Nagovor mentorjem tekmovanja za Cankarjevo priznanje, Vrhnika 19. 11. 2004
Drage slavistke, spoštovani slavisti (ali obratno), ker ste zahtevna in kritična publika, mi dovolite, da tudi sam izrečem nekaj kritičnih besed o slovenski književnosti. Natančneje: o slovenskih književnikih. Še natančneje: o tistih avtorjih, ki so predmet letošnjega tekmovanja. Tokrat ne o primernosti ali neprimernosti njihovih tekstov (o tem naj razpravljajo dušebrižniki, šenflorjanci in sveta inkvizicija), ampak o žalostni novici, da bo ta skupina seminaristov prikrajšana za srečanje z Matetom Dolencem, tako da ga ne bomo mogli povprašati niti o tem, kako se želi sklanjati (Mate Mateta ali Mate Mateja), kaj šele o bolj intimnih literarnih rečeh. Samo upamo lahko, da odpoved ni v sorodu s pisateljskimi tožbami, ki jih je mogoče občasno prebirati v časopisju, kako hudo je, ker so jih vključili v učbenike, čitanke, sezname obveznega ali izbirnega berila za različne priložnosti (npr. Feri Lainšček, Alojz Ihan). Kot da bi si zakrivali oči pred resnico, da je šola edini prostor, ki omogoča množično branje izvirne slovenske književnosti, in edini prostor, kjer se vzgajajo bralske navade. Mirno lahko zatrdimo, da bi brez šole izvirni slovenski književnosti bolj trda predla. Slavisti bi morali imeti to kruto dejstvo bolj v zavesti in moralo bi biti podlaga naši večji samozavesti. S to mislijo vas v imenu SDS lepo in prijazno pozdravljam in vam želim prijetno seminarsko druženje.
Miran Hladnik