Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

7. KONSTELACIJA OSEB

Že zgoraj – v vsebinskih obnovah se na splošno da razbrati, kakšna so razmerja med osebami, ki z govorom in dejanji vplivajo na dogajanje v povesti. Zato bom samo še poudarila nekatere lastnosti osrednjih protagonistov in njihovih nasprotnikov, kateri po moji oceni vplivajo na potek dogodkov v povestih.

7. 1 Samo omenjene osebe

Če ne upoštevam Ogrov, kot splošne nevarnosti, sem naštela v prvi povesti omenjenih 17 posameznikov in 11 skupin oseb.

Stiški svobodnjak	OMENJENE OSEBE	VSOTA
Svobodnjak	je bil Trlepov izobčeni ded;	posameznik;
Tlačani	Trlepovi hlapci in dekle; tlačanka, kateri je Trlep pohabil moža; skupina Krajinčanov, Stičani, Gabrovci, Martin Petan ter družina Primoža s Sel;	5 skupin in 2 posameznika;
Samostanski prebivalci	brata: kuhar in vratar, pater ceremoniar, stiški šolarji; pleterski prior Gregor in tamkajšnji oskrbnik;	5 posameznikov in 1 skupina;
Plemiči	cesarski glavar Viljem Turjaški, Andrej Baumkircher, ponunjena Adelina sestra Matilda, Trojan in Konrad Turjaška ter Šumbrežanova hči, omožena z graščakom na Grumlovem;	6 posameznikov;
Služabniki	hlapci s Šumbrega, dekla Lenka, krščenice, biriči, opatov sel in birič s Svibnega, ki ga je ubila nerodna Urša;	3 posamezniki in 3 skupine;
Udeleženci sejma	šentviški obrtniki; glumači, piskači, vrvohodka, morska deklica ter vedeževalka.	3 skupine in 3 posameznice.

Če prezrem večkrat omenjene Turke, je v drugi povesti omenjenih 20 posameznikov in 12 skupin oseb.

Stiški tlačan	OMENJENE OSEBE	VSOTA
Tlačani	udeleženci shoda v Mirenški jami, neki Gomilar, Trlepova Rezika in Tone, Boštjanova mati Lucija in njen oče Ščitnik, Ilija Gregorič (hrvaški kmečki starešina), uporniki iz Rajhenburga, Sevnice, Boštanja, Radeč, s Planine in Podčetrtka, Tlačani iz Martinje vasi in med njimi privlačna Jera, pokojna Klepčeva žena, vešči: iz Soteske in Primskovega, žužemberški tlačani ter božjepotni vojvoda;	8 skupin in 11 posameznikov;
Plemiči (knezi) in prelati	cesar Maksimilijan II., deželni glavar Herbart Turjaški, pokojni dunajski škof Jurij Sladkonja, deželni profos Maas, grozni Ferenc Tahi in baron Feliks Šratenbah;	6 posameznikov;
Služabniki (najemniki)	zoper uporne kmete najeti Uskoki; spremstvo žužemberškega grofa, ubiti Turnov valpet Gregor ter molčeči Uskok Vaso;	2 skupini in 2 posameznika;
Redovniki	novoverca: patra Blaž in Tomaž, frančiškani v Ljubljani ter onečaščene dominikanke v Studenicah;	2 posameznika in 2 skupini;
Posebnost	pojav pravdača in znamenitega Gallusa.	2 posameznika.

V tretji povesti ločimo dve skupini Uskokov: zgoraj omenjene vojaške najemnike in v govoru udeleženo roparsko skupino. Dvomim, da gre za ene in iste. Sicer pa naraste število oseb na 23 posameznikov in 12 skupin.

Izgnani menihi	OMENJENE OSEBE	VSOTA
Tlačani	kmet Praznik, Trlepova dekla Franca in njen ženin, Nograškov Marko z očetom, Pljuskaričin pastirček, stiški, soteški in žužemberški tlačani, Trebanjci ter krdelo Žubinčanov in Temeničanov;	6 posameznikov in 5 skupin;
Redovniki in kleriki	cistercijana: pokojni pater Celestin in spovednik – pater Pavel; šentviški župnik Ignacij Sebastjan Kralj; frančiškana: novomeški gimnazijski prefekt in kaznovani Franc Ksaverij Paradajzar;	5 posameznikov;
Vladarji in prelati	cesarica Marija Terezija in njen naslednik Jožef II., škofa: pokojni janzenist Herberštajn ter »razsvetljeni« Brigido, dunajski kardinal Hercan, novomeški prošt Jebačin in pobožna vojvodinja Virida;	6 posameznikov;
Državni in graščinski uslužbenci	poštar Fedran s hlapci, komisarjevi pomočniki in biriči, proštov oskrbnik Pugelj ter soteški hlapci;	2 posameznika in 3 skupine;
Učenjaki	zdravnik Marko Gerbec; slovničarja: oče Marko Pohlin in germanist Ivan Žiga Popovič, stiški kronist pater Pavel Pucelj;	4 posamezniki;
Dijaki	razburjeni gimnazijski dijaki, med njimi Jenič in omenja se njegova lepa sestra.	skupina in 2 posameznika.

Tokrat sem naštela 26 omenjenih posameznikov in 9 skupin oseb. Sicer pa se v vseh štirih povestih o belih menihih vedno omenja 4 skupine: tlačane in služabnike plemičev, plemiče ter redovnike oz. klerike.

7. 2 Osebe v Belih menihih

Pripoved začne in konča Zorec s svobodnjakom Trlepom, ki je v začetku nasprotnik vsakršni gosposki. Nasprotuje tudi gradnji samostana, ker v njem vidi konkurenčnega posestnika. Manj srečni tlačani v njem vidijo vzor uspešnega in uglednega moža in mu na tihem celo zavidajo. Za vzor si ga je vzel mladi, simpatično predstavljeni Hotimir, kateremu na poti do sreče z izvoljenko Živko stoji grajsko okolje: ne samo zdolgočasena gospoda Majnhalm in Henrik, pač pa tudi zoprni Zlebor in preračunljivi valpet Hartvik. Oviro za grajsko samopašnost pomeni prihod cistercijanov v Stično, česar se Višnjana zavedata.

Beli menihi si hitro pridobijo spoštovanje in zaupanje, njihova dejavnost duhovno prerodi grajskega hlapca Somraka. Kakor za mlada tlačana sprva kaže slabo, pa že napad na potujoče trgovce začne spreminjati razmerja moči. Vest o izgredu pride na uho Višnjanom nenaklonjenega Urha Ljubljanskega, namestnika deželnega glavarja. Sedaj je Majnhalm odvisen od dobre volje svoje pobožne sestre Eme, ki prisluhne tožbam obupanega Hotimira. Za bratov zagovor pred Emi naklonjenim Urhom izsili prihod Živke v njeno službo. Živka je tako začasno deležna varnosti in zanimivosti potovanja v Ljubljano in še dlje.

Že tačas se začne neverjetna preobrazba robatega Majnhama, povzročena z njegovim srečanjem z Zofijo Ostrovrško. Henrik okreva za nevarno rano in se druži s patrom Konradom, Ditrik pa je ves čas na Šumbregu in dvori tamkajšnji gospodični. Trlep se počasi sprijazni s soseščino z menihi, ko se ti izkažejo kot umni kmetovalci in tudi dobri delodajalci. V deželo prihajajo vznemirljive vesti o Ogrih, ki silijo čez mejo. Nove okoliščine začne izrabljati zamerljivi Hartvik, ki v Majnhalmovi odsotnosti nadleguje tlačane in se spotakne ob Trlepa. Ta se dobro zaveda svojih pravic in zagrozi Majnhalmu s tožbo. To bi zelo ustrezalo Urhu v Ljubljani, ki vidi v Višnjanu tekmeca pri gospodični Ostrovrški. Dogodke usodno pospeši zunanja nevarnost – Ogri, ki razreši vse prejšnje konfrontacije.

Hartvika po pravici zadene smrt po sovražnem Ogru, Hotimir se izkaže junaka, ko reši sicer nepriljubljenega Majnhalma in se potem znajde, presrečen, skoraj v nebesih. Trlep je priča izpolnitvi njegovih sanj. Tudi Majnhalmu se hkrati z Ditrikom nasmehne sreča v ljubezni, njemu samemu pa še zraste ugled med plemiči in Urh mora odstopiti od kazni zanj.

Posebnost je tukaj pojava velikanov: nekaj zaleže že zidar Mihael, ki ga posvoji Rodanina družina. Njeni sedmeri sinovi zbujajo strah celo pri graščakih in ranjeni trgovec Krištof Planina si ne bi mogel najti boljšega zatočišča od njihove moči. Opat Vincencij se izkaže kot dober pastir ljudstvu in mora krotiti pretirano strogost patra Heranda ter omejevati samovoljo čedadskega stavbenika.

7. 3 Osebe v Stiškem svobodnjaku

Tukaj je predstavil avtor 7 družbenih slojev, v katere sodi 31 posameznikov z osebnimi imeni ter 8 posameznikov in 6 skupin s skupnimi oz. občimi imeni. Turki se v primerjavi z Ogri iz prve povesti izkažejo za veliko bolj dejavne in s tem tudi nevarne. Samostanski pripadniki so številčnejši, saj avtor vključi še dogajanje izven Stiškega samostana: dogajanje v Mekinjah ter spor med Kostanjevico in Pleterjem.

Ugledni Trlep ima v začetku pripovedi za sovražnika svoje sreče hudo bolezen žene Katarine, ki je, kakor si sam očita, kazen za moralni spodrsljaj v njegovi mladosti. Zgolj iz predsodkov ne zaupa žene takoj v roke patra Lavrencija, katerega pokliče mnogo prepozno. Povrhu tega se s tem zameri še vešči s Primskovega. Nekega pomladnega večera odslovi svojeglavo in nespoštljivo deklo Marjano, ki kasneje sodeluje s šumbreškim valptom in tako škoduje Primožu s Sel. Vemo namreč, da je sprožil spor graščaka s Šumbrega za tlačanko Lizo, ki sta jo ogrožala valpet in njegova zaveznica – graščakinja Ana. Slednjo sovraži svak, gospod Ambrož, ki se iz kljubovanja odloči ugrabiti Lizo in jo dostaviti na Trlepovino. Z orjakom Kopičem jo iztrgata iz valptovih rok. Protesti naščuvanega Šumbrežana so pri opatu naleteli na gluha ušesa.

Graščakinja ni mirovala in je posredno zakrivila valptov pristanek v ječi. Omenjeni se je tam prelevil v zaveznika tlačanov in pozneje tudi preseneti samega Trlepa z obvestilom o nakanah Šumbrežanov. Šlo je namreč za njive na Medvedjeku, ki jih je opat ponudil Gabrovcem, Ivan Šumbreški pa je le-te pri delu oviral in sprožil incident, ki bi ga kmalu napravil za izobčenca. Opat bi ga z vso pravico smel kaznovati, a je na prošnjo žužemberškega grofa Pankracija Turjaškega pristal na odškodnino in javno pokoro. Po smrti Katarine se Trlep nagiba k pridni in lepi Lizi, ki za to niti ne ostane neobčutljiva. Le Trlepova mati doseže, da se sin končno odloči za Radohovo Marušo. Še pred tem pa silni Kopič skoraj obupa, ker se izjalovi njegova snubitev nerodne Urše. Vso zmedo poveča in tudi razreši turška nevarnost. Gabrovski ogledniki še pravočasno uidejo množinam Turkov s Kopičevo pomočjo. Z novicami jih prehiti Lizin pogrešani oče Damijan a vse to premalo presuni opata, da bi poiskal varno zatočišče. Njega samega reši gospod Ambrož z nekaterimi menihi. Njegova pekoča vest deloma vpliva na novo srečo Kopiča z Lizo ter nerodne Urše s turškim ujetnikom.

Usoda gospodične Adele je ostala nejasna; zmedeno deluje v svojih hotenjih. Tako je sklepal tudi nepogrešljivi pater zdravnik Lavrencij. Če se dotaknemo še enkrat Ambroža, je ta (na jezo svoje svakinje) postal samostanski oskrbnik in v tej službi zmanjšal škodo samostana.

7. 4 Osebe v Stiškem tlačanu

Iz sedmih družbenih slojev izhaja tokrat 45 posameznikov z osebnimi imeni ter 10 posameznikov in 4 skupine oseb s skupnimi oz. občimi imeni. V tretji povesti zasledimo največje število oseb z lastnimi imeni v vsej trilogiji. To je zdaj zadnja povest, ki še vključuje bajna bitja. Na kratko smo priča pojavitvi luteranskega pridigarja Krištofa Slivnika ob omembi smrti Ane z Žužemberka. Kakega posebnega vpliva dejstvo o reformaciji na razplet Zorčevo povest ni imelo.

Trlepovi so že v drugi generaciji tlačani in sprva kaže, da bo to oviralo mladega Janeza, če bi se hotel oženiti s svobodnjaško Štepičevo Ančko. Ostareli Trlep je obremenjen z boleznijo in vsi skupaj še z lakoto. Vročekrvni Janez bi bil od začetka pripravljen upirati se in zato ga zelo zanima početje hrvaških agitatorjev za upor. Na shodu v Mirenški jami nastopi »deseti brat« in modruje o smiselnosti upora. Upravičeno se posmehuje nekaterim posameznikom. Iz poznavanja ljudi ima grenke izkušnje. Vseeno se odloči delovati v dobro tistih, ki se sami ne znajdejo. To se obnese pri Janezu, s katerim postaneta prijatelja, ne pa tudi pri nehvaležnem Kabliču. V dobro tega se je soočil s svojim jezljivim nezakonskim očetom. Grof z Žužemberka izgubi ljubljeno ženo in v tem vidi izpolnitev Boštjanovega svarila o nesreči. To in obvestilo o napadu Uskokov na grad mu da misliti: popolnoma se spremeni v odnosu do najdenega sina. Zanj gmotno poskrbi in tudi načrtuje poroko z bogato dedinjo.

Če se znova ozremo k Janezu, je ena ovira v ljubezni zamenjala drugo. Ančka težko zboli in Janez se s svojim vedenjem uspe prikupiti bodočemu tastu. Ko za dekletovo zdravje roma na Kum, pridobi v senci očetovega ugleda status vodje upornih Posavcev. Doma izve dobre novice: nevesta mu ozdravi in opat Janez ga osvobodi tlačanstva. V Ljubljani se izkaže v možatosti. Ga pa potem popari klavrn zaključek upora na Ojstrici in se previdno izmuzne. Njegova poroka sproži še druge. Nakazana je Boštjanova z Janezovo sestro Minko, za katero naj bi srečni svobodnjak posredoval. Zorec v povest vključi bajno močnega in dobrodušnega Petra Klepca, ki ga v povesti kazi naivna vera v čarovnice in moč urokov. Zanimiv pojav je tudi gospod Semenič – dober Boštjanov prijatelj, ki ga zanima ljudsko slovstvo.

7. 5 Osebe v Izgnanih menihih

V zadnji povesti se opazno zmanjša število poimenovanih plemičev. Po moje je to zato, ker so postali manj pomembni zaradi reform cesarja Jožefa II. Prav tako majhen vpliv na končni razplet povesti imajo graščinski uslužbenci.

V zadnji povesti prvič ni nihče izmed njih imenovan z osebnim imenom. Pojavitev velikanov zamenjata: veseljak Matevžek in boemski izobraženec Vrbičev gospod; moč prvega je v veseli naravi in prebrisanosti, drugoimenovani pa z znanjem posredno nagaja mogočnikom.

Trlep je vsaj v začetku povesti zaradi moralno vprašljivega vedenja v opoziciji s samostanom, ker si ne pusti posegati v zasebne zadeve. Samo tedaj si želi razpusta v upanju, da si pridobi kaj zemlje. Ves čas ima, naj stori karkoli že, podporo v sinovih; prav France pa kmalu postane žrtev svojega trmastega ponosa in na drugi strani ljubezenskega hrepenenja. Ko opat že popusti z dovoljenjem za poroko se Neži po nerodnosti zareče žaljiva opazka, ki ju za dolgo časa loči. Sam Trlep zdaj uvidi posledice svoje zmote in poskuša pomiriti užaljenega sina. Na drugi strani se pojavlja samozavestni Jurij Slabe, ki je ves čas v konfliktu z graščakom iz Soteske. Zoper njega bi si upal celo pred cesarja. Pomagalo je pa že podkupiti okrožnega glavarja – grofa Blagaja, ki je poslal na grad in v okolico sla z nalogo, da prisluhne pritožbam tlačanov. Toda ravno podkupovanje se zdi Slabetu prezira vredno. S pomočjo Trlepa le doseže Soteščanovo spoštovanje reformiranih postav. Opat Tauferer je zaradi grožnje obstoju samostana izgubil precej dobrodejnega vpliva na plemenitaše, kakršnega so imeli predhodniki. Tako se je soteški graščak le požvižgal na njegove pozive, da izpusti ujeta Trlepova sinova: Franceta in Naceta. Predstojniku torej preostane le vdanost v božjo voljo in tolaženje starejših menihov, ki jih bo razpust prizadel najhuje. Prior Fabiani pa niti ne počaka dejanske razpustitve in odide svojim ambicijam naproti ter da slab zgled mlajšim, utesnjenim menihom. Žaljivo deluje komisar Buzet, ki po sebi sodi menihe, češ da bi prav radi utajili samostansko imetje. Da ne dela usluge stiškim tlačanom, sprevidi, ko grozi upor zoper morebitnega novega graščaka. Med seboj ljudi povezuje dobrovoljni drobni Matevžek, ki prenaša novice. Na strani tlačanov je zapiti Vrbičev gospod, ki tlačanom pomaga s pismenimi izdelki. Ne moremo niti mimo pojava slovenskih razsvetljencev: Blaža Kumerdeja, Martina Kuralta in Antona Tomaža Linharta, katerih nazore razberemo iz njihovih razgovorov.

V vseh povestih opažam prisotnost (v večji ali manjši meri) 4 glavnih skupin oz. družbenih slojev. Potrjujem prisotnost tlačanov, svobodnjakov, cerkvene ter svetne gosposke. Menihi so skozi osebnost patrov zdravnikov predstavljeni nasploh simpatično.

Slabo avtorjevo poznavanje miselnosti plemičev pa le-te praviloma riše s črno barvo z redkimi izjemami ali pa duševnimi preobrati iz absolutno zlih osebnosti v povsem pozitivne. Govoreči posamezniki praviloma nastopajo z lastnim imenom. Vse povesti se začnejo dogajati s pojavitvijo Trlepa, ki druži tetralogijo v primerjavo z domačijsko povestjo Domačija ob Temenici. V prvih dveh povestih se ta predstavlja kot ugleden svobodnjak, v zadnjih dveh pa kot skrben in dobrohoten oče številnih otrok (in tu kljub tlačanstvu ohranja določen ponos).

8. PRIMERJAVA ZGODOVINSKE TETRALOGIJE Z DOMAČIJSKO POVESTJO »DOMAČIJA OB TEMENICI«

PRIMERJAVA	Beli menihi (Stiški svobodnjak)	Domačija ob Temenici
Pojava Trlepa – z njo avtor vstopa v oba žanra;	Status svobodnjaka in z njim povezanega ugleda Trlepa dviga visoko nad manj srečne tlačane.	Trlep je tu z umnim gospodarjenjem posestnik zavidanja vredne posesti. Zviška gleda na bajtarje ipd.
Problematika nasledstva	Nasledstvo je začasno ogroženo v Stiškem svobodnjaku, ko Trlepu prva žena ne more dati sinu.	Trlepov sin Janez je šel iskat srečo v Ameriko in se ni vrnil, ko je oče to želel. Tudi njegova ženitev je očeta potrla.
Izguba zemlje	Trlep se mora najprej sprijazniti z dejstvom, da Majnhalm podari tri zaželene posesti samostanu.	Hči in dedinja Marička možu na ljubo proda rojstno domačijo.
»Izguba zemlje«	Trlepovo bolezen je valpet izrabil, da si je upal odrezati tri brazde svobodnjakove njive na meji.	Prodajo je sprožilo Trlepovo vmešavanje v zetovo delo. Posest pride v roke slabega gospodarja.
Končni razplet	Tožbo zoper grad utiša nevarnost ogrskega vpada. Sam Trlep se pa sprijazni s soseščino menihov, pri katerih ga navdušuje njihovo umno gospodarjenje.	Novinec na Trlepovini se zadolži že pri samem nakupu posesti in kasneje še bolj. Iz strahu pred dražbo je na tihem prodal posest ravno Trlepovemu Janezu, ki se je še pravi čas vrnil v domače kraje.

V obeh žanrih je možno zaslediti množico ganljivih izjav v odnosu do rodne grude in njene rodovitnosti. Tako najprej v Belih menihih sam Trlep spreminja svoje vrednotenje meniškega ravnanja z zemljo: »Globoko orjejo ... Znajo, o, znajo – kdo bi si bil mislil? Glej, in široke kraje delajo ... pametno, prebito pametno ... Naše njive so pa v samih razorih ... « (117/118). Dalje: »Saj res niso napačni ljudje; vedó, kaj je zemlja, ljubijo jo« (118)
Hotimir se odpove selitvi na meniško posest: »Kako bi šel z zemlje, ki jo ljubi moj oče in ki ji je služil ves naš rod?« (124).
Trlep pripoveduje kmalu zatem Hotimiru, zakaj spreminja prvotno mnenje o menihih. »Glej, po pravici ti povem, da so mi tile menihi že močno všeč. [...] Ker zemljo ljubijo, vidiš, [...] In kako ti kmetujejo! Skrivaj hodim na meniško polje in se učim, ni me sram povedati« (149). Henrik zavrne Brezovška v pritožbi zoper Hartvika: »Kako pa je s tistimi brazdami, ne morem reči še nič; vem samo, da je Trlep zmerom lačen zemlje. Najbrž je že vsa ta leta po malem silil čez mejo, Hartvik pa je opazil šele zdaj ... O, kar tiho naj bo, predobro ga poznamo, lakotnika!« (149).
Trlep trdi: »Ko kmet hodi takole po polju, se mu srce odpira na stežaj in se veseli svoje blagoslovljene lasti. Gorje pa se mu je, če priroda nagaja s sušo ali z točo!« (157); in pristavi: »Priroda se ga spet usmili, rane se zacelijo, nič mu ne more oskruniti te ljubezni« (157).
Slednjič še ugotovi razliko med graščinami in samostanom: »Grajski, čeprav so zemlji mogočni gospodarji, jo marajo le, kolikor jim vrže tlačanskih davščin; [...] – zdajci pa pridejo tile menihi, možje, učeni za ta in oni svet, ki so takisto mogočna gosposka, pa ti vendar bolj ko jaz sam poznajo mojo, našo zemljo, jo ljubijo in ji strežejo, kakor nihče med nami ne ... ! In niti ni njih rodna, domača zemlja ... !« (158).

V Domačiji ob Temenici je gospodar Trlepovine ponosen na svoje dosežke: »In tistale bela lisa sredi velikega vrta, tista mogočna hiša, gledajoča po polju in travnikih Temenici in tja v hoste, je ponosna Trlepovina« (7).
Vse to bi potrebovalo gospodarja in njegove krvi. Zato mora obžalovati odsotnost sina. »Ko je bil sin Janez star devetnajst let se je izpeljal iz očetovega gnezda in jo potegnil v Ameriko, da bi se umeknil trdemu in sitnemu očetu« (9).
Marička se po prepisu posesti nanjo odloči za možitev. »A ko se je oglasil Kraševčev Nace [...], ji je srce zakoprnelo. [...] On ji je bil že dolgo všeč. Rada ga je videla, ker je bil delaven in resen, da so ga vsi radi imeli« (21).
Stvari se zapletejo, ko se Trlep vtakne že tudi v zetovo rojstno domačijo. Sledi hud spor med njima. Marička na Nacetovo prigovarjanje s težkim srcem pristane na prodajo svojega posestva. Trlepa tolaži dejstvo, da ima možnost vsaj nekje gospodariti. »Tisti, ki so mislili, da vse vedo, niso bili iznenadeni. Saj so slutili, da sta vdova Goršela in Trlep, ki je več let imel bolehno ženo, obnavljala, kolikor je bilo prav, ljubezen iz mladih let še, ko je Trlepka živela. [...] Zdaj, ob ženitvi, so ju gledali izpod klobuka in obrekovali« (33).

Omenila sem že, da se pokaže v zapravljivosti in nevestnem gospodarjenju novinca na Trlepovini, možnost ponovne pridobitve posesti, če bi hotel Kraševčev Nace pritisniti na dolžnika. Ta bi to storil le v prid svaka, ki je naznanil svojo skorajšnjo vrnitev v domovino. Na nasvet soseda se obupani dolžnik sam obrne na Janeza in mu proda domačijo.
Sinova vrnitev prerodi očeta, ki ga že lep čas lomi kes zaradi nastalih razmer. »Trlepi, pravi Trlepi se bodo spet rodili iz tebe, [...] o prelepa, preljuba zemljica naša ... !« (110).

Janez se izkaže z izkušenostjo. »Janez je po dogovoru s sosedi [...] zaokrožil in zložil polje, travnike in hosto in je zagospdaril veleveliki, prenovljeni, v bridkosti in ponižanju prestrašeni in poveličani Trlepovini ... « (112).

9. POVZETEK KRITIŠKIH ODMEVOV NA TETRALOGIJO

Povsem razumljivo se je tako pozitivna kot negativna kritika dotaknila v največji meri prve izmed štirih povesti. Pohvalno so se na mohorjansko povest odzvali seveda katoliški publicisti v Mladiki ter Domu in svetu. Nasprotno pa v liberalnem Ljubljanskem zvonu, Stanko Janež očita povesti, da ne drži zrcala sodobnim težnjam in stremljenjem. Povest je po njegovem sama sebi namen. Hkrati s povzetkom vsebinskih slabosti opozori na neprimernost dvogovorne kompozicije besedila ter slabo poznavanje človeške duševnosti. Svojo kritiko je Janež končal z ugotovitvijo, da je povest družabno reakcionarna in času nedorasla. Ostale tri povesti so v liberalnem časopisju sploh prezrli.

Čisto drugače se v reviji Življenje in svet o Zorcu zvesto oglaša njegov prijatelj Anton Debeljak. Ta v posebnem članku pohvali Zorčev pripovedni jezik.

Ugotavlja, da je v povesti aktualizirano ekspresivno besedišče iz Pleteršnikovega slovarja in posrečeno vpleteno v besedilo. Pogreša le pojasnilo o tem, kako neki so se tuji menihi tako zlahka sporazumevali z domačini. Istega leta v novem članku pohvali živost dogajanja v povesti. Omeni Zorčevo bivanje v samostanu, z namenom čim bolj verno opisati resnične dogodke. V enakem stilu se oglasi tudi pri 2. in 3. izdani povesti, zgolj informativno pa se oglasi ob zadnji.

Verjetno je Viktor Smolej tisti, ki v Mladiki primerja Bele menihe s Stiškim svobodnjakom po ustreznosti žanru. Oboje pa še z Domačijo ob Temenici. Podobnosti opazi v konstelaciji oseb. Zgodovinski povesti po njegovem nimata nekega osrednjega dogajalnega vrha, pač pa se drobita v množico zanimivih vzporednih dogodkov. Jan Plestenjak v isti reviji leto kasneje oceni Stiškega tlačana. Opozori na hvalnice menihom, povest vsebinsko obnovi in označi Zorca za ljudskega pisca z močno moralno spodbudo za sodobni čas. Viktor Smolej se spet ustavi ob zadnji povesti. Opaža podobnost s prejšnjimi povestmi po kompoziciji. Čas Zorec sicer točno podaja in dobro zadene tudi miselnost opisanega časa v zadnji povesti. Podvomi pa v umestnost dvogovorov, ki skoraj nadomestijo opise dogodkov. Jezik je tudi tokrat bogat.

V Domu in svetu je o Belih menihih pisal najprej Jakob Šolar in pohvalil poskus vživetja v čas 12. stoletja. Boljše kot grajsko okolje je po njegovi oceni avtor opisal kmete. Vseeno se pogreša neka osrednja napetost, ki naj bi nekje v pripovedi dosegla svoj vrh. Pohvali pa piščevo jezikovno skrb. Prav tam je po treh letih izšla skupna ocena Stiškega svobodnjaka in Stiškega tlačana, ki jo je podal Jožef Šilc. Podobno kot vsi drugi kritiki se dotakne vsebine in obširneje pripovednega jezika. Ugotavlja, da od epike teži avtor k nizanju impresij, kar že nekoliko spominja na dramatiko.

10. SKLEP

Po večkratnem branju Belih menihov sem se pripravljena strinjati s kritiki, ki očitajo Zorcu, da je zašel v ponavljanje za samim seboj. Kompozicijske paralelizme, opažene v snovi, sem zgoraj že naštela. Ker se Zorec izgublja v množici dogodkov, sem bila večkrat v zadregi pri obnavljanju posameznih zgodb. Le malo oseb in pripovednih scen je bilo mogoče izpustiti, da ne bi izgubila rdeče niti. Iz podatkov o zgodovini Stiškega samostana je avtor izbral take, s kakršnimi je lahko slikal njegovo zgodovino enostransko v lepi luči. Dopustil je skoraj neverjetne preobrate v miselnosti in delovanju protagonistov iz grajskega okolja: vzemimo čudežno spreobrnitev Majnhalma v prvi povesti in v predzadnji žužemberškega grofa, ki sina iz socialnega obrobja naredi za graščaka. Tudi opate so prikazani skoraj idealni.Tu izkazuje Zorec slabo poznavanje človeške duševnosti. Ženske protagonistke praviloma zapostavlja kot vršilke dejanj, čeprav nekje priznava, da ženske lahko veliko pripomorejo k dobremu.

Kljub vsem slabostim je niz zgodovinskih povesti zbujal zanimanje široke množice bralcev zaradi predstavitve zanimive snovi in velike naklade. Povesti so namreč po snovi, obsegu in vzgojnosti ustrezale zahtevam po izvirni slovenski povesti, kakršne je v zbirki Slovenske večernice izdajala Mohorjeva družba. Svojo popularnost so Beli menihi pridobili ravno zaradi take izdaje. Sama sem brala povesti v ponatisu iz leta 1991, ki je posledica zanimanja za povest v novejšem času. Ponatis je bil smiseln zaradi povpraševanja po tovrstnem gradivu. Je tudi dostopnejši, saj se nahaja v splošnih knjižnicah.

Sicer se od originala v svojem vsebinskem obsegu ponatis ne razlikuje. Drugačen, tj. modernejši je tisk in opazila sem pravopisno popravo besedila, pri čemer je ostala nedotaknjena eskpresivnost besedil.

Naj dodam le še to, da sem bila po prvem branju povesti precej presenečena nad podatkom iz biografije, ki govori o težavah v novomeški gimnaziji zaradi Zorčevega mladostnega protiverskega nazora. Sprememba mladostnega nazora je najbrž pogojevala tudi avtorjevo dopuščanje duševnih preobratov njegovih protagonistov ali pa na drugi strani Zorca oddaljila od objav v tedaj elitnem Ljubljanskem zvonu in s tem mogoče tudi povzročila skromno omembo v literarni zgodovini.

11. VIRI IN LITERATURA

Opombe

¹ (Hladnik 1983: 66–74).

² (Hladnik 1994: 150).

³ (Hladnik 1991: 177–183).

Stran je po predlogi Damjane Godec postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/godec_damjana/godec_3.html

Število obiskov: