Svojo literarnozgodovinsko pot sem res začel s študijami o trivialni literaturi. Zamikala me je, ker je bila še neraziskana, saj sta se tako šolska kot akademska literarna zgodovina ukvarjali samo z najbolj zvenečimi imeni, na kratko pa sta opravili s preostalo večino literarne produkcije. Zanimala so me pravila, po katerih se je ravnala literarna veda, ko je nekaterim delom blagovolila vstopiti v svoj hram, drugim pa vstop prepovedala oziroma o njih molčala. Literarna veda v svetu je za trivialno literaturo (danes raje uporabljam izraz lahka literatura) pokazala interes, ko je nekje v 70. letih dojela, da o literarnem sistemu več povedo tista dela, ki jih ljudje največ prebirajo, kot pa tista, ki so po mnenju strogih estetskih sodnikov najboljša. Študij danes nepoznanih avtorjev, ki so nekdaj skrbeli za bralno kulturo med Slovenci in usmerjali njihovo privatno in javno obnašanje, mi je prinesel spoznanje, da ne gre vedno za slaba, diletantska dela, ampak da so bila izbrisana iz spomina zato, da bi lahko namesto njih zasijali konkurenčni literarni koncepti. Prešeren je tako 20 let po smrti izrinil s scene Koseskega, Levstikov Martin Krpan je zasenčil popularnega Mlinarjevega Janeza, ki ga je napisal štajerski avtor Ferdo Kočevar, naturalisti so v korist Govekarja izločili iz igre pisateljico ženskih romanov Pavlino Pajkovo in podobno. Razlogi so bili pogosto zelo banalni: včasih je bilo dovolj že to, da avtor ni bil s Kranjskega ali pa ni pripadal osrednji literarni skupini, ki je bila praviloma liberalno orientirana. Kot trivialno so vladajoči literarni krogi zavrnili vse tisto, kar ni ustrezalo njihovemu interesu, ta pa je bil odvisen od njihove nazorske pripadnosti. Po oblikovni plati meje med elitno in trivialno literaturo sploh niso tako zelo jasne, kot bi se nam rado zdelo, sicer bi ne moglo občasno prihajati do prevrednotenja posameznih avtorjev. Prav nič ne verjamem v enkrat za vselej določene in večno veljavne kriterije literarne umetniškosti -- prevečkrat smo bili že priča njihovim spremembam. Zato tudi nimam nikakršne želje po nekdaj prestižni vlogi estetskega razsodnika, ki bi "ločeval ljuljiko od žita", visoko in nizko, pravo in lažno, umetnost in šund in določal, kaj naj ostane v literarnozgodovinskem spominu in kaj naj obvezno prebira šolajoča se mladež. Ločevanje literature na dva kupa, enega ogromnega z napisom trivialno in enega majcenega z napisom elitno, je prazno in neproduktivno početje. Neselektivno me zanima vse, kar je bilo napisano pod znamko literatura. Ker je večina tega pač po logiki stvari (kdo pa bo držal v glavi vsa preštevilna avtorska imena in literarne naslove) namenjena pozabi, je mogoče reči, da se ukvarjam povečini s trivialno literaturo. Hvaležen sem, da sem v literarno vedo vstopil skozi raziskovanje lahke književnosti -- ob tem delu so se mi namreč bolj zavezujoče, kot bi se sicer, odprla važna vprašanja o temeljnih principih, metodah in smislu literarne vede.
2. Zdaj ste redni profesor na slovenistiki FF, eden nosilcev literarnozgodovinskega programa na tej znanstveno-pedagoški ustanovi. Do sedaj niste bili vključeni v pisanje kakšne literarne zgodovine, tudi pri zdajšnji, ki jo pod naslovom Slovenska književnost 1--3 izdaja DZS, ne sodelujete. Kako da ste se tako očitno odtegnili temu sicer res zahtevnemu, a prepotrebnemu delu?
Pri literarni zgodovini, ki jo je pripravila DZS, ne sodelujem, ker sem si novo literarno zgodovino zamišljal drugače. Prva naloga literarne zgodovine je bila do zdaj na Slovenskem utrjevati literarni kánon, torej odbrati "večno" od "enodnevnega". Čeprav je delo hvalevredno zlasti za vse šolske porabnike, za morebitne prevajalce in splošne kulturne interesente, sam v postopke selekcije in v tradicionalni periodizacijski aparat nimam zaupanja. Periodizacijski pojmi izhajajo iz umetnostno- in duhovnozgodovinske prakse in so bili uporabni za klasifikacijo izbranih vrhunskih del v preteklosti, za emancipirano obravnavo tekoče literarne produkcije pa so neprimerni. Čisto odveč so npr. standardna razglabljanja, ki se neživljenjsko naselijo tudi v šolske obravnave, ali je neko delo romantično ali realistično, ali je modernistično ali postmodernistično, saj avtorji večinoma ne rečejo, preden primejo za pero: "No, pa napišimo eno postmodernistično delo," ampak kvečjemu: "No, pa popišimo tole nenavadno ljubezensko zgodbo." Svojo poklicno energijo vlagam v literarno zgodovino, ki bo organizirana po žanrih in ne po periodizacijskih pojmih ali po avtorskih bibliografijah. Zgled korpusnega pristopa sta moji obravnavi velikih slovenskih žanrov zgodovinskega romana in kmečke povesti, v veliki meri dostopni tudi na spletu. Ker analize besedilnih korpusov zahtevajo skupinsko delo, za sabo pa nimam kakšne čete literarnozgodovinskih jogrov, na celoten literarnozgodovinski pregled seveda ni računati. Po kapitalnih monografskih panoramah tudi ni več tako velike nacionalne potrebe kot nekdaj, saj se sodobna nacija praktično ne utemeljuje več v literaturi. Za velikimi projekti te vrste tiči in jih osmišlja vsepovezujoča ideja literarnega razvoja, to je predstava, da literarni sistem deluje po razvojnih principih, ki so vgrajeni vanj. Model je bil veljaven za tisti del literature, ki je imel usodno vlogo pri konstituiranju narodov in nacionalne ter svetovljanske kulture. Takoj ko literarno berilo premislimo v razmerju do splošnega bralca, ki ne bere iz nacionalne dolžnosti in iz potrebe po kulturni rasti, temveč za razvedrilo, se izkaže neuporabnost ideje literarnega razvoja in se porodi dvom v smiselnost takega projekta. Moje teme in metode se najbrž niso dovolj dobro ujemale z uredniškim konceptom zadnje literarne zgodovine, zato pa me tudi niso zelo vroče nagovarjali za pisanje kakšnega od poglavij.
