Barbara Suša, Mladost Sutjeske 1983

Slovensko leposlovje

Barbara Suša

Mladost Sutjeske 1983
Spomini in sanje o Alojzu Krivogradu – Futyju, ki bi bil letos star 50 let

Zadelo jo je ob jutranjem čaju. Prebrala je , da je bil v balkanski vojni ubit Alojz Krivograd- Futy, fotoreporter Mladine. Začela se je tresti od mraza, od mraza, ki je vel iz jame Piljak, iz jame v gorah nad Fočo, kjer je skupaj z drugimi žrtvami trohnel Futy, priča etničnega čiščenja. Zajeli so ga četniki, mučili, strpali v samico in se ga na koncu iznebili, kot se človek iznebi nadležnega komarja. Pok! In insekt se razmaže v krvavo packo na steni. Zakaj bi kratil spanec in piskal okrog ušes? Pravijo, da je tudi Futy konec leta 1992, star komaj 28 let, žvižgal v samici in po otroško upal, da ga bodo kot ujetnika zamenjali .

Pomislila je na Sinana , on je bil edini človek, ki bi mu morala sporočiti, da so Futyja ubili. Z njim sta šla s Futyjem leta 1983 v Fočo, ki se zdaj imenuje Srbinje, na izlet, po pijačo, po lincuro. Po žganje, ki je tako močno, da takoj zadane in se človeku ni treba cel večer truditi z omlednim pivom. Tako je hotel Futy. V Tjentištu so bili gostje prireditve Mladost Sutjeske. Pod svojim okriljem je združila umetniško brsteče cvetove jugoslovanske mladine. Bili so iz vseh republik, osebno ni od prej poznala nikogar razen Sabe, kiparke in sošolke iz gimnazije. Tudi Futyja iz Raven na Koroškem je srečala šele v Bosni. Nosila je roza usnjeno mini krilo in črno belo kockasto majico. Zelo otročja, a prijetna punca, ki je pisala pesmi. Punca, ki je svojemu kodru snela rdečo ovratnico in si jo nadela okrog vratu, da je lahko zvečer izstopala v divjem plesu Lublanskih psov.

Družba mladih umetnikov ji je bila po duši in prijalo je, da jih je SFRJ pestovala, da so lahko ustvarjali v okolju, kjer se je bila slavna bitka in koder se je na snemanju opotekal sam Richard Burton, ki je igral Tita. S helikopterjem se je takrat k njemu na obisk pripeljala Elizabeth Taylor. Vsekakor je bilo čutiti nekaj zvezdniškega v tem, da so jih domačini gostili kot mlade izbrance, kot morda bodočo smetano jugoslovanskega kulturnega prostora. Pesniki so na literarnih večerih brali svoje verze in ona se je na vso moč trudila, da bi publiko iz lirične zamaknjenosti postavila v trdo realnost z erotično poezijo. Ta vplivala le na moški del publike, lokalne učiteljice so se zgražale. Vsak na svoj način sta jo pritegnila le Futy in Sinan.

Prvi je bil bolj nabrit kot stripovska pokora Denis : majhen, bradat blondinec s fotoaparatom čez ramo in neprestano na preži za dober posnetek. Drugi je bil navzven videti kot France Prešeren iz Goldensteinovega portreta. Doma je bil iz Graba, iz Sandžaka, kar je glede na nadmorsko višino gotovo višje kot Vrba na Gorenjskem. Navznoter ji je deloval bolj kot Matija Čop, spoznal se je na vse žive in mrtve jezike, na heksametre in pentametre, na junaške epe in trubadursko liriko. Po prvem vtisu zelo pripraven za uvrstitev v romantično književno dobo, če le ne bi bil tako strastno predan nogometu. Futy ji je kot obetaven fotograf takoj pokazal črno belo fotko konkretnega bingeljna, pod katerim so bila kokošja jajca. Drzen in hkrati otroško zaupljiv tip. Z njim jo je družila predajanje in jemanje trenutka tukaj in zdaj. Če sta si bila v čem podobna, sta si bila v tem. Oba neskončno radovedna in lahkomiselna. Že v Tjentištu sta se spomnila, da nazaj v Ljubljano ne bi potovala po isti poti kot do Sarajeva. Zamenjala sta karte in po nočni potovanju z avtobusom, v jutranji zori v Dubrovniku, na Stradunu, kradla jabolka, namenjena na trg. Piš vetra, ki je patru dvignil samostansko raševino, zmerjanje branjevca, ki ju je zalotil, hihitanje Futyja in slastna ukradena jabolka, to je zadnja slika, ki ji je ostala v spominu nanj. Pesnik je nanjo deloval kot profesor s faksa, resen, razgledan do take mere, da se je hitro počutila kot njegova slaba študentka. Očital ji je barbarsko izgovorjavo žganja lincura, čeprav je to zvenelo bolj kot kompliment.

Srečanje je imelo svoj tok dogajanja, mladi umetniki so težko uskladili željo po žuriranju z bogatim kulturnim program, obenem so jih gostitelji spodbujali k ustvarjanju. Zdelo se ji je za malo, da bi morala kar na ukaz pisati verze za bilten. Malo je postavala tu in tam, se z veseljem nastavljala kot model fotografom in opazovala Sabo, ki je takoj začela uporabljati seno kot prvinski material. Vedno je znala vzeti v roke, kar je bilo trenutno na razpolago in vdihniti tvarini dušo. Sinan tudi ni imel posebnega pesniškega dela, zato je na igrišču v Tjentištu igral nogomet , čeprav so bili dogovorjeni za izlet v Fočo. Nekaj časa sta ga s Futyjem opazovala, kako dobro je obvladoval žogo. Potem je skomignila z rameni in fotografu namignila, da s pomočjo nogometaša že ne bosta prišla do pijače in že sta se namenila, da bi odšla… Ampak mojster je žongliral na dveh igriščih hkrati: zaustavil je žogo in se jima nemudoma pridružil kot vodič. Še več: našel je šoferja, jima razložil vse o zdravilnih učinkih lincure, pomagal ji je kupiti špic za cigarete, njega je prijazno klical » žuti » Futy. Razigrani so bili kot otroci Jugoslavije in mladost Sutjeske so jemali z veliko žlico. Uživali so to s soncem obsijano Fočo, ki je postala čez devet let prizorišče zločina.

Leta, ki so sledila po Sutjeski, so naplavila Futyjeve fotografije na prve strani tiska, v marsikatero se je dolgo zazrla. Z razpadom Jugoslavije so se pretrgali tudi stiki s pesnikom. Le kako naj bi mu sporočila, da so njunega prijatelja umorili ? Med Slovenijo in Grabom so bile zdaj najmanj tri meje in med prej bratskimi narodi je divjala surova vojna. Njegova smrt jo je bolela pritajeno , a nenehno kot ugriz zlobne žuželke, ki se noče zaceliti in se gnoji kljub plasten mazila, ki mu pravijo čas.

Futy jo je večkrat obiskal v sanjah. Videla je njegovo sestradano in pretepeno telo v mrzli celici. Videla je njegovo roko, ki se zaman steguje v želji, da bi dosegla zemljo in iz nje izruvala tisto divjo čebulico, ki je hranila partizane na Sutjeski. V sanjah je k Futyju poslala reševalce nemškega rdečega križa. V vozilu je ležala Lejla brez nog. Odnesla jih je četniška bomba . Spoznala jo je na vlaku na poti v Nemčijo , pestovala je njeno punčko, potem, ko ji je priznala, da gre lahko s svojimi kovinskimi nogami med Zagrebom in Bremnom samo enkrat na stranišče. Brez nemškega rdečega križa je ne bi bilo več med živimi, je rekla. Futy je fotografiral Lejlo in fotka je v Sternu postala fotografija tedna.

Spet drugič ga je zagledala, kako si obira uši in jih je. Slišala je udarce, ki padajo po njegovem nemočnem telesu. Čutila je, kako mu kri kaplja iz prebitih ustnic, ki so kljubovalno žvižgale v temo in upale, da je to le nočna mora, ki se bo razblinila z jutranjo zarjo. S tisto zarjo, ki je poljubila tla Straduna, ko sta kradla jabolka.

Potem ga dolgo časa ni bilo na obisk. Nazadnje je le prišel, a življenje že odtekalo iz njega. Padal je v jamo, med na pol živa , na pol mrtva, a še topla trupla in ji zašepetal, da nima več ust, da je dobil šus v glavo, da ne more več govoriti, da mora zdaj ona namesto njega, da naj poišče Sinana in mu pove, kako se je končalo to s Fočo.

Pesnika ni videla ali slišala več kot dve desetletji po Futyjevi smrti. Nekega novembrskega dne 2013 je stopil na razstavi Marca Chagalla v Saint Paul de Vence za njen hrbet in ji položil roko na ramo. Je bilo naključje, da sta se srečala v kraju Chagallove smrti ? S prstom je pokazal na sliko. Na luno v obliki ure in na tri podobe, ki so letele nad krajem, ki je bil podoben Foči… Ponoči je spet sanjala to nesrečno mesto in na čaršiji zagledala tri jumbo plakate: na prvem je pisalo: MI SMO MLADOST SUTJESKE, DAJTE NAS V ČITANKE ! Na drugem sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton. On je imel titovko na glavi, pijan je jezdil na belem konju, ki ga je na povodcu vodila diva in z vijoličnimi očmi zrla v tretji plakat, kjer so bile Futyjeve kosti in letnici 1964 - 1992. Pred plakati je zagledala Sabo, ki je iz apnenca iz jame Piljak klesala Futyjev kip. Domačini so kot zombiji plesali okrog nje, a njena roka je mirno zapikovala dleto v kamen. Od daleč je slišala glasbo, igral je Dorian Gray in Massimo Savić je z zamolklim glasom prepeval Sjaj u tami.

Nebo nad Fočo je bilo rožnato in Futy na njem se je smehljal med dvema golima krilatcema.

Pospletil in na http://slov.si/doc/bsusa_sutjeska.html 14. julija 2014 postavil Miran Hladnik.


Creative Commons License
To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco