To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Tudi če kakšen podatek iz zgornjega seznama ne drži stoodstotno (ni mogoče dati roke v ogenj niti za izvirno avtorstvo niti za registrirane ponatise, kjer gre lahko za prodajo stare zaloge pod novo naslovnico), ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bil Malovrh priden pisec. V srednjedolgih povestih iz sodobnega življenja je opaziti nekakšno oblikovalsko ambicioznost (Koristka, Premaganci). V dolgi povesti sprva prevladujejo ideološke teme, potem povesti z razgibano fabulo in končno povesti z idealnim junakom. Po 1910 gre Malovrhu vedno bolj na smeh: njegovo literarno produkcijo zaključi serija humorističnih knjig. V želji po posplošitvi lahko mirno rečemo, da je Miroslav Malovrh plodni slovenski pisec zgodovinske povesti. Zaradi poudarjene idejne in političnopropagandne dimenzije pa zaradi oblikovne površnosti se njegova zgodovinska povest jasno uvršča v trivialno literaturo. Opraviti imamo torej s trivialno zgodovinsko povestjo.
Ker je nedavno v tejle seriji izšla tetralogija Ivana Zorca Beli menihi, ki je trideset let kasneje črpala iz podobnega gradiva kot Malovrh, bo zabavno pokazati na razlike med avtorjema. Če je Zorec želel s svojo povestjo poveličati Stiško opatijo, je hotel Malovrh njen pomen razvrednotiti: "Iz samostana sta doslej prišli samo žalost in nesreča med ljudi." (5); "Samostanci samo grabijo in izsesavajo nas siromake, ki v revščini umiramo. Sami žive v izobilju in v razkošju, potratno in razuzdano ..." (6); Niso božji namestniki, ampak hudičevi zavezniki. "Za ta lepi kraj bi bilo gotovo bolje, da se ni nikdar v njem prikazal noben menih. Prinesli so ljudem samo nesrečo in bili vedno prava šiba božja." (181). Seveda ne gre za gnev do konkretnega stiškega samostana, ki je bil že dobrih sto let razpuščen, ampak je šlo za udarec, ki je bil preko kritike samostanstva namenjen klerikalni politični strani v začetku našega stoletja. Zato se je Malovrh čisto drugače obnašal do zgodovinskega gradiva kot Zorec. Za Zorca smo ugotovili, da se je tistim zgodovinskim podatkom, ki bi utegnili kompromitirati samostance, vljudno izogibal, tako na primer omembe nekega priorja, ki je imel spolno razmerje s svojo lastno hčerjo, Malovrh pa neduhovne, zlasti seksualne plati stiškega meništva veselo pograbi in jih fabulira. Potem nas ne more več čuditi, zakaj je Malovrhova povest bolj bogata z dogodki kot Zorčeva in – tvegajmo vrednostno sodbo – bolj berljiva od Zorčeve. Zaradi žive fabulativnosti se seveda ni opovedal zgodovinskim dejstvom – večina socialno vidnih oseb njegove povesti ima svoje zgodovinske ustreznike, le da je težišče prenesel iz zgodovinsko izpričanega spopada med Alberutsom Lindekom in Petrom Limbšakom za opatsko moč na nezgodovinsko osebo – opatovega praporščaka Andreja Rovana.
Podobno kot se je to zgodilo že Zorcu, avtor ne izkoristi priložnosti, da bi domačega opata prikazal lepšega v razmerju do tujega, nemškega opata. Domači opat ni prav nič boljši od tujca. Regenerativni potencial med duhovstvom predstavlja edinole pater Hugon Alba, ki je že okužen s "krivoverskimi idejami". Nacionalno rivalstvo med nemštvom in slovenstvom najde pri Malovrhu izrazito mesto šele v povestih iz novejšega zgodovinskega časa, npr. iz obdobja ilirskih provinc.
