Nagovor za Miklošičeve dneve v Ljutomeru 18. 11. 2004
Spoštovani, višja sila je hotela, da svoj pozdravni nagovor v imenu Slavističnega društva Slovenije v Ljutomer samó pošljem, s prošnjo, da ga preberete, namesto da bi ga izrekel sam. Vseh mogočih dijaških opravičil vajeni profesorji bodo komaj sprejeli opravičilo, da je za mojo odsotnost kriv včerajšnji padec z lestve. V našem poklicu smo bolj vajeni, če komu spodrsne na družbeni ali poklicni lestvi, po kateri pleza navzgor, čisto dobesednih zdrsov pa se spomnimo bolj iz literature: v slovenski kmečki povesti, na katero se malo bolje spoznam, bi jih lahko naštel kar nekaj. Kakor koli, če smo že pri metafori lestve: tudi tale simpozij ima plemeniti namen ohranjati v našem spominu, to je visoko na lestvici vrednot, pomembnega Slovenca Franca Miklošiča. Ker je bil jezikoslovec, jaz pa sem literarni zgodovinar, se z njim podrobneje nisem ukvarjal, bi pa rad opozoril, kako se v zadnjem času obnavlja predstava o njegovem problematičnem odnosu do Slovencev. Pred kratkim je bilo namreč mogoče prebrati izjavo nemškega slavista iz Salzburga, da dandanašnji na Dunaju nimamo stalnega profesorja za slovenščino zato, ker se Miklošič ni potrudil za slovenskega naslednika. Tudi če Miklošičevo ravnanje s stališča nacionalnih interesov ni bilo optimalno, potrjuje profesorjevo načelno držo, da je treba v prvi vrsti upoštevati strokovne kompetence, ne pa take ali drugačne pripadnosti. V tem smislu bi bilo njegovo obnašanje lahko zgled tudi danes, zlasti politikom in oblastnikom, da ne mislijo na vsakem koraku samo na "naše", ampak da se altruistično zavzamejo (tako kot npr. Miklošič za Cigane) tudi za druge in za drugo. Miklošičevim dnevom želim v imenu Slavističnega društva Slovenije uspešen štart!
Miran Hladnik, predsednik slavističnega društva Slovenije