Vinko Ošlak
Danes smo priče poskusom, da bi na visokošolski stopnji najprej poleg slovenskih predavanj uvedli tudi predavanja v angleščini. To bi po logiki take odločitve kmalu vodilo k temu, da bi na koncu bila večina predavanj v angleščini ali kar vsa, saj bi to domnevno pripeljalo v Slovenijo še več tujih študentov in profesorjev in tako predvsem še več tujega denarja, in denar je tista »sveta« stvar, za katero pobudnikom takega razvoja v osnovi gre. Čisto zadnja posledica pa bi bilo postopno poangleženje ne le vseh univerz in visokošolskih ustanov, ampak tudi celotnega srednjega šolstva in nazadnje tudi osnovne šole. Mnogi mislijo, da gre pač za značilno vedenje porabniškega in tako vsem vrednotam odtujenega človeka 21. stoletja. Tu pa ne gre le za pobude in pritiske »od zgoraj«, kakor ljudje navadno mislijo, ampak je tak pritisk zoper lasten in tako drago plačevan zaklad dan tudi »od spodaj«. Ko bi starši opazili, da lahko njihov otrok uspešno napreduje od osnovne šole do doktorata le tedaj, ko čim bolje obvlada angleščino, bi sami zahtevali uvedbo pouka v angleščini in ne samo poučevanja angleščine, tudi v srednjih in nazadnje osnovnih šolah. To je neizprosna logika stvari, pred katero si ni pametno zatiskati oči.
Razumljivo je, da se človek, ko to opazuje na širšem zgodovinskem ozadju, mora vprašati: Je bilo utemeljeno, da smo pomagali razdreti habsburško cesarstvo, ki je bilo v mnogih pogledih tudi za nas boljše od vsega, kar je prišlo pozneje. Če danes tako prostodušno sprejemamo kot prvi in najpomembnejši jezik angleščino, čemu smo se potem tedaj upirali nemščini, ki prav tako ni hotela nič drugega, kakor današnja angleščina, in je prav tako dvojezičnega Slovenca tistega časa katapultirala v evropski tok znanja, mišljenja in delovanja? Ko bi dr. Korošec zadnjemu cesarju Karlu ne izrekel tistih odločilnih nekaj besed: »Zu spät, Majestät!« – prepozno, veličanstvo, ko mu je cesar ponudil preureditev cesarstva v smislu trializma, da bi kakor prej Madžari, potem tudi južnoslovanski narodi znotraj habsburške hiše dobili močno državno samostojnost s polno veljavo svojih jezikov in kulture, bi se vsaj del cesarstva ohranil; Trst in Celovec bi bila v precejšnji meri slovenska in Hitlerjevega vzpona ne bi bilo. Se je torej »splačalo«? Dobro, in če so se naši predniki že glede Avstrije tako hudo zmotili, ali ne bi mogli ohraniti vsaj Jugoslavijo, ki nam sicer ni dala takšne samostojnosti, h kakršni vsak izoblikovan narod naravno teži, a brez določene avtonomije vendar nismo bili. Če Slovenija ne bi zapustila Jugoslavije, ki je bila v tistem času sicer res v zelo slabem položaju, bi ne imeli tretje balkanske vojne s strahotami, ki so presegale strahote iz druge svetovne vojne in danes Slovencem ne bi bilo treba jokati za izgubljeno Titovo dediščino. Je mogoče danes pravno in moralno utemeljevati izstop Slovencev iz Jugoslavije ob dejstvu, da se prav danes prostovoljno odrekajo glavnemu argumentu za tak izstop: svojemu maternemu jeziku in lastni kulturni in narodni identiteti? K angleščini bi vendar lahko enako uspešno prešli tudi v okviru Jugoslavije. Kot narod bi se lahko postopoma ukinili tudi v režimu Slobodana Miloševića in njegovih naslednikov.
Ponujanje slovenščine ali pa sugestije drugih, da bi bilo za nas same bolje, če se svojemu vendar »tako majhnemu« jeziku odrečemo, v slovenski zgodovini ni nič novega in presenetljivega. Nimamo dokumentov, kako je bilo glede tega v času, ko so nastali Brižinski spomeniki, a težko si predstavljam, da bi bili tedaj bistveno bolj razumni, kakor smo bili v poznejših časih, ko dokumente imamo. Vsekakor imamo prvo zgodovinsko zabeleženo krizo svojega jezika prav v času, ko je naš jezik s Trubarjem dobival svojo najtrdnejšo utemeljitev in tudi status, ko je namreč postal nosilec Božje besede. A ista reformacija, ki nam je lasten knjižni jezik tako mogočno utemeljila in nam ga tako dala, bi nam ga lahko tudi vzela. In kar naredi zadevo še bolj zapleteno: nikakor ne iz kakega nemoralnega ali zavojevalskega nagiba, kakor se je to dogajalo v poznejših časih, predvsem pa v času italijanskega in madžarskega fašizma in nemškega nacionalnega socializma, deloma tudi v času jugoslovanskega integralizma, ki je imel v obdobjih kraljevine in republike sicer različne oblike, a isto težnjo, pač pa iz najboljše želje, da bi evangelij dosegel čim širši krog ljudi, da ne bi »drobili moči in sredstev«, ampak bi z najmanjšim vložkom dosegli največji učinek reformacije in njene skrbi za evangelizadijo južnoslovanskih ljudstev, ki tedaj še niso imela institucij, ki bi jih naredile za narod v polnem pomenu te besede.
Tako sta se v letu 1555 med 24. in 27. jauarjem v nemškem mestu Ulmu srečala odločilna moža slovenske reformacije: Primož Trubar in nekdanji koprski škof in poznejši spreobrnjenec k evangeliju Peter Pavel Vergerij in nekaj pomembnih protestantskih teologov. Kaj je bila tema tega sestanka, mogoče najbolj odločilnega v vsej dosedanji slovenski zgodovini? Vergerij, sam Italijan, a z delnim poznavanjem slovenščine in hrvaščine, je Trubarja spodbujal, naj se loti prevajanja Nove zaveze. Prvi Trubarjev pomislek zoper tako ponudbo je bila njegova samokritičnost in skromnost glede znanja jezika, ki je za tako delo nujno potreben, namreč novozavezne grščine (koiné), ki je bila nekakšen »esperanto« v času apostolov, saj je bil to tedaj narodno nevtralen jezik, obenem pa poenostavljena, ljudska, nikakor ne atiško akademska varianta grščine. V tem jeziku se je bilo mogoče sporazumeti v vsem sredozemskem prostoru, domala v vsem Rimskem imperiju, apostol Pavel, »apostol narodov« tako pri svojem oznanjevanju skoraj ni potreboval pomoči prevajalcev. Trubar je dobro znal nemško, latinsko in italijansko, najbrž pa grščine ni znal. Kako naj bi se torej brez znanja ključnega jezika, v katerem so bile napisane knjige Nove zaveze, takega dela lotil? Vergerij – tako je pač mogel argumentirati Italijan, nikoli tako ne bi argumentiral Nemec – ga je tolažil in spodbujal, da to ni tako pomembno, da mu bo priskrbel svetovalcev in pomočnikov in naj se vendar loti dela. Trubarju sta bila na voljo dva močna svetopisemska prevoda: Hieronimova latinska Vulgata in Luthrov nemški prevod, in oba prevoda je Trubar lahko gladko bral in razumel. Vergerijev argument je bil, in v smislu nuje oznanjevanja brez predolgega odlašanja do časa, ko bi se Slovenci le začeli učiti novozavezne grščine, gotovo utemeljen, da zadrega z neznanjem izvirnega jezika ni tako pomembna, da bi zaradi tega ljudstvom, ki govorijo podobne slovanske jezike, še naprej odtegovali Božjo besedo, ki bi jo mogli razumeti. Ko je Trubar nazadnje popustil in Vergerijevo zamisel sprejel, je nastal naslednji problem, ki pa se je zdel nepremostljiv. Trubar je, ko je vendar že imel za seboj dve knjigi v svojem slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik (1550), kajpada imel v mislih prevod