Malovrhova povest gradi svojo napetost iz opozicije med plemenitim (ne po stanu, le duhovno) posameznikom in družbo, ki jo predstavlja ali izrojeno plemstvo ali pokvarjena duhovščina. Junaku je ime (kakor še večkrat pri tem avtorju) Andrej, kar pomeni v grščini 'pogumen'; njegov priimek je v glasovnem sozvočju z imenom (Rovan) in tako kaže na harmonično osebo. (Idealni junaki Malovrhovih romanov imajo vsi podobne priimke: Kržan, Kržinar, Čerin.) Rovan ni predstavnik kmečkega sloja, čeprav simpatizira z njim, ampak je izrazit posameznik tako po socialnem izvoru (je sin uglednega grajskega oskrbnika) kot po svoji dejavnosti. Želi si pridobiti plemstvo, saj ga je med vsemi moškimi edini vreden, in v svoji želji tudi uspe. Čuteči bralec bo pri Malovrhu že po glasovni podobi imen mogel razbrati, kateri strani pripadajo. Poglejmo si le Rovanove ženske. Njegovi lepi kmečki nevesti je ime Polonica – prav nobene glasovne podobnosti: dekle mora končati kot posiljenka in utopljenka. Iz višjega sloja sta mu resno na razpolago grofica Helena in opatova sestra Margareta. Srečna ženitna odločitev pade v korist – Margarete, ki že z glasovno sorodnim imenom obeta družinsko harmonijo. Rovanovi moški nasprotniki imajo vsi "gladka imena": Pavel Glogvic, Jošt pl. Gall, opat Limbšak. Njegov kapitalni nasprotnik opat Albertus pl. Lindek (morda se je njegova demoničnost zgledovala pri opatih angleškega črnega romana) pa z mešanim "r-ovskim" in "l-ovskim" glasovjem svojega imena združuje tako sovražno komponento kot obljubo pomiritve na koncu; skesani opat mu je potreben zato, da blagoslovi njegovo zvezo z Margareto.
Seveda tu nimamo opravka s socialnim revolucionarjem. Rovan je rovaril proti pokvarjenemu plemstvu le toliko časa, da je tudi sam postal plemič. Socialni dvig je nagrada za vztrajno uresničevanje "plemskih" idealov: časti, zvestobe, viteštva do žensk in do sovražnikov, pravičnosti in poguma. Boj torej ni bil namenjen plemstvu v celoti, ampak je hotel le počistiti to, kar se je izneverilo plemskim idealom, in regenerirati pozabljene plemske vrednote. Podobno velja tudi za boj proti duhovščini: ne gre za nasprotovanje veri, ampak za bes proti duhovnikom, ki so umazali verske ideale.
Ker smo navajeni snov o Stiškem samostanu povezovati s kmečkimi upori, nas preseneti pičla vloga kmetstva v Opatovem praporščaku. Kako bi drugače, ko pa je do literature socialnega realizma let 1903 še daleč. Socialno problematiko napoveduje komaj kakšen programski odstavek:
"Tako daleč naših kmetov še nismo pokristjanili, da bi smeli ž njimi početi, kar bi hoteli, tako je poučeval opat velikaše. V tem kranjskem kmetu tiči še nekaj paganskega duha, nekaj ponosa in upornosti ima še vedno. [...] Časih je bil kakor volk, če se mu je zgodila kaka krivica, zdaj smo mu vtepli že toliko kristjanske sužnosti, da prenaša batine in krivice. A tako daleč pa ga le še nimamo, da bi poljuboval bič, s katerim ga tepo. Čez nekaj stoletij bo drugače."
Zato upor glavnega junaka Andreja Rovana ni v skladu z našo socialnorealistično izkušnjo; ni se mogoče izogniti neprijetnemu občutku, da pride Rovanovemu socialnemu vzponu smrt kmečke ljubice celo prav. Ker mu je osebna sreča (ljubezenska in individualni socialni vzpon) ljubša od načelne socialne borbe, je nerazumljivo popustljiv do sovražnega opata, ki mu ogroža življenje. Kar štirikrat je Rovan težko ranjen (skoraj tolikokrat kot kakšen junak trivialnega divjezahodnega romana), preden si z ranami da izplačati srečni konec.
Kakor je vloga glavnega junaka pomembna, okus dajejo povesti popularni romaneskni liki. Rovanov sluga Matija ima v Malovrhovem opusu in v tovrstni svetovni literaturi vrsto sorodnikov. Kot Sancho Pansa skrbi za komiko, njegovo bojno polje so pijača, jedača in druga telesna veselja – menda tradicija pikaresknega romana. Cilj junakovega ljubezenskega hrepenenja nikakor ni preprost. Rovana ljubijo kar štiri ženske, ki pa jih obenem nadlegujejo drugi moški, junak sam vrača ljubezen dvema zapored, za tretjo more ostati le zvrhana mera njegove simpatije. Podvojeni ljubezenski trikotniki in četverokotniki niso v Malovrhovi povesti nobena redkost.
Malovrh je začel s pripovedno prozo, ko je dobil stalno zaposlitev. Obenem so bila to leta, ko so se začeli pojavljati prvi znaki njegove duševne bolezni, ki se je začela verjetno kot posledica sifilitične okužbe v letih popotovanja in ga pripeljala v smrt. Nedvomno je bolezen v veliki meri vplivala na značaj pripovedne proze: zapuščanje spomina je povzročilo, da je sem in tja na kako osebo, ki jo je v napetem trenutku pripeljal v povest, enostavno pozabil; ideja veličja (megalomanstvo) mu je rojevala same idealne in nadnaravno sposobne junake. Povzdiguje jih vse presegajoči boj med čustvom in dolžnostjo, v katerem zmaga seveda dolžnost, junak in junakinja pa sta za nagrado za svoje plemenito obnašanje nagrajena s tisto čustveno izbiro, ki sta se ji pravkar v imenu dolžnosti odrekla. Zaradi tega bi bilo preveč enostavno, če bi Malovrhovim povestim očitali, da so po zgledu trivialne literature napisane po želji bralcev; vsaj deloma je res, da jih je mogoče razbirati tudi kot nekakšno avtorjevo samoterapevtsko dejavnost. Naj bo motivacija za Malovrhovo pisateljsko tlako taka ali drugačna, rezulatat je dobrih dvajset dolgih povesti, ki bi v slovenski literarni zgodovini zaslužile vsaj en odstavek.
10 Albertus pl. Lindek Najrazboritejši med stiškimi opati (1388–1405). Zgodovinske podatke o njem je mogoče prebrati pri Mikužu, str. 38–43.
11 prior namestnik opata
12 Virida Vojvodinja Viridis iz milanske rodbine Sforza–Visconti, vdova po avstrijskem vojvodi Leopoldu III. in mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki je bil ustoličen na Gosposvetskem polju. V ljudskem spominu je ostala kot dobrodelna gospa s Pristave (glej enakonaslovni Janežičev roman). Pri Stični je živela v letih 1386–1414, ko je umrla in vse premoženje zapustila samostanu.
27 refektorij obednica
28 senior najstarejši redovnik
28 burzarij burza vrečka za prenašanje hostij in svetega olja bolnikom; tu v nekem drugem pomenu.
Peter Limbšak Stiški opat od 1405 do 1427 ali 1428, znan zgodovini po sporu s patrom Albertom.
198 lupanarije lupanáar (lat. lupa volkulja, hotnica) javna hiša
232 bilje verski obred z molitvami za pokoj umrlega
238 profes redovna zaobljuba
Zgodovinske osebe so tudi vojvoda Viljem, celjski grof Herman, vizitator Angelus iz Reina, prior Markvard, senior Andrej, notar Andrej Leutwin (Leutbin) in še nekatere.
Besedilo je bilo za ponatis leta 1991 pravopisno le v grobem posodobljeno in poenoteno. Vsled in v svrho sta bila nadomeščena z zaradi, prijor s prior, istotako s prav tako, punica s punca, ž njim je šel v z njim, domu v domov ipd. Kar je v jeziku še nedanašnjega, mu namenoma ohranja zgodovinsko patino.
Metod Mikuž: Vrsta stiških opatov: Doneski k zgodovini stiške opatije. Ljubljana, 1941 (disertacija na teološki fakulteti).
Malovrhovih del sem se mimogrede loteval tudi sam v razpravah Dolga humoristična proza za "čas kratenje Slovencom" (XVIII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (SSJLK), Ljubljana, 1982, str. 63–81), Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja (Obdobje simbolizma, Ljubljana, 1983; Obdobja, 4: 2. del, str. 125–136), Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20. stoletje (XIX. SSJLK, Ljubljana, 1983, str. 63–77), Slovenski romani o luterancih (XX. SSJLK, Ljubljana, 1984, str. 155–167) in Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti (Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1989; Obdobja, 10, str. 189–195).
Postavljeno na http://lit.ijs.si/malovrh.html 7. maja 2002, prestavljeno na http://slov.si/mh/malovrh2.html 13. junija 2018.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco