Miran Hladnik, podatke za karte in tabeli je pripravila Barbara Lampič

Prostori zgodovinske povesti na Geopediji

Debata o prostorskem obratu v humanistiki sovpada s spremenjenim pristopom javnosti in literarne zgodovine do literature. Lokalne skupnosti kažejo povečan interes za pisatelje (in druge pomembne osebnosti), ki so se pri njih rodili, bivali ali umrli, in preko njih utrjujejo svojo kulturno prepoznavnost. Prirejajo jim proslave, po njih imenujejo pohodniške poti,[1] nagrade,[2] ustanove, postavljajo jim spominska obeležja.[3] Tudi moje literarnozgodovinsko pisanje je pozornejše na lokalno zasidranost književnikov in literature kot prej.[4]

Povezovanje pisateljev in njihovih del s kraji je olajšala digitalizacija slovenske pisne dediščine: po besedilih v Digitalni knjižnici Slovenije in na Wikiviru je namreč imena krajev enostavno iskati. Drugi pomembni pripomoček pa je spletišče Geopedija, kamor je mogoče literarna dejstva geolocirati[5] in jih ponuditi na ogled javnosti. Javni značaj tega spletišča, prosta dostopnost njegovih zbirk in možnost kooperativnega postavljanja novih zbirk so prispevali k odločitvi, da vanjo postavimo tudi zbirko dogajališč slovenskega zgodovinskega romana.[6]

Zbirka Dogajališča zgodovinskih romanov se v dveh točkah konceptualno razlikuje od drugih zbirk pri projektu Prostor slovenske literarne kulture. Postavljena je na javno spletišče Geopedija namesto na samostojno projektno spletno lokacijo, kjer se nahajajo druge, in ta umestitev bistveno določa tudi njen namen in rabo. Zbirka sicer omogoča različna vzorčenja in izpise za potrebe akademskega raziskovanja, ampak njen prvi namen ni akademska, temveč javna raba. V tem je podobna drugim javnim zbirkam, kot so slovarji in enciklopedije: po njih uporabnik običajno išče posamezno, medtem ko je raziskovalčev pristop k zbirkam usmerjen h grupiranju zapisov po izbranem kriteriju. Z drugimi besedami, slučajnega laičnega uporabnika bo v zbirki dogajališč zanimalo, ali je v njegov kraj umeščeno dogajanje kakšnega zgodovinskega romana, raziskovalca pa bo zanimalo na primer, kateri kraji vse so bili najbolj zanimivi za pisce zgodovinskih romanov ali kateri avtorji so umeščali dogajanje svojih romanov na Notranjsko. Splošni uporabnik zbirke ne bere linearno, od zapisa do zapisa, ampak ga vsakokrat zanima zgolj posamezni zapis. Njegov interes za zbirko izvira iz interesa za kraj. Dejstvo, da je kraj doživel literarno upodobitev, prispeva h kulturni podobi in kulturnemu prestižu kraja in s tem potrjuje kulturno identiteto njegovih prebivalcev. Literarna dela tako postanejo sredstvo lokalne kulturne podobe.

Še pomembnejše kot dostopnost za ogled je možnost poseganja vsakogar v zbirko, njeno popravljanje in dopolnjevanje. Zbirka, ki je odprta za urejanje, apelira na uporabnika in ga spodbuja k sodelovanju. V tem smislu je družbeno »uporabnejša« in ustreza civilizacijskemu idealu kulturno kreativnega angažmaja slehernika.

Na razlike v perspektivi in namenih je bilo potrebno opozoriti zato, ker je literarna veda ravno obratno navajena videti v središču svojega interesa literarno delo in mu podrejati vse drugo, tudi njegov prostorski kontekst. Dogajališča zgodovinskih romanov se priključujejo projektu Prostor slovenske literarne kulture iz ilustrativnih razlogov. Geolociranja literarno pokritih zgodovinskih lokacij smo se lotili, da bi preizkusili uporabnost obstoječe podatkovne zbirke na zemljevidu.

Ker se število dogajališč od romana do romana precej razlikuje, lahko že en sam zgodovinski roman z množico geografsko določljivih dogajališč opazno spremeni statistične rezultate. Zato bo zbirka uporabna za resne raziskave in posplošitve šele, ko bodo v njej dogajališča vseh slovenskih zgodovinskih romanov. Dogajališča imajo v romanih različno težo. Nekateri kraji so komaj omenjeni, čeprav se v njih dogaja marsikaj in skozi celotni roman, drugi pa se v besedilu pojavijo večkrat, dogajanje se jih le dotakne. Pomanjkljivost označevanja je, da na zemljevidu ni videti razlike med kraji, ki so samo omenjeni (so se oglasili zvonovi iz Podbrežja), in kraji, ki so jim posvečeni obsežni pripovedni nizi, saj bi bilo popisovanje števila omemb in dolžine besedila, posvečenega prostoru, preveč komplicirano. Obsežnejša ko je zbirka, manj so take razlike moteče.

Popisovanje dogajališč slovenskega zgodovinskega romana je šlo skozi več faz. Izhodišče je bila podatkovna zbirka 359 daljših zgodovinskih pripovedi, kolikor jih je nastalo od 1859 do leta 2008. Zbirka se je nahajala na strežniku Filozofske fakultete v Ljubljani, zdaj pa iskalce preusmerjamo na njeno novo lokacijo na Arnesovem strežniku. Iz nje smo za preizkus izbrali 40 romanov, njihove zapise prekopirali v samostojno zbirko v okviru projekta PSLK, jih tam dopolnili, poenotili in prečistili. Izpuščena so bila polja z idejo, zgodbo, letom in časom dogajanja, z naštetimi zgodovinskimi osebami in ostalo, in izpolnjeno je bilo polje dogajališče tam, kjer je v prvi zbirki iz različnih razlogov ostalo prazno. Vsak zapis v zbirki je predstavljal eno geografsko določljivo dogajališče enega romana. Nekateri romani imajo desetine lokacij, pri nekaterih ni bilo nobene. Zapis je vseboval naslednja polja:

  1. Zaporedna številka
  2. Koordinate kraja dogajanja
  3. Ime kraja dogajanja
  4. Avtor
  5. Naslov romana
  6. Podnaslov romana
  7. Leto izida

Dodatno pojasnilo potrebuje izpust podatka o času dogajanja, ki je za zgodovinski roman bistven. Izkazalo se je, da je dogajalne čase v romanu sicer mogoče pregledno našteti, težje ali nemogoče pa je označiti čas v zapisu o kraju dogajanja, saj se junak lahko znajde v kraju dogajanja večkrat, v različnih časih. Smiselno bi bilo mogoče le dopolniti zbirko s poljem, v katerem bi bil čas dogajanja posplošen na stoletje.

V naslednji fazi je bil vzorčni izbor preseljen na Geopedijo, kjer se postopoma dopolnjuje z zapisi o drugih zgodovinskih romanih. Na Geopediji sta bili dodani še dve polji: za fotografski posnetek dogajališča, kot je videti danes ali iz zgodovinskih upodobitev (iz zgodovinskih knjig ali kar z informacijskih tabel ob kulturnozgodovinskih objektih), in za vpis citatov besedila, ki izrecno govorijo o dogajališču. Polji sta še večinoma prazni, ko pa bosta izpolnjeni, bo sloj zaradi slike pridobil privlačnost, zaradi citatov pa uporabnost za potrebe literarnih ekskurzij. Iz dolžine citatov bo mogoče razbrati, kdaj so se začeli pisatelji natančneje posvečati popisom dogajalnih prostorov in kako se ti popisi od avtorja do avtorja razlikujejo. Trenutno je na Geopediji dobra polovica žanrskega korpusa; romani z dogajališčem zunaj današnjih meja Slovenije so bili zaradi omejenosti Geopedije na slovensko etnično ozemlje prihranjeni za kdaj drugič. Naslov sloja je Dogajališča zgodovinskih romanov in spletni iskalniki ga pokažejo, ko poizvedujemo po njem, na prvem mestu (Slika 1 in Slika 2). Po njem lahko išče vsakdo, prijavljen ali neprijavljen, vpisovanje novih romanov v sloj pa je mogoče le prijavljenim uporabnikom spletišča. Brisanje napačnih ali zmotnih vpisov in dopolnjevanje vnosne maske je dovoljeno samo tvorcu in skrbniku spletišča.


Slika 1: Grad Kozjak, zgled zapisa v zbirki


Slika 2: Dogajališča zgodovinskega romana na Geopediji

Lociranje na Geopediji je lahko točkovno, linijsko ali poligonsko. Ker so literarno zanimivi samo kraji s konkretnim dogajanjem, tj. pripovedne scene, smo izpustili pokrajinska poimenovanja, ki bi zahtevala poligonsko označevanje, in poimenovanja poti (linij), ker so tudi ceste/reke/poti v pripovedni sceni običajno predstavljene s točko na liniji. Težave so bile z zgodovinskimi imeni; vpisana so bila samo tista, za katera smo našli današnjo ustreznico (Marpurg : Maribor). V posameznih primerih ne vemo, ali je avtor zapisal ime v obliki, kot je nekdaj res obstajalo (Dobrava pri Podnartu za današnje Dobrava pri Kropi), ali je ime v okviru licentie poetice ali iz drugih razlogov sam prikrojil. So tudi primeri, ko ime ustreza, ne pa opis njegove geografske lege, ker si ga je avtor dovolil prestaviti drugam.

V izhodišču se je bilo treba odločiti, katere prostorske podatke v romanih sploh upoštevati. Dileme so se odpirale v opozicijah poimenovane : nepoimenovane lokacije (Ljubljana : neko mesto, v vasi B.), kraj kot izhodišče : cilj : dogajališče (je rekel Pečnik iz Bistrice : namenil se je bil v Kranj : v Stražišču je začelo pokati). Označiti je bilo seveda mogoče in smiselno samo z dejanskimi imeni opremljene lokacije, na katerih se odvija pripovedna scena. Na Geopediji smo za natančnejše označevanje vključili sloj Register zemljepisnih imen 25, ki je obstoječim krajevnim imenom dodal še posamezna ledinska imena, imena delov kraja, vrhov, koč in podobno.

Od primera do primera se je bilo treba odločati tudi, kako natančno označiti kraj na zemljevidu: kadar je bilo le mogoče, so vpisovalci označili kraj na ravni ulice oziroma kolikor mogoče natančno. Pogled ortofoto na Geopediji, kjer so na posnetkih vasi vidni tudi objekti okrog hiš, omogoča zelo natančno pozicioniranje, ki pa za zgodovinski roman večinoma ne pride v poštev, saj se je razporeditev hiš in prometnic do danes močno spremenila, pa tudi opisi v romanih običajno niso tako natančni. Še natančnejše lokacije pokaže Googlov StreetView. Zadrege z iskanjem dejanskih lokacij so z zgledi predstavljene v posebnem članku (Hladnik in Fridl 2012: 439–40), npr. kako pred Markovo cerkvijo v Firencah danes ni stopnic, o katerih govori roman, in da jih zelo verjetno tudi nekoč ni bilo. Leposlovni opisi prostora so praviloma manj natančni od geografskih, zato je bilo vnašanje literarnih lokacij na zemljevid do neke mere odvisno od vpisovalčeve interpretacije in torej arbitrarno. Ampak to je pri literarnih delih pravzaprav običajno.

Na vzorcu pridobljene izkušnje so prispevale k oblikovanju natančnih Navodil za vnos romanesknih dogajališč za celotni romaneskni korpus na Wikiverzi. Na Geopediji sem sloj Dogajališča zgodovinskih romanov opremil z naslednjimi polji:

  1. Zaporedna številka
  2. Kraj dogajanja
  3. Avtor
  4. Naslov romana
  5. Podnaslov romana
  6. Povezave na roman
  7. Leto prvega natisa
  8. Cobiss
  9. Slika
  10. Citat
  11. Opombe
  12. Avtor zapisa

Šest študentov je vnašalo lokacije neposredno na Geopedijo, vsak 20–40 romanov (seveda samo tiste na slovenskem etničnem ozemlju, ki jih je zemljevid še zajemal),[7] tuje lokacije pa so vnašali v ločeno razpredelnico za morebitni poznejši vnos na globalno geografsko spletišče (Slika 3). Dosledno so vnašali povezave na zapis o prvi izdaji knjige v Cobissu, na zapis v Zbirki slovenskega zgodovinskega romana, na Wikiviru ali Wikipediji in na geslo o avtorju ter na zapis o kraju v Wikipediji.


Slika 3: Graf razmerja med domačimi in tujimi lokacijami[8]

Geopedija ponuja prijavljenemu tvorcu sloja izpis zbirke v formatih gpx, shp, xlsx in csv; uporabljen je bil slednji. Pri koordinatnem sistemu je bilo mogoče izbirati med formatoma WGS 84 in D48/GK. Pri sortiranju izvožene zbirke se je pokazalo še precej napak: zatipkana ali alternativna imena avtorjev, krajev in romanov, podvojeni in pomanjkljivi zapisi, ki bi motili statistiko. Pomanjkljivi zapisi so bili črtani in druge napake v zbirki popravljene, na Geopediji pa bo treba to delo še opraviti ali popravljeno zbirko vanjo enostavno uvoziti. Prečiščena zbirka je bila izhodišče za izris zemljevidov, tabel in grafov. Ker zapisi pokrivajo velik del korpusa, lahko vzorce, ki so se pokazali, posplošimo, v posameznostih pa se lahko slika potem, ko bo zbirka popolna, tudi spremeni. Barbara Lampič, ki je podatke pripravila za analizo, ugotavlja, da zbirka za analitične namene res ni optimalna.


Slika 4: Karta dogajališč zgodovinskega romana po naseljih

V zbirko je bilo do 5. oktobra 2015 vpisano 182 daljših zgodovinskih pripovedi slovenskih avtorjev s skupaj 1458 dogajališči (Slika 4), torej povprečno s skoraj osmimi dogajališči na besedilo; najštevilčnejša skupina besedil je tista z dvema do štirimi dogajališči (Tabela 1). Povprečno število dogajališč na roman se je v času spreminjalo in deli celotno produkcijo žanra na polovico: število dogajališč je od začetka do 1941 naraščalo in kulminiralo v obdobju literarnega regionalizma v 20. in 30. letih 20. stoletja; takrat se je število dogajališč povečalo kar za štirikrat. Podoben proces se je ponovil po drugi svetovni vojni. Prvo povečanje števila dogajališč na roman je bilo pričakovano, odkritje drugega povečanja dogajališč ob koncu 20. stoletja pa je sveže (Tabela 2).

Dogajališč

Romanov

Delež romanov (%)

30 in več

9

4,9

15 do 29

22

12,1

10 do 14

20

11,0

5 do 9

38

20,9

2 do 4

50

27,5

eno

43

23,6

Skupaj

182

100,0
Tabela 1: Romani po številu dogajališč

Obdobje

Dogajališč

Romanov

Dogajališč/roman

do leta 1900

120

22

5

1900 do 1918

164

27

6

1918 do 1941

470

23

24

1941 do 1960

83

13

6

1960 do 1980

245

14

17

1980 do 1999

376

17

22
Tabela 2: Povprečno število dogajališč na roman skozi čas

Opazna je koncentracija dogajanja na zgodovinsko bolj izpostavljenih lokacijah: regionalni centri Ljubljana (ki je daleč pred vsemi drugimi lokacijami), Celje, Murska Sobota, vzdolž gorenjske in dolenjske prometnice SZ-JV, Tolminsko. Največje število dogajališč ima povest Zadnji rabin v Ljubljani Lojzeta Ilije (1975) – 64, pač zaradi različnih uličnih lokacij v Ljubljani.[9] Sledijo mu Roman o Prešernu Ilke Vašte (1937) – 47, Lipa zelenela je, 5–6 Bogdana Novaka (1995) – 45, Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis Tite Artemis Kovač (1990) in Triglavski kralj Ivana Sivca (1994) – 39. Avtorji teh romanov so tudi sicer najbolj selili svoje junake – Bogdan Novak (157 dogajališč), Ilka Vašte (100), Ivan Pregelj (77), Tita Kovač Artemis (73), Lojze Ilija (64). Skoraj tri četrtine dogajanja se odvija na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi dogajališča v Italiji in Avstriji so največkrat na slovenskem etničnem ozemlju.

Izpis najpogostejših dogajališč mi je Jure Hladnik napravil že po dokončanju tiskane verzije članka. V stolpcu z dogajališči je Excelova formula =COUNTIF($A$2:$A$1464;A2) vsako lokacijo opremila s podatkom o številu njenih pojavitev. S filtriranjem zadetkov smo tako iz 1464 izpisanih lokacij dobili 899 različnih lokacij. Ker so nekatera poimenovanja v variantnih zapisih, je dejansko število lokacij zgodovinskih romanov manjše in lahko posplošimo, da je vsak kraj v povprečju literarno tematiziran dvakrat. Več kot dve tretjini lokacij (671) se je vendarle pojavilo samo enkrat. 115 lokacij je bilo za dogajališče dvema pripovedima, 46 trem, 21 štirim, 10 petim romanom ... vse do najpogostejše Ljubljane (55). Če bi Ljubljani prišteli še vse njene mestne lokacije (Ljubljanski grad, Tivoli, Stari trg idr.), potem bi bi se frekvenca Ljubljane potrojila (154). Po pričakovanju sledijo Ljubljani večja mesta, s frekvenco 11–15 v naslednjem zaporedju: Trst, Kranj, Celje, Gorica, Kamnik. Zanimivi so manjši kraji s frekvenco od 5 do 8: Beltinci, Žužemberk, Turnišče. Pripovedno nadpovprečno zanimiva dogajališča so gradovi in samostani. Na 51 slovenskih gradov zaide dogajanje 72-krat, največkrat (12-krat) na ljubljanskega. Spet je večina gradov (41) dogajališče samo v enem romanu. Na pet samostanov (Stična - 6-krat, Pleterje, Kostanjevica, Mekinje, Studenice) je dogajanje locirano desetkrat. Dogajališča sedmih naključno izbranih romanov so se na karti (Slika 5) večinoma razporedila v gruče in s tem potrdila domnevo, da so zgodovinski romani lokalno prepoznavni: Kruci Januša Golca (1934) se dogajajo na slovenskem vzhodu, Triglavski kralj na Gorenjskem, Dularjeva Krka pa teče naprej (1983) seveda v dolini Krke, Roman o Prešernu v Ljubljani in Kranju. Za roman Lipa zelenela je smo že vedeli, da z dogajanjem na slovenskem vzhodu in zahodu simbolno povezuje oba skrajna robova Slovenije.


Slika 5: Dogajališča izbranih romanov


Slika 6: Ljubljanska dogajališča v Romanu o Prešernu Ilke Vašte (1937)

Zbirka narekuje nadaljnja potrebna dela. Dogajališča na ulični ravni (Slika 6) bi bilo smiselno naložiti na zgodovinski zemljevid mesta, saj se je tloris mest skozi čas spreminjal, izčistiti bo treba tudi seznam dogajališč, da bomo lahko pokazali na literarno najbolj eksploatirane lokacije. Najfrekventnejše lokacije so se pokazale že pri pregledu zbirke, preden smo začeli dopolnjevati seznam romanov in jih sistematično vnašati na Geopedijo (Hladnik in Fridl 2012: 436), in te lokacije, z Ljubljano na čelu, bodo verjetno prevladovale tudi v dopolnjeni zbirki dogajališč. Na zemljevidu se pri vsakem kraju vidi, kdo, kje in kdaj ga je literarno uporabil.

Zbirka dogajališč slovenske daljše zgodovinske pripovedne proze na Geopediji s trenutno 1458 zapisi ima za lokalne skupnosti kulturno animacijsko, za študente didaktično[10] in za projekt Prostor slovenske literarne kulture ilustrativno in promocijsko vlogo, širšo javnost pa želi nagovoriti h kolaborativni udeležbi. Kraji na podlagi popisa romanov, ki se v njih dogajajo, krepijo svojo kulturno identiteto, zbirka torej servisira kulturne potrebe lokalnih skupnosti. V perspektivi je možno prekopiranje sloja na zemljevide pri projektu PSLK in povezava njegovih polj z zapisi v skupni projektni bazi.

Geolociranje literarnih dejstev ima svoje meje (gl. tudi Juvan, Na poti k prostorski zgodovini literarnih kultur). Mogoče je le pri nekaterih literarnih žanrih, nekaterih avtorjih, nekaterih obdobjih ali v nekaterih delih besedila, praviloma pri tistih žanrih, ki se močneje kot drugi povezujejo z zunajliterarno stvarnostjo, na primer v (avto)biografskem, zgodovinskem, rodbinskem, potopisnem romanu, v realizmu 19. stoletja, v 20. in 30. letih 20. stoletja, ko je bil v literaturi popularen regionalizem. Literarni avtor ima vso pravico do izmišljanja imen dogajališč, modificiranja realnih imen ali njihovega prestavljanja na druge lokacije. To počne včasih sistematično, včasih pa selektivno, zato vpisovanje literarnih dogajališč na zemljevid ni enostavno. Početje bremeni povrhu nelagoden občutek, da s tem krnimo fiktivno naravo leposlovja in ukinjamo razliko med književnostjo in stvarno literaturo. Avtorji se kljub zavesti, kako nevarna je uporaba realnih imen (osebnih in krajevnih) za status literature in literarnega branja, zanj odločajo mogoče tudi iz odkrite ali prikrite želje bralca zavesti. Kadar obstaja nevarnost, da bi s tem njihovo pisanje izgubilo status fikcije in postalo predmet sodnega pregona zaradi morebitne prizadetosti ljudi, ki bi se v besedilu prepoznali v neugledni luči, takrat se uporabi realnih imen odpovedo.

Ob zbirki romanesknih dogajališč na Geopediji preverimo veljavnost rivalskih trditev, da geografska vizualizacija literarnih prvin ne prinese nič radikalno novega, česar ne bi mogli dojeti že ob njihovem besednem opisu, oziroma da gre za paradigmatsko novost, ki sta jo omogočila šele tehnologija in spremenjeni odnos do sveta. Resnica bo, kot bi mogli že skraja trezno predvidevati, nekje vmes. Vizualizacija večinoma res ne prinese prelomnih, prej skritih spoznanj. Vendar je vizualizacija vendarle pomembna in se splača investirati vanjo, ker razmerja prikaže veliko bolj nazorno, učinkovito in veliko bolj privlačno kot besedni opisi. Da je do nje sploh lahko prišlo, se je moral radikalno spremeniti pogled na literaturo. Sprememba vsebuje spoznanje, da ni smiselno vztrajati pri primarnosti besedila, ampak da je enako pomemben tudi besedilni kontekst in da fiktivnost ne zadeva vseh tekstov oziroma vseh besedilnih ravnin enako. Literarno besedilo skratka ni avtonomno in neodvisno od realnosti. K pomembnim spremembam prištejemo še spoznanje, da stroke ne gojimo zaradi nje same ali da je v službi svojega predmeta, ampak da jo je treba odpreti kulturni publiki. Zbirka dogajališč slovenskih zgodovinskih romanov na javnem kolaborativnem spletišču se tako pridružuje klicu po približevanju stroke javnosti, ki ga je v skrbi za usodo humanističnih disciplin zapisal klasični filolog Gregory Crane.[11]

Zgodovinski roman je v tem smislu dovolj neproblematičen iz dveh razlogov. 1. Večinski bralec jemlje zgodovinski roman v roke iz zgodovinskega interesa, tj. iz želje seznaniti se z zgodovinskim dogajanjem, kot prijetnejšo alternativo zgodovinopisnim knjigam in člankom; mnogi pisatelji prav za potešitev tega interesa romane sploh pišejo. 2. Krajevna imena v zgodovinskem romanu so praviloma geografsko določljiva in kličejo po geopozicioniranju. Zgodovinski roman je žanr, ki se lociranju dogajanja na realno obstoječe geografske lokacije redko odpove, zato so geografsko določljiva dogajališča ena od njegovih žanrskih konstant.

Literatura

Opombe

[1] Geslo Slovenske literarne poti na Wikipediji pozna 33 literarnih poti.

[2]Seznam slovenskih literarnih nagrad na Wikipediji obsega 50 enot, nadaljnjih ducat pa je poimenovanih po pisateljih.

[3]Sveži so npr. spomeniki Ivana Minattija v Slovenskih Konjicah, med bolj živimi skupnostmi so občina Videm Dobrepolje s Franom Jakličem, Okič z Antonom Umkom Okiškim, Rateče z Josipom Lavtižarjem, Podbrezje z Mimi Malenšek, Karlom Mauserjem, Francem Pircem itd. V Trebnjem so 2015 odkrili celo spominsko ploščo materi generala in pesnika Rudolfa Maistra. Obstajajo tudi kulturno indeferentni kraji, npr. turistični center Bled, kjer pisatelju Karlu Mauserju niso namenili nobenega obeležja, kip pisatelja Toneta Svetine pa so leta 2014 kar odstranili.

[4]Mislim na spremni besedi, ki sva ju napisala z Urško Perenič za ponatis Prežihove Jamnice (1945; 2010, 2012) in za natis rokopisne tetralogije iz 1980. let Na mrtvi straži (Ljudje in zemlja) Jožeta Čampe (2015). Tudi naslednja naročena spremna beseda je za besedilo, ki ga bodo ponatisnili v kraju, kjer se povest dogaja: Josip Lavtižar, Junaška doba Slovencev: Zgodovinska povest iz 15. stoletja. Godi se na Gorenjskem v dobi turških vpadov (Gorenjec 1935/36, Križe, 2016)

[5]Literarni sloji (zbirke) na Geopediji so Rojstni kraji slovenskih pisateljev, Zgodovinskih romanopisci, Literarne poti.

[6]Zgodovinski roman je zbirno ime za žanr daljše zgodovinske pripovedne proze, ki vključuje besedila z različnimi oznakami v podnaslovu – povest (standardni podnaslov v 19. stol.), roman (standardni podnaslov od 2. polovice 20. stol. dalje), novela itd. – ali tudi brez natančnejše vrstne oznake. Prag za vpis je bil obseg vsaj 10.000 besed, besedila so izšla bodisi v nadaljevanju v časnikih in revijah ali v knjižni obliki.

[7]Nova verzija Geopedije že pokriva cel svet.

[8]Graf temelji na manjšem vzorcu romanov iz zgodnejše faze popisovanja.

[9]Razna prvenstva se bodo po vpisu preostanka korpusa lahko še spremnijala.

[10]Iz projekta je nastala diplomska naloga Tereze Zorenč (2015), vpisovanje novih romanov v zbirko si študentje lahko izberejo v okviru svojih seminarskih obveznosti, npr. pri mojem Magistrskem seminarju (gl. na Wikiverzi) Gl. tudi diplome Mateje Jerina Prostorska analiza povesti slovenskih večernic v obdobju od 1860 do 1870 (2006), Mine Černe Podobe Bleda skozi literaturo v »dolgem 19. stoletju« (2011), Klavdije Karničar Prostor v slovenski planinski povesti (2014), Anje Nikolavčič Primerjava prostora v kmečki povesti Franceta Bevka in Miška Kranjca (2014).

[11]»Če mi strokovnjaki ne verjamemo, da je naša prva odgovornost odpreti področje javnosti, kot je to danes v digitalni eri mogoče, potem nisem prepričan, da smemo pričakovati podporo od kogar koli drugega kot od naših kolegov in študentov. Če pa verjamemo, da je naša naloga odpreti področje, potem to v temelju spreminja naše vsakodnevne dejavnosti.« (Gregory Crane, Greco-Roman studies, Humanist Discussion Group 21. jul. 2015)

Postavil na http://slov.si/mh/prostori.html 24. oktobra 2015.


Creative Commons licenca
To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 International licenco