Nagovor udeležencev Škrabčevega simpozija v Novi Gorici 19. maja 2005
Spoštovani udeleženci simpozija, ko sem bil nekoč sam v vlogi prireditelja, sem sklenil, da ne povabim k pozdravnemu nagovoru nikogar, ki ne bo tudi finančno pomagal moji prireditvi, danes pa sem v položaju, ko pozdravljam zbrane, ne da bi prej sam razvezal mošnjiček. Slavistično društvo Slovenije sicer ni dalo denarja, lahko pa samozavestno zatrdimo, da je prispevalo za simpozij, kakor se danes v družboslovju reče, človeške vire, saj je večina referentov naših članov. SDS je zaradi spremenjenega načina prijavljanja znanstvenega sestanka pri ministrstvu za visoko šolstvo in znanost hočeš nočeš aktivneje zraven tudi pri teh formalnih postopkih. Ker nisem jezikoslovni strokovnjak, ampak literarni zgodovinar, ne bom o Stanislavu Škrabcu rekel nič. Moram pa ponoviti opažanje, kako v zadnjem času cveti slovenistično delo na Primorskem: Primorski slovenistični dnevi, Škrabčev simpozij, nedavni simpozij o dialektologiji – vsi potekajo v organizaciji Primorcev, novih dveh univerz, Frančiškanskega samostana in Slavističnega društva. Ta koncentracija slovenistične dejavnosti govori dvoje: da je v času evropskega povezovanja posebno na nacionalnih robovih potreba po poudarjanju enkratne jezikovne in kulturne identitete večja kot kje drugje, in drugič, da obstajajo ljudje, obstaja znanje in volja, da se ta potreba realizira. Ne delim prepričanja o tem, kako smo Slovenci ogroženi in kako nam grozi izginotje. Rad se optimistično sklicujem na podatek, da spadamo, statistično gledano, med najštevilčnejše narode in najštevilčnejše jezike na svetu. Manj kot 4 odstotkov je na tem svetu namreč takih, ki imajo več kot milijon govorcev; vse ostalo so manjši jeziki, ki jim prej grozi izumrtje kot Slovencem. Kljub temu previdnost ni odveč in zato je trebe táko presežno slovenistično dejavnost, kot je Škrabčev simpozij, pozdraviti. Želim, da bi bil čim lepši in da bi ob njegovem koncu nastal tudi lep zbornik. Ta želja je mogoče nekoliko težje uresničljiva, ker po novem še tako znanstveno poglobljena razprava v takih zbornikih referentom ne bo prinesla več kot ene točke, oziroma na podlagi te objave ne bodo mogli tako hitro napredovati v svojem poklicu, kot bi z objavami v t. i. osrednjih znanstvenih revijah. Naj vam bo v tolažbo, da ste pri svojem delu uživali in da vam bo nastop v strokovnem smislu prinesel več kot pa golo ministrsko točkovanje. Da bi zbornik zagledal luč sveta, je potrebna sicer še ena malenkost, to je denar. Potrudili se bomo Ljubljano, kjer se o njem odloča, prepričati, da ga da.
Miran Hladnik