novozaveznih knjig v isti jezik, ki ga je sam utemeljil in mu dal raven in veljavo knjižnega jezika, čeprav sam v teh današnjih kategorijah ni razmišljal, to vemo za nazaj. Vergerij pa mu je prigovarjal, naj vendar ne misli samo na svoje Kranjce, ampak naj se odloči, ko se že pripravlja k tako pomembnemu in velikemu delu, za prevod v jezik, ki bi ga enako razumeli tisti, ki jim Trubar pravi Slovenci, kakor tudi Hrvati, pri čemer je ta beseda označevala tudi Srbe. Povejmo naravnost: Italijan Vergerij je oče jezikovnega, nacionalnega in kulturnega jugoslovanstva! Tu pa se je za »trmastega Kranjca« Trubarja šala končala. Čeprav ni bil v osnovi jezikoslovec, kaj šele etnolog, je čutil in vedel, da Slovenci in Hrvatje vsej ljubezni in Vergerijevim dobrim namenom navkljub vendar niso isti narod in ne govorijo istega jezika. Konstelacija moči na tem tako dramatičnem sestanku v Ulmu je bila povsem na Vergerijevi strani. Vergeriju je povsem pritegnil württemberški nadvojvoda Krištof, sicer eden najbolj zaslužnih mož za uspeh Trubarjevega dela in slovenske reformacije, s tem pa tudi konsolidacije slovenskega naroda in knjižnega jezika, prav tako pa tudi največji Trubarjev podpornik in financer baron Ungnad. Za oba velikaša, od katerih je samo nadvojvoda zagotovo bil nemškega rodu, je bil jezikovni položaj med Slovenci in Hrvati analogen jezikovnemu položaju med nemškimi deželami pred Luthrom, saj je ta s svojim prevodom Biblije dal Nemcem, ki so bili prej razdeljeni na močna in med seboj komaj razumljiva narečja, enoten nemški jezik – čemu naj ne bi Trubar podobno ravnal na območju, ki ga poseljujejo Slovenci in Hrvatje? Ungnad in Krištof nista znala ne slovenščine in ne hrvaščine in nista mogla konkretno presoditi, ali ima Vergerij prav, da bi bili to samo dve narečji nekakšne v osnovi skupne južnoslovanščine, medtem ko je Trubar znal dovolj dobro nemško, da je znal razlikovati med razlikami na narečni in razlikami na jezikovni ravni. Vedel je, da je med slovenščino in hrvaščino neka specifična razlika, ki je drugačne narave in ravni, kakor pa razlika med še tako različnimi narečji sicer v osnovi istega jezika. A če bi zgolj to vedel, bi proti tako močnim kontrahentom v tej odločitvi ne mogel zmagati. O tem, ali bo slovenščina kot lasten knjižni jezik »stala in obstala«, če parafraziram Trubarjevo formulo, ki se sicer nanaša na človekov položaj pred Bogom, nista mogla odločati samo pravo jezikovno spoznanje in pravi jezikovni čut, potreben je bil še poseben značaj človeka, ki je svoj jezik branil in ga nazadnje tudi uveljavil. To je bila Trubarjeva trma, ki pa ni bila trma samovoljnega in nepoučljivega človeka, ampak je bila to trma moža, ki ve, da ima v tej zadevi prav in nosi polno odgovornost, da stvar brani do meja svojih moči. Tak značaj ne more biti zgolj človekov »izdelek«, taki značaji so darovani od »zgoraj«, kakor pravimo, in v svoji zgodovini smo imeli kar nekaj ljudi s tako od Boga darovano »trmo«, brez katere bi se že davno utopili v valovih vergerijevsko razumljenega ilirstva, pri čemer nočem odvzeti niti grama od neprecenljivih Vergerijevih zaslug za Trubarjevo delo, slovensko reformacijo in tako posledično tudi za rojstvo slovenske nacije. Na koncu je Trubar prepričal sogovornika – pomislimo: skoraj tlačan, vsekakor tlačanov sin, aristokrata, posredno pa tudi Hansa Ungnada in samega nadvojvodo Krištofa. Tako je bilo odločeno, da Trubar prevede Novo zavezo v isti jezik, v katerem je v Rottenburgu napisal svoji prvi knjigi in tako njegov slovenski jezik dobi tudi najvišje potrdilo po Božji besedi, katere posoda je s tem postala in do danes ostala. Prva uradna ura slovenskega knjižnega in nacionalnega jezika!
Slovenci ne bi bili Slovenci, če se zgodba čez tristo let ne bi ponovila. Nastane ilirsko gibanje, ki nam ni hotelo le zamenjati pisave, kar je uspelo, ampak kar ves jezik, kar ni uspelo. Dve osebnosti slovenske poezije simbolizirata in predstavljata ta spor znotraj naroda in med dvema narodoma, znova med Hrvati in Slovenci. Stanko Vraz, nadarjen pesnik, se priključi ilirski zamisli zlitja obeh jezikov in postane nazadnje uspešen – ne ilirski, kakor je menil, ampak preprosto hrvaški pesnik. Spet je bila slovenščina rešena po trmi, značilni kranjski trmi Franceta Prešerna, ki raje sprejme spor s pesniškim prijateljem, kakor da bi se odrekel svoji slovenščini. Tudi Prešeren se vda novemu pravopisu, po Ljudevitu Gaju, torej po Hrvatih posredovani deloma češki pisavi, kakor jo pišemo še danes, čeprav bi mogoče tudi tu njegova trma ne škodila, saj naši bohoričici prav nič ni manjkalo, z računalniško rabo pa bi imeli veliko manj težav. A bodimo hvaležni Prešernovi kranjski trmi, da smo še enkrat ohranili jezik, čeprav je šla pisava po Savi!
Seveda hudič, ki je pristojen za zmešnjave med jeziki, ni odnehal in se je ilirska zgodba pod novim pojmom državnega »zedinjenja«, ki je hotelo postati tudi narodna in nazadnje jezikovna »edinost« v obliki integralnega jugoslovanstva, kmalu ponovila. Namreč po »zedinjenju«, ki je v resnici bilo vojaška okupacija prejšnje, le dober mesec trajajoče »Države Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ne da bi za to morali potekati boji, saj so predstavniki te že obstoječe, veliko boljše zamišljene Jugoslavije, v strahu pred Italijo, ki je silila proti Ljubljani, sami šli prosit v Beograd, naj kraljevina Srbija ustvari nova dejstva in zasede ozemlje mednarodno ne priznane Države SHS. In ob tem se razvname novo navdušenje, da bi prišlo tudi do jezikovnega zlitja, o čemer dovolj obširno piše Josip Vidmar v svoji sijajni knjigi Kulturni problem slovenstva (1932), kar je mogoče imeti za najbolj pomembno Vidmarjevo esejistično delo, ki do danes ni izgubilo svoje aktualnosti. Tudi najpomembnejši predstavniki slovenske kulture in umetnosti so se bili pripravljeni odreči slovenščini in jo položiti na žrtveni oltar integralnega jugoslovanstva, kakor ga je v državni program povzdignila srbska dinastija Karađorđevićev. Ivan Cankar je že pred razpadom habsburške monarhije opozarjal na to premišljanje in dogajanje in je v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani v Mestnem domu v Ljubljani leta 1913, kjer je odločno zavrnil poskuse jezikovnega in kulturnega »ujedinjenja« in podal svojo preroško formulo, ki je žal niso upoštevali niti arhitekti Kraljevine SHS niti Titove Jugoslavije: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci. Po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Celo elitna katoliška revija Čas se je zavzemala za jezikovno zlitje s Hrvati in je to skušala teološko utemeljevati z očitkom, da se Slovenci damo voditi od duha sebičnosti in samovšečnosti.
Kraljevina Jugoslavija ni doživela sramote, da bi se uničila sama, uničili so jo štirje okupatorji: Italija, Nemčija, Madžarska in Bolgarija. In tudi ti je niso uničili docela. Nemško okupacijsko poveljstvo je moralo uporbiti že prej odstavljenega generala jugoslovanske kraljeve vojske, ki je tako brez vsakega pooblastila podpisal akt predaje, ki tako ni imel nobene pravne in mednarodno pravne veljave. To veljavo je ponaredku dala oblast komunistov, ki je tako s spretnim manevrom prikazala kraljevino kot izdajalsko oblast, ki se je brez upora predala okupatorju, sebe pa kot rešitelja domovine. Druga Jugoslavija, temelječa na tej prevari in še na vrsti drugih, ni postala žrtev tuje okupacije, ampak se je uničila sama, njeni privrženci pa ves čas po načelih zarotniških teorij iščejo krivca za razpad zunaj države, čeprav človek zdrave kmečke pameti ve, da je odgovoren za razprodajo posestva zapiti in negospodarni kmet, ne pa gostilničar, odvetnik in drugi, ki so seveda vedno navdušeni, če se lahko polastijo imetja, ki ga pijanec in zapravljivec ni znal pošteno upravljati.
A na začetku tega žalostnega razpada, ki je pustil za seboj toliko mučenih, mrtvih in toliko ruševin, imamo spet isto skušnjavo jezikovnega in kulturnega »ujedinjenja«. Takrat (1983) se je zadeve lotil hrvaški partijski funkcionar in minister, pozneje predsednik vsejugoslovanske Partije dr. Stipe Šuvar, ki ima sicer neslavne zasluge za ukinitev gimnazij v Jugoslaviji in uvedbo »usmerjenega izobraževanja«. Sodu pa je izbila dno njegova zamisel »skupnih šolskih jeder«, po kateri bi se pouk nacionalnih vsebin močno zmanjšal, zato pa bi vse šole v Jugoslaviji povečale učne vsebine o drugih jezikih in kulturah, a vsakemu jeziku, kulturi in zgodovini bi bilo po vsej državi odmerjeno toliko ur, kolikor je v kaki republiki prebivalcev z ozirom na celotno jugoslovansko prebivalstvo. Navidez prijazen in privlačen predlog, v katerem pa je bil skrit stari načrt poenotenja v državi, seveda ne v škodo najmočnejših narodov, Srbov in Hrvatov, ampak manjših, tako tudi Slovencev. Na to pobudo se je zelo energično oglasil pesnik Janez Menart, ki se ga danes v tej pogumn vlogi komaj še kdo spominja. To je bil začetek razpadanja države, ne pa zarota Vatikana in skrivnostnih tajnih združb, s čimer si perejo slabo vest protagonisti ene največjih katastrof zgodovine na Balkanu.
Se je s tem žalostna serija poskusov nasilnega »ujedinjenja«, ki nikoli ni uspel, vedno pa je pustil za seboj veliko škode in v prejšnjem stoletju tudi človeških žrtev, končala? V človeški nespameti je neka čudna zvestoba, ki je nič ne omaje. Komaj so se Slovenci rešili neprijetnega gospodarja na jugu, so začeli mrzlično iskati novega gospodarja na severu. Našli so ga v Evropski Uniji in v vojaškem paktu NATO. V svoji politični neprisebnosti niso ugotovili, da je ureditev EU na las podobna ureditvi nekdanje Jugoslavije ali pa Sovjetske zveze. Navidezna enakopravnost, dejanska neenakost. Vsakdo bi si lahko izračunal, da je idealu enakopravnosti pri več ko dvajsetih narodih in jezikih veliko težje zadoščati, kakor pa v državi s petimi ali šestimi narodi in jeziki, kakor je to bilo v Jugoslaviji. In če imperij ne more praktično poslovati v vseh formalno enakopravnih, a le paradno rabljenih jezikih, posluje pač v enem samem, vse druge pa ima na isti ravni kakor zastavo in himno, za paradne potrebe, nikakor pa ne za redno komuniciranje. Res je, da so jeziki držav EU uradni jeziki, pri čemer je treba takoj povedati, da iz vsake države le en jezik, kar pomeni, da so številni jeziki vendar zapostavljeni in bi se tako krivica godila tudi, če bi EU dosledno poslovala v vseh svojih uradnih jezikih. A podobno kakor pri OZN ni tako odločilno, kateri so uradni jeziki, bistveno je, kateri so delovni jeziki. In to sta v EU spet formalno dva, da je nekoliko prikrita privilegiranost angleščine, namreč francoščina in angleščina, dejansko pa prevladuje angleščina, čeprav za to ni nobene pravne osnove. Kako je vrednost francoščine v zadnjih letih padla, kaže odločitev avstrijskega zunanjega mnistra Kurza, da znanje francoščine ni več pogoj za študij na sloviti dunajski diplomatski akademiji. Kdor torej hoče delati kariero v Bruslju, si mora usvojiti angleščino na čim višji ravni. To pa je mogoče samo, če to ni le učni predmet v nacionalnem šolskem sistemu, ampak kar učni jezik. Seveda ne takoj na vseh ravneh, ampak postopno. Najprej na univerzi, potem bodo sledile srednje šole in nazadnje tudi osnovne. In sredi tega jezikovnega vrtinca se je znašla Slovenija, ki svoje samostojnosti ni vzdržala.
To je logika svetovnih jezikov, izmed katerih v vsakem obdobju prevladuje le eden, a ta ne za vedno, pač pa se »zmagovalci« v zgodovini izmenjujejo. Naš rod je doživel tako zamenjavo, ko je po drugi svetovni vojni začela upadati vloga francoščine, vse večji monopolni položaj pa je dobivala angleščina. To nikoli ni bila demokratična odločitev posameznikov in narodov, ampak enostransko ustvarjeno dejstvo. Slovenščina se je doslej uspešno upirala nasilnim ali zvijačnim poskusom, da bi se bodisi zlila z večjim »bratskim« jezikom ali pa sploh izginila – nič pa ne kaže, da bi bila enako rezistentna v soočenju z mogočnim svetovnim jezikom, ki se ne uveljavlja na silo, na kar je opozarjal že Cankar, ampak z ustvarjanjem dejstev in z metodami angleške diplomatske šole, ki žrtev prepriča, da to, kar so hoteli Nemci, Italijani, Madžari in drugi vsiliti, narod ne le prostovoljno sprejme, ampak to celo drago plača. Angleščina je danes eden največjih izvoznih artiklov britanskega gospodarstva.
Nekateri, tudi nekateri esperantisti, za to krivijo angleški jezik angleško kulturo in nacijo. To je napačna in škodljiva presoja. Kriv je apriori krivičen svetovni in lokalni jezikovni sistem, ki ga ne podpirajo samo pripadniki najmočnejših narodov, katerih jeziki se v zgodovini vrstijo na nekaj časa trajajočem prvem mestu, ampak vsi narodi, saj vsi zavračajo moralno in pravno dobro paradigmo, ki temelji na sporazumni odločitvi vseh posameznikov in narodov, da svoji materinščini pridružijo še jezik, ki je skupna last človeštva in ne pripada nobenemu narodu. Tak jezik mora biti občutno lažji za učenje, saj je v tem njegova demokratičnost, obenem pa mora imeti takšne izrazne zmožnosti, da je vanj mogoče »pretočiti« vse zaklade človeškega izražanja, mišljenja, čutenja in znanja. Prav to pa je opis jezika, ki s tem namenom že 130 let obstaja in je vsem tem zahtevam v polni in dokazljivi meri zadostil. To je jezik, ki ga je dr. Zamenhof kot seme vrgel v brazdo komunikacijske njive sveta, številni njegovi učenci pa so to setev zalivali ne le z znojem svojega prizadevanja, ampak tudi s solzami in nazadnje s krvjo svojeg žrtvovanja za to vzvišeno zamisel. Ne vem, ali je zgolj naključje, da njegovo resnično ime – Zamenhof – kar je popačena oblika nemškega Sammenhof, kar bi lahko prevedli z »dvor semen«, saj se njegov esperanto od vseh drugih projektov s podobnim namenom radikalno razlikuje prav po tem, da so drugi izdelali kompleten jezik s debelim slovarjem in slovnico, medtem ko je dr. Zamenhof po načelih organske rasti – saj je bil po poklicu zdravnik in ne jezikoslovec – izdelal le seme jezika, ki ga je izročil humusu človeštva v upanju, da bo seme vzklilo, zraslo in obrodilo obilen sad. Seme je vzklilo, rast je bila presenetljivo nagla in obilna, zrasli so tudi lepi in dobri komunikacijski, literarni, znanstveni in drugi jezikovni sadeži – narodi pa se obotavljajo in ne pristopijo k žetvi, za katero bi že bil čas.
Ne le Slovenci, vsi narodi sveta imajo samo eno možnost, da končajo krivično jezikovno, s tem pa tudi kulturno, gospodarsko in politično ureditev sveta. Zediniti in odločiti bi se morali za nevtralno sporazumno rešitev, za katero ne bi bilo treba nikomur plačevati. Vložek vsakega posameznika za tak sporazum je 150 ur učenja za osvojitev osnovnega znanja, s katerim lahko človek reši vse osnovne komunikacijske situacije. Tu problem ni ne čas ne denar, ampak zgolj dobra volja in jasno spoznanje. A najmočnejši motiv poleg zahteve pravičnosti, da se posamezniki in narodi pridružijo takemu sporazumu, je iskrena ljubezen do maternega jezika, ki ima svojo podlago v Božji zapovedi o spoštovanju očeta in matere, kakor je to sijajno utemeljil mariborski škof Slomšek v svoji znameniti pridigi O dolžnosti svoj jezik spoštovati v Blatogradu na Koroškem v letu 1838. Svojega jezika pa ne moremo spoštovati, ga ohranjati in bogatiti, če pristajamo na njegovo zapostavljenost ali se celo sprijaznimo z njegovim izginjanjem, ker je tako morda ugodno za našo kariero. Najboljše varovanje maternega jezika pa je raba nevtralnega mednarodnega jezika s pripadniki drugih jezikovnih skupin in narodov. Drugače kakor svetovni jezik, ki vedno hoče vladati in biti nazadnje prvi, hoče mednarodni jezik služiti in biti vedno le drugi. To je vsa filozofija esperantske komunikacijske paradigme. Slovenec pa je kakor majhen otrok, ki se začne zanimati za odloženo in zanemarjeno igračo samo, če kak drug otrok seže po njej, sicer pa nanjo hitro pozabi in jo prepusti umazaniji in razpadanju. Zato je bila slovenščina vedno najbolj živa in ljubljena, kadar in kjer je bila preganjana. Skozi dolgo zgodovino smo imeli srečo, da smo imeli gospodarje nekoliko počasne pameti, ki so nam skušali naš jezik na silo vzeti, kakor je povedal Cankar. Danes pa smo dobili, po lastni izbiri, gospodarja, ki je inteligenten in svojga jezika ne vsiljuje, ampak ga prijazno prodaja. Proti temu uporabnik slovenske materinščine ni zgodovinsko cepljen. To nas kot narod utegne odnesti, kakor nas vse druge ujme prej niso. Rešitev je, da se zavemo svoje neodraslosti, da mentalno, moralno in duhovno odrasemo, saj je samo odrasel človek sposoben in voljan pristopiti k moralnemu sporazumu take razsežnosti, kakor je to sprejetje skupnega nevtralnega jezika. Trubarjev klic ni nič drugega, kakor klic k temu, da njegovi rojaki odrastejo in niso več otročaji, ki se stepejo za igračo, ko se je kdo dotakne, sicer pa jim zanjo ni mar. Stopiti za Trubarjem v njegovo smer ne pomeni le stopiti v obzorje svoje večne usode, kar je temeljni smisel reformacije, ampak tudi stopiti v zemeljsko obzorje racionalnosti in pravičnosti.
