za ukinitev gimnazij v Jugoslaviji in uvedbo »usmerjenega izobraževanja«. Sodu pa je izbila dno njegova zamisel »skupnih šolskih jeder«, po kateri bi se pouk nacionalnih vsebin močno zmanjšal, zato pa bi vse šole v Jugoslaviji povečale učne vsebine o drugih jezikih in kulturah, a vsakemu jeziku, kulturi in zgodovini bi bilo po vsej državi odmerjeno toliko ur, kolikor je v kaki republiki prebivalcev z ozirom na celotno jugoslovansko prebivalstvo. Navidez prijazen in privlačen predlog, v katerem pa je bil skrit stari načrt poenotenja v državi, seveda ne v škodo najmočnejših narodov, Srbov in Hrvatov, ampak manjših, tako tudi Slovencev. Na to pobudo se je zelo energično oglasil pesnik Janez Menart, ki se ga danes v tej pogumn vlogi komaj še kdo spominja. To je bil začetek razpadanja države, ne pa zarota Vatikana in skrivnostnih tajnih združb, s čimer si perejo slabo vest protagonisti ene največjih katastrof zgodovine na Balkanu.

    Se je s tem žalostna serija poskusov nasilnega »ujedinjenja«, ki nikoli ni uspel, vedno pa je pustil za seboj veliko škode in v prejšnjem stoletju tudi človeških žrtev, končala? V človeški nespameti je neka čudna zvestoba, ki je nič ne omaje. Komaj so se Slovenci rešili neprijetnega gospodarja na jugu, so začeli mrzlično iskati novega gospodarja na severu. Našli so ga v Evropski Uniji in v vojaškem paktu NATO. V svoji politični neprisebnosti niso ugotovili, da je ureditev EU na las podobna ureditvi nekdanje Jugoslavije ali pa Sovjetske zveze. Navidezna enakopravnost, dejanska neenakost. Vsakdo bi si lahko izračunal, da je idealu enakopravnosti pri več ko dvajsetih narodih in jezikih veliko težje zadoščati, kakor pa v državi s petimi ali šestimi narodi in jeziki, kakor je to bilo v Jugoslaviji. In če imperij ne more praktično poslovati v vseh formalno enakopravnih, a le paradno rabljenih jezikih, posluje pač v enem samem, vse druge pa ima na isti ravni kakor zastavo in himno, za paradne potrebe, nikakor pa ne za redno komuniciranje. Res je, da so jeziki držav EU uradni jeziki, pri čemer je treba takoj povedati, da iz vsake države le en jezik, kar pomeni, da so številni jeziki vendar zapostavljeni in bi se tako krivica godila tudi, če bi EU dosledno poslovala v vseh svojih uradnih jezikih. A podobno kakor pri OZN ni tako odločilno, kateri so uradni jeziki, bistveno je, kateri so delovni jeziki. In to sta v EU spet formalno dva, da je nekoliko prikrita privilegiranost angleščine, namreč francoščina in angleščina, dejansko pa prevladuje angleščina, čeprav za to ni nobene pravne osnove. Kako je vrednost francoščine v zadnjih letih padla, kaže odločitev avstrijskega zunanjega mnistra Kurza, da znanje francoščine ni več pogoj za študij na sloviti dunajski diplomatski akademiji. Kdor torej hoče delati kariero v Bruslju, si mora usvojiti angleščino na čim višji ravni. To pa je mogoče samo, če to ni le učni predmet v nacionalnem šolskem sistemu, ampak kar učni jezik. Seveda ne takoj na vseh ravneh, ampak postopno. Najprej na univerzi, potem bodo sledile srednje šole in nazadnje tudi osnovne. In sredi tega jezikovnega vrtinca se je znašla Slovenija, ki svoje samostojnosti ni vzdržala.

    To je logika svetovnih jezikov, izmed katerih v vsakem obdobju prevladuje le eden, a ta ne za vedno, pač pa se »zmagovalci« v zgodovini izmenjujejo. Naš rod je doživel tako zamenjavo, ko je po drugi svetovni vojni začela upadati vloga francoščine, vse večji monopolni položaj pa je dobivala angleščina. To nikoli ni bila demokratična odločitev posameznikov in narodov, ampak enostransko ustvarjeno dejstvo. Slovenščina se je doslej uspešno upirala nasilnim ali zvijačnim poskusom, da bi se bodisi zlila z večjim »bratskim« jezikom ali pa sploh izginila – nič pa ne kaže, da bi bila enako rezistentna v soočenju z mogočnim svetovnim jezikom, ki se ne uveljavlja na silo, na kar je opozarjal že Cankar, ampak z ustvarjanjem dejstev in z metodami angleške diplomatske šole, ki žrtev prepriča, da to, kar so hoteli Nemci, Italijani, Madžari in drugi vsiliti, narod ne le prostovoljno sprejme, ampak to celo drago plača. Angleščina je danes eden največjih izvoznih artiklov britanskega gospodarstva.

