Zakaj imate v pisarni razobešeni sliki Tita in Kardelja? Vas daje nostalgija?
Na steno sem ju dal takrat, ko so takšne slike vsi jemali dol. Prej, v bivšem režimu, smo s prijatelji v veseli družbi v gostilniških pogovorih marsikakšno rekli na račun oblasti. Ko je oblast tako žalostno propadla, sem se padlih moral po krščansko usmiliti in jih obesiti na steno. Neko sliko maršala v krasni modri admiralski uniformi sem dobil, ko so čistili Filozofsko fakulteto. Imela je prelep okvir. Med beljenjem fakultete pa je skrivnostno izginila. Od vodstva sem zahteval novo sliko in dobil sem tega Tita na športnem orodju. Nostalgija je zgolj po mladosti, a ta se ne ozira na politični režim.
Se je včasih bralo več kakor danes?
Kulturniki in pedagogi so se vedno pritoževali nad mladino, ki da bere premalo. Podatkov za stara obdobja nimamo, a tedaj branja zagotovo ni bilo veliko, saj je bila pismenost zelo majhna. Kasneje, ko je pismenost dosegla zadovoljivo raven, pa so nastopili konkurenčni mediji in branje je padlo na nižji nivo. Danes tisti, ki berejo, to počno zaradi službe ali šole. Branje za zabavo je v veliki meri skrčeno zaradi pestrosti medijev. O konkurenci medijev govori že podatek, da za Jana Plestenjaka ve vsak, a večina ne ve za pisatelja, ampak za njegovega vnuka, pevca. Radio, koncert, zgoščenka so novejši mediji, ki nadomeščajo knjigo.
Že, toda to velja za vse narode.
Seveda! Slovenci nismo nikakršna izjema. Za branje nisem zaskrbljen. Prej kot za branje bi bili lahko zaskrbljeni za knjigo. Brali bomo vseeno, pa čeprav iz drugih medijev. Spreminja, ne pa izginja, se tudi kultura zasebnega dopisovanja.
Namigujete na medmrežje. Toda tu trpi jezik.
Odvisno od vidika. Za ljudi, ki gojijo blagoglasno slovenščino, je prebiranje elektronskih "mesidžev" zagotovo huda muka. Tistim, ki pa si doslej niso upali pisati, ker so se bali, da bodo zagrešili kakšno vejico, računalniška komunikacija pomeni sprostitev pravil, odpiranje zapornic. Pričeli so se izražati. Ljudje ne smejo imeti strahu pred izražanjem. Komunikacija ni bila še nikoli tako intenzivna kot danes.
A vse le ni tako svetlo. Na letošnji svetovni raziskavi pismenosti smo se Slovenci odrezali katastrofalno. Kaj botruje temu?
Verjetno je vzroke iskati tudi pri zelo strogem šolskem sistemu, ki je do nedavnega prepuščal relativno majhno število šolarjev v srednje šole in na fakultete. Na zahodu so ti odstotki precej višji. Mislim, da se jim počasi bližamo. Takšno podaljševanje izobraževanja, ki ga poznajo v razvitem svetu, bo stanje pismenosti popravilo. Drugo pa je razlika med zbornim in pogovornim jezikom. Živi jezik je potrebno prevajati v knjižni jezik. Poznati moramo kar dva jezika. Američani v tem pogledu poznajo samo en jezik.
Zelo aktivni ste v polemikah o poslovenitvi računalniških in ostalih prevzetih izrazov. Kako kaže zgoščenki in podobnim novejšim besedam?
Verjamem, da bodo računalničarji jezikovno podobo svoje stroke obdržali vsaj na tej ravni, ki smo ji priča sedaj. Bolj nezaupljiv sem do nas, humanistov, ki na tehniko gledamo od daleč. Določene stvari velikokrat poimenujemo s tujim imenom, ker se nam tako bolj fino sliši. Včasih so to počeli tudi računalničarji, ki pa danes vse dosledno slovenijo. Če nove izraze nekajkrat preberemo, ugotovimo, da v poslovenitvi ni nič nasilnega. Pred leti sem se zapletel v polemiko o izrazu zgoščenka. V jezi sem stvari postavil dokaj ostro. Glavni argument zoper zgoščenko je bilo fizikalno dejstvo, da podatki na srebrni ploščici niso zgoščeni, ampak shranjeni na drugačen način. Format CD se danes nadomešča s formatom DVD, kjer je zapis res zgoščen, torej to lahko legitimno poimenujemo zgoščenka. Argumenti, ki sem jih v polemiki navedel za slovenjenje, veljajo še danes. Slovenci velikokrat padamo v ekstreme. Enkrat smo nekritično navdušeni nad svojim enkratnim slovenstvom, drugič pa bo Slovenec, ki se je s svojo plemenskostjo prej ponašal, hvalil tuje in prodal svojo identiteto za drobiž. Izogibati se moramo obojemu -- nasilnemu domačenju in suženjskemu pristajanju na tuje izraze. Velikokrat se sami sebi zdimo veliko pametnejši, če uporabljamo tuje izraze. Če se odpovemo slovenščini, tudi lastne države ne bomo več potrebovali.
Slavistom očitajo tudi nepoznavanje področij, v katera se spuščajo.
Vem, na kaj merite. Na trdino, mečavo in izraze, ki so jih zgrešeno očitali Toporišiču. Moj polemični partner filozof Božidar Debenjak je vztrajal pri zahtevi, naj že sam zven izraza kaže na predmet. S tem se nikakor ne morem strinjati. Logicizem, ki pride prav pri matematiki in logiki, pokriva majhen del jezikovnih pojavov, vse drugo je stvar dogovora. Torej smiselna povezava forme z vsebino ni nujna. Tisti škatli rečemo računalnik, čeprav z njo v glavnem ne računamo.
Se vam ne zdi, da s poslovenitvijo nekaterih stvari čakamo predolgo?
Pri računalnikih ne. Tu vse poteka zelo hitro. Slovenijo pa računalničarji in ne slavisti. Mi do teh izrazov pridemo, ko so že nekaj časa v rabi v publicistiki. S prevodom pa seveda moramo postreči takoj. Pred kratkim sem bil z družino pri prijateljih, ki imajo tako imenovani jacuzzi. Za to napravo oni uporabljajo simpatičen izraz brbotalnik. Mislim, da takšni duhoviti izrazi prispevajo k hitrejšemu slovenjenju.
Zaključimo z razpravo o zgoščenki. Se je izraz prijel?
V glasbi zagotovo. Pri računalnikih, kjer gredo na to ploščico različni podatki, pa se bodo nedvomno pojavili novi predlogi kratkega diha, v skladu s stalno spreminjajočo se tehnologijo.
Je ob navalu tehnoloških novitet uspešna slovenitev sploh mogoča?
Uspešna je, kot je uspešna angleščina pri poimenovanju te predmetnosti. Tudi v angleščini si morajo izmišljati nove izraze ali pa dajati nov pomen starim. Stvari je pač potrebno poimenovat in pika. S tem imajo vsi jeziki težave. Na slovenitev ne gledam kot na muko za narodov blagor, ampak kot na priložnost za jezikovno kreativnost. Igrajmo se, delajmo izraze!
Se ob tej igri se lahko zbojimo, da bomo, podobno kot Hrvati, dobili jezik, ki ga ne bomo poznali?
Pri nas obstaja nevarnost, da bomo z jezikovnim zakonom povečali opozicijo med živo jezikovno rabo in normo. Če prisegamo na poljubnost, igro z jezikom, je ta nevarnost bistveno manjša. Naš strah gre prej na račun nove predmetnosti, ki je ne poznamo in ne obvladamo. Maščujemo se ji tako, da ji ne dovolimo slovenskih imen. Do nadaljnjega življenja slovenščine lahko pripelje samo sproščen odnos do našega jezika. Če je jezik strogo določen z zakonom, je kot Indijanci v getu. Vzdržuje se samo z državnimi subvencijami in propada.
Kakšna bo usoda slovenščine v Evropi?
To je zelo težko napovedati. Imam pesimistično in optimistično različico. Pesimistična napoveduje vse večje izginjanje jezikov. Od sedanjih šest do deset tisoč jih bo večina zelo hitro izginila. Slovenci smo med velikimi jeziki, ki jih uporablja več kot milijon govorcev. Takih jezikov je na svetu približno tri odstotke. Na lestvici vseh jezikov smo nekako na tridesetem mestu. Ponašamo se npr. s prevodom Microsoftovega operacijskega sistema, kar je dano izbranim. Takšni dosežki zagotavljajo nekoliko daljši obstoj našega jezika -- izumrli bomo med zadnjimi. Optimistično predvidevanje pa govori, da svet potrebuje raznolikost. Mogoče bo prišlo do poenotenja, a to bo sčasoma postalo dolgočasno. Potem bo interes do malih jezikov rasel. Zanimanje za slovenščino je že danes opaziti v velikem številu tujcev, ki se učijo našega jezika.
Zdi se, da je bila literatura in umetnost nasploh včasih bolj angažirana, danes pa je vse bolj avtonomna.
V 19. stoletju se je slovenstvo rodilo iz literature. Ta je bila tedaj edino sredstvo za dokazovanje lastne kulturnosti in s tem pravice do samostojne nacionalne eksistence. Prek literature so počeli to, za kar so danes, ko je svet bolj difernciran in imamo svojo državo, zadolžena druga področja. Z eksplozijo različnih medijev se je literatura razbremenila. Lahko rečemo, da je literatura vedno manj obremenjena z "družbenimi nalogami". Po drugi strani pa ugotavljam, da ji je s tem odvzet velik pomen. Če pozabimo na sporočilno plat literature in poudarjamo samo artistično plat, ni literatura nič več kot besedna kombinatorika. Danes književniki niso veseli, da se jim je vloga v družbenem življenju tako zmanjšala. V pisanju se vračajo k angažmaju različnih vrst.
Se vam ne zdi, da angažiranost onemogoča izražanje čistih čustev?
Kaj pa naj bi bila čista čustva?
Recimo čista lirika.
Čistih kategorij ni več. Beseda, ki opredeljuje ta svet, je meglenost. Svet ni iz opozicij čisto-umazano, visoko-nizko, ampak je iz vmesnih, nejasnih položajev.
Pa se literatura in literarno raziskovanje lahko distancirata od družbenega položaja?
Ne, to se ne da. Literatura je vseskozi pomemben element družbenega življenja. Če to postavimo v oklepaj, je literatura revnejša za eno dimenzijo. Empirične raziskave to plat literature obravnavajo brez predsodkov teoretične narave.
Ima literatura še vedo močno vlogo?
Ja, a v drugih medijih. Poglejte angažiranost Adija Smolarja, ki vzgaja množice mladih s svojimi popevkami. On je mladinska literatura na drugačen način.
Kako je s pokrajinsko literaturo? Primorska je bila dolgo odrezana od matične domovine. Se to pozna tudi na leposlovnih delih?
Pokrajinska literatura je na Slovenskem cvetela v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Posebej veliko je bilo take, ki je hotela biti prepoznavno primorska. Posledice odtrganosti Primorske v času fašistične okupacije so v takratni literaturi opazne skozi vrsto motivov. Kasneje je tega manj, a še vedno se najdejo značilnosti določenih pokrajin. Marjan Tomšič je sodobni predstavnik pokrajinsko jasno uvrstljive ustvarjalnosti, zastopnik literarne Istre. Pokrajinskost se velikokrat odraža tudi v uporabi narečja.
V literaturo in raziskovanje uvajate računalnik. Zakaj?
Računalnik ni samo pisalni pripomoček. Menim, da je njegovo uporabo potrebno razširiti in ga jemati tudi kot sredstvo komunikacije in analize. Omogoča hitrejši obtok podatkov, obvladuje večjo količino podatkov in omogoča drugačno literarno vedo.
Ste pri tem uvajanju računalnikov v svet literature naleteli na odpor kolegov?
Največ odpora je mogoče prebrati s strani literatov samih, ki se oglašajo v dnevnih glasilih. Pred kratkim sta se v Književnih listih Dela pojavili dve izjavi. Pesnica Ifigenija Simonović je pisala o tem, kako se s knjigo lažje in bolj erotično živi kot z računalnikom. Predlaga, naj na literarnih natečajih prepovejo uporabo računalnika. Zorko Simčič pa je objavil članek, v katerem razlaga, zakaj se je odpovedal internetnemu priklopu. Delo z računalnikom mu menda ne bo povedalo, na kaj je v svojih pesmih mislil Prešeren in ali se je Župančič res kesal, ker je sodeloval na partizanski strani in ne na "pravi" strani. Simčičev argument je privlečen za lase, saj do teh odgovorov tudi brez računalnika ne bo lahko prišel. Pri tistih, ki so erotično navezani na knjigo, je odpora več, v strokovnih krogih pa se strahovi počasi razblinjajo. Erotični odnos do faličnega pisala, ki pusti sled na nedolžno belem papirju, počasi ponika. Navaditi se moramo na erotiko zaslona.
Se vam ne zdi, da stare knjige s seboj res nosijo duh časa?
Ja, ta duh pa povzroča tudi kožne bolezni. (smeh) Klasična knjiga v prihodnosti ne more računati na množično bralstvo, vedno pa bo ostala sredstvo določenega kroga ljudi, ki je s knjigo fetišistično zasvojen. Utopično je pričakovati, da bo knjiga spet dosegla položaj, kot ga je imela v 19. stoletju.
Mislim, da ste eden redkih, ki je tako zagret za združevanje tehnologije in humanistike.
Pri nas mogoče res. Po svetu pa je takšnih ljudi zelo veliko. Debatna skupina Humanist na internetu npr. razpravlja prav o teh temah. Pred svetom v katerem živimo, si ne moremo zakrivati oči. Sedaj smo psi čuvaji, branilci preživetega. Včasih je humanistika ostale znanosti osmišljala in jim kazala pot, danes pa našemu intelektualnemu servisu nihče več ne verjame in ga ne potrebuje. Slej ko prej bo moralo priti do bolj vedrega odnosa humanistov do sprememb, ki nam jih prinaša čas. Predlagam sprostitev.
Jo vidite v konceptu humboldtovske univerze, ki enakopravno združuje raziskovanje in poučevanje?
Nostalgično sem naklonjen klasičnemu univerzitetnemu konceptu velikih družin učiteljev in študentov, ki skupaj prispevajo v zakladnico znanja. Ta je bila možna tedaj, ko je bila univerza elitna institucija, ki je združevala majhno število ljudi. Danes je študentov veliko in nihče več ne govori o "akademski raziskovalni družini". V prihodnosti se bomo bolj kot po nemškem morali zgledovati po angleškem in ameriškem modelu univerze. Tam se univerza natančno zaveda svoje temeljne funkcije, ki je v podeljevanju različnih licenc, humanistika npr. vzgaja učitelje, druge fakultete pa raziskovalce. Veliko bolj poudarjajo pedagoško dimenzijo univerze in manj raziskovalno. Pri nas je po definiciji univerza še vedno znanstveno-pedagoška institucija, z znanostjo na prvem mestu. Upam, da bo še nekaj časa tako ostalo, čeprav se doslej nismo uspeli izogniti še nobenemu amerikanizmu.
Je v našem šolskem sistemu še vedno prisotna nezmotljiva avtoriteta učitelja?
Ne več tako močno. Danes je zakon na strani ponižanih in razžaljenih, torej učencev. Če se kaj zaplete, lahko ti s pomočjo ravnatelja in staršev kaj hitro ukrotijo učitelja. Avtoritativnosti pa je pri nas še vedno več kot v ZDA. Opažam vendar, da se na nekaterih naših fakultetah oddaljenost med študentom in profesorjem manjša. Na vratih ni več dolgih profesorskih naslovov, vrata kabinetov so odprta ... Na humanistiki so določeni profesorji še nedavno tega zahtevali, da se ob vsaki omembi njihovega imena navaja vse nazive, ki stojijo pred imenom in za njim.
Kako pa bi učencem približali pouk slovenščine?
Hja, jaz lahko govorim, ko pa mi tega ni treba početi. (smeh) Nisem prepričan, da bi svoje nazore lahko uresničeval, ko bi se znašel pred učenci v osnovni ali srednji šoli. Načelno lahko rečem, da bi k priljubljenosti slovenščine prispevala obravnava tistih besedil, ki predstavljajo probleme generacije -- ljubezen, kakor se godi med njimi, droge, šport, kriminal, zabava ...
Mislite, da je slovenščina res tako priljubljen predmet?
Odvisno. Precej ljudi, tudi jaz, je šlo študirat slovenščino, ker smo imeli v srednji šoli dobrega učitelja slovenščine. Na tak način se z literaturo zastrupi veliko mladih. Žal pa poznamo tudi manj svetle strani. Smo gramatikalen narod, mali Kopitarji, ki zelo uživamo, če s sklicevanjem na paragrafe koga poučimo, zafrknemo, omejimo. Ta nezdravi značaj se sprošča na davčni upravi, na pošti in, nenazadnje, tudi pri učiteljih slovenščine. K odpravljanju omenjene pismouške drže bi prispevala omejitev slovničnega pouka in okrepitev pouka književnosti. Mogli bi se zgledovati pri drugih šolskih sistemih, kjer je pouka literature veliko več kot pouka jezika. Jezikoslovna vprašanja se da reševati tudi v povezavi z literaturo. Znanstvena obravnava jezika (kakor tudi znanstvena obravnava drugih predmetov) je šla v naših osnovnih in srednjih šolah predaleč.
Nekoč ste dejali, da ženske gledajo na literaturo bistveno drugače kot moški.
To je teza, ki jo bo treba šele dokazati. Nisem pa še našel zamorca, ki bi bil pripravljen napraviti ustrezno empirično analizo. Izkušnje pri izpitih in interpretacijah besedil govorijo, da razlike med moškim in ženskim dojemanjem zagotovo so. Tudi med moškim in ženskim pisanjem so razlike.
Konkretno?
V nekaterih slovenskih žanrih je več moških avtorjev, v nekaterih več ženskih. Najproduktivnejši avtorji zgodovinskega romana so ženske, medtem ko so bili moški neprimerno močnejši pri kmečki povesti. Zanimivo je, da ugotovitev drži tudi za nemško književnost. Že ta neenakomerna razporeditev kaže na različno participacijo spolov v literarnem sistemu.
Kako pa pojasnjujete dejstvo, da gre večina žensk po diplomi takoj poučevat, več moških pa se posveča nadaljnjemu raziskovalnemu delu?
Nekoliko k temu prispeva tradicija, ki se je držimo, ne da bi jo reflektirali. Mislimo, da je na moški strani več znanstvenega interesa, in moška stran ga zaradi velikega pričakovanja tudi v večji meri izpolni. Moški in ženske se pač identificiramo s svojimi vlogami. Nisem obremenjen s tem, da bi morali ženskam pri zaposlitvi za vsako ceno dajati prednost. Pomembno je ohranjati ravnotežje med spoloma. Zakaj pa sploh govorim o ravnotežju? To je namreč drugo ime za harmonijo. No, izgleda, da sem v tem pogledu romantik. (smeh)
Opazil sem, da se v raziskavah posvečate predvsem trivialni literaturi.
Danes nerad uporabljam izraz trivialna literatura, ker so se razlike med trivialno in elitno literaturo v preteklih dvajsetih letih precej zabrisale. Umberto Eco je napisal roman Ime rože, ki ga berejo milijoni. Bi ga morali zaradi popularnosti obravnavati pod naslovom trivialna književnost? Kultura in znanost sta, upam, opozicijo med elitno in trivialno literaturo prerasli. Sedaj se zdi namesto obremenjenega termina trivialna literatura prikladnejši izraz Andrijana Laha "lahka književnost", ki ne zavaja v neproduktivno ločevanje med vrednim in nevrednim. Sicer se lotevam vseh vrst tekstov. Literarno neambicioznih tekstov se znajde v mreži več, ker k literaturi določenega obdobja pač pristopam brez predhodne selekcije. Ne, nisem specializiran za lahko književnost, zanima me v prvi vrsti, zakaj je bilo neko delo povzdignjeno in se je znašlo v literarni zgodovini, drugo pa je padlo v pozabo.
In do kakšnih ugotovitev prihajate?
Veliko del je šlo v pozabo, ker so bila diletantsko napisana. V drugih primerih pa je šlo za rivalstvo med različnimi literarnimi koncepti. Scena se je izčistila glede na razmerje moči. Kranjska literatura je zmagala na račun štajerske, Ljubljanski zvon je zmagal na račun provincialnih časopisov. Pomembna je bila tudi politika. Včasih so bili na prvih stopničkah v nacionalnem literarnem panteonu liberalni in levičarski pisatelji, potem pa je nastopil čas konservativnih katoliških pisateljev in njihove rehabilitacije. Pred meseci je nekdo s Koroškega v časopisu potožil, da Prežihovega Voranca, ki je bil agitator kominterne, občinski organi nočejo več proslavljati. Proslavljali so samo njegovega brata duhovnika Alojza, ki je bil na nasprotni politični strani. Tak odnos ne pripelje nikamor. Zavzemam se, da bi bila dela obravnavana brez vnaprejšnjih predsodkov nazorske in politične vrste.
S sourednikom Marjanom Dolganom sta pred leti izdala antologijo slovenske pornografske poezije Fuk je Kranjcem v kratek čas. Uspeh je bil velik.
Obe izdaji sta že zdavnaj razprodani. Kolega že nekaj časa nagovarjam, da bi šla v tretjo, obilno dopolnjeno izdajo. Novega gradiva se je nabralo veliko. Posebej rad bi vključil nekatera nova Prešernova kosmata besedila, ki sem jih pred nedavnim sistematično zbral in predstavil. Dolgan je glede ponatisa antologije zaradi žalostnih izkušenj z dosedanjima založnikoma skeptičen. Morali bi poiskati založnika, ki se ne sramuje takšnih publikacij in jih je pripravljen podjetno tržiti. Vem, da bi šla za med.
Nekoč sem slišal namigovanja, da je Prešernu kosmate podtaknil Koseski.
Tega ne poznam. Lahko da je to posledica mitizacije Prešerna, ki se artikulira skozi opozicijo Prešernovih prijateljev in sovražnikov. Prijatelja sta bila Čop in Smole, občudovati je bilo treba tudi nesojeno nevesto Julijo. Grdo pa je bilo treba govoriti o Ani Jelovškovi, Bleiweisu, Kopitarju, Koseskem in Dagarinu. Zelo zanimivo je bilo prebrati razpravo Gregorja Kocjana, ki je izšla v lanskoletnem Prešernovem zborniku v Kranju. Prešernove prijatelje in sovražnike je pokupčkal med prijatelje in sovražnike na podlagi obstoječih dokumentov in pokazalo se je, da Prešeren pravzaprav ni imel velikih sovražnikov in da mu je bilo okolje pravilom naklonjeno, saj je bil prijazen človek. Prešeren je bil na Koseskega zaradi njegove priljubljenosti nekoliko ljubosumen. Koseski pa ni imel nobenega razloga, da bi bil ljubosumen na Prešerna, ki v tistem času ni žel tako velikega spoštovanja kot on.
Kaj pa je Prešernu prineslo slavo?
Najprej so ga cenili nemški bralci. Lani sta na Avstrijskem izšli dve knjigi, ki govorita o Prešernovi nemški poeziji in njegovi recepciji med dvojezičnim bralstvom. Ena poudarja, da se Slovenci premalo zavedamo, kako lahko bi Prešeren postal nemški pesnik, če bi bil odgovor na njegovo prošnjo za odvetniško službo v Celovcu pozitiven. Nemci poudarjajo, da je Prešeren s svojimi nemškimi pesmimi tudi nemški klasik. Nemški kritik je tudi prvi potrdil Prešernovo prvenstvo pred Koseskim; trdim, da ne zaradi večje estetske občutljivosti nemških kritikov, ampak zaradi tega, ker jih je motil Koseskega nacionalizem in jim je godila relativna Prešernova mlačnost v nacionalnih rečeh. Leta 1866 pa je z uvodom v novo izdajo Poezij na svojo zastavo Prešerna nabil mladoslovenec Josip Stritar. Prešeren je bil nadvse primeren za takšno osvežitev, spregledati pa seveda ne smemo tudi političnih motivov ponovnega "odkritja" Prešerna.
In kje je sedaj Koseski?
O njem obstaja monografija Andreja Inkreta, a se bo potrebno z njim še ukvarjati, saj ga ne poznamo dovolj. Koseski je bil pesnik svojega časa. Pisal je narodnospodbudne verze, ki so šli v ušesa. Svojo vlogo je za svoj čas odigral odlično. Potrebe po tako intenzivnem izražanju nacionalne zavesti ni več in tako njegova poezija danes ni več aktualna. Kot literarni zgodovinar ocenjujem književnike po tem, koliko publike jim je uspelo angažirati, in Koseski zasluži zato visoko oceno.
Bi potem dali Koseskega v učbenike?
V učbenike ni mogoče spraviti ničesar, ne da bi prej kaj vrgli ven. Če bi morali ven metati Prešernove pesmi, se s tem ne strinjam. Dobro pa je vedeti, da je Koseski nekoč bil in da norčevanje na njegov račun nima čisto nobenega haska, saj je v svojem času dal slovensko navdušenim bralcem več, kot jim je bil tedaj pripravljen dati Prešeren; ta je namreč bil, kot radi obrabljeno rečemo, "daleč pred svojim časom".
Zakaj ste se spustili v zbiranje in raziskovanje pornografske poezije?
En razlog je gotovo v moji naravi. Drugi razlog pa je, da je bilo to področje nepokrito. Rad se lotevam neznanega. Prešerna je prešernoslovje skušalo velikokrat mitizirati. Prepričan pa sem, da s skrivanjem kosmatega gradiva ne bomo obranili Prešernovega slovesa med mladimi bralci.
Je publika danes bolj odprta za kosmato poezijo?
Ljudstvo je kosmato slovstvo ljubilo in gojilo od vekomaj. Ni ga bilo v knjigah, ampak je živelo v gostilniških pogovorih, na straniščih ... Življenje te poezije je bilo veliko bolj živo, kot je življenje marsikakšnega naftalinskega teksta v čitanki. Za eksistenco te literature se ni treba bati. Nedvomno bo preživela, tudi če nikoli ne pride v učbenike. Ali pa mogoče prav zaradi tega.