za copate že veš, druga koristna navodila pa so tule.
Kulturnega programa, slovesnih besed in podobnega utrujena organizatorja nista pripravila in čisto od tebe samega je odvisno, kako boš preživel ure pri nas. Med povabljenimi boš našel take, ki jih poznaš, lahko pa se s kom tudi na novo seznaniš. Za prvo lakoto in žejo jemlji z miz in iz hladilnika in si toči po mili volji, na topel grižljaj (telečja obara in palačinke) pa bodo klicali vsaki dve uri v sosednjo gostilno. Šnopec z napisom Žganje je domači proizvod: iz verzov na nalepki se poučiš, katero drevo je dalo sad zanj. Belo vino je v svoji zidanici na Veselici nad Metliko napravil stric Marijan, potem ko smo ga do suhega stisnili sami. Rdeče vino je šmarnica in ga je pripeljal nekdo s Kozjanskega.
Če bo lepo vreme in če boš razpoložen, ženi partnerja ali družinico na kratek izlet. Do razglednega Stolca je 2 kilometra ali pol ure hoda, glej črtež spodaj: greš proti vzhodu ves čas ob robu gozda in ob robu planote. Upehan najdeš v vpisni omarici primerno okrepčilo. Ako jo mahneš od gostilne čez Zgornjo Dobravo in naprej po sredini, prideš na razgledno točko Vreče (1700 m poti), od koder se zazreš od zgoraj dol na Savo nad Globokim.
Najbolj razgledna točka v bližini je Jamnik. Mira gre nanj, kadar le more, od Iskre v Lipnici eno uro, ti pa boš raje sedel v avto in se odpeljal skozi Kropo in navzgor proti Dražgošam in opravil peš le zadnjih dvesto metrov do cerkvice sv. Primoža (831 m).
Prepričana sva, da te bo lepota kraja navdušila in se boš drugič vrnil še bolj planinsko našpičen. Takrat jo boš ubral iz Krope po markirani poti na Vodiško planino, kjer v Partizanskem domu (1108 m) postrežejo z okusnimi preprostimi jedmi: pasulj, golaž, ričet, pecivo, ali pa z Jamnika na razgledno Kroparsko goro (1307 m). Če nas ne bo doma, priporočam kar vse gostilne v okolici: pri Kovaču v Kropi postrežejo bolj malo, a tisto fino in v pravem ambientu, pri Jarmu v Kropi imajo veliko izbiro, v Mlinu v Kamni Gorici se jejo dobre postrvi in pice, v Podnartu in Otočah imajo srbske dobrote (oče vedno naroči leskovački uštipak in prebranac), pri Slavki v Podbrezjah si privoščimo obilno in poceni dnevno kosilo, v ribiški koči v Bistrici pa konec tedna pripravljajo najboljše ribe. V razgledni planinski koči na Taležu (na cesti proti Vodiški planini na Jelovici) je nov kuhar, ki se hvali, da napravi najboljšo tunko na svetu. Midva malicava, kadar nama za kuho zmanjka časa, kar v sosednji gostilni pri Marički; zelo so jo pohvalili tudi vsi naši delavci.
Kulturno zainteresirani naj se poda na bližnji britof. Zvon cerkve sv. Križa, ki pa jo imajo vsi za cerkev sv. Roka, ker je za svetega Roka na Dobravi semenj, milo doni, ponoči in ob raznih svetih priložnostih pa odločno prepogosto in preveč naglas. Celo življenje že živimo v neposredni bližini cerkve, ampak v Stražišču je bil zvonik višji in je zvok neslo čez nas, tule pa ne. Na cerkvenem zidu ugledaš nagrobnik matere Jakoba Aljaža, ki je nekaj let tu služboval.
 |
 |
 Stane Žagar |
Druga znamenita točka na pokopališču je spomenik padlim, s Stanetom Žagarjem, ki je v vasi učil Mirinega očeta in tete, na prvem mestu; Žagar je sicer padel na Planici pod Lavtarskim vrhom pri Kranju. Več let je na Dobravo hodil maševat Janez Jalen (1891–1966). Na sliki levo ga vidiš tik ob naši Miri, ki je od njega prejela sveto obhajilo. Jalnovi Vozarji (1959), drugi del trilogije, ki jo začenja Ovčar Marko, se dogajajo v krajih okrog nas: v Ljubnem, na Otoku, v Podbrezjah v 18. in 19. stoletju. Kunsthistoriki se v Vozarjih lahko poučijo, kako je nastajala slikarija Leopolda Layerja na Brezjah in o Mariji Udarjeni v Ljubnem.
Podbrezje slovijo kot kraj, v katerem je župnikoval poznejši ameriški misijonar Franc Pirc. V Minesoti v ZDA se po njem imenuje mesto Pierz, slovenski leksikoni pa ga cenijo kot začetnika sadjarstva na Slovenskem; pri cerkvi ima spomenik. Za slaviste je zanimiva njegova celih 60 oktav dolga verzifikacija o Indijancih iz plemena Čipeva, v katero je med slovenščino vpletal pasuse v osmih drugih jezikih, ki jih je govoril. Za zgled dve kitici:
Eno varno pokrivalo
Le pokriva ledja zgolj,
In le majhno zagrinjalo
Ima tu obojni spol.
Živeža jim vedno manjka,
Zver in ribe jih rede,
Kadar jim pa tega zmanjka,
Vsi od lakote medle.
(F. Pirc, "O Čipevcih v Minesoti",
Zg. Danica 1853, 61.)
Sicer je Pirc v Ameriki izdal celó knjigo o Indijancih: kar v nemščini, kot je bilo očitno v tistih časih običajno. Marc Greenberg predlaga pobratenje med Pierzom in Podbrezjami, ker sta kraja približno enako velika. V sveži številki revije National Geographic berem, da je za razliko od drugih plemen Čipevcev še nekaj na svetu; morda celo po Pirčevi zaslugi.
 |
 |
Vesel sem bil, ko sem na pokopališču v Ovsišah pri Podnartu lani našel ohranjen nagrobnik pesnika Jožefa Žemlje, ki je z epom Sedem sinov (1843) tekmoval s svojim sodobnikom in rojakom Francetom Prešernom. Kot silnega slovanskega patriota ga je pri Prešernovem Krstu motilo, da je ep v bohoričici, in potrošil je premoženje, da je svojo pesnitev dal tiskati v tedaj pri nas še novi "češki pisavi", kar je že na daleč izkazovalo njegovo slovansko usmerjenost. Ni čudno, da je imel zato težave s cenzuro. Prešeren jih pri Krstu ni imel. Kdor želi o tem brati več ali celo uživati v Žemljevi pesnitvi, se bo doklikal do lokacij http://www.ijs.si/lit/sedem.html-l2 in http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/j_zemlja.html.
 Joža Lovrenčič |
 Mimi Malenšek |
 Josip Lavtižar |
Že pred drugo svetovno vojno ji je uspela "povest iz zgodovine gorenjskega železarstva" V starodavnih časih; dogaja se v Bohinju, na Pokljuki in tudi v Kropi in tematizira nemško-slovensko gospodarsko rivalstvo. Ko smo že pri Kroparjih: eden, ves uporniški, nastopa v popularni povesti Gregorja Žerjava iz leta 1910 o ljubezni med kmetom in ciganko, s privlačnim naslovom Črna žena.
Od zgodovinskih lokacij omenimo še Pusti grad nad Lipnico (ob cesti proti Radovljici); samostojno povest mu je leta 1939 posvetil Josip Lavtižar (Lipniški grad pri Radovljici: Zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja), igro Pusti grad pa pisateljica Polona Škrinjar. Na oni strani pod gradom je vas Ravnica, ki se je še pred 20 leti imenovala čisto drugače: Mošnja. Je iz samo treh hiš in to so prav tiste hiše, ki jih popisuje Prešeren v baladi Ponočnjak:
Stoji, stoji samoten kraj,
soseska iz treh hiš,
stoji vas Mošna, kjer do zdaj
ni znan bil fantov vriš.
In tam cvete ko lilje cvet
nevidene ljudem,
Alenčica roža deklet,
le znana mal' očem.
Alenčico v baladi hoče zapeljati razuzdan "devištva tat", pa ga na poti k njej dobi v pesti zlodej in ga najdejo naslednji dan mrtvega. Znano je, da je Prešeren s ponočnjakom meril na svojega svaka, ki je bil znan kot hud ženskar in ki je povrhu prikrajšal Prešerna za dediščino po starših.
Prebivalci so očitno pozabili na svojo literarno slavo in iz sramu nad nespodobnim imenom svojega kraja (zato si ga je Prešeren najbrž sploh izbral za dogajališče balade) dosegli preimenovanje v Ravnico. Ne v Ravnici, ampak še v Mošnji se je takoj po koncu druge svetovne vojne zgodil žalostni poboj ujetnikov, ki so jih v Radovljici sneli z vlaka proti Ljubljani. Danes gre skozi Ravnico kolesarska pot, ki preko Fuksove brvi čez Savo po bližnjici pripelje do Radovljice.
Iz Kamne Gorice je bil politik in pesnik Lovro Toman (1827–1870), bleiweisovec in mož dražestne Josipine Urbančič Turnograjske. Tudi Milan Kleč izvira iz Kamne Gorice. Pa slavist in pisec spremnih besed Blaž Tomaževič.
Najbolj znana popisovalka Lipniške doline je pisateljica Polona Škrinjar. Knjige izdaja pri Kmečkem glasu in pri Prešernovi družbi.
Kdor je prvič v teh koncih, naj obišče kovaški muzej v Kropi in čebelarski muzej v Radovljici.
Še dva varnostna ukrepa
Na balkonih so za zelo majhne otroke ograje lahko nevarne, zato pazite, da ne smuknejo skozi. Druga nevarna točka je stopnišče, ki še nima ograje [tu je bil do 20. 5. 2005, ko je bila ograja končno narejena, zajedljiv stavek na račun obrtnikovega zamujanja, ki ga zdaj nadomeščam s pohvalo lepi in, upam, da poceni (računa še nimam v roki) izvedbi]. Z nastavitvijo oken in vrat smo imeli že obilo težav, zato priporočam, da jih ne odpirate in zapirate preveč.
Še ideja za dve igri, eno koristno in drugo zabavno.
Oseba, ki je navajena delati z otroki, najbolje kakšna učiteljica, postroji prisotne iger željne otroke v vrsto tesno enega zraven drugega. Otroci se primejo za roke in z drobnimi ritmičnimi koraki v ravni vrsti med prepevanjem pesmi Jurčku bomo pomagali ... poteptajo nasuto zemljo okrog hiše; tako bo pripravljena za sejanje trave.
Odrasli pa se lahko gredo igre Rock Otočec. Igra poteka tako, da nekdo s cevjo za zalivanje razmoči zemljo pred hišo in povabi vse ustrezno razpoložene, da se povaljajo v njej. Da se pri tem ne bi delala škoda na oblačilih, je taista priporočljivo sleči. Igri se odvijata le ob lepem in toplem vremenu.
Mira+n
Postavljeno na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/dobrava.html 6. oktobra 2004, nazadnje dopolnjeno 27. 10. 2005.