    Nekateri, tudi nekateri esperantisti, za to krivijo angleški jezik angleško kulturo in nacijo. To je napačna in škodljiva presoja. Kriv je apriori krivičen svetovni in lokalni jezikovni sistem, ki ga ne podpirajo samo pripadniki najmočnejših narodov, katerih jeziki se v zgodovini vrstijo na nekaj časa trajajočem prvem mestu, ampak vsi narodi, saj vsi zavračajo moralno in pravno dobro paradigmo, ki temelji na sporazumni odločitvi vseh posameznikov in narodov, da svoji materinščini pridružijo še jezik, ki je skupna last človeštva in ne pripada nobenemu narodu. Tak jezik mora biti občutno lažji za učenje, saj je v tem njegova demokratičnost, obenem pa mora imeti takšne izrazne zmožnosti, da je vanj mogoče »pretočiti« vse zaklade človeškega izražanja, mišljenja, čutenja in znanja. Prav to pa je opis jezika, ki s tem namenom že 130 let obstaja in je vsem tem zahtevam v polni in dokazljivi meri zadostil. To je jezik, ki ga je dr. Zamenhof kot seme vrgel v brazdo komunikacijske njive sveta, številni njegovi učenci pa so to setev zalivali ne le z znojem svojega prizadevanja, ampak tudi s solzami in nazadnje s krvjo svojeg žrtvovanja za to vzvišeno zamisel. Ne vem, ali je zgolj naključje, da njegovo resnično ime – Zamenhof – kar je popačena oblika nemškega Sammenhof, kar bi lahko prevedli z »dvor semen«, saj se njegov esperanto od vseh drugih projektov s podobnim namenom radikalno razlikuje prav po tem, da so drugi izdelali kompleten jezik s debelim slovarjem in slovnico, medtem ko je dr. Zamenhof po načelih organske rasti – saj je bil po poklicu zdravnik in ne jezikoslovec – izdelal le seme jezika, ki ga je izročil humusu človeštva v upanju, da bo seme vzklilo, zraslo in obrodilo obilen sad. Seme je vzklilo, rast je bila presenetljivo nagla in obilna, zrasli so tudi lepi in dobri komunikacijski, literarni, znanstveni in drugi jezikovni sadeži – narodi pa se obotavljajo in ne pristopijo k žetvi, za katero bi že bil čas.

    Ne le Slovenci, vsi narodi sveta imajo samo eno možnost, da končajo krivično jezikovno, s tem pa tudi kulturno, gospodarsko in politično ureditev sveta. Zediniti in odločiti bi se morali za nevtralno sporazumno rešitev, za katero ne bi bilo treba nikomur plačevati. Vložek vsakega posameznika za tak sporazum je 150 ur učenja za osvojitev osnovnega znanja, s katerim lahko človek reši vse osnovne komunikacijske situacije. Tu problem ni ne čas ne denar, ampak zgolj dobra volja in jasno spoznanje. A najmočnejši motiv poleg zahteve pravičnosti, da se posamezniki in narodi pridružijo takemu sporazumu, je iskrena ljubezen do maternega jezika, ki ima svojo podlago v Božji zapovedi o spoštovanju očeta in matere, kakor je to sijajno utemeljil mariborski škof Slomšek v svoji znameniti pridigi O dolžnosti svoj jezik spoštovati v Blatogradu na Koroškem v letu 1838. Svojega jezika pa ne moremo spoštovati, ga ohranjati in bogatiti, če pristajamo na njegovo zapostavljenost ali se celo sprijaznimo z njegovim izginjanjem, ker je tako morda ugodno za našo kariero. Najboljše varovanje maternega jezika pa je raba nevtralnega mednarodnega jezika s pripadniki drugih jezikovnih skupin in narodov. Drugače kakor svetovni jezik, ki vedno hoče vladati in biti nazadnje prvi, hoče mednarodni jezik služiti in biti vedno le drugi. To je vsa filozofija esperantske komunikacijske paradigme. Slovenec pa je kakor majhen otrok, ki se začne zanimati za odloženo in zanemarjeno igračo samo, če kak drug otrok seže po njej, sicer pa nanjo hitro pozabi in jo prepusti umazaniji in razpadanju. Zato je bila slovenščina vedno najbolj živa in ljubljena, kadar in kjer je bila preganjana. Skozi dolgo zgodovino smo imeli srečo, da smo imeli gospodarje nekoliko počasne pameti, ki so nam skušali naš jezik na silo vzeti, kakor je povedal Cankar. Danes pa smo dobili, po lastni izbiri, gospodarja, ki je inteligenten in svojga jezika ne vsiljuje, ampak ga prijazno prodaja. Proti temu uporabnik slovenske materinščine ni zgodovinsko cepljen. To nas kot narod utegne odnesti, kakor nas vse druge ujme prej niso. Rešitev je, da se zavemo svoje neodraslosti, da mentalno, moralno in duhovno odrasemo, saj je samo odrasel človek sposoben in voljan pristopiti k moralnemu sporazumu take razsežnosti, kakor je to sprejetje skupnega nevtralnega jezika. Trubarjev klic ni nič drugega, kakor klic k temu, da njegovi rojaki odrastejo in niso več otročaji, ki se stepejo za igračo, ko se je kdo dotakne, sicer pa jim zanjo ni mar. Stopiti za Trubarjem v njegovo smer ne pomeni le stopiti v obzorje svoje večne usode, kar je temeljni smisel reformacije, ampak tudi stopiti v zemeljsko obzorje racionalnosti in pravičnosti.

     

     

     

    Program slovenističnega simpozija v Moskvi 28. in 29. novembra 2016

    Alešu hvala za tole obvestilo. — miran

    ===

    ПРОГРАММА МЕЖДУНАРОДНОЙ КОНФЕРЕНЦИИ «СЛОВЕНСКИЙ ЯЗЫК, ЛИТЕРАТУРА И КУЛЬТУРА В СЛАВЯНСКОМ И ЕВРОПЕЙСКОМ КОНТЕКСТЕ», 28-29 НОЯБРЯ 2016

    28 ноября

    10. 00 — 10.30 – Регистрация участников конференции (библиотека 1-го гуманитарного корпуса МГУ им.М.В.Ломоносова, 1 этаж, левый торец корпуса)

    10.30 — 11.30 – Торжественное открытие конференции.
    Выступления декана филологического факультета МГУ, проф. Марины Леонтьевны Ремневой, заведующей кафедрой славянской Филологии проф. Наталии Евгеньевны Ананьевой, гостей конференции (библиотека 1-го гуманитарного корпуса МГУ)

    11.30 — 12.00 – Открытие «Словенской книжной выставки»
    (библиотека 1-го гуманитарного корпуса МГУ)

    12. 30 – 14.30 Пленарное заседание (ауд. 1060, 10 этаж 1-го гуманитарного корпуса)
    Председатели: Наталья Евгеньевна Ананьева, Вера Смоле

    Регламент: выступление на пленарном заседании – 20 мин., на секционном -15 мин.

    1. Мойца Нидорфер – Шишкович (Любляна) Словенистика в зарубежных университетах в свете актуальных вызовов.

    2. Ольга Сергеевна Плотникова, Надежда Николаевна Старикова (Москва) Этапы развития словенистики в России.

    3. Марко Есеншек (Марибор) Ошибочная языковая политика словенских университетов.

    4. Мойца Смолей (Любляна) Теоретические взгляды на язык и функционирование словенского литературного/стандартного языка в реальности.

    5. Любовь Викторовна Куркина (Москва) Словенская лексика в «Этимологическом словаре славянских языков . Праславянский лексический фонд», вып.1 (М.,1974).

    6. Вера Смоле (Любляна) Второй том «Словенского лингвистического атласа» и
    диалектные тексты о деревенском доме.

    14.30 -15.30 Обеденный перерыв.
    15.30 – 18.30 Секционные заседания

    Секция 1. СЛОВЕНСКИЙ ЯЗЫК НА СОВРЕМЕННОМ ЭТАПЕ.
    ЛИНГВОДИДАКТИКА. ЯЗЫКОВАЯ ПОЛИТИКА ( ауд. 1059, 10 этаж)

    Председатели: Андрея Желе, Мария Львовна Кулешова

    1. Андрея Желе (Любляна) Словенские предлоги между лексемой и высказыванием.

    2. Мария Львовна Кулешова (Москва) Общеоценочные прилагательные с положительной коннотацией в словенском языке: семантика и сочетаемость.

    3. Мария Михайловна Громова (Москва) Сентенциальные клитики в северо-восточных диалектах словенского языка.

    4. Вида Есеншек (Марибор) Идеологическая маркированность лексики в словарях.

    5. Матея Лутар (Любляна) Учебники Центра по преподаванию словенского языка как второго / иностранного и «Общеевропейские компетенции владения иностранным языком (SEJO)”.

    6. Борис Керн (Любляна) Словообразовательные и семантические особенности
    новейшей словенской лексики.

    7. Михаэла Кнез (Любляна) Развитие письменных навыков у изучающих словенский язык как второй с помощью интернетного ресурса WRILAB2 .

    8. Магда Лойк (Любляна) Союз pа в противительной функции.

    9. Ольга Александровна Лысенко (Санкт-Петербург) Словенский язык в языковой политике Республики Сербии.

    Секция 2. СЛОВЕНСКАЯ ЛИТЕРАТУРА: ИЗУЧЕНИЕ, ПРЕПОДАВАНИЕ (ауд. 844, 8 этаж)

    Председатели: Надежда Николаевна Старикова, Криштоф Яцек Козак

    1. Божа Кракар – Вогель (Любляна) Литература как учебная дисциплина в школах Словении.

    2. Александр Белчевич (Любляна) История словенского стиха.

    3. Надежда Николаевна Старикова (Москва) Человек с бомбами: загадка Антона Подбевшека.

    4. Анна Геннадиевна Бодрова (Санкт-Петербург) Рецепция творчества Альмы Карлин в Словении.

    5. Сергей Николаевич Мещеряков (Москва) Сербский исторический роман 1970-х годов в южнославянском контексте.

    6. Криштоф Яцек Козак (Копер) Современная словенская литература с ностальгией о прошлом и пессимизмом о будущем.

    7. Анастасия Сергеевна Моругина (Москва) Автобиографические мотивы в романе Д. Янчара «Насмешливое вожделение».

    8.Жанна Владимировна Перковская (Москва) «Борьба за жизнь» – словенский
    язык в триестинской историко-культурной среде (на материале произведений
    Мирослава Кошуты и Марко Кравоса).

    9. Александра Николаевна Красовец (Москва) Цветка Липуш и Майя Хадерлап: множественная языковая и культурная идентичность словенских поэтесс австрийской Каринтии.

    10. Евгения Викторовна Шатько (Москва) Интертекстуальность как основа пьесы И.Светины «Могила для пекарни».

    29 ноября
    Секционные заседания 10.00 – 14.00

    Секция 3. РУССКО-СЛОВЕНСКИЕ НАУЧНЫЕ И ИСТОРИКО-КУЛЬТУРНЫЕ СВЯЗИ (ауд. 972 «Пушкинская гостиная», 9 этаж)

    Председатели: Марианна Леонидовна Бершадская, Дамьян Хубер

    1. Искра Васильевна Чуркина (Москва) Изучение русского языка словенцами в 1860 – 1970 годах.

    2. Марианна Леонидовна Бершадская (Санкт-Петербург) Россия периода Первой мировой войны в дневниках и воспоминаниях словенских «военнопленных».

    3. Любовь Алексеевна Кирилина (Москва) Взгляды словенских политиков на Россию в начале 20 века.

    4. Татьяна Ивановна Чепелевская (Москва) Роль переводческой и популяризаторской деятельности Янеза Трдины для развития словенско-русских связей на материале его рукописной книги «Русские».

    5.Алла Геннадьевна Шешкен (Москва) «Русская матица» в Любляне.

    6. Дамьян Хубер (Любляна) Семинар словенского языка, литературы и культуры и Международный научный симпозиум «ОБДОБЬЯ» с точки зрения участия в них россиян.

    7. Юлия Анатольевна Созина (Москва) Перевод как «тягловая сила просвещения». Опыт российско-словенского взаимодействия.

    Секция 4. СОПОСТАВИТЕЛЬНОЕ И ТИПОЛОГИЧЕСКОЕ ИЗУЧЕНИЕ СЛОВЕНСКОГО ЯЗЫКА. ВОПРОСЫ ИСТОРИИ И ЭТИМОЛОГИИ (ауд.852, 8 этаж)

    Председатели: Эрика Кржишник, Елена Коницкая

    1. Гарун-Рашид Абдул-Каримович Гусейнов (Махачкала) Словен. vila “колдунья”древнерус. ВИЛА (мифич. существо в образе девы и др.) и словен. ober (древнерус.ОВЬРИНЪ/ОБЪРИНЪ) “авар” и др.: аспекты этимологизации в общеславянском контексте.

    2. Эрика Кржишник (Любляна) Словенские и русские сравнительные фразеологизмы с зоонимическим компонентом.

    4. Елена Коницкая (Вильнюс) Маркеры пространственных отношений в русском и
    словенском языках: наречия.

    5. Желько Маркович (Нови -Сад) Глагол videti в сербском и словенском языках.

    6. Владимир Нартник (Любляна) К вопросу о местоимениях kdo и kaj в словенском языке.

    7. Анастасия Ильинична Плотникова (Москва) Окончание –У/ -U в род. падеже ед. числа у существительных мужского рода в русском и словенском языках.

    8. Ольга Сергеевна Плотникова (Москва) Словенский глагольный вид. Типология и генезис.

    9. Матей Шекли (Любляна) Частицы и союзы в языке Фрейзингенских
    отрывков.

    Секционные заседания 14.30 – 16.30

    Секция 5. СЛОВЕНСКИЙ ЯЗЫК И ЯЗЫКОВЫЕ КОНТАКТЫ (ауд.972 «Пушкинская гостиная», 9 этаж)

    Председатели: Ирена Орел, Глеб Петрович Пилипенко

    1. Андрея Леган –Равникар (Любляна) Влияние контактного языка – немецкого на изменения в cемантике и стилистике древнейшей словенской лексики (16 век).

    2. Ирена Орел (Любляна) Русизмы в словенской лексикографии второй половины
    19 века.

    3. Тьяша Якоп (Любляна) Заимствованная лексика в словенских диалектах (по
    материалам для «Словенского лингвистического атласа»).

    4. Ирина Макарова – Томинец (Копер) Словенский язык с русским акцентом:
    языковой портрет русскоязычного жителя Словении.

    5. Глеб Петрович Пилипенко (Москва). Языковые стратегии словенцев в Триесте

    Секция 6. ИСТОРИЯ. КУЛЬТУРА. ФОЛЬКЛОР ( ауд.852, 8 этаж)

    Председатели: Мария Станоник, Андрей Иванович Изотов

    1. Мария Станоник (Любляна) Кирилл и Мефодий в словенском литературном фольклоре.

    2. Андрей Иванович Изотов (Москва) Кирилло-Мефодиевские традиции в Чехии.

    3. Барбара Иванчич-Кутин (Любляна) Мотивы в сказаниях о кривопетах.

    4. Надежда Сергеевна Пилько (Москва) Культурная жизнь Любляны в 1941-1943 гг.

    5. Катя Пиузи (Киев) POLH “соня” в словенском фольклоре в контексте славянского фольклора о животном мире.

    17. 00 ЗАКЛЮЧИТЕЛЬНОЕ ЗАСЕДАНИЕ.
    ПОДВЕДЕНИЕ ИТОГОВ КОНФЕРЕНЦИИ (ауд. 972 «Пушкинская
    гостиная», 9 этаж)

    ФУРШЕТ

    Stezosledec z osme rejde

    Srečali smo se pod devetnajsto rejdo.[1] Oni trije so se vračali s Srebrnjaka, midva pa sva se umikala iz spopada z ruševjem med Starim Utrom[2] in Plešivcem. Pozornost je vzbujal z dolgo sivo grivo pod čepico s ščitnikom. Po turi sva na njegova dva »klienta« Heleno in Domna, ki sta v poletnem času njegova prva soseda v dolini, naletela v gostilni Metoja v Trenti in ob požirkih piva, ki je šumelo po presušenih grlih, sta nama povedala to in ono o svojem vodniku. Ime mu je Lojz Hosner, po domače Podskalar ali iz Podskale. Živi pod osmo rejdo stare italijanske vojaške ceste na Staro Utro, na blizu 800 metrih višine ali dobre pol ure hoje od asfalta. Hiše s ceste nisva videla, ker se skriva za robom. Živi sam z dvema kozama, elektriko pridobiva iz bližnjega potoka, telefon sicer ima, ampak ga bolj redko vklaplja. Raje se meni po pošti, po tisti brez predpone e-, najbrž tudi iz stanovske zavesti, saj je v nekem obdobju ob poletjih nadomeščal lokalnega poštarja. V dolino gre po opravkih enkrat na teden, vse potrebno (potrebuje pa malo) prinese domov v nahrbtniku: 1,7 km po svoji cesti in potem do trgovine v Trenti še 2,5 km po glavni soški cesti. V mladosti je pasel ovce po planinah nad obema bregovoma Soče, zlasti na Trebiščini, in pozna okoliške hribe kot svoj žep. Čeprav jih ima že 73, ga je težko dohajati. Naj mu kar piševa in se zmeniva z njim za kakšno turo.

    In sva se zmenila, da se dobimo na njegovem ovinku okrog sedme zjutraj. Začelo se je neobetavno. V spominu sva imela, da je cesta dovolj široka in lepo vzdrževana. Ravno daniti se je začelo, ko sva zapeljala nanjo. Začetek je razbrazdan, seveda, zato da bi lovci, ki jo upravljajo, odvrnili nespretne voznike, ki bi imeli višje gori potem težave z obračanjem in parkiranjem. Ampak mi to znamo, pa tudi pričakovati ni, da bi septembra sredi tedna turisti ali lovci rinili sem gor. Mirno se lahko zapeljeva do osmega ovinka ali še kaj višje in tako prihranimo nekaj štorkljanja po cesti. Iz šoferske perspektive se je cesta izkazala precej ožja, kot se nama je zdela pešcema pred nekaj tedni, usodni pa so bili šoferskemu planinstvu prečni jarki za odvajanje vode in tlakovane poglobitve, kjer cesta prečka strme draste.[3] Dvakrat sva s trebuhom pogarala[4] po pukljih pred jarki, preko tretjega pa se ni več dalo. Morala bi vzeti s sabo kakšno kamro ali brjonko,[5] da bi jo na kritičnih mestih polagala pod kolesa. Pa takega ploha nisva imela niti ga ni bilo nikjer ob cesti, obzidani s škarpami, da bi si ga sposodila v ta namen. Nič ni pomagalo, po polžje je bilo treba nazaj, z odprtimi vrati prtljažnika, da na dva metra in pol široki cesti ne bi podrsala avtomobila še po levi ali desni strani. Na tretjem ovinku sva se odločila za obračalni manever. S kamni sva razširila ovinek za nujno potrebne centimetre in se oddahnila, ko se nama je srečno izšlo. Parkirala sva na drugi rejdi. Tri četrt ure nama je vzel poskus posiljevanja ceste, ki je bila narejena le za topove, z osebnim avtom. Medtem se je naredil lep dan. Peš je šlo lažje in komaj kaj počasneje kot z avtom.

    Lojz nama je že prihajal nasproti. Na njegovi rejdi sva ob skladovnicah drov[6] in dilj,[7] zloženih med konfini in nad škarpo, kjer je ob ragljah[8] dozoreval fižol, počakala, da je stopil na domačo prestajo[9] po nahrbtnik. In potem smo ob kramljanju napravili še tiste tri kilometre do 24. rejde, kjer se vozna cesta (ja, vozna kakor za koga) neha. Lojz je z vozišča odstranjeval kamne, ki so se zvalili nanj, in veje, ki bi v temi lahko ovirale korak. Pokazal je poko, iz katere prileze modras, kje gnezdijo taščice, kje je medved odstranil skalo, da je pod njo prišel do medu v osišču. Nad devetim ovinkom je pod cesto še en hram. Prebivalci so se že zdavnaj izselili v tujino in le občasno pride kdo naokrog. Lojz ve pokazati, kje je bila ob hiši nekoč njivica. Ob poti so ležala lepo omajena debla smrek, ki jih je napadel lubadar in jih je pripravil, da jih ob prvi zmrzali po drasti spravi v dolino. Bo kdo odkupil bukova drva, ki jih je lepo nacepljena zložil v skladovnico? Ne ve, mogoče bodo ostala kar tam, sam ima okrog hiše že dovolj lesa za kurjavo, sicer pa je hiša na prisojni legi in je januarja lahko zelo toplo čez dan, medtem ko je v dolini senčno in mraz. Ne, v dolino se že ne bo selil, tam se pozimi še nogavice ne posušijo, če jih sezuješ. Na 19. ovinku je napravil klop, kjer se pohodnik spočije, potem ko si je iz izvira pod ovinkom natočil vode.

    Cesto so za vojaške potrebe zgradili Italijani pred drugo svetovno vojno, v letih 1939–41. Z nje bi topovske krogle nesle direktno na mejni prehod na Vršiču, ampak tam so bili ob koncu gradnje že Nemci namesto Jugoslovanov, nanje pa menda ne bodo streljali. Po drugi svetovni vojni se je zarasla, zdaj pa jo vzdržujejo in uporabljajo lovci, ki so na balvanu na opuščeni planini Berebica (na enem zemljevidu so zapisali Verevica, na drugem kar Veverica, drugje spet Novo Utro) pod 20. ovinkom postavili veliko lovsko opazovalnico. Planina je delovala samo med leti 1928 in 1932. Na cesto zaidejo tudi gorski kolesarji, vendar še zdaleč ne množično. Štori odrezanega mladja sredi poti pričajo, kako hitro lahko lepa cesta postane težko prehodna. Mestoma je cesta travnata. V mokrem to ni najboljše za vožnjo, ob nalivih pa zaradi trave cestišče ostane nepoškodovano. Proti vrhu je graditeljem začelo zmanjkovati cementa in so kašte[10] v ovinkih zložene kar na suho in dovolj mojstrsko, da jih je zob časa načel samo na posameznih kritičnih mestih.

    Na 24. ovinku smo cincali, ali krenemo levo na Srebrnjak ali naprej desno po ostankih ceste do planine Staro Utro in od tam na Trentski Pelc. Obe poti sta približno enako dolgi, prva gre po strmih travah, druga med ruševjem in po skalah. Trentski Pelc (na starem zemljevidu 2109 m, na novem 2116 m) je nekaj metrov višji in razgled ima lepši: povzpnimo se torej nanj, na Srebrnjak (2100 m, po novem 2092 m) pa ob naslednji priložnosti.

    Zadnji kilometer ceste je vsekan v prepadna pobočja, ki padajo s Pelca, in je zasuta do te mere, da je po njej mogoče le še s kolesom, pa še to po Lojzovi zaslugi, ki je v splazeni odsek izkopal poličko. Lovska koča na Starem Utru je primerna za počitek. Še po drugi svetovni vojni se je tu dogajala sečnja ali vrharjenje,[11] zdaj pa lovci pokosijo travo le na poti, da ob dežju ali jutranji rosi mokrota ne pride prehitro v čevlje. Koča stoji malo višje od ostankov predhodnice, ki jo je pred prvo svetovno vojno zgradil Anton Tožbar mlajši, sin tistega znamenitega Antona Tožbarja, ki mu je medved odbil čeljust in je tak, brez spodnjega dela glave, živel še dve desetletji. Naročnik gradnje je bil tržaški botanik, planinec in lovec Bois de Chesne [izg. bwa dǝ šên], čigar družina je pobegnila iz Francije zaradi svojega hugenotstva. Poznan je kot ustanovitelj botaničnega vrta Juliana v Trenti. Zelo dobro bi se nama zdelo, če bi se za resnično izkazala najina domislica, da se po njem imenuje rama pod Srebrnjakom Za česnom (na novejšem zemljevidu Za česmom), pa onomastik Silvo Torkar svari, da to skoraj gotovo ne bo držalo. Več o koči je Lojz povedal Miroslavu Kajzlju za knjigo Bovško (str. 343).

    Od koče gre slabo vidna potka, ki jo Lojz mimogrede označuje tako, da s škarjami krajša veje borovcev, kjer preveč silijo vanjo. Nekateri domačini kritično komentirajo to njegovo početje, češ da bo pa zdaj lahko vsaka žaba lezla sem gor, ampak končno gre le za najnujnejše posege v svetu, ki je bil svojčas prepreden z ovčjimi stečinami in človeškimi stezami. Dvesto metrov nad kočo pridemo do razcepa. Desno kaže prirezano ruševje proti Plešivcu, ki sem ga zadnjič neuspešno naskakoval, ker so me možici zapeljali v napačne smeri, levo pa po vodoravnici in tudi malo navzdol do melišča pod Trentskim Pelcem. Nad njim gre pot po prečkah nad skoki do žleba, kjer je treba malo poplezati, recimo, da je nekakšna dvojka. Tu je pred leti obilnejša Tržačanka tako nerodno obvisela na borovčevi veji v kaminu, da se je Lojz namučil, preden jo je snel z nje. Vodnik ob poti pokaže, kje je v poležani travi počival gams, z ostrim očesom najde celo odlomljen pobarvan noht neznane planinke. Zaradi sledosledskih sposobnosti (najbrž pa tudi zaradi dolgih sivih las) mu je nekdo občudujoče rekel, da je kot Indijanec, in zdi se, da mu vzdevek ni odveč. Sem je v 60. letih vodil fotografa Jaka Čopa, ki je prežal na lepe posnetke po nevihtnem vremenu. Tudi sam se je svojčas ukvarjal s fotografijo. V petdesetih letih je bil Lojz tu pogon, pastirček, in je hodil vsaka dva dni po ovce prav na vrh Pelca in Srebrnjaka.

    Lojz Hosner pastir v 50. letih

    Fotografija pastirčka Lojza Hosnerja iz petdesetih let. Vir: Miroslav Kajzelj, Bovško, str. 109.

    Grapa pripelje na severovzhodni greben Pelca. Tik pod vrhom sva na skoku za boljše počutje okrog skale vrgla vrv, Lojz pa si je, tako kot tudi na drugih strmih mestih, čez spretno pomagal s svojo več kot dva metra dolgo pohodno palico, s katero je bil podoben bloškemu smučarju na suhem treningu. Mislili smo, da smo sami na gori, a smo se motili. Z vrha je sestopal samohodec iz Kopra, ki se je do Starega Utra povzpel od Cerkve po lovski poti. Zadnjič sva šla tudi midva po njej in je res krajša od te po cesti. Le na enem koncu, kjer je plaz potegnil po gozdu, je težje sledljiva. Razgled z vrha je bil lep: Srebrnjak, Bavški Grintavec, Pelci nad Klonicami, Jalovec, Vršič, Prisojnik, Razor, Goličica, Gamsovec, Pihavec, Triglav. Čas za malico in počitek. Sam imam slabo navado, da na turah ne pijem veliko, ampak asket Lojz pije še manj, je pa skoraj nič, če je že treba, še najraje kakšno sladkarijo. Okrog Srebrnjaka so se začele preganjati megle, nebo je prekrila koprena, sestopiti bo treba. Pod Starim Utrom smo v travi poiskali bližnjico, ki se spušča naravnost dol čez strma pobočja in se izteče na ovinek pri studencu. V zgornjem delu jo je eden od lovcev na zaraščenih mestih obnovil, tam kjer prečka grapo Srednik, pa se za nekaj časa izgubi.

    Med sestopom se je spet popolnoma zjasnilo. Lojz naju je pospremil dol do avtomobila – prav nič ni kazal utrujenosti, čeprav tura s svojimi 1500 metri vzpona sploh ni tako kratka –, za povabilo na večerjo pa se je vljudno zahvalil. Poklical naju bo oktobra, ko bo lepo vreme, da se povzpnemo še na Srebrnjak.

    Res je to storil, ampak so prišle vmes druge reči. Naslednje leto, Lojz, prav?

    Mira in Miran Hladnik

    [1] Rejda ‘ovinek’; razlage besed so iz slovarčka v knjigi Miroslava Kajzlja Bovško: Od doline do planine: Oris tradicionalnega gospodarjenja (2011) na straneh 366–68, ki črpa tudi iz Slovarja bovškega govora Barbare Ivančič Kutin (2007) in iz avtoričinih dodatnih pojasnil.

    [2] Utro ‘del planinskega pašnika s stanovi in stajami’; France Bezlaj razlaga besedo kot ‘krčevino, pašnik’, mogoče pa ima izvor v izrazu jutro ‘površinska mera za posest, oral’.

    [3] Drasta ‘drča’.

    [4] Pogarati ‘podrsati’.

    [5] Kamra ali brjonka ‘debela deska ali ploh’.

    [6] Drova ‘drva’.

    [7] Dilja ‘deska’.

    [8] Raglja ‘prekla za fižol’.

    [9] Prestaja je ime stalnemu bivališču, ki je nastalo iz gudrta, staje ali hleva, ki je stal na poti med dolino in planino.

    [10] Kašta ‘oporni zid brez malte’.

    [11] Seč, sečnja ‘košnja’, vrhariti ‘žeti travo po gorskih travnikih’.

    Spoznavni vikend slovenistov in slavistov je pred vrati

    Spoštovani slovenistični in slavistični navdušenci,

    vabimo vas, da se nam pridružite na spoznavnem vikendu slovenistov in slavistov, ki bo letos potekal v Kočevju od 21. do 23. oktobra. Svoj čas bomo namenili Mateju Boru, obisku kočevske knjižnice, spoznavanju kočevske pokrajine, kulture in narečja, zapeljali se bomo do bližnje občine Kostel, se skozi raznolik in zabaven program spoznali ter brucem pomagali pri pripravah na študij.

    Prispevek za spoznavni vikend je 25 evrov, da bi imeli čim manj stroškov, pa smo se odločili tudi za lastni prevoz.

    Prijave za spoznavni vikend slovenistov in slavistov, na katerem zagotovo ne bo dolgčas, zbiramo do vključno 14. oktobra, in sicer na e-poštnem naslovu manca.tutorslo@gmail.com, kamor se lahko obrnete tudi za dodatne informacije.