|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Ljubljana, 2002
Red. prof. dr. Miranu Hladniku se zahvaljujem, da je z naklonjenostjo sprejel mojo idejo o vsebini diplomskega dela, mi ob nastajanju pomagal in svetoval. Vesela sem, da so Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer in Adi Smolar z navdušenjem sodelovali; hvala za prijetne in koristne pogovore. Dušanu Uršiču sem hvaležna, da me je seznanil s kantavtorji, pomagal posneti pogovore, pripraviti predstavitev in izdelati priloženo zgoščenko.
Domicelj in Šifrer sta bila popularna že v Jugoslaviji, medtem ko je javnost iz medijev za Smolarja izvedela šele konec osemdesetih let preteklega stoletja. Izbrani avtorji so zelo ustvarjalni, saj je vsak od njih izdal vsaj osem zgoščenk, oziroma pred tem plošč ali kaset. Njihovi opusi so preobsežni, vsak je napisal preko sto pesmi, zato sem se omejila le na družbeno kritične. Slednje se mi zdijo karakteristične za vse kantavtorje, tudi pri obravnavanih zavzemajo največji delež, medtem ko med popevkami prevladujejo ljubezenska besedila. Slednja tudi pri obravnavanih zavzemajo pomembne delež. Ob drugem branju sem pesmi začela razvrščati v kategorije. Družbeno kritične pesmi so se izkazale kot najmočnejša kategorija, vsebinsko pa precej ohlapna, zato sem jih potem razdelila še v nove skupine, ki so pri vsakem drugačne. Zaradi prevelikega števila pesmi nisem obdelala literarno teoretsko, temveč le vsebinsko in tematsko. Poskušala sem izpostaviti značilnosti vsakega avtorja.
V uvodu sem ugotavljala, kakšne pesmi pišejo kantavtorji – zakaj niso niti šansoni niti popevke. Zaporedje obravnavanih kantavtorjev sem določila po starosti, od najstarejšega do najmlajšega, zato je prvi Tomaž Domicelj, sledi Andrej Šifrer, najmlajši pa je Adi Smolar. Po biografiji sem v osrednjem delu preko vsebinskih povzetkov prišla do določenih značilnostih. Na koncu sem avtorje primerjala med seboj. Med priloge sem uvrstila pogovore s kantavtorji, besedila družbeno kritičnih pesmi in zgoščenko, na kateri so posneti pogovori in pesmi.
Po Martinu Lindsayju je popevka zgoščeno sporočilo ali zgodba, podana v vsakdanjih besedah. Metrum je prilagojen preprosti melodiji. Namenjena je bolj čustvom kot intelektu, njeno bistvo je staro in znano, zunanje svetleče. Je celovito in se postopoma razvija do klimaksa in zadovoljivega konca. Družbeno kritična besedila Domicelja, Šifrerja in Smolarja se v kar nekaj točkah ločijo od popevkarskih. Besedila niso namenjena zgolj čustvom ampak bolj intelektu, tudi konec ni vedno zadovoljiv. So zbadljiva, obtožujoča, včasih želijo biti poučna. Naglaševanje besed se v takšnih besedilih prilagaja glasbenim poudarkom, ti so pri petju drugačni kot pri recitiranju. Besedilo mora imeti takšen metrum in ritem, da se ujema z ritmom in takti melodije. Tako kot za večino lirskih pesmi je tudi za popevke značilna rima. Uporabljajo jo tudi obravnavani avtorji. Rima ali polni stik je najimenitnejše in najbolj znano ponavljanje istih zvokov (Matjaž Kmecl).
Družbeno kritične pesmi Domicelja, Šifrerja in Smolarja bi po vsebinski plati lahko uvrstili med šansone. Tej opredelitvi ne ustreza le zvrst glasbe. Po besedilni plati bi jih torej lahko označili za šansone, po glasbeni pa za popevke.