Ko sem se vpisoval na humanistično fakulteto, je še delovala samozavest o elitnem značaju take študijske izbire. Čeprav humanistične discipline niso posedovale družbene moči in za svojo eksistenco niso potrebovale mnogo denarja, je vladalo prepričanje o njihovem avantgardnem značaju in vzvišenem poslanstvu. Domišljali smo si, da za razliko od drugih strok, v katerih sicer pametni ljudje marsikaj pametnega izumijo, nimajo pa aparata za samorefleksijo lastnega početja in ne vedo, kakšne konsekvence imajo njihove iznajdbe za človeštvo in kam nas bodo pripeljale, mi to zmožnost samorefleksije imamo in smo zato družbi potrebni. Naravoslovne vede so pozneje samorefleksijo razvile same in našega filozofskega osmišljevalnega servisa niso več potrebovale, humanistika pa se je v vedno večji meri začela postavljala na obrambne pozicije v razmerju do uspešne tehnične civilizacije in iz avantgardne discipline postajala zaviralni faktor. Humanistiko danes razumemo v glavnem kot vedo o kulturi, ki je zainteresirana in zadolžena za ohranjanje, varovanje in konzerviranje obstoječega. Naj s tremi primeri ilustriram medijsko nepismenost in konzervativnost humanistične srenje in njenih elitnih inštitucij. Samo polovica članov Društva slovenskih pisateljev (http://www.drustvo-dsp.si/drustvo/elani/elani.html), ki so po lastnem prepričanju zaslužni za ustanovitev slovenskega naroda in za njegovo identiteto, ima e-naslov in komaj vsak osmi spletno prezentacijo, čeprav gre za ljudi, ki se s pisanjem preživljajo in bi jih moral odziv bralcev še kako zanimati. Podobno lesena je tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (http://www.sazu.si/Slovensko.htm): redki e-naslovi pri imenih akademikov so e-naslovi njihovih tajnic. NUK naj bi bil poklican za sistematično digitalizacijo kulturne dediščine, vendar ni videti prida uspešen. Ko sem pred časom na njihovih spletnih straneh sledil kazalki na slovenska leposlovna besedila, sem našel le svoje leposlovno skladišče. Zdaj ponujajo še faksimile osrednjega leposlovnega glasila Ljubljanski zvon (http://www.dlib.si/), to pa je tudi vse.
Sam se zavzemam za drugačno humanistiko, kot jo kažejo našteti zgledi, za humanistiko, ki ne bi bila zgolj ohranjevalna, ampak bi bila bolj pripeta na današnji čas ter v skladu z znanstvenim in tehnološkim napredkom. Tu sem torej zato,
O kulturi in ekonomiji. Razkorak med mojim humanističnim profilom in interesi družbe, ki ji pripadamo, vendarle ni tako zelo velik, kot bi se zdelo iz povedanega. Sam sem glede našega sodelovanja celo optimistično razpoložen. Civilizacija nam ponuja nove modele obnašanja, ki obetajo temeljito spremeniti uveljavljene strategije preživetja in uspeha, in drugačno humanistiko, kot jo kažejo našteti zgledi. V tujini se zdijo alternativni modeli humanistike, ki odstopajo od ritualnega koncepta knjižne kulture in ohranjanja, obrambe ter jubilejnega loščenja "nacionalnih kulturnih svetinj", manj nenavadni kot pri nas doma. Tam sem se z njimi sredi osemdesetih let tudi seznanil, ko sem prebiral knjigo ekonomskih razprav z naslovom Slovenski družbeni razvoj (1979) Toussainta Hočevarja, profesorja ekonomije na univerzi v New Orleansu. (Mimogrede: nagovoril me je k pisanju priročnika slovenščine za angleško govoreče interesente – danes je knjiga Slovene for Travelers dostopna tudi na spletu: http://www.ff.uni-lj.si/sft – in ga nameraval izdati pri svoji založbi Prometej, pa je pred izidom po hudi bolezni hitro umrl.) V spominu mi obtičala njegova definicija razvitega kapitalizma, ko kapitalu nenadoma ni več za akumulacijo, tj. za razmnoževanje samega sebe, ampak najde svoj smisel v podpori socialnih projektov, umetnosti in kulture, in tako prispeva k človeški sreči. Definicija se je zdela utopična, vendar so jo potrjevale drobne izkušnje ameriškega vsakdana, tako zelo drugačnega od slovenskega: velike donacije bogatih posameznikov kulturnim inštitucijam, uspešnost nabirnih akcij za različne namene v šoli in krajevni skupnosti, zastonj otroška igrišča, prostori za piknik, koncerti in tako dalje. Hočevarjeve razprave so vzbujale občutek, da do ideala bogate in obenem socialno in kulturno občutljive družbe ni tako grozno daleč. Razvoj v to smer se je potem za dve desetletji ustavil. Ključna beseda v ekonomiji je postal neoliberalizem, države, ki so zamenjale politični sistem, so se vrnile v čase prvobitne akumulacije kapitala. Na področju intelektualne proizvodnje se je v tem duhu spremenila avtorska zakonodaja: namesto da bi prišlo do pričakovanega skrajšanja obdobja po avtorjevi smrti, po katerem njegovo delo postane javno dobro, je prišlo do njegovega podaljšanja s petdeset na sedemdeset let.
V zadnjem času se zdi, kot da se je Hočevarjeva vizija počasi vendarle spet začela uresničevati. Novopečeni slovenski bogataš npr. izjavi, da je "denar samo sredstvo" in da je "fino z njim početi fine stvari", Lawrence Lessig, prvi mož sodobnega urejanja avtorstva, znanega pod imenom Creative Commons, pa govori o tako imenovani. "sharing economy" kot simpatični alternativi ekonomiji, usmerjeni v profit. Na polju avtorske zakonodaje neizprosni copyright dobiva konkurenco v obliki anarhičnega copy lefta in licence Creative Commons.
V napovedujočo se menjavo družbene paradigme sam vstopam preko projektov digitalizacije slovenske književnosti, digitalizacije literarne vede in z delom za Wikipedijo. Na spletu se je slovensko leposlovje (http://www.ijs.si/lit/leposl.html-l2) začelo pojavljati leta 1994/95, ko so kolegi na Inštitutu Jožef Štefan ponudili za to prostor in strokovno pomoč. Gre za najbolj primitivno obliko sodelovanja v elektronski komunikaciji. Klasiki ohranjajo obliko, kot jo imajo na papirju, in e-izdaja pomeni zgolj prestavitev besedila za zaslon. Tudi prvi tiskarji so se v petnajstem stoletju trudili posnemati formo iluminiranih rokopisov, namesto da bi izkoristili specifiko novega medija. Tako je bilo pred leti tudi z računalniki. Tajnice so jih uporabljale kot navadne pisalne stroje in so potem, ko je bil tekst natistnjen na papir, dokument nepovratno zbrisale, namesto da bi shranile njegovo elektronsko verzijo za arhiv in poznejše obdelave.
Podobno sem digitaliziral vse svoje literarnovedno početje iz predračunalniških časov, ga postavil na splet, vključil v svojo e-bibliografijo ter tako napravil dostopno študentom. Študije objavljam vzporedno na spletu in na papirju in nekatere samo še na spletu. V 1. letniku se študentje pripravljajo po učbeniku z naslovom Praktični spisovnik, ki uči strokovnega pisanja (citiranje, navajanje literature, računalniško pisanje, avtorske pravice, osnove tipografije ipd.) in je od leta 2001 tudi na spletu (http://www.ijs.si/lit/spisovn.html-l2). Za predavanja iz slovenske literarne zgodovine imajo na voljo izpitna vprašanja, pri katerih so namesto odgovorov povezave na ustrezna poglavja v razpravah in knjigah. Tudi diplomske naloge so se navadili oddajati na cedejkah. Ko je bil na Filozofski fakulteti še zaposlen Primož Jakopin, so se tako pripravljene diplome samodejno prepisovale v spletni format in začele graditi zbirko, danes pa je projekt zaspal in povezave na celotna diplomska besedila so žal mrtve (http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk); literarnozgodovinskih diplomskih nalog na papirju hranimo od 50. let dalje preko 1700.
