V 1. polovici 19. stoletja sta izšli dve epski pesnitvi, Franceta Prešerna "povest v verzih" Krst pri Savici (1836) in "povest v pesmi" Sedem sinov (1843) Jožefa Žemlje (1805–1843). Žemlja je dejanje postavil na slovanski jug in demonstrativno izbral za natis novi ilirski črkopis namesto "separatistične" bohoričice, da bi pokazal na svoje ilirsko in panslovansko prepričanje, ki ga je pri Prešernu pogrešal. Obenem pa je v obliki alegorije polemiziral z utemeljiteljem panslovanske ideje Janom Kollárjem, proti kateremu je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih.
Ko sem v slovenski bibliografiji zasledoval usodo pripovedne vrste povest, sem naletel na čudno dejstvo, da je bila vrstna oznaka v podnaslovu izvirnih slovenskih del najprej uporabljena pri dveh verznih besedilih, Prešernovem Kerştu per Şavizi, "povésti v versih" (1836) in pri Jožefa Žemlje "povésti u pésmi" Sédim sinóv (1843),1 ki je izšla sedem let kasneje. Istega leta kot Krst je po prepričanju slovenske literarne zgodovine izšla tudi prva slovenska povest, Janeza Ciglerja Srezha v' nesrezhi. Da gre za prvo slovensko povest, je bilo mogoče določiti šele precej kasneje, ko se je izraz povest že dodobra zasidral v slovenski bralski zavesti; leta 1836 Janez Cigler namreč še ni vedel, da je napisal prvo slovensko povest, saj je svoje delo v podnaslovu označil samo kot "popisvanje zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov: poduzhenje starim in mladim, révnim in bogatim".
V prvi polovici 19. stoletja se je izraz povest uporabljal v publicistiki za novice, podobno kot se je v tak neliterarni namen v italijanščini svojčas uporabljala beseda novella.2 Pod naslovi leposlovnih del se je sicer povest začela pojavljati že pred Prešernom in Žemljo, vendar je šlo večinoma za krajše prozne izdelke, daljša prozna dela s takim podnaslovom pa so bili prevodi in priredbe. Oznaka povest se je v 30. letih prilegala priredbam švabskega pisatelja Christopha Schmida, pri katerem se je uveljavil podnaslov "povest iz pisem Kristofa Šmida".3 Za izvirno knjižno pripovednoprozno delo je bila pred 1850 povest uporabljena pravzaprav samo enkrat, in to pod naslovom prvega daljšega primerka slovenskega zgodovinskega pripovedništva, Franca Malavašiča pripovedi Erazem iz Jame, "povésti iz petnajstiga stoletja" (1845). Naslednji izvirni primerek je bil šele 1857 anonimna "domača povest" Poštena Bohinčeka v Benetkah.4 V 60. letih je končno izvirna povestna produkcija dobila zagon;5 najbolj zavzeto pri Mohorjevi družbi.
Kako neutrjeni so bili kljub postopni prevladi povesti izrazi za pripovedno prozo, je mogoče opazovati pri svetniški pripovedi o Genovefi, ki je bila v 19. stoletju večkrat ponatisnjena. Najzgodnejša vrstna oznaka zanjo je bila leta 1800 in 1818 "historia".6 Dvajset let kasneje je pripoved v Malavašičevem prevodu spravljena pod oznako "povest".7 1857 se v podnaslovu pojavi izraz "perpovest",8 od petega natisa pri Giontiniju 1882 do devetega natisa 1907 so jo prodajali kot "povedko", v desetem natisu leta 1907 pa so jo spremenili v "pripovedko".9 Za podnaslove verznih del v drugi polovici 19. stoletja nimam zbranih podatkov; tudi če bi bila vrstna oznaka povest tam še kdaj uporabljena, bi bila zaznamovana, saj je bila tedaj že standardna vrstna oznaka pripovedne proze.
Krst pri Savici je besedilo nacionalnega literarnega kanona, Sedem sinov pa je poznano samo literarnozgodovinskim strokovnjakom. Očitne vrednostne razlike10 med deloma ne nameravam niti poudarjati niti problematizirati, čeprav bi se za slednje moglo najti opore v presojah sodobnikov. Pesnik Benvenut Crobath11 namreč v pesmi Zdihljej prot Kokri, ki jo je pred desetletji v njegovi rokopisni zapuščini izbrskal Črtomir Zorec, postavlja Žemljo med Vodnika in Prešerna, kar govori o Žemljevem takratnem pomenu: "Valant, Jože, France, znani / pevci so gorenskih sten / bili od stotin odbrani / in živeli so brez žen / ... / slavniga spomina vredni."12 Obravnaval ju bom na istem mestu zato, ker imata nekatere skupne značilnosti in ker me zanima, kakšna je bila njihova funkcija, ne pa zato, da bi potrdil različno pesniško kapaciteto avtorjev. Ker je bilo o Krstu že zelo veliko povedanega, bo jedro mojega razpravljanja pri manj obdelanem Žemlji. Ob dejstvu, da je Žemlja Prešerna poznal in zelo cenil in da gre za dva osamljena izdelka s podobno vrstno oznako, je skoraj nemogoče, da bi Žemlja pisal svojo pesnitev mimo Prešernove. Kolikor ne gre za zgledovanje pri Prešernu13 in ponavljanje za njim,14 smo torej dolžni razlike med pesnitvama razumeti kot Žemljev "popravek" ali "dopolnilo" Prešerna. Žemljevo epsko revizijo Prešerna bi lahko odločno zavrnili in jo po stari razvadi slovenske literarne zgodovine celo ironizirali, če se ne bi kasneje pokazalo, da je Krst za utemeljevanje naroda, kar so tedaj in kasneje od epske pesnitve očitno pričakovali, res nekam problematičen.15 Osnovna ideja Krsta je odpoved16 oziroma romantično občutje minljivosti sveta,17 kar seveda ni bilo kaj prida uporabno za mobilizacijo v času konstitucije naroda. Prešeren v literaturi precej razgledanemu Žemlji ni mogel biti edini vir. Za vrstno oznako "povest v pesmi" so mu bila lahko spodbuda podobni angleški in nemški izrazi (verse tale in poetische Erzählung).
Ker domnevam, da delo Jožefa Žemlje ni trdno v našem spominu, si dovoljujem povzeti to, kar je literarna zgodovina o njem že raziskala. Jožef Žemlja (Schemla) (10. febr. 1805 – 15. sept. 1843) se je rodil na Selu pri Žirovnici, v neposredni soseščini Prešernove rojstne vasi. Šolal se je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1829. Celo življenje je služboval po Dolenjski (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Ambrus), umrl pa je na Ovsišah pri Podnartu na Gorenjskem.18 Lino Legiša v poglavju o romantiki v ZSS pozna Jožefa Žemljo kot čebeličarja, ki se je šolal pri Vodniku in "je pokazal dosti daru".19 Njegove pesmi so domoljubne, moralistične, šaljive, opisujejo gorenjsko naravo s snežniki, blejskim jezerom in razvalinami, poletni večer, skratka idilične klasicistične in predromantične teme.20 Pogosto misli na smrt in na minljivost vsega posvetnega (v tovrstno premišljevanje ga je sililo bolehanje za jetiko), zato mu je moralo biti sporočilo Krsta osebno blizu. Prevajal je iz italijanščine, bral Danteja, Molièrja (ta mu ni bil všeč), srbske narodne pesmi v Vukovi redakciji, Tassa in seveda Prešerna. Najbolj je bil navdušen nad srbsko ljudsko poezijo, kakršne da Kranjci žal nimamo, "ker Kranjska ni nikoli igrala kakšne bleščeče vloge v političnem svetu".21 Kljub temu upa, da bo izdaja srbskih ljudskih pesmi spodbudila izdajo kranjskih, tj. nestrpno pričakovanih nadaljnjih zvezkov Korytkove zbirke.22 Ohranila se je rokopisna zbirka ljudskih pesmi (nekatere so godčevske in odkrito erotične), ki jih je verjetno zbiral za Korytkovo izdajo.23 Leta 1841 je v Illyrisches Blatt objavil sonet Odziv iz Krajine,24 ki odgovarja Hrvatu Pavlu Stoosu na Poziv u kolo ilirsko in se zavzema za to, da Slovani z mečem dosežejo "zlóšino" (v opombah neologizem razlaga z nemškim "Vereinigung, analog mit dem Illyrischen sloga"): "Torej perdobiti skušajte veljake, / De zlóšino razšir'jo od Muz praga / Do slave matere pokrajne vsáke!" Peti verz soneta ("K edinosti budé enake správi.") že napoveduje nekaj let mlajšo Prešernovo Zdravljico. V istem časopisu je 1843 "pokrajnčil" protestno pesem Jek od Balkana ali solze bugarskih, hercegovačkih in bosnjaških kristjanov Ognjeslava Utješenovića Ostrožinskega zoperneobčutljivost sveta za trpljenje balkanskih Slovanov pod Turki in za oboroženo vstajo, sklicujoč se na junake Aleksandra Makedonskega, Kraljeviča Marka in Jurija Kastriota (Skenderbega).25 Obe pesmi sta v slovenskem prevodu zahtevali obsežne razlage novih "ilirskih" izrazov v opombah pod črto. V prvencih je uporabljal metelčico26 in zavzet je bil za slovansko bratstvo in ilirstvo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čbelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane v novem črkopisu.27 O njegovi ilirski navdušenosti je poročal Stanko Vraz, ki ga je Žemlja še z dvema domoljuboma obiskal pri graščaku Rudežu v Ribnici, z naslednjimi izrazi: "sve sama ilirska vatra", "toliki [...] domorodci i cenitelji ilirštine, da sve skoro Danice, koliko jih je dosad izašlo, na izust znadu", "lěp i prekrasan naše gore list, nadahnut duhom sloge".28 V praksi se je Jožef Žemlja obnašal manj ilirsko goreče, ostal je zvest slovenščini in je dajal ilirščini koncesije le s posameznimi besedami (sprug, ljubav, celivati, iskren).
V epski pesnitvi Sedem sinov – po zgledu Krsta je napisana v oktavah, ki "še precej lepo tečejo",29 je obnovil preprosto, nenavadno in moralno poučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov. Pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa da utopit. Mož kruto dejanje prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese. Pesnitev je dal natisniti že leta 1841 v Zagrebu. Stanko Vraz v pismu 24. maja 1841 poroča o književni novosti takole: "Zložil je tudi jedno povest v verzih pod imenom 'Sedem sinov', ktero bode dal tiskati z novim organiškim pravopisom. Delo je pak napojeno [poetičkom vatrom], duhom sloge i ljubavi bratske ilirske, po kolikor sem izpoznal iz nekoliko vrst, katere mi je izvolil pesnik priobčiti."30 Navdušenje se je nekoliko ohladilo, potem ko je Žemlja knjižico "zaradi tiskovnih napak pustil zapleniti". Što se tiče naših sedem sinov, a ja bi Vam mogo o njih načiniti opet čitavu onoliku pěsmu, što ju je načinio g. Žemlja ... rěčju: g. Ž. se je pomamio porad toga, to se mu je na naslovu metnulo: povést u versih in sloveča elegija město njegovoga: povést u verzih z slovéčo elegijo itd. ... pa dělo ni htio za svoje da priznade niti da štampu plati, nego je pisao na ovaj cenzurat, da konfiscira dělce."31 Zamera zaradi propadlega tiskovnega posla najbrž ni bila prehuda, sicer ne bi Vraz kasneje brez jeze poročal: "[Ž]emlja je napisao jednu povest u versih pod imenom 'Ban Mikić in njegovih sedam sinovah', koje će uskoro u Ljubljani novim pravopisom izdati."32
V Ljubljani, kjer jo je tako kot Prešeren svoj Krst dal natisniti v samozaložbi, se je izid zaradi cenzure zavlekel. Spomladi, maja 1841 je Žemlja pesnitev v dveh predpisanih izvodih predložil ljubljanskemu guberniju, ki ga je vodil baron Joseph Weingarten, v cenzuro in najbrž pričakoval gladko potrdilo, saj je bila pesnitev posvetno delo s poučno tendenco. Delo pa skozi cenzuro ni šlo, ker ga je kanonik Anton Stelzich po nepotrebnem poslal škofu Antonu Wolfu,33 ta pa je presodil, da so moralno nesprejemljive "strašna okamenelost materinega srca",34 kazniva poslušnost služinčadi, moževa zadrževana in grozeča maščevalnost in mitološka namigovanja, ki kažejo, da spis ni namenjen preprostemu ljudstvu. Naslednji uradni korak je bilo cenzorsko mnenje z Dunaja, kjer je delo vzel v roke Jernej Kopitar in ga ocenil tako, da je ustrežljivo potrdil škofove navedbe in zapisal, da je z verskega stališča delo dvoumno. Žemlja je junija dobil v roke Weingartnov non admittitur, vendar je že avgusta poskusil znova. Tokrat je Stelzich dal oceno pisat škofovemu janzenističnemu nasprotniku Juriju Paušku (ta je slovel, kakor je znano iz literarne zgodovine, kot izjemno strogi sodnik slovenske književnosti),35 ki je naslednji mesec škofu navkljub potrdil primernost spisa, tako da je bil ta pri Blazniku natisnjen in je marca 1843, nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo, izšel. France Kidrič je primerjal Žemljeve težave s cenzuro s podobnimi Prešernovimi izkušnjami in pohvalil Žemljevo spretnost, ko je pretental cenzuro.36 Poudariti pa je treba, da je šel Krst gladko skozi cenzuro in je bil torej v očeh oblasti za razliko od Sedmih sinov politično in moralno nedolžno delo.
Nezaupljivost cenzure je bila ob Žemljevi pesnitvi upravičena. Avtor jo je pospremil v javnost z latinskima verzoma iz Ovidove prve knjige Pisem iz pregnanstva (Tristia),37 ki prosita bralca, naj upošteva neugodne okoliščine, v katerih je pisal knjigo. V dolenjskem Ambrusu se je kot pregnani Ovid čutil odmaknjenega od osrednjega kulturnega in političnega dogajanja in zaradi tega prikrajšanega, vendar ni mogoče spregledati ambicije in ponosa, ki tičita za uvodno formulo. Latinski citat brez dvoma nakazuje, da je bila publikacija namenjena izobražencem in da bi bilo zato današnje priseganje na njeno prvenstveno didaktično sporočilo nespametno.
V Carnioli (1843, 364) je izšlo kratko nepodpisano poročilo o izidu "delca", ki bo "in dem Gebiete der vaterländischen Literatur willkommen". Žemlja da obravnava pomemben predmet s poetičnim talentom in v vseskozi pohvalni obliki. Poudarja, da je napisano v "oktavi rimi" in končuje z željo, da bi avtor še naprej obdeloval polje domovinske poezije. Sledijo podatki o ceni in priznanje tiskarju za elegantno izdelavo; ni odveč pripomniti, da je isti tiskar skrbel tudi za Carniolo. V Novicah je bila pesnitev ponatisnjena leta 1848,38 potem pa še v Sketovi Slovenski čitanki leta 1906 in v Gspanovem Cvetniku slovenskega umetnega pesništva.39
Snov iz hrvaške zgodovine 13. stoletja je Žemlja našel v prozni povesti Sedem sinov Mikićevih, objavljeni leta 1835 v Gajevem časopisu Danica ilirska,40 katerega naročnik je bil – eden prvih med Slovenci. Iz leta objave bi se dalo celo sklepati, da sta bili pobudi za nastanek Krsta in Sedmih sinov vzporedni. Mikić je bil v času ogrskega kralja Bele IV. (1235–70) hrvaški ban, ki so ga v vojnih spopadih premagali mongolski Tatari; zgodovinskega ozadja je v pesnitvi komaj za sled. Za hrvaško snov se je Žemlja prav gotovo odločil iz ilirskega čustvovanja.
Nestremljivo branje povzema Sedem sinov kot zgodbo o kaznovani nečimrnosti. V središču je plemenita gospa, ki najprej ne more imeti otrok in ki kasneje ne mara otrok. Iz danes težko razložljivega sramu zaradi prevelikega števila otrok41 se odloči za detomor. Motiv matere detomorilke nas vabi k iskanju podobnih motivov v domači folklori, k številnim variantam motiva neveste detomorilke.42 Vendar na Slovenskem mati umori enega, kvečjemu dva, nikoli pa več svojih otrok,43 kaj šele sedmerčkov. Med slovenskimi ljudskimi pesmimi44 najdemo še sorodne motive: sramota nezakonskega materinstva, otrok, ki ga je ubila, obišče mater, mačeha v peklu, mati prekolne svoje sinove,45 žlahtna gospa zakolje majerici sinka, nezakonska mati umori svoje dete.46 Med domačim folklornim gradivom neposrednega vira za Žemljevo pesnitve ni. Za nadaljnje folkloristične raziskave se bo treba usmeriti kar k virom, ki jih avtor sam našteva v opombah na koncu pesnitve: "Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih."47
Vabljivo za prihodnje analize je naslovno število sedem. V folklori je pogosto in ima močno simbolno vrednost. Sedmica pomeni celotnost kozmosa, prostora in časa: sedem je dni v tednu, sedem je bilo planetov v sončnem sistemu, sedem je bilo ved v znanosti (septem artes liberales), Hipokratu je sedmica s svojo skrivno silo osmišlja vse stvari, v Bibliji imamo sedmerokraki svečnik, sedem suhih let (sedem debelih in sedem suhih krav), sedem čudes, sedem jerihonskih trobent itd.48 Kratek pogled po bibliografiji odkrije številna literarna dela s sedmico v naslovu.49 S sedem pomnoženi predmeti so v izročilu tako raznoliki, da bi bilo tvegano odločiti se, kateri od pomenov sedmice se najbolj prilega Žemljevi pesnitvi, zato se zadovoljimo s tezo, da je bilo pravljično število sedem v naslovu privlačno že samo po sebi, zaradi svoje siceršnje skrivnostnosti, in nam zato ni treba iskati kakšnih konkretnih pomenskih odtenkov.
Motiv konflikta med možem in ženo nas nagovarja k refleksiji medbesedilnih povezav Sedmih sinov s popularno svetniško legendo o grofinji Genovefi, ki pa je bila za razliko od zlobne banice po krivici obsojena. Najbrž je bila prav plemenita podoba materinske Genovefe pred očmi cenzorja, ko je zavrnil Žemljevo upodobitev krute matere.50
***
Pri osmislitvi Sedmih sinov si bom v nadaljevanju pomagal z interpretacijo Krsta, kakor jo je izpeljal prešernoslovec Henry Cooper.51 Prešernova zgodba o sprejemu krščanstva v 8. stoletju mu je tudi metafora za sprejem evropskih romantičnih pesniških oblik v 19. stoletju. Kakor je bilo pokristjanjevanje boleče, je bilo vendarle za nadaljnjo eksistenco Slovencev in za njihovo vključitev v evropski verski sistem nujno. Prav tako je bilo dobro tisočletje kasneje nujno, da so Slovenci skozi eminentne literarne forme sprejeli visoko evropsko kulturo, če so se hoteli enakovredno ohraniti med evropskimi narodi. Še ne dve stoletji kasneje se nuja po sprejemu in adaptaciji tujega v zaostreni obliki pojavlja že tretjič, tokrat s poudarkom na ekonomiji, ki naj poveže med seboj evropske nacije. Cooper interpretira Krst kot eno izmed zgodb o razmerju med domačim in tujim, natančneje, gre za zgodbo o uvozu tujega na Slovensko na način adaptacije. Pravzaprav k taki razlagi usmerja vsaka domača leksikonsko strnjena oznaka Prešernovega pomena za Slovence. Če povzamemo, je Prešernova zasluga v tem, da je na Slovensko uvedel eminentne evropske pesemske forme in kompleksne pesniške teme in s tem dokazal, da je slovenščina enako sposobna kot drugi jeziki in ima zato slovenski narod pravico do samostojne eksistence. Dodatno potrjuje Cooperjevo interpretacijo dejstvo, da smo Prešernovo genialnost, daljnovidnost in pravilnost njegovih potez navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do osebnosti, ki so bile v svojem avtarkizmu proti uvozu tujega (kot npr. Janez Bleiweis), in proti osebnostim, ki so namesto uvoza same šle v emigracijo (npr. Stanko Vraz). Če se želimo izraziti sodobno in zunaj veljavne literarnozgodovinske dikcije, bomo tvegali izjavo, da smo v letu 2000 Slovenci proslavljali 200-letnico enega izmed pomembnih uvoznikov. Enoglasno priznavanje Prešernove avtoritete pričuje, da na Prešernovo strategijo v razmerju do tujega prisegamo še danes.
Oznaka temeljnega dela slovenske literature kot zgodbe o importu tujega bi se zdela bizarna, če se ne bi slovenska literatura vzpostavila prav kot opozicija tuji nemški literaturi in se ne bi razvijala v stalni konkurenčni borbi z njo. Osnovno vprašanje slovenstva je še vedno vprašanje našega odnosa do tujega. Bolj ko smo posebni in drugačni od sosedov, bolj smo Slovenci, vendar potem tudi drugim manj razumljivi, nerazumljeni, zanje nerelevantni, osamljeni in s tem zapisani odmrtju. Iz te paradoksne identitetne situacije52 kažejo pot literarne umetnine. Zgodbe, kakršna je Krst pri Savici, ponujajo recept za srednjo pot med eno in drugo skrajnostjo: pripravljajo nas za sprejem tujega, vendar tako, da obenem to tuje prilagodimo domačemu. Pozorno branje Krsta ponuja še eno navodilo. Črtomir gre razširjat novo vero med rojake "in dalej čez njih mejo", kar pomeni, da sama adaptacija tujega ni dovolj močan razreševalec nevarno konfliktnega razmerja domače-tuje, ampak da bo za kompenzacijo in za ravnotežje Slovencem treba tudi nekaj ekspanzionizma.
Naj mimogrede preverim veljavnost Cooperjeve razlage Prešerna še pri enem prelomnem besedilu slovenske pripovedne proze, Levstikovem Martinu Krpanu (1858). Ključni motiv besedila je Krpanov uvoz "angleške soli": s sceno, kako Krpan tihotapi sol, se knjiga začenja, konča pa se s cesarjevim potrdilom, da Krpan sol lahko legalno uvaža. Spet gre za zgodbo o uvažanju, natančneje, za legalizacijo uvoza angleške soli. Zgodovinarske in poljudne razlage, kaj naj bi se skrivalo za tihotapskim artiklom "angleška sol", so napolnile časopisne stolpce, veliko pozornost pa posveča uvozu soli tudi literarnozgodovinska monografija.53 Razbirali so jo v razponu od navadne kuhinjske soli preko odvajalnega sredstva do sestavine eksploziva. Zlasti zadnja domneva je dajala Krpanovi zgodbi razsežnosti trgovine z orožjem in ponujala provokativen popravek tradicionalne všečne podobe Slovencev kot "miroljubnih poljedelcev". Kakor je že bila detektivsko natančno pregledana zadevna domača in tuja strokovna terminologija pod slovarskim geslom sol, pa je ostal neuporabljen bogat popis vsakdanjih fraz na temo soli. V frazeološkem gnezdu gesla sol preberemo takele zglede: "[E]kspr. ta človek nima dosti soli (v glavi) ni bistroumen, pameten, ekspr. njegovo govorjenje je brez soli neumno, vsebinsko prazno, ni duhovito, ekspr. razumeti kako izjavo s ščepcem soli ne dobesedno, razsodno." Sol je v frazah običajno povezana z duhovitostjo in pametjo. Drugi zanimivi pomeni soli so 'samostojnost', 'neodvisnost', 'nasprotje revščine', 'živost', 'učinkovitost', 'ohranjanje moralnih vrednot'.54 Ko se zdaj spomnimo Cooperjeve razlage Krsta, se nam odpre nova interpretacija Krpanove zgodbe: avstrijska prepoved uvoza angleške soli bi lahko bila metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence. Krpanovo tihotapljenje angleške soli simbolizira slovensko potrebo po alternativnih, nemonopolnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje za kulturno alternativo, pridobitev dovoljenja za vnos nenemškega blaga pa simbolizira zmago teh prizadevanj. 19. stoletje se je jasno zavedalo nevarnosti, ki jo je prinašalo omejevanje na nemški kulturni vpliv, in je te svoje strahove v publicistiki razločno artikuliralo.55 Razlago soli kot podobe za pamet in kulturo podpira še dejstvo, da Krpan pred cesarjem skriva svoje tihotapsko dejanje z izjavo, da tovori "kresilno gobo pa nekaj brusov". Oboje namreč priklicuje v zavest iskre, iskrenje, iskrivost in podobne izraze, za kar najdemo v SSKJ ponovno tudi pomen duhovitosti in živosti, zelo pa se naši razlagi prilega tudi pomen upora in kultiviranja.56 Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo.
Žemljeva in Prešernova pesnitev sta si sorodni na več ravneh. Podobna je njuna vrstna določitev, podobna sta njuna kitična organiziranost (v obeh primerih gre za osemvrstične jambske kitice)57 in obseg (Žemlja ima 41 kitic oz. 328 verzov, kar je približno dve tretjini obsega Krsta). Skupna sta jima tudi domoljubna motivacija za nastanek in domoljubna tematika, pač posledica odločitve za epsko pesnitev, literarno vrsto, ki je pri bralcih vzbujala tovrstna pričakovanja. Nobena tudi ne pozabi domoljubnosti povezati s temeljno politično idejo časa, to je s panslovanstvom: pri Prešernu Kollárjeva vseslovanska mati nastopi na izpostavljenem mestu v Uvodu v verzih Največ sveta otrokom sliši Slave,58 Žemljeva pa jo postavi kar v uvodno kitico.59 Tu se na prvi pogled podobnosti nehajo in kot razlika se pred bralcem najprej postavi didaktična razsežnost Žemljeve pesnitve.
V Žemljevi pesnitvi je mogoče najti vsaj naslednja poučna priporočila: Slovani naj bodo enotni, reveži naj ne zavidajo bogatim (berač in knez sta pred bogom eno), ljudje naj bodo prijatelji ("glej, bratovska ljudi vse veže vez"), nebo bo kaznovalo vse, ki so neusmiljeni do sirot, starši naj skrbijo za vse svoje otroke enako, odpustiti je treba razžaljenje in se odpovedati maščevanju, biti zvest kralju in domovini. Dalo bi se reči še, da je nauk tudi v podiranju predsodkov, povezanih s številnim zarodom, glavni nauk pa je v tem, da je treba življenje spoštovati in da se otroci ne smejo utapljati tako kot mačke. Praksa zmanjševanja preštevilne družine z namernim zanemarjanjem in izpostavljanjem otrok, dokler le-ti niso umrli, je bila med nižjimi sloji v 19. stoletju še zelo živa60 in taka poučna pripoved bi bila zanje koristno berilo, a kaj, ko ti ne slovenske ne kake druge književnosti niso brali in jim zato tudi ni bila namenjena. Brez zadrege lahko za cenzuro ponovimo, da številno mitološko izrazje dokumentira njen namen priti v roke izobražencem. Za izobražence vzgojna pripoved o krutem ravnanju s presežkom potomcev v zgodovinskih časih pač ne bi imela pravega smisla, če za njo ne bi tičalo še kakšno pomembnejše sporočilo. Izobraženci so povest o obsedeni gospe, ki se pred moževo grožnjo pokesa svojega greha, brali alegorično, kakor so bili tudi sicer navajeni brati literarne pripovedi. Okvir za tako razumevanje je nudilo splošno sprejeto dejstvo, da je literatura najodličnejša dejavnost za emancipacijo naroda, še bolj določno pa je v alegorično razumevanje usmerjala prva kitica povesti v verzih.
Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji61
Prepéval dragi domorodic62 bom,
Ki lastna bližni je Slovenski zemlji,
Naj odpušenja milost zadobóm;
V spomin si Horvat, Čeh kot Kranjic jemlji,
De vsih Slovencov edin le je dom;
Vse nas je ena kdej rodila mati,
Dojila z enim mlekam, Bog ji plati!
Literarna zgodovina je uvodno kitico razumela ločeno od nadaljevanja. V njej je sicer opazila panslovansko idejo, ni pa je povezala z osrednjo zgodbo pripovedi, tako kot je bila pri Prešernu sposobna povezati posvetilni sonet Matiji Čopu, Uvod h Krstu in Krst v enotno sporočilo. Naj torej zamujeno storim na tem mestu.
Žemljeva povest v verzih je namenjena najprej Slovencem. Zgodba je sicer tuja in "čudna", vendar je njen smisel poučen tako za Slovence kot za druge Slovane, ki naj se zavedo, da pripadajo enemu samemu rodu. Kollárjeva skupna slovanska mati iz 7. verza uvodne kitice ustreza glavni osebi v pesnitvi, grofici Mikićevi, Hrvat, Čeh in Kranjec iz 5. vrstice pa njenim številnim sinovom. Detomorilska zgodba pesnitve razkriva problematične razsežnosti panslovanskega kulturnega in političnega koncepta. Skupna slovanska mati ni enako prijazna do vseh svojih otrok: enega privilegira, druge pa želi odpraviti. Na koncu spozna, da je bilo razlikovanje krivično, pokesa se svojih diskriminatornih dejanj, njeno materinstvo je potrjeno, njenim preživelim sinovom junakom (to je posameznim slovanskim narodom) pa se obeta junaška in bleščeča prihodnost. Skupna slovanska mati ni idealna oseba, vendar moramo zaupati vanjo, ker je sposobna (morda šele s pomočjo presvetlega avstrijskega cesarja – k tej razlagi bi mogel v avstroslavističnem duhu usmerjati grof Mikić) obvladati svojo muhasto in samovoljno naravo, družino povezati v enoto in tako ohraniti njeno moč in slavo.
Na Žemljo je Prešernov Krst vplival v formalnem in vsebinskem smislu. Kako sta si pesnitvi formalno podobni, sem že pokazal, poudariti pa je treba drobno, toda zelo pomenljivo formalno razliko: Žemljeva pesnitev je bila natisnjena v novem ilirskem črkopisu. Žemlji je bila že izbira alternativnega črkopisa dovolj velik razlog za pogumno publicistično dejanje. Krst, ker je bil še v bohoričici, po njegovem pač ni mogel dovolj ustrezno predstavljati slovenskih nacionalnih interesov – te je Žemlja videl le v tesni povezavi z interesi drugih Slovanov, kar je najlepše simboliziral skupni črkopis. Še bolj različno sta pesnika obravnavala nacionalno temo. Žemlja se je tu odločno oddaljil od Prešerna in ne ponavlja, ne variira ali modificira razmerja do tujega, kot ga je artikuliral Prešeren, ampak odpira novo poglavje slovenskega razmerja do tujega. Odločil se je natančneje razložiti problem, ki se ga Prešeren v Krstu ni dotaknil, to je odnos do tistih sosedov, ki niso pravi tujci, ker so s Slovenci v sorodstvu, se pravi do ostalih Slovanov. Prešeren je, kot je znano, odklanjal Kollárjev panslovanski načrt zaradi njegove diskriminacije manjših slovanskih rodov. V zabavljici na panslovanstvo Bahači četvero bolj množnih Slave rodov se je kritika glasila takole:
Čeh, Polják in Ilír, Rús svój 'zobráziti jezik,
njih le mogóčni ga ród íma pravíco pisát';
Béli Hrovát, Rusnják ne, Slovák ne, s Slovénci ne drúgi,
tem gre, Sláve pesám, lájati, táce lizát'.
Pesem je v Poezijah objavljena tik pred zabavljico Narobe Katon, namenjeno Stanku Vrazu in njegovi odločitvi zapustiti slovensko književnost in se priključiti številčnejšim Ilirom.63 Ko prištejemo temu dvojemu še zabavljico Daničarjem na Gajeve sodelavce pri časopisu Danica ilirska, postane Prešernovo nerazpoloženje do koncepta slovanske vzajemnosti več kot očitno. Žemlja se v Sedmih sinovih s Prešernovo kritiko Koll rja strinja, vendar ohranja vero, da je napake mogoče popraviti in slovansko družino v interesu skupne slave in moči spraviti skupaj. Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollárjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, ne pa samo pravice nekaterih, nasproti Prešernu, ki se je brez Čopove trezne korekture preveč zazidal v svoje kranjstvo, pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov. Žemljeva pesnitev je tako poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Vrazovo ilirsko realizacijo Kollárjevih idej. Žemljeva pesnitev "popravlja" Prešernovo epsko pesniško dejanje. Navzven je popravek najprej viden v izbiri slovanska plemena združujočega novega črkopisa. Prešernov Krst je izšel 1836 in celo v ponatisu v Novicah 1844 v "separatistični" kranjski bohoričici,64 kar je bilo v Žemljevih očeh – strastno se je namreč zavzemal za vpeljavo novega "ilirskega črkopisa" – neproduktivno. Politično alternativni značaj ima tudi izbira dogajališča: Prešeren je dogajanje postavil v neposredno okolico svojega rojstnega kraja, Žemlja pa na slovanski jug.
Kakšno je sporočilo Sedmih sinov na ravni razmerja med tujim in domačim? Če je Prešernu šlo za adaptacijo tujega, Žemlja z zgodbo o "odtujenih" otrocih pripoveduje, da tujega pravzaprav ni. To, kar se zdi tuje, je v resnici domače. Žemlja se je tako izognil soočenju s tujim in pristal v naziranju, ki bi ga Taras Kermauner kritično imenoval identitetno. Namesto soočenja z nevarnim in težko obvladljivim tujim je Žemlja le predlagal ponovno prisvojitev "odtujenega". Žemljev model je bil v slovenski literaturi produktivnejši od Prešernovega. Slovenske literarne zgodbe pogosto pripovedujejo o spoznanju, da je navidezno tuje pravzaprav domače (npr. Jurčičev Jurij Kozjak, 1864). Kadar pa postane soočenje s tujim neizogibno, ga demonizirajo in poskrbijo za njegovo eliminacijo (npr. Vladimirja Levstika Gadje gnezdo, 1918). Oba modela (adaptacija tujega in nepriznavanje tujega oz. njegova eliminacija) delujeta tudi v slovenski kulturni in politični praksi. Le kateri je perspektivnejši za našo nadaljnjo nacionalno eksistenco?
Sedem let za Prešernovim Krstom pri Savici, ki ga je pesnik v podnaslovu vrstno označil za "povest v verzih", je prav tako v samozaložbi izšlo delo s podobno oznako "povest v pesmi" Sedem sinov (1843) Jožefa Žemlje (1805–1843), ki je danes pozabljeno. Avtor duhovnik, rojen na Selu pri Žirovnici, Prešernovi sosednji vasi, je bil ilirski zanesenjak. Besedili poleg vrstne pripadnosti družijo izbira zgodovinske snovi (8. stol. in 13. stol. ), osemvrstične kitice, primerljiv obseg in ponatis v Novicah (1844, 1848). Domnevati smemo, da je Žemljeva pesnitev nastala kot nekakšen popravek Prešernovega Krsta. Razlika v dogajališču (Prešeren je dogajanje lociral v neposredno okolico rojstnega kraja, Žemlja pa na slovanski jug) nakazuje politično alternativno sporočilo, ki ga navzven demonstrira tudi Žemljeva izbira novega ilirskega črkopisa namesto "separatistične" bohoričice, v kateri je bil natisnjen Krst. Folklorni motiv matere detomorilke v Sedmih sinovih ima na prvi pogled zgolj poučni namen, alegorično branje pa razkrije po eni strani Žemljevo polemiko z utemeljiteljem panslovanske ideje Janom Kollárjem, proti kateremu je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih, po drugi strani pa njegovo polemiko s Prešernovim nezaupanjem v združevalne slovanske načrte. Žemljeva pesnitev je poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Vrazovo ilirsko realizacijo Kollárjevih idej.
1 Besedilo Jožefa Žemlje je dostopno tudi na http://www.ijs.si/lit/sedem.html-l2, Krst pa v več zapisih s strani http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2.
2 Miran HLADNIK, Povest, Ljubljana: DZS, 1991 (Literarni leksikon, 36), 9.
3 Dve daljši – 150 in 124 strani – iz leta 1832 sta Evstahi in Nedolžnost preganana in poveličana. Leseni križec ali pomóč v' potrebi: Lépa povést za otroke, otróčje prijátele ino tudi za druge dorášene ludi, V'Rádgoni: v'Alojz Wajcinger'ovem knigiši, 1835, pa ima 94 strani.
4 Slovenska koleda za leto 1858 oz. Cvetice za mlade in odraščene ljudi, Celovec: MD, 1858; njen avtor bi utegnil biti Janez Mencinger; besedilo je dostopno tudi na http://www.ijs.si/lit/bohinceka.html.
5 Serijo povesti je začel Anton Umek OKIŠKI, Osrečena pravičnost, "domača povest", Celovec: MD, 1862 (Slovenske večernice, 6); k utrditvi vrstnega imena je tedaj obilno pripomogel Josip JURČIČ, začenši z nagrajeno pripovedjo Juri Kozjak, slovenski janičar: povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine, Celovec: MD, 1864.
6 Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz: je is nemshkiga na krajnski jesik preobernena, V Krainju: per Ignaz Kremshari, [1800?]; Ena lepa lubesniva inu branja vredna historia od te po nadolshnu von isgnane svete grafine Genovefe is tega mejsta Pfalz: je is nemshkiga na slovenski jesik preobernena, V Zelli: per Joshefu od Bacho, 1818.
7 Genovefa: Povest iz starih časov za vse dobre ljudi zlasti pa za matere in otroke, Ljubljana: Blaznik, 1841, 1847.
8 Sveta grofinja Genofefa: Mična in ganljiva perpovest, Ljubljana: Giontini, 1857.
9 Sveta grofinja Genovefa: Mična in ganljiva povedka, Ljubljana: Giontini, 1882 (5. natis), 1884 (6. natis); Sveta grofinja Genovefa. Mična in ganljiva povedka, Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1901 (9. natis).
10 Za Jožeta Pogačnika je bil Žemlja "poprečen čbeličar", ki je sicer imel talent, ne pa duhovnega potenciala, ki bi mu omogočil, da se osvobodi razsvetljenske didaktičnosti in se sprosti v romantičnem občutju (Jože POGAČNIK, Zgodovina slovenskega slovstva, 2: Klasika in romantika, Maribor: Obzorja, 1969, 166–67).
11 Glej SBL, s. v. Benvenut Crobath je bil Prešernov prijatelj, glej op. 130 v mojem članku Apokrifni Prešeren, Prešernovi dnevi v Kranju, ur. Boris Paternu, Kranj: Mestna občina, 2000; tudi http://www.ijs.si/lit/pres_ap.html-l2#130.
12 Pesem je nastala leta 1848 in namiguje na bližnjo Prešernovo smrt. Tudi po Zorčevem mnenju je Žemlja "po krivici padel v temo pozabe" (Črtomir ZOREC, Pozabljeni pesnik – Jožef Žemlja, Gorenjski glas 1967, št. 82).
13 France KOBLAR (SBL, s. v.) zagotavlja, da se Prešernov vpliv kaže samo v izbiri stance in v ničemer drugem.
14 France KIDRIČ (Drobiž iz dobe restavracijske cenzure, LZ LIX/3–4 (1939), 129–34) trdi, da je bil Krst Žemlji za vzor tudi po vsebinski plati. Da se je Žemlja naslanjal na Prešernov izraz, dokazujejo nekatere Žemljeve prešernovske sintagme: Okrog vrata se ovije; Kot kdor predrami ravno se iz spanja; Pričjoče vse je vživo spreletelo. Pri drugih podobnostih gre verjetno za skupno folklorno tradicijo: On, ki pod nebam čudno hrani ptice (Žemlja) : On, ki ptice pod nebom živi (Prešeren, Nezakonska mati).
15 Matjaž Kmecl povzema raznolike interpretacije v izjavi, da prešernoslovju ni jasno, kaj je hotel Pršeren s Krstom povedati. Osnovo za dvom v zaresnost Krstovega sporočila je dal že Prešeren v pismu Čelakovskemu, da je treba brati Krst kot metrično nalogo, opravljeno z namenom pridobiti si naklonjenost kranjske duhovščine. Levstikov Tugomer je prvi znani popravek problematičnega junaka pesnitve. Oton Župančič je imel Črtomirja za negativnega junaka naše zgodovine. V NOB so poudarjali samo junaškega Črtomirja iz Uvoda, zamolčali pa so tistega zdvomljenega iz glavnega dela pesnitve. Negativno ga je prikazal tudi Dominik Smole v svojem Krstu pri Savici, 1968. Katoliki so nasprotno Črtomirja hvalili, npr. Aleš Ušeničnik: "Bog nam daj Črtomirov!".
16 Po Linu LEGIŠI (Zgodovina slovenskega slovstva, 2: Romantika, Ljubljana: SM, 1959, 118) je moto Krsta "tak se zažene, se pozneje ustavi mladenič".
17 Janko KOS, Prešeren in njegova doba, Koper: Lipa, 1991, 117.
18 France KOBLAR, Jožef Žemlja (Schemla), SBL, s. v.
19 Lino LEGIŠA, n. d., 73–74.
20 Lino LEGIŠA (Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Krajnsko Čbelico (1806–1828), Slovenski jezik 1938, 102) ga uvršča med klasiciste, ki prepevajo o lepoti ubrane narave na kmetih.
21 Navedki so iz dveh pisem Jožefa Žemlje Mihi Kastelcu 3. 10. 1840 in 4. 9. 1841, rokopisni oddelek NUK-a, Ms 497, 9–10; bolj kot Žemljeva pisemska nemščina so berljivi Prijateljevi zapiski te zapuščine, Ms 973, VIII/B. V obeh pismih se Žemlja preko Kastelca priporoča Prešernu, čigar zasluženo hvalo je bral v Kollárjevih delih.
22 Emil KORYTKO, Şlovénşke péşmi, krajnskiga naróda, 1–5, Ljubljana: J. Blaznik, 1839–1844.
23 [Emil KORYTKO, Zbirka slovenskih narodnih pesmi,] rokopisni oddelek NUK-a, Ms 479, 53–59.
24 Illyrisches Blatt 1841, 9. Pesem je objavil pod psevdonimom Krájničan; tedaj je namreč živel v Ambrusu v Suhi Krajini.
25 Illyrisches Blatt 1843, 45–46. Pesem je bila v "ilirščini" in v nemškem prevodu objavljena leto prej.
26 Po LEGIŠI, ZSS 2, 73, je bil Žemlja najbolj nadarjeni metelkovec.
27 Med prvimi je leta 1840 na Slovenskem pogumno uvajal gajico Andrej Smole. Zamenjava črkopisa se je zgodila kljub temu, da je bil tisk z novimi črkami za dobro polovico dražji od tiska s starimi črkami – 14 goldinarjev na avtorsko polo proti 9 gld. na a. p.
28 Stanko VRAZ, Djela 5, Zagreb, 1877, 231. Tudi KIDRIČ, n. d.
29 LEGIŠA, ZSS 2, 74.
30 Dopisi Stanka Vraza, iz Danice ilirske poslovenil A. Fekonja, SN 1879, št. 50; tudi v VRAZOVIH Djelih.
31 Iz pisma 3. 1. 1842, kjer Vraz verjetno češkemu pisatelju in prijatelju Jaromiru Erbenu razlaga, zakaj mu obetane knjige ni mogel poslati (Stanko VRAZ, Djela 5, Zagreb, 1877, 321).
32 Stanko VRAZ, U Ljubljani, 12. svibnja, Djela 5, Zagreb, 1877, 231.
33 Škof Wolf je bil v privatnem življenju zelo liberalen in si je tako prislužil Prešernovo kosmato zabavljico, glej moj članek Apokrifni Prešeren, n. m.
34 Z očitkom enake vrste je katoliška kritika precej kasneje diskvalificirala Pregljevo mohorjansko povest Mlada Breda, 1913.
35 France KIDRIČ, Jurij Paušek, IS 2, Ljubljana: SAZU, 1978 (Dela 35, II), 184–88.
36 France KIDRIČ, Drobiž iz dobe restavracijske cenzure, 129–34.
37 Moto se glasi: Judex – aequus / Scripta – cum venia qualiacumqe leget. V polni obliki: haec quoque quod facio, iudex mirabitur aequus, / scriptaque cum venia qualiacumque leget, kar bi v prostem prevodu pomenilo Pravični razsodnik me bo občudoval, ker (vseeno) pišem (te pesmi), in bo / moje pisanje, naj bo kakršnokoli že, bral s prizanesljivostjo. Prim. tudi Publij OVIDIJ Nazon, Pisma iz pregnanstva; Žalostinke in Pontska pisma, prevedel in spremno besedo napisal Josip Jurca, Ljubljana: DZS, 1959, 1. pesem 1. knjige, verza 45 in 46. Za odkritje vira in prevod se zahvaljujem Marku Marinčiču.
38 Novice 1848, št. 32–36.
39 Alfonz GSPAN, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva, 2 (Ljubljana: SM, 1979).
40 Danica ilirska 1835, št. 4, 22–24; podatek je iz SBL; Žemlja je bil eden prvih slovenskih naročnikov na ta časopis, podatek je iz KIDRIČA, Drobiž iz dobe restavracijske cenzure, 129–34.
41 Je bilo veliko število otrok razumljeno kot znak animaličnosti?
42 Zmaga KUMER v Baladi o nevesti detomorilki, Ljubljana: SAZU, 1963 (Dela, 17, razred II) predstavlja 64 inačic tega motiva.
43 Več jih umori le pri Kašubih (5) ter pri Slovakih in Angležih (po 9).
44 Karol ŠTREKELJ, Pesmi pripovedne vsebine, Slovenske narodne pesmi, 1, Ljubljana: SM, 1895–98; faksimile pri CZ v Ljubljani 1980.
45 Sinov je tu 7 ali 12; spremenijo se v vrane, reši pa jih sestra.
46 ŠTREKELJ, n. d., 247. Za številna opozorila na sorodne motive v svetovni folklori se zahvaljujem Vladu Nartniku.
47 Farkas Bethlen (1639–1679), humanistični pisatelj, njegovo glavno delo je anekdotično pisana in zato popularna Historiarum Pannonico-Dacicarum libri decem o zgodovini Transilvanije. — István Czeglédi (1619–1671) je bil kalvinistični pridigar in je pisal o verskih debatah. — Péter Alvinczi (1570–1634) je bil protestantski pisatelj, velik nasprotnik jezuitov in zelo oster disputant. — Za podatke se zahvaljujem Istvánu Lukácsu. Morda bi veljalo vzroke za nenavadne komplikacije s cenzuro pri izidu Žemljevih Sedmih sinov iskati tudi v protestantskem značaju virov.
48 Jean CHEVALIER in Alain GHEERBRANT, Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
49 Npr. iz antične literature AJSHIL in EVRIPID, Semerica proti Tebam, iz 16. stol. tragična epopeja Juana de Cueva, Sedem infantov z Lare. Slednja pripoveduje o gospe, ki jo užali najmlajši sedmih bratovih sinov; maščuje se tako, da se poveže z mavrskim kraljem, ki naj ubije otroke – oče dobi na mizo glave svojih sinov. Iz domačega leposlovja za zgled: Leopold SUHODOLČAN, Sedem nagajivih; Janez JANŠA, Sedem let pozneje.
50 Več o tem v mojem članku Slovenski ženski roman v 19. stoletju, SR XXIX (1981), 259–96.
51 Henry Ronald COOPER, jr., France Prešeren, Boston: Twayne, 1981.
52 Lepo jo je znal popisati Dimitrij RUPEL v članku Program premajhne operativnosti, a dobrih izhodišč: prispevki za nacionalni kulturni program – mnenja, Delo 20. nov. 2000, 8.
53 Prim. Aleksander ZORN, Iskanje slovenske umetne proze, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978; Jolka MILIČ, Kaj si tihotapil, Krpan, soliter ali epsomit? Primorska srečanja 24, št. 234/235 (2000), 773; Nikolaj PEČENKO, Ponižna pokončnost, Delo 12. avgusta 2000, 31.
54 "[N]ar. boš že še videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. niti z sol nimajo zelo so revni; ekspr. reki so sol jezika jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva," vse iz SSKJ.
55 Prim. moj članek Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi. 28. SSJLK, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1992, 109–19.
56 Isker 3. knjiž. bister, prodoren: isker duh, razum; iskre misli; iskra 3. knjiž. ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha, razvneti iskro upora; iskriti se 3. ekspr. v zvezi z od pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri: njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti; iskriv 2. knjiž. duhovit bister: iskriv humor; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv govornik; iskrivost 2. knjiž. duhovitost, bistrost: iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila; iskrivost satire. Kres zanetiti kres upora, kresati začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje [...] ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo. Brus knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak.
57 Vsak 2., 4. in 6. verz je pri Žemlji (po Kidriču po nepotrebnem) deseterec z moško rimo, lihi verzi so enajsterci z žensko rimo, vzorec je AbAbAbCC. V Prešernovih 53 kiticah osrednjega dela pa imamo nepopolni jambski enajsterec z zelo podobno rimo ABABABCC.
58 Josip TOMINŠEK (Temeljna vprašanja o Prešernovem Krstu pri Savici, LZ 1905, 566) je med vzori za Bogomilo našel pesnitev Slávi dcera, ki jo je napisal utemeljitelj panslovanske ideje Jan Kollár. Tu je namreč našel izjave, ki so Bogomilinim sorodne, k njim pa so ga usmerili Prešernovi namigi v pismu Čelakovskemu, kjer stoji takole: "Wir bleiben noch immer in dem Zustande, in welchem uns die Kollárische Muse gefunden hat." Pred Tominškom je o Prešernovem odnosu do slovanske ideje razpravljal že Fran Ilešič (Prešeren in slovanstvo, Ljubljana: Schwentner, 1900, 11–12).
59 Domovinsko tematiko v literarnih delih nakazuje še uporaba imen za etnijo in njen prostor bivanja. V Sreči v nesreči (34.346 besed) je Janez Cigler za domovinsko pripadnost oseb uporabljal izraz Ilirjan, Ilirsko (13-krat) in samo enkrat izraz kranjski. Prešeren ima v Krstu (3117 besed) relativno velik delež teh izrazov: 6-krat Kranj in 5-krat Slovenec, slovenski. V Žemljevi poemi (1925 besed) je izrazov domovinske pripadnosti samo troje: Slovenec, slovenski, Kranjec. Kidričev očitek, da je v etnografski terminologiji Žemlja daleč za Prešernom, ker "poznamenuje lastno ljudstvo dosledno s 'Kranjci'" (Drobiž, 131), torej ni umesten.
60 Prim. Alenka PUHAR, Prvotno besedilo življenja, oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Zagreb: Globus, 1982. Pri Žemlji so socialno najnižji presenetljivo prikazani kot najbolj humani.
61 Kremelj iz rus. kreml' 'stara mestna trdnjava v ruskih mestih' (VERBINC); krémen cslovan. kremy 'kresilni kamen', iz korena *ker-, *kre- 'goreti, tleti, netiti', sorodno nem. Herd 'ognjišče', kjer se neti ogenj (Marko SNOJ, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: MK, 1997). Kremelj je v kontekstu razbrati kot domače ognjišče, dom, v smislu angleškega pregovora my home is my castle.
62 Žemljeva razlaga v "Pojasnjenju" na koncu pesnitve: "Domorodic, ali deželjak (Landsmann)."
63 Naslovna oseba zabavljice Katon Utičan se pomenljivo pojavi tudi v eni od podob v Krstu.
64 O Prešernovem zelo počasnem sprejemanju češkega oz. ilirskega črkopisa tudi Fran ILEŠIČ, n. d. Prva Prešernova pesem v gajici je bila Orglar, ponatisnjena v Novicah 1845.
Pripravljeno za objavo v simpozijskem zborniku Romantična pesnitev v seriji Obdobja, ki ga ureja Marko Juvan, in tu priobčeno z dovoljenjem urednika, decembra 2000.