če se vam zdi, da je bilo tekmovanje težko, vas občutek ne vara. Zase vam priznam, da najbrž ne bi dobil nobenega priznanja, če bi mi poslali nepripravljenega pisat test. Avtorji, ki ste jih mesece dolgo študirali, so lahko veseli tako natančnih bralcev – ne vem, če se tega dovolj zavedajo –, po drugi strani pa se mi smilijo, ker biti izpostavljen taki vojski prizadevnih interpretov lahko spominja na vsestranski zdravniški pregled, ki zna odkriti tudi kakšno pisateljsko površnost.
Čeprav gre za slovesno priložnost, ne bi rad zamolčal skrbi, ki me navdaja ob Cankarjevem tekmovanju. Skrb zadeva resnobno vzdušje prireditve. Seveda, brez resnosti ni uspeha. Tudi na Milijonarju ali v Najšibkejšem členu si ne bi nihče prislužil nagrade, če bi vse vzeli samo za zabavo. Kljub temu: ali se vam ne zdi, da literatura, takoj ko postane predmet, ob katerem merimo svoje moči, izgubi nekaj od lastnosti, zaradi katerih jo imamo radi? Ali pa mogoče pretiravam, ker se mi je v spomin preveč zadrla zadnja, najbolj zoprna faza tekmovanja, to je pritožbeni postopek? (Mimogrede: veliko pritožb je bilo rešenih ugodno.)
Dragi zlátniki in srebŕniki, čestitam vam za uspeh, čestitam tudi vašim mentoricam (in med njimi posameznemu mentorju) in vsem skupaj želim, da zaradi Cankarjevega tekmovanja ne bi pozabili, da so leposlovne knjige napisane v prvi vrsti zato, da bi ob njih uživali.
Miran Hladnik