Najbolj sveža izkušnja pa je delo za Wikipedijo (http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran). Wikipedíja (po slovensko se naglaša enako kot enciklopedíja, pod angleškim ali hrvaškim vplivom pa pogosto slišimo tudi wikipédija) je spletna enciklopedija, mlad globalni projekt, ki teče od leta 2001 (slovenska od leta 2002) in ga s podporo neprofitne fundacije ustvarjajo prostovoljci s celega sveta. Ves čas se razrašča in dopolnjuje s sorodnimi projekti – Wikislovar, Wikiknjige, Wikimedija, Wikinovice in tako dalje – in gradi vedno bolj kompleksen virtualni informacijski univerzum. Wiki je osebno ime maorskih žensk na Novi Zelandiji, v havajščini wikiwiki pomeni 'res hitro', na spletu pa poimenuje program, ki teče na strežnikih in omogoča tudi računalniškim laikom neposredno urejanje spletnih virov in gradnjo spletnih zbirk. Za to početje se v principu ni treba niti prijaviti, vanjo lahko prispeva kdor koli, kar je ob skrbi, ki jo sicer posvečamo varnosti na internetu in komplicirani zaščiti podatkov, videti skrajno neodgovorno in obsojeno na neuspeh. Wikipedija je nekaj, kar je v teoriji nemogoče. Čeprav je zaradi svoje odprte narave dovzetna za netočnosti in vandalizem, ji uspeva informacije oblikovati nepristransko, kompetentno in trajno. Zdi se, da Wikipedija bolj kot druga početja izrablja specifiko interneta in samo na internetu (z izjemo ene nemške izdaje na DVD-plošči) tudi obstaja.
Wikipedisti pripisujejo uspeh Wikipedije petim izhodiščnim principom ali stebrom, ki jim zvesto sledijo:
Občutljivost za avtorstvo je ena od najbolj nenavadnih pridobitev Wikipedija. Običajno se misli, da je internet prostor vsesplošne kraje, pirati pa da imajo v razmerju do bogatih korporacij celo status nekakšnih plemenitih robinhudov. Nuja, da npr. pri vsaki sliki, ki z njo opremimo geslo, navedemo vir in dovoljenje za objavo, krepi občutljivost za izvor in za avtorstvo tega gradiva. S tem ko svoj članek damo v javno last, pa gojimo sproščen in neritualni odnos do avtorstva. Status avtorskih izdelkov v Wikipediji je urejen z licenco o rabi proste dokumentacije, ta pa je zametek bolj kompleksne licence Creative Commons (http://creativecommons.si/ – kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'), ki obeta v prihodnje omejiti in nadgraditi tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright. Licenca Creative Comons (okrajšano CC) je podobne starosti kot Wikipedija in izhaja iz sorodnih kulturnih izhodiščih, kar dokumentira že z izbiro podobnega ključnega izrazja: pri Wikipediji se govori o skupnosti ali občestvu, Creative Commons pa prevajajo kot ustvarjalna gmajna, kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, upornško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta. Licenca CC pomeni, da avtor daje svoj izdelek na razpolago pod pogojem, da se prizna njegovo avtorstvo, in včasih še pod dodatnimi pogoji, npr. zgolj nekomercialne rabe ali prepovedi spreminjanja.
O odsotnosti avtoritete. Slovencem je težko dojeti, da za Wikipedijo ne stoji nobena državna inštitucija in tudi nobenega referenduma ni bilo, ki bi jo postavil pokonci. Zasidrani smo namreč še vedno globoko v devetnajstem stoletju in čakamo na svojega svetnika, svojega papeža, svojega nobelovca, svojega velikega voditelja, na svoj veliki tekst ... Povemo lahko, kdo je začetnik Wikipedije, ni pa mogoče s prstom pokazati na prvega in glavnega wikipedista. Namesto na avtoriteti inštitucije Wikipedija po pionirsko gradi na samoiniciativnosti piscev. Ti se zavedajo, da največji dosežki v civilizaciji niso plod posameznikov, ampak skupinskih prizadevanj. Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne resnice, zato wikipedijska gesla lahko neobremenjeno vključujejo različne perspektive na en pojav. Nasprotnike moti prav njeno nagnjenje k združevanju, naštevanju alternativnih definicij in odsotnost vrednostnih sodb. Avtoriteta je v wiki-svetu razumljena kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje svobodo, uveljavljanje avtorstva pa razume zgolj kot stvar ega in želje po honorarju. Ta dva pojma, kreativnost in svoboda, sta osnovni gesli wiki-univerzuma. Ustvarjajoča wiki-skupnost je oblikovala dovolj jasno uredniško politiko in mehanizme odločanja, ki kljub odsotnosti avtoritete onemogočijo morebitno avtorsko samovoljo; pri tem imajo sodbe wikipedistov, ki so si z zavzetim delo pridobili osebni ugled, posebno težo. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji lastnih pravil pa se v Wikipedijo naseljuje tudi nekaj tradicije plemenitega anarhizma. Našteti pojmi so refleks trojice gesel, svobode, enakosti in bratstva, ki od francoske revolucije dalje osmišljajo meščansko kulturo. Pojav Wikipedije nas je prisilil v ponovno premišljanje o konceptu civilizacije, ki ji pripadamo, in v tem premisleku se je izkazala za neposredno dedinjo temeljnih zakonitosti zahodnega družbenega sistema. Nenavadno je, da bi v trenutni duhovni atmosferi pri nas in po svetu nekateri namesto njih raje videli zmagovati prosvetljeni absolutizem. Zagovorniki Wikipedije deklarirajo njeno proizvodnjo informacij kot alternativo tako državnim (etatističnim) kot tržnim družbenim sistemom in uporabljajo pri tem oznake "pametni kaos", "decentralizirana eksistenca", "moč od spodaj navzgor", "množični um" ipd.
O kooperativnosti in kolektivnosti. Nacionalna humanistika je prostor majhnih vrtičkov, ki jih neredko obdeluje po en sam človek. Wikipedija za razliko od tega že na začetni strani daje poudarek skupinskim projektom, pač s stališča, da je skupnost najboljše varovalo pred agresivnimi ali zlonamernimi posamezniki. Kritiki Wikipediji očitajo, da se s poudarjanjem anonimnega kolektivizma odpoveduje individualizmu kot osnovi zahodne civilizacije in se nevarno bliža vzhodnim ideologijam, govorijo celo o Wikipedijinem digitalnem maoizmu in strašljivem uveljavljanju množične pameti (hive-mind 'pamet panja'), ki nudi priložnost ekstremnim posameznikom in nima nič skupnega z demokracijo. Zagovorniki zavračajo te strahove z opozarjanjem na to, koliko individualnih kreativnih energij je Wikipedija sprostila in da njena skupnostna naravnanost nikakor ne ogroža osebnostnega individualizma. Množica seveda ostaja ambivalenten pojem v naši civilizaciji, ki ga salomonsko rešujemo tako, da jo presekamo na dobro in zlo polovico: dobri, ki jo opredeljujejo demokratična pravila, damo ime skupnost (občina, občestvo, ljudstvo), zlo množico, ki jo značita nasilje in centralizem, pa iz spomina na vse sovjetsko poimenujemo kolektiv. Sam se od take preproste dihotomije distanciram. Wikipedija je samo ena od novih oblik tako imenovane "distribuirane kooperativne omrežne produkcije informacij" (peer production); podobna so ji še orodja za skupinsko urejanje, glasovanje, algoritmi za rangiranje, agregatorji vsebin ipd. Ne ustvarja je anonimna množica, temveč majhne skupine zavzetih piscev z osebnim stilom in osebno odgovornostjo.
O dostopnosti, ažurnosti in nedokončnosti. Wikipedija je s petdeset milijoni obiska na dan med najbolj obleganimi spletišči in daleč presega uporabnost konkurenčnih enciklopedičnih podjetij na papirju. Pri iskanju po internetu se na prvih mestih vedno pogosteje pojavljajo zadetki v Wikipediji. Ker pišejo članke pogosto ljudje, ki sami niso v vrhu ekspertne hierarhije, njihovih izdelkov ne bremeni status uradne dokončnosti, nedotakljivosti in nespremenljivosti in so zato lahko hitreje predmet demokratične presoje in preoblikovanja. V knjižni enciklopediji je za vpis smrti pisatelja treba počakati do nove izdaje, tu pa je popravek instanten. Wikipedist postane nekakšen skrbnik in vzdrževalec spletnih vsebin, ki jih je prispeval, v nasprotnem to vlogo prevzamejo drugi ozaveščeni uporabniki. Zaradi nenehne kontrole definicij, njihove modifikacije in sprotnega prilagajanja spremembam, skozi katere gre civilizacija, gesla nikoli niso zares dokončana, kar vzbuja občutek, da je svet, kakor ga predstavlja Wikipedija, manj pregleden in manj obvladljiv. Najbrž je ravno zato wikipedijska odslikava sveta vernejša od tiste, ki jo ponujajo drugi mediji. Vsak članek v Wikipediji ima svojo pogovorno stran, kjer pisci diskutirajo o dilemah in pilijo verzijo, ki bo sprejemljiva za vse, in ima stran s kronologijo vseh vnesenih sprememb. Ta kontekst razkriva genezo člankov, pomaga razumeti, kako je prišlo do redakcijskih odločitev, in je zgled demokratičnih postopkov pri iskanju rešitev. Transparentnost redakcijskih principov je še ena, dodatna odlika Wikipedije.
O raznolikosti jezikov. Wikipedijo najdemo trenutno v 195 jezikih (še prejšnji teden se je govorilo le o 150 jezikih). Z izkazanim interesom za jezikovno raznolikost informacij je pomembno sredstvo za ohranjanje in razvijanje jezikov na tem svetu. Rezerve ima še veliko, saj je vseh jezikov nekje okrog 6000. Ker je jezik izraz specifičnega dojemanja sveta, pomeni to toliko konceptov sveta. Več kot ima človeštvo konceptov, bolj je fleksibilno, večja je njegova sposobnost prilagajanja in večja sposobnost preživetja. Wikipedija vsebuje približno štiri milijone geselskih člankov, od katerih jih je milijon in pol ali 30 odstotkov v angleščini, sledijo nemščina, francoščina in poljščina. Slovenščina se trenutno z okrog 50.000 geselskimi članki uvršča na sedemindvajseto mesto. To je nekje med dvanajstim mestom, ki ga zasedamo v zgodovini na lestvici nacij, ki so v šestnajstem stoletju prevedle Biblijo v svoj jezik, in tridesetim mestom, ki nam pripada na lestvici nacij, ki imajo v svoj jezik prevedeno biblijo današnjega časa, tj. operacijski sistem Windows.
O zastonjkarskem delu. V družbi, kjer ni nobena reč zastonj, kjer je vse mogoče in celo treba finančno ovrednotiti, je Wikipedija prijetna alternativa. Za delo v Wikipedija ni predvidena nikakršna materialna nagrada, ob praksi, da je glavnina prispevkov objavljena pod šiframi, za katerimi ni vedno mogoče najti avtorjevega pravega imena, pa umanjka celo simbolni kapital v obliki družbenega ugleda in vpliva. Navdušenje (strastnost, zavzetost, gorečnost, predanost) so prepoznavno znamenje ljudi, ki jih je pritegnilo sodelovanje v Wikipediji. Brez navdušenja tudi ne bi bilo zastonjkarskega dela. Opojenost s spoznanjem, da participiramo pri nečem novem, da smo nekakšni pionirji alternativnega modela kulture, spodbuja pripravljenost za delo in večjo produktivnost. Novemu mediju dajemo navdušenci prednost pred drugimi načini komunikacije. Izkušnja s tem, kako si sodobnejši medij uzurpira prostor in dobi prednost pred tradicionalnim, ni nova. Telefonskemu klicu npr. damo prednost, čeprav nas pred vrati čaka vrsta, in zaradi njega celo prekinemo pogovor. Ko se je pojavila e-pošta, smo preko nje instantno poservisirali vse mogoče interesente, in to na teme, ki bi se jih, če bi nas nekdo peš ali po telefonu skušal nagovoriti zanje, nikoli ne bi lotili. Spretni šolarji še zdaj poskušajo zabrenkati na te strune, ko akademskega učitelja prostodušno, kot nekakšni komplici v komunikacijski zaroti, po e-pošti prosijo, naj jim mimogrede pomaga spisati referat. Sam hodim zdaj v okviru Wikipedije zbirat podatke za gesla, ki bi se jih za papirnato obliko enciklopedije ali leksikona zlepa ne lotil. Tradicionalnim kulturnim pesimistom gre wikipedijska vera v rešljivost vseh človeških težav na živce in diskvalificirati jo hočejo po eni strani s primerjavo z levičarskim fanatizmom in po drugi strani z neskončno libertarno vero v samoregulacijsko sposobnost prostega trga.
Čas je za poročilo, kako smo se v pisanje za Wikipedijo vključili na slovenistiki Filozofske fakultete v Ljubljani. Naša odločitev ni bila prva te vrste, saj so se lani za nekaj podobnega odločili že kolegi zgodovinarji in teologi (http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija:WikiProjekti). Vsako leto si v diplomskem seminarju izberem drugačno temo, študentski referati pa po predstavitvi romajo na polico in čez leta v smeti, kar je škoda. Wikipedija je ponudila simpatično možnost, da študentsko delo postane javno dostopno in uporabno. Lotili smo se projekta Slovenski literarni zgodovinarji. Razdelil sem prvih 35 imen literarnih zgodovinarjev, in začela so nastajati gesla, ki jih v razredu preberemo, popravimo oz. svetujemo avtoricam popravke, dopolnila in poenostavitve. Vsak naslednji vnos prinese izkušnje, ki pomagajo izpopolnjevati predhodna gesla. Wikipedijska srenja, ki se je hitro odzvala, je za začetek svetovala napraviti projektno stran in seznam literarnih zgodovinarjev, ki jih bo še treba obdelati. Zavest o tem, da referata ne bo prebral samo učitelj in da ni napisan samo za oceno, prispeva k večji življenjski uporabnosti informacij in pomaga študentkam oblikovati članek bolj berljivo, kot bi ga sicer. Glede na ostalo dogajanje v Wikipediji so taki šolski, razredni projekti posebnost v tem, da gesla tu ne nastajajo iz golega navdušenja, ampak računajo na nagrado v obliki vpisa ocene v indeks. Posebnost je mogoče tudi to, da stojijo naša napol izdelana gesla v enciklopediji več tednov, preden jih poenotimo in stilsko uredimo.
Kaj konkretno počnemo z gesli? Usklajujemo njihovo dolžino (pri zelo plodnih avtorjih se omejimo le na naštevanje njihovih glavnih knjig), pri mladih so gesla ustrezo krajša, tehtamo relevantnost podatkov (navajamo npr. samo knjige, ne pa člankov), enotimo navedbe knjig, terminologijo in ključne besede, kompozicijo člankov, količino in smiselnost povezav, popravljamo jezik in slog, svetujemo v tehničnih dilemah (npr. kako vnesti sliko), se soočamo z avtorsko zakonodajo, zlasti pri predstavitvenih slikah.
Študentke bi želel spodbuditi, da bi sodelovale še pri drugih projektih v okviru nove koooperativne omrežne produkcije znanja, ne le teh, za katere dobijo vpis frekvence in ocene v indeks, vendar se s kakšno veliko odzivnostjo ne morem pohvaliti. Razlogi za tako stanje so različni: odpor do računalnikov in tehnike sploh, ki jih je pripeljal na humanistiko, in zakoreninjen fetišistični odnos do knjige, ki ji poklanjajo vso ljubezen. Objektivna ovira je slaba tehnična opremljenost Filozofske fakultete: internet deluje ali pa tudi ne oz. deluje grozno počasi, pred uro tovorimo projektor, prenosnik in podaljšek v predavalnico, sliko projiciramo na steno, ker platna ni, neredko nas pusti na cedilu tudi ta oprema. Wikipedijskega dela je dovolj za cele generacije študentov. Na splet bi bilo treba preseliti slovensko literarno klasiko v celoti, popisati bi bilo treba slovenske pisatelje in pisateljice, komentirati glavna dela slovenske književnosti, napisati tradicionalna literarnozgodovinska in literarnoteoretična gesla in tako dalje. V tem trenutku je na Wikipediji o slovenski književnosti razen ogrodja za oblikovanje geslovnika (http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_knji%C5%BEevnost) komaj kaj: slovenska literarna veda je namreč še trdno zasidrana v analognem svetu.
Naj mimogrede pokažem še na obstoječa literarna spletišča. Največji leposlovni vir je pripravil Franko Luin, tržaški Slovenec, ki je lani umrl na Švedskem: 300 besedil v pdf-formatu (http://www.omnibus.se/beseda/), zelo uporabno je spletišče Primoža Jakopina Nova beseda na ZRC SAZU (http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html), marsikatero prevedeno besedilo najdemo na spletišču uporabnikov s posebnimi potrebami (http://wizards.homeip.net/knjige.html), statistične obdelave slovenskih besedil pa na vatikanskem portalu IntraText (http://www.intratext.com/8/slv/). Vzametkih so elektronske kritične izdaje, ki jih vodi ZRC SAZU v sodelovanju z IJS-jem (http://nl.ijs.si/e-zrc/).
Nevarnosti, ki prežijo na Wikipedijo, niso nič drugačne od tistih, ki pretijo celi naši kulturi, v prvi vrsti zloraba medija s strani ideološko strastnih in zaslepljenih posameznikov. Večje ko je število kompetentnih in zavzetih wikipedistov, hitreje izločijo ali uskladijo posamične blodne in zablodele informacije. Jeza zaradi pristranskosti informacij se je pojavila tudi v slovenski Wikipediji, spomnimo se primera Rastko Močnik, vendar je kmalu prišlo do usklajevanja podatkov, pri katerem je sodeloval tudi Močnik sam, in je članek danes v skladu z wikipedijskim principom soglasnosti (http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnik). Med slovenskimi literarnimi zgodovinarji sta tako prispevala popravke Francka Premk za svojo mater Marjo Boršnik in Taras Kermauner zase. Očitno je wiki-srenja tudi pri nas že dovolj številna in močna za "uravnoteženje" podatkov.
Wikipedija prinaša izkušnje, ki se zdijo včasih zelo neslovenske: voluntarizem, kooperativnost, manko centralnega arbitra (avtoritete, urednika), zaupanje v dobronamernost in pošteno rabo, optimizem, potrpežljivo odpravljanje vandalizma, sprotno odzivnost, ažurnost, zavest o nedokončnosti znanja in procesualnem značaju informacij. Ni dokončnih in večno veljavnih resnic in definicij, ki bi se jih dalo obvladati v katekizemski maniri vprašanj in razločnih odgovorov. Vsaka nova generacija ima pravico in nalogo, da svet, katerega del je, popiše po svoje, tako da bo ustrezal aktualni kulturni paradigmi. Zato ni treba čakati z objavljanjem do trenutka, ko bodo gesla "dozorela" in ko naj bi bila zbrana in usklajena večina gradiva. Vsega človeškega znanja se nikakor ne da popisati naenkrat in sprijazniti se moramo s postopnim in vztrajnim oblikovanjem, objavljanjem in nenehnim dopolnjevanjem informacij. (Taka je in bo tudi usoda tegale prispevka.) Wikipedija nas uči, da je morda bolj kot nedosegljivi ideal stoodstotno zanesljivih informacij iz delavnic odmaknjenih ekspertov pomemben angažma uporabnikovih kreativnih energij, naše izkušnje in volja do participacije pri enciklopedični odslikavi sveta. Ne gre samo za vednost in znanje, pomembnejše je prizadevanje za sožitje, za blagostanje v družbi, za kvaliteto življenja ali, če se izrazimo malo sentimentalno, za našo srečo.
V temelju Wikipedije je prepričanje, da je človek po naravi dober, plemenit in sposoben izboljšati svoj položaj ter položaj drugih. To je daleč od uveljavljenih slovenskih tipičnih drž: nič se splača; kdor dela, dela samo zato, da se bo okoristil; to pa že ne more uspeti; kdo bo pa tistemu, kar je bilo narejeno zastonj, sploh verjel ipd. Obstoj Wikipedije, ki je v bistvu strašno občutljiv in ranljiv sistem, je mogoč le na osnovi zaupanja v človeka, na osnovi vere, da se je človek za obstoj dobrega pripravljen maksimalno potruditi. Dejstvo, da Wikipedija živi, raste in se uspešno izpopolnjuje že sedmo leto, je spričevalo zaupljivosti družbe in s tem dokument visoke stopnje blaginje in kulture. Še posebej razveseljivo je, da to spričevalo zadeva tudi tradicionalno nezaupljive Slovence, med katerimi prebiva Wikipedija že skoraj šest let.
Dodatna literatura
Miran Hladnik. Evropa in Amerika pa literarna veda. XXXI. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1995. 111–21. Http://www.ijs.si/lit/humanist.html-l2.
-- Sodobna slovenska literatura in elektronski viri. Almanah Svetovni dnevi slovenske literature / World Festival of Slovene Literature. Ur. Alojzija Zupan-Sosič. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2006. 20–23. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/ssliev.html.
-- Miran Hladnik – knjige, razprave in članki. Http://www.ijs.si/lit/hlad_bib.html-l2.
Jaron Lanier. Digital Maoism: The Hazards of the New Online Collectivism. http://www.edge.org/3rd_culture/lanier06/lanier06_index.html; polemika o tem na http://www.edge.org/discourse/digital_maoism.html 30. 5. 2006.
Al Magary. Criticism of Wikipedia. Humanist Discussion Group 19, št. 354. Http://lists.village.virginia.edu/lists_archive/Humanist/v19/0347.html in naslednja sporočila: 19.360, 19.364, 19.365, 19.371, 19.376, 19.379, 19.383, 19.388, 19.392, 19.398, 19.403.
Wikipedija. Http://sl.wikipedia.org/wiki/Wikipedija.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco