Miran Hladnik in Tone Pretnar
Opombe k Zbranemu delu Alojza Gradnika (3. knjiga)
Kazalo

Večni studenci (1938)

Besedila, natisnjena v poglavju Večni studenci, so pod tem naslovom in s podnaslovom Pesmi izšla v Založbi Modre ptice v Ljubljani in jih je z lesorezi ilustriral Božidar Jakac. Knjiga je obsegala 51 pesmi v 5 razdelkih na skupaj 95 straneh. Prvi verzi pesmi so bili v kapitelkah.

Nastanek zbirke

V intervjuju z Marjo Boršnik je Gradnik povedal, da mu Večni studenci "pomenjajo višek" njegovega ustvarjanja (122) in so povezani s smrtjo njegove matere: "Leto dni pred to zbirko (1937) mi je umrla mati. Ko sem na sporočilo o njeni nevarni bolezni prihitel domov, sem jo našel že umirajočo. S tem, kar sem napisal na prve strani Večnih studencev, v njen spomin, sem povedal le malo o njeni ceni in malo več o svoji bolečini ob njeni izgubi." (125) Jutro je v dovolj obsežnem članku poročalo o njeni smrti (Umrla je mati pesnika Gradnika, Jutro 9. 11. 1937) in jo predstavilo kot "tiho in trpečo", iskreno pobožno in plemenito in izrabilo priložnost za citate tistih Gradnikov verzov, ki se nanašajo nanjo. Smrt pesnikove matere je bila nasploh zabeležena kot pomemben dogodek (prim. Slovenec 9. 11. 1937 (št. 257) in 4. 12. 1937 (št. 278), Istra 1937, št. 45, Jutro 14. 11. 1937). Pesnik je zbirko zasnoval v Zagrebu, kjer je živel "več ali manj osamljen. Prav v tej osamljenosti je bilo dovolj časa za sanjarjenja, ki so se iz njih rodili Večni studenci" (Boršnik, 137). V intervjuju z Božidarjem Borkom (Jutro 16. 4. 1938) je Gradnik povedal, da so te pesmi nastajale deloma že tudi v Ljubljani, tri do štiri leta nazaj. Boršnikovi se zdi vredno omeniti, da je Gradnik nekatere pesmi objavil med 1931 in 1935 v Ljubljanskem zvonu, čeprav sta bili taki samo dve. Gradnik je hotel po lastnih besedah "presenetiti z novimi pesmimi" (Boršnik, 137). V periodiki je tačas objavljal malo, ker so se mu "nekatera glasila odmaknila", drugam pa "sam ni iskal poti". Za osrednji cikel Kmet govori so mu dale pobudo neke nizozemske grafike, ki jih je videl razstavljene v Benetkah in so ga spomnile na domače kmečko življenje v Brdih; kmet v ciklu je njegov oče, "v vsem svojem razmišljanju, življenju in delu" (tudi Boršnik, 7). O naslovu izreka naslednje: "[Č]e je individualno življenje tisto, ki želim, da bi bilo po smrti večno, ali me more potolažiti vera, da bo trajalo brezkončno v vrsti, ki se v njej ne bom mogel zavedati, da je moja bitnost istovetna z bitnostjo pred smrtjo? Ali ni potem vseeno, če je smrt absoluten konec? Ostali so dvomi, ki jih nisem mogel rešiti. Če življenje posameznika za vselej preneha, je potemtakem ločitev od vseh dragih absolutna, večna? Neznosna misel! Pustil sem kakor Faust vso filozofijo in poslušal samo svoje srce, ko sem pisal Večne studence." (Boršnik, 80).

Troje prepisov Gradnikovih pisem Božidarju Jakcu zgovorno priča o pesnikovi skrbi za opremo zbirke. 5. januarja 1938 piše iz Zagreba:

"Dragi g. Jakac,

zaradi pomanjkanja časa se morem samo na kratko pri Vas oprostiti, da nisem prišel včeraj popoldne zopet k Vam, kakor sem Vam obljubil. Pri kosilu sem se predolgo zamudil in sem moral potem še letati po mestu po raznih nujnih opravkih. Komaj sem prišel do vlaka. Morda pridem v kratkem zopet v Lj. in bom takrat popravil to zamudo. Prilagam Vam eno od slik moje matere. Samo Vas prosim da se ne izgubi, ker ne vem ali imajo doma še kakšen drug izvod te vrste. Prosim Vas da ne pozabite telefonirati g. Jarcu.

Prisrčno pozdravlja Vas in gospo

          Vaš Alojz Gradnik"

23. 3. 1938 je Jakcu poslal dopisnico z naslednjim sporočilom:

"[K]aj je s skicami? Ali niso še gotove? Upam, da Vas nisem užalil s svojimi morda nestrokovnjaškimi opazkami. Sami ste želeli, da bi se porazgovorila in moja 'navodila' so imela biti samo nadomestilo takega razgovora in nič več. Bojim se da se bo stvar vendar tako zakasnila da knjiga ne bo natiskana za praznike. Ravnatelj tiskarne mi je namreč zadnjič v Ljubljani rekel, da tiste tedne pred prazniki ne bodo mogli hiteti z delom, ker bodo imeli preveč drugega dela. Sam sem se prepričal, da ste čez mero zaposleni, vendar si dovoljujem Vas prositi, da bi poskrbeli, da bi mogla knjiga pravočasno zagledati luč sveta. Prosim, da mi vsaj na kratko z dopisnico javite stanje cele zadeve."

Slab teden kasneje, 29. 3., ilustratorju na dopisnici sporoča:

"Upam, da ste z delom gotovi. Danes sem odposlal zadnjo korekturo prelomljenega stavka. Ali bi ne bilo dobro, da bi ne bil rdeč samo napis Večni studenci ampak tudi posvetilo Spominu moje matere? To odločite Vi. Ali niso prevelike črke tega posvetila? Kazalo bi rad imel v velikih črkah, tj. vse v majuskuli tiste velikosti kakor nadpisi pesmi. Ali mora biti zelo pregledno. Ne stisnjeno. Da ne bo nobene zakasnitve. Ali ne bi knjigovez lahko že zdaj začel pripravljati platnice? Saj se debelost knjige že zdaj lahko ugotovi. Če bodo platnice presveže se bodo zvijale in krčile.

V Ljubljani ste mi rekli da mi pošljete Vaše načrte na pregled. Mislim da ni potrebno. Preveč bi se zavleklo. Pozdrav"

Z roko je dopisal še: "Danes sem prejel skico g. Spinčiča, ki mi prav nič ne ugaja."

V zapuščini so se ohranile naslednje predloge za zbirko in posamezne pesmi:

Odmevi na zbirko

Večni studenci so izšli za veliko noč 1938. V kritiškem smislu so bili najodmevnejša Gradnikova knjiga. Do bralca jo je pospremil več kot ducat pozitivnih ocen. Nekaj je k njeni odmevnosti gotovo prispevalo dejstvo, da je dobila nagrado mesta Ljubljane. Priznanje je žela tudi v katoliških krogih – tem je gódilo Gradnikovo pojmovanje umetnosti, povezanosti s krvjo in zemljo in skoraj religiozno posvečen odnos kmeta do zemlje. Najprej povzemam ocene v dnevnem tisku v vrstnem redu njihovega izhajanja. Pri revijah, kjer ni mogoče čisto zanesljivo razporediti kritik po datumih izida, jih razporejam tudi po obsegu.

Prvi je zbirko publiki predstavil in o njej tudi največkrat pisal zvesti spremljevalec slovenske literarne produkcije Božidar Borko. 16. aprila 1938 je s svojo nedvoumno šifro -o podpisal Razgovor s pesnikom Gradnikom ob njegovi novi zbirki (Jutro XIX, št. 89, 10); za pokušino sta tu objavljeni tudi dve pesmi, Kmet govori plugu in Slovenska zemlja, krasita pa prispevek še pesnikov portret in njegov podpis. Borko je povedal, da so pesmi povečini nove in še neobjavljene in da poleg starih motivov ljubezni, smrti in minljivosti prinašajo svež motiv človekovega odnosa do zemlje. Gradniku je zastavil vprašanje, kdaj in kako so pesmi nastale, kakšna filozofija tiči v njih in kakšno je njeno poslanstvo, za konec pa še, ali lahko govorimo o krizi lirike, kako njegovo sodništvo vpliva na pesnjenje ter kakšni so njegovi nadaljnji pesniški načrti. Gradnik je odgovarjal tako, kakor nam je bolj znano iz 16 let kasnejšega pogovora z Boršnikovo: da so prve pesmi posvečene mrtvi materi, da je na cikel Kmet govori verjetno vplivalo globoko doživetje nizozemskih grafik s kmečkimi motivi v Benetkah, najbolj pa gotovo njegova izkušnja s kmečkim svetom v domačih Brdih. O namenu zbirke je izrekel besede, ki so jih ocenjevalci kasneje še večkrat ponovili:

"Hotel sem povedati, da ni globlje in iskrenejše povezanosti od povezanosti s krvjo in zemljo, da ta povezanost ni pri nobenem drugem družbenem sloju tako očitna in tako občutena kakor pri kmečkem in da imajo vsi čustveni elementi, na katerih je zgrajen odnos kmeta do zemlje in družine, skoro religiozno občutje. [...] Poslanstvo poezije, kakor sploh vsake druge umetnosti, vidim v tem, da vedno in na novo razodeva človeku to, kar je v človeku večno, kar ga loči od materialnih nujnosti njegovega življenja in kar ga spaja s sočlovekom, z naravo, z živalmi, z oblaki, z zvezdami, z vesoljstvom in z Bogom. In tudi v tem, da pove vsemu učenjaštvu: da je nekje konec za vsa polžja tipala, da je brezno, ki ga človek ne more izmeriti z logaritmi, ne s teleskopom, ne preplezati, ne preleteti in da sta samo vera in umetnost tista, ki moreta utešiti njegovo zdvojeno vpraševanje: 'Odkod, kam in zakaj?' [...] Današnja razkrojena doba, v kateri so protiduhovne sile navidezno v premoči, gotovo ni naklonjena lirični umetnosti. Kljub temu pa plamen lirične pesmi ne bo ugasnil, ker je večen. Saj ga čuvajo največji duhovi vseh narodov in vseh stoletij."

Teden dni kasneje (Jutro št. 93, 7) se je poročevalec, tako kot je bil obljubil, natančneje posvetil pesniški zbirki. Uvodoma podaja Gradnikov pesniški profil, ki "stoji zase v vsej slovenski poeziji" in se loči od ožjega kroga Župančičeve moderne ter nove romantike. Značijo ga možatost, strastnost in borbenost, "nekakšno realistično gledanje, ki pa si ustvarja posebne vrste simbole", zgledovanje pri klasiki in sledenje Prešernovi pesniški liniji. "Pesniku te vrste poezija ni ne igračka in ne naivno eksperimentiranje, marveč resen izraz osebnega doživljanja sveta; poezija izraža višje, nadosebno poslanstvo." Njegov pesniški svet je ožji in bolj enovit od Župančičevega in če je Župančičeva pesem bliže muziki, je Gradnikova bliže slikarstvu in plastiki. Borko ne more mimo pesnikovega "ne posebno gibljivega, včasih morda namenoma raskavega" jezika. Drugo polovico ocene zapolnjuje razvrščanje dobrih 50 pesmi po motivnih skupinah: največji sta smrt in minljivost, sledijo erotika, idejni svet, narava (zlasti Kras in Brda), domovina, božični motivi in kmetov razgled po življenju v najpomembnejši skupini pesmi Kmet govori. Zadnji odstavek namenja Jakčevi opremi v obliki osmih lesorezov, ki se "s svojo dvobarvitostjo in s svojimi osenčenji prilega značaju pesniške knjige" in poetično čuteče dopolnjuje Gradnikovo govorico.

Da je Gradnik našim sosedom veljal tudi za italijanskega poeta, priča dovolj hitra ocena Umberta Urbanija v tržaškem časopisu Piccolo della sera 5. jul. 1938. Članek z naslovom Eterne sorgenti di Luigi Gradnik je poslal tudi v Slovenijo in v prevodu V. Š.[turm] je izšel v MP 1937/38, 223–24 (gl. tudi poročilo v Jutru 14. 7. 1938, št. 161). Uvaja ga moto iz Gradnikove pesmi Vprašanje (DP), ki razkriva italijanski interes za Gradnika:

Italsko sonce vlil si v moje žile:
kri favnov in asiškega berača
in Aretina in Giordana Bruna ...
nadaljuje pa s citatom navdušenega poročila srbskega akademika Bogdana Popovića ob prebiranju Gradnika v italijanskem prevodu (Scrittori jugoslavi, 2, Zadar, 1937, 93–98) ter s povzetkom lastne pozitivne sodbe, ki jo je objavil ob izidu SS v Piccolo della sera 30. avg. 1932. Gradnik je za Urbanija pesnik, ki je jasneje kot kdo drug zaznal tragedijo obmejnega človeka, v katerem udarjata drug ob drugega slovanski in latinski svet, vendar "se tudi zbirata v sozvočje". Za veliko noč 1938 je Urbani po radiu poslušal papežev blagoslov, bral intervju prijatelja Borka z Gradnikom v Jutru (iz njega mimogrede malo pocitira) in sklenil, da bodo Večni studenci njegova "najslajša velikonočna potica". In res je bila ta knjiga, ob knjigi Dar Ade Negri najbolj poduhovljena lirična zbirka, kar jih je bral v zadnjih letih. V Večnih studencih so mu ugajale skoraj vse pesmi; z njimi se je pesnik "vzpel na najvišje vrhunce ne le slovenskega Parnasa, marveč Parnasa svetovnega pesništva [...]. Srečni Slovenci in srečni tisti, ki razumejo blagozveneči slovenski jezik in bodo lahko brali Gradnikov cikel v izvirniku. Bolj od vseh drugih pa bo užival slovenski kmet sam, saj ni noben pesnik prodrl globlje v njegovo dušo in njegovo srce."

"V teh 363 stihih – če sem jih dobro štel – je ves čarobni svet: mali slovenski svet in veliki božji svet; tu je vse, kar se velikega rodi v naročju zemlje in kar cvete na njenem obličju, v srcu žene, v duhu moža, v duši stvarstva, v mnogoštevilnih pojavih življenja. Toda tu je še več: tu je jasna rešitev najtežjih problemov, ki vznemirjajo filozofe, sociologe, metafizike. 'Čemu mi kažeš prepade brez dna in rešne brvi?' izprašuje kmet učenjaka. 'Kje stojiš ti sam? Visiš kakor pajek v prhli pajčevini in kar si spredel, ti razpara najblažji piš vetra ...' Kmet pa čuti trdno zemljo pod svojimi nogami, vidi nad svojo glavo mirijade zvezd, ve, kaj je pomlad, kaj je poletje, kaj je temna sila življenja in ve, da smrt da vsemu krila za poslednji polet preko prepadov ..."

Skoraj istočasno so novo zbirko ocenili tudi v slovenskih katoliških krogih. Delo je opravil Tine Debeljak (td) v Slovencu 6. jul. 1938 (LXVI, št. 152, 5). Gradniku priznava prvenstvo takoj za Župančičem. Znani motiviki tišine in bolesti so se v Večnih studencih pridružili nov "občutek večnosti, misel na smrt in vera, tista vera, v kateri je živela njegova mati in jo živi slovenski kmet, najtesneje povezan s svojo zemljo". Večni studenci "vežejo človeka in zemljo in vse stvari v neko tesno povezano bratstvo v Bogu" in "dajejo osnovni polton tem tihim in optimističnim pesmim, zapetim v senci Smrti". Cela zbirka je posvečena umrli materi. V nežni ljubezni do matere in njenega čistega sveta spominja na Březino. "V tej melanholiji, ki niti malo ni sentimentalna, temveč resnično pesniško doživetje čudovitega odnosa med nebom in zemljo, med človekom in Večnostjo, poje Gradnik svoje pesmi božični noči". Precej pesmi je uglašeno kot postaje na "veselem romanju k sveti smrti". Pogovor o Bogu je "zaradi svoje virtuoznosti manj neposreden", s prevodom Villonove balade tekmuje z ustreznim Župančičevim prevodom, s pesmimi Delavec v tujini, Slovenska zemlja, Triglav in Trubar pa se je "dotaknil slovenske socialne in narodne boli, česar bi marsikdo od Gradnika ne pričakoval". Najslabša se mu zdi "Smučarska jutranja molitev", čudoviti pa sta Kraška pomlad in Noč vseh svetih v Brdih, "s katerima se je močno privil k domači grudi". V 21 pesmih cikla Kmet govori je "iz svoje intimne subjektivne lirike [...] prešel v realistično opisovanje predmeta samega na sebi ter je – analogno poti Franca Kralja v slikarstvu – prešel v literarni ruralizem, pa ne v naturalističnem smislu, temveč v duhovnem, kar je pri liriku, ki veruje v Duha in ne v Gmoto, razumljivo". Primerja ga z Majcnovim ciklom Zemlja, ki je prvi opozoril na metafizični pomen kmečkega življenja. Gradnik predstavlja "predvsem kmečki duhovni svet, njegovo pojmovanje dela in vere, njegov nazor na vse nehanje človeka, zaritega v zemljo in zavedajočega se, da bo dajal odgovor od življenja svojemu Bogu". Všeč mu je, da Gradnikov kmet dá lekcijo sodniku: "To je napol epična pesem, opis objekta izven sebe, prenasičen z notranjo ekspresijo. Tako je začetnik novega opisnega realizma, ki v nekaterih pesmih res da vpliva preveč opisno in didaktično (Kmet govori sinu), dočim je v imenovanih najboljših [Kmet govori mastilcem, ... pokojni ženi, ... duhovniku, ... svojemu Bogu, op. ur.] dosegel višek svojega pesništva. Nasproti Kraljevim kmetskim lesorezom, ki kmeta izenačujejo z živaljo, je Gradnik kmeta povzdignil v duhovni svet ter iz njegove ideologije poudaril zemljo kot rednico in trdno oporo življenja, toda prav tako podčrtal njegovo duhovno življenje v veri, ki iz smrti ne dela tragedije, temveč samo obračun življenja." Gradnik je predstavil duhovne vrednote, iz katerih ni zrasel samo kmet, "temveč tudi mi vsi, ki verujemo v Boga in v našega kmeta, kot nosilca slovenske in metafizične ideje".

V literarnih revijah so izšli daljši pregledi zbirke. Največ prostora so Večni studenci dobili v Ljubljanskem zvonu. V dveh nadaljevanjih jih je ocenil pesnikov goriški rojak Andrej Budal (LZ LVIII, 1938, št. 9/10, 478–81; št. 11/12, 603–05). Na začetku je naštel Gradnikove prejšnje zbirke iz njegovega četrtstoletnega ustvarjanja in poudaril pesnikovo inovativnost in samosvojost, ki sta se morali dokazovati ob tako močni osebnosti, kot je Oton Župančič, nato pa:

"Če bi se bil spuščal Gradnik samo v brezna svoje duševnosti, bi se bil razrasel v prečiščenega mučitelja samega sebe, zajel bi bil morda iz svojih temnih tolmunov še globlje bolesti, a bi se bil obenem svetu odtujil in se kot ranjen Narcis zapredel v umetniško naslajanje ob lastnem zlu in lastnih usodah. Tja do zbirke 'De profundis' je razvoj često kazal v to smer. A ta mrki pesimist je imel v sebi tudi dar, da je v srečnih trenutkih lahko stopil iz tajnih temin svoje osebnosti, se bistro ozrl po drugih, doživljal z njimi in brusil tudi njih doživetja v pesniške dragotine. To je dvignilo nazornost in jasnost njegovega izraza, črnogledja kot njegove temeljne osnove mu pa ni zabrisalo. [...]

Od vsega, kar more nuditi svet, pesnika še najbolj odrešuje narava. Brezna v lastni duši bi bila Gradnika še najverjetneje vodila v samomor. Razočaranja in izkušnje z ljudmi bi ga bili od tega težko odvrnili. Toda, kot protiutež k notranjemu zlu, svojemu in tujemu, je našel svet zunaj sebe, snov in zemljo v vseh njenih oblikah. Gradnik je nenavadno dovzeten za vse pokrajinske – ne moremo reči: lepote in čare, bolje bo: za vse pokrajinske svojstvenosti, zlasti po Julijski Krajini, koderkoli so ga življenjske usode spravljale v ožji stik s kraji in ljudmi, z doli, vodami in griči, ki jih je skušal zajeti v njih bistvu, često v njih boleči trpkosti ali v njih posebnem razmerju do človeka. V marsikateri sliki zrelejših let je Gradnik prekosil celo Murna, če ne v preprosti ubranosti, pa prav gotovo v podrobnem kopičenju značilnih potez, ki vodijo do izrazite, monumentalne celote, n. pr. v pesmi 'Komen'.

Pokrajina zavaja pesnika v razglabljanje o skrivnostih narave. Zamika se v pojave, za katere drugi nimajo globljega umevanja, in ugotavlja, da tudi tem ugankam, kakor človeškim, ne more čisto do dna. Vendar ga to ne odbija, zmerom znova snuje njegov duh v grudi in prsti, zmerom znova upodablja večno, skrivnostno igro, ki ji razum zaman išče zadnje razlage, a jo mora nehote priznavati kot najmikavnejše, nerešljivo jedro vesoljstva. Strmi nad čudeži, ki jih je zmerom več, od narave se vrača k ljudem in vase in kar je bilo prej črn pesimizem, je zdaj oblito z novim sijem večne skrivnosti – vse: človek, ženska, duša, srce, telo. To še dolgo ni odrešenje, a tudi ni več nekdanja obupna noč. Ceste so, nekam vodijo, mi moramo po njih; če se trudimo za pošteno hojo, bodo prave, dasi jim ne vidimo konca.

Že naslovi Gradnikovih zbirk namigujejo na nekaj daljnega, odmaknjenega, skrivnostnega, kar je morda tudi visoko, vsekakor pa globoko. To je povsem novodobna mistika, ki je v taki meri kakor Gradnik ni občutil in izražal še noben slovenski, morda noben jugoslovanski in malokateri svetovni pesnik. Taka mistika se marsikdaj dotika vere, ki ima v našem narodu posebne korenine, in se opira na določene simbole. Velik slovenski pesnik, če je pravi Slovenec, skoro ni mogoč brez živih korenin, ki segajo globoko v tisočletno versko naziranje njegovega ljudstva. Pesnikov hladni razum se v 'najsvetlejših' trenutkih lahko roga simbolom, srce ne more mimo njih, ker ve, da bi brez njih ne bilo več v nujni zvezi s srcem vsega ljudstva. To se opaža v Prešernu in Župančiču, v Levstiku, Stritarju in Cankarju, v Aškercu celo v pesmih kakor 'Jaz', ki le navidezno trgajo stare vezi z verskih izročil. Gregorčič je v pesmi 'Človeka nikar' manj verski od Župančiča v 'Viziji' in mnogo manj od Gradnika v nekaterih najkrepkejših pesmih, ki prehajajo ponekod v molitev in čaščenje Najvišjega.

Če je bilo kdaj v Gradniku tudi kaj čustvene ali razumske prešernosti, ni v 'Večnih studencih' nobenega sledu več o njej. Zdaj prevladuje vzvišena resnoba, zamaknjenost v visoke lepote in v daljne cilje, pretehtana, polna, izčiščena življenjska modrost, ki jo pesnik polaga najrajši kmetu na jezik, pa tudi predmetom, ki so v svojem bistvu modrejši od ljudi, tako uri, drevesu, curku. Kmet je v tej zbirki zrasel do neznanih višin, prisluškuje zemlji in pozna njene skrivnosti, njegovo razmerje do grude je jasno, brez bojazni in zank, brez vozlov in ugank. Ko na strani 69. spregovori, ne obmolkne več do svoje smrti (str. 92). To je modrijan, ki poučuje celo sodnika, učenjaka, duhovnika, meniha, kiparja in končno Boga samega, zmerom brez nadutosti in domišljavosti, z obsebiumevnostjo človeka, ki se dobro zaveda, kje in kako je zasidran, in tudi dobro vidi, kako slabo so v primeri z njim zasidrani drugi. Gregorčič se je rad istovetil s kmetom. Tavčar je zapel kmetu slavospev: 'Kmet je kralj ...' Ubogega Murna je vse njegove kratke dni vleklo iz mestne zaduhlosti in puščobe na kmete. Prijatelj je iskal v kmetskem delu leka najhujšim ranam. A nihče izmed njih se ni, kakor kaže, kmetu tako približal in tako prodrl vanj kakor Gradnik na teh dva in dvajsetih straneh. Beseda njegovega kmeta je neredko težka in trda, kakor zemlja, ki jo obdeluje, drugod zopet jasna in mirna kakor tiha jesenska poljana, a zmerom diha iz nje nekaj samozavestnega, trdnega, neomahljivega, dognanega. Najčešče bo že treba tega monumentalnega kmeta istovetiti s pesnikom samim, ki se vrača k svojemu izvoru, k enemu svojih večnih studencev, in črpa iz te vrnitve novih moči za izpovedovanje najglobljih resnic, poganjajočih v senci njegovega šestega križa.

V prvi pesmi, ki je dala tej knjigi naslov, 'smrt se z življenjem in dih z dihom veže', tako da večni studenci nikoli ne usahnejo. Tak studenec je materinstvo in za Gradnika posebej njegova mati, ki so ji v začetku posvečene tri pesmi, in o kateri ve:

O, kadar vse luči ugasnejo – ti boš še svit,
in ko vsi studenci usahnejo – tvoj bo še živ. (Str. 16.)
Nujnost smrti izraža 'Zima'. Tri božične so kakor svetli utrinki iz otroške sreče. 'Klic' izpodbuja, da bodi vsakdo 'veren, miren, čist'.

'Poslednji gost' pride v srce, zapuščeno gostilno, a

ne bo zahteval jesti in ne piti
in samo tiho bo zaklenil duri. (Str. 31.)
V 'Pesnikovi smrti' kliče poet žarkom, pticam, vetru in tajni boli, naj počastijo pesnikov grob. 'Molčeče ure' hvalijo molk in mir, neskaljeno tišino. 'Drevo' uživa slast višave in globoke prsti:
Ali v korenine senci neusahni vro studenci
za popotne in družino. (Str. 35.)
'Villonova balada' se odlikuje po jedrnatem kopičenju nasprotij. 'Delavec v tujini' toži:
Tvoje luči so ko vešče, tvoje roke so ko klešče,
nič ne izpuste brez rane. (Str. 38.)
Tu se pesnik dotakne socialne strune, kakor pozneje, ko 'Kmet govori hlapcu': 'Pravica ne – dolžnost je višja vera' (str. 78). Iz gospodarjevih ust je ta nauk naraven, a kako naj hlapec uvidi njegovo nujnost?

'Pogovor' je inačica o ženski, ki s 'padanjem kamna' v srce prihaja bliže in bliže, podobno kakor v 'Svetlih samotah' pesem 'V omami' ('če sem ti ko dehteča roža – vtrži') ali 'Dvogovor II' ('Vse sem ti dala in mi nič ni žal').

Jesenske in smrtne slutnje se večkrat oglašajo: 'Prišel bo čas', 'Mimo naju teče čas', 'Postaja na romanju':

Življenje je le od življenja beg,
veselo romanje je k sveti smrti. (Str. 46.)
Podoben motiv zveni iz druge polovice pesmi 'Kmet govori mastilcem' in 'Kmet govori sebi'.Vrnitev k zemlji je čudovito ponazorjena v dvogovoru 'Fontana in vodni curek'.

Osem pesmi je posvečenih slovenski zemlji (str. 51 do 66). Pesnika še tolaži njena kruta usoda:

O bridka zemlja – ...

Samo sledovi biča in kopit
so v tvojih krovih, v prsti, v lesu, v rudi ...

Če pa pustošil te je srd biričev,
ostala vendar plodna si in vedra ... (Str. 51.)

Iz 'Kraške pomladi' se oglaša nekaj kakor zdvajanje. Upravičeno? Temu temnemu duhu se je pesnik v dveh kiticah 'Septembrskim žrtvam' vse drugače izvil: 'Naroda zarje se rode le v noči' (56). 'Na Grintovcu' se nas dojmi kakor v dvajseto stoletje prenesen Vodnikov 'Vršac', odet v Gradnikovo bogastvo. Grozotno zono širi 'Noč vseh svetih v Brdih'. Pred njo je uvrščena 'Grešnica in Marija', po češki narodni, zdi se pa, da bi bolje stala za sorodno 'Božično pesmijo' spredaj.

Ves zadnji del knjige zavzema silni, prej omenjeni Gradnikov kmet, 'ves samorasel, samo sebi sličen', kakor njegov pesnik. Nenavadno jasno, preprosto in gladko govori ta kmet nevesti, kakor da sta mu njena brhkost in milina navdahnila tako lahkoten izraz. S časov zmedo se spreminjajo uspavanke; kmet miri dete v zibelki: 'Ne brenče aeroplani, ne brne avtomobili'. Za resnico je kmet tako navdušen, da ščuje sina celo zoper sebe: 'Mrzi laž in za resnico tudi proti meni vstani' (73). Manj uspeli so ukazi, ki omahujejo v demagoško vsakdanjost:

Vsem lizunom in hinavcem
pljuni v lice, zajedavcem
zapri duri svoje hiše.
Srd njih naj te v uho piše. (Str. 74.)
A že se požene više. Materi govori kakor Gradnik svoji:
o mati, moj studenec večnoživi,
kam tečem kalen, kdaj ko ti bom čist? (Str. 75.)
Prisiljeno vpliva, kar govori zemlji (str. 76). Refleksije o plugu (str. 77) spominjajo na Horacijevo izražanje. Preučeno zveni kmetov govor drevesu (str. 79). Dobro jo kmet zasoli sodniku: 'Samo zemlja je pravična' (80) in učenjaku: 'Kje sam stojiš? Saj le visiš' (83). Spoštljiva je njegova beseda duhovniku (84), zavita menihu (85) in ko govori svojemu krogu (89). Preozek je naslov 'Kmet govori kiparju' (86), ker pove kipar pet kitic, kmet pa le dve. Za najlepšo pesem vse knjige bi označil, kar 'Kmet govori pokojni ženi' (88). Komur se kaj takega posreči, ta je zelo globoko prodrl v bistvo našega kmeta in naše kmetice in razpolaga z nenavadno izrazno silo. Vdano govori kmet Bogu (91). Ta veličastni spomenik našemu kmetu se zaključuje s pesmima 'Kmet molči' (93) in 'Vstajenje' (94).

Gradnikove knjige niso lahko branje. Tudi ta ne. Vsaka nosi očitne znake pesnikovih borb z lastno notranjostjo, pa tudi z lastnimi izraznimi možnostmi. Zanimivo bi bilo primerjati, kar se tega tiče, vse Gradnikove zbirke med seboj. Brez dvoma si je pesnik svoje orodje in svoja izrazila z leti izpopolnil, razširil in izbrusil. Dosegel je večjo prožnost, okretnost in lahkotnost, kakor so mu jo priznavali kritiki prvih zbirk. 'Svetle samote' so pomenile v tem izpopolnjevanju precejšen višek. 'Večni studenci' prav nič ne zaostajajo za njimi, tu in tam jih celo prekašajo. Vendar se človeku tudi primeri, da nenadoma postoji in za trenutek išče zveze nazaj in naprej, pa kmalu uvidi, da zveza je, še prav trdna, četudi včasih rahlo zastrta. Taka mesta v Gradniku navadno niso hiba. To je poezija, ki sili duha k razglabljanju in ga vabi na pesnikove strmine. Tudi oblikovne trdote najčešče niso izrazna nedospelost, temveč so utemeljene v vsebini, da se kaj trdega, škripajočega, krutega, nesoglasnega tudi v zunanjem izrazu podčrta, n. pr.: 'Naj iščem tolažbe v osipljivem cvetu ust ženskih?' (16); 'Ne vidiš li, da sem brez ročk?' (26); 'Čist zdaj zrem Te v sile vzponu' (57); 's svetlim pogledom uprtim v Tvoj krov' (60); 'kadar rjove volčja čreda' (73); 'drugim jaz sem sluga' (78); 'oproščena zmot vseh spone' (85); 'Ta moj korak težak je in nesproščen' (69). Po vzorcu otroka, ki našteva: 'Prvi svetitrijekralj je Gašper, drugi Miha ...', si je Gradnik dovolil ganljivo vprašanje:

Kaj niso kralji in cesarji
več Gašpar-Miha-Boltazarji? (24).
Drobnih lepot je mnogo razsejanih in včasih skoro skritih po teh straneh. Prvo branje ti ne razkrije vseh. Čim bolj se prepuščaš pesniku čarovniku, tem več se jih tiho zaiskri iz njegovih vrstic. Gradnik je vnet privrženec rime. V vsej zbirki ga ni stiha brez tega okraska, ki neredko določa gradbo kitic. Rima je tako v čisli, da ji pesnik žrtvuje včasih naravni poudarek, n. pr. 'naj sklene dláni – v veri vdani' (22, podobno 43, 45); 'se krívi – k njivi' (79); 'brez snéga – brez zlega' (84). Notranja rima ni redkost: 'Ko tek za morjem hrepenečih rek' (46); 'Naj počasi panj se gasi' (72). Malokje naletiš na manj čisto rimo: 'proč je – naročje' (21); 'žil – cilj'; (32); 'sen – plen' (60); 'skrivnosti – v hosti'ˇ(89); 'zgine – stopinje' (94). Nenavadno številne so aliteracije, ki najčešče niso slučajne: 'ne kliči na pomoč nebesa' (21); 'strasti in sanj' (34); 'o molk, o mir' (34); itd. itd. Izbiranje primernih samoglasnikov, asonanc, sozvočij dviga muzikalnost jezika. Posebne učinke doseza Gradnik rad s ponavljanjem: 'zastonj, zastonj' (29); 'o saj nam zemlja, ta zemlja vsaj trne, / saj nam ta zemlja vsaj kamne povrne, / kamne povrne za pokopališče' (55); 'Nocoj tako smo sami, sami' (65). Celi stihi se po narodnih motivih ponavljajo v 'Božični pesmi' (25). Podobno se v vsaki izmed štirih kitic 'Delavca v tujini' (38) tretji stih, kot najvažnejši, ponovi, kar daje delavčevim obtožbam prav poseben poudarek. Brezuspešnost oziranja, ko 'Kmet govori sebi' (92), se podčrtava takole: 'ali ne vidim v kamri budilke, / ali ne vidim v kamri svetilke / ali ne vidim belega prta'. 'Božična' (23) ima devet kitic in vsaka se začenja: 'Sneži, sneži, sneži, sneži ...' Ko šestintridesetič prebereš isto obliko, se ti zdi, da si že sam zasnežen in da izmučen klecneš v zamet. Ali nima tudi ponavljanje svoje meje?

V gradbi stihov prevladujejo jambi, manj je trohejev in še manj daktilov. Sonet se je oprostil klasičnih Prešernovih spon in diha prosteje, eden ('Trubar', 53) se je razgibal celo v daktile. Izmed kitic so štirivrstične v veliki večini, nekaj drugih ima drugačno, strogo gradnjo. Preskok iz stiha v stih je večkrat hugojevsko drzen, trga besede, ki sodijo tesno vkup, in se pojavlja posebno, kjer pesnik izraža razdor, razsekanost, bol, neskladje, n. pr.: 'Glas moj / izgublja se v črni praznini' (15); 'O, kateri zakladi / draguljev naj ga odtehtajo?' (16); 'Kaj je krivica / njegova?' (17); 'Sem rekel: Telesa / ta, naša peresa / samo so' (41); 'Niso še zore / žarki skoz bore / tihe prodrli meglice kopren' (59).

Ponekod srečujemo nove jezikovne poganjke: smučina (59), vrbina (69), vetrovina (83), velikovlastnik (93), zapuščava (77), toploroden (94). Ker so v pesnikovih zvezah lahko umljivi in ne nasprotujejo duhu jezika, bo težko kdo imel kaj pomislekov zoper nje. Več jih bo imel zoper deležnik 'rul'; (77), ker nimamo glagola 'ruti', temveč le 'ruvati' ali 'rvati', zoper stih: 'Kapljo ji za kapljo vrni' (73), kjer 'ji' ni potreben, in zoper vrstice:

Da nam ne bo poželjen kruh
za gladna srca tlaka gmote
in samo ti nam boš vsevdilj
vseh hrepenenj poslednji cilj, ...
ponižaj prazni naš napuh! (28).
To mesto se mi zdi v vsej zbirki najmanj jasno. Če naj se 'poželjen' razume kot trpni deležnik, tudi oblikovno ni pravilen in so neprimerno boljši 'nezaželeni hladi' (29).

'O Bog, ko padem, naj odpadem zrel,' je prosil v zoreči jeseni Gradnikov grozd iz 'Svetlih samot'. Če prošnjo prenesemo na pesnika, vidimo ob 'Večnih studencih', da se mu bo prav lepo izpolnila. Ta knjiga je polna zrelih lepot. Gradnikov pesimizem, ki je usodnejši in neozdravljivejši od Leopardijevega, in Gregorčičevega – saj ne temelji na takih otipljivih razlogih, kakor so bile Leopardijeve telesne in Gregorčičeve poklicne nadloge –, je v tej zbirki dozorel v najžlahtnejše plodove poezije. Odsevi nove vedrine, ki prebijajo iz onostranstva, se skladno mešajo s turobnimi sencami tostranskega žitja. Sfinge premikajo ustne in pesniku se zdi, da polagoma prodira v njih šepet. Kar je do zdaj ujel njihovih skrivnosti, jih je na teh straneh prelil v ubrane oblike tudi za nas.

Z 'Večnimi studenci' je imel pesnik še to srečo, da mu knjigo krasi osem umetniških lesorezov, ki bi sami zase zaslužili podrobnejšo oceno izpod strokovnega peresa."

France Vodnik se je o zbirki izrekal dvakrat, najprej v ljubljanski reviji Modra ptica (1937/38, 191–92), potem pa še v mariborski reviji Obzorja (1938, 267–69; gl. tudi v Vodnikovi knjigi Ideja in kvaliteta, 1964). Gradnika je predstavil kot religioznega lirika.

"Najnovejša pesniška zbirka Alojzija Gradnika ni samo pomemben literarni dogodek, temveč tudi dragocena človeška izpoved, ki bo najbrž presenetila celo poznavalce njegove dosedanje lirike.

Zbirka je nova v več ozirih. Po 'Svetlih samotah', lepo uspelem izboru njegovih najboljših pesmi, ki ga je ob pesnikovi petdesetletnici l. 1932. izdala založba Modra ptica, se Gradnik ni Bog vedi kaj oglašal v javnosti, tako da je bilo že videti, kakor bi bil utihnil. Toda medtem je ustvarjal na tihem in nas sedaj presenetil z novo zbirko pesmi, ki so – po pesnikovi lastni izjavi – iz večine nastale v zadnjih treh do štirih letih.

Toda 'Večni studenci' niso samo nova knjiga, ki prinaša po večini še neobjavljene in torej neznane pesmi Alojza Gradnika, marveč predstavljajo hkrati tudi novo stopnjo v njegovem razvoju in ustvarjanju. Zlasti v vsebinskem pogledu pomenijo 'Večni studenci' resnično prevrednotenje pesnikovega dosedanjega duhovnega sveta. To moram seveda nekoliko pojasniti.

Takoj naj poudarim, da ne gre morda samo za nove motive, ki je z njimi ravno pričujoča zbirka resda zelo bogata, marveč je omenjena sprememba mnogo bistvenejša ter se dotika prav osnov svetovnega naziranja. Doslej smo bili navajeni šteti Gradnika za enega najizrazitejših individualistov v našem slovstvu ter za pesnika prvenstveno nagonskega življenja. In vendarle je bilo že v prvih njegovih zbirkah, posebno pa še v 'De profundis' mogoče razločno čutiti, da ga niti čustveni naturalizem niti miselni agnosticizem ne zadovoljujeta, temveč povzročata v njem tragično trenje, iz katerega že ni bilo videti nikakega izhoda več. Toda že nekatere pesmi v 'Svetlih samotah' so nam lahko povedale, da bo pesnik naposled vendarle zlomil solipsistični obroč nevere, ponosa in obupa, ki je pretil z uničenjem ne morda toliko pesniku kakor človeku v njem. To sta bila zlasti njegova religiozna cikla 'Večerna senca' in 'Pogovor'.

Z zbirko 'Večni studenci' pa se nam je predstavil Gradnik v resnici kot homo novus. Gotovo ni samo slučaj, da je pesnik to knjigo posvetil spominu svoje matere. Kajti 'Večni studenci' so zbirka pesmi, ki pričajo o novem rojstvu človeka. Ne vem, zakaj sem se pri branju teh pesmi domislil Avguštinovih 'Izpovedi' in pretresljive zgodbe o solzah njegove matere, ki je sinu izprosila milost odpuščanja, spreobrnjenja in vere. Nekaj podobnega nam pripoveduje Gradnik v svoji pesniški izpovedi in viziji. Tudi zanj je prišel, kakor pravi, 'zadnji čas', a mu je mati 'odprla vrata v božji vrt', njemu, ki je bil 'umazan od greha', a je zdaj 'opran z vodo njenih oči'. Ob podobi mrtve matere, ki bedi v njegovi duši dan in noč, pesnik tudi spozna, kam cesta drži, kod naj hodi in kam ima priti: zdaj so njegovi cilji blizu in niso več skriti v temini.

To je izhodišče in okvir nove Gradnikove poezije, ki se obrača od snovi k duhu, od osebnega jaza k občestvu, od simbolov teme k razodetjem luči, od krvi in strasti k odpovedi in molitvi, od zanikanja k afirmaciji, od nihilizma k veri, od varljivih podob k vrednotam, od Niča k Bogu. Ta poezija je v bistvu religiozna, kar se vidi že iz vnanjih motivov (Božična, Božična noč, Božična pesem, Grešnica in Marija, Kmet govori duhovniku, Kmet govori Bogu), dasi le-ti nikakor niso bistveni. Poglavitno je občutje, ki spaja svet vidnega z nevidnim ter vodi človeka k Bogu ne le, kadar 'moli', marveč tudi takrat, ko živi življenje pristno in v skladu z večnimi zakoni. To je vzrok, da je Gradnik tudi v 'Večnih studencih', ki razglabljajo o zadnjih, metafizičnih vprašanjih življenja ter segajo s svojimi pesniškimi podobami če že ne v svet mistike, pa vsekakor v svet spiritualne resničnosti, vendarle docela življenjski, neposreden in tako rekoč kar zemeljski. Prav to, kako je znal združiti naravni element z duhovnim, se mi zdi ena najčudovitejših potez njegovega metafizičnega realizma, kakor bi mogli še najbolje označiti tako njegov novi svetovni nazor kakor tudi pesniški slog. Hkrati pa nam je vse to dokaz, da je njegova religija, ki izžareva tu in tam duha Frančiška Asiškega, samo zanikanje 'prahu in blata' ter 'nižav in teme', ne pa morda zanikanje življenja sploh. Nasprotno: zdi se, da je pesnik šele sedaj, ko je – kakor pred njim Kette – izbojeval boj med razumom in jasnovidnostjo vere, med krvjo in duhom, med egoizmom in žrtvijo, da je šele sedaj popolnoma doživel življenjsko radost. Zdaj, ko ni več sam, marveč je doživel bratstvo v sveti daritvi združenega človeštva, ko 'moj, tvoj obraz ni več drugemu tuj', mu je življenje 'potovanje k Luči' in celo 'veselo romanje k sveti smrti'. Prav te dve podobi se mi zdita nadvse značilni za sedanje naziranje pesnika, ki je 'Na Grintovcu' kakor nekdaj Vodnik 'Na Vršacu' zapel himno Bogu:

V meni tu kot v letih mladih
zopet vera je otroka,
naj me vodi Tvoja roka
po vseh stezah in prepadih.
Ta pesnikov preobrat od individualizma in agnosticizma k občestvu in veri pa se ne kaže le v novi vsebini in tudi ne samo v osebni izpovedi, marveč še drugače. Že v začetku sem bil omenil, da je pesnika na novo duhovno pot klicala predvsem materina podoba. Toda podoba matere-rodnice ga popolnoma organično prestavi tudi iz 'močvirja mest' na rodna tla, v domačo vas, v okolje, kjer se mu zdi taka čista služba življenju edinole možna. Odtod pa objame njegov pogled vso slovensko domovino, 'ta bridki obroč od Triglava do Kolpe'. Tako je med novim pesnikovim religioznim doživetjem, ki se v verskih predstavah skoz in skoz naslanja na naše katoliško duhovno izročilo, pa med 'Slovensko zemljo' globlja notranja zveza. In tako je po moji sodbi treba razumeti tudi nastanek enega najbolj svojskih in najmočnejših ciklov Gradnikove poezije, namreč Kmetovih pesmi, ki obsegajo skoraj polovico pričujoče zbirke. V tem me potrjuje tudi naslednja kitica iz 'Večerne sence' (Svetle samote, 45):
'Verujem!' ne moj glas, kri moja vpije,
kri davnih mater, ki jo še taji
zastonj nevera naših kratkih dni,
zastonj strup sikajo v njo dvomov zmije.
Sicer pa je ta kmet, ki 'govori' domači grudi, nevesti, detetu v zibeli, materi, zemlji, plugu, hlapcu, drevesu, sodniku, učenjaku, duhovniku, menihu, kiparju, pokojni ženi, svojemu krogu, mastilcem, Bogu in slednjič sebi, objektiven ali bolje epski le na videz; v resnici je nosilec pesnikovih doživetij, ki se po spoznanju, občutju, podobi in izrazu pač odmikajo preprosti kmečki psihologiji. V teh pesmih, ki odkrivajo podobo življenja v širokem krogu pojavov od rojstva do smrti, a bolj po njihovem notranjem smislu kakor pojavnem videzu, je toliko miselne in čustvene globine ter hkrati toliko biserov pesniške lepote, da jih moramo šteti med največje mojstrovine slovenskega pesništva. [...]

Poleg prej omenjenih psiholoških vzrokov, ki so pripeljali pesnika nazaj k zemlji in njenemu izročilu, mu je bila podoba kmeta in njegovega življenja tudi sociološko najprikladnejša za izpoved tega doživetja. Kajti kmet je zaradi svoje povezanosti z zemljo in zaradi svoje primitivne kulture mnogo bliže tem iracionalnim resnicam življenja kakor civilizirani meščanski racionalist.

Pa tudi kar zadeva obliko pričujočih pesmi, moramo ugotoviti deloma spremembe. Predvsem opazimo, da je oblika soneta vedno redkejša. Nasprotno pa vidimo, da se pesnik zmerom bolj naslanja na slog narodne pesmi, ki so mu tudi sicer izhodišče pesniškega ustvarjanja (Božična pesem, Grešnica in Marija). Kljub nekaterim trdotam, ki so za Gradnika značilne in ki jih najdemo tudi v tej zbirki, ter kljub sekanju verzov, ki ga poznamo že iz njegove prve zbirke (Pisma), pa moramo vendarle ugotoviti neko nenavadno lahkotnost in ritmičnost, ki pričata, da je jezik pesniku vendarle ubogljivo sredstvo in da ga ima popolnoma v oblasti. Posebna odlika teh pesmi je lepota posameznih podob in primer, prav tako pa tudi zanos, s katerim pesnik kot klicar spodbuja sebe in druge, vendar ne kot didaktičen pesnik, marveč na način, ki tu in tam spominja na obredne pesmi (kolede!) in himne.

Lepa knjiga ima tudi nekaj reprodukcij originalnih lesorezov, ki jih je izdelal Božidar Jakac. Name sta napravila najmočnejši vtis prvi, ki pojasnjuje besedilo 'Večnih studencev', zlasti pa zadnji, ki predstavlja pogreb in je mišljen kot ilustracija pesmi 'Vstajenje'."

V Obzorjih je France Vodnik predstavil Gradnika kot poleg Župančiča najpomembnejšega lirika časa in z drugimi besedami ponovil svojo tezo o Gradnikovem prelomu z individualizmom prejšnjega obdobja slovenskega duhovnega življenja iz začetka 20. stoletja ter o njegovem novem sodobnem naporu za občečloveški ideal.

Gradnikov "razvoj od impresionizma preko simbolizma do novega pesniškega realizma se prav dobro vidi že iz naslovov njegovih pesniških zbirk, ki nam nekako simbolično ponazorujejo pesnikovo rast: 'Padajoče zvezde' (1916), izpoved mladosti, njenega opoja ob pogledu na bogastvo zemlje, zlasti rodne goriške pokrajine, ljubezenske slasti in strasti, a prav tako tudi krik duše, ki se ji vse izmika in s katere neba padajo zvezde vere in upanja v neznan, teman prepad. 'Pot bolesti' (1922), ki že z naslovom priča, da se pesniku obzorja še vedno niso zjasnila, čeprav v tej, umetniško manj zadovoljivi zbirki, ne gleda pesnik toliko sam vase, ampak se v prvi vrsti predaja vtisom narodno-političnega življenja prvih povojnih let. 'De profundis' (1926), nenaden povratek vase, prav v dno svoje zapuščenosti, brezupa in groze, kjer se mu porajajo pesmi samote in smrti, katero zaman skuša premagati z nekako panteistično iluzijo. Nato 'Svetle samote', antologija ob petdesetletnici (1932), ki nam pokaže najboljše, kar je avtor dotlej ustvaril, ter nas s posrečenim izborom (J. Vidmar) popolnoma prepriča o veličini in lepoti pesnikovega tragičnega notranjega življenja. V tem izboru nas posebno preseneti religiozni ciklus 'Večerne sence', ki ga smemo v idejnem pogledu šteti za predhodnika in znanilca 'Večnih studencev', zadnje Gradnikove zbirke, ki je izšla letos za veliko noč.

In tako nam je že ta kratki retrospektivni pregled dosedanjega pesnikovega dela rahlo razodel ali vsaj dal slutiti simbolični pomen, ki se skriva v naslovu 'Večni studenci'. To je zbirka, ki nam skoraj na vsaki strani govori o novem pesnikovem doživetju, veri, ki sta ji v njegovem srcu iznova pripravila tla predvsem spomin na mrtvo mater in pa novo, svojsko gledanje na domačo zemljo.

To je tudi vzrok, da je pričujoča Gradnikova zbirka, čeprav je v nji še vedno mnogo, premnogo motivov žalosti, minljivosti in smrti, vendarle neprimerno svetlejša od njegove nekdanje poezije, katere včasih brezupna melanholija se sedaj umika vedremu, svetlemu veselju človeka, ki gleda na svet 'sub specie aeterni'. Le tako je mogoče, da pesnik z enako vdanostjo sprejema 'bolest in slast' in mu je življenje 'veselo romanje k sveti smrti'. Njegova duša se krepi ob 'večnih studencih', ki lijejo od neba, iz sleherne zvezde, in polnijo skrivnostno vrče bratstva, iz katerih se hkrati hranijo srca vseh tistih, ki so z njim vred sklonjeni v molku in molitvi. Nič, kar je zgolj zemeljskega, ga ne uteši več, njega, ki 'mrzi prah in blato, dih nižav in kote teme' – ne osipljivi cvet ust ženskih, ne opojnost petja in pira, ne igriva brezdelica. 'Vse to je prazno in ni srca žeji uteha nobena in mine kot kaplja na veji.' In kadar vse luči ugasnejo in ko vsi studenci usahnejo, tedaj je njegovi duši varen ščit samo še podoba mrtve matere, nje, ki je bila srednica med njim in Bogom. (Mrtvi materi.) S čustvom odpovedi pa se družijo premišljevanja o minljivosti, časnosti in večnosti (Zima, Stara ura govori, Poslednji gost), vendarle pa se njihova otožna melanholija izgubi v optimizmu religioznih vizij, ki iz objektivnih motivov (Božična pesem, Grešnik in Marija, Smučarjeva jutranja molitev) prehajajo v osebne izpovedi (Božična noč, Božična, Klic, Na Grintovcu), polne svetle tišine in podob, ki spominjajo na pesnike mistike. Pesnik je tako prevzet od zavesti bratstva, da pogosto kar pozabi nase ter govori v prvi osebi množine, ali pa se kot klicar – v pesmih, ki spominjajo na prologe srednjeveških duhovnih iger – obrača na vse človeštvo, kakor na primer v pesmi 'Klic':

'Kdor je bil slep doslej in gluh,
naj v tvojem zablešči odsevu,
preblažen, veren, miren, čist.
Ko v majskem vetru zmajan list,
naj v tvojem zašumi odmevu
in se povrne v sladkem spevu
spet vate: vir, mir, oče, Duh.'
Vendarle pa knjiga kljub temu enotnemu osnovnemu občutju, ki preveva vso zbirko, ni prav nič monotona. Ne samo, da nam avtor z velikim bogastvom podob ustvarja zmerom nove variante pesniške lepote, ampak nam razen tega budi zanimanje tudi z vedno novimi motivi. Razumljivo je sicer, da v pričujoči zbirki razen dveh izjem (Prišel bo čas, Mimo naju teče čas ...) ni več pesmi z ljubezensko vsebino, vendar je to dejstvo nadvse značilno za avtorja, ki velja za enega naših najizrazitejših erotičnih pesnikov. Pač pa so Gradniku še zmerom očividno zelo pri srcu pesmi, v katerih odstopa besedo najrajši kakemu mrtvemu predmetu, ki ga na ta način ne samo oživlja, ampak mu je hkrati najprimernejše sredstvo za izražanje nekaterih misli oziroma doživetij. Te vrste pesmi, h kakršnim je v tej zbirki treba šteti n. pr. 'Stara ura govori', 'Drevo' ter 'Fontana in vodni curek', so med Gradnikovimi pesmimi svojska refleksivna lirika, zaradi česar mora biti seveda neko notranje soglasje med izbranim predmetom in pesniško vsebino. In res vidimo, da je pesnik porabil uro za nosilko svojih premišljevanj o času oziroma minljivosti, da pa mu drevo in vodni curek iz fontane služita za podobo rasti, a prav tako tudi za priljubljena mu simbola 'višine' in 'globočine', ki nista nič drugega kakor staro nasprotje zemlje in neba. Poseben poudarek in pomen imajo v 'Večnih studencih' tudi pesmi, v katerih avtor opeva domačo zemljo, vendar na docela nov, svojski način. Pomemben je že sam poudarek slovenstva v sonetih 'Slovenska zemlja', 'Triglav' in 'Trubar', a prav tako ne smemo prezreti, da Gradnik na zemljo ne gleda več kakor nekdanji impresionist in je ne riše kot golo pokrajino, ampak čuti usodno povezanost z njo, ne sicer v naturalistično-panteističnem, marveč v religiozno-metafizičnem smislu. To se prav dobro vidi na primer iz pesmi 'Na Grintovcu', kjer pesniku ob pogledu na lepoto stvarstva in še bolj v nekem skrivnostnem sožitju z njo privre iz srca izpoved:
'V meni tu kot v letih mladih
zopet vera je otroka,
naj me vodi Tvoja roka
po vseh stezah in prepadih.'
Še bolj nazorno pa nam to pokaže obširni cikel 'Kmet govori', v katerem je Gradnik kakor doslej še nihče pri nas izrazil to povezanost človeka z zemljo. Vendarle pa je značilno, da 'zemlja' pesniku ne pomeni samo narave kakor materialistu, ampak jo gleda v skrivnostni povezanosti z duhovnim svetom, ki se vidno razodeva zlasti v njenem verskem izročilu. To se prav dobro vidi že iz naslovov posameznih pesmi, v katerih je v čudoviti kompoziciji prikazano življenje preprostega človeka, ki ga še nista pokvarila mesto in njegova površna civilizacija, ki nima več smisla za iracionalne vrednote življenja. Takole si sledi ena in dvajset pesmi zapovrstjo: Kmet govori domači grudi, dalje nevesti, detetu v zibelki, sinu, materi, zemlji, plugu, hlapcu, drevesu, sodniku, učenjaku, duhovniku, menihu, kiparju, pokojni ženi, svojemu krogu, mastilcem, Bogu, sebi. In vsem tem 'besedam' sledi molk pogreba in vizija vstajenja. Že iz tega pregleda lahko vidimo, da je pesnik tako rekoč v epski okvir zajel podobo kmečkega življenja z vsemi značilnostmi in pomembnimi dogodki, vendar je resnična vsebina daleč od pripovednega opisa, prav tako kakor slog teh pesmi nima nič skupnega s površnim realizmom, ki se ustavlja ob pojavih zunanjega sveta. Realizem teh pesmi sega namreč globlje in nam odkriva v čudoviti povezanosti zunanje in notranje življenje, tako da kljub vsem vsakdanjim pojavom čutimo skrivnost in svetost življenja. Pesnik, po čigar besedah ima umetnost nalogo, da nam 'razodeva to, kar je v človeku večno, kar ga loči od materialnih nujnosti njegovega življenja in kar ga spaja s človekom, z naravo, z živalmi, z zvezdami, z vesoljstvom, z Bogom', nam je s tem ciklom in vobče z vso zbirko ustvaril edinstven primer take poezije, ki se ne le po svoji umetniški vrednosti – z redkimi izjemami – uvršča med najboljše izraze naše lirične tvornosti, ampak se tudi po svojem duhovnem poudarku kar najbolj približuje prizadevanjem našega časa."

Poročilo Toneta Čokana za Dom in svet 1937/38 je bilo krajše, pa zato bolj poetično (DiS L, št. 7, 377–78):

"Kakor poln pšenični klas, ki se je nasrkal skrivnostne moči slovenske zemlje in kmetovega znoja, ki se je z vdano pobožnostjo sklanjal nad ta božji dar, je ta zbirka enainpetdesetih pesmi. Če bi hotel pisati navadno kritiko, bi imenoval osnovno strujo te zbirke: metafizični realizem, ki sloni na sv. Tomažu in ki ga je pri nas od svoje strani začela srednja generacija z A. Vodnikom in Kocbekom, Gradnik pa je prišel do tega gledanja z druge strani. Toda ta zbirka je kakor vsa dela vekovite vrednosti nad vsako strujo. Kakšna lahkota v verzu, kjer ni več toliko sonetov, pač pa zazveni slovenska narodna pesem iz teh vrst, ki so objele vse, kar je naše. Pesnik se je izvil iz ozkosti samega sebe, stopil v široki krog občestva in sedaj se je, poln življenjske radosti, brez strahu pred smrtjo, napotil z vsemi k Luči. Koliko novih stvari je vnesel v svoj izraz, ki poje o materi, 'ki nas je v mesu nosila, da smo se rodili za časno, in v srcu, da smo se rodili za večno življenje' (Avguštin). Zaziblje nas v toplo božično razpoloženje, da tem kruteje udarijo sodobne krivice. Naši v tujini tožijo svojo bolest, Kras kliče, Marija gre z Jezusom preko naših polj, umirjen mož se razgovarja s svojo ženo o poslednjem smislu ljubezni, slovenska zemlja nam pravi svoje skrivnosti, pesnik izpoveduje vrh Grintovca svojo otroško vero in smučar moli v nedotaknjeni belini k svojemu Bogu. Vsaka stran nas preseneča, dokler ne pridemo do največjega presenečenja – zadnjih 21 pesmi: Kmet govori. Pesnik govori v preprosti govorici na kmetova usta večne resnice. Tukaj, zlasti pa še pri pesmi 'Kmet govori Bogu' se ustavi vsak komentar. Le brati in sodoživljati je treba. Prej razdvojeni obmejni človek je sedaj harmonično ubran z vso slovensko zemljo in njeno duhovnostjo. Srečni smo, da imamo takega pesnika, ki je globoko med nas postavil nov dokument naše samobitnosti in ki je bolj kakor kak drug pesnik vez med starejšo in mlajšo generacijo.

V bistvu so vse pesmi te zbirke religiozne, vidno se spaja z nevidnim, a Gradnik se ni pognal v kake mistične sfere – našemu vsakdanjemu življenju je dal božji pridih, kar daje tem pesmim posebno lepoto.

B. Jakac je mojstrsko ilustriral te pesmi, ki jih bomo razmišljali utrujeni romarji, da si okrepimo hrepenenje po božjem Jeruzalemu, ki jih bo v srcu nosil kmet, ko bo pobožno stopal za plugom, ki jih bo v mehko mesečno noč ponavljalo dekle, ko bo med nagelji in rožmarinom čakalo svojega dragega.

Mnogo se bo še pisalo o tej zbirki, strani in strani bi še lahko napisal, a ne bi mogel napisati niti ene obsojajoče besede."

Nekaj stremljivosti kaže še ocena Ivana Kolarja (Inko, Misel in delo IV, 1938, št. 6/7, 204–06). Zasnoval jo je ob opisih Jakčevih lesorezov in zaključil s kritiko nekaterih "nepričakovanih", "preobteženih" in motečih Gradnikovih rim (vrbine – korenine, neskrotovičen – sličen, vrči – krči, opeke – reke, črne truge (namesto krste) – tuge, vrti (namesto vrtovi) – trti, ročke (namesto ročice) – očke). Sicer gre za bogat jezik in za "miselno liriko o zadnjem vprašanju življenja".

Pavel Karlin je v Pogovoru o novih knjigah (Prijatelj XII, 1938, št. 8, 306–07) čustveno podoživel svoje branje zbirke, ga ilustriral z vrsto citatov iz pesmi, ki so ga najbolj pretresle, in zaključil z željo, "da bi ta silna in sijajna pesniška knjiga šla po naši zemlji kakor 'vrč blagoslovljen od rok do rok'!".

Vest o Gradnikovi pesniški noviteti je šla tudi med Čehe, Srbe, Hrvate in Bolgare. Oton Berkopec v kratkem poročilu (Básně Alojze Gradnika, Československo Jihoslovanska Revue VIII, 1938, 271–72) povzema, kar so dotlej na Slovenskem napisali o Gradnikovem mestu na slovenskem Parnasu, dodaja pa, da ga spominjajo na Jana Nerude Písně kosmické (1878) in posebej opozarja na dve Gradnikovi prepesnitvi čeških ljudskih pesmi, Grešnice in Marije in Božične pesmi. Tone Potokar (T. P., Srpski književni glasnik LVII, 1939, nova serija, št. 7, 390) izpostavlja ciklus Kmet govori in pripoveduje o Gradnikovem zgledovanju pri klasikih soneta in o njegovi nemodernosti. Gradnikov zagrebški prijatelj pesnik Ivan Goran Kovačić (o njunem odnosu glej Boršnik, 136) je pripravil članek, ki je pokril skoraj dve polni veliki strani zagrebških Novosti (Alojz Gradnik, veliki pjesnik seljaka, Novosti XXXIV, 1940, št. 311, 18–19; ponatis v Eseji i Ocjene, Djela 4, Zagreb, 1946, 118–28; njegov članek izčrpno povzema Božidar Borko: Pesnik Alojzij Gradnik v hrvatski luči, Jutro 13. nov. 1940 – XXI, št. 266, 3): "Slavni slovenski lirik Alojz Gradnik živi već četiri godine u Zagrebu kao sudac Stola sedmorice i u samoći stvara vječite vrednote slovenske književnosti." Gradnika ima za "enega največjih slovenskih in sploh južnoslovanskih pesnikov", ki pa je osamljen in družabno skoraj neznan. Opisal je njegovo molčečo in mogočno pojavo, stanovanje, okusno opremljeno s slikami domačih in tujih mojstrov, njegovo knjižnico in kip Matije Gubca v njej (glej op. k pesmi Pred Gubčevo glavo v zbirki Pojoča kri). Ob obilnem pozitivnem sprejemu zbirke v Sloveniji je zanimivo in pomenljivo za razumevanje literarnih mitov, kako Kovačić trdi, najbrž za Gradnikom samim ali pa mogoče za Božidarjem Borkom, ki je rad tožil nad slovenskimi literarnimi klikami, da ciklus Kmet govori v "Sloveniji ni bil sprejet s takim zanimanjem, kakor ga je vreden". Gradnika primerja z Otonom Župančičem, označi Gradnika za najboljšega pesnika kmetstva na slovanskem jugu, kar je lahko zato, ker je v bistvu kmet. Bolgarom je o Gradniku poročal njegov prevajalec D. Panteleev (S'dba, Sofija X, 1938, št. 3/4, 126). K poodmevanjem Večnih studencev smemo šteti tudi Borkov članek v Jutru 14. dec. 1939 (Obiski in stiki v Zagrebu, 9: Pri pesniku Alojzu Gradniku Jutro XX, št. 290, 3–4), kjer bralcu predstavi pesnikovo stanovanje v Šubićevi ulici v novem, gosposkem delu zagrebške periferije, v katerem je zbirka nastala, "edinstveno zavetišče slovenske Muze v Zagrebu": "Prijetnemu anterieru v mirnem pesnikovem bivališču dajejo slikovit značaj številne podobe, večidel dela starih italijanskih in holandskih mojstrov. Med njimi sta tudi dva Kremser-Schmidta, ki sta že sama prava galerijska vrednota. Zdi se, da ima naš pesnik intimen odnos do likovne umetnosti. [...] Pesnikova knjižnica pričuje, kako blizu mu je svet romanskih kultur, posebej še proizvodi italijanskega estetskega okusa."

Na 90-letnico Prešernove smrti je 8. februarja 1939 ljubljanska mestna občina po vzoru drugih kulturnih narodov in mest prvič sklenila podeliti tri literarne nagrade. Komisija, v kateri so poleg župana dr. Jura Adlešiča sedeli še prof. dr. France Stele, prof. Silvo Kranjec, upokojeni gimnazijski direktor Josip Wester, dramaturg Josip Vidmar in publicist Božidar Borko, je ob pripovedniku Mišku Kranjcu in dramatiku Stanku Cajnkarju nagradila Alojza Gradnika za pesniško zbirko Večni studenci. Tine Debeljak tega dne v Slovencu (LXVII, št. 32, 7) razodene, da na vsakega od nagrajencev "po vseh zakonitih odbitkih" znaša nagrada 4.500 din, kar ni veliko, je pa čast, in vsak od nagrajencev dobi povrhu še na ročno posnetem papirju tiskano diplomo s pečatom mesta Ljubljane in podpisi župana ter članov razsodišča. Dan kasneje (str. 8) je Slovenec nagrade in dela natančneje predstavil. Razložil je, da se nagrade po svetu podeljujejo po različnih kriterijih (Nobelove recimo samo umetnikom idealistične smeri) in da je pri nas prvi nagrade podeljeval ban Natlačen leto pred tem, vendar samo tistim, ki so zanje zaprosili, letošnja mestna nagrada pa odlikuje najboljša dela tega leta, kar ocenijo kompetentni člani razsodišča, ki jih delegirajo mestni kulturni odsek, PEN-klub in Pisateljsko društvo. V Večnih studencih se Gradnik "iz sladostrastnosti prejšnjih" "vrača k zemlji in duhu svojih prednikov". "Prvi cikli so posvečeni umrli materi, ki ga spremlja vse življenje in ga vabi k sebi in svojemu svetu tako nekako, kot Cankarjeva mati svojega sina. Misel na večnost se prereza skozi vso zbirko". Ker nepodpisani ocenjevalec ponovi, da mu Smučarjeva jutranja molitev ni všeč, ker da je preveč hladna in skonstruirana, smemo trditi, da je oceno napisal Tine Debeljak. Čeprav piše italijanski kritik Urbani o evropski pomembnosti cikla Kmet govori, se Slovenčevemu člankarju vendarle zdi marsikatera Gradnikova pesem problematična. V splošnem pa so Večni studenci "edinstvena vpesnitev kmečke patriarhalnosti in njene krščanske duhovne vrednosti".

Seveda tudi Jutro ni moglo molče mimo pomembnega dogodka. O njem je spet poročal Božidar Borko (Slovenske literarne nagrade in Pesnik večnih studencev, Jutro 10. febr. 1939 – XX, št. 35, 7). Nagrade podpirajo kulturno in duhovno življenje naroda in pospešujejo plemenito tekmovanje ter selekcijo, zato bi bilo prav, ko bi se znesek zanje podvojil ali pa naj mesta in banovina ustanovijo višjo nagrado, recimo v obsegu najmanj 50.000 din za življenjsko delo, ki bi umetnikom omogočila daljše potovanje v tujino. — Gradnikovi Večni studenci so vzbudili obilno pozornost slovenske, srbsko-hrvaške in italijanske kritike in prevode Marije Samer in Luigija Salvinija v italijanščino. Z njo se je pesnik "vrnil k prvotnosti, k večnim vrelcem sleherne narodne obnove, tja, kjer skladno utripljeta srce človeka in ritem prirodnega življenja".

O nagradi svojemu rojaku je poročala tudi Istra 17. febr. 1939 (XI, št. 7, 4), ki je njeno višino zaokrožila na 5000 din.

Dejansko višino nagrade lahko danes preverimo v Gradnikovi zapuščini. V nedatiranem pismu je predsednik ljubljanske mestne skupščine sporočil pesniku v Zagreb med drugim tole: "Po soglasnem predlogu razsodišča Vam podeljujem za leto 1938. nagrado za poezijo za vašo zbirko pesmi // 'Večni studenci'. // V pravilniku določena diploma je priložena temu pismu, nagrado v znesku 4345.- din pa Vam pošlje mestno računovodstvo po poštni nakaznici. // Blagovolite sprejeti, velespoštovani gospod svetnik, obenem z mojo iskreno čestitko izraz mojega odličnega spoštovanja."

V letu 1939 je izšlo še nekaj kritiških zapisov o zbirki. Med poglobljenimi spisi je bil najbolj izčrpen Lino Legiša, ki je oceno prispeval med Književna poročila v reviji Dejanje 1939 (II, 40–44). Korigiral je dotedanje pisanje o Gradnikovem tradicionalnem slovenskem katolištvu in opozoril na njegovo zvezo z ruralizmom:

"Modra ptica je izdala Alojzu Gradniku zbirko Večni studenci in jo spravila ne samo v prijeten tisk, ne samo v lepe rdeče platnice, zagrnjene s prozornim ornamentiranim ovojem, ki daje knjigi tudi na zunaj izraz nečesa finega in plemenitega. V zbirki so namreč tudi Jakčevi lesorezi, od katerih so vsaj nekateri čudoviti: Tako v skladu z Gradnikovo resno, zrelo poezijo, ki živi zdaj le pod vtisom večnosti, v njenem dihu in v njeni zarji, in vendar je ta plemenita umetnost črno-belega pri Jakcu samostojna, s svojo posebno večnostno perspektivo in poezijo.

Kolikor je bilo o zbirki ocen, so bile še vse ugodne; nekatere ne samo brez pridržka, ampak z zaključki, da je tu Gradnikov vrh. To navdušenje je šlo seveda precej na račun religioznosti, ki je v zadnjih pesnikovih stvareh tako očitna. Na drugi strani pa so v glavnem prav zaradi te religioznosti sprejeli knjigo z nekakim nezaupanjem, ne posebno dobrohotno in hoteli videti v nji priče Gradnikovega pesniškega nazadovanja. Resnica je, da Gradnik ni pesnil za mladino, da se je tudi na splošno, zlasti pa mlajšim, malo težko vživeti v mrko ljubezensko strast, vso prežeto z bližino smrti, pa tudi v resno, modrujočo vedrino zrelega življenjskega pogleda, kakor sta se nam razodevala v dosedanji poeziji tega duhovnega aristokrata. Jasno, da bodo ti še težje doživeli izpovedi z njegove nadaljnje poti, kjer je strast krvi skoraj samo še spomin in kjer gleda tako nanjo kakor na življenje sploh vdano, z razumevanjem in zrelim modrovanjem človeka, ki je spoznal zadnje gotovosti in zato kaže na večne cilje – in kjer ima um več besede, kakor bi si morda hotel pesnik priznati in kakor bi si želeli prijatelji poezije.

Pot, na katero se je povzpel Gradnik v teh zadnjih letih, je naravna in dosledna. Ali naravno je tudi, da bo povprečen človek, ki tiči kolikor toliko močno v zemlji oziroma v tem, kar je ž njo v zvezi, najbolj živo občutil pesnika tam, kjer se ga ta zemlja še najbolj drži, kjer vidiš, kako rase iz njenega območja s svojim poduhovljenim pogledom. Saj je to, kar v njegovi poeziji sploh najbolj prevzema, ravno temna oblast krvi, skrivnostna slast strasti, ki se hoče dajati in se s tem potapljati v neznane globine, torej neka težnost človeškega, ki ima svojo vzporednico v skrivnostni sili težke zemlje, kateri se pesnik bolj in bolj bliža. Ob njima se je prekalila njegova duša in se je učistil in umiril njegov pogled. Tu čuti svoje korenine. Če se je v svojem duhu toliko povzpel, da pije slast svetlih in brezmejnih višav, velja tudi zanj kakor za njegovo drevo:

Ali slajša je težina,
trša je s prstjo zaveza,
mirno mrežo v njo razpreza
moja črna korenina.
(Drevo.)
Iz tega dna mu je vrela moč. Ali danes, ko mu je dozorelo spoznanje življenja, ni več omamljen od njene skrivnosti; vzdignil se je nad njo z modrujočo mislijo, v kateri je izginila naslada individualističnega izgorevanja, z mislijo, da je ta moč prav za prav tudi za druge ustvarjena. Tudi danes še srečaš pri njem tisto tako značilno žensko slast, ki se z dajanjem izgublja v globinah moža, kakor pravi Pogovor:
          O slast ta omamna,
          to padanje kamna
v neznane temine vse niže in niže.
          In kakor nikoli
          čutila sem v bôli,
da v srce prihajam ti bliže in bliže.
Toda misel moža je potegnila pod tem že višje zaključke, da je bolečina strasti in ljubezenskega darovanja le pot do dovršenosti. Ker se je torej vrenje v krvi poleglo, je prišla na površje misel, ki presoja pomen minljivega, in ker pesnika minljivost ne oklepa več s tako močjo in omamo, ker duša nima v nji več zadostnega hraniva, je prav misel tista, ki naj uravnava nemirno srce k zadnji trdosti, k računom z večnostjo.

Če je Gradnik doslej tako oblikoval svoj pesniški svet, da je jemal vanj pred vsem podobe predmetov v njih jasnem, večno veljavnem obrisu in ž njihovo težo in globino, kažejo sedanje njegove podobe nekaj še bolj zrelega. Včasih so podobne mirnim sadovom, že oblitim z zlatim sojem, kakršnega dobi jesenska narava v svojem poslednjem dajanju in v vdanem poslavljanju. Ali še rajši je ta svet brez barve, brez nakitja, v hladnejši, siromašnejši svetlobi, ki jo ima narava v času pred zimo, v času poznojesenske tesnobe. Jesen s svojim obračunom z življenjem, s svojim opominom na smrt, živi skoraj stalno v pesnikovi zavesti. Druži se ji že zima, ki zaustavlja zadnji blodni up in korak in ki kaže, kako bo treba tudi človeku kakor življenju zunaj v naravi iti pod zemljo, da se znova rodi. To so že zadnje postaje človeške misli.

Narava je torej zgubila svojo posvetnost in pesnik je v njeno lepoto cepil misel na večnost. In ne le to. Ta lepota utegne biti ob harmoniji dozorele duše še posebej prežarjena, polna božje pričujočnosti. Noč, v kateri utihne nemir ljudi, kakor se ustali življenje na zimo, lije v človeka opoj iz večnih studencev neba, da ga povzdigne in pretrese z občutkom veličastne večnosti, kateri se moraš predati, če naj bo tvoja pot jasna in opravičena. Vzvišeno razodetje, ki je toliko podobno Župančičevemu v Nočnem psalmu. Podoben, rekel bi že panteističen občutek božje vsepričujočnosti ga prevzema na planinah, kakor govorita kitici iz pesmi Na Grintovcu:

Čist zdaj zrem Te v sile vzponu:
isti tu si, v Dolomitih,
isti v pajka tenkih nitih,
isti v mravlji kakor v slonu.
Vsi so vozli ene mreže:
Kordiljere, Himalaja,
Kras in Kočna, vse se spaja,
vse v verigo eno veže.
Naravo je torej občutil kot odsev Boga, kot njegovo vidno razodetje. Spričo tega spoznanja ni mogel več ostati v samoti, s katero ga obdaja življenje v zgolj osebnem in tudi v zgolj človeškem. Moral se je uvrstiti v starodavni red, ki ga priznava stvarstvo, da se je dokopal do zaupljive otroške vere. Toda za tega samotnega, aristokratskega duha, ki pravi, da mrzi 'prah in blato, dih nižav in kote temne', je značilno, kako pri tem poudarja, da mu je narava prav spričo Boga več od človeka. Saj je tudi prav po nji, po ti pisani božji podobi, iz zemlje, bi človek dejal, prišel bliže Bogu. Zdaj je prišel zanj čas, da poje Smučarjevo jutranjo molitev, hvalnico, prežeto s svetlo vero in zavest v človeka, ki gleda vse doživljaje že sub specie aeterni, prišel je v čas, ko se prepušča blagoslovljeni, čisti lepoti božične noči, kakršna je danes po večini tako daleč svetu, ki tone v sovraštvu in krvi.

Kakor rečeno, so postavljene v zgradbo Gradnikovega sveta podobe iz vidnega stvarstva, zajete kot predmeti v večno veljavnih obrisih, včasih z neko posebno težo in globino. To težo in globino jim je dal pesnik nekajkrat s poosebljenjem, še več, s tem, da se je vživel vanje in jim dal nekaj svoje strasti in spoznanja. Tako se je že svoj čas vživljal v žensko dušo. Odkar pa je mreža omame, ki ga je držala v njeni oblasti, popustila, si je začel njegov duh izbirati sicer bolj objektivne, jasno zaokrožene predmete, a vendar take, ki so imeli nekaj nalike s prejšnjim, z žensko, ali je vsaj šlo za neko globino, za prikrito, nevzdržno delujočo silo, torej za prvini, ki sta ga vselej tako pritegovali. Tako smo dobili v Svetlih samotah nekaj po videzu čisto neosebno zoblikovanih podob, ki kažejo na sebi izrazito modroslovno osnovo, zraven nekoliko rezke naslade spričo zavesti take podtalne moči. V naši zbirki se je to razmerje do predmeta dokaj spremenilo. Še najbolj objektivno je zagrabljen v pesmi Fontana in vodni curek, kjer gre očitno za prenos ljubezenskega doživljanja. Ali drugod so te podobe ne le zgubile tisto rezko samozavest, ampak so postale v prvi vrsti simboli človeškega življenja in namena, spremljevalke in kažipoti v večnost, torej že nekaki pridigarji (Stara ura govori, Drevo).

V obdelavi takih podob se Gradnik bistveno loči od Rilkeja, s katerim si je marsikod blizu. Rilke se potaplja v neko iracionalnost, v pravo metafiziko predmetov, Gradniku ostane predmet kljub poosebljenju in poglobljenju jasen, določno očrtan, ker to terja misel, ki je položena v tako upodobitev.

Nekaj posebnega je v tem pogledu ciklus Kmet govori. Ciklično ustvarjanje je pri Gradniku že znano, v naši knjigi je poleg tega še neke vrste slovenski ciklus, med katerim je – mimogrede povedano – tudi nekam čudna in ne dosti jasna Kraška pomlad v razpoloženju Kosovelove Ekstaze smrti. Zanj, ki ne meče iz sebe elementarno, marveč se pogreza v svoja doživetja in v misli s počasno temeljitostjo, prejšnje čase že skoraj z neko mrko, strastno zagrizenostjo, dokler jih ne izčrpa, je tako ustvarjanje nekaj naravnega. Do tega novega motiva, do vživljanja v kmeta, je prišel prav iz svojega sedanjega gledanja na naravo, še posebej na zemljo, ki je njemu sorodna prvina, kar je nekaj težkega, tako v sebi zanesljivega in obenem čudno privlačnega. V naravi je videl, kako se vse uvršča v starodavni red, ki obdaruje tistega, ki se mu pridruži, z dušno harmonijo, s preprosto otroško vero v božje vodstvo. To razpoloženje do narave, zavest zanesljivosti, ki jo občuti v njenem naročju, to spada torej h Gradnikovemu svetovnemu nazoru. Do njega se ni le povzpel daleč od ljudi in tudi daleč od njihovega umovanja, ampak je tudi videl, kako tuja je današnjemu človeštvu takšna skladnost in zasidranost. Edino v kmetu jo vidi uresničeno, v kmetu, ki naj bi mu dajalo življenje z zemljo zavest trdnosti in samoraslosti, ki naj bi po Gradnikovem opravljal svoje delo in sploh živel kakor po nekakem svetem obredu, ki se podeduje od roda do roda. On, ki se, bi rekel, ne meni za nehanje ljudi in zaničuje, kar se ni povzpelo iznad gole gmote, on, ki je upošteval današnjost skoraj le toliko, da je pokazal na njeno blaznost, sprejel v svojo pesem iz nje avtomobile, aeroplane in granate samo kot primere njene negativnosti, on je izvzel iz tega nizkega sveta edinole kmeta. Seveda takoj vidiš, da to ni in ne more biti kmet s toliko in toliko individualnimi različicami, kmet, ki je lahko skoraj do grla zarit v gmoto, ki je lahko daleč od občutka samoraslosti in celo brez hrbtenice, danes še posebej, ko je malo več trdnih, pa tudi veliko manj čistih kmetov kakor nekdaj. Kakor ga je idealiziral Finžgar v svojih Stricih in ga obdal s svečanim sijem, kakršnega ustvarja oddaljenost in oboževanje patriarhalnosti, tako in še bolj je to storil Gradnik. Njegova postava je že simbol idealiziranega kmetstva: Urejena, dobro stoječa kmetija in družina, živeča v patriarhalnem, posvečenem redu. Užitek spričo lepote tega reda, spričo stalnih pridevkov blagostanja, spričo dela, ki sprošča, očiščuje in osrečuje, torej le gradi – vse drugače kakor iznajdbe uma, porabljene za uničevanje. Dopolnilo sta duhovnik in menih, posrednika med Bogom in človekom. Družbeni red je stari, hlapec kakor gospodar morata priznati, da 'pravica ne – dolžnost je višja mera'. Ne samo to. Ta postava razglaša misli, ki so toliko kot Gradnikove in ki zanimivo in še določneje kažejo, kako je prišlo do tega romantičnega umika k zemlji, k iracionalnosti prvotnega doživljanja sveta iz pesnikovega globokega dvoma, ali še natančneje, nezaupanja v vse, s čimer je poskušal um urediti svet. 'Samo zemlja je pravična,' pravi ta kmet, in zraven nje človeška vest. Pravica iz zakonov pa je nezanesljiva, kakor je tudi uprava sveta in kakor tudi znanost in civilizacija ne rodita sreče. Že Kette je svoj čas povedal, da ga je učenost verskih dokazov samo oddaljila od Boga, ki ga je spoznal, ko ga je vrgel od sebe in šel le za naravo in bral le v naravi zunaj sebe. Gradnik je to storil še z večjim poudarkom, to se pravi, programatično, s to kompozicijo, ki se konča tako kakor kakšna srednjeveška moraliteta s slovesno smrtjo in s kmetovim poveličanjem.

Tudi ta kmet je torej kakor prej omenjene podobe iz vidnega sveta nekak pridigar, ki kaže, kod je človeku prava pot, a je obenem še nekaj drugega, zaradi česar je ta ustvaritev pred vsem zanimiva. Ker vidi Gradnik prav pri kmetu tisto idealno vdano sprejemanje večnega reda in trdnost, ki izvira iz življenja z zemljo, je ta podoba tudi neke vrste družbeni ideal, skoraj predlog za ozdravljenje človeštva. Do zdaj je bil Gradnik nekak aristokrat, ki je mislil v svoji individualistični dobi skoraj le na svoj osebni krog, v svoji dozoreli pa na splošnega človeka, torej na človeštvo. Tu je stopil za nekaj stopnic niže proti resničnim, z gmoto, z zemeljskim se bojujočim ljudem, da bi jim položil na srce svojo zamisel rešitve. Postal je torej malodane strujar, recimo ruralist ali agrarist duhovne vrste. Če pomislimo še na romantičnost umika v iracionalnost narave in zemlje še posebej, na poudarek družine, kjer ni tako daleč do poudarka krvi, potem ga vidimo v zvezi s sodobnim nacionalizmom in sicer zlasti s sorodnimi prikaznimi v Nemčiji, le da je tu duhovni poudarek očitno drugačen. Ta zveza je tesnejša in v pesnikovem razvoju nujnejša, kakor je menil Fatur pred nekaj leti v svojem obravnavanju novejše slovenske poezije. Toda ta korak, ki ga je napravil pesnik iz svoje aristokratske samote in vzvišenosti doli proti minljivi sedanjosti, ni bil najbolj posrečen. Če občutiš tudi pri druge vrste njegovi pesmi nekaj pridigarskega hladu, ki ga ustvarja prevlada razuma, velja ta očitek tukaj še v večji meri. Vsa ta obširna kompozicija, to tematično obdelovanje s posameznih strani, torej to načrtno umsko skladanje splošnih stvari ti mora zbuditi nezaupanje in večkrat ostaneš ob pesmi hladen. Poleg tega pa ideja, ki ni zrasla prvenstveno iz intuitivnega doživetja, tudi drugače ni obvezna. Lahko ji postaviš nasproti drugo, jo ovržeš na priliko z resničnostjo kakor tukaj, ko vidiš, da je Gradnikov ideal prehudo idealiziran in zato premalo življenjski tudi za kmeta samega, kaj pa šele za ljudi, ki nimajo opravka z zemljo in ki torej ne bi mogli zvedeti, kako naj se dokopljejo do občutka življenjske trdnosti. To je resnično šibka stran Gradnikove ustvaritve. Vsa stvar ni na pravih, na trdnih tleh in visi preveč v zraku, čeprav šteje pesnik ta odmaknjeni, prav za prav odmišljeni in stilizirani svet, ki ga ne motijo rezki glasovi resničnosti, za njo samo. Da bi dosegel ta videz, udari v pesmi 'Kmet molči' na uho za Gradnika naravnost nenavadni utrip brezobzirnega življenja, ki gre kljub smrti posameznika brez zadržka dalje. Smrt tega kmeta je s tem postavljena v resničnost, ni pa s tem prepričal, da je njegova postava, kakor se kaže v skupini, v vsakem primeru prepričljiva.

Je pa tudi v tem ciklu nekaj zelo lepih stvari, nekaj toplih pesmi z dobro ubranim razpoloženjem. Srečen je posebno tam, kjer je prenesel sebe v tujo postavo toliko, da je ta kmet malodane že pesnik sam, torej le v drugi podobi. V pesmi Kmet govori mastilcem je na primer – podobno kakor v že omenjeni Stara ura govori – vsa njegova umirjenost in zrela, svetla pripravljenost, ki je tako sorodna moralni resnobi nekaterih Levstikovih ali preprosti modrosti nekaterih Župančičevih pesmi iz Cicibana, samo da je v svoji žlahtnosti bolj prisrčna, človeku bližja, pretresljivejša bi skoraj mogel reči.

Še eno zanimivost je treba opaziti v zadnji pesnikovi zbirki. O Gradniku je bila že izrečena sodba, da je oblikovno nerazgiban, konservativen, vklenjen v že ustaljene oblike, ki jih gradi včasih z neko muko (Fatur). Še danes čutiš, kako večkrat zlaga verz na verz, podobo na podobo, pri čemer mu ne preveč prožna doganljivost ne preskrbi vselej najprimernejšega gradiva. Tako imaš vrsto slabih ali nejasnih verzov, ki so videti nekaka mašila (11 zadnji, 28 prvi, 35 mi ne gre izraz: luči tokave, 76 prvi trije verzi, 94 'mrk trpi naj od togote trna'). Nekatere pesmi, kakor Triglav in Kraška pomlad, so v svoji nejasnosti že blizu verbalizma, ki priča, da je bilo že samo doživetje premalo predelano in dognano, kar sicer pri njem ni navada. Najbolj navadna pri njem je nekoliko počasna hoja, med katero ti pogosto pojo aliteracije, ki te tudi spominjajo na Rilkeja, ki se je naravnost potapljal v igro šuštečih aliteracij in bil zato daleč od Gradnikove teže. Ali mnoge nove pesmi kažejo, da ima Gradnik danes več čuta za novost in prožnost oblike. Tudi to veselje je posledica popuščanja tiste mogočne notranje napetosti, ki je terjala večino zanimanja za njeno razreševanje. Verz je postal zdaj, v času njegove umirjenosti, večkrat zvočnejši in prožnejši, beseda ni več zmerom zajeta v enako dolge kalupe verzov, ampak se tudi razliva iz enega v drugega v enjambementu, kakor da bi kazala na sproščenost notranje harmonije. Poskuša se ne samo v redkejših, ampak tudi pevnih oblikah s ponavljanjem verzov. Naravnost neverjetno pa se je znal otresti svoje značilne teže in okorelosti v pesmi Fontana in vodni curek. Tu se je dal vjeti v igro verzov, ki se pretakajo lahkotno eden v drugega in nudijo vtis prepletanja in ovijanja vodnih pramenov, polnega omame in prav župančičevske bleščave. Z vsem tem je mojstrsko upodobil naravo predmeta, v katerega se je vživel in ga poživil z nekaj svoje osebnosti, in torej pokazal, da ga tudi oblikovno ne smemo podcenjevati."

Gradnik je Legiševo kritiko komentiral 15 let kasneje v intervjuju z Boršnikovo (138):

"Da je moj kmet 'nekak pridigar', pravi že Lino Legiša v reviji Dejanje. V tej svoji oceni Večnih studencev, ki je precej obsežna, govori pa še o marsičem drugem, kar zožuje pomembnost njegove opazke o pridigarstvu, ki ni jedro ocene tega ciklusa. Sicer pa, če je pridiga sporočilo neomajne, najgloblje, dognane in utrjene resnice, mora izpoved, ki prihaja iz globine pomirjenega, v delu, trpljenju in odpovedi prekaljenega srca, združena s tisto preprosto modrostjo, ki je usedlina življenjskih izkušenj, imeti nujno neki nadih 'pridigarskega'. Ali nimajo takega značaja tudi Goethejeve pesnitve West-östlicher Divan?"

V hišno revijo je oceno napisal Miran Jarc (Modra ptica X, 1938/39, št. 5, 150–55):

"Še preden so izšle 'Padajoče zvezde' v knjigi (leta 1917.), je zamolklo zvenenje njegovih verzov pritegnilo mojo pozornost. To je bilo v tistih, danes se mi zdi davnih časih, ko so me bleščeča imena: Rimbaud, Mallarmé, Maeterlinck, Verhaeren zanašala v čudežne pokrajine čiste lirike temotnih in mavričnih prispodob, medtem ko se je vnanje življenje razodevalo v divjanju svetovne vojne. Al. Gradnik je bil prvi pesnik, ki sem ga spoznal osebno. To se je zgodilo v Novem mestu, kamor mi je njegov prihod prinesel nekaj tistega sijaja iz literarnega sveta, ki sem le sanjal o njem v mestu v zatišju.

Gradnikova poezija se mi je vedno zdela drugačna od tiste, ki je kakor pravimo – v modi, ali pa časovna, in vendar sije iz nje svit žara, ki ga čutimo vse življenje, to je pekoč žar ljubezni, strašne kot smrt, in smrti, slajše od ljubezni: Ta poezija ni eterična, vsak stih je težak kot kaplja krvi, v kateri leži vsa temna usoda slehernega iz zemlje rojenega, ki na svoji zemski poti srečava Boga v stoterih podobah vabečega videza, in ki beži pred vesoljno samoto v samem sebi k ženi, ki je zdaj Eva, zdaj Marija, ali pa oboje hkrati, da si izmuči telo v trpljenju in si izčisti duha za povratek v kozmos, iz katerega se je izločil. V tem doživljanju si je Gradnik ostal zvest skozi vse duhovne prevrate, ki so se dogajali okrog njega in s tem dokazal svojo samobitnost in zakoreninjenost svoje pesmi v lastni naravi.

Če pogledamo uvodno pesem njegovih 'Padajočih zvezd' iz l. 1917., nas prevzame v stihih:

Zdaj, ah vem: kar se ne reši v zore
iz mrakú, kar išče cilj in ga ne more
najti – ti zagrneš v svojih valov prt.
In da samo ti si cilj, šepetajoče
mu poveš in pelješ v svoje dvore

Smrt.

prav isto grobno razpoloženje, kakor v 'Vrnitvi' iz knjige 'De Profundis'.
Povrnem se domu – ker vse se vrača:
od daljne gore v širno morje reka
in v zemljo zrno, hrast, ki se poseka,
in v prah trdnjava, mesto in palača.
– – – – – – – – – – – –
zemlje ljubeče srčna bom sredina,
morjá brezbrežnih kaplja neločljiva,
vsemirja jasni, enozvočni spev.
In ta osnovni nastroj je v njegovih 'Večnih studencih' že ves optimističen, kakor da se je kljubovalni borec spravil s svojo večno sovražnico, z razdiralko lepega videza, s smrtjo in jo pozdravil kot edino rešiteljico:
Zemlja, o zemlja, ljubljena mati,
nikdar me nisi še zapustila.
O le zagrni v svoja me krila,
sladko v naročju tvojem bo spati.
'Večni studenci' so Gradnikova najbolj enotna knjiga. Ni samo dejanje pietete, če je pesnik svojo najnovejšo zbirko posvetil 'spominu moje matere', marveč je posvetilo – simbol. Rojstvo – žena – ljubezen – smrt – ali niso vse te življenjske postaje združene v materi kot mavrične barve v sončni belini? Če trdim, da je v 'Večnih studencih' Gradnikov izraz najbolj dovršen, najbolj izbrušen, s tem nočem zmanjševati cene premnogih estetsko čistejših njegovih pesmi iz prejšnjih zbirk, pa tudi tako ne mislim, kakor da bi v tej zbirki ne želel videti manj takih pesmi, v katerih Gradnikova poezija ni mogla prekvasiti prvotnega doživetja v čisto umetnino. Merim, na priliko, na 'Smučarjevo jutranjo molitev'. Prav ob tem primeru sem najbolj rezko občutil, kje je meja Gradnikove umetnosti. Kajti ta himna, s katero je hotel pesnik vkleniti v poveličanje tudi svoj šport, vpliva name racionalistično, tako da se ne morem ubraniti občutka, da mu je ni narekovala pesniška intuicija, ampak čustvovanje, dotikajoče se vrhnih, razumskih plati. V tem me potrjuje še forma in pojmovna dikcija. Nasprotno pa lahko postane še tako abstrakten izraz, toda uvrščen v verz po globokem navdihu, plastičen, nevsakdanji, blesteč.

S tem primerom, ki ni osamljen v Gradnikovi celotni poeziji, marveč ima vrstnike ne samo v prejšnjih zbirkah, marveč tudi v posameznih kiticah ali verzih drugače umetniško polnih pesmi, hočem le poudariti, da pesnik, kakršen je Gradnik, tvega takoj racionalistično pesem, čim zapusti skrivnostno območje oblasti krvi, ki daje njegovi ustvarjalnosti moč, izrazu pa zvočnost in pesniški čar.

In vendar čutim, da so 'Večni studenci' vrh njegovega ustvarjanja, kljub dejstvu, da bi bila zbirka samo pridobila, če bi bila bolj zgoščena, zožena na število kritičneje izbranih pesmi. Zanimivo dejstvo je, da bolj kot ta bolehajo že prejšnji njegovi zborniki zaradi takih nedostatkov izbora.

Če govorim o vrhu, mislim s tem povedati, da so se vse značilnosti Gradnikovega sloga prav v zadnjih pesmih izostrile, bodisi oblikovno, bodisi vsebinsko do tiste meje, ki jo je zaokrožila smer in vsebina doživetja samega, kajti vsa dolga pot te rasti iz zemlje, vsa ta odiseada življenja v krvi in s krvjo je dovedla žejnega strastnega iskalca večnih studencev do tiste vdanosti do vesolja, ki je značilna za velike askete, postavljene v svet religije, v katerem se izraža človek samo še z molitvijo ali hvalnico Edinemu – Vesoljnemu. Gradniku se je s tega vrha razodela zemlja kot kraljestvo mater. Če je doživljal svojo mladost v prividu 'Padajočih zvezd', ki so ga vodile skozi rove krvnih skrivnosti, so te zvezde zdaj neba izvori, saj:

sleherne zvezde odpira se vir.

V srca odklenjena lije njih tok,
sleherno srce preliva ga v drugo,
zvrhan z opojno slastjo ali s tugo
vrč blagoslovljen od rok gre do rok.

Večnih, nikoli prekinjenih struj,
umu nevidne, se pletejo mreže,
smrt se z življenjem in dih z dihom veže,
moj, tvoj obraz, ni več drugemu tuj.
– – – – – – – – – – – –
sebe in večnosti meje premeri,
plašne ne bodo več tvoje oči.

Videle bodo, kam cesta drži, ...

Pot na to planoto popolne jasnosti vodi skozi katakombe zemskosti. S cerkvenim učenikom doživlja pesnik teh katakomb pretresljivo spoznanje – vse je ničevo:
Naj iščem tolažbe v osipljivem cvetu
ust ženskih, v opojnosti petja in pira, v igrivi
brezdelici? Vse to je prazno in ni srca žeji
uteha nobena in mine kot kaplja na veji.
Kot kaplja na veji ... Spomnil sem se neke druge kaplje. Glej 'Rosno kapljo' v 'Padajočih zvezdah':
– – – Na tvoji koži,
ko rosna kaplja sem na beli roži.

Izsrkaj me! Ko kaplja v roži zgine
in dá ji novo rast, za tvojo slast
zgubé se v tebi moje bolečine.

Kako daleč je že nazaj do te čudovite pesmi in za kako različna doživetja služi ta podoba, zdaj v tej, zdaj v oni pesmi. Nekoč kot izraz najsilnejšega erotičnega čustvovanja, zdaj pa kot izraz bežnosti, minljivosti vsega, po čemer je človek kdajkoli koprnel. In vendar je v obeh primerih podtalni nastroj isti – bolečina, trpljenje. Vsako doživetje se naposled sprevrže v bolečino, ali kakor stoji v 'Melanholiji' (Padajoče zvezde):
– – – – – – – – – – – –
Ker ne v radosti – kadar so najhuje
bolesti, ko telo nam kloni niže,
takrat se k Bogu duša povzdiguje
kot bel oblak, in mu je bliže, bliže ...
Zdaj pa poslušajmo 'Večne studence' (str. 85):
Vsem so nam potrebni vrči
za to žejo, ki nas muči
na vsem potovanju k Luči.
Vsem so nam potrebni krči

strásti in molitve vdane:
saj če duša v temi tone,
oproščena zmot vseh spone
v še čistejši zarji vstane.

Isti nastroj, isto spoznanje, le da je bilo prvič izraženo bolj lirično, rekel bi bolj muzikalno kot zdaj, ko je podoba bolj hipna, misel ostreje formulirana.

Klic po še 'čistejši zarji' se utrga z elementarno silo v Mrtvi materi. Po izgubi nje, ki je bila vtelešenje vsega, kar ima zanj tolikrat varljiva zemlja najčistejšega, najbolj večnega in v čemer je zemlja poduhovljena, vzklikne pesnik:

Kaj iščem naj zdaj še v življenju, o mati,
v zameno za tvoje srce?
Po tem prevratu ni več iskanja, je samo še življenje v pričakovanju tiste ure, o kateri pravi kmet Bogu:
Prisedi, z mano povečerjaj,
potem pa ves svoj dolg izterjaj.
In naj zgodi se Tvoja volja.
S te ravnine podoživljamo lahko šele Gradnikove pesmi v vsej njihovi polnosti. Zato ni čuda, da zazveni pesniku struna samo ob nočnih pojavih življenja. Tako mu tudi zimska pokrajina pričara podobo pokopališča (... o potnik, vidiš bele jih gomile?) in mu izzove zanj tako značilne, v toliko enačicah že zapete stihe:
Spereti mora vse, kar se rodi,
scveteti more znova iz prsti
samó če v njeno vrne se naročje.
Kakor zapoved se slišijo ti verzi, ki s svojo trdo jasnostjo, modrostno mirnostjo, kakor v zaključenem krogu življenja dopolnjujejo neko davno mladostno 'Zimo' (Padajoče zvezde).
Sneg zunaj pada. Dež metuljev belih pada
na polja in na strehe in na gozd.

Ni gozd. Je tisoč golih rok
vpijočih proti nebu: Bog, o bog,
kje si pomlad, kje si mladost, mladost.

Tu se še vzpne uporna vitalnost poslednjega, čeprav že trudnega kljubovanja, ki še noče kloniti v odpovedi. Pa tudi s formalnega vidika je kaj zanimivo primerjati podobe. Nekoč pričara ogoljen gozd predstavo vpijočih rok, zdaj pa so se podobe skoraj popolnoma umaknile racionalnim stavkom, ki so izraz miselnih sklepov. Dočim imamo v prejšnjih zbirkah obilico pestrih metafor, ki naj vplivajo na čitatelja asociativno, srečavamo zdaj bolj in bolj pogoste orise, ki naj zbude v nas potrebno nastrojenje. In če je pesnik v mladih letih živel iz muzikalnosti – na misel mi prihaja Baudelaire – ki mu je bila hkrati opora v kaotični borbi z njegovo temno oblastjo, išče zdaj luči, toplote in domačnosti ob Betlehemski zvezdi. V kar treh zaporednih božičnih pesmih se izraža isti klic po veri – matere. Pa ne samo to, hkrati s spominom na otroško verovanje ga prešine milina domačega ognjišča: Božična noč, luč repatice
pokojno osvetljuje strehe.
Na mizo dajmo zdaj orehe,
rožiče, smokve in potice.

Prižgimo sveče, koprneče
naj roke sežejo otročje
in si natrgajo v naročje,
kar jim drevesce nudi sreče.

In zelo pomembna se mi zdi zaključna kitica:
In komur vrč je že v črepinjah,
naj v školjko sklene gladne dlani
in z malimi naj v veri vdani
koraka v njihovih stopinjah.
Iz te zakoreninjenosti v rodno grudo, katere drugi izraz je tudi družinstvo, ni več daleč do presenetljivo skladnega in ubranega cikla 'Kmet govori' ..., ki je najznačilnejši izraz Gradnikove današnje lirike. Odtod pogled nazaj nam razjasni marsikatero temotno mesto sunkovite in le dozdevno krivuljaste duhovne poti tega lirika krvi, bolesti in svetlih samot. Iz takega duhovnega organizma izvira tudi Gradnikov svetovni nazor. Prav v nasprotju z optimističnimi klicarji idejnega bratstva in verniki v socialni prerod, ki imajo podlago na prosvetljenstvu in geslih francoske revolucije, pa je Gradnik glasnik druge postave. Linija njegove rasti ne gre v široko, marveč vertikalno, iz zemlje in krvi. Njegov dekalog ni nikak socialno politični evangelij, marveč postava, ki jo piše zemlja in ta postava ne pozna usmiljenja. Ta zakonodajalec je strog kakor svetopisemski Jehova, ki terja maščevanje in plačilo do zadnjega novčiča.

Morda je naposled ves Gradnikov nemir v svojem bistvu pristni prešernovski Kam, in njegovo plakanje po domu in materi – klic 'O Vrba! srečna, draga vas domača', le da je pesniški demon tisti svetopisemski angel-čuvaj, ki mu s sovražnim mečem brani vhod v izgubljeni raj, samo zato, da bi pesnik do konca izpolnil svoje poslanstvo na zemlji. Samo enkrat se je Gradnik dotaknil tega spoznanja, tega odnosa sebe-pesnika do obdajajočega ga sveta, ali izrazil ga je v silovito močni 'Pesnikovi smrti', kjer kliče na poslednje spremstvo 'sonca zlate žarke, drobne ptice iz vseh gnezd, nemirnega potnika veter' in svojo večno spremljevalko 'tajno bol'. V takem turobnem razpoloženju sreča v duhu davnega tovariša Villona, čigar prvi verz v Baladi po svoje izpove bedno usodo pesniškega poklica:

Pri vrelcu sem, od žeje pa medlim ...
Beg pred tem strašnim spoznanjem vodi pesnika v fikcijo, ki pa mu postane v takih razmerah druga, še bolj živa realnost od resničnosti same. Zanjo se odslej bori kot za najvišji ideal. To je fikcija idealnega domstva, domovine, države kot edine vrednote, ki resnično biva. Njegov Delavec v tujini poje:
O saj pelje skoz vsa mesta,
domovina, k tebi cesta,
in če nič nam ne ostane,
ona zadnja bo uteha.
Ta 'zadnja uteha' je opevana v različnih sonetih domovinstva, v 'Slovenski zemlji', v 'Triglavu', v 'Trubarju', da ne omenjam pesmi te vrste še iz prejšnjih zbirk, zlasti iz De Profundis.
Naroda zarje se rode le v noči,
njegova rast in moč so žrtvujoči –
bolj od življenja smrt je rodovitna.
Kri in zemlja, žrtev in smrt, narod kot večna oblika človeštva, to je izrazito nacionalistično pojmovanje, ki se pa pri Slovencu ne more izroditi v – rasizem. To pojmovanje je Gradniku svojstveno, zato je iskreno, saj se sklada z vsem njegovim bistvom. Prav zanimiva naloga bi bila analizirati to pesniško osebnost.

Ali ni nekoč pesnik pel o dožu Gradenigu? Ali ni v njem nekaj romanskega duha?

Italsko sonce vlil si v moje žile:
kri favnov in asiškega berača
in Aretina in Giordana Bruna.

In si dodal še mračni srd Peruna,
upornost sužnja, krutost osvajača
in Črtomira kri in Bogomile. (De profundis)

Kot Slovenec je moral Gradnik na svoji doslej zadnji postaji odkriti kmeta, v katerem je našel nosilca i svojega aristokratstva i svetovnega nazora, ki ga je bolj iz sebe položil vanj, nego prejel od njega, zakaj njegov Kmet je kakor kip grškega ribiča v času najvišjega vzpona antične umetnosti – idealiziran je. Sicer je Gradnikova pesem že davno prej zajemala tudi iz življenja na kmetskih tleh. Dolga je vrsta sonetov in drugih pesmi iz Brd, toda to so impresionistične podobe, zapiski iz popotnega dnevnika ali pa spomini. Venec 'Kmet govori' pa je galerija kmetov, oz. bolje rečeno, enega samega kmeta v dvajsetih podobah, poveličanega v simbol. To je podoba kmeta, samoraslega, premega kot hrast, dobrega in mehkega ko sprejema nevesto, bodočo mater novega rodu, globoko modrega, kadar govori sinu ('in ostani zemlji veren. Samo z njo boš našel sebe' ...), podoba kmeta s plugom, ki naj preorje skorje sveta, častilca dolžnosti, neupogljivca, ki klone le pod bremenom 'iz njega porojenim', nikdar učenjaško dvomečega, spoštujočega v duhovniku posredovalca med Bogom in človekom, podoba kmeta, ki mu je tudi smrt samo gost, ki ga mora nekoč sprejeti pod svojo streho, in ki je on sam naposled le kaplja v reki življenja, neopazna v milijonih drugih kapelj – ta podoba je apoteoza, v kateri je Gradnik zgradil pozitiven svet kot protipol tistemu, kjer je on sam le individualistični izločenec ('... jaz frfotam ko v vetru strgan list ...') rešujoč se vedno in samo v pesem. S takšno pesmijo pa je afirmiral svojo tvornost s tolikim poudarkom, da mu moramo priznati visoko ceno in sprejeti njegov delež v slovenski liriki kot težak, žlahten sad, plod drevesa, ki po pravici trdi o sebi, da v 'senci korenine neusahni vro studenci za popotne in družino'."

Prav tako resen in oseben kot predhodni je esej O pevcu večnih studencev, ki ga je kot liste Iz dnevnika v prvi številki Sodobnosti leta 1939 (16–20) objavil Filip Kalan (ponatis v njegovi knjigi Nemirni čas, Ljubljana, 1958, 235–42):

"Pred menoj leži nova Gradnikova pesniška zbirka. Prebral sem jo in marsikakšne misli so se mi sprožile ob nji, vendar se ne vem prav odločiti, kako naj povem te misli in kako naj pokažem zaključke, ki so rasli iz njih. Ugibam, zakaj je težko pisati o liriku, ki ga berem že od svojih študentovskih let ter se zmerom znova vračam k njemu. O stvareh, ki so nam znane, nam gre beseda po navadi gladko z jezika – zakaj smo potlej nenadoma redkobesedni, ko gre za zadevo pesnika, ki smo leta in leta živeli z njim? Nemara zato, ker se nam z leti polagoma oži in zateza krog umetnosti, ki se nam zdi spočetka nepremerljiv in nepregleden, in v ta ožji krog, v to deželo, ki smo si jo morali sami osvojiti in o kateri si domišljamo, da je samo naša, neradi odpiramo vrata drugim, tujim ljudem, publiki nekaj nemara iz sramežljivosti, nekaj pa gotovo iz tihega ljubosumja do stvari, ki jo imamo radi in ki brez nje ne moremo živeti, čeprav nas morda tu pa tam zbega z neugodjem in razočaranjem. Kajti z branjem se nam godi podobno kakor v ljubezni: sprva nas žene samo sla po neznanem, nas mika skrivnost, ki ne moremo do nje, nas razganja kri in korajža in fantovski firbec. 'Firbec' je prava beseda, ki pove, kako daleč je pot od prve čutne radovednosti pa do tistega doživetja, ki mu pravimo ljubezen, do take čustvene zavesti, ko nas v enem samem preprostem človeškem bitju prevzame tista življenjska mnogoličnost, tista iluzija, da je v tem bitju združeno vse tisto polno, skrivnostno in vendar vseskozi zaključeno življenje, ki smo ga dotlej zaman iskali pri celi množici. Tako je tudi med knjigami zmerom manj takih, ki jim velja vsa naša pozornost. Prešeren in nekaj iz slovenske moderne, nekaj Rilkeja in Goethe in stari Kitajci in nemara še François Villon, to je skoraj vse, kar mi je ostalo od številne in pisane družbe lirikov, ki se je zbirala pri meni, ko je bilo moje vsakdanje opravilo v tem, da sem noč in dan žrl knjige. In spričo te družbe sem dokaj redkih besedi; ovira me občutek, ki ga ima človek, kadar govori o dobrih prijateljih: zdi se mu, da poslušalec ne more razumeti vsega, kar mu praviš, saj je tvoja pripoved vse preveč vezana nate in na tvoja doživetja, tvoja misel vse preveč subjektivna, vse skupaj le spomin in izpoved, kos nenapisanih memoarjev.

Skoraj bi zamolčal Gradnika. Ta je bil med njimi, med mojimi vsakdanjimi gosti in med njimi je še danes, mrk, moški in molčeč, ves uklenjen vase in v svojo bolečino, samoten kakor človek, ki se ponoči vrača skozi temen gozd ter si sam pri sebi poje eno in isto melodijo. Gradnik ni bil tak, da bi ga bil človek lahko bral iz radovednosti. Saj pri njem ni bilo kaj 'odkriti'. Preprost je bil od vsega začetka, konservativen po obliki in motivih, nekako starinski in fevdalen po svojem pogledu na svet, enoten, skorajda enostranski v svojih nagonih, težak, često okoren ter nikakor ne očarljiv. Vsaj prvi vtis je bil tak. Presenečala me je samo ena njegova poteza: nikdar ni stopil na forum – da spet govorim s primero – nikdar ni pel pred ljudmi zaradi njih, izpovedoval se je nekako zase, brez sleherne primesi spokorništva in koketerije, ki se včasih zareži celo iz kake velike, poštene in odkrite konfesije.

Da razpredem svojo nit: poet Gradnikove vrste, človek nagona in strasti, preprost, čeprav cel in skoraj monumentalen v tej preprostosti, kakršne pri današnjem umetniku nismo več vajeni, pevec starih, že tolikokrat zapetih melodij o ljubezni in smrti, o materi, o družini, o domovini, pesnik, dejal bi, brez artističnega repertoarja, malodane nevešč blestečih jezikovnih in stilističnih čarovnij, kakor jih dandanes obvlada že marsikateri rimač, ki po svoji človeški in umetniški tehtnosti še daleč ni dorasel Gradniku, tak vase pogreznjen zaprt ter po dobri Faturjevi označbi 'notranje redkobeseden' lirik gotovo ni, da bi ogrel, očaral ali celo prevzel mladega človeka.

Vsaj videz kaže tako.

Toda prav Gradnik, ta homo primitivus naše lirike, mi je pomagal razvozlati marsikateri vozel, ki se vanj zapleteš, ko stopiš v začarano deželo umetnosti.

Kaj je življenje, kaj je smrt, kje je mesto ljubezni v tem krogu, kaj je človeku cilj in kaj njegov namen, in kako naj vendar živi, če hoče dozoreti v celega moža, ko pa čuti, da je njegov delež na svetu skoraj samo bolest in neutešene sanje – ta vprašanja, ki prično prej ali slej težiti vsakega človeka, se nenavadno živo oglašajo prav v mladosti, ko tudi prvič ves prisluhneš pesnikovi besedi, in oglašajo se s tolikšno močjo, kakor utripajo pozneje samo še v srcu misleca in poeta. In v navalu tiste prve težke melanholije, ki ni vezana zgolj na čas in okolje in družbeni položaj, marveč spremlja razvoj slehernega mladega organizma, prav tedaj čutiš bolj kakor kdajkoli pozneje, da na osnovna vprašanja našega bivanja na zemlji ne kaže kar tja v en dan odgovarjati s hrupnim in površnim optimizmom, s tistim apriornim pritrjevanjem vsemu in vsakomur, ki je tako poceni in priljubljeno, podobno bedasti kretnji lahkožive in nesmiselne vsevednosti, ki se ni rodila iz izkušenj in bolečin ter je prav za prav samo neplemenit in strahopeten beg pred življenjem, kakršno je.

In tu Gradnik ni odpovedal. Tisti vase pogreznjeni in 'notranje redkobesedni' tolmač svoje lastne bolečine, ki ga je moral marsikdo po svojem prvem vtisu imenovati skrajnega individualista ter se zaskrbljeno spraševati, čemu tak pevec v takem času, kakršen je naš, tisti navidez egocentrik in egoist ti je vedel v hudi uri dati marsikateri tehtni odgovor, če si mu znal prisluhniti. Res, da ni odgovarjal naravnost in šolmaštrsko kakor tisti aktualni rimači, o katerih gre po pravici glas, da verzificirajo časopisne uvodnike, ne, odgovarjal je kakor pesnik: z vsem svojim čustvenim in miselnim življenjem, kakor se je kazalo v njegovih podobah in prividih, odgovarjal je z izpovedjo svojega mučnega ter navidez blodnega in nesmotrnega človeškega iskanja. S svojim globokim in nesentimentalnim pesimizmom, ki mu v naši umetnosti skoraj ni primere in ki je pravo in resnično nasprotje zloglasnemu Stritarjevemu svetobolju, s tem svojim organskim življenjskim občutjem se ni izmikal nobenemu izmed tistih usodnih vprašanj, ki nas popadejo prej ali slej, segal je po njih in živel z njimi s tistim vedrim in udanim pogumom, ki rase samo v krvi pravega poeta.

In ob svojih pogostih srečanjih s tem pogumnim pesimizmom sem polagoma razumeval tisto Schopenhauerjevo besedo o velikem življenju, ki mi je naposled postala tudi zadnje in odločilno merilo za pravega in zrelega moža: tisti skrivni, le napol izgovorjeni imperativ, ki pravi, da bodi človeku najvišja težnja heroična usoda, ein heroischer Lebenslauf. V mirni in prodorni presoji pesimista, takega pesimista, ki ne pozna jokavosti in malodušja, se šele pokaže vsa teža in resničnost te zahteve. Kajti ne pest in ne oblast in ne zunanji blišč, ne gonja za uspehom in ne parada pred malikom – ne, vse to ni in ne more biti izraz in niti atribut tistega heroizma, ki nam je vsem potreben, če hočemo dostojno zaključiti svojo zemeljsko pot. Kamen, ki se ob njem preizkusi naša vrednost, je nekaj navidez neznatnega in hudo nepomembnega, nekaj, kar nam je tako blizu, da te bližine po navadi niti ne čutimo, nekaj brezupno banalnega in vendar neskončno vzvišenega: življenje, ki ga živimo sleherni dan, tisti voz, ki smo vanj vpreženi, da ga prej ko slej popeljemo do slavnega ali neslavnega konca. Tu kaže biti heroj, kajti vedeti in živeti, to ni lahko. In kdor ni slep in bedast veseljak, ve, da življenje ni igrača. Nositi, kar nam to življenje naloži, in rasti in cveteti, pa čeprav v dežju in viharju, in potlej zoreti ter naposled dozoreti, dokler nismo taki, da smo tudi drugim hrana in uteha – to je resda samo naravna, po večnih zakonih zapisana cesta, ki jo prehodi sleherno človeško bitje od rojstva pa do smrti, toda z lahkoto je ni moči premeriti. Vedeti in živeti! To je merilo za poeta in moža. In Gradnik jo vzdrži. Tisto, kar sem pri njem imenoval pogum pesimista, se tu stopnjuje do vdanosti – po vseh težkih in dolgotrajnih blodnjah teži njegova ura še strastneje po svoji usodi:

O Bog, ko padem, naj odpadem zrel,
naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname,
naj ne bom gnil in trpek in ko slame
in listja osušenega pepel.

Če pojde mimo gladen siromak,
naj le njegove poželjive dlani
po meni sežejo in naj me rani
in naj mu bom ves sočen in sladak. (Iz Svetlih samot)

Tu zaživi Gradnik v najvišji strasti, ki jo človek premore, v želji, da bi se dajal: In zdaj kaže morda povedati, da ta želja ni zgolj osrednji nagon Gradnikove nature, kakor ga je nekoč jasnovidno označil Josip Vidmar, marveč še veliko več: stvar zrelosti in dozorelosti, namen in usoda sleherne žive stvari pod soncem – da ob svojem času postane gnoj in hrana in uteha drugim živim stvarem. In v tem naravnem zakonu je menda obsežena tudi uganka pesniškega ustvarjanja, pesniške izpovedi, tistega čudeža, ko se nema bolečina izpremeni v živo besedo: Und wenn der Mensch in seiner Qual verstummt, gab mir ein Gott zu sagen, was ich leide – Goethejevo pričevanje, ki daje pesniku tisto pravico do življenja in do dela kakor vsem drugim ljudem, če priznamo, da je pesniška izpoved prav za prav samo izraz dajalnega nagona. Ljubezen in sovraštvo, brezbrižnost in častihlepje, preplah in borbenost, vse te naše tegobe in radosti dobe v tej svetlobi svoj mirni in razumni smisel. In tudi žrtev, tista stopnja dajalnega nagona, ki je na prvi pogled nesmiselno in nerazumljivo, da ne rečemo, nečloveško početje, se nam nenadoma razjasni kot nujen in docela naraven izraz našega bivanja na zemlji. Potlej razumemo, da motiv žrtve ne nastopa zaman kot življenjski simbol in poveličanje takega velikega ter vendar vseskozi tipičnega in preprostega človeka, kakor je bil učenik iz Nazareta.

In motiv žrtve je tudi tisti, ki tvori jedro in osrednji sok Gradnikove nove zbirke.

Izraža se v pomembni avguštinski prispodobi o mrtvi materi, ki opere sinovo krivico z vodo svojih oči, kaže se v prikriti variaciji na svetopisemsko modrost, ki pravi, če zrno ne pogine, da ne obrodi sadu:

Spereti mora vse, kar se rodi,
scveteti more znova iz prsti
samo, če v njeno vrne se naročje. (Zima)
Razrašča se v domovinski pesmi (Slovenska zemlja, Trubar), dokler v razmišljenem nekrologu Septembrskim žrtvam ne zazveni v preroškem tonu:
Naroda zarje se rode le v noči,
njegova rast in moč so žrtvujoči –
bolj od življenja smrt je rodovitna.
V velikem kmetskem ciklu, ki zavzema večji del zbirke, se ta motiv, ki je spočetka nekako skromen, skorajda samo izpoveden ter vezan na Gradnikov najpogostejši motiv, na smrt, tu se motiv žrtve razvije jasno in skoraj didaktično vsiljivo v moralni imperativ:
Pravica ne – dolžnost je višja vera.
Dolžnost, ki druži vse v češčenju žrtve
in kot po žrtvi meri in izbira
in loči žive, loči tudi mrtve. (Kmet govori hlapcu)
Ta poslednja stopnja Gradnikovega razmišljanja o žrtvi se mi zdi še v drugem pomenu značilna. Pozorni postanemo, če prisluhnemo, kako pesnik izreka ta svoj imperativ: poučno in skorajda nepesniško. In okrog te poučenosti in poučljivosti, ki prevladuje v tistem kmetskem ciklu, se suče tudi kvalitetna stran nove zbirke. Ne morem se iznebiti občutka, da nenadoma slišim novega Gradnika, ne več tistega starega, mrkega in vase uklenjenega gosta svojih nekdanjih študentovskih noči: tu se ne izpoveduje moški in nad vse redkobesedni lirik, ki je hodil svojo pot samotno mimo ljudi in – publike. V vseh tistih številnih variacijah, ko kmet govori domači grudi in zemlji in plugu, mastilcem, materi in sinu, nevesti in ženi, sodniku in učenjaku in kiparju, duhovniku in menihu, hlapcu in svojemu krogu, sebi in Bogu, skoraj vsepovsod slišim prizvok, ki izdaja samotneža, kadar stopa iz svoje samote pred ljudi. To je nov in pomemben obrat v razvoju Gradnika človeka, toda pesnik in človek se tu nekako ne ujemata, saj prvi še šepa za drugim, komaj vidno sicer in z nekakim lahkotnim korakom, šepa pa vendarle, kajti naposled resda uči, toda ne poje.

Poje pa tam, kjer zvesto in nekako sramežljivo spremlja Gradnika samotarja in izpovedovalca: v pesmih o smrti, o žalostnih spominih in o tišini neskaljene samote. Tu res poje pevec, ki mu je ne vem kateri bog dal moč, da pove, kar ga teži, tu se zgodi tisti čudež, da bolečina, ki je v bistvu nema, spregovori. In v vseh teh pesmih (Poslednji gost, Pesnikova smrt, Molčeče ure, Prišel bo čas, Postaja na romanju in še nekatere druge) daje Gradnik odgovor na osnovna vprašanja našega življenja vse drugače: nepoučno in nevsiljivo, z namigom samo, s kretnjo in tonom, tako kakor odgovarja pravi poet, tako kakor tisti Gradnik, ki ga poznam iz svojih mladih let, tisti, ki je, s primerom svoje lastne bolečine vršil poslednjo službo moža in pesnika: da je bil uteha in pomoč v hudi uri."

Gradnik si je z Večnimi studenci utrdil sloves med sosednjimi literaturami. Nemški prevodi Lili Novy so črpali še iz Svetlih samot (B. Borko, Slovenska lirika v nemškem prevodu, Jutro 21. 6. 1933), slovaški (K. K. Geraldini, Piesne zpod Triglava: Antológija slovinskej poézie, Bratislava, 1940) pa že tudi iz Večnih studencev. Najobsežnejša je bila gotovo slovensko-italijanska prevodna izmenjava. Odmevno je bilo zlasti prevajanje Gradnikove sestrične Marije Samer v tržaškem Il Piccolo della sera in rimskem tedniku za literaturo in umetnost Meridiano di Roma.

Kljub posameznim kritičnim protestom (Lino Legiša, Naša poezija pri Italijanih ali Italijani pri nas, Dejanje 1938; Istra 18. 11. 1938, str. 4) se je po zaslugi Luigija Salvinija (Rassegna italiana) in Umberta Urbanija utrjevala podoba Gradnika kot pesnika z italijansko-slovensko dušo in dediča italijanske kulture. Jutro je sproti poročalo o vsakem drobnem prevodu v italijanskih časopisih (npr. 5. 5. 1939 in 21. 8. 1940) in pisalo se je o "duhovnem zbližanju dveh sosedov – slovanskega Liliputanca in latinskega velikana" (B. Borko, Obiski in stiki v Zagrebu, 9: Pri pesniku Alojzu Gradniku, Jutro 14. dec. 1939 – XX, št. 290, 3–4).

Seznam besedil

Kasnejši natisi so upoštevali različne pesmi in v različnem deležu, največ Harfa v vetru – slabo polovico (24); bolj so bile ponatiskovane pesmi iz prvega dela zbirke. Dve tretjini pesmi iz zbirke je bilo prevedeno, nekatere v več jezikov.

Nadaljevanje