|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Obnova vsebine in zgodovinsko ozadje
Vsa tragična zgodba se odigra v dobrih nekaj tednih spomladi leta 314 našega štetja. Cesar Dioklecijan, sicer znan kot odločen nasprotnik krščanstva, se je umaknil s prestola v svojo splitsko palačo, kjer naj bi užival mirne zadnje dni. Njegov mir pa je zrušen z odkritjem, da sta ravno njegova žena Priska in hči Valerija med spoznavalci Kristusa. Valerijo je ovadil suženj Arhiloh, ki je po naročilu dvornika Klavdija Basijana sledil osumljenima. Da bi zakrili sledi za edinim preživelim duhovnikom Atenoklejem, pristaneta mati in hči na javno daritev maliku in skleneta po odvrnitvi sumov ubežati poganskemu Dioklecijanu. Prokuratorjev sin Gaj je iz naklonjenosti do Valerije skril starčka Atenokleja in ji z materjo tudi pomagal zbežati.
Če bi se bil voljan spreobrniti, bi mu dala Valerija raje svojo roko kot pa Flaviju Libaniju, ki jo sicer snubi a nima posluha za njeno versko prepričanje. Beg se jima je ponesrečil v Solunu, kamor sta po naporni plovbi končno prispeli. Menda so ju tamkajšnjemu oblastniku prijavili posamezniki izmed mornarjev, kateri so ju prepoznali. Tokrat se nista hoteli ukloniti državni religiji in ju je dal z Dioklecijanovim pooblastilom Sever Licinij obglaviti in trupli vreči v morje.
Zorec je uporabil za zgodovinsko ozadje resnične podatke o preganjanju kristjanov pod cesarjem (Gajem Avrelijem Valerijem) Dioklecijanom, katerega je končal šele Milanski edikt med vladanjem Konstantina. V besedilo je vtkal je tudi posamezne motive iz krajevnih bajk o Dioklecijanu, ki ga predstavijo kot tiranskega soproga in očeta. Ta se počuti ogrožen zaradi vere mnogih lastnih sorodnikov, ki so raje utrpeli mučeniško smrt, kot pa se podvrgli njegovi avtoriteti. Avtor omenja zaradi večje mere zgodovinske avtentičnosti precej imen tedanjih teologov oz. piscev in že tudi pojave ločin.
Osebe v Valeriji, hčeri cesarja Dioklecijana
Samo omenjene: trobentač v solinskem amfiteatru, sužnja Anulina, duhovnik in teolog Tetulijan, govornik Arnobij ter zgodovinar Laktancij; mučenci – Dioklecijanovi lastni sorodniki, Basanijeva mati Livija, cesarji: Vespazijan, Domicijan ter Hadrijan; učeni Kvintilijan, filozofi: Sokrat, Platon in Aristotel, katerih idejam se pripisuje bližina krščanstvu; Eskulapov svečenik in vedeževalec iz droba živali, mornarji, barbarski krvnik in še množica, ki se naslaja ob smrti obeh mučenk.
Govoreče osebe: igralci in gladiatorji v amfiteatru, tamkajšnji nadzornik Hermoklej Korinčan, namestnik cesarja Sergij Plavt s sinom Gajem, plemič Scipion Libanij in njegov sin Flavij, sužnji: kristjan Evtih, ovaduški Arhiloh in vratar Panangel; duhovnik Atenoklej, cesar Dioklecijan, njegov dvorjan Basanij, kapitan na ubežni ladji in cesarski namestnik v Solunu – Sever Licinij. Iz obnove besedila je mogoče razbrati, katere osebe so poglavitni protagonisti.
Prišli pa so tudi manj srečni časi; junija 1471 so Turki med enim od svojih vpadov hudo prizadeli samostan. Ta prvi naval na Stično se je zgodil pod opatom Ulrikom (opat Urh v Stiškem svobodnjaku). Menihe so deloma pobili, deloma odvlekli v sužnost. Samostan sam je ostal izropan in požgan. Pri vizitaciji leta 1492 je bilo opatu Tomažu naročeno, da mora zaradi stalne turške nevarnosti samostan obdati z okopom in trdnim obzidjem. To jim je uspelo okrog leta 1500. Kasneje 1518. pa so dogradili še posebno protiturško trdnjavico.
V začetku 17. stoletja se je samostan barokiziral. Dobrih sto let zatem je pomemben dogodek dal snov za četrto povest o belih redovnikih. Tedaj je namreč cesar Jožef II 4. oktobra 1784 razpustil samostan. Ta je sameval do leta 1898.
Obnova samostanskega življenja je potekala pod pokroviteljstvom samostana Mehrerau. V Zorčevem času je Stiški samostan dočakal 800. obletnico ustanovitve. To je bil tudi eden od povodov za nastanek njegovih zgodovinskih povesti.
Kot žanr je imela pri nas dvoje funkcij: najprej bralca preprosto zabavati, ponuditi se v bralski užitek, prav tako pa je pomenila tudi model nacionalne politične eksistence. Na Slovenskem je imela skupaj z zgodovinskim romanom nalogo kazati na junaško ali nesrečno usodo lastnega naroda v preteklosti. V primerjavi s slovensko kmečko povestjo ima zgodovinska povest praviloma daljša besedila in je doživela več samostojnih knjižnih izdaj kot kmečka, ki so jo večinoma predstavljale literarne revije in podlistki.
Slovenska zgodovinska povest se ukvarja praviloma z domačo zgodovino. Na svoji poldrugo stoletje shojeni poti se je lotevala po vrsti vseh obdobij od predrimskih časov naprej.
Vedno pa jo je najbolj pritegnilo razgibano 15. stoletje, zato ni čudno, da ga je v sredino svoje epopeje umestil tudi Ivan Zorec (prvo povest je seveda posvetil prihodu prvih cistercijanov 1132, zadnjo pa razpustu samostana 1784). Tema 15. stoletja so bili najprej turški vpadi na Slovensko, potem pa »krivoverstvo« oziroma protestantizem, kmečki upori in celjski grofje. V skladu s tradicijo večerniške povesti je Zorec izpostavil Turke in kmečke upore, manj pa je protestantizma in celjske problematike.3
Že zgoraj navajam očitek trivialnosti slovenski zgodovinski slovenski zgodovinski povesti, ki jo zadeva predvsem v okviru izdajanja pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Ta je omenjeni žanr širila med množičnega prejemnika z ogromnimi nakladami skupaj s krištofšmidovsko, pustolovsko (turško) in vaško povestjo. Trivialnost vseh teh žanrov zasledimo v praviloma srečnih koncih. Ti pri ostalih večerniških povestih ne pomenijo nujno porók, ki so tako značilne za Zorca; največkrat gre le za ponovno snidenje družine. Sem sodijo tudi popularne scene prepoznavanj. Vsaj eno je najti tudi pri Zorcu. Mestoma ga je zaneslo v ganljivost. Zorec se največkrat razneži v odnosu do rodne grude, kakor bomo videli v primerjavi Belih menihov z domačijsko povestjo Domačija ob Temenici.
Podobnost pripovedne kompozicije se izraža v številu oseb z lastnim imenom. Povprečno jih v posamezni povesti naštejemo od 30 do 40 (ali celo nekaj več). Za lažje pomnjenje jih je k sreči lahko razporediti po stanovski pripadnosti v večje skupine. Skupini kmetov in gospode lahko členimo še dalje: prve na tlačane in svobodnjake, druge pa v (praviloma slabo) grajsko ter (milejšo) samostansko gospodo. Več podrobnosti o tem bo mogoče najti v poglavju Konstelacija oseb. Očitno prevelike napetosti med stanovoma navadno omili kak skupen sovražnik. Zorec se izogiblje tragičnim koncem, praviloma raje poroči več parov. S smrtjo prizanaša še grešnikom, ki se imajo priložnost spokoriti in odpraviti zablode. Za prelivanje krvi običajno poskrbijo skupni sovražniki: Ogri, Turki in Uskoki. Ljubezen med mladimi kmeti, ki vse te tegobe premaga, je osnovana bolj na zdravju in moči kot pa telesni lepoti. Moč je vrednota in uvaja posebno skupino oseb – velikane v prve tri povesti. Ti kažejo na povezavo s folklornim izročilom ter pomenijo obrambo pred sovražnim tujstvom. Socialne konflikte pomagajo premostiti socialno nejasno definirane osebe, izobraženi boemi (gospod Ambrož, deseti brat Boštjan, propadli Vrbičev gospod), med drugim tudi opati idr. skrbijo za zvezo med stanovoma, da med njima ni preglobokega prepada. Skupna lastnost povesti so slednjič tudi težko verjetni dogodki, ki so postali predmet negativne kritike.
Zorčeve zgodovinske povesti se v skladu s časom nastanka lahko uvrstijo med daljša oz. že kar dolga besedila, saj spadajo v kategorijo pripovedi med 45.000 in 90.000 besedami. Sama sem naštela 47.044 besed pri najkrajši in 66.969 besed pri najdaljši povesti (možne so pomote pri štetju, ki pa ne vplivajo na uvrstitev). Dogajalni čas je v povestih o belih menihih praviloma razpet na nekaj mesecev; nekako od treh do štirih in pol. Zorec ga navadno omejuje s (cerkvenimi) prazniki: povest Beli menihi se dogaja od kresnega večera do jeseni – pobiranja pridelkov, precej podobno je v Izgnanih menihih – od svetih Petra in Pavla (konec junija) do meseca oktobra, v katerem je bil razpuščen samostan. Stiškega svobodnjaka je Zorec omejil s cvetnim tednom spomladi (marca ali aprila) in telovim (enkrat v juniju). Stiški tlačan traja nekako v poletnih mesecih. Tempo pripovedi je tu precej neenakomeren. V začetkih povesti je mogoče šteti besede po dnevih: najdaljši dan je kresni večer čisto na začetku s 16.248 besedami. Precej krajši še določljivi dnevi znašajo okrog 500 besed. Sicer pa Zorec od začetnega ustavljanja pri posameznih dneh proti koncu pripovedi praviloma hiti v nedoločenem številu dni ali celo tednov.
Od dneva, razpetega čez celih osem poglavij, se rad zgodi preskok do tedna dogajanja ali dveh v enem samem poglavju z okoli 1500 besedami. V dogajalnem času enega dne, razdeljenega znotraj povesti v več poglavij, je dogajanje praviloma razdeljeno na več možnih dogajališč in prav tako več dvogovorov med osebami. Omenjeni dvogovori pa so merljivi v minutah.
Hotimir, ki je prišel prosit župnika za posredovanje pri Majnhalmu, da bi ob poroki z Živko sprejel odkupnino in ne vztrajal pri »pravici prve noči«, jim je potožil svoje gorje.
Menihi so mu obljubili posredovanje in res prosili za zaročenca, ko sta jih drugi dan obiskala Majnhalm in Ditrik. Dosegli niso ničesar. Hotimiru so nekateri vključno z Ditrikom svetovali potrpežljivost in preložitev poroke na ugodnejši čas. Ko so se šli cistercijani poklonit Urhu Ljubljanskemu na Kravjek, tudi ta ni imel posluha za tlačana, čeprav samega Majnhalma niti ni maral. Trlep se ni razveselil prihoda menihov. Do vsakršne gosposke je gojil nezaupanje, bal se je novih obveznosti in s svojimi sumi okužil še druge podložnike. Čez čas se je Hotimir na neki poti oglasil v Trebnjem pri gospe Emi – sestri Višnjegorcev. Dobil je zagotovilo pomoči. Ker se Henriku niso celile rane, so poklicali na Rodanin nasvet meniha Konrada. Tudi Emin obisk je bil v novih okoliščinah dobrodošel. Za Henrikovo zdravje je sklenila iti na romanje v Lesce, Majnhalmu pa obljubila zagovor zaradi napada pred Urhom Ljubljanskim, če bi ji odstopil tlačanko Živko za spletično. Po sili razmer je le-ta privolil. Brata je Ema res uspešno branila. Njegov greh se mu spregleda, ko je pripravljen odstopiti v dobro samostanu še tri kmetije v Gabru, katere si je želel tudi Trlep. Pogovor z gostom – Ostrovrharjem je nanesel na gradnjo samostana in nevarnost vdora Ogrov. Majnhalm se je tega dne zaljubil v Zofijo Ostrovrško.
Grofica Ema je naslednji dan z Živko poromala v Lesce. Njen brat pa je poslal sla k Trlepu, da mu je naznanil »dobro novico« o posestih v Gabru. Gradnja samostana je v polnem teku, a so imeli sprva nekaj težav (legenda o zelenem ptiču), ker je glavni stavbenik svojeglavo določil mesto pozidave. Opat naposled ukaže zidati tam, kjer je bilo prvotno mišljeno. Sestra Višnjegorcev se z Živko ustavi tudi v Ljubljani pri stricu – arhidiakonu in za brate prosi posredovanja pri ženitnih namerah. Prepričana je, da se bo Majnhalm v zakonu unesel. Gabrovci so se tačas upirali delati pri zidavi in stavbni mojster je glavnega lenuha naklestil. Trlep je nato raziskal okoliščine ter jih Gabrovce še sam oštel. Sam se je že počasi mehčal v nezaupanju do menihov, ko je spoznal prednosti njihovega načina kmetovanja. Njegov nazor o vrednosti zemlje se je ujemal z meniškim. Za Hotimira in Živko so se začele stvari obračati na bolje. Majnhalm je mladeniču bolj naklonjen, odkar upa na poroko z Zofijo in ker sta z Živko odklonila preselitev na samostansko posest. Pripravlja se spopad z Ogri, ki prekine spor gradu s Trlepom.
Ditrika je še pred glavnim spopadom ranil ogrski izvidnik, Majnhalma pa je v napadu pred smrtjo rešil Hotimir. Majnhalm ga iz hvaležnosti osvobodi tlačanstva, opat pa poroči z Živko. Njuna poroka seveda ni edina.
Zgodovinsko ozadje
Zgodovinsko izpričan je obstoj Višnjegorcev: Majnhalma, Henrika, Ditrika in njihove sestre Eme. Izhajajo iz gradu Pux v dolini Mure. So sorodniki Ortenburžanov in v stalnem konfliktu s Spanheimi zaradi posestev na Koroškem. Kasneje se Majnhalmova veja začne imenovati po Višnji Gori. Tamkajšnji grad se omenja prvič l. 1154. Omenjeni bratje so na prošnjo oglejskega patriarha Peregrina odstopili posest v Stični v zameno za zemljišča v Šentvidu.
Tudi ime prvega opata ni izmišljeno. Pater Vincenc je bil potrjen za opata z ustanovno listino Stiškega samostana iz leta 1136. Prvi menihi so prispeli v Stično med leti 1132 in 1136, da so tu spremljali gradnjo samostana. V tem času so verjetno stanovali v Šentvidu pri Stični, ki je ena od prafar na Slovenskem.
Iz Valvazorja je Zorec črpal legendo o zelenem ptiču skupaj z mislijo, da so menihi najprej zidati pod Ivančno Gorico, kjer stoji rimsko znamenje.
Spotoma se je domenil z (grajskim odpadnikom) gospodom Ambrožem za ugrabitev Lize s šumbreške posesti. Patra zdravnika v samostanu sicer ni našel, mu je pa opat ponudil v najem izkrčene njive na Medvedjeku.
V Stični so bili že zaskrbljeni zaradi novic o množici Turkov v Bosni, ki so se pripravljali na nove vpade. Tudi plemiči niso bili zadovoljni s cesarjevimi (ne)ukrepi v korist obrambe. Poleg tega se jim je zdelo, da še menihi dajejo potuho tlačanom. Menihi so se odločili zaradi nevarnosti poslati svoje šolarje v Ljubljano skupaj z največjimi dragocenostmi. Pater Lavrencij se je pojavil na Trlepovini. Katarini žal ni bilo več pomoči, ker so do tedaj bolj zaupali veščam. Gospod Ambrož je tačas Lizo s Sel ugrabil šumberškemu valptu, ki jo je siloma vlekel na grad. Zavetje ji je ponudil Trlep. Za dogodek se je hitro izvedelo. Samostan ni mogel odobravati tega. Še bolj je bila ogorčena graščakinja Ana na Šumbregu. Na svojo pest je poslala hlapce na Trlepovino, da bi prijeli Lizo. Valptu je to že drugič spodletelo. Opat se ni strinjal s Trlepovim vedenjem, a je bil na tihem zadovoljen, da ni šlo vse po volji Šubrežanke. Grofa, ki se je pritožil, je opomnil, naj red naredi raje doma. Užaljena dekla Marijana, katero je Trlep zaradi svojeglavosti odslovil, je valptu izdala, da je bila ugrabitev dogovorjena. Primož s Sel je zato pristal v grajski ječi. Ko je prišel Šumbrežan ozlovoljen domov na grad, se je namesto Primoža znašel v ječi valpet. Tudi »milostljiva« soproga je dobila tisti dan svojo lekcijo.
Nesojena nevesta gospoda Ambroža – gospodična Adela se je s spremstvom odpravila na obisk k starejši sestri, redovnici v Mekinje. Na poti jo je s Kopičevo pomočjo ugrabil gospod Ambrož. Ko je izvedel za cilj njene poti in vzrok zanjo, jo je pri priči izpustil. Adela bi se najraje ponunila, da bi se izognila poroki s pustim Viljemom Turjaškim. Kasneje, ko se ji je na poti pridružil mladi Krištof Lamberg, jo je pobožna vnema precej popustila. Za ugrabitev Adele je izvedel njen oče Žužemberški grof Pankracij. Posvarjen o tem, se je Šumbrežanov brat zatekel v Stiški samostan. Kmalu zatem je umrla Trlepova Katarina. Primož s Sel se je spet znašel v ječi, od koder so spustili spreobrnjenega valpta. Ta se je sedaj postavil na stran tlačanov.
Šumbrežan je začel nagajati pri delu na Medvedjeku. Opat mu je izrekel ukor in ga s tem umiril, dokler ni dobil gospod Ambrož službe samostanskega oskrbnika. To je razdražilo graščakinjo, da je spet ščuvala zoper samostan. V tem času je Trlep postal naklonjen Lizi. Tudi ona si ni želela zapustiti gostoljubne hiše. Na Medvedjeku je kmalu prišlo do incidenta: graščak s Šumbrega je osebno vodil napad na najemnike. Naletel je na hud odpor. Njegov meč je kot dokaz izročil Trlep opatu, ki je sedaj zagrozil z izobčenjem. K spravi s samostanom ga je najprej zlepa vabil njegov lastni brat Ambrož. Odločno pa je zaželeno spravo z opatom dosegel grof Pankracij, ki med sorodstvom ni hotel izobčencev. Hkrati je poslal po Adelo, ki se je skoraj vdala v poroko s Turjačanom.
Gospod Ambrož je šel s Kopičem snubit v Mišji Dol k potencialni nevesti za orjaka, ki pa ju je razočarala. Trlep je na prigovarjanje svoje matere začel zahajati k svobodnjaku Radohu, ki je imel za možitev godno hčer Marušo. Vse bolj je grozila turška nevarnost. Trlep je zbiral in pošiljal oglednike v južne kraje. Ti so naleteli na pogrešanega Lizinega očeta – Damjana, ki je ušel Turkom. Posamezni menihi so spremili učence v Ljubljano, večina pa jih je zaenkrat še ostala z opatom v samostanu. Opat je na prošnjo patra Pankracija umaknil Šumbrežanovo izobčenje. Na binkoštni dan je se ta javno spokoril in daroval samostanu Petanovo kmetijo. Ogledniki, katerih dognanja in vrnitve so vsi nestrpno čakali, so naleteli na izvidniško skupino Turkov in jih vse razen enega pobili. Na Trlepovini jih je gospodar preusmeril v tabor na Primskovo in hkrati poslal svarilo o tem v Stično. Še sam se je z Radohom umaknil tja na varno. V taboru se je nerodna Urša zagledala v ujetnika iz Bosne. Tukajšnja vešča ji je iz sovraštva do Trlepa natvezla, da je le-ta ovira njene sreče z ujetnikom. Ko je šel Trlep še enkrat svarit opata, se je Urša zmuznila za njim, da bi ga ubila. Liza je iz neke slutnje poslala po isti poti Kopiča. Ujel jo je pri poskusu uboja in zvezano privedel nazaj. Vešča je to pravočasno opazila in zbežala. Trlep je po neuspešni misiji raziskal stopnjo Uršine krivde ter dognal, da je treba kaznovati le veščo. Stično so napadli Turki ravno med telovsko procesijo. Povzročili so opustošenje med izpostavljenimi menihi in ljudstvom. Opat se je še pravočasno skril s pekočo vestjo v Veliki boršt. V tem razpoloženju si ni upal ovirati nikogar od treh parov, ki so se želeli poročiti. Tako je bil spet postavljen temelj za novo življenje na pogorišču starega.
Zgodovinsko ozadje
Snov za Stiškega svobodnjaka je dalo obdobje turških upadov. V ospredju dogajanja je prvi in tudi najsilovitejši turški napad na Stično leta 1471. Zgodil se je v času opata Urha oz. Ulrika, ki je samostan vodil v letih 1450 do 1480. Samostan in tudi opati so uživali velik ugled.
To je bila doba viška moči samostana, katerega bogastvo so množili darovi plemičev in deželnih knezov. Samostan je tedaj premogel šolo in gojil pismenstvo. Že od leta 1219 je imel opat pravico dajati zatočišče in od 1256. izobčiti vsakogar, ki bi kakorkoli škodil samostanu. Sam Ulrik je pridobil še dodatna privilegija: pravico odpuščanja pridržanih grehov in sklicevanja shodov podložnih župnikov. Leta 1467 je uklonil Engelberta Turjaškega, ki je dal obraz Šumbrežanu v povesti. Turški napad leta 1471 je gospodarsko hudo prizadel samostan, ker le-ta še ni imel obrambnega obzidja.
Srečal je lovskega čuvaja Gorenjka in mu skrivaj sledil do pregrešne Kabličeve Marinke. Iz pogovora teh dveh je razbral, da po krivici dolžijo lovskega čuvaja za prešuštnika. Deseti brat se je potem pojavil na pristavi Grundljevo, ki jo je imel od žužemberškega grofa v zakupu gospod Semenič. Nanj je naletel Gorenjko in ga iz praznovernosti prosil, da bi nekako uročil strogega grofa v korist zaprtega Kabliča. Deseti brat se je odločil pred očetovim zakupnikom obtožiti češ, da je on divji lovec. V Stično je za moža šla prosit skesana Marinka ter dohitela Trlepa, ki se je moral zaradi suma prikrivanja hujskačev s Hrvaškega iti zagovarjat pred opata. Opat je primerno potolažil Marinko. Trlepov zagovor ga je tudi zadovoljil. Na prošnjo le-tega, da bi samostan ne oviral sreče sinu in Ančki, je opat sam od sebe ponudil svobodo za Janeza.
Deseti brat se je soočil s svojim očetom, zahteval izpustitev Kabliča in grofu dvoumno napovedal še en, precej bolj neprijeten, obisk. Na grofovem domu se je dolgočasila njegova soproga. Za zabavo je ukazala prešibati jetnika, če imajo katerega. Kablič je pod udarci omedlel, grofica se je prestrašila ter ga ukazala negovati. Nato se je začela igrati še z udomačenim medvedom. Zverino je tako razdražil vonj po jetnikovi krvi, da je raztrgala nesrečnico. Grofa je prihitel o tem obvestit vitez Pelzhofer, ki je bil priča dogodku. Grof se je zamislil nad tem. Žalostno novico so izvedeli med prvimi tudi menihi ravno med posvetom o tekočih zadevah.
Trlepov Janez, spet prosti »deseti brat« in Peter Klepec naj bi z Gregorjem in njegovimi Uskoki ponoči napadli žužemberški grad. Ko pa je izvedel Boštjan za bratove morilske naklepe, se je s tovarišema izmuznil in sklenil na lastno pest osvoboditi Kabliča. Pri tem opravilu ni šlo vse gladko. Do ječe sta se Boštjan in Klepec prebila s silo, nehvaležni rešenec pa ju je oviral na begu. Zatem so grad napadli Gregorjevi pajdaši ter se zapletli v bitko s tlačani, ki so prišli branit grad. K temu jih je silil strah pred ovaduhom v svojih vrstah. Klepec je odganjal tlačane in tega izdajalca po naključju odkril. Brez milosti ga je treščil v deblo drevesa.
Čez par dni je Deseti brat z zvijačo izsilil od Štepiča obljubo, da ne bo nasprotoval poroki Janeza in Ančke. Ravno tedaj se je izkazalo, da je revica zbolela. Za prvo silo je Boštjan svetoval nekaj domačih zdravil in se ponudil iti v samostan po zdravnika. Spotoma je pri Trlepih Janezu obzirno sporočil slabo novico. V Stično je prispel hkrati s slom iz Žužemberka, ki je prinesel sporočilo o nedavnem napadu. Opat je želel izvedeti, kakšno je glede upora razpoloženje med njegovimi tlačani. Od Klepca je zato dobil zagotovilo, da bo v sili on branil samostan. Janez je bil tačas pri Ančkini postelji in obljubil romanje v Stično za njeno zdravje. S Štepičem sta se vzajemno tolažila. Žužemberški grof se je vrnil iz Ljubljane, kjer je pokopal soprogo. Izvedel je za napad in se želel srečati s sinom Boštjanom. Na Grundljevem se je nato odvil ganljiv prizor. Deseti brat je pojasnil okoliščine dogodka z Uskoki. Grof se je ves spremenil in opatu razodel svoj sklep, da bo sina priznal ter mu v užitek dodelil gradič Sotesko. Iz Ljubljane je prišel ukaz, naj začno zbirati vojake. Grof je ukazal prijeti klateže in še posebej Kabliča, ki je še vedno delal škodo v gozdu. Ujeli so ga iz zasede, ko je ravno napadel Boštjana. Ančkina bolezen se je še kar vlekla. Janez je poromal, ves obupan, zdaj še na Kum. Tu so se množično sešli kmečki uporniki in Tahijev vohun je tu umrl z raztreščeno lobanjo. Doma je čakalo mladeniča samo veselje: Ančka je že okrevala in opat ga kliče v samostan, da bi mu podelil svobodnjaške pravice. Tam so srečali Boštjana, tako gosposkega, da bi ga skoraj ne prepoznali. Na Radohovi domačiji je edina hči kazala zanimanje za Trlepovega Franceta.
Širile so se vesti o uporih. Gospod Boštjan je Klepca poslal branit samostan. Janeza bi zaradi ugleda Trlepovega rodu posavski uporniki radi imeli za vodjo. Tega ni utegnil takoj, ker ga »deseti brat« je zvabil s seboj v Ljubljano in mu med potovanjem razodel, da resno misli na poroko z Janezovo sestro Minko. V Ljubljani sta prisluhnila petju slavnega Gallusa. Janez se je potem v neki gostilni stepel s pijanim vojakom. Zdaj je bilo bolje, da se čimprej vrneta. Posavci so dohiteli Janeza, ko je od doma hitel samostanu na pomoč. Vzeli so ga medse in šli nad samostan. Janez je govoril v dobro samostanu. Tudi opat je nagovoril upornike in jih osramotil. Tako so šli divjat drugam in Janeza zvlekli s seboj. Upornike je na Ojstrici premagal in razgnal baron Šratenbah. Janez se je pravočasno osramočen umaknil zmedi. Novi maši Radohovega sina – patra Angelika je kmalu sledila Janezova poroka. Sicer skromno slavje (zaradi lakote) počastita z navzočnostjo opat in prior.
Zgodovinsko ozadje
Stiški samostan je v letih od 1566 do 1576 vodil opat Janez v težkih razmerah.. Zaradi zapovrstnih slabih letin (lakote), notranjih razprtij, prodiranja protestantizma ter grožnje kmečkih uporov samostan ni imel več trdne pozicije. Opat sam je bil zapleten v tožbo z grofom Lambergarjem. Kljub vsemu se samostanu od strani lastnih podložnikov tokrat ni zgodilo nič hudega, ker je v času lakote hranil potrebne in popuščal pri dajatvah.
Zorec je v ospredje postavil upor iz poletja v letu 1573, da ga je lahko postavil v zvezo z enako dejavnostjo pri Hrvatih. Ta kmečki upor je bil tudi najintenzivnejši. Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske priča o napadu nezakonskega sina Gregorja s tolpo Neapeljčanov na grad svojega očeta Jurija Turjaškega, grofa Žužemberškega. Napad se je v resnici zgodil leta 1559. Isti vir navaja zgodbo o nesrečni smrti Žužemberžanove žene v letu 1575. Na Grundljevem pa so v tem obdobju resnično bivali neki Semeniči.
Kasneje je Trlepa pri delu zmotil Jurij Slabe in ga prosil, če bi mu pomagal zbrati potnino za na Dunaj, kamor bi rad nesel pismo s pritožbo zoper graščaka s Soteske. Večino potrebnega denarja sta nabrala v žužemberški in soteški okolici, ker so grajski podložniki bolj razumeli Slabeta kot pa samostanski. Pismo, umotvor Vrbičevega gospoda, ju je pričakalo doma. Odločili so se poslati pismo s pošto. Slabe se je domislil tudi možnosti za svojo poroko s krčmarico na Pljuski. Trlepov Tone naj bi vzel njegovo sestro Polono za ženo, da bi najboljša kmetija pod gospostvom Soteske ne ostala brez gospodarja. Vprašanje je bilo le, če bo to Tonetu dovolil opat, ki sicer ni bil zoper Slabetovo srečo.
France je po opatovem obisku z novim upanjem zavil v Stično; Neži pa se še ni mudilo k poroki. Malo naj bi počakala, da bi Trlepov škandal potihnil. Užaljeni France se je sprl z njo in burno odšel. Doma mu je skušal oče dopovedati, da to ni nič hudega in on sam je razumel Nežino opazko. Neži je po Trlepovi napovedi res postalo hudo. V skrbi za njeno zdravje je šel njen oče k opatu s prošnjo za posredovanje. Po določeni meri odlašanja je Trlep opatu obljubil, da se bo potrudil s Francetom, če opat ugladi Tonetovo selitev na Slabetovo kmetijo.
Prior se je po obisku Ljubljane, kjer je srečal pri Blažu Kumerdeju še Linharta in Martina Kuralta, odločil zaprositi za razvezo od redovniških obljub. Precej mlajših menihov se je ravnalo po njem in to je hudo potlačilo že tako zaskrbljenega opata. France se je že toliko omehčal, da je poslal pevca Matevžka poizvedovat v Stično, kako in kaj. Ta je šel naravnost k Poberetu in Nežo povabil k nedeljski maši v Malem Gabru. To nedeljo so poslali k Slabetu Matevžka z novico o novih Soteščanovih muhah iz jeze zaradi pisma. France je pogrešil Nežo in jo sklenil obiskati. Na pol poti pa je že začel oklevati, raje je zavil v gostilno in naletel tam na Pobereta. Skupaj sta pila in Pobere ga je poprosil, naj ga pospremi domov. France se je še vedno kujal.
Jurij Slabe je z zamudo dospel do Trlepovih, kjer so sklenili podati pritožbo pri glavarju v Novem mestu. Trlep je ustavil poštno kočijo z Linhartom in Kuraltom, ki sta Slabeta rada vzela s seboj, ko sta slišala, po kaj gre v Novo mesto. Zdaj sta se France in Nace odpravila obvestit o tem Jurijevo sestro Polono. Le-to so dan za dnem nadlegovali zaradi bratove odsotnosti grajski biriči ter zdaj zgrabili Franceta in Naceta.
Z ječo so ju hoteli prisiliti, da bi izdala Jurijeve namene. Očeta je zanju po dveh dneh že močno skrbelo in po Matevžku je izvedel, da sta v ječi. O tem je sam poročal opatu, Tone in Janez pa sta obenem zbirala sosede, da bi šli reševat njuna brata. Slabe je tačas pri glavarju Blagaju s podkupnino dosegel, da je ta poslal sla posvarit graščaka s Soteske. Pot domov je deloma presedel na vozu. Po daljšem postanku v gostilni pa so njegove sopotnike – voznike iz zasede napadli razbojniki. Slabeta so vozniki z resno rano na glavi dostavili k Trlepu in obvestili o tem Pljuskarico. Ta je brž poslala po patra Tončka – samostanskega zdravnika in pohitela k ljubljenemu ranjencu.
Pri Soteščanu je glavarjev sel učinkovito opravil svojo nalogo, da je ta zato na skrivaj izpustil brata. Domov grede sta srečevala sosede, ki so se ju ravno namenili reševat s silo. Trlep se jim je zahvalil in jih odpravil domov. Sam je želel izvedeti, zakaj sta bila sploh zaprta. Soteščanu je bilo zdaj že vsega dovolj. Svojemu neupogljivemu tlačanu Slabetu je dovolil poroko, ker ga je imel že vrh glave. Ni se branil zamenjati ga s Tonetom, za katerega pokornost je jamčil njegov oče.
Doma so našli zaskrbljeno Pljuskarico in patra Tončka, ki jo je na vse načine skušal potolažiti glede Slabetovega zdravja. O nezgodi so sklenili obvestiti Polono. Končno sta čez kratek čas France in njegov oče zasnubila Poberetovo Nežo po predhodnem obisku pri opatu pl. Taufererju, ki je odobril vse zaželene poroke. S Trlepom sta se po novem prav imenitno razumela, saj je bilo tudi njemu žal za vse zamere. Oba je skrbela prihodnost. Kmalu za tem je neke noči Trlepa zbudil potres, ki je paničnim ljudem pomenil slabo znamenje. Nesreča je bila usodna za Matevžka, kateremu je ohromela leva roka. Njega in zapitega Vrbičevega gospoda so vzeli Trlepi pod streho. Kmalu je v Stični prihod gosposke kočije s spremstvom povzročil preplah. Cesarski komisar je prišel razpustit samostan.
Zbiranje tlačanov je naraslo v upor, ker so se vsi bali možnosti nastopa novega graščaka. Opat je vplival na Trlepa, da je dosegel pomiritev strasti. Ko je komisija zaključila s popisom samostanskih dobrin, so morali menihi proč.
Zgodovinsko ozadje
Pisatelj v zadnji povesti o belih menihih uporabi dejstvo, da je bil v dobi vladanja cesarja Jožefa II Stiški samostan kot mnogi drugi razpuščen. Svojo vlogo verskega, gospodarskega in kulturnega središča v pokrajini je samostan že odigral, v preteklosti so pridobila veljavo mesta. Vrsta slabih gospodarjev in vmešavanje absolutne države v vodstvo sta že pred nastopom 18. stoletja ohromila moč Stične.
Razpustitveni dekret za Stično je stopil v veljavo 4. oktobra 1784. Krivdo za neugodno dokončno odločitev naj bi nosil prior Ignacij Fabiani, ki je menda očrnil prizadevanja svojega opata pri pristojnih vzvodih oblasti. Sum je še povečal, ko je že pred razpustitvijo stopil iz reda. Zadnji opat pred razpustom je bil v Stiškem samostanu baron Franc Ksaver Tauferer od leta 1764. Njegova rodbina je imela svoja posestva v okolici Višnje Gore. Bil je menda zelo izobražen in se mu pripisuje priredbo katekizma v slovenski jezik. Zaporedje dogodkov je Zorec povzel po Pesmi od stiških menihov. Posamezne kitice je nekaterim poglavjem dodal kot moto. Pesem je lahko poznal, saj je izšla 1882 v Ljubljanskem zvonu. V povest je vtkal tudi kratki pojavitvi razsvetljencev: Linharta, Kuralta ter Kumerdeja.