|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Dramlje – Ljubljana, december 2002
Breme pisanja diplomske naloge je bilo tako veliko, da sem si pri tem z veseljem postregel z uslugami, ki so mi jih velikodušno nudili znanci.
Največja zahvala gre kajpak družini; staršem, ki so me spodbujali in preživljali v času celotnega študija. Posebej prizadevna je bila pri tem mama. Sestri Magdi se zahvaljujem za prevode literature in povzetka. Delo mi je olajšala tudi s prijazno odstopitvijo računalnika, ki je dandanes nepogrešljiv pri vsakovrstnem profesionalnem pisanju. Zahvaljujem se tudi bratu Gregorju in sorodnikom za podporo, ki so mi jo v času študija vseskozi nudili.
Spodbujali so me tudi prijatelji, kolegi, sostanovalci v študentski domu in morda še kdo drug. Življenje v Ljubljani je bilo z njimi prijetnejše, večkrat pa tudi ustvarjalnejše. Posebna zahvala gre tudi kolegici Karin, ki mi je pomagala s prevodi iz italijanščine.
Za nekatere pomembne podatke pri izdelavi seznama leposlovja o Celjskih grofih se zahvaljujem tudi Boženi Orožen.
Nazadnje se zahvaljujem še mentorju Miranu Hladniku, da je napravil seznam tem (bodočih) diplomskih nalog, na katerem se je znašla izjemno privlačna tema grofov Celjskih. Poleg tega mi je svetoval pri nekaterih tehničnih rešitvah naloge.
Boštjan Kačičnik
Celjski grofi so v slovenskem družboslovju stalnica vsaj dve stoletji. Pojavljajo se v sociologiji, psihologiji, zgodovini, ekonomiji in kulturi. Potem ko je konec osemnajstega stoletja Kalchberg izdal in uprizoril svoje Celjske grofe, sicer (še) v nemščini, so le-ti postali v slovenski literaturi stalnica. Gostovali so tudi v avstrijski (nemški),1 madžarski, hrvaški in celo češki literaturi. O Celjanih v literaturi so v diplomskih nalogah pisali številni študenti.2 Pojavljali so se v vseh literarnih zvrsteh – poeziji, prozi in dramatiki.
Slovenska literarna veda se je največ ubadala s Celjani v dramatiki – o njej so napisali številne študije, posamične ali primerjalne.3 Nekaj manj študij je bilo objavljeno o poeziji s tematiko ali z motivom Celjskih grofov. Občutno manj pa se je pisalo o njihovi pojavnosti v pripovedni prozi. Razumljivo, ko pa jo je elitistična literarna kritika – povsem neupravičeno – marganilizirala.
Praznino, ki se je pojavila ob takem diskriminatornem odnosu etablirane literarne znanosti, sem zato poskušal vsaj malce zapolniti s tole diplomsko nalogo. Poleg tega, je tematika odlično zadovoljila apetite obeh smeri mojega študija, zgodovine in slovenskega jezika s književnostjo. Nekaj je k izbiri naslova naloge pripomogla tudi regionalna pripadnost in mladostna simpatija – skoraj zaljubljenost – v legendarne Celjske grofe.
Nalogo sem zastavil kar se da preprosto. Najprej sem se lotil zgodovine velikih Celjanov. Skušal sem jo strniti v sumaren pregled. Boljšemu razumevanju v prid sem napisal tudi povzetek zgodovine tistih samostanov, ki so bili na kakršenkoli način povezani s Celjskimi grofi. Potem ko sem postavil izhodišče, sem se lotil razčlenjevanja samih povesti. Najprej sem poiskal vse pripovedi, ki bi lahko ustrezale naslovni temi. Z različnimi empiričnimi merjenji sem dobljeni korpus nato skrčil v skupino osmih povesti. Slednje sem razčlenjeval podrobneje. Poskušal sem jih med sabo primerjati, vendar tudi izpostaviti tisto, kar jih od ostalih del razlikuje. Koliko mi je to uspelo bodo presodili (naključni) bralci. Ob koncu sem ugotovitve povzel in jih strnil v rezime. Dodal sem še seznam literarnih del s snovjo, s temo ali z motivom Celjskih grofov.
Namen mojega diplomskega dela ni bil odkrivati novega, tudi ne odkrivati (starega) na novo, temveč v izbrani množici besedil pokazati določene stalnice, ki se pojavljajo v slovenski žanrski literaturi.
Celjski grofi so v slovenski zgodovinski povesti stalni gostje. Frekvenca njihove romaneskne (pripovedne) pojavnosti se sicer ne more primerjati s tisto o protestantih ali socialnih (kmečkih) uporih. Vseeno pa so Celjani eni izmed najpogosteje upodobljenih zgodovinskih osebnosti v slovenski povesti. Za njimi so zaostali tudi take osebnosti kot so Ciril in Metod ter Ivan Erazem Tattenbach. Ob panslovanskem ali vsaj jugoslovanskem potencialu, ki so jo s svojo tematiko Celjani ponujali, to za slovensko povest ne more biti nič nenavadnega.
Celjski – k njim prištevam tudi Veroniko Deseniško, ki je bila s Friderikom II. nenazadnje tudi poročena – so glavni junaki petih pripovedi, še v šestih pa se pojavljajo kot stranske osebe. Zgodovinski čas nastanka vseh enajstih del je približno v razponu sto petdesetih let. Nedolžnost in sila je bila namreč objavljena 1851, medtem ko je Kastiljska slika izšla pred kratkim, 1992.
Zanimiva je projekcija sodobnosti pisateljev, ki nam jih omenjene povesti ponujajo. Celjski grofi so po njih sodeč primerni za raznovrstno paleto socialnih, političnih, geografskih, celo filozofskih problemov.
Celjski grofje ponujajo množico rešitev nekaterih temeljnih vprašanj slovenske literarne scene. Za naravo te naloge je teh spoznanj daleč preveč, zato sem se v njej omejil le na tiste, ki so se mi zdele temeljna ali zanimivejša.