Miran Hladnik

Ne, na parnas pa že ne!

Kriteriji slovenske literarne zgodovine pri selekciji literarnih besedil niso bili vedno le estetske narave, ampak je bilo za izločitev iz literarnega panteona lahko krivo, da avtor ni živel v Ljubljani, da ni pripadal vodilni liberalski skupini, da je bil ženskega spola ali je imel alternativni pogled na strategije nacionalnega preživetja. Avtorji so stopali na slovenski parnas preko trupel svoje konkurence: France Prešeren čez Jovana Vesela Koseskega, Stanka Vraza, Janeza Bleiweisa in Jožefa Žemljo, Fran Levstik čez Ferda Kočevarja, Josip Jurčič čez Antona Kodra, Fran Govekar čez Pavlino Pajkovo.

Slovenski literarni zgodovini čustveno, da ne rečemo strastno opredeljevanje ni tuje. Pri tem so ji za zgled ljubezni in sovraštva, ki gospodarijo po literarni sceni in določajo njen utrip, artikulira pa jih v slogu sočasne literarne kritike. Deklarirana znanstvenost in objektivnost se preradi umakneta apriornim sodbam o vrednosti ali nevrednosti posameznega literarnega dejanja, ki so najbolj duhovite in zavzete takrat, kadar je treba pokazati na napake. Poudarjeno vrednotenje in čustvena retorika nastopita, kadar ni pri roki prepričljivih argumentov ali kadar sta utemeljena v banalnih interesih, ki jih pisci hočejo prikriti. Včasih se nam zazdi, da imajo diskvalifikacije nekakšno mnemotehnično vlogo: vélikega avtorja si bo Slovenec laže zapomnil, če se bo njegov genij zableščal na temačnem ozadju mračne slave njegovega oponenta oz. premaganega literarnega rivala. Polemično soočenje se običajno začne že med avtorji samimi in se potem stopnjuje skozi uredniške zavrnitve in uničujoče kritike ob izidu nezaželenih del. Literarna zgodovina čez nekaj desetletij samo še povzame kronologijo dogajanja in ga ilustrira s citati sočnih zmerljivk, uporabljenih v polemikah.

Predstaviti nameravam tri ilustrativne situacije v zgodovini slovenskega pripovedništva, ko je prišlo do anateme enega avtorja, da bi se lahko uveljavil njegov konkurent. Navzven je bila argumentacija jezikovne, poetične ali estetske narave, v ozadju pa so tičala rivalstva nazorske, politične, deželne ali zasebne narave. Nikakor ni moj namen zamenjati uveljavljene pozitivne in negativne predznake v oponentskih avtorskih parih in poskrbeti za rehabilitacijo pozabljenih in zamolčanih. Pokazati hočem le, kako so o slavi ali pozabi avtorjev pogosto odločali čisto neliterarni kriteriji.

Jožef Žemlja (10. febr. 1805 – 15. sept. 1843) in France Prešeren (3. dec. 1800 – 8. febr. 1849)[*]

Ker je France Prešeren "največji slovenski pesnik", ga tule ni treba posebej predstavljati, morda pa je potrebna kratka obnova njegove romantične pesnitve Krst pri Savici (1836). Pripoved govori o spopadu med tistimi Slovenci, ki so v 8. stoletju že kristjani, in tistimi, ki še prisegajo na poganske bogove, ter o porazu slednjih. Njihov poveljnik Črtomir ostane edini živ. Nadeja se zasebne sreče v zakonu s svečenico Bogomilo, ki pa se je medtem dala krstiti in se je zaobljubila bogu. Tudi Črtomir postane krščanski duhovnik.

Jožefa Žemljo poznamo kot avtorja epske pesnitve Sedem sinov iz leta 1843,[0] vendar temu pesniškemu dejanju v senci Prešernovega Krsta ne pripisujemo večjega pomena. Žemlja se je rodil na Selu pri Žirovnici, v neposredni soseščini Prešernove rojstne vasi. Šolal se je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1829. Celo življenje je služboval po Dolenjski (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Ambrus), umrl pa je na Ovsišah pri Podnartu na Gorenjskem.[1] Bil je navdušen ljubitelj srbske ljudske poezije, kakršne da Kranjci žal nimamo. Njegova ilirska gorečnost je šla tako daleč, da je bil leta 1841 v Krajnski čbelici pripravljen objaviti pesmi samo pod pogojem, da bodo tiskane v novem črkopisu.[2]

V epski pesnitvi Sedem sinov – po zgledu Krsta je napisana v oktavah, ki "še precej lepo tečejo",[3] – je obnovil preprosto, nenavadno in moralnopoučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov. Pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa rodi kakor za kazen in v sramoto fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa ukaže utopiti. Mož kruto dejanje prepreči in jih da v rejo, čez leta, ko dorastejo fantje v junake, pa jih pokliče na grad in na gostiji razkrinka trdo ženo ter jo hoče pokončati. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese.

Ni čisto jasno, ali je Žemlja hotel pesnitev najprej natisniti v Zagrebu leta 1841 ali se je z njo odpravil v Zagreb šele potem, ko se je v Ljubljani spotaknil ob cenzuro. Kakor koli že, Gajev zagrebški tiskarski izdelek ni ustrezal Žemljevim zahtevnim pričakovanjem in so naklado najbrž v celoti uničili, ker je ni hotel plačati. Že naslednje leto pa je bila na srečo v Ljubljani gladko sprejeta druga Žemljeva prošnja cenzurnemu uradu za natis in knjižica je tam izšla, tako kot sedem let prej Prešernov Krst, v samozaložbi v nakladi 900 izvodov, kar je za tretjino več, kot je na bralce računal Prešeren.

Na Žemljo je Prešernov Krst vplival v formalnem in vsebinskem smislu: obe pesnitvi sta v oktavah in obe z zgodovinsko tematiko. Pomembnejše kot sorodnosti so razlike med njima. Prvič: Prešernova zgodba se dogaja v bližini njegovega rojstnega kraja, Žemlja pa je dejanje postavil na slovanski jug. Drugič: Žemljeva pesnitev je bila demonstrativno natisnjena v novem ilirskem črkopisu namesto v "separatistični" bohoričici. Že izbira alternativnega črkopisa mu je bila dovolj velik razlog za pogumno publicistično dejanje. Krst, ker je bil še v bohoričici, po njegovem pač ni mogel dovolj ustrezno predstavljati slovenskih nacionalnih interesov – te je Žemlja videl le v tesni povezavi z interesi drugih Slovanov, kar je najlepše simboliziral skupni črkopis. Z obojim je pokazal na svoje ilirsko in panslovansko prepričanje, ki ju je pri Prešernu pogrešal.

Še bolj različno sta pesnika obravnavala nacionalno temo. Prešeren je tematiziral razmerje domače–tuje, Žemlja pa se je odločil natančneje razložiti problem, ki se ga Prešeren v Krstu ni dotaknil, to je odnos do tistih sosedov, ki niso pravi tujci, ker so s Slovenci v sorodstvu, se pravi do ostalih Slovanov. Vprašanje slovenskega odnosa do slovanskih sosedov se je zdelo Žemlji očitno bistvenega pomena za nadaljnji slovenski obstoj, saj je v slovanskem zaledju videl garancijo za ohranitev slovenske nacionalne identitete. Prešeren je, kot je znano, odklanjal Kollárjev panslovanski načrt, ker je ta diskriminiral manjše slovanske rodove, in je zagovarjal pravico vsakega slovanskega naroda do lastnega knjižnega jezika, ne pa samo nekaterih. Proti diskriminaciji malih narodov je bil tudi Žemlja (naslovnih sedem sinov v njegovi pesnitvi lahko alegorično razumemo kot sedem bratskih slovanskih narodov), vendar je verjel, da se mati Slava poboljša in poskrbi tudi za te.

Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollárjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, nasproti Prešernu, ki je preveč prisegal na identiteto deželne pripadnosti, pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov. Žemljeva pesnitev je tako poskus srednje poti med ekskluzivnima jezikovnima in literarnima načrtoma za Slovence: Prešernovim kranjskim in Kollárjevim panslovanskim. Skušala je "popraviti" Prešernovo epsko pesniško sporočilo in uveljaviti alternativno vizijo nacionalnega razvoja. Čeprav je Žemljeva strategija neprimerno bolj kot Prešernova v tistem času ustrezala aktualnim ilirskim in vseslovanskim prizadevanjem Slovencev, je za njim ostala komaj sled. Zakaj? V artističnem pogledu Žemlja sploh ni tako zelo slab, da bi zaslužil pozabo.[4] Ponuja se samo en prepričljiv odgovor: ob neznanski mitizaciji Prešerna, ki se je začela dogajati 20 let po njegovi smrti in mu je podelila status prvega slovenskega pesnika, je ostalo v slovenski kulturni zavesti kaj malo prostora še za kakšno drugo pesniško osebnost. Spričo Prešernovega sijaja so morale zbledeti zvezde njegovih sodobnikov od Urbana Jarnika, Štefana Modrinjaka in Stanka Vraza do Jožefa Žemlje.

Ferdo Kočevar Žavčanin (8. april 1833 – 11. okt. 1878) in Fran Levstik (28. sept. 1831 – 16. nov. 1887)

Naslednje zanimivo prerivanje na slovenski literarni sceni se je dogajalo leta 1858. Frana Levstika, pesnika, kritika, pripovednika, avtorja najbolj znanega literarnega programa, urednika, slovaropisca, skriptorja itd. pozna vsak slovenski osnovnošolec, nihče pa ne bo vedel za leto in pol mlajšega pisatelja Ferda Kočevarja. Prvi je tedaj objavil povest Martin Kerpan z Verha,[5] drugi pa povest Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov.[6]

Ferdo Kočevar se je rodil v Žalcu, v gimnazijo je hodil v Celju, opustil bogoslovni in medicinski študij na Dunaju in od leta 1856 dalje živel v Zagrebu, kjer je dobil računovodsko službo na univerzi in na akademiji. Od tod je dopisoval v slovenske časopise, največ v liberalni Slovenski narod, zbiral ljudsko gradivo[7] in si prizadeval za izid zbranih del hrvaško pišočega slovenskega pesnika Stanka Vraza. Tako kot Vraz je bil mnenja, da smo Slovenci premajhni za kvalitetno samostojno literaturo; h kvaliteti se lahko povzpnemo samo kot del slovanske književnosti. Zavzemal se je za ustanovitev slovenskega gledališča in matice in za vpeljavo slovenščine v šole. Podobno kot Žemljeva tudi njegova vseslovanska misel ni šla v skrajnosti: dvomil je v uspešnost skupnega slovanskega jezika, če bi ta zahteval ukinitev vseh drugih slovanskih jezikov. Vsak narod naj piše svoj jezik, pravopis pa naj bo skupen in naj pripravlja pot k skupnemu jeziku. Leta 1870 je razgrnil program jugoslovanskega političnega združenja na federalistični osnovi, ki naj bi se zgodilo pod ogrsko in ne pod avstrijsko krono, pač iz domneve, da bi mu Madžari manj nasprotovali kot Avstrijci. Svaril je pred nemško kulturo in nastopal proti staroslovencem z Bleiweisom na čelu, proti kranjskemu deželnemu zboru, ker je ta uradoval v nemščini, in proti oportunizmu slovenskih poslancev na Dunaju. Bil je pomemben narodnogospodarski pisec.[8] Umrl je v Feldhofu pri Gradcu.

Anton Slodnjak pozna Kočevarja kot kritika in mu priznava pred 1858 prvenstvo v resni slovenski literarnokritični publicistiki, obenem pa ugotavlja, da je bil "kljub načitanosti in marsikateri bistri misli skoraj neopažen".[9] Za razliko od konzervativnih katoliških pogledov, ki so bili usmerjeni v presojo vsebine, je bil Kočevar namreč nagnjen k oblikovni presoji umetnin.[10] Zameril pa mu je "težko besedo" (ne najbolj jasno izražanje) in "modrovanje o že razčiščenih jezikovnih in narodnostnih vprašanjih". V mislih je imel Kočevarjevo obnavljanje načrta dvojnega knjižnega jezika, kakor ga je pred njim zastavil Vraz: za ljudstvo in za inteligenco. V časopisu za inteligenco je priporočal jezik, ki naj bo razumljiv Slovencem, Hrvatom in Srbom in naj bo pol v latinici pol v cirilici. V publikacijah za ljudstvo pa bi se jezika le previdno približevala drug drugemu. Temeljnega Kočevarjevega dela Mlinarjev Janez Slodnjak začuda ne omenja. Omenja pa ga Avgust Pirjevec v SBL kot zgled Kočevarjevega problematičnega jezikovnega načrta, ki naj bi združil južnoslovanske bralce.

Ti so se z Mlinarjevim Janezom seznanili najprej iz odlomkov, objavljenih v petih nadaljevanjih proti koncu leta 1858 v Novicah.[11] Objavljeno je bilo celo peto poglavje in začetek šestega, približno četrtina celote, ki je v knjižni obliki izšla v Zagrebu z letnico 1859.[12] Pred objavo v časopisu je po rokopisu očitno šaril urednik Bleiweis in ga jezikovno prilagajal. Potrudil se je dosledno nadomestiti nekatere preveč izrazite ilirske oblike.[13] Noviška objava je mestoma okornejša od knjižne,[14] mestoma pa so uredniku popravki uspeli.[15] Novice so kakšen lapsus iz predloge popravile,[16] kakšnega pa na novo zagrešile.[17] Med enkratnimi spremembami jih je večina stilistične narave in predloge niti ne popravljajo niti ne kvarijo.[18] Urednik je Kočevarjevo besedilo nekoliko bolj zavzeto razčlenil na odstavke in boga zapisoval z veliko namesto z malo začetnico.[19]

Vsebinske spremembe so bile redke, npr. izpust odstavka z zgodovinskimi podatki o celjskih grofih in njihovih bitkah, s čimer je poudaril tradicionalni, ljudski, krištofšmidovski značaj publikacije na račun tistih elementov, ki so nakazovali v smer zgodovinskega romana in jih je nekaj let kasneje uspelo vpeljati Josipu Jurčiču. Izpust je pomenljiv toliko bolj, ker je bilo Kočevarju veliko do tega, da bi zgodbo obširneje podložil z zgodovinopisnimi podatki. To mu ni uspelo, ker v Gradcu ni mogel do arhivskih virov. Važno urednikovo dopolnilo se je zgodilo v primeru povedi "Kamor Slovenec enkrat udari, več izdá kakor če Nemec desetkrat mahne." V knjigi so jo lahko prebrali v politično bolj korektni obliki: "Kamor Slovenec vdari, se reče da izdá."

Kočevar se je natanko zavedal, kako občutljivega problema se je dotaknil s svojim jezikovno alternativnim tekstom. V uvodu takole pojasnjuje svojo odločitev:

Kar se jezika tiče, bo svaki čestitih čitateljev koj na prvi pogled zapazil, da nisam se držal ne "železnih pravil" ne izključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji sploh v slovenskih knjigah rabi; ampak, da sam se v slovstvenih odlikah, i sem ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi sámo toliko, da razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje hiše po svetu ogledal. Ako bi se pa vendar kdo na čim spotikal, naj se v naših časopisih zoper mene oglasi, odgovor bo dobil, kolikor toliko zadostiven; celó kjer nočem naštevanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor čez namiru raztegnuti.

Jezika, oziroma narečja štajarsko-hrvaškega, v kterem je izšla knjižica v prvem natisu, v drugem že zaradi jednotnosti slovenskega književnega jezika, kteri naj nas vse brate od Sotle do Adrije in od Kolpe do Drave druži in jedini, nismo nikakor mogli pridržati, ako nismo hoteli s tem priznati, da smo na rakovi poti.

Opet se podkove zabliskaju i brzo i brže je šlo proti ogerski meji. Tretje jutro se jim uže prikaže ogerski Stolni-beli-grad. Od daleč uže jih je spoznal Ivan Sibinjanin, ko je iz visoke line jih zagledal. // "To su Slovenci" – je djal svojim vitezem. "Vidite jih tamo, kjer se ona prašina vali. Poznam jih na njihovih bronastih čeladah i na njihovem jadernem ukanju, ktero je uže marsikteru vojsku prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel kod bugarskoga – Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili celu ogersku armadu. – Sdaj nam se ni treba več skrbeti; zmaga nam je gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Kamor Slovenec vdari se reče da izdá! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da ne bi imel Slovencev." (1859)

Takoj na to zabliskajo se konjem podkove in v divjem diru šlo je proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je uprav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci," dejal je Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeljadah in pogumnem in zvonkem ukanju, ktero je vže marsikako zmago pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se nam pa ni več treba bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi bil pa tudi grof Urh tako mogočen, če ne bi imel Slovencev!" (1892)[23]

Čisto drugačna je bila usoda Levstikovega Martina Krpana, ki v literarni zgodovini visoko kotira,[26] čeprav ne zaseda ravno prvega mesta med slovenskimi pripovedmi; razvojno je bila bolj kot Levstikova povest pomembna vajevska proza, ki je nastajala celo v opoziciji z Levstikovim literarnim konceptom.[27] Martin Krpan je eno temeljnih del slovenske literarne zavesti. Bibliografija beleži rast njegove popularnosti od dramatizacije na začetku 20. stoletja dalje.[28] Leta 1917 je izšel v otroški zbirki z ilustracijami Hinka Smrekarja[29] in je od tedaj dalje del mladinske literature. Pred drugo svetovno vojno ga je najraje ponatiskovala Mohorjeva družba, čeprav je bil njegov avtor za časa življenja zakrknjen liberalec, in ponatisi Krpana so izhajali tudi v času kulturnega molka med 1941 in 1944.

Preveden je bil v vrsto jezikov,[30] dobimo ga na vseh mogočih nosilcih: v knjigi, na zvočni kaseti, na zgoščenki, le na filmu ga še nimamo. Nastopa v stripu, na koledarju, na kartah za tarok (njihov avtor je Hinko Smrekar), v pobarvanki. Bil je večkrat dramatiziran, tudi za radijske potrebe,[31] po njem sta nastali opera in glasbena melodrama,[32] travestija[33] pa kabaret.[34] Danes se širi Krpanova slava tudi v čisto neliterarne sfere: po njem se imenujejo ulice, podjetja in trgovine, fitnes klub, športni program, pop ansambel, izdelki od paštete do snežnega topa, za kar vse obstajajo tudi reklame na televiziji in v drugih medijih, njegovo ime nosi konjeniški klub z notranjskega konca, vzgojno-varstveni zavod ali po domače otroški vrtec in celo plavajoči bager v koprski luki. V občini Pivka, kamor bi danes spadal, so Krpanu postavili spomenik.[35] Krpanov simbolni pomen zanima slovenske psihoanalitike in feministično teorijo, je tema v pismih bralcev[36] in po službeni dolžnosti se z njim seveda ukvarja tudi literarna zgodovina.[37] Prav nič težko ni skleniti, da je Martin Krpan nedvomno slovenski nacionalni junak prvega ranga. Ob priznanju pomena Martina Krpana za slovenski literarni razvoj pa vendar ni mogoče prezreti, da se literarna zgodovina pri njem ne zadržuje predolgo. Spregledati tudi ni mogoče, da se je Krpanova slava začela relativno pozno in da prvih 50 let po izidu ni doživljal ponatisov.[38] Tudi do kritiških odzivov v 19. stoletju sploh ni prišlo, ampak šele ob ponatisih, prevodih in dramatizacijah v 20. stoletju.

V splošnem ni znano, da je Levstik Krpana prvotno napisal precej daljšega in ga za izdajo oklestil na eno tretjino prvotnega obsega, tako da je črtal cel njegov drugi del.[39] Zgodba pripoveduje, kako cesar potem, ko mu na Dunaju tuji velikan Brdavs pobije cvet junakov, pokliče na pomoč silaškega Notranjca Martina Krpana. Ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem, ki ga je stesal iz cesaričine lipe, velikana premaga in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo do tedaj tihotapsko pridobitno dejavnost. S Krpanovo vrnitvijo domov se nam znana zgodba neha, v izpuščenem prvotnem besedilu pa so se tu Krpanove težave šele začele. Na Krpana jezna cesarica prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja.[40] Ta z uspavalnim napitkom, ki ga lovcu priskrbi njegova ljubica, cesaričina kuharica Ančika Koren,[41] Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo. V treh dneh čaka Krpana smrtna kazen. Ker pa si je že prej pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, pridobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico, se z njima reši, zveže stražo, obračuna z izdajalskima rojakoma ter svoboden odkoraka proti domu.

Levstik je iz Krpana črtal najbolj očitne pravljične elemente in ublažil jezikanje med cesarico in Krpanom do te mere, da sta se lahko razšla brez hujšega konflikta. Do kompromisa se je Levstik potrudil s tem, da je v drugi redakciji namenil Krpanu večjo nagrado: prvotno je cesar dal Krpanu poleg pisma in mošnje zlatnikov le sod vina in dva janca, v popravljeni redakciji pa dobi Krpan en sod vina, 20 jancev, 48 krač in 105 pogač. S stališča nacionalne simbolike je najbolj pomenljiv podatek, ki ga literarna zgodovina do zdaj ni uzavestila, da je v prvotni verziji Krpan dobil samo dosmrtno koncesijo za trgovanje s soljo,[42] medtem ko v objavljeni verziji te omejitve ni in zato lahko sklepamo, da bo Krpanov privilegij koristil tudi njegovim naslednikom, če jih bo seveda imel; Levstika reproduktivne sposobnosti Krpana še niso zanimale tako, kot je kasneje to skrb artikuliral žanr slovenske kmečke povesti.

Odgovorov na vprašanje, kaj je pravzaprav hotel Levstik z Martinom Krpanom Slovencem sporočiti, je v literarni zgodovini več. Levstikov sodobnik Josip Stritar je bil prepričan, da mu je šlo za demonstracijo ljudskega kreativnega genija, ki je prav tam doli okoli Velikih Lašč na Dolenjskem še posebej veder, živ, bister, gibčen, zdrav, dober in šaljiv. Anton Slodnjak in še kdo je menil, da je z Martinom Krpanom Levstik realiziral svoj literarni program in pokazal, kakšna proza naj se piše za Slovence.[43] Sporočili objavljene in rokopisne redakcije se v bistvenem ne razlikujeta in povzamemo lahko, da gre v obeh primerih za pripoved o nehvaležnosti gospode do ljudstva.

Simbolni pomen Krpanove zgodbe za Slovence izvajam iz koristi, ki jo zmaga na Dunaju prinese Krpanu, to je iz koncesije za trgovanje s soljo. Krpan je kot zastopnik Slovencev svojim ljudem priskrbel ugodne pogoje za ekonomsko blagostanje. Sam se s kmečkimi deli ni kaj prida ukvarjal ("dela mu ni bilo mar"); medtem ko se klati po svetu, gospodari na domu njegova sestra. Skozi Krpana smo Slovenci najprej ilegalni, potem pa že licencirani tovorniki in trgovci. Zgodba o pridobitvi trgovskega in tovorniškega privilegija oz. legalizacije tihotapstva je morala bralcem goditi nekako tako, kot nam danes, po osamosvojitvi leta 1991, godi slovenska "zgodba o uspehu".

Krpanov ekonomski dosežek ima tudi kulturne implikacije. Ni naključje, da je Krpan tovoril ravno sol. Anton Slodnjak soli še ni pripisoval kakšnega posebnega pomena:

V tem izrazu se skriva najbrž ljudski spomin na celinsko zaporo za francoske Ilirije (1809–13), ko je bilo uvažanje angleškega blaga v naše kraje ostro prepovedano. Angleška sol je v naši povesti toliko kot tihotapska sol. Krpan je najbrž prenašal benečansko sol iz Kopra, ki je bila cenejša kot avstrijska sol iz tržaške okolice.[44]

Drugi zanimivi pomeni soli so 'samostojnost', 'neodvisnost', 'nasprotje revščine', 'živost', 'učinkovitost', 'ohranjanje moralnih vrednot'.[45] In še: ekspr. pojdi se solit 'izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje', pog. hude jim je solil 'ostro, brez prizanašanja je govoril z njimi, ošteval jih je'. Skoraj vsi našteti izrazi, zraven pa še beseda zasoliti,[46] vsebujejo nespregledljivo agresivno dimenzijo in artikulirajo navzven obrnjeno, ekspanzionistično prizadevanje in uveljavljanje.

Naj peljem špekulativno misel naprej. Sol je konzervans. Kaj naj bi Krpan konzerviral z njo? Bi se zdelo hudo tvegano, če bi trdil, da je Levstiku šlo za metaforično konzerviranje, fiksiranje, ohranjanje, vzdrževanje in stabilizacijo slovenske kulture? Najbrž ne, če pritegnem naslednjo misel slovenskega literarnega zgodovinarja Andreja Inkreta: "[P]otreba po stabiliteti [je] v temelju [...] narodnostne koncepcije in [...] naj bi pripeljal[a] najprej do čvrstih, koherentnih, funkcionalnih ter neposredno koristnih in hkrati seveda reprezentativnih narodnih institucij."[47] Misel se sicer nanaša na nacionalno dejavnost Janeza Bleiweisa in Jovana Vesela – Koseskega, vendar ustreza tudi Levstikovemu Martinu Krpanu, ki že s svojo nemoderno pripovedno obliko kaže, da je bil še zelo blizu staroslovenskemu narodnemu načrtu.

Privoščimo si zdaj prestop iz zgodovinarskega in jezikoslovnega branja k literarnemu. Odpre se nam, da bi avstrijska prepoved uvoza angleške soli utegnila biti metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence. Krpanovo tihotapljenje angleške soli simbolizira slovensko potrebo po alternativnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje za kulturno alternativo, pridobitev dovoljenja za uvoz tuje soli pa simbolizira zmago teh prizadevanj. 19. stoletje se je jasno zavedalo nevarnosti, ki jo je prinašalo omejevanje na nemški kulturni vpliv, in je te svoje strahove v publicistiki razločno artikuliralo.[48]

Razlago soli kot podobe za pamet in kulturo krepi še dejstvo, da Krpan pred cesarjem skriva svoje tihotapsko dejanje z izjavo, da tovori "kresilno gobo pa nekaj brusov". Ker se je prisiljen cesarju na hitro zlagati, mu z gobo in brusi uide v besede tudi del resnice, to je tisti del, ki laž in resnico druži in ga smemo – ker gre za metaforo – opredeliti kot tertium comparationis. Kresilna goba in brusi namreč priklicujejo v zavest iskre, iskrenje, iskrivost in podobne izraze, za kar najdemo v SSKJ – prav tako kot pri soli – tudi pomen duhovitosti in živosti, zelo pa se naši razlagi prilega tudi pomen upora in kultiviranja.[49] Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo alternativnega, nenemškega kulturnega vpliva na Slovence.[50]

Zakaj je bila usoda Kočevarjeve in Levstikove povesti tako različna? Zakaj je v spopadu dveh mitov zmagal Martin, ne pa Janez? Kar preveč lahkotno bi bilo trditi, da je bil pač Levstik v umetniškem pogledu neprimerno boljši od Kočevarja. V svojih začetkih in tudi še dolgo kasneje je slovenska proza hrepenela po čim daljših besedilih in Mlinarjev Janez je s svojimi 31.200 besedami[51] idealu dolgega besedila, ki je demonstriralo slovensko pisateljsko kondicijo, neprimerno bolj ustrezal kot kratki, kar petkrat krajši Martin Krpan (5700 besed). Vse kaže, da dveh junakov z isto rojstno letnico slovenska nacionalna scena ni potrebovala. Odločila se je izbirati in izbrala si je tistega, ki ga je pripravil vodja osrednje literarne in kulturne skupine. Pri Kočevarju je morda motilo sklicevanje na lokalno, štajersko zgodovino in avtorjevo politično tendiranje na vzhod. Namen njegove povesti je bil "narod naš seznaniti se slavnimi našimi predniki"; čeprav je iz konteksta jasno, da gre za naslovnega junaka, bi površni ali zlonamerni bralec utegnil razumeti, kot da gre za slavospev celjskim grofom. Ker so ti v ljudskem zgodovinskem spominu na strani zla, je bilo morda prav to krivo Kočevarjevi literarnozgodovinski usodi. Kočevarjevo dejanje spominja na ono Žemljevo, ker je želelo pritegniti k slovenskemu kulturnemu načrtu tudi Štajerce. Ljubljana ga ni sprejela naklonjeno, ker je ogrožal njen jezikovni in literarni monopol.

Anton Koder (21. maj 1851 – 21. feb. 1918) in Josip Jurčič (4. marec 1844 – 3. maj 1881)

Dokaj prostora posveča slovenska literarna zgodovina pisatelju Antonu Kodru, ki je bil nekaj let mlajši od Jurčiča. Kjer se ga dotakne, skoraj povsod mu prilepi vrednostno negativne sodbe. Naj jih izpišem nekaj za zgled: "je oblegal Stritarja in Pajka s poskusi v verzih in prozi", "se je kazal docela neokretnega Stritarjevega in Gregorčičevega epigona", "je opotekaje se hodil za Jurčičem", "je izdal [...] 'izvirni roman' Marjetica, kakor je presamozavestno krstil gostobesedno [...] povest ali idilo, v kateri je s primitivnim svetožaljem do neokusnosti razblinil motiv ljubezni med ubogo deklico in premožnim mladeničem",[52] "je skušal oblikovati po Jurčičevem zgledu, vendar je zaradi nemotiviranega in neokusnega prikazovanja napisal nehote parodijo starejše kmečke povesti."[53] In še dva daljša citata:

Pripovedna proza drugega letnika [Kresa] je namreč nezrela in vsebinsko ter izrazno epigonska najbolj po krivdi A. Kodra, ki je vsilil neizkušenemu Sketu [svoje spise ...]. Z Zvezdano je Koder hotel – zavestno ali nezavestno – prekositi Jurčičevega Doktorja Zobra, a je prevzeto fabulo prenatrpal s plitko pojmovanimi političnimi in zgodovinskimi elementi ter jo docela zmaličil in zmašil, v skrajni brezčutnosti za besedo in slog, v neužitno imitacijo. Še hujše sadove je obrodila njegova amuzična predrznost v treh krajših spisih, zlasti v Oreharjevem Blažu, kjer se mu je sprevrglo posnemanje Jurčičevega pripovednega načina v motivno in izrazno surovost.[54]

pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo. Pretiraval je Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet. // S tem je izzval Mencingerja, ki mu je bil gorak že zaradi vsebinske in izrazne posurovelosti nekaterih njegovih prejšnjih pripovednih poskusov, najbolj zaradi skrajno krute in neokusne vaške zgodbe Oreharjev Blaž.[55]

Rdeča nit, ki povezuje naštete obsodbe, je Kodrova bližina Josipu Jurčiču oziroma "posnemanje" Jurčiča. Slovenska literarna scena, določena z idealom enkratno prepoznavnega avtorstva, je prenesla samo en "jurčičevski" slog, ne pa dveh, zato je poleg Kodra izločila tudi druge avtorje, ki so se zgledovali pri Jurčičevi pripovedni maniri, Josipa Podmilšaka in Frana Jakliča. Druga Kodrova krivda je bila njegova vezanost na rivalsko celovško literarno revijo Kres, ki je uhajala nadzoru osrednje ljubljanske literarne skupine, zbrane okrog Ljubljanskega zvona.

Danes vzame Kodra v roke samo še redki arheološko razpoloženi literarni zgodovinar. Sam sem to storil in trdim, da njegov slog sploh ni tako hudo moteč, kot nas skušajo prepričati naštete diskvalifikacije. Nekaj malega zmerjanja sicer ima, pa nič dosti več, kot je Krjavljevega v Desetem bratu. Od grobosti je v Luterancih natanko pet pretepov in trije napadi, med izraznimi grobostmi pa sta pri najhujših "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec", kar je za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno. Tudi po snovni plati je bil Koder svež: luteranstva sta se pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v precej skromnejšem obsegu in posredno le Jurčič. Koder na protestante sicer ni gledal s simpatijo, vendar ni prizanašal tudi njihovim nasprotnikom in bi bil v tej nepristranskosti danes še kako sprejemljiv.

Pavlina Pajk (9. april 1854 – 1. jun. 1901) in Fran Govekar (9. dec. 1871 – 31. marec 1949)

Pavlina Doljak se je rodila v Paviji v Italiji. Že njeno socialno poreklo je vpadljivo drugačno od standardnega porekla slovenskega pisatelja. Ti so bili praviloma študirani kmečki sinovi,[58] Pavlina pa je bila hči očeta sodnika in matere, ki je bila pred poroko burbonska dvorna dama. Otroštvo je preživela v Milanu in v Trstu. Slovenščine kljub slovenskemu rodu ne doma ne pri stricu v Gorici, kamor so jo vzeli po zgodnji smrti staršev, niso govorili in se je je začela učiti šele pri 16 letih, naskrivaj, ker je bil zlasti njen brat slovenstvu sovražen. Dopisovala si je s profesorjem in urednikom Franom Levcem in s pesnikoma Josipom Cimpermanom in Josipom Stritarjem. Poročila se je z urednikom mariborskega časopisa Zora in filozofom Jankom Pajkom. Dolgih 20 let je preživela zunaj slovenskega ozemlja, v Brnu, Gradcu in na Dunaju, kjer je služboval njen mož. Večinoma je objavljala v celovškem časopisu Kres, nekaj tudi pri popularni založbi Mohorjevi družbi, v katoliški reviji Dom in svet in celo pri osrednjem literarnem časopisu, liberalnem Ljubljanskem zvonu, ter pri Matici slovenski. Njeno delo, ki je bilo pod močnim vplivom nemške družinske povesti, je bilo vseskozi predmet odklonilne kritike, dokončno pa so jo leta 1896 diskvalificirali in jo zrinili s slovenskega parnasa novostrujarji, to je naturalisti. Pajkova se je ob moževi pomoči in s Stritarjevo moralno podporo zelo žilavo branila in tudi sama napadala novo strujo, vendar so bili nasprotniki preštevilni in njihovi nizki udarci premočni, da bi se jih lahko ubranila.

V literarni zgodovini Pajkova ni zapisana tako črno kot kakšen Koder in Anton Slodnjak, ki sicer ni imel dlake na jeziku, je do pisateljice razvil celo nekaj sočutja ter o njeni nesrečni literarni usodi zapisal, da bi se glede na talent ob razumnem mentorju lahko še razvila.[59] Za objave Pajkove v prestižnem Ljubljanskem zvonu v času uredništva Antona Funtka pa tudi Slodnjak ni imel razumevanja in jo je nepotrpežljivo odpravil z nemilimi izrazi "skrpucalo po Stritarjevem zgledu", "nezdrav ali vsaj neokusni motiv", "plaz smešnih neverjetnosti in odbijajoče solzavosti", "slabo motivirani in izrazno iztrgani odlomki", "slovstvene zablode in neokusnosti".[60]

Na žalostno pisateljsko slavo Pajkove je v veliki meri vplivalo to, da se je v spopadu med rivalskimi literarnimi revijami eksponirala na "napačni strani". V drugi polovici 70. let je bil glavni akter literarnih spopadov na Slovenskem njen mož, vročekrvni Janko Pajk,[61] profesor slovenščine in tedaj še lastnik ter urednik mariborskega literarnega časopisa Zora. Bil je to sicer pameten mož in poliglot, ki pa po Slodnjakovi sodbi ni imel ne literarnega okusa ne programa, pač pa nekatere neprijetne značajske lastnosti: nestrpnost in napadalnost. Janko Pajk se je v slovensko literarno zgodovino zapisal kot sprožitelj znamenite verzološke pravde o slovenskem heksametru. Njegovi polemični nasprotniki, ki so nastopali usklajeno in zato zmagali, so bili iz osrednje slovenske literarne skupine. Prvi se je priglasil k besedi Josip Stritar, prepir je iz ozadja podžigal pristranski Fran Levstik, ki se mu je Pajk zameril s predlogom, naj se izobraženi Slovenci odpovejo knjižni slovenščini,[62] izid pa je v posebni polemični brošuri odločil profesor slovenščine Fran Levec, ki mu literarna zgodovina pripisuje "prirojen okus in osebni takt", "načitanost" in sposobnost, da "je dobro ločil v literarnem delu lepo od nelepega, pristno od nepristnega in je navadno vedno dobro sodil."[63] Ko si je Pajk drznil kritizirati tudi Simona Gregorčiča, so se nanj spravili in ga potolkli še preostali člani ljubljanske druščine, med njimi Janko Kersnik in Anton Kos-Cestnikov; zatajil pa ga je celo "njegov človek", urednik časopisa Kres Jakob Sket. Ali je zgolj naključje in posledica miniaturnih slovenskih socialnih razmer ali ima mogoče simbolno vrednost biografski podatek, da sta se čez leta poročila potomca prepirljivih dveh slavistov Levčeva hčerka Vida in Pajkov sin Milan? Tudi njun zgodaj umrli sin Peter Pajk je bil slavist.

Sprti literarni frakciji sta objavljali vsaka v svojem časopisu. Osrednja skupina se je najprej zbirala okrog Stritarjevega Zvona, izzivalec Pajk pa je napadal iz svoje Zore, potem ko sta ta dva časopisa prenehala izhajati, pa se je spopad razvijal na straneh njunih naslednikov Ljubljanskega zvona, ki ga je na vrat na nos ustanovil ter potem tudi urejal Fran Levec, in celovškega Kresa. Ni razlogov, da ne bi verjeli Antonu Slodnjaku, ki ugotavlja, da med programi časopisov ni bilo bistvenih razlik.[64] Spopad med njimi je zato toliko laže razložiti z meddeželnim rivalstvom, ali če uporabimo zgodovinarjeve besede, s "starimi nasprotji med kranjskimi in štajerskimi literati":

Deloval pa je na obeh straneh tudi stari antagonizem med osrednjimi in obrobnimi pisatelji, ki je izviral še iz dobe romantike in se je kazal na kranjski strani v nepopustljivosti v raznih jezikovnih vprašanjih, med Štajerci pa v sporadični pripravljenosti, sprejeti v tako imenovani "višji" literaturi hrvaški knjižni jezik.[65]

V opisani razporeditvi deželnoprestižnih ambicij se je pripovedništvo Pavline Pajkove uvrstilo seveda na stran štajerske literarne opozicije, kjer je klical na korajžo njen mož Janko Pajk. Tako ni prav nič čudno, da je njeno pripovedništvo postalo priljubljen cilj nasprotnikovih napadov. Najbolj se jim je moralo zameriti, ker je leta 1896 v obdobju urednikovanja Viktorja Bežka njihovo programsko besedilo, Govekarjev roman V krvi, izhajal v prestižnem Ljubljanskem zvonu skupaj z njenim romanom Dušne borbe. Še preden sta se vzporedni romaneskni nadaljevanki iztekli, je Fran Govekar v istem časopisu v kratki oceni sesul Pavline Pajkove povest Planinska idila, ki je izšla leto poprej pri Matici slovenski. Brez milosti je napisal, da gre za "vsakdanje, trivijalne dogodbe", da je delo narejeno po stari šabloni in za neizbirčne ter "nerazvajene čitatelje", kakršna so 15 do 18 let stara dekleta, jo obtožil zgledovanja pri nemški pisateljici Marlitt in ponovil za kritiškim kolegom Franom Goestlom iz dunajskega časopisa Slovanski svet, da jo značijo jokavi idealizem, medli in nejasni značaji, "nerealistična zbirka hiper idealnih moških in ženskih značajev" in srečen konec s poroko.[67] Polemične strasti so mimo razlogov deželnega prestiža, ki so zaradi svoje banalnosti ostali seveda prikriti, podžigala še generacijska in literarnonazorska nasprotja. Medtem ko je Pavlina Pajkova pisala nekakšno tradicionalistično varianto meščanske družabne literature, ki bi jo morda enako pravično kot termin psevdoromantika pokrivala oznaka idealni realizem, so se njeni mlajši nasprotniki zavedali, da uvajajo na Slovensko nov literarni slog in so hrepeneli po priznanju svojega prvenstva. Dušne borbe naj bi bile po avtoričini zamisli psihološki roman o ponesrečeni zakonski zvezi med ostarelim znanstvenikom in mlado žensko, slovenski literarnozgodovinski spomin pa ga je, sklicujoč se na naturalistično diskvalifikacijo, uvrstil med navaden kič, o katerem je "težko razpravljati z estetskimi merili".

Konflikt Pajkove z naturalisti je doživel svoj vrh ob izidu njenega romana Slučaji usode; roman je izšel v goriški Salonski knjižnici leta 1897, potem ko ji ga ljubljanska Matica slovenska ni hotela sprejeti. Ob "generalnem napadu" naturalistov na Pajkovo se je celo strogemu Slodnjaku vzbudilo rahlo sočutje in ga pripravilo do sodbe, da je bil "le preveč oseben in v tem in onem tudi krivičen" in da je bilo "bridko tudi to, da so se spravili sami mladi ljudje (25-letni Vidic v Slovenskem narodu, 23-letna Ljudmila Poljančeva v Slovenki in 21-letni Janko Šlebinger v Novi nadi) tako srdito na delo pisateljice, ki si je edina od naših literatov tedaj upala prikazovati [...] srednjeevropsko plemiško-buržoazno družbo." Napad na Pajkovo je bil "preveč brezobziren", "oseben" in "nekavalirski".[68] Nekorektnost nasprotnikov pa seveda ni zmanjšala pisateljičinih pomanjkljivosti v njegovih očeh. Nikakor ji ni mogel odpustiti jezikovne nemarnosti in slogovne nedognanosti, vendar ji je priznal avtentičnost in avtobiografsko vrednost, to pa sta lastnosti, ki sta v presoji sodobne literature neprimerno tehtnejši od morebitnih jezikovnih spodrsljajev in bi mogli pri novem neobremenjenem branju popraviti avtoričino mesto na slovenski literarni lestvici.[69] Katoliška kritika v Domu in svetu je bila Pajkovi sicer bolj naklonjena in ji je priznavala dober namen in moralnost,[70] ujela pa se je z naturalisti v eni bistveni točki, to je pri obsodbi motivacije, ki poganja dejanje njenih povesti. Sama jo je provokativno izpostavila in imenovala že v naslovu z besedo slučaj, kritika pa je zanjo uporabila tudi izraz deus ex machina. Katolikom ni ustrezala zato, ker je bila v nasprotju s pojmom božje previdnosti, naturalistom pa zato, ker ni priznavala determinizma dednosti ali okolja. V bran Pajkove sta se postavila Josip Stritar in Anton Koblar, pa tudi sama ni ostala tiho in ni bila nikakršna nemočna žrtev, ampak je napadalcem vztrajno in pogumno odgovarjala in jih tudi sama napadala.[71] Zadnjo besedo v polemiki so imeli naturalisti, ki so sicer imeli prav v smislu literarnega razvoja, simpatij slovenske literarne zgodovine pa si niso več utegnili pridobiti, ker jim je prvenstvo zelo hitro izmaknila vzhajajoča Cankarjeva literarna zvezda, ki je zasenčila spopad med "realizmom" Pajkove in naturalizmom novostrujarjev; z izjemo Frana Govekarja so tudi njihova imena danes v splošni literarni zavesti mrtva.

Poleg naštetih deželnih, družinskih in generacijskih razlogov je bil za Pajkovo usoden tudi njen spol. Za pisateljico je bila absolutno preveč plodna in vztrajna in je prispevala prevelik opus, da bi se ga dalo na hitro odpraviti z vljudnimi pohvalami na račun prizadevnosti in pisateljske kondicije; bila je skratka resna konkurenca moškemu literarnemu monopolu. Za nameček se je Pajkova lotila žanra ženskega romana, ki zanj v nacionalnem žanrskem sistemu ni bilo predvideno mesto. Modelno in nacionalno strateško vlogo je namreč imel jurčičevski roman z moško glavno osebo, mladim izobražencem kmečkega porekla, ki si prizadeva skozi poroko s premožno meščanko popraviti in utrditi svoj socialni status. Zgodbeni vzorec Pajkove, ki je glavno vlogo namenila revni mladi guvernanti, ki se giblje v meščanskih in plemiških krogih in se na koncu srečno poroči, je bil za moško presojo reči neuporaben in moteč.

Naštetih danes nič več poznanih avtorjev nočem rehabilitirati. Njihova literatura je bila morda pomembna v času, ko je nastala, danes pa je zanimiva le še za literarnega zgodovinarja, čigar branje seveda ne more biti merodajno za aktualno vrednostno presojo. Usode pozabljenih avtorjev so zanimive zato, ker se ob njih pokažejo mehanizmi literarnozgodovinske selekcije. Toliko zasebnega in neliterarnega je delovalo v njej, da smo kljub literarni kvaliteti zmagovalcev upravičeni podvomiti v njihovo splošno, nedvomno in trajno prvenstvo.

Opombe

[0] Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Ljubljana: SM, 1959), 73–74, naprej ZSS.

[1] France Koblar, Jožef Žemlja (Schemla), SBL, s. v.

[2] Med prvimi je leta 1840 na Slovenskem pogumno uvajal gajico Andrej Smole. Zamenjava črkopisa se je zgodila kljub temu, da je bil tisk z novimi črkami za dobro polovico dražji od tiska s starimi črkami – 14 goldinarjev na avtorsko polo proti 9 gld. na a. p.

[3] Legiša, ZSS 2, 74.

[4] Žemljev artizem občuduje Alfonz Gspan v Cvetniku slovenskega umetnega pesništva 2 (Ljubljana: SM, 1979), 369.

[5] Slovenski glasnik (naprej SG) 1858, II, 1–6, 25–31.

[6] Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov. Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja F. Kočevar. Natis K. Albrecht-a u Zagrebu. 1859. V ponatisu je naslov nekoliko spremenjen: Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemenitba Teharjanov. Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja F. Kočevar. (Drugi popravljeni in predelani natis.) V Celji 1892. Izdal, tiskal in založil Dragotin Hribar.

[7] O tem je tudi pisal v razpravi Naše narodne pesmi, SG 1868, št. 28–50.

[8] Kupčija in obrtnija, denar in blago (Celovec: MD, 1872; SV 26). Navduševal se je nad ruskim modelom zadružnega gospodarstva in se kot bančnik opredeljeval proti kapitalizmu. V narodnoprosvetni okvir sodijo tudi Kočevarjeve narodopisne črtice (Butelj-Matevž, SG 1866; Narodopisne slike iz našega naroda, SN 1868).

[9] ZSS 2, 216, 334. O književnosti in jeziku je Kočevar pisal na več mestih. Leta 1856 je v Novicah (naprej N, 316, 317, 320) objavil članek Pesmi in njih presoja, ki je nekakšna kratka teorija pesništva. Najviše v liriki je postavil Prešernovo Pevcu, v epiki in dramatiki pa daje za zgled njegov Krst pri Savici. V N 1857 je v članku Hrvatska in slovenska književnost ugotavljal, da je šel slovenski knjižni jezik na pol poti proti hrvaškemu, vendar tam ni bilo podobnega odziva, zato Hrvatje izgubljajo kajkavce, ker ti berejo slovensko. — Prim. še O zadevah naše književnosti (N 1857); Pomenki o naših literarnih zadevah (N 1867: 205, 218, 278, 343, 360; 1868: 66, 104, 145, 212).

[10] ZSS 2, 229–31.

[11] N 1858, 381, 388, 396, 405, 411.

[12] V Novicah so bile iz knjige, ki obsega skupaj 129 strani, predhodno objavljene strani od 80 do 113.

[13] Dosledno je nadomestil končnico -u v -o v tožilniku samostalnikov ženskega spola (na stražu > na stražu), pa tudi imaju > imajo, -oga > -ega (petnajstoga), opet > sopet, pustil pa je veznik i, namesto da bi ga spremenil v in in v posameznih primerih celo dodal ilirsko formo: junaki > junaci.

[14] Slovensk nam. slovenski, najdel nam. našel, zapalo nam. zapadlo.

[15] Vplemitenje > vplemenitenje, ja > jaz, počasih > počasi, reči! > reci!

[16] S ti četici > s to četico, iz poljice > s police.

[17] Čestnu > cestno nam. častno.

[18] Iz Celja > iz celjskega grada, čudno > strašno, ključe predá > ječne ključe podá, prestrašil > preplašil, pripravljal v les iti > napravljal v les, mu nenadoma pride > mu pride, povelje > pismo, stražu prevzeti > na stražo iti, čisto kakor > čisto tako kakor, zamenjava besednega reda.

[19] S bogom > z Bogom.

[20] N 1859, 234.

[21] SG 1859, 4. zv., 50–57.

[22] Narodne novine 1859, št. 265.

[23] Fraze, ki sem jih postavil ležeče, si je urednik sposodil kar iz Koseskega pesmi Kdo je mar? — Formulacije so ob koncu 19. stol. mestoma nekoliko obsežnejše: "Poznam vas Slovence! – To je čisto poseben narod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išel za njim! Ni ga morda junaka nad Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja, trgovca nad slovenskim!" (1859) — "kajti poznam vas le predobro Slovence! To je čisto poseben narod, in srečen je, kdor prav umé, dobro vladati ga. V peklo bi šli Slovenci ž njim, če bi zahteval od njih. Ni ga junaka, ki bi Slovenca prekosil, kedar se ta v resnici boja loti, kakor ga tudi ni gospodarja, trgovca in ne poljedelca, ki bi slovenskega svojega vrstnika prekosil." (1892)

[24] Ponatisi: 1900, 1905, 1910, 1922; dramatizacija: Viktor Kokalj, Mlinarjev Janez, "ljudska igra pod milim nebom" (Ljubljana: Založba ljudskih iger, 1939; Ljudske igre, 26). Kočevar je imel ob začetku pisanja v mislih gledališko delo in ne povesti.

[25] Pod izjavo je podpisan učitelj Josip Bezlaj (r. 1855), ki je bil znan tehniški pisatelj, gl. SBL, s. v.

[26] Martin Krpan je "oživotvoril leposlovno prozo v jezikovni, vsebinski in idejni popolnosti" (Anton Slodnjak, Fran Levstik, SBL, s. v.).

[27] Anton Slodnjak, ZSS 2, 249.

[28] Fran Govekar, Martin Krpan: Dramatska pripovetka v petih dejanjih; glazbo zložil Gustav Adolf Ciner (Gorica: Goriška tiskarna A. Gabršček, 1905; Slovanska knjižnica, 147–49).

[29] Fran Levstik, Martin Krpan z Vrha; podobe naslikal Henrik Smrekar (Ljubljana: Nova založba, [1917]; Knjižnica za otroke, 1). Ob stoletnici prvega natisa je izšel v še danes ponatiskovani slikanici z antološkimi ilustracijami Toneta Kralja (Ljubljana: MK, 1958).

[30] Cobiss našteva prevode v angleščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, makedonščino, esperanto, italijanščino in švicarsko nemščino.

[31] Joža Vombergar, Martin Krpan: satirična komedija v 5. dejanjih [v duhu Levstikove povesti] (Buenos Aires: Slovensko gledališče, 1963 [i. e.] 1966 (tipkopis); Jana Kolarič, Martin Krpan [S. l.: s. n., 198?] (tipkopis); Branka Jurca, Peter in Martin Krpan: radijska igra za otroke (priredba filmske zgodbe) (Ljubljana: Radiotelevizija, 1977); Jože Babič, Martin Krpan z Vrha; priredba za oder (Trst: [Slovensko stalno gledališče], 1981).

[32] Avtor opere je Marijan Kozina; za melodramo glej Cvetko Budkovič, Martin Krpan: na novo odkrita melodrama za mladino skladatelja Emila Adamiča (O rokopisni partituri Adamičeve melodrame), Naši zbori 45, št. 1/2 (1993), 11.

[33] Fran Žižek, Martin Krpan – kranjski superman [zvočni posnetek]: radijska travestija v dveh delih (Maribor: Radio Maribor, 1995).

[34] Anita Hudl, Premiera kabareta SPD Borovlje "Martin Krpan" pri Cingelcu na Trati, Naš tednik 45, št. 38 (24. IX. 1993), 15.

[35] Od drugih slovenskih mitičnih junakov imata kip vsaj še Kralj Matjaž na Peci in Kekec v Kranjski Gori.

[36] Nikolaj Pečenko, Ponižna pokončnost, Delo 12. avgusta 2000, 31; Jolka Milič, Kaj si tihotapil, Krpan, soliter ali epsomit? Primorska srečanja 24, št. 234/235 (2000), 773.

[37] Mladen Dolar, Martin Krpan in problem ekvavilenčne menjave, Problemi: Razprave 16, št. 177/180 (1978), 209–13; Maja Burkeljca in Katja Novak, Katerega spola je Martin Krpan? Psihoanalitična razlaga Levstikovega literarnega dela, Mentor 14, št. 7/8 (1993), 76–87; Aleksander Zorn, Iskanje slovenske umetne proze (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978).

[38] Martin Krpan je v ponatisu izšel prvič v Levstikovih Zbranih spisih 3, ki jih je uredil Fran Levec (Ljubljana: Kleinmayr in Bamberg, 1891); urednikovi posegi v besedilo so bili minimalni: z veliko se je odločil pisati bog in vi in začetek dobesednega govora, opravil je zamenjave tipa verh > vrh in klicaje ter vprašaje sredi stavka zamenjal z vejicami.

[39] Redakcijo prvotnega Krpana z naslovom Kerpan z Verha je objavil in komentiral Anton Slodnjak v Levstikovem Zbranem delu 4 (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1931); signatura rokopisa v NUK je Ms 492, 15. Rokopis je ob avtorjevi 50-letnici izšel v faksimilu s Slodnjakovim komentarjem (Dva Krpana? 83–89) v zbirki Monumenta literarum slovenicarum, 18 (Ljubljana: MK, 1981).

[40] "Bil je svojega rojenja Kočevar." — Je Levstik z izbiro imena namigoval na nacionalno nevarne kočevske Nemce ali mogoče tudi na pisateljskega konkurenta Ferda Kočevarja?

[41] Zanimivo je, da sta oba Krpanova najnevarnejša dunajska nasprotnika rojaka Slovenca, ki delujeta iz najbolj avtentično slovenskega čustva zavisti.

[42] "Cesar Janez pa vender ni poslušal Gregorja, ampak naredi pismo in udari svoj pečat, da Kerpan sme nositi sol notri do svoje smerti, in da mu še zraven polno mošnjo rumenih zlatov" (ZD 4, Ljubljana: DZS, 1954, 419).

[43] Spodbuda za nastanek besedila je po mnenju urednika Levstikovih del Antona Slodnjaka Levstikovo nezadovoljstvo s Cegnarjevo pesnitvijo Pegam in Lambergar, ki je leta 1858 izšla v SG. Levstik se je je kritiško lotil, vendar mu urednik SG Anton Janežič kritike ni hotel objaviti. Levstik in Janežič sta si bila navzkriž tudi programsko: Janežiču je šlo za meščansko literaturo, Levstiku za literaturo za ljudstvo. Najbrž je na Levstika vplivala tudi pripoved o "kranjskem Erkulu" (Herakleju) Štempiharju iz Olševka nad Kranjem, o katerem sta pisala Matevž Ravnikar – Poženčan v Novicah 1846 in Matija Valjavec v Sloveniji 1848.

[44] ZD 4, 500. O trgovini kot pomembni ekonomski podlagi notranjskega življa je pisal Valvasor, Slodnjak pa v ZD leta 1931 (410) navaja vrsto kasnejših razpravljalcev o gospodarskem pomenu trgovine s soljo. Eden od njih zapisuje, da je tovorjenje soli pomagalo vzdrževati slovensko narodno zavest. V opombi pod geslom angleška sol v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev Slodnjak usmerja bralca po natančnejšo razlago ekonomskega pomena soli za Slovence v seznam literature v objavi Krpana v zbirki Klasje (Ljubljana: DZS, 1952; Klasje, 31), 32, 83.

[45] Sol boš že še videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal 'ko boš samostojen, neodvisen'; ekspr. niti za sol nimajo 'zelo so revni'; ekspr. reki so sol jezika 'jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost'; bibl. vi ste sol zemlje 'vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva'; vse iz SSKJ.

[46] Drugi pomen besede zasoliti je ekspr. 'dati čemu izrazite poteze, značilnost': v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki, tretji pomen pa ekspr. z dajalnikom 'narediti komu kaj neprijetnega': sosedje so mu radi kaj zasolili. Med frazami nam tu pridejo prav star. zasolil mu je klofuto 'dal klofuto', pripoved, zasoljena s kletvicami, zasoljene zgodbe 'duhovite, zbadljive, nespodobne'.

[47] Andrej Inkret, Jovan Vesel Koseski: Vprašanje literarne zgodovine (Maribor: Obzorja, 1971; Znamenja, 22–23), 68.

[48] Prim. moj članek Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi, 28. SSJLK (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1992), 109–19.

[49] Tretji pomen besede isker je knjiž. 'bister, prodoren': isker duh, razum; iskre misli; iskra knjiž. ekspr. 'kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa': živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha, razvneti iskro upora; iskriti se ekspr. v zvezi z od 'pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri': njegova novejša proza se kar iskri od domislic; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti; drugi pomen besede iskriv je knjiž. 'duhovit bister': iskriv humor; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv govornik; iskrivost knjiž. 'duhovitost, bistrost': iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila; iskrivost satire. Kres zanetiti kres upora, kresati začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje [...] ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo. Brus knjiž. jezikovni brus 'priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak'.

[50] Ta tovor je dal misliti tudi Antonu Slodnjaku, vendar njegova razlaga ni šla v špekulativno smer. Pod geslom Kresilno gobo pa nekaj brusov je namreč zapisal naslednje: "Še takrat, ko je Levstik pisal Krpana, so naši kmečki ljudje pripravljali ogenj s kresilom, pri čemer so kot netivo uporabljali posušene drevesne gobe. Tudi Levstik je ogenj vedno ukresal, ko sta s Stritarjem krompir pekla. — Bruse pa je Krpan v zadregi pritaknil, ker je pač čutil, da gobe ne bi smele živinčetu delati toliko teže, kakor je to tudi cesar lahko opazil" (opombe k Levstikovemu ZD 4).

[51] V naslednji izdaji leta 1892 je zaradi črtanj obseg za nekaj strani krajši (29.900 besed).

[52] ZSS 3, 87. Vsi citati so vzeti iz poglavij, ki jih je napisal Anton Slodnjak.

[53] ZSS 3, 140.

[54] ZSS 3, 163.

[55] ZSS 3, 176.

[56] ZSS 3, 184.

[57] ZSS 3, 239.

[58] Antonija Bernard v nedavni objavi v reviji Le coin de table (navajam iz pisma Mateje Pezdirc Bartol) ugotavlja, da francoska literatura sploh ne pozna avtorjev takega socialnega profila.

[59] Za roman Arabela npr. zapiše: "V Arabeli je avtorica sicer skušala prikazati trgovsko in intelektualno meščanstvo velikega mesta, ki je bilo našemu bralcu neznano, a je zagrešila kljub zanimivemu in plodnemu pripovednemu nastavku in nekaterim dobro opazovanim tipom neokusno parodijo meščanskega romana. Motiv [...] je v začetku dobro zastavila, nato pa je zablodila v neverjetnosti in maniro protijudovskega kolportažnega romana" (ZSS 3, 201).

[60] ZSS 3, 318, 319.

[61] Rojen 1837 v Kaplji vasi pri Preboldu, umrl 1899 v Ljubljani.

[62] Levstiku je šel Pajk na živce s svojo samozavestjo, ki jo je pripisoval dejstvu, da je bil Pajk lastnik tiskarne in časopisa.

[63] ZSS 3, 80–81. Opis Levčevega netaktnega obnašanja nasproti Stritarju ob ustanovitvi Ljubljanskega zvona nekaj strani naprej naštetih Levčevih značajskih lastnosti ne ilustrira najbolje.

[64] ZSS 3, 117 idr. Časopisa sta si prizadevala za iste avtorje; za Levca je bil npr. udarec, ko je videl objave "svojega" avtorja Gregorčiča v Kresu. Slodnjak objektivno ugotavlja, da sta se tudi v kritiški presoji literarnih del časopisa precej strinjala, čeprav se je zaradi tradicionalnega antagonizma zdelo, kot da vrednotita različno (ZSS 3, 146).

[65] ZSS 3, 80, 82. Še z drugimi besedami: "staro nasprotovanje med osrednjim in obrobnim slovenstvom, ki je izviralo nekoliko iz zemljepisnih in zgodovinskih pogojev, nekoliko pa je bilo posledica ilirske propagande oziroma jezikovnih in gopodarskih zvez s hrvaškimi kajkavskim ozemljem" (ZSS 3, 115).

[66] ZSS 2, 353.

[67] LZ 1896, 315–17.

[68] ZSS 4, 107, 108.

[69] Prim. prevlado kriterija avtentične izpovednosti nad kriterijem pravilnega jezika pri Lojzetu Kovačiču in že prej pri Vladimirju Bartolu.

[70] Fr. Lampe, DiS 1898, 31–32.

[71] Negativno in celo za Slodnjaka sprejemljivo je ocenila Govekarjevo knjigo Ljubezen in rodoljubje (1896) in zatem O te ženske! (1897).

Postavljeno na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/parnas.html oktobra 2001.