Nagovor ob odkritju spominske plošče Antonu Ocvirku na Žagi pri Bovcu 8. aprila 2005

To da sem v davnih letih delal svoj prvi izpit na Filozofski fakulteti pri Antonu Ocvirku in da je bila tema mojega prvega referata neki njegov članek iz francoske revije, ni zadosten razlog, da se javljam k besedi. Tudi za pripoved o tem, kako zanimivo je bilo v opombah k Levstikovemu duševnemu obrazu v Levstikovem zborniku prebirati Ocvirkovo polemiko s soimenjakom in strokovnim in službenim rivalom z drugega konca Slovenije Antonom Slodnjakom, zdajle ni pravi trenutek. Tule sem kot predstavnik Slavističnega društva Slovenije in kot član uredništva Slavistične revije. Ob odkritju spominske plošče se namreč spodobi spomniti, da je bil Anton Ocvirk eden od predsednikov našega društva in ustanovitelj ter dolgoletni urednik osrednjega literarnovednega in jezikoslovnega časopisa na Slovenskem, Slavistične revije. Dal ji je izrazito znanstveni značaj, ki ga revija skuša vzdrževati še danes. Izneverila pa se je Ocvirku v dveh rečeh: literarna veda v njej ne prevladuje več, ampak je je v najboljšem primeru le za polovico obsega, in drugič: za razliko od Ocvirkovih časov revija danes izhaja redno. Organizatorjem in pobudnikom tegale dogodka izrekam priznanje in jim čestitam. Od zdaj naprej ne bomo samo s prstom kazali skozi avtobusno šipo, kje se je rodil Anton Ocvirk, ampak bomo šoferju ukazali, naj ustavi, in bomo ob spominski plošči o velikem literarnem zgodovinarju tudi kakšno rekli. — Miran Hladnik