3. Kriza v slovenski literarnozgodovinski vedi je znana, znani so tudi kadrovski problemi na vaši slovenistiki. Dve desetletji ste na oddelku in ste od blizu spremljali razmere: ali so razlogi za splošno krizo slovenistike v ideološkopolitičnih pritiskih preteklih desetletij? Koliko so krizo povzročala vstopanja najrazličnejših raziskovalnih metod oziroma sistemov in kolikšen delež ima pri poglabljanju krize menjava generacij?
O krizi v slovenski literarni vedi smo se obilno razgovorili na slavističnem zborovanju leta 1998 in ob drugih priložnostih. To je bil trenutek menjave generacij, ko je pet učiteljev naenkrat odšlo v pokoj, za nasledstvo pa niso vsi pravočasno poskrbeli; eno od teh mest še danes ni zapolnjeno. Razlogov za nenadno kadrovsko stisko je bilo več. Nekaj je k njej prispevala prezgodnja smrt dveh kolegov iz vmesnih generacij, nekaj odhod nekaterih naslednikov na manj izpostavljene pozicije na sorodne inštitucije, nekaj pa nezaupljivost in izbirčnost (vendar po moji presoji ne ideološka) pri iskanju nasledstva, povezana s človeško razumljivo željo obdržati vajeti še dalje v svojih rokah. Ker je bila vladna uredba o nuji upokojitve tokrat nepopustljiva tudi do akademske sfere, se je pri posameznih učiteljih pojavil občutek odrinjenosti in dobil izraz v zagrenjenih izjavah o propadu v slovenski literarni vedi. Situacija je bila podobna tisti, ki jo popisuje Kersnikova zgodba Mačkova očeta in jo jedrnato povzema kmečki pregovor Meni luč, tebi ključ. Kadrovsko se zadeve na literarni zgodovini postopoma urejajo; delo mlajših in najmlajših kolegov vzbuja zaupanje.
Globlja kot kadrovska je kriza mesta literarne vede v družbi, kar pa ni samo slovenski problem, ampak lahko enake tožbe prebiramo tudi pri največjih nacijah. Literarna veda, ki je skupaj s svojim predmetom literaturo več kot stoletje dolgo reflektirala nacionalno eksistenco, danes preprosto nima več vloge osrednjega interpretativnega mehanizma nacije, čeprav publikacijske priložnosti, kot je tale serija intervjujev, vzbujajo iluzijo o nasprotnem. Nostalgija za minulim ugledom in elitistično literarno in kulturno brambovstvo oz. kulturni pesimizem, bodisi nacionalni ali svetovljanski, ki je še kako priljubljen med humanisti, so danes neučinkovite drže. Literarna veda ima po mojem na voljo prostor med dvema skrajnima možnostima. Za eno skrajnost se bo odločila, če bo vztrajala pri tradicionalni retoriki in svoj ugled vezala na reprezentativne nacionalne rituale, za drugo pa, če se bo taki neposredni službi narodu odpovedala, začela staviti na svoj znanstveni status in se prepoznavati kot eno izmed običajnih poglavij zgodovine. Za katero vlogo se bo odločila, je težko predvideti. Še najbolj verjetno se zdi, da se bo diferencirala in bo en njen del izraziteje nacionalno reprezentativen (za potrebe kulturnega praznika, za nacionalno enciklopedijo ipd.), drugi bo šel v smer šolske uporabnosti, kjer bo prihajalo do kompromisov med kanoniziranimi avtorji in upoštevanjem popularnih bralskih interesov, tretji pa se bo poznanstvenil, s tem ko bo posegel po družboslovnih in psiholoških metodah ter metodah drugih empiričnih ved. Kot "literarni tehnolog" bom najbrž pristal v tretji skupini, ne da bi hotel oporekati trenutni koristnosti prvih dveh frakcij.
V slovenistiki je v navadi izrekanje zahteve po privilegiranem položaju v razmerju do drugih znanstvenih strok, pač zaradi njenega nekdanjega pomena za nacionalno istovetnost in samobitnost. Sam se bojim, da privilegiranost in skrb za ohranitev posebnega statusa zavajata. Relevantnost stroke naj se ne izkazuje v sklicevanju na nekdanji pomen literature za nacijo, ampak v korektnih odgovorih na vprašanja, kot so npr.: s kakšnim namenom so v preteklosti literarna dela nastajala, kako jim je uspelo uresničiti namen, ali zakonitosti, po katerih so se svojčas ravnala, delujejo še danes. O naštetih in drugih dilemah poteka v slovenski literarni vedi sprotna in živa debata; njen spletni del sam dejavno usmerjam. Tudi množični odziv literarnih zgodovinarjev v tejle seriji je znamenje, da nočemo obtičati na robu družbene pomembnosti, kamor nas potiska sprememba pismenosti, to je premik od knjižne k slikovni kulturi.