Miran Hladnik

O spremenjeni vlogi literature, literarne vede in literarne vzgoje

Zur veränderten Rolle von Literatur, Literaturforschung und Literaturstudium

Kadar se v zadnjih 15 letih razpravlja o družbenih spremembah v jugovzhodni Evropi, se nekako samoumevno misli v prvi vrsti na politične spremembe, ki so doletele ta prostor ob koncu 20. stoletja. Sam sem prepričan, da naš čas in prostor usodneje kot politika določajo druga področja civilizacije in kulture, na prvem mestu razvoj informacijske tehnologije. Nobenega razloga ne vidim za to, da bi v zvezi z JV Evropo še naprej govorili samo o posledicah padca komunizma, medtem ko bi bila diskusija o spremembah zaradi razvoja znanosti in tehnologije domena SZ Evrope in seveda Severne Amerike. Zavedam se, da se bo stereotipnim obravnavam težko izogniti. Jugovzhodna Evropa je danes žal skorajda sinonim za politično problematičnost. Bojim se, da ne pretiravam, če si odsotnost grških kolegov med referenti na temle simpoziju tolmačim kot izraz njihovega prepričanja, da z njimi ni nič narobe, oziroma strahu, da bi jih kod pretesno povezoval s tem problematičnim koncem sveta. Ali si lahko podobno razlagamo tudi odsotnost albanskih humboldtovcev?

Jaz sem diplomiral iz nacionalne književnosti in jezika ter iz primerjalne književnosti ter se specializiral za slovensko književnost, ki jo predavam na univerzi v Ljubljani. Kot literarni zgodovinar sem torej usposobljen za produkcijo izjav o literaturi in to sem napovedal v naslovu svojega referata. Vendar smo bili včasih literarni zgodovinarji znani tudi po tem, da smo bolj kot kolegi iz drugih strok reflektirali položaj svoje discipline in spoznanja posploševali tako, da so bila relevantna tudi za druge stroke. Še pred desetletji se je nemško gospodarstvo zelo zanimalo za diplomante literarnih študij, ker so sloveli zaradi sposobnosti reševanja kompleksnih situacij in vprašanj. Danes takega zanimanja ni več (Hans-Martin Kruckis, Ein bißchen Goethe, ein bißchen Markt, DUZ 4. april 1997, 22), kar pa literarnih znanstvenikov ne ovira, da se ne bi izrekali o vsem mogočem okoli sebe: o umetnosti, kulturi, naciji, znanosti, šoli ...

Literarni zgodovinarji smo bili včasih humanisti par exellence. Humanist je nekdo, ki druži znanstveni in kulturni interes. To pomeni, da ni samo raziskovalec kulture, ampak tudi njen aktivni udeleženec, zato tudi njegove izjave o kulturi ne morejo biti vedno najbolj objektivne. Naj razložim, zakaj smo po mojem mnenju pristranski. Večina humanistov je danes vključena v okvire nacionalne kulture in le posamezniki z mednarodnimi referencami v t. i. globalno kulturo. Večina humanistov je tako v vlogi varuhov skrinje nacionalne kulture, kar jim tudi zagotavlja relativno udobno eksistenco. S tem nikakor nočem reči, da je globalna kultura nekaj drobnega ali nepomembnega. Nasprotno: velik in vpliven del sodobne popularne kulture je "internacionalne" ali globalne narave (npr. "MTV-world"), vendar se tradcionalnim humanistom zdi, da ta kultura že ne more biti prostor njihovega intimnega in poklicnega zanimanja, in jo mirno prepuščajo v obravnavo kolegom družboslovcem.

Skoraj do konca 20. stoletja je humanist opravljal vlogo stražarja nacionalne kulture z zagotovljeno podporo nacionalne države, ki se je vsaj načelno v nacionalni kulturi rada utemeljevala. Saj se še spomnimo, kako smo ji izpraševali vest, kadar se nam je zazdelo, da je pozabila na svoje izvirno poslanstvo, in smo jo morali spomniti, da je pravzaprav nastala zaradi potreb nacionalnega jezika, literature in kulture. V moji naciji, ki je šele 1918 dobila svojo državo (odločila se je za ustanovitev večnacionalne Jugoslavije; ta je dokončno razpadla pred enim mesecem, sredi marca 2002), je bilo sklicevanje na kulturo zaradi pomanjkanja običajnih vladarskih simbolov državne identitete toliko bolj vpadljivo in od zunaj nenavadno ter morda čudaško: ni toliko čudno, da imamo pesnike in pisatelje na bankovcih, bolj nenavadno pa je, da je dan smrti največjega pesnika državni kulturni praznik in dela prost dan ter da so celo partizanske vojaške formacije v 2. svetovni vojni nosile imena nacionalnih pesnikov. V zadnjem desetletju humanisti, kulturniki ali intelektualci, kakor pravimo samozvanim varuhom nacionalne substance, doslej navajeni na relativno vpliven položaj v družbi, ugotavljajo, da njihovega servisa ne država ne javnost (državljani, ljudstvo, narod) ne potrebujeta več tako zelo. Najlepši je primer slovenskega vladnega Urada za jezik, ki je zaradi nesoglasij v vseh segmentih družbe obsojen na vegetiranje in nikakor ne more izpeljati svojega osnovega dejanja, to je zakona o jeziku. Humanistična skrb za jezik in literaturo, ki sta bila paradna konja nacionalne kulture, se očitno artikulira samo na načelni, programski ravni, v praksi pa si je nacija določila druge prioritete.

Poslanstvo poklicnega humanista je slej ko prej konservativne narave. Gre mu za osmišljanje nacije, potrjevanje in utrjevanje njene identitete, nego in osveževanje kulturnega spomina in tradicije, zaščito in varstvo nacionalnega kulturnega interesa ter obrambo pred tujim in drugim. Vse te muzealske dejavnosti so v bodečem nasprotju z gesli sodobnega sveta. Filozof Taras Kermauner vsako leto napiše deset knjig o slovenski dramatiki (do zdaj se jih je nabralo blizu 70), v katerih je rdeča nit ukinjanje identitetnega mišljenja ter odpiranje za drugo in tuje. Na velikih plakatih ob cestni vpadnici v slovensko prestolno mesto Ljubljano prebiram gesla Vsi drugačni vsi enakopravni, cele številke revije Deutschland, ki mi jo prijazno pošilja na dom "stric Alex", so v duhu preseganja interesa za lastno nacionalno potrjevanje in ohranitev. Interpretacije romanov so pred desetletji na široko govorile o samospoznavanju in samopotrjevanju, ki da sta smisel tako junakovega delovanja kot bralčevega branja. Danes izhajajo interpretacije iz drugačnega razumevanja literarne fikcije: ta naj bi bila nekakšen laboratorij oziroma poligon, kjer se bolj sproščeno kot kje drugje (sproščeno zato, ker bralca zaradi fikcijskega značaja neposredno ne zavezuje za akcijo) iščejo alternativne rešitve človeškim problemom. Od zapredenosti vase k odprtosti za drugo.

Ameriško obnašanje po lanskem terorističnem napadu na New York in Washington vzbuja skrb, da se utegne odpiranje za drugo in k drugačnemu ustaviti. Izbruh ameriškega patriotizma ni v ničemer različen in manj nevaren od izbruhov nacionalizmov v drugih delih sveta. V obeh primerih gre za užitek v identiteti, v "našosti", in v slepoti za tuje, drugo in drugačno. Humanisti se v svetu identitetnosti (nacionalne, domovinske, kulturne, civilizacijske ...) sicer dobro znajdemo, saj smo jo pomagali utrjevati, nisem pa prepričan, da je to naša prava in perspektivna vloga za prihodnje.

Katere so spremembe, ki jih napoveduje naslov referata?

  1. Spremenil se je okvir, v katerem se je dogajala literatura. Njen nekdanji privilegirani položaj so zasedle nove kulturne dejavnosti, na čelu s športom, estrado in duhovnostjo (ezoteriko). Celo znotraj umetnosti literatura nima več prvega mesta. Pred kratkim je slovenskemu publicistu uspela naslednja podoba: kakor je kraljica med športi atletika, tako je kraljica med umetnostmi poezija (literatura); zanima se v današnjih nefevdalnih časih za obe ostareli dami le še malokdo.
  2. Literatura je hendikepirana, ker od nje pričakujejo, da se bo preselila iz starega stanovanja, to je iz knjige v nove medije. Tehnološki val je pogoltnil listkovne knjižnične kataloge, slovarje in enciklopedije, trenutno prežvekuje časopise (nekatere znanosti so svojo periodiko že kompletno digitalizirale) in se je lotil učbenikov. Zato bi bilo predrzno domnevati, da se bo pred romanom kar ustavil.
  3. Tradicionalni literarni sistem se je vzpostavljal na pojmu ekskluzivnosti, zato je v njem kritika, ki je imela nalogo vrednotenja in izbire (selekcije) – ta naj bi pomagala oblikovati nacionalni literarni kanon –, ena najpomembnejših dejavnosti v sistemu. Ni slučaj, da je do prvih tehtnih kritiških spisov na Slovenskem prišlo, še preden so se sploh pojavili literarni izdelki, ki bi jih bilo mogoče ocenjevati. Današnja družba ne vztraja več pri selekciji in "kultiviranju" in dovoljuje sočasno eksistenco množici različnih kulturnih proizvodov. Poglobljeno recepcijo izbranega dela po nasvetu kritiške avtoritete je zamenjalo poljubno preklapljanje med kanali na televiziji in radiu z daljinskin upravljalcem.
Odgovornost za navedene spremembe nosi razvoj informacijske tehnologije, ki je odprl prostor za lagodno, enostavno in nezavezujočo participacijo javnosti (ljudstva) pri odločitvah v kulturi. Zahteva javnosti po upoštevanju njenega glasu je na oficialno kulturo delovala šokantno. Zadnja taka izkušnja v mojih krajih je tekmovanje za evrovizijsko popevko. Javnost je hitro dojela priložnost, ki ji jo ponuja sistem telefonskega glasovanja in je s fascinantnim številom klicev na državno televizijo izglasovala svojo zmagovalko. Odločitev ljudstva je bila seveda drugačna od "uradne" ekspertne presoje in prišlo je do škandala, v katerem se je jasno pokazalo, kako drugače kot v preteklosti bodo v kulturi razporejene moči v bodoče.

Čeprav pogosto beremo o dvomu, da bi bili novi mediji bolj demokratičen medij od klasične knjige (saj so enako ali še bolj dostopni za posredovanje in utrjevanje posameznikove manipulativne moči), je res, da se bolj kot drugi prilegajo dobesednemu pojmovanju demokracije. Demos kratein pomeni v grščini vlado ljudstva, kar se v politiki dokazuje z mehaničnim pravilom enega glasu na odraslega posameznika. Kar se zdi že nekaj časa v politiki samoumevno (da glas desnega ekstremista velja enako kot glas levega ekstremista, glas pametnega enako kot glas neumnega), se v literaturi, kulturi, šoli in znanosti le počasi uveljavlja. Prednjačijo pri tem spet Združene države Amerike. V nekaterih deželah zvezne države Kansas je pred dobrim letom svet staršev začasno dosegel, da so pri biologiji prepovedali nauk o evoluciji in ga nadomestili z bibličnim naukom o stvarjenju.

Nemenil sem se pokazati še, kako konkretno naštete spremembe vplivajo na predmet mojega poklicnega interesa, na slovensko literaturo in na mojo stroko literarno vedo v obeh njenih vejah, šolski in raziskovalni.

  1. Število literarnih naslovov stagnira, število bralcev na literarni naslov pa je vedno manjše. Letno izide v Sloveniji 4000 knjig, od česar je okroglo 50 romanov in 200 pesniških zbirk. Proda se od 200 do 1000 izvodov posameznega naslova, kar ni primerljivo z nakladami in prodajo alternativnih umetnosti: domači kantavtorji in domači filmi beležijo vsaj desetkrat večji odziv. Vedno več avtorjev se naveliča čakati na državne subvencije in na dobro voljo urednikov ter knjige izda v samozaložbi in v spletni obliki na internetu.
  2. Šola postaja zaradi svoje inertnosti pravzaprav edini rezervat, geto, v katerem literatura sploh še lahko živi. V šolskem programu ima literatura zaenkrat še privilegiran status. Pri predmetu slovenščina (ki ustreza predmetu Deutsch v nemških šolah) naj bi ji bilo odmerjeno nekako polovico razpoložljivega časa,vendar so vedno bolj glasni predlogi, da bi dolgočasno literarno klasiko nadomestili s besedili praktičnega sporočanja ali vsaj z bolj popularnimi vsebinami.
  3. Literarna veda je vedno del svojega ugleda črpala iz ugleda svojega predmeta. Kvalitetnejša dela je intepretirala, večja je bila njena relevanca. Z vedno manjšo odmevnostjo literarne klasike oz. t. i. kanonizirane literature se je ustrezno zmanjšal tudi ugled literarne vede. Pomenljivo je, da se je največji del podiplomskih študentov književnosti na naši fakulteti usmeril v literarno didaktiko in s tem izpričal, da je šola eno izmed zadnjih zatošišč knjižne literarne kulture. V šolo se zatekajo celo do zdaj do nje zelo vzvišeni literarni komparativisti.
Tradicionalna kultura se na civilizacijske spremembe odziva z obrambno držo. Odkrito se izreka proti demokraciji, češ da je literaturi tuja in neprijazna. Najbolj prevajani sodobni slovenski avtor Drago Jančar nostalgično omenja fevdalne, absolutistične in diktatorske čase, v katerih je literarna beseda še nekaj pomenila in je lahko mobilizirala za družbeno akcijo. Tradicionalna kultura rivalske medije anatemizira, češ da prispevajo k duhovni lenobi, da manipulirajo in odtujujejo. V Reviji o knjigi, ki ji najbrž tečejo zadnji meseci, je osrednji prostor posvečen fetišiziranju knjige in geslom o samozadostnosti lepega slovstva v stilu: literatura ne bo nikoli umrla, literatura bo živela, dokler bo na svetu en sam bralec, itd. Avtorji stavijo, tako kot vinogradniki, na ekskluzivnost. Zadnji dokument takega obnašanja je izdaja ene najbolj znanih pesnic Svetlane Makarovič, ki je tanko pesemsko knjigo izdala v pičlih 100 izvodih po butični ceni 200.000 SIT (900 EUR), kot da bi hotela povedati, kako malo ji je mar za bralca.

Resnici na ljubo povejmo, da v zgodovini naše civilizacije literatura ni imela tako visokega mesta, kot smo ji ga pripisovali zadnjih 200 let, ko je bila glavni dejavnik nacionalnega ozaveščanja, saj jo je marsikateri učeni pregled umetnosti v srednjem veku brez škode spregledal, da o njenem obrobnem pomenu v drugih kulturah niti ne govorimo. Danes se je vplivnost literature spet skrčila, tokrat v korist novih panog in medijev: športa, glasbe, televizije, računalnikov.

Humanisti smo znani kot patentirani nergači. Da ne bo ostalo samo pri nerganju, žalostnih tožbah in vzdihovanju nad dobrimi starimi časi, bom povedal, kakšna naj bi bila po mojem strategija za ohranitev literature, literarnega študija in raziskovanja. Humanisti se moramo naučiti živeti ob alternativnih medijih in v njih, se odpovedati zmrdovanju nad popularno lahko književnostjo, saj spontan bralski konzum sloni večinoma na njej, in literarni študij bi morali popestriti s ponudbo tečajev ustvarjalnega pisanja za priučevanje pisateljskih veščin. Ker natisnjeno besedilo ni več primarni komunikacijski kanal ne v literaturi, ne v znanosti, ne v izobraževanju, se mora akademska humanstika, ki jo opredeljuje globoko zakoreninjena intelektualna konzervativnost, odpreti izzivu novih komunikacijskih tehnologij, če noče, da jih bo zlorabil kdo drug. Načitanim literarnim sladokuscem je v užitek, kadar jih povprašajo za estetsko sodbo. Njihova avtoriteta sloni na prepričljivi argumentaciji izbire med pravim in napačnim, primernim in neprimernim, lepim in grdim. Ker se svet vedno hitreje spreminja in z njim tudi veljavnost naših presoj, čeprav se nam zdi, da so "večne", se bo treba naučiti pojave literarnega sistema opazovati brez vrednostnega metra in brez želje po selekciji del po kvaliteti.

Literarni teoretik Siegfried J. Schmidt je leta 1992 napovedoval, da bo literarna veda postala del empiričnih kulturnih študij ali pa se bo popolnoma marginalizirala. V Ameriki se se oddelki za primerjalno književnost res preimenovali v oddelke za primerjalno kulturologijo, literarni študij v okviru evropskih nacionalnih filologij pa se še nekako drži in bo živ, dokler bo del nacionalnih reprezentativnih mehanizmov. Literarna zgodovina je kot tvorec nacionalne kulture zadolžena ustvarjanju nacionalnega literarnega kánona in potrjevanju nacionalne samobitnosti ter identitete, kar omejuje njen spoznavni domet ter objektivnost. Da bi omejenost presegla, se mora ukloniti civilizacijskim spremembam, ki zahtevajo od literarne vede naslednje:

Pripravljeno za simpozij Wissenschaftsdialog in Südosteuropa: Forschunginitiativen in den Geistes- und Sozialwissenschaften, Bukarest 12.–14. April 2002.

Postavljeno na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/bukar_slo.html 5. aprila 2002.