|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Prerokbe zoré. Šestindvajsetega julija 1914 izbruhne svetovna vojna. Župan v Sori na Gorenjskem da objaviti novico župniku, ki jo pri maši oznani ljudem. Razglas kliče v vojsko vse moške do dvainštiridesetega leta. Ljudje govorijo, da se je izpolnilo prerokovanje svete Šembilje. Blaž Jančar, trden gospodar, se po maši vrne domov in ga že skrbi za ženo, ki bo doma ostala z nepreskrbljenimi otroki. Ko družini pove novico, vsi izbruhnejo v jok. Isto se dogaja po vseh domovih, kjer imajo bodoče vojake. Vsi so prestrašeni, hodijo v cerkev in s čudnim občutkom čakajo odhod moških na vojsko.
Boji. Jančar odhaja na vojno. Žena Franca ostane sama s šestimi otroki in domačijo, ki je sedaj brez gospodarja. Doma ostane tudi Maticev France, premožen in neoženjen posestnik. Skuša se zbližati z Jančarico, ker upa, da bo postala njegova žena, če se mož ne bo vrnil z vojske. Nekoč je nila njegovo dekle, a se je poročila z Jančarjem, ker sam ni imel dovolj poguma, da bi jo zasnubil. Franci pomaga pri delu in poskuša od nje dobiti zagotovilo, da bo postala njegova, če Jančar pade, a Franca ga vsakič odkloni. Sicer že omahuje, toda ko izve, da ji je mož padel, jo peče vest in ga napodi. Naposled prejme moževo pismo iz ruskega ujetništva in izve, da je še živ. Dekla Jera pri Maticevih je zaradi Jančarice ljubosumna, toži Matica pri njegovi pobožni sestri Lojzi in pri župniku ter trosi po vasi zle govorice. Matic zve za njeno spletkarjenje in jo napodi iz hiše. Vzame pa na dom Golobovo Francko, hčer premožnega kmeta; ta je morala od doma, ker njena ljubezen do Gorjančevega Matije, ki je tudi odšel na vojsko, ni ostala brez posledic (Francka je zanosila). Matija na vojski pade, Matic pa spozna, da pri Jančarici ne bo uspeha, zato vzame Francko za ženo in s tem zabriše sramoto njenih staršev. Oče padlega Matije ji da sinovo doto in tako bi Matic srečno živel. Toda Italijani napovejo Avstriji vojno, in tudi Matic mora v vojsko. Tako vojna ponovno (kot na začetku) razdere srečno življenje.
Kronika gospoda Urbana. Zgodba je zaradi cenzure postavljena v leto 1813, v dobo Ilirskih provinc, ko Francozi odhajajo. Župnik Urban piše dnevnik, v katerega vpleta svoja razmišljanja o vojni, ki prinaša človeštvu samo zlo. Ljudje mu tožijo, kako se vojska grdo obnaša, krade, posiljuje, ženske se prodajajo za hrano.
Slike brez okvira so štiri črtice: Spoznanje, Golobova njiva, V stiskah in Tanki vriski, ki govorijo o otopelosti, razočaranju, stiskah, žalosti, jezi ljudi. Golobova njiva snovno nadaljuje Kroniko gospoda Urbana, dogodki pa se vršijo med prvo svetovno vojno. Pet vojakov prijezdi na Golobov travnik in zahteva prostor za dvesto konj. Tudi po vasi si jemljejo vse, kar jim pride pod roko. Kmet je jezen, ob njihovem odhodu pa mu ostane le še razrita površina.
Polom. Konec vojne, vojska se vrača domov. Ljudje so zmedeni, brez pravih občutkov, dvomijo. Povsod samo še grabijo hrano in blago, vse je kaos. Čutijo konec starega sveta, a ne najdejo začetka novega.
Mlado in neizkušeno, a narodno zavedno dekle, Kastelka, se je na željo staršev iz rodne Kranjske preselila na kmetijo v naselje Konjska reber na Štajerskem. Spočetka je bil mož z njo dober, kmalu pa je začel popivati in zapravljati z nemškimi uradniki. Nemškutarski trgovec Petschnig mu je prodal delnice usnjarske tovarne. Ko Kastelec umre, Kastelka ostane v dolgovih sama s tremi sinovi Jožetom, Tonetom in Janezom, ki jih kliče gadi. Sosed, gostilničar Galjot ji posodi denar, s katerim odplača glavnega upnika Petschniga. Ta odslej sovraži Kastelko in njene sinove. Pogumna žena si z dobrim gospodarjenjem opomore, povzdigne dom in da sinove v mestne šole. Tudi Galjotovi hčerki Jela in Zina študirata. Jože konča kmetijsko šolo, Jela je njegova zaročenka. Tone se pripravlja na doktorat filozofije. Janez je maturant in ima za dekle Zino.
Ko se začne vojna, morata Jože in Tone v vojsko, Janeza pa ovadi Petschnig, da je izdajalec države, zato ga odženejo v zapor. Nemčurja Kastelka prekolne in zares ga zadene kap. Kastelka se zarine v zemljo. Nov udarec pride, ko Jože pade v Galiciji. V divji žalosti trpi in prekolne ostala sinova, da bi ju rešila s kletvijo, ker misli, da bi ju z ljubeznijo pogubila. Jela iz obupa skoči v vodo, vendar jo rešijo; poslej se druži z oficirji. Tone je bil na južni fronti ranjen in se vrne domov. Mati ga odganja od hiše, ker noče biti kriva njegove smrti. Tone spet odide v vojsko.
Po treh letih trpljenja v zaporih in taborišču se domov vrne Janez, vendar okreva pri Galjotovih, ker tudi njega Kastelka ne sprejme. Tone pade na soški fronti; Kastelko spet muči divja žalost. Rada bi rešila vsaj Janezovo življenje in dala zanj svoje. Hoče se obesiti in tedaj v prividu govori z Jezusom. Pogovor z njim ji vlije spoznanje, da bo zmagala z ljubeznijo in odpuščanjem. Janez ozdravi in mati se vsa spremeni. Medtem je Jela zanosila z madžarskim vojakom, a tudi njej oče nazadnje odpusti, in Jela se spametuje. Pride novica o majniški deklaraciji. Kastelka naroči Janezu in Zini, naj uživata srečno družinsko življenje, povezano z zemljo, ter naj posadita lipo v spomin na dan, ko je narod začutil prihajajočo svobodo, in v spomin nanjo. Kastelko zadene kap in umre.
Življenje na kmetih poteka idilično, umirjeno in ustaljeno. Mladi Oštinov Jozej je zaljubljen v Rutarjevo Tonco, s katero sta bila povezana že kot otroka, njen brat Tine pa se zagleda v Šmoncevo Mojco. Nemško dekle Špornova Krista, hči bogatih gostilničarjev, zapeljuje Jozeja, kar pa zelo žalosti Tonco. Z zimo pride tudi vojna in moški moraj v vojsko, tudi Jozej in Tine. V vasi se z vseh koncev ustavljajo vojaki in pripovedujejo, kako je na fronti. Vmes se za nekaj dni vrne tudi Jozej in podleže Kristinim čarom. Krista mu v svoji sobi obljublja lepo prihodnost, a nazadnje se mu izmakne.
Konec vojne se možje vrnejo. Jozej je na fronti izgubil nogo. Družino zaskrbi usoda kmetije in sinu samega, saj kot invalid ne bo mogel vzdrževati kmetije, zato je obsojen na beraštvo. Po vojni se začnejo boji za Koroško. Med Slovenci in Nemci na Otavah, ki so doslej živeli v slogi, se odnosi zaostrijo. Oblasti razglasijo plebiscit. Slovenci na eni in Nemci na drugi strani nabirajo glasove; Slovenci obljubljajo svobodo, Nemci pa bogastvo. Krista prepričuje Jozeja, naj se odloči v prid Nemcem. Med pripadniki različnih narodov se prične odkrito sovraštvo.
Slovenci zmagajo na plebiscitu na Otavah, vendar so Nemci močnejši drugod. Jozeja sumijo, da je glasoval v prid Nemcem, toda nazadnje se izkaže, da ni izdal svojega naroda. Otave zamrejo, Špornovih nihče več ne mara, Krista se poroči z Nemcem, Štihom, ki jo je vseskozi snubil. Poročijo se tudi Jozej in Tonca ter Tine in Mojca.
Črna vojska. Leta 1915 je Amun Mohor premeščen k bataljonu št. 100 kot politično sumljiv. Spoznava nove tovariše različnih narodnosti, med katerimi pa je čutiti narodnostno napetost. Pobliže se seznani z rojaki Štefaničem, Grumom, Demarkom in z Nemci Heldom, Rainerjem, Holcmanom, Barfussom. V bataljonu je bilo precej kaznjencev, Talerhofovcev. Kmalu se njegov vod pomnoži, vanj prideta Čeha Janoda in Kalivoda. Začne se vojaška šola, ki jo vodi surovež Hergott. V bataljon še zmerom prihajajo novinci, večinoma Slovenci, tako da njihova zavest vedno bolj raste in ne počutijo se več tako osamljeni kot prej. Preseneti jih novica, da je Italija prestopila k antanti. Kmalu za tem pride dan odhoda črne vojske na fronto.
Doberdob. Bataljon se je naselil na Krasu. Skozi temno noč se prebija proti ognjeni črti. Ustavijo se šele, ko pridejo na prvo bojno črto, ki jo nažiga stalni topovski ogenj. Pri nočnem spopadu je ranjen Kalivoda, nekaj jih pade. V tej bitki se zlasti odlikuje bataljon št. 100, ki vzdrži štiri dni v najhujšem ognju in s protinapadom naposled osvoji važne točke na hribu sv. Mihaela. Po tem uspehu ga zamenjajo z novim polkom. Amun in Demark sta še tisto noč dodeljena drugemu vodu za prevoz hrane v prvo črto. Vod je na poti skoraj docela uničen, le malo se jih reši, med njimi tudi Amun in Demark. Po premoru osmih tednov, ki jih bataljon prebije v zaledju, morajo spet na fronto. Padajo nove žrtve, Amunu pa se posreči pobeg k Italijanom.
Lebring. Leta 1917 se v zbiralnem vojaškem taborišču v Lebringu pri Gradcu, kjer je tudi bolnišnica, začasno vnovič srečajo stari znanci Kalivoda, Barfuss, Grum, Demark, Segal, Popovič, Štefanič. Popovič kmalu umre za jetiko. Ostali nestrpno pričakujejo konec vojne. Novih upov jim vlije novica, da je v Rusiji izbruhnila revolucija, razočarani pa so, ker so pri zdravniškem pregledu vsi potrjeni za vrnitev v armado.
Judenburg. Slovenske vojake prestavijo v Judenburg na Dolnjem Avstrijskem. Tu blizu je doma Barfuss, ki jih pogosti na svoji kmetiji. Nekega večera na poti k Barfussu pripravijo načrt za upor Janezov in pobeg na Slovensko. Za vodjo si izberejo Hafnerja, Možino pa za njegovega namestnika. Upor se začne v 41. maršbataljonu 17. pešpolka. Toda organizacija in zveze so slabe, druga taborišča se niso odzvala, upor je obsojen na uspeh. Madžarski in drugi cesarski vojaki jih obkolijo in razorožijo. Štefanič, Hafner, Možina in Bosanec Davtovič so v ječi, obsojeni na smrt s streljanjem. Salva je vedno šibkejša, streli padajo posamič, Hafner tudi z milostnim strelom ne umre. Nadporočnik mu konča življenje s samokresom.
Popisuje lakoto, mraz, bolezni, življenje v vojski, ki ga spoznava kot pisar, osebne zgodbe vojakov. V spomin se mu zapišejo vojaki, ki jedo sol, da bi hirali in tako ne šli na fronto, nadrejeni, ki vojake tepejo, namesto da bi se pogovarjali z njimi, razni obiski, slovo tistih, ki odhajajo na fronto, sankanje z dekleti z vasi, kraja v kasarni, prihod nove uprave, pričevanje na sodišču proti stari upravi …
Najbolj ga zaznamuje upor v Judenburgu. Srečal je voditelja Hafnerja in Možino ter ostale, prisoten pa je bil tudi ob njihovi usmrtitvi. Ti dogodki ga navdajo z željo po svobodi. Na obisku v domovini spozna življenje v zaledju. Ljudje so se navezali na zemljo, še posebej občuduje matere in žene, smilijo pa se mu tisti, ki dobivajo avstrijsko podporo in sedaj pijejo.
Ob koncu vojne kasarno zajame kaos. Peregrin in ostali vojaki z vlakom potujejo domov. Peregrin umre na strehi vlaka v predoru.
Pisatelj Peter Majcen se nastani v Črnem logu pri kmetu Črnilogarju, da bi v miru napisal novelo Prvi in poslednji boj o preprostem junaškem kmetu. Sedemdesetletni Jernej Temnikar tvega življenje in domačijo ter reši dvanajst ranjenih partizanov, ki so jih partizani skrili v gozdu. Pet belogardistov se na božični dan leta 1943 ustavi v Temnikarjevi hiši, so na poti k ranjenim partizanom in Lužnikov Martin se baha, kako jih bodo pobili. Temnikar jim sklene dejanje preprečiti in pohiti po bližnjici, z mislijo na svojo prvo ženo Tilčko. Štiri belogardiste z lahkoto pokonča, z Lužnikovim Martinom pa se po krvavem boju zvrneta v prepad. Naslednjega dne najdejo pobite belogardiste in Temnikarja. Kazenska ekspedicija nemških in italijanskih vojakov, Mongolov, četnikov in belogardistov se na čelu z oficirjem Nemško smrtjo odpravi k Temnikarjevim. Prinesejo mrtvega Temnikarja v hišo, ubijejo sina Toneta in hčer Justino, nato pa hišo zažgejo. Temnikarjevi ženi Marjani Nemška smrt ukaže odsekati glavo s tisto sekiro, s katero je Temnikar pobil belogardiste. Obglavljenje mora izvršiti Zaplatarjev Venc, izdajalec, ki je prej snubil Justino. Tako tudi Marjana junaško umre.
Zgodbo o Temnilogarju pisatelj pripoveduje Črnilogarju in njegovi ženi. Njiju pa teži vest, da sta izdala sosedovega kmeta Blažiča, ki so mu belogardisti prav tako na sveti večer leta 1943 požgali hišo, v hiši pa so zgoreli stara mati in dva sinova partizana, ker se niso hoteli vdati. Pastirica Javorka, ki sta jo Črnilogarjeva poslala po belogardiste, pisatelju naposled izda zločin; njej so belogardisti odrezali jezik in na prsi vrezali zvezdo. Tisto noč umre pri Blažičevih mlad Blažič.
Pisatelj asociativno povezuje dogodke na Temniku in v Črnem logu. Podoba Javorke je povezana s podobo Tilčke, Črnilogarjevo klepanje kose mu vzbuja misel na njegovo smrt, glas trobente, ki nanjo trobi Blažič, pa mu je prispodoba vesti in strašnih dogodkov med vojno. Črnilogarja prevzame strah zaradi odkritega izdajstva in se v gozdu obesi. Pisatelj se zave, da mu je vrv v roke potisnil sam, ko mu je razkrival predmet svojega pisanja.
V zmagoslavju je kanil nemir. Nekdanji partizan, zdaj vojaški poročnik Milan Rakovčan je bil pred vojno zaljubljen v Heleno, hčerko bogatega kmeta. Takrat zaradi bajtarskega porekla ni imel možnosti, da bi se poročil z njo, šele po vojni je družbeno napredoval. Helena ga na obisku prosi, da bi posredoval za njenega zaprtega brata Toma, nekdanjega domobranca. Milanova preteklost je navzven sicer neoporečna, toda skrbi ga, ker je pred prihodom v partizane pomotoma zašel v prikrito.kvislinško enoto. Ugotovi, da je tudi nekdanjo ljubezen zamenjala odtujenost, zato se ne more zavzeti za Toma. V hudih stiskah zavrne misel na samomor, toda zaradi nepazljivosti se mu sproži revolver in umre.
Krik iz gozda. Helenina brata domobranca Tomo in Vili sta po vojni najprej pobegnila na Koroško, potem pa iz vlaka, ki so ga poslali Angleži proti Jesenicam. Po vrnitvi domov mlajši Vili umre za ranami, ki jih je dobil na begu. Starejši Tomo se skriva in začne se njegova depresija. Začenja se čutiti krivega zaradi svojega domobranstva, a poskuša vzrok za svojo preteklost zvaliti na očetovo avtoriteto. Toda to ga ne pomiri, ker se zaveda samostojnosti svoje medvojne odločitve. Nato poskuša oditi na tuje, vendar ga nova oblast prej ujame. Iz zapora se vrne, ker je zamolčal svoje sodelovanje z gestapom. Preiskovalci mu zagrozijo s ponovno kaznijo, če se bo izkazalo, da je lagal, zato se domov vrne negotov. Oče želi spet obnoviti kmetijo, Tomu pa se vse zdi nesmiselno. Idejna enotnost očeta in Toma, ki sta si vseskozi podrejala Heleno in Vilija, razpade. Tomo ne najde utehe niti pri medvojni ljubici Evi, saj se njuna ljubezen ohladi. Tomova nasilnost (do očeta, Helene in Eve) narašča, na koncu se sprevrže v neuravnovešenost in ponovno skrivaštvo.
Temna stran meseca. Mladi tehnik je ob okupaciji poiskal varno zavetje v bunkerju. Pridružijo se mu še trije sodelavci NOB. Njihovo hotenje je istovetno (kako doseči udeležbo v zgodovini in zaživeti pristno življenje), razlikujejo se le po življenjskih izkušnjah. Postavljeni so položaj sredi nevarnosti, čeprav sovražnik ni fizično prisoten. Glavni junak se zaveda, da je bil celo življenje strahopetec. Njegov strah in tesnoba ga navdata z občutkom odtujenosti v svetu, in to hoče premagati z dejanjem. Ko ostane sam, prebere Martina Krpana in dobi težnjo po družbeni aktivnosti. Sprosti se najprej tako, da začne pisati, nato pa se opogumi in odide iz bunkerja k partizanom. Popolnoma se spremeni: če se je prej nevarnosti izogibal, jo sedaj išče, želi se udeležiti vsake akcije.
Blažena krivda. V partizanski četi so prepričani, da so izsledili izdajalca. Komisar in komandir naročita medicincu Damjanu, da ga mora likvidirati. Damjan se kot medicinec ukazu upira, sploh pa se hoče najprej prepričati, ali je obtoženi Štefan res kriv. Komisar ga prepričuje, da je boljša ena nedolžna žrtev kot deset. Ne pozna moralnih stisk, priznava le relativno moralo, odvisno od družbenozgodovinskega konteksta, nasprotno pa je Damjan zavezan subjektivni, toda absolutni morali, ki izhaja iz človeške etike. Damjan in Štefan navidezno odideta v patrolo, v bistvu pa gre Damjan ubit izdajalca. Vedno bolj je tudi sam prepričan, da je Štefan res to, za kar ga imajo. Zaveda se, da bosta eden drugemu rabelj in žrtev: Damjan bo ubil njegovo telo, Štefan pa njegovo dušo. Damjan ustreli Štefana. Kasneje se igra s kačo, ki ga piči; Damjan dobi občutek, da je prejel zlo vase. Zateče se v osamljeno hišo, kjer pa vidi, da je tudi Štefan preživel. Štefan pove, da so ga Nemci prisilili v izdajalstvo, ker bi sicer ubili njegovo nosečo ženo, vendar si je kasneje premislil. Oba spoznata, da ne bi nikoli smela izbirati med žrtvami.
Ogenj. V cerkvi in župnišču se po sili razmer skupaj znajdejo italijanski okupatorji, ujeti partizanski sodelavec, stari župnik in mladi kaplan. Župnik je evangelist in nasprotnik vsakršnega nasilja, kaplan pa je domobranski katolik in nasprotnik partizanov. Izdal je Toneta, ki je sodeloval s partizani, in tako so ga Italijani ujeli in obsodili na smrt. Tone, ki je etično, moralno in religiozno pokončen, prosi za odvezo kaplana, ki pa se ruši pod bremenom vesti. Župnik prosi Italijana za Tonetovo življenje, a Italijan ostane povsem neobčutljiv in se v pogovoru sam obtoži nemoralnosti. Kaplan umre z občutkom popolne osamljenosti. Cerkev nazadnje napadejo partizani, bije se krvavi boj. Župnik se zave, da je zatajil uradniško službo Cerkvi, in blagoslavlja le partizanske vojake, okupatorje pa zavrne. Tudi sam umre v požaru.
Črna orhideja. Partizansko sodišče obtoži mlado slovensko intelektualko kot domnevno (njene krivde pripoved na dokaže) sodelavko nemškega okupatorja na smrt. Ubiti jo mora komandant Gašper, ki pa Katarino vzljubi in tudi ona njega. Vanjo pa se zaljubijo tudi ostali partizani. Z družbenozgodovinskega vidika je Katarina kriva in zato negativno sprejeta, vendar pa se vojakom kaže tudi njena človeška plat, predana je tudi nadzgodovinskim zakonom. V partizanih to vzbudi erotična čustva (pristna človeška čustva), zato se ne morejo povsem sprijazniti z njeno kaznijo. Katarina nikoli ne razloži svojega druženja z Nemcem, toda v smrt ne gre pokončno, navdajajo jo strah, tesnoba, osamljenost. Njeno smrt partizani doživljajo kot žrtev, ki jih bo odrešila, saj jim je kot zavezancem zgodovini predstavila tudi pomen človeškosti. Njena poslednja želja je, da umre kot nevesta. Gašper jo ustreli.
Mali Marjan pred vojno z velikim zanimanje prisluškuje pogovorom starejših fantov, vendar pa se mu ne posreči priti v njihovo družbo. Z okupacijo Ljubljane se življenje močno spremeni. Fantje se ne sestajajo več, vojna jih razdeli na dve skupini: partizane in domobrance. Marjan je premlad, da bi si izoblikoval kakršnokoli mnenje, zato se enako obnaša do obojih. Dogajanje okoli sebe sprejema kot samoumevno in se ne sprašuje, čigavo ravnanje je pravilno. Pomaga mlademu partizanu Prelčevemu Borisu, rad pa se pogovarja tudi z domobrancem Cirilom.
S prihodom Nemcev pridejo hujši časi. Ljudje množično izginjajo; odganjajo jih v koncentracijska taborišča ali pa se umikajo k partizanom. Marjan še naprej živi neobremenjeno, doživi svojo prvo spolno izkušnjo z dvema italijanskima vlačugama, ki pa ne ustreza njegovim pričakovanjem. Počasi se bliža konec vojne. Partizani osvobodijo Ljubljano, ljudje se vračajo iz koncentracijskih taborišč, tudi Marjanov oče. Prelčev Boris se vrne iz internacije, a v bolnišnici umre za jetiko. Marjan prejme njegovo zapuščino.
Na koncu pisatelj spozna, da je konec njegove mladosti. Sreča Cirila, ki ga spremlja nova oblast, in ob pogledu nanj čuti le še usmiljenje, ne pa več ljubezni. Izoblikoval si je svoj življenjski nazor, zato ne more imeti več vseh ljudi enako rad. Ob tem spoznanju se razjoče kot otrok.
Papirničar Aleš ni zgodba prekmurskega Juda, temveč je usoda slovenskega človeka ob Judu. Aleš je lastnik papirnice, zelo pa si želi prevzeti tiskarno bogatega Juda Hartštajna. Aleš je velik pobožnjakar in sovražnik Judov. Župnika prosi, da pripomore k temu, da bi ljudje kupovali samo pri njem, tako da bi Hartštajn, ki naj bi kot Jud bil Kristusov morilec, propadel. Župnik mu odgovori, da ima Hartštajn pač nižje cene in vse enake pravice kot ostali, da ni on ubil Kristusa ter da so Judje za to že dolgo kaznovani. Aleš tako zasovraži župnika, navdušen pa postane nad prihodom Hitlerja na oblast. Včlani se v klub nacionalistov, ki ga vodi slaščičar Toplak. Toplaku prinese denar, ta pa mu ob razlastitvi Judov obljubi Hartštajnovo tiskarno. Kasneje sodeluje pri javnem zmerjanju Judov na trgu in pri ropanju njihovih trgovin. Aleš pozove ljudi, naj se spravijo še nad Hartštajnovo tiskarno, a ljudje v zmoti popolnoma razbijejo Aleševo papirnico, nato pa, ker kliče k miru, pretepejo še njega. Doma zaslepljeni ženi Polonki razkrije svoje namere glede Hartštajna, nato pa se tiskarne tudi zares polasti. Toda ljudje ga proti pričakovanjem začnejo prezirati in bojkotirati. Kaplan mu pri spovedi ne da odveze, saj Aleš svoje početje upravičuje in v njem ne najde nič slabega. Nazadnje mesto zasedejo Madžari in Aleš je obupan, ker se boji, da so za Jude prišli boljši časi.
Alešev petnajstletni sin Lujz, ki ga zaradi očetovega slovesa nihče ne mara, se sooči s staršema. Materi razloži drugo plat očetovih dejanj, tako da Polonka končno spregleda. Lujz se včlani k upornikom, ki jih vodi mladi Zemljič. Najprej dobiva manj pomembne naloge, nato pa se pripravijo na velik napad na vojake v času neke prireditve. Med uporniki zagleda Ernesta, Hartštajnovega sina, ki mu je uspelo pobegniti (Jude so medtem že odpeljali). Lujz je poln pričakovanj in sanja o junaštvu, med akcijo pa se ustraši, kliče mamo, zmoči hlače in ne strelja. Pred protinapadom vsi pobegnejo, le Lujz otrpne in ostane sam, nato gre skrivaje k sošolcu, kjer izve, da so razen Zemljiča in še enega vsi umrli. Postane ga neznansko sram, odloči se zbežati naprej v Goričko. Ko gre mimo sinagoge, kjer so zaprti Judje, ga ustreli madžarski vojak.
Aleš in Polonka spoznata sinovo truplo, Aleš je spet jezen na Jude. Narednik Györkös jima dovoli, da ga zaradi njegove mladoletnosti pokopljeta sama, vendar ob živi meji, ne na pokopališču. Odreče jima tudi župnika in se vseskozi norčuje. Aleš zblazni.
Sedaj Polonka sodeluje z uporniki. Pogovori se z župnikom, ki ji predlaga zdravnika za moža. Napovedan je prihod Rdeče armade v deželo. Aleš ima privide zaradi ruskih vojakov, o katerih gre glas, da posiljujejo ženske in so tudi sicer nasilni. Odloči se, da bo bolje, da Polonka umre, kot pa da bi si jo vzel posiljevalec. Okupatorska vojska in nemškutarji bežijo. Aleš odtava in ima privid sv. Alojzija, Jezusa in Marije, ki mu potrdijo njegov namen v zvezi z ženo. Domov se vrne po bombnem napadu in se sreča z ženo. Polona odide spat, Aleš pa ima nov privid: Rusi pri njem pijejo, razbijajo po hiši in si jemljejo Polonko. Aleš vzame sekiro ter jih vse pobije. Proti jutru ugotovi, da vojakov ni nikjer več, buteljke vina so polne, Polonka pa razmesarjena na postelji. Gre ven in sreča ukrajinske vojake. Da jim poljubiti razpelo, a ga poveljnik nažene. Aleša v prividu obišče Elija, ki ga pokliče k sebi. Najdejo ga mrtvega, ko je padel čez pečine.
Proznih besedil na temo prve svetovne vojne je precej manj. V glavnem so to povesti, od katerih obravnavam Moč zemlje Ivana Matičiča, Gadje gnezdo Vladimirja Levstika, Črno vojno Davorina Ravljena ter zbirko kratkih zgodb Prerokovana Frana Saleškega Finžgarja. V ospredju je samo en roman, Doberdob Prežihovega Voranca. Kljub maloštevilnosti pa so dela nastajala že od samega začetka vojne, namreč Finžgarjeve povesti so začele izhajati že 1915, nasprotno pa sta Ravljen in Prežih izšla že pred začetkom druge svetovne vojne.
Doberdob ima kot kolektivni roman v ospredju epsko zgodbo z veliko glavnimi junaki, vendar pripoved večkrat prekinejo lirski vložki, razmišljanja romanesknih oseb. Ravno obratno je v Črni vojni, ki je pisana kot dnevnik oziroma pisma, saj je tako poudarjen osebni vidik. Pravih pomembnih dogodkov niti ni, vse izhaja iz vojakovega pogleda na dogajanje, ki se večinoma odvija neposredno okoli njega. Zgodba Doberdoba je lahko objektivna resnica, Črna vojna pa je osebni pogled na objektivno resnico. Ti dve besedili sta med zgoraj naštetimi edini, ki jima žanrsko v prvi vrsti pripada naziv vojne literature.
Ostale povesti se sicer dotikajo vojne tematike, a samo vojno dogajanje ni v ospredju. Vojna je predstavljena iz zaledja, kako jo doživlja podeželsko in predvsem kmečko ljudstvo. Ljudje so se zaradi vojnih viher zarili v zemljo, saj je bila to za večino najpomembnejši dokaz njihovega obstoja ter poosebljenje njihove identitete. Kmečko ljudstvo je pripadalo zemlji. Te zgodbe zato spadajo prej pod kmečke povesti kot pod vojno prozo. Zaznamuje jih epska pripoved o vsakdanjem življenju na vasi, ki ga razburka vojna v ozadju, lirska pa je navezanost junakov na zemljo in dom. Toda samo vojna v ozadju ne bi bila dovolj, da bi ta dela spadala med vojno prozo; pripoved o boju kmetov za svojo zemljo lahko preide v simbol boja vojakov za domovino, kar se sploh pozna v Gadjem gnezdu in Golobovi njivi.
Po drugi svetovni vojni število del z vrstno oznako povest naglo pade na račun romanov in novel. Kmečka tematika ni več vodilna, vojna se osamosvoji. Prevladuje še vedno kratka proza, torej novele kot Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača ter zbirke novel, kot sta Strah in pogum Edvarda Kocbeka in Ljudje iz Olšnice Franka Bükviča. Po vojni narašča število romanov; primer začetniškega romana, ki ima še precej značilnosti novele, je Ne vračaj se sam Vladimirja Kavčiča, desetletja po vojni, ko vojna tematika očitno še ni izčrpana, pa izide roman Ljubezen Marjana Rožanca. Besedila na temo druge svetovne vojne ne usahnejo.
Nasprotno od prvega sklopa besedil (o prvi vojni) ta druga skoraj ne predstavljajo objektivnega stanja v zgodovini (če o objektivni resnici v literaturi sploh lahko govorimo). Vsa so zavezana močni ideologiji, pa naj bo splošna družbena ali posameznikova, avtorjeva. Zato ta besedila kljub epski zgodbi vsebujejo mnogo lirskih elementov, ki pa so v bistvu avtorjeva ideologija, položena v razmišljanja glavnih junakov. Najbolj lirska oz. že esejistična je Kocbekova zbirka, kjer je zgodba skrčena na minimum v prid filozofiji personalizma in eksistencializma, veliko avtobiografskega spominjanja ima Rožančev roman, ki ga bolj kot medvojni dogodki zanima ljubeč odnos glavnega junaka do ostalih, Kavčičev roman pa se dejansko posveča razmišljanju glavnega junaka o svojih odločitvah.
Epiki mnogo bolj ustrezata Balada o trobenti in oblaku ter Papirničar Aleš. Kosmačeva novela asociativno povezuje dve sicer pripovedni zgodbi s pisateljevim ustvarjalnim postopkom, tako da se lirika vseskozi vmešava v epiko. Bükvič pa daje prednost tekoči pripovedi, v katero le zaradi nazorne predstavitve glavnega junaka vnaša njegov nazorski svet. Vsa obravnavana besedila so tipična slovenska književnost: epska proza z nepogrešljivimi lirskimi elementi.
Romantične elemente vnašajo ostala dela, še posebej ob opisovanju narave. Že Doberdob, za katerega je ob striktno vojaški temi značilen realističen in celo naturalističen slog, se ne odpoveduje romantičnim opisom narave. Realizem in naturalizem Prežih doseže ne samo z opisi oseb, dejanj, dogodkov ter odnosov med literarnimi osebami, ampak tudi z jezikom. Stalno prisotni so vojaški termini, vojaški žargon, ki pa so večinoma nemški – tako postane očitno, da je bila avstro-ogrska vojska takrat dejansko področje avstrijskega vodstva. Romantika se kaže najprej ob že omenjenih opisih čudovite narave. Ti se v romanu pojavijo skorajda nepričakovano, v sklopu pripovedi o pomembni vojaški akciji, v kateri umirajo mladi fantje, zato delujejo že ironično, kot nasprotje vsej tragiki. Nadalje so romantična tudi vsa čustva, počutja, tesnobe ter sočutje do sočloveka, ki jih v notranjosti doživljajo junaki.
Z Doberdobom se tudi na tem področju ujema Črna vojna. Splošnemu realizmu in vojaškim izrazom (Ravljenov jezik sicer ne izstopa) se pridružuje romantika, ki je najbolje prikazana ob dvojnem doživljanju zime. Zima glavnemu junaku Peregrinu tako kot ostalim v prvi vrsti pomeni mraz in večjo lakoto. V prostem času pa vojaki in vaščani uživajo v zimskih radostih, v sankanju. Takrat ta hudi letni čas poudari svoj pozitiven atribut. Zime pa se bojijo tudi prebivalci Otav iz Matičičeve povesti. Romantično se povezujeta hkratni prihod zime in vojne. Življenje na vasi je predstavljeno povsem idilično, kar podkrepi še koroško narečje, ki ga avtor vpelje predvsem v premi govor (poleg nepogrešljive nemščine v govoru nemških vaščanov), realizem pokaže svoje zobe šele proti koncu. Z neugodnim izidom plebiscita se idila konča. Pisateljev slog je torej realističen, zgodba pa ne.
Stalni glagol v sedanjiku pripomore k dramatičnosti v Gadjem gnezdu. S sedanjikom zgodba doseže živo predstavo o dogodkih na Slovenskem in trpljenju, toda kritiki so mu bili nenaklonjeni. Tudi v nekaterih drugih besedilih se občasno pojavi sedanjih, a se s preteklikom vedno menjata. Jezik zveni prav trdo in neizprosno pri opisu matere Kastelke, ki je seveda tudi sama takšna, omehča pa se na mestih z nežnejšo vsebino. V pripoved se trikrat vmešajo podobe iz sanj: najprej Kastelka sanja o najstarejšem sinu Jožetu – Jože umre in mati se odpove otrokom, nato Janez v zaporu sanja o prostosti – Janez edini od gadov preživi, nazadnje Kastelka sanja Jezusa – Kastelka odpusti sovražnikom in znova vzljubi življenje. Te sanje napovedujejo odločilne dogodke v povesti in prav te so seveda kljub siceršnjemu realizmu najbolj romantične.
Po drugi svetovni vojni se socialni realizem umika modernizmu. Balada o trobenti in oblaku poskuša modernistični slog s tokom zavesti. Za notranji monolog in tok zavesti je značilen asociativni vrstni red dogodkov, ne več časovno ali vzročno-posledično zaporedje, kakršno je prevladovalo v dotedanji literaturi. Tudi besedila na temo prve svetovne vojne imajo tradicionalno zaporedje v zgodbi, ki ga prekinejo lahko le občasne retrospektive, ponavadi življenjske zgodbe literarnih oseb (Doberdob, Gadje gnezdo). Balada se že poslužuje asociativnosti, vendar ta tok zavesti še ni prikaz begajočih misli glavnega junaka, kar si pod izrazom tok zavesti tudi najbolj predstavljamo. Peter Majcen svoje misli večinoma zaposli s konkretno zgodbo o Temnikarju, ki jo želi napisati. Ta zgodba je tako povezana in zaokrožena, da bi lahko nastopila kot povsem samostojna pripoved. Prav lahko bi se odvijala tudi zares, vzporedno s Črnilogarjevo, kajti sama po sebi nima značilnosti Majcnovih notranjih doživetij, je epska in verjetna. Edino, kar ji daje značaj toka zavesti, je seznanjenost bralca s fiktivnostjo (fikcija v fikciji, zato je ponazorjena tudi z drugačnim, ležečim tiskom) ter ne vedno časovno zaporedje (Temnikarjev privid, kako kaznujejo njegovo družino), to pa je zato, ker jo pisatelj Majcen pač asociativno povezuje z (svojo) realnostjo.
Podobno se modernizmu bliža Kavčičev Ne vračaj se sam. Tudi tukaj tok zavesti ostaja v povojih, razvije pa že več notranjega monologa, ki nadomešča zunanjo pripoved. Posebnost romana je tudi v tem, da kljub enemu »najbolj« glavnemu junaku, to je Tomo, notranji monolog dobijo tudi ostali. Prvi del romana ima načeloma za glavnega junaka Milana, a zgodba je predstavljena tudi s Helenine perspektive, zato skozi njen notranji monolog dobimo vpogled tudi v njene misli. Drugi del se končno konkretno posveti Tomu, največkrat spremljamo tok njegove zavesti, a vmes ga prekine tok zavesti njegovega prijatelja Maksa. Notranjih monologov je torej več, pripadajo več osebam, tudi tu pa so označeni z razlikovalnim ležečim tiskom. Zunanji dogodki so precej manj pomembni od notranjih in zato so tudi zreducirani, saj se dejansko ne dogaja nič drugega kot Tomova beg in skrivanje ter njegov odnos z družino. Tako kot Levstikovo Gadje gnezdo je tudi ta roman pisan v sedanjiku, vendar učinkuje drugače, predvsem prvi del, kjer glavni junak Milan mnogokrat nastopi kar v trpniku. Sedanjik, trpnik in statično dogajanje tokrat pripomorejo k živi predstavi človekove more, ne več idealizma in aktivnosti kot pri Levstikovi Kastelki.
Pravi prelom z realizmom in romantiko pa je na začetku petdesetih let pomenila zbirka Strah in pogum. Zunanje dogajanje je Kocbek postavil na stranski tir, junaki se prej kot z dejanji identificirajo s spoznavanjem lastne notranjosti. Realističen slog popolnoma prekrije eksistencialističen, ki meji na esejizem. Notranji monolog junakov tudi niso več čustva in občutja, pač pa razmišljanje o človeških vrednotah. V junaka, ki je postavljen pred dejstvo in pomembno nalogo, avtor položi filozofijo personalizma, poskus združitve filozofije eksistencializma, krščanstva in marksizma. Novele kot filozofsko meditativni teksti ne ločujejo več grafično med zunanjim in notranjim dogajanjem, pa tudi notranjost oseb se ne prilagaja več zunanji realnosti kot v Baladi o trobenti in oblaku in romantično-realističnih besedilih o prvi vojni, ampak je ravno obratno, človekova dejanja se ravnajo po njegovih mislih. Seveda je Kocbek zaradi te zbirke doživel politično in literarno zavrnitev.
V času že globoko zakoreninjenega modernizma v slovenski književnosti je temu primeren slog Rožančeve Ljubezni. Nov zorni kot v vojnem romanu pa je otroški zorni kot. Avtor pripoveduje o svojem otroštvu v času med drugo svetovno vojno avtobiografsko, na dnevniški način, kot spomin na svojo preteklost. Zato je roman en sam tok zavesti, odpoveduje se časovnemu in vzročno-posledičnemu zaporedju, pa tudi dogodki, ki se jih spominja, so navidez nepomembni in nepovezani. Avtor naredi pač izbor tistih, ki so mu pomenili največ kot otroku, otrok pa seveda nima izklesane podobe o tem, kaj se dogaja pomembnega in kdaj. Ker pa roman beremo kot sodobno besedilo o preteklosti, je tudi pisateljev jezik sodoben, opazna je razlika med jezikom tega romana in jezikom (jeziki) ostalih, ki nam že slogovno predstavijo vojni čas. Kot Prežih v Doberdobu nakaže kontrast med prelepo naravo in umiranjem vojakov, tako je v Ljubezni kontrastno razmerje med otrokom in vojno. Oba se stikata v še eni slogovni podobnosti: vsebujeta polno imen, opisov oseb, dogodki se vrstijo brez premora, se končajo hitro in takoj so postreženi novi, vendar pa je pomen tega pri Rožancu drugačen. Razliko podata že naslova romanov. Doberdob je kolektivni roman brez enega izstopajočega glavnega junaka, vojaki so predstavljeni kot številke, vsak ima sicer svojo zgodovino, a na bojišču so vsi enaki, množica ljudi pa ustvarja kaos tako v literaturi kot v resničnosti. Mali Marjan v Ljubezni pa je otrok, poln vtisov, ki so mu enakovredni zaradi njegove odprtosti do vseh in vsega, zato je njegov svet bralcu kaotičen drugače, Marjanu pa sploh ni.
Spet nemodernističen je Papirničar Aleš. Njegov realizem in naturalizem je pogojen z avtorjevo emigracijo. Bükvičeva novela je nastala v Združenih državah Amerike, kamor vplivi slovenske literature praviloma ne segajo. Aleševa življenjska zgodba poteka povsem premočrtno, podobno kot Gadje gnezdo je proti koncu vedno več prekinjena s sanjami in prividi, ki pa niso prav nič več romantični. Najprej pri belem dnevu sanjari Lujz, ko je navdušen nad pomembno nalogo, v katero ga vključi vodja upornikov Zemljič. Lujz namreč doživlja pravo sramoto zaradi očetovih dejanj, zato si goreče želi dokazati svojo drugačnost in v sanjah ima že predstavo svoje junaške smrti. Nadalje pa se prividom predaja Aleš, vedno bolj pogosto in nevarno. Ti prividi nasprotno kot pri Lujzu in Levstikovi Kastelki pričajo o Aleševi blaznosti, saj postajajo njegova edina resničnost. Prav naturalistično so literarne osebe plod okolja (okupirano Prekmurje), rase (krščanski Slovenci v razmerju do Judov) in trenutka (vojna), za toplino čustev nimajo prostora.
Levstikovo delo ima odkrito jugoslovansko idejo, ta narodna vzgoja pa se trdno povezuje z gospodarsko. Zemlja in družina sta v njegovi povesti simbol naroda. Levstik je to delo pisal v koncentracijskem taborišču, od koder si je najbolj želel domov, v domovino, na dom, k materi. Kastelka kot skrbna in narodno zavedna mati predstavlja slovenski narod, ki se bori za svojo zemljo; zemlja pa je že od nekdaj vir življenja. Kastelka je izobražena ženska, ki je v mladosti brala slovenske klasike Prešerna, Jurčiča in Tavčarja. Zemlja pa Slovencem pripada kot domovina in kot lastna pridelovalna površina, saj so (takrat bili) večji del prebivalstva kmetje in tako kot na kmetih gre navsezadnje tudi v vojni za zemljo. Kastelkin boj je torej star slovenski boj za staro pravdo, kar pa ni nič drugega kot Levstikov boj za nacionalno in ekonomsko samostojnost Slovencev, a znotraj Jugoslavije. Poleg tega političnega cilja Levstik zahteva tudi krščansko odpuščanje sovražnikom in pobratenje med narodi, skratka mir in ljubezen do vseh ljudi, kot pozneje nekako nadaljuje Rožanc.
Matičič prav tako združuje narodno in gospodarsko vzgojo. Njegova pripoved vasi sicer ni tako simbolna, toda kot kmečka idila ne more brez ljubezni do zemlje. Ta naklonjenost zemlji pa se tu šele na koncu spoji z naklonjenostjo slovenstvu, saj boj za pripadnost Sloveniji in ne Avstriji nastopi šele v zadnji tretjini knjige, ki govori o poteku plebiscita, med samim potekom vojne pa sploh ne. Na prvem mestu je za Matičiča vas kot kolektiv, ki mora ostati skupaj, sledi ji seveda zemlja, narodnostni problematiki pa se posveča precej manj, kot bi bilo pričakovati. Matičič je bil sicer vsa štiri leta v vojni, a se frontne problematike ne dotika. Zanimivo je tudi, da se tako poglobi v koroško vprašanje, čeprav ni koroški pisatelj.
Nacionalna ideja ostane prikrita tudi v Finžgarjevi zbirki. Kot duhovnik in ljudski pisatelj pa je poudaril pomen verske vzgoje. Večinoma se pojavlja tretjeosebni avktorialni pripovedovalec, ki vnaša v zgodbo pomen morale. Opazno je njegovo sočutje do ljudi, ki vojno doživljajo v zaledju. Tudi ena pomembnih oseb je v treh povestih župnik: v uvodni Prerokbe zoré ima prebivalcem nalogo razglasiti vojno, v Bojih je v moralno in gospodarsko oporo svojim faranom, v Kroniki gospoda Urbana pa je župnik hkrati prvoosebni personalni pripovedovalec, ki prav tako prisluhne ljudem in jih tolaži. Ta personalni pripovedovalec je nekoliko vprašljiv, saj odraža vse avtorjeve vrednote in ga je mogoče zaradi duhovništva enačiti z avtorjem. Povest vsekakor predstavlja dogodke s perspektive enega od literarnih junakov, a je le-ta še premalo razvit subjekt, da bi ga popolnoma ločili od avtorja. Takega pripovedovalca ima tudi zadnja povest Polom, pripoved je namreč prepuščena nekemu uradniku, ki bi rad pomagal ljudem z urejanjem finančne podpore. Vendar je ta junak spet kljub drugemu poklicu tako blizu Finžgarju samemu, da je personalni pripovedovalec zelo blizu avktorialnemu. Nacionalno idejo pisatelj omeni samo enkrat, kar daje vedeti, da je cenzura ni dovoljevala. Morda je tudi to glavni razlog, zakaj je ni v ospredju. Položena je v Kroniko gospoda Urbana, torej so to navidezno Urbanove misli, ne Finžgarjeve: morali bi biti Slovenci skupaj, Francozi skupaj, Nemci skupaj … (povest se odvija v času ilirskih provinc, zato je pomembna omemba Francozov).
Prežihove vrednote in ideje so v Doberdobu tretjeosebni avktorialni pripovedovalec, saj se je Prežih tako kot eden glavnih junakov Mohor Amun boril na soški fronti ter pobegnil k Italijanom, kjer je bil zaprt do konca vojne. Amun tudi sicer predstavlja pisatelja, saj je tudi on narodno zavedni upornik, ki je že od samega začetka politično sumljiv. A če je Amun le literarizirani Prežih, v nadaljevanju romana nastopi vedno več resničnih oseb, npr. judenburški uporniki Štefanič, Možina, Hafner. Najmočnejša je seveda nacionalna osveščenost. Prežihova misel je pacifistična in protiavstrijska, zato je roman poln obsodbe vojne in ideje nacionalne svobode. Junake najbolj grize dejstvo, da se morajo kot Slovenci boriti za Avstrijce, torej kot sužnji za gospodarja. Protislovno mora narod, ki potrebuje razpad Avstro-Ogrske, storiti vse za njen obstoj. Poleg tega pa vojaki premorejo tudi obilo socialne osveščenosti, sočutja do soljudi, zavedajo se svoje človečnosti.
Ravljenov Peregrin nasprotno od Prežihovih vojakov kljub zelo podobni tematiki ne poudarja narodnostne zavesti. Podobno kot pri Matičiču ta spet pride pozno, šele na koncu romana, a hkrati tudi šele na koncu popisane vojne. Morda je zato toliko bolj prepričljiv prvoosebni personalni pripovedovalec, ki je mladi Peregrin, saj bi avtor sam v obliki avktorialnega pripovedovalca verjetno nacionalno idejo vključil veliko bolj. Peregrin pa vojno sicer nedvomno obsoja, toda pri svojem delu v pisarni se srečuje z njo drugače. Ganejo ga življenjske zgodbe ljudi, ki jih srečuje, sam pa pravzaprav kot enoletnik niti ne čuti vseh grozot, ki bi ga čakale na fronti.
Prva svetovna vojna je na pisatelje vplivala tako močno, da so vsi v svojo literaturo vnašali biografske elemente, nekateri bolj, drugi manj odkrito. Besedil o drugi svetovni vojni pa je veliko več, kot jih obravnavam tukaj, zato je nemogoče posplošiti, koliko jih temelji na resničnih dogodkih in koliko je popolnoma izmišljenih. Sploh bi bilo to težko oceniti v literaturi med 1941 in 1945. Ta dela so sicer na prvi pogled najbliže zunanji resničnosti, ker so jih avtorji pisali sproti, po drugi strani pa so tako propagandno junaška, da učinkujejo povsem neverjetno. Seveda so obstajale izjeme, a jih cenzura ni spustila mimo.
Najbolj očitno vsebuje zgodovinsko resničnost Rožančeva Ljubezen, saj je avtobiografski roman. Pripovedovalec je zato preprosto prvoosebni personalni, kajti zgodbo spremljamo z njegovega vidika. Pri taki prozi lahko nastane razlika med doživljajočim in pripovedujočim jazom, ki pa je tu ni. Avtor se postavi v dobo svojega otroštva in zabriše časovno distanco, na svoje otroštvo ne gleda kot odrasli, temveč se povsem vživi vanj, tudi slogovno. Toda Rožančev jezik je sodoben, je jezik odraslega, zato vendarle daje čutiti tudi samostojni pripovedujoči jaz. Vzbuja občutek sodobnosti in domačnosti, k čemur pripomorejo tudi imena krajev, ulic, tovarn (Zelena jama, Celovška cesta, Kolinska, Saturnus) ter pogovori o spolnosti, športu, filmu – stvari, ki jih poznamo še danes. Osebna perspektiva in otroška percepcija zožujeta pogled na zgodovino, toda otroška perspektiva pomaga tudi k večji radikalnosti in manjši ideološkosti romana, kljub temu pa so Rožančeve ideje vpletene vanj. Pisatelj je bi takrat še otrok, zato jih takrat sam še ni imel. Ravno to je bistvo romana: ljubezen do življenja in ne do idej. Vrednota je človek, ne njegova miselna usmerjenost. Rožanc tako dopolnjuje Antigonin boj: enakosti za mrtve se pridruži enakost za žive. Nauk je prisoten kljub sodobnosti romana. Toda pisatelj je moral vnesti vrednote odraslega, sicer bi roman ostal na ravni mladinske književnosti. Če pa bi uporabil jezik opisane preteklosti, torej jezik socialnega realizma, bi njegov modernistični roman prešel v postmodernističnega.
Človečnost je torej vrednota tudi besedil drugega sklopa. Kocbek je to eksplicitno izrazil v svoji personalistični prozi. V njegovih novelah pač zmagajo partizani, revolucija in NOB, saj je bil politik in partizan, ki se je boril na strani revolucije. Vrednostni sistem pa absolutno veljavo teh idej poruši, saj so za personalista glavni človeška etika, svoboda, dobro proti zlu, sreča, ljubezen, akcija, v povezavi z vprašanji o smrti, zgodovini, resnici, razmerju med osebnim in družbenim. Vojni čas je Kocbeku odlično služil za ozadje filozofskih razmišljanj. Junak zbirke Strah in pogum je vsaki noveli človek: sestavljata ga zgodovinska plat, zavezana družbeno-zgodovinskemu dogajanju, in nadzgodovinska plat, zavezana človečnosti, etiki, eksistenci, nobena od teh dveh plati pa seveda ne more manjkati. Zgodovina, ki je Kocbeku drugo ima za revolucijo, predstavlja ideologijo, »nadzgodovina« pa je človekova individualnost, ki zgodovino presega in je hkrati manj od nje. V t. i. mejnih situacijah trčita zgodovinska ideologija in človekova eksistencialna odgovornost (odgovornost je v eksistencializmu, tudi v ateističnem, temelj eksistencialističnega problema, ker nadomešča boga in absolutne vrednote, ki jih človek ne pozna več). Tu nastopi personalizem, ki skuša združiti marksizem (zgodovino) in krščanstvo (etiko). Kocbek se nanaša na personalista Emmanuela Mouniera in zavrača Sartrov ateistični eksistencializem. V praksi to pomeni, da njegov človek s spoznanjem, da je končen in umrljiv, teži k neskončnosti ali k bogu. Bog predstavlja tisto absolutno vrednoto, ki daje življenju smisel, in je v nasprotju z zakonom relativne zgodovine. Zato ni čudno, da je Strah in pogum naletela na tak odpor, saj je popolno nasprotje vladajoči partizanski propagandi. Pripovedovalec je v vseh štirih novelah personalni, saj to zahtevata tako odmik od sloga literarne tradicije kot pisateljeve osebne in takrat osamljene vrednote. Uvodna novela ima celo anonimnega prvoosebnega pripovedovalca, kar bralcu omogoča nevarno večjo identifikacijo z njim; ostale tri, ki so si tudi motivno bližje, imajo tretjeosebnega pripovedovalca.
Kaj pa izražajo besedila, ki nasprotujejo Kocbeku? Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku je izšla nekaj let za Strahom in pogumom, a idejno nadaljuje junaško literaturo med vojno. Prvoosebni pripovedovalec je Peter Majcen, a ker je avktorialni, se za njim skrivajo Kosmačeve vrednote, ki so obenem tudi vrednote NOB. Junak, ki sodeluje s partizani, je izključno pozitiven, kar še posebej poudari v boju z negativnim sovražnikom. Važen je kolektiv, ne posameznik, ideja prevlada nad življenjem. Seveda imajo taki junaki lahko popolnoma čisto vest in psihološko življenje jih ne obremenjuje. V noveli se to tudi konkretno pokaže: Majcen (Kosmač) si zamisli primorskega kmečkega junaka Temnikarja (Kosmačeve vrednote), Črnilogar pa mu že na samem začetku ni všeč (protipol). Črnilogarja se sploh ne trudi pobliže spoznati, saj kot človek sam po sebi nima nobene vrednosti, pomembno je le njegovo dejanje proti zakonom revolucije. Temnikar pa nastopi najprej kot Primorec, kar že samoumevno prinaša pozitivne točke – tudi Kosmač je bil Primorec in za pokrajinske pisatelje (še posebej za tiste, ki so živeli v mejnih pokrajinah) je značilen izrazito ljubeč odnos do domače pokrajine, sploh če je bila nacionalno in politično ogrožena. V Baladi je torej spet močno poudarjena narodna vzgoja, ki v Ljubezni in Strahu in pogumu ni očitna. Vendar se nacionalna ideja sedaj razlikuje od tiste v besedilih o prvi svetovni vojni. Nacionalna ideja je med drugo svetovno vojno poistovetena z idejo NOB in izključuje boje domobrancev. Kdor ne sodeluje s partizani, je narodni izdajalec. Med prvo vojno pa ni bilo tako, ker so se Slovenci borili za Avstro-Ogrsko, ne zase. Državljanske vojne v Sloveniji ni bilo in sovraštvo je bilo naperjeno edino proti Neslovencem. Zato Črnilogar velja za izdajalca, ne pa Amun iz Doberdoba, ki je iz avstrijske vojske pobegnil k italijanski. Kosmač je od leta 1944 sodeloval v NOB (prej je bil v Londonu), zato v literaturi ni našel milosti za belogardiste in njihove privržence.
Drugi negativni junak nastopa v Kavčičevem romanu. Pripovedovalec je obratno kot v Baladi o trobenti in oblaku tretjeosebni in personalni. Tretjeosebno pripoved prekinejo številni notranji monologi v prvi osebi, ki pa pripadajo več osebam (seveda vsakič eni sami), ne le glavnemu junaku. Ta junak ni več heroj s tedanjega vidika, a ga je Kavčič predstavil bolj nevrednotenjsko kot Kosmač, morda zato, ker je bil med vojno še otrok in je lahko v romanu na vojne dogodke gledal bolj objektivno. Domobranci, še posebej Tomo, so tudi tu negativni, a pisatelj jih razume in jih hoče spoznati. Človek je predstavljen kot bitje, ki dela napake in Tomo jih naredi ogromno, tako v političnem kot v svojem socialnem okolju. Kavčič ga ne obsoja eksplicitno, a mu tudi ni naklonjen, kajti Tomo, ki se pozneje zaveda napačnega ravnanja, se ne trudi popraviti napak. Implicitna vrednostna opredelitev seveda ostaja. Ne vračaj se sam tako ni samo roman o vojni ali o mesecih neposredno po njej, ampak je predvsem roman o človeku, zato je njegova ideja predvsem socialna. Ne gre za boj Slovencev s sovražniki, ampak za boj Slovencev med sabo.
Papirničar Aleš ima tretjeosebnega avktorialnega pripovedovalca, ki ima pregled nad celotno zgodbo. Tradicionalna zgradba je nosilka tradicionalnih slovenskih vrednot: pokončen človek, ki je narodno zaveden in predan veri, poštenju in družbeni morali. Naslovni junak se ne drži nobenega teh elementov. Nacionalna svoboda Slovencev mu ne pomeni toliko kot sovraštvo do Judov, hitro kloni pod hitlerjansko propagando, vera mu ni v uteho, temveč mu načenja zdravo pamet, poštenje pa zamenja pohlep. Tipičen današnji Slovenec? Bükvič piše o prekmurskih ljudeh s časovne in prostorske distance, zato je njegov pogled objektivnejši. Njegova burna medvojna leta so zaznamovali številni zapori, taborišča, pobegi in sodelovanje s partizani. Ob tem pa je vseeno popisal usode ljudi v zaledju vojne.
Sklenemo lahko, da sta obe svetovni vojni naredili močan vtis na umetnike, pa naj so jo doživljali na fronti ali v zaporih, pustili pa sta ga tudi tistim, ki se je zaradi svoje mladoletnosti niso udeležili tako neposredno. Vojne vihre so bile popisane tako neposredno med samim potekom vojne kot tudi z velike časovne ali prostorske oddaljenosti. Nacionalna ideja je seveda povsod prisotna, saj slovenska književnost brez nje skorajda ne more, se pa prilagaja zgodovinskim razmeram. Prva vojna, ki zgodovinsko (zgodovina kot veda) spada v preteklo zgodovino, ima staro idejo o slovenski samostojnosti in ne več dolgoletni podrejenosti Avstrijcem. Ima vse značilnosti narodovega boja za ohranitev, ki pa zato vključuje tudi versko in gospodarsko vzgojo. Ta literatura ima še vzorce didaktične literature 19. stoletja, od katerih izstopata Prežihov Doberdob in Ravljenova Črna vojna.
Druga vojna z zgodovinskega vidika spada že k sodobnosti, prav tako pa tudi literatura približno po 1945. Slovenci smo v tem času že ločeni od Avstrijcev in imamo že izkušnjo z jugoslovanstvom. Pojavi se doslej najmočnejša ideologija na Slovenskem, ideja NOB, ki ponuja samo dve možnosti: kdor ni z nami, je proti nam. Pod tako diktaturo revolucije se ostale teme umaknejo, literatura postane zasičena z idejo partizanstva. Zastareli postopki didaktičnega realizma, sedaj seveda povsem drugačnega od tistega iz 19. stoletja, se le počasi umikajo modernizmu. Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku deset let po vojni po tematiki še ostane zgleden primer medvojne didaktično-propagandne proze, večina pa se temu upira.
Kocbekova Strah in pogum s pomočjo postopka filozofskega eseja jasno izraža vrednoto, skupno vsem besedilom na temo vojne: človek in človečnost. Implicitno imajo to etično vrednoto vsa ta besedila, pa tudi eksplicitno se pojavi bolj ali manj povsod. Ideja človečnosti je v literaturi zmagovalna, a nobeno teh del se ne konča srečno. Ne glede na to, na kateri strani in za kaj se borijo glavni junaki, na koncu so vedno fizično, psihično ali idejno poraženi. Prežihovi judenburški uporniki umrejo, z upanjem v boljšo prihodnost naroda, Ravljenov Peregrin preživi vojno, a umre na poti domov, Matičičeva mladina se srečno poroči, a v potujčenih Otavah, Finžgarjevi junaki prav tako preživijo, a razosebljeni so le še senca samih sebe, Levstikov Janez se vrne domov, a bratov ni več, Kosmačeva Temnikarjeva družina umre, a njihovo junaštvo nima meja, Kavčičev Tomo nasprotno preživi, a v sebi ne najde več miru, Kocbekovi junaki ustrežejo zahtevam NOB, a jih to notranje uniči, Rožanc je kot otrok preživel vojno, a izgubil ljubezen, Bükvičev Aleš pa po dolgem boju z nevidnim sovražnikom končno pomirjen umre.
1 Boris Paternu, Marija Stanonik in Irena Novak-Popov, Slovensko pesništvo upora 1941–1945, 1–4 (Ljubljana: Mladinska knjiga, Partizanska knjiga, Novo mesto: Dolenjska založba, 1987–97).