Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

VSEBINSKA ANALIZA

VOJNA, SOVRAŽNIK IN SVOBODA

V ostalih povestih, pravzaprav slikah, vojna odločnejše vdre v zaledje. V Kroniki gospoda Urbana, ki je časovno zaradi cenzure prestavljena v leto 1813, ko Francozi zapuščajo Ilirske province, vojska krade, posiljuje, se obnaša grdo in nasilno ter prisili ženske, da se prodajajo vojakom za denar ali hrano. Naslovni župnik Urban posluša in si zapisuje zgodbe ljudi, ki so žrtve vojne v zaledju. Ob tem se mu prikrito porodi ideja o nacionalni samostojnosti, ki v Prerokovani ostane osamljena. To pot je pesimističnemu začetku nasproten optimističen konec, kajti zadnja zgodba, ki jo zapiše župnik, pripoveduje o kmetu, ki je pred roparskimi vojaki skril svoje pujse v hišo, kjer jih niso našli. Konec je torej vrednostno naravnan, saj slovenska kmečka prebrisanost užene sovražnikovo nasilje. Poleg tega pa si župnik tudi zamisli, da kri ne bo tekla zaman, ker da bodo sovražniki premagani. Pozneje se ta misel zapiše tudi Prežihovemu Vorancu v Doberdobu.

Slike brez okvira še poglabljajo prikaz ljudske žalosti, razočaranja, stisk, jeze, otopelosti, lakote, pijančevanja. Splošen prikaz vsega tega imata sliki Spoznanje in V stiskah. Golobova njiva je simbolično trpljenje človeka, ki mu vojska uniči vse, kar ima, oz. še vse tisto, kar mu je ostalo. Vojska namreč nasilno pripelje konje na Golobov skrbno urejen travnik, ob odhodu pa mu pustijo le razorano zemljo. V Tankih vriskih pa Ciril, ki je vpoklican v vojsko, popiva od otopelosti ter tako spravlja v žalost in skrbi mater, ki nima denarja, da bi preživela družino.

Prerokovana nima konkretnih sovražnikov, samo v povesti Prerokbe zoré se junaki odpravijo na boj proti Rusom v Galicijo ter proti Italijanom na soško fronto. Sicer je največji sovražnik kar vojska sama, ki vzame vse, kar jim pride pod roke. Zato tudi ni poudarjena nacionalna ideja, ampak je svoboda zamišljena kar najbolj splošno. Vojna je nekaj, kar uničuje predvsem ljudi, tudi tiste v zaledju, telesno in duševno. Zadnja slika Polom prikazuje konec prve svetovne vojne. Namesto veselja in vere v novo prihodnost, se v ljudi spet naselijo dvom, zmeda in kaos. Verjamejo v konec starega sveta, toda začetka novega ne začutijo.

Da je bila vojna prerokovana, se spomni tudi Peregrin Napotnik v Ravljenovi Črni vojni. Študent, ki je leta 1917 v vojski komaj eno leto, naveličano čaka konec vojne, ki se mu vleče kot dolga mora. Od majniške deklaracije je že pol leta, pa se ni še nič spremenilo. Vojsko služi v pisarni, zato na srečo nima izkušenj s fronte, se pa zaveda njene tragike: ko drugi enoletniki, ki so imeli pravico ne iti na fronto, vendarle želijo oditi v boj, sam ostane v kasarni. Po drugi strani spremlja usode tistih, ki jedo sol, da bi hirali in ne šli ponovno na fronto. Premišljuje o Avstro-Ogrski, ki ne ve, kako je v vojni, hoče pa zmagati. Padla sta že njegova starejša brata Joža in Tonč (enaki imeni imata tudi starejša Kastelkina sinova, ki padeta v Gadjem gnezdu). Kljub vsemu navideznemu zavetju tudi Peregrin doživlja lakoto, mraz, bolezni ter nepravičnost nadrejenih. Njegovi zapisi so slike iz vojske (kot v Prerokovani). Vojska je najprej kruta in neusmiljena, čisto na koncu, ko je vojne konec, pa je njena beda v izgubi veljave in moči. Njena avtoriteta je z nasiljem močna, v drugih situacijah je vredna posmeha. Komandirji po eni strani tepejo podrejene in prekrške strogo kaznujejo, drugič jim ubeži ujetnik, ki ga morata dva vklenjenega prepeljati na vojaško sodišče (in ga morata na koncu ustreljenega peljati v bolnišnico). V poboju judenburških upornikov so komandirji neizprosni, povsem osramočeni pa na sojenju, kamor gre pričat tudi Peregrin. Tudi ko razglasijo konec vojne, se vojska odzove naravnost smešno: vsako dostojanstvo odpade, vsi se grebejo samo še za svoje dosjeje in dokumente, ki jih je treba prikriti. Te fascikle je pisal Peregrin, ki je tako vedel, da jih velika večina pripada Slovencem in Bosancem.

Neki vojak Vojislav se spominja Gavrila Principa, ko sta bila še sošolca v srednji šoli, nato pa je Vojislav postal študent, Princip pa je odšel iz Sarajeva in se redko vračal. Takrat ga je Vojislav sprejel k sebi v sobo in bil zato po atentatu tudi krvavo kaznovan. V tej pripovedi je jasno, da vojak preklinja Principa, vendar tega nikoli glasno ne izreče. Črna vojna pa tudi eksplicitno obsoja vojno. Sicer glavni junak nikoli ne pride na fronto in se ne spoprime s konkretnimi sovražniki vojaki, največji sovražnik ostajata kar vojska (komanda) in oblast, z vojaki pa sočustvuje. Popolnoma ga spremeni upor Janezov v Judenburgu, ki ga bolj podrobno obravnava Doberdob. Poleg naklonjenosti upornikom in sočustvovanja z njimi ga navdajo še z doslej novimi čustvi. Končno se pobere iz naveličanosti, enoličnosti in otopelosti, ki je primerljiva s tisto v Prerokovani, ter začuti močna domovinska čustva, potrebo po nacionalni svobodi in samostojnosti. Ta spoznanja okrepi, ko odide v prostem času na deželo, kjer vidi, kako vojna vpliva na ljudi v zaledju. Ugotovi, da so se ljudje še bolj navezali na zemljo ter da tako bijejo svoj boj za preživetje v tej hudi dobi. Zašli pa so tisti, ki od Avstrije dobivajo denarno podporo, saj ga zaradi stisk in razočaranj ne morejo razporediti razumno, ampak z njim pijančujejo. Poleg tistih vojnih grozot, ki jim je priča v vojski, sedaj spozna še tiste prikrite, ki se odvijajo v zaledju.

Majniška deklaracija pa je velika prelomnica v zgodovini v Levstikovem Gadjem gnezdu, saj zares prinese konec vojne. Zaledna tematika je tu simbolična. Fronto nadomesti boj za zemljo, h kateri se sicer ne simbolično obrnejo tudi kmetje v Prerokovani, Črni vojni in Moči zemlje. Boj za zemljo, ki od nekdaj simbolizira zavetje, varnost in življenje, bije mati Kastelka, ki predstavlja slovenski narod. Levstikovo vrednostno naravnanost izkazuje že Kastelkino ime, saj kastel kot izpeljanka iz tujih jezikov pomeni trdnjavo ali grad – torej utrdbo, ki jo je težko usvojiti. Prav taki kot Kastelka naj bi bili Slovenci: trdni, ponosni, narodno zavedni, kulturno izoblikovani (Kastelka je v mladosti prebirala Prešerna, Jurčiča in Tavčarja, klasike in temelje slovenske kulture). Toda Kastelka ne simbolizira slovenskega naroda samo na splošno, kot ženska z moškim značajem gre še dlje, predstavlja tudi vojaka – tistega, ki se dobesedno bojuje za zemljo ali simbolično za domovino. Konkretno v povesti slovensko ozemlje nadomešča Kastelkin grunt, ki ga ohranja pred slabiči, kot je bil njen mož, ter nemškutarji, kot je Petschnig. Zgodba se odvija na Štajerskem, kjer je bilo slovensko ozemlje zaradi meje z Avstrijo vedno etnično mešano, zato je odnos med Slovenci in Nemci še bolj problematičen. Slovenci, ki sicer brez dvoma pripadajo Avstriji in se zanjo borijo v prvi svetovni vojni, so na Štajerskem (in na Koroškem kot pri Matičiču) bolj narodnostno ogroženi, zato tudi jugoslovanska ideja dobi odločilnejši pomen. Štajerska bi v okviru združitve južnih slovanskih narodov v Jugoslavijo ohranila slovenski značaj.

Vojna pride v povest tiho, kot bi šla samo mimo. Kmečko okolje navidezno prikriva vojne strahote na bojiščih, toda hkrati jih simbolizira. Tako spoznamo obenem problematiko zaledja in bojišč. Ljudje čutijo, da je ta vojna drugačna od prejšnjih, da umiranje poteka po tekočem traku. Slovo matere od sinov je ganljivo; Jože odhaja na vzhod v Galicijo, Tone najprej na jug v Srbijo, nato pa na soško fronto, Janeza pa Petschnig iz maščevanja ovadi, zato ga odpeljejo v zapor. Sovražnik pri Levstiku ni več samo tujec na fronti, je tudi izdajalec svojega naroda. Zgodba se nadaljuje na podeželju s Kastelkinim bojem in trpljenjem, samo eno poglavje je namenjeno Jožetu na fronti ter eno Janezu v taborišču. Ravno ta dva odlomka sta podlaga za najodkritejše misli o domovini in svobodi. Oba brata prevzemajo misli in sanje o domovini in domu, ne razmišljata pa o vojni in eksistencialnih vprašanjih. Vrednota človečnosti se samo enkrat porodi Janezu, pa še to v konkretni situaciji, ko straža jetnike, ki jih sicer nagovarja z drhaljo, naposled ob izpustitvi nagovori z ljudmi. Takrat se Janez vpraša, kaj so pravzaprav, ali so v takih razmerah sploh še ljudje.

Doma poleg matere, ki so ji vzeli sinove, posledice vojne najbolj občuti Jela, Jožetova zaročenka. Ko izve, da je Jože padel, se začne družiti z oficirji, z madžarskim vojakom pa še zanosi. Njena situacija poglablja etnične napetosti med sovražnimi narodi, saj jih prenaša še v čas po vojni. Oče hčeri raje odpusti greh, kot da bi ga prikril in privolil v poroko s tujcem. Problem otrok z narodnostno različnimi starši v tej povesti ostane v ozadju. Odpuščanja pa je nazadnje zmožna tudi Kastelka. Obisk Jezusa v sanjah jo povsem spremeni. Jezus ji napove, da bo stara pravda, pravda zatiranih in zasužnjenih, izvršena. Vendar pa mora sodelovati tudi sama: zavreči mora svoje sovraštvo do tujcev in sovražnikov ter ga zamenjati z ljubeznijo (načelo Rožančevega romana šestdeset let pozneje) in odpuščanjem. Mir bo prineslo samo pobratenje med narodi, kar pa je v skladu z Levstikovo idejo najbolj zaželeno med narodi bodoče Jugoslavije.

Po majniški deklaraciji edini preživeli gad Janez, s simboličnim imenom, ki označuje Slovenca (tudi v Doberdobu in Črni vojni so slovenski uporniki Janezi), z Zinko nadaljuje slovenski rod. V spomin na mater ter na dan prihajajoče svobode zasadita lipo, simbol slovenstva. Nasprotno kot v Prerokovani, ki niti po koncu vojne ne vidi rešitve, se v Gadjem gnezdu svoboda zdi realna in mogoča. Kljub porazu Avstro-Ogrske, znotraj katere se borijo Slovenci, se obetajo boljši časi, v okviru nove države.

Vso tragiko bojišč zajema Doberdob Prežihovega Voranca. Roman je tematsko deljen na dve polovici: prva ima težišče na bojih, druga na uporu. Naslov je dobil po vasi na Krasu, kjer je bila med prvo svetovno vojno ena glavnih avstro-ogrskih postojank. Zaradi mejne lege z Italijo je bil Doberdob veliko napadan in tako je postal simbol smrti. Na soški fronti so bili najštevilčnejši vojaki prav Slovenci, in sicer zaradi preračunane motivacije, saj so se borili za svojo zemljo. Leta 1915, ko se odvija prva polovica romana (Črna vojska in Doberdob), je Italija že prestopila k antanti. Od vseh vojakov so najbolj motivirani prav Primorci, saj jim je jasno, da bodo v primeru avstrijskega poraza pripadali Italiji. Italijani so v tem romanu najvidnejši sovražnik, vendar nič manj grozljiva ni avstrijska vojska. Avstrijski poveljniki so zvečina prav Nemci, zato je med vojaki stalna napetost. Še posebej Slovenci se počutijo ogrožene in Nemci vzvišene, a nacionalna drža je značilna za vse. Zgodba je kolektivna: herojev ni, je pa avtor izredno vrednostno naravnan.

Vojne strahote doživljajo vsi in ravno te so prikazane najbolj realistično. Ne le fronta, tudi odnosi med vojaki so prava bitka za obstoj. Posebej sta izpostavljena položaj in počutje Slovencev. Tako se jim v prvi polovici romana nemalokrat zastavi vprašanje izdaje oz. prebega k Italijanom. Mohor Amun, že od začetka sumljiv, to tudi zares stori – odvrže vse predsodke, zapusti ubijajočo fronto in se v želji po življenju preda nasprotniku. Vrednota človečnosti in življenja je prevladujoča. Med fronto in bolnišnico vojaki ne vidijo izbire: raje so živi in zdravi na bojišču kot bolni, ranjeni in na pol mrtvi v taborišču. Sočutje gojijo tudi do sovražnikov, kajti tudi njihova usta preklinjajo vojno. Vsa avstrijska vojska strese jezo nad nekoga, ki strelja med zatišjem. Ne samo, da s tem opozarja sovražnike nase, streljanje je opredeljeno tudi z etičnega vidika: med akcijo je dovoljeno, sicer kar tako pa ne. Strelja se le na vojake, nikoli na ljudi.

Druga polovica romana (Lebring in Judenburg) obravnava bivanje v vojaških taboriščih v letih 1917 in 1918. Kot da fronta ni dovolj, se razmere tu še poslabšajo. Kot že mnogokrat prej, vojaki obsojajo vojno, da je kriva za vse, sploh za vse slabo. Posebno nazorni so skozi ves roman realistični prikazi bolezni in hrane. Prežih npr. mirno zapise, kako si trebijo uši, ali pa posmehljivo opise pohabljene obraze in telesa, ki vseeno morajo nazaj na bojišče (posmeh je namenjen vodstvu, ne navadnim vojakom). Z ranjenci ravnajo komajda še kot z ljudmi. V Judenburgu nekega dne vojaki po naključju odkrijejo, da poveljnik svojo psico ves čas hrani s pečenkami, vojska pa dobiva pomije. Tudi poveljnikovo sočutje v napadu upornih Janezov je namenjeno njegovi psici, za ranjene in pobite ljudi mu ni mar. Vojake ob vsem tem preganjajo eksistencialna vprašanja, ali so sploh še ljudje. Služenje vojaške obveznosti je vse prej kot idealistično. Ne samo, da so dobesedno vredni manj kot psi, celo boriti se morajo za Avstrijo, ne zase. Po drugi strani jih navdajajo dvomi v Jugoslavijo, ki ji ne zaupajo toliko kot Levstik v Gadjem gnezdu, ker se Prežihovi Slovenci bojijo novega suženjstva. Porazne razmere privedejo do zgodovinskega upora v Judenburgu, ki pa je zaradi slabe organizacije in nesodelovanja krvavo zatrt.

Konec je patetičen, kajti vodje upora se zavedajo, da je vsa kri bila prelita za svobodo. Obsodba in izvršitev kazni sta dramatični, saj se slovenski uporniki ne pokorijo nemškemu jeziku in odgovarjajo v slovenščini, kar poveljnike zelo razdraži. Hafner, Možina in Štefanič gredo v smrt pokončno, le mladega Bosanca Davtoviča je strah. Hafner, ki je ubit zadnji, ne umre niti pod milostnim strelom, zato ga morajo ustreliti s samokresom. Po tem se tudi komandirji zamislijo, s čimer vendarle priznajo pomen in nujnost slovenskega boja za nacionalno svobodo.

Od kolektivnega romana h kolektivni povesti. V Matičičevi zgodbi Moč zemlje vojna v nasprotju s Finžgarjevo Prerokovano pride kot presenečenje. Hkrati pride tudi zima, zato je trpljenje še večje. Splošnemu pomanjkanju zaradi neugodnega letnega časa se pridruži še specifično, ki ga prinese vojna. Kljub splošnim slabim razmeram v vasi ljudje najdejo še toliko sočutja do tistih, ki so se udeležili vojne. Vojaki z vseh koncev se ustavljajo na Otavah, kjer jih s hrano in prenočiščem negujejo predvsem ženske, ki so ostale doma, ter pripovedujejo osebne zgodbe, podobne tistim iz Doberdoba in Črne vojne. Nacionalizma ni. Špornovi, ki so Nemci in bogati gostilničarji, so dobri ljudje. Svoj priviligiran položaj najbolj izkoristi Krista, ki zapeljuje Jozeja vojaka, ki pride domov na počitnice, vendar pa njeno ravnanje ostane na ravni mladostne koketnosti. Jozej ji pod vplivom vojne podleže, a Krista ga nazadnje zavrne. Edini pripetljaj s kančkom nacionalizma se odvije, ko madžarski vojak pride po Oštinovega vola (vojska tako kot v Prerokovani nasilno jemlje, kar potrebuje), a se mu vol ne pusti odvleči, popusti šele lastniku. Tako so ironično narodno zavedna čustva v prvem delu povesti pripisana samo živali, ljudem pa ne. Jozej se po vojni vrne brez ene noge. Starše to močno razburi, saj bo nezmožen vzdrževati kmetijo. Bojijo se za dom, ki je zaradi Jozejeve pohabljenosti izgubil sposobnega gospodarja. Sočutje do udeležencev vojne, ki so ga prej gojili do vojakov, popolnoma izpuhti. Nikomur ni več mar vojakovo trpljenje, pomembna je samo še prihodnost doma, ki se zdi izgubljena. Jozej, ki se že sam čuti opeharjenega za spodobno življenje, ne najde opore niti doma, potrpežljiva ostane samo Tonca.

Nacionalizem pa se okrepi v drugem delu povesti, ki postavlja v središče koroški plebiscit. Po vojni se nenadoma odnosi med Slovenci in Nemci zaostrijo. Boj za Koroško nadaljuje prvo svetovno vojno in doseže svoj vrh s plebiscitom. Sovražnik, ki je bil prej tuj, sedaj postane »domača« Avstrija. Sovraštvo med narodoma privre na dan z vso silo. Glavni cilj postanejo svobodne Otave. Vsaka stran, slovenska in nemška, zbira in kupuje glasove po vasi. Krista, ki se zapisuje čedalje slabše, ponovno odkrije svoje čare Jozeju. Obljublja mu pravo bogastvo, kar bi Jozeju nadvse koristilo; ker se je iz vojne vrnil invaliden, je nesposoben za kmetovanje. Jozej poln dilem odide na volišče in svoje odločitve ne izda nikomur. Njegovo molčečnost si vsi razlagajo enako, da je namreč oddal glas Nemcem. Otavčani so prepričani v slovensko zmago, zato jih grozno potre novica, da odslej pripadajo Avstriji, ne več Sloveniji. Navdušeni pa so Nemci, ki jih sedaj nihče več ne mara. Ti Jozeja vzamejo k sebi v Špornovo gostilno na praznovanje, Slovenci in domači pa ga izobčijo. Jozej nazadnje vendarle izda svojo narodno zavedno odločitev ter tako pomiri družino in se vrne v slovensko družbo. Nacionalizem tako ostane v okviru svobodne vasi, ki ji sledi zemlja, šele nato narod. Seveda pa ta zaledni boj za zemljo ali domačo vas lahko predvsem simbolizira fronto, saj vojaške boje nadomešča z boji navadnih ljudi. Odkrito to stori Levstik v Gadjem gnezdu, manj očitno pa Finžgar v Prerokovani, Ravljen v Črni vojni ter Matičič v Moči zemlje.

V prozi na temo prve svetovne vojne ni opaziti literarnega razvoja. Vseh petindvajset let, torej od približno 1915 (prve povesti iz Prerokovane) do 1940 (Doberdob), v literarni zgodovini trajata socialni realizem in tradicionalna književnost. Vojna je obravnavana z enako prizadetostjo, bralec se vživi predvsem v Slovence in simpatizira z njimi, naj se borijo kot vojaki na fronti ali kot preprosto ljudstvo v zaledju. Ta besedila povezuje enak odnos do predstavljenih narodnosti. Vsi čutijo nezaupanje do Italijanov, ki so bili na začetku vojne avstrijski in zato tudi slovenski zavezniki. Povsem uveljavljeno jih povsod kličejo Lahi, in tako že ime namiguje na njihovo nepriljubljenost. O sovraštvu med Nemci in Slovenci nikjer ni dvoma, nekoliko prijaznejši je do Nemcev edino Matičič, pa še ta jih na koncu prikaže v »pravi« luči. Nezaupanja pa so deležni tudi Srbi; Slovenci se sicer veselijo svobode, ki jim jo obljubljajo, a se bojijo novega suženjstva.

Razvija pa se proza na temo druge svetovne vojne. Kmalu po vojni s socialnim realizmom drastično prekine že Kocbek, ostali pisatelji pa postopoma. Modernistični postopki omogočajo tudi drugačen pogled na revolucijo. V ospredje potisnejo psihično doživljanje vojne, poleg pozitivnih junakov pa se pojavijo še negativni. Obsodba vojne in človeško trpljenje sicer ostaneta, toda prikaz družbeno-zgodovinskega stanja je precej bolj plastičen in kritičen. Proza o drugi svetovni vojni prinaša manj kolektivnih zgodb, v ospredju je večkrat posameznik. Vendar pa ta vojna vnaša v literaturo veliko več ideologije, zato so zgodbe posameznika lahko enako posplošujoče kot zgodbe o kolektivu, ki jih je več na temo prve svetovne vojne. Predstavitev obeh velikih vojn v literaturi se razlikuje predvsem zaradi bistvenih razlik med vojnama samima.

Kocbekova zbirka Strah in pogum je sestavljena iz štirih novel, od katerih se prva posveča naslovni problematiki, namreč razmerju med strahom in pogumom, ostale tri pa vprašanju izdaje. Junak Temne strani meseca, pisar v bunkerju, je že na začetku ozmerjan s strahopetcem. To mu očita Barka, španski vojak, ki se ne brani nobene tvegane naloge. Glavni junak (ki pa nasprotno ni nikakršen heroj) je poln eksistencialistične tesnobe in strahu pred smrtjo. Slutnja smrti, ki eksistencialističnega človeka najbolj preganja, narašča. Najprej se junak skriva v bunkerju, ki naj bi bilo nekakšno zagotovilo varnosti. Ob obisku Barke v njegovi družbi nehote čuti smrt, saj mu tudi Barka pripoveduje o mnogih smrtonosnih dejanjih. Njegova slutnja se prvič potrdi, ko se pred hišo nad bunkerjem, v katero sicer hodijo na druženje s prebivalci, ustavi avto. Vojaki zbežijo nazaj v skrivališče, a sicer se ne zgodi nič. Smrt se mu še bolj približa, ko izve, da je Barka v nalogi umrl. Nazadnje se nekega dne spet ustavi avto pred hišo, a tokrat napadalci streljajo. Slutnja smrti se je do tedaj stopnjevala, sedaj pa je mu smrt prišla čisto blizu. Na tej stopnji se junak opogumi, zapusti varno zatočišče in odide k partizanom.

Po tedanji ideologiji ta novela razlaga, kaj vse človek lahko stori, če hoče. Eksistencialistično pa ne gre za odločitev samo, pač pa za proces te odločitve. To je njegova najtežja odločitev, toda pomembno je, da se sam odloči spremeniti se. Zaradi strahu in tesnobe se počuti tujca v svetu, zato stremi k akciji. V pogovoru z Barko ugotovi, da je zlo povsod, da ni nič več jasno in urejeno, da ima sovražnika v bistvu v sebi, ker se skriva pred svetom in zato tudi pred resnico. Težnja po družbeni dejavnosti preseže zgolj eksistencializem, ko prebere Martina Krpana. Martin Krpana mu da moči kot izredno močan človek, ki bije pomemben boj za slovenstvo. Najprej ga navdihne ustvarjalno, tako da začne pisati, nato pa premaga strah in gre pogumno v akcijo.

Konec vendarle ni zmagoslaven, saj se junak še vedno ne odpre resnici, ampak se odslej skriva za drugo lažjo. Iz ene skrajnosti preide v drugo: prej je bil strahopeten, vedno v bunkerju, zdaj hoče le akcijo. Kocbek tu doda novo, svojo definicijo strahu in poguma: obema je osnova nevarnost – eden se je izogiba, drugi jo išče. Toda resnica ni v skrajnostih, je mnogo bolj kompleksna, in tudi človek nikoli ni le eno ali drugo, le strahopetni ali pogumni.

Druga novela Blažena krivda nadaljuje s človeškimi dilemami v tako odločilnem času, kot je vojna. Tokrat je spor med dvema stranema še bolj filozofski oz. personalističen. Damjan mora ubiti izdajalca, toda kot medicincu, ki naj bi življenja reševal, ne uničeval, se mu ukaz komandanta Čekana upira. Najprej hoče priti do dokaza, da je Štefan res izdajalec, šele nato naj bi se izrekli o njegovi kazni. Damjan ima v sebi obe plati, ki določata človeka, to sta zgodovinskost in nadzgodovinska etika. Kljub temu, da mu Čekan prigovarja, da je boljša ena nedolžna žrtev kot deset, se Damjan zaveda, da ne bo ubil samo verjetnega izdajalca, temveč tudi predvsem človeško bitje. Komisar Gaber in komandant Čekan predstavljata zgodovinsko plast človeka, zato nimata občutka odgovornosti, njuna ideologija pa pripada skupnim ciljem. Ti so zgodovinsko pogojeni, zato so relativni. Damjan pa, ki mu je pomembna tudi etika, saj noče biti samo zgodovinsko uporaben, temveč tudi človeško neodvisen, ne more razumeti, zakaj smrt enega pripomore k višjim ciljem. Njegove vrednote so absolutne, dane od boga, ki zapoveduje ljubezen do sočloveka. Seveda je zato njegov pogled na revolucijo naiven, saj je revolucija socialnorazredni boj, ne moralni (česar se Čekan in Gaber dobro zavedata).

Ko Damjan pod pretvezo odpelje Štefana v izvidnico, se zaveže zgodovinskemu načelu. Izgubi svojo individualnost, smisel in vrednote. Začne verjeti v Štefanovo krivdo in odločen je, da ga bo ubil. S tem oba postaneta eden drugemu rabelj in žrtev: Damjan bo ubil Štefanovo telo, Štefan pa Damjanovo dušo. Štefan pravi, da sta torej oba izdajalca, saj bo Damjan s tem izdal svoja etična načela. Človeka namreč v nasprotju z ateističnim eksistencializmom ne določajo samo dejanja, ampak tudi etika; ali v povezavi s prvo novelo: ne samo pogum, ampak tudi strah. Toda Damjan je sedaj že povsem pod vplivom družbeno-zgodovinskih zakonov, zato naposled tudi strelja na Štefana. V stanju popolne etične brezbrižnosti mu tudi lastno življenje ni več vrednota, zato se zaplete v igro s kačo, ki je biblični simbol zla. Ko ga kača piči, se spet zave razlike med dobrim in zlim ter absolutnih vrednot. Spozna, da ne bi smel izbirati, tako kot je izbral Čekan enega proti desetim in tudi Damjana napeljal na to. Štefan nazadnje, ko se z Damjanom oba ranjena srečata v osamljeni koči, končno prizna, da je tudi sam nepravično izbiral. Nemci so ga prisilili, da je vohunil zanje, sicer bi mu ubili nosečo ženo. Štefan se je takrat odločil v prid ljubezni do žene, zavezal se je nadzgodovinskemu in žrtvoval zgodovinsko. Njegova odločitev je bila ravno nasprotna Čekanovi, a vseeno nepravilna, ker je prav tako upošteval samo eno skrajnost.

Vojna proza je Kocbeku podlaga za razvoj personalistične filozofije, zato ne poudarja junaških dejanj, temveč človeške dileme, ki jih lahko doživlja tako narodno zavedni partizan kot narodni izdajalec ali okupator. Prva takih dilem izhaja iz človekove kompleksne narave, sestavljene iz neločljivih plasti zgodovinskega in nadzgodovinskega, druga pa je narodna izdaja. V Temni strani meseca prevrednoti pojma strah in pogum ter ju zbliža. Ker oba vcepi isti literarni osebi, so mu očitali ideološko blasfemijo, čeprav je Kocbek s tem samo prekinil s črno-belo karakterizacijo junakov tradicionalne didaktične književnosti. Človeško trpljenje v njegovih novelah dobi samo še dodatne razsežnosti; poleg telesnega in čustvenega trpljenja junaki prenašajo še eksistencialno trpljenje. Pojavi se absolutna vrednota človeškega življenja, ki ji je na poti trenutno družbeno-zgodovinsko stanje. Podobni motivi se pojavijo že pri Prežihu in Levstiku, vendar njuni junaki razmišljajo o človečnosti bolj v povezavi s človekovim dostojanstvom. Skoraj vsi vojaki v Doberdobu in Janez v Gadjem gnezdu se sprašujejo enako, ali so sploh še ljudje. Ta misel bolj zadeva način, kako so z njimi fizično ravnali poveljniki in oblast, Kocbekovi junaki pa premlevajo temelj človeškega bitja, to je njegovo golo življenje. Ni več vprašanja, kakšna smrt je dovoljena in dopuščena, kajti smrt je samo ena. V Doberdobu avstro-ogrska vojska mirne vesti strelja na italijansko vojsko, med premirjem pa je ubijanje etično prepovedano. Kocbek sicer ne uprizarja boja med vojskama, je pa z vojnega stališča povsem upravičen uboj izdajalca. Toda v nasprotju z Doberdobom je tu takšno ubijanje etično problematično.

Drugo pereče vprašanje torej zadeva izdajo. To obravnavajo vse tri nadaljnje novele. Ogenj in Črna orhideja sta Blaženi krivdi motivno zelo podobni, le da ima Ogenj še dodatno poudarjeno krščansko noto, Črna orhideja pa erotično. Narodno izdajo je po prvi svetovni vojni literariziral Matičič. Njegov Jozej se mora na koroškem plebiscitu odločiti med Slovenijo (Jugoslavijo) in Avstrijo. Njegova domnevno izdajalska odločitev izzove med vaščani velik nemir. Obsodijo ga brez kakršnihkoli vprašanj. Kadar gre za usodo naroda, je ljudstvo neizprosno v vseh besedilih. Tudi s Prežihovim Amunom bralec ne simpatizira povsem, ker je dal prednost lastnemu življenju pred kolektivom. Izbira med osebnim in kolektivnim ali med etičnim in družbeno koristnim je povsod težka in vsak tak junak si zasluži posebno vrednotenje, ne le črno-belo.

Kocbekova Strah in pogum ni bila dobro sprejeta, ker naj bi krivila podobo NOB in propagirala nemoralo. S strani očitnega je imela tedanja oblast prav, saj v zbirki popisuje strah partizanov (Temna stran meseca), izdajstvo med partizani ter Štefanov očitek Damjanu, da je tudi on izdajalec (Blažena krivda), prednost osebne ljubezni pred partizanstvom (Blažena krivda), župnika, ki Italijana prosi za Tonetovo življenje (Ogenj) ter erotično ljubezen partizanov do izdajalke (Črna orhideja). Ti motivi so zakrili Kocbekovo naklonjenost NOB, ki se kaže v naslednjih potezah: v Temni strani meseca junak vendarle premaga strah in odide iz bunkerja k partizanom, V Blaženi krivdi Damjan kljub dvomom strelja na Štefana, Štefan pa se na koncu premisli in odloči za NOB, v Ognju domobranski kaplan umre, župnik pa ne blagoslovi okupatorjevih vojakov, v Črni orhideji pa izdajalka vseeno mora umreti. Ta dejanja literarnih junakov so storjena z ogromno dileme, a se nazadnje vendar odločijo »pravilno«, kar pa je takrat kritika spregledala.

Pred Kocbekom in očitno še kasneje je uradna literatura naklonjena herojskim partizanskim zgodbam, kakršne nadaljuje Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku. Pisatelj Peter Majcen po vojni trka na vesti tistih, ki so med vojno igrali pomembno vlogo v boju za narodovo svobodo. Piše o izmišljenem pozitivnem junaku Temnikarju, njegovo zgodbo pa mu prekinja resnični negativni junak Črnilogar. Ta model pisateljske ustvarjalnosti je Kosmač prevzel po Kocbekovi Temni strani meseca: junak čuti notranjo napetost, ki jo sprosti s pisanjem. Le da Kosmačevega pisatelja pri ustvarjalnosti nekaj moti, nekaj ga omejuje. Pisatelj ima čudovito podobo o preprostem kmetu heroju, vendar je ne more napisati – kot da se ideja ne more udejaniti zaradi neprimerne, grde zunanje resničnosti.

Temnikar je heroj, ker je civilist, ne vojak, je mali človek velikih dejanj, a o njem in njemu podobnih zgodovina molči. Majcen ga v sebi poveličuje, sploh ko ga asociativno primerja s Črnilogarjem, katerega že takoj ne mara, na koncu pa se še izkaže za izdajalca. Elementi, ki povezujejo dve zgodbi dveh kmetov, ki se obe odvijata okrog božiča 1943, so Črnilogarjevo klepanje kose, Blažičevo igranje na trobento ter oblak na nebu. Ti predmeti imajo poleg asociativnega tudi simbolični pomen. Klepanje kose simbolizira slutnjo smrti, zato se zdi, da Črnilogar pripravlja koso sam sebi. Enako je s trobento, na katero igra stari Blažič, ki predstavlja oglašanje vesti. Ta zvok trobente pripelje Majcna od Črnilogarja, ki se pretvarja, da ničesar ne sliši, k Blažiču in Javorki, od njiju pa nazaj k Črnilogarju, kjer se mu zgodba končno razplete. Vest in smrt sta ključni za obe zgodbi, Temnikarjevo in Črnilogarjevo.

Temnikar je torej tisti izključno pozitivni junak, ki zavrže osebne koristi in vrednost lastnega življenja ter odide v boj z belogardisti. Zaveda se, da bo umrl in kaj bodo storili družini, a mu je v bistvu vseeno. V skladu z revolucijo svoje življenje ter življenja domačih podredi ideji, kar Majcen neizmerno ceni. Temnikar je samo enkrat na tem, da si premisli, ker ve, da bodo za njegova dejanja kaznovani tudi drugi (o tem govori njegov privid), a že naslednji trenutek se mu taka kruta smrt njegove družine zdi upravičena. Domneva, da so vsi njegovi istih misli, da so življenja partizanov, ki se borijo za ves narod, večvredna od življenj navadnih ljudi. Njihova življenja bodo tako ali tako pridobila na vrednosti šele, ko bodo žrtvovana za višje skupne cilje. Ali bo morda njegovo dejanje ostalo anonimno in nekaznovano, s tem se ne slepi; Temnikar sploh ne dvomi, smrt je neizbežna, toda umrl bo mirne vesti. Tudi Majcen, ki sicer vseskozi vrednoti in primerja Temnikarjevo in Črnilogarjevo dejanje, nikoli ne podvomi o upravičenosti smrti Temnikarjevih. Ta smrt sicer ni bila pravična, toda bila je mnogo primernejša od smrti partizanov, in obratno: življenja partizanov so mnogo vrednejša od življenj navadnih ljudi.

Temnikarjevo junaštvo v boju nadaljuje njegova žena Marjana, ki postane junakinja v trpljenju, saj mora gledati, kako skupina Nemcev, Mongolov, belogardistov, četnikov in ustašev požge hišo in ubije njuna otroka, nazadnje pa sosedov belogardist s Temnikarjevo sekiro, s katero ta je pobil belogardiste, obglavi še njo. Tako tudi Črnilogarjeva žena potencira dvome in odločitve svojega moža. Črnilogar se nasprotno od Temnikarja odloči v prid osebnemu in ne gre pomagat sosedom Blažičevim, zato je označen kot strahopeten, upogljiv, nemočen in neodločen, sploh ker se kasneje izkaže, da ga je v to dokončno prepričala žena. Tako se s prenosom večjega dela krivde na ženo Črnilogar izkaže za precej manj negativnega, kot se zdi na začetku. Črnilogar sedaj ostaja človek brez identitete, ki spočetka še premišljuje o odhodu v boj, pa tudi na koncu počasi stopa na pravo pot. Postopoma dobiva zavest krivde, ki jo je prej tajil (ni priznal zvoka trobente). Vendar ga nazadnje nemirna vest odvede v smrt, in to v pravičen, a nedostojanstven samomor. Črnilogar namreč pri Majcnu nikoli ne pridobi, saj so vse značajske lastnosti, ki ga opravičujejo, izven okvira Majcnovih etičnih vrednot. Kakor se Črnilogar v Majcnovih očeh pogreza, tako Temnikar raste; in podobno kot Martin Krpan v Kocbekovi Temni strani meseca, ki nenadoma predstavlja vsakršen boj za narodovo svobodo, tu Temnikar postane alegorija, ideja, ki je celo prerasla Majcnov zasnutek.

Peter Majcen se naposled vendarle zave, da ne bi smel vrednotiti, in tudi sam občuti krivdo za Črnilogarjevo smrt. Kosmač v tem spet ponovi Kocbekove motive izdaje in kompleksnosti človekove narave. Čeprav vseskozi vrednoti in niti na koncu ne odpusti Črnilogarju, vendarle naredi odklon od striktne črno-bele karakterizacije literarnih junakov ter v Črnilogarja kapne nekaj pozitivnega. Enako je z izdajo, vendar je Kosmač tu bližje Prežihu in Matičiču kot Kocbeku. Njegov pogled na izdajalca je preprost in neizprosen, ne priznava nobene dileme. Lahko ga ovrednoti že na začetku, čeprav o njem še ne ve nič otipljivega, tako kot Amun v Doberdobu že takoj brez razlage obvelja za sumljivega. Lahko pa se vsa junakova prejšnja dobra dela nemudoma izbrišejo, ko se ta izkaže za narodnega izdajalca: tudi Matičičev Jozej je bil vseskozi prijeten in občutljiv fant, a to ob sumu izdaje ne šteje več. Eden najpomembnejših sovražnikov torej ni več le okupator in ostali (Kosmač jih ob Marjaninem trpljenju navede celo paleto), ampak tudi domači narodni izdajalec, mnogo nevarnejši od Levstikovega nemškutarja v Gadjem gnezdu. Šele na koncu pridobi na pomenu tudi bel oblak, simbol upanja in življenja, ko Majcen zapusti Črnilogarjeva in s tem tudi preteklost.

Bolj problematičen je negativni junak Kavčičevega romana Ne vračaj se sam, ki se odvija nekaj mesecev po vojni. Tomo je bil med vojno domobranec, toda ker domobranstvo nikoli ni bilo vladajoča ideologija, je bil vedno na napačni strani. Ne more se integrirati ne s preteklostjo ne s sedanjostjo. Tovariši, boji in ideje, ki sestavljajo njegovo preteklost, so mu le še spomin, izgubil je čustven odnos do tega, rad bi le še preživel. V sedanjosti je zaradi zmage partizanov sovražnik, zato živi v neprestanem strahu, da bi ga našli. Takoj po vojni je namreč že dvakrat ušel oblastem: najprej je pobegnil z vlaka skupaj s prijateljem Maksom in bratom Vilijem, drugič so ga spustili iz zapora, ker je tajil sodelovanje z gestapom. Podoben odnos do preteklosti ima tudi Milan, ki se je boril na strani partizanov, in ga sedaj Helena prosi, da bi pomagal Tomu iz zapora. Dopoveduje ji, da je bil njen brat domobranec, da mu je težko potegniti se zanj, a hkrati se mu dozdeva, da zdaj v te ideologije ne verjame več tako goreče kot pred letom dni. Ugotovi, da ni maščevalen ter da konec vojne razoroži človeka, da pozabi pretekle ideale.

Oče in Tomo nikoli nista odobravala zveze med Heleno in Milanom, sploh ko se je Milan pridružil partizanom, sama pa sta se odločila za domobrance. Partizani in komunizem predstavljajo za Tomovo družino najhujšega sovražnika in prava svoboda bi bila dosežena šele z uničenjem vseh negativnih vplivov Sovjetske zveze. Helena je zato že od nekdaj razpeta med družino in osebno ljubeznijo: pred družino mora opravičevati razmerje z Milanom, Milanu pa navezanost na družino. Druga črna ovca družine je bil tudi Vili, ki je tudi spočetka hotel iti k partizanom. Toda ker je bil v času vojne še otrok, sta ga oče in Tomo lahko prisilila k domobrancem. Tomo je bil izrezan oče: oblastniški, vzkipljiv, goreče se je boril proti pretečemu komunizmu. Po vojni pa tudi zveza med njim in očetom, ki sta si doslej podrejala Heleno in Vilija, začne razpadati. Tomo postane zagrenjen, nejevoljen in vsa pozitivna čustva do očeta, brata, sestre in medvojne ljubice Eve mu otopijo. Njegova izguba vere je drugačna od Milanove, ki se kljub zmagi ne more naslajati nad poraženci in je uprt v prihodnost, pa tudi drugačna od junakov Prerokovane, ki jih konec vojne zmede in potisne nazaj na začetek. Tomo ne more pozabiti preteklosti, do katere sicer ne čuti ničesar več, ne more mirne vesti živeti v sedanjosti, ne more graditi načrtov za prihodnost (kot Milan, ki se zato odpove Heleni in se odloči ne pomagati Tomu), pa tudi ne more znova zgraditi odnosov z domačimi ljudmi (kot v Prerokovani, kjer se morajo po vojni zbrati in na novo zgraditi svoj svet). Tako oče kot Tomo spoznata, da je bila njuna stran poražena, da se je zgodovina obrnila drugače, kot sta pričakovala. Toda oče po vojni opusti misli na preteklost in se obrne k družini. Heleni je pripravljen tolerirati zvezo z Milanom, če jim bo pomagal pri Tomu. Tomo pa, ki je za svoje prepričanje žrtvoval mnogo več kot oče (navsezadnje se je mnogo bolj izpostavljal fizični nevarnosti) ne more nadaljevati in poskuša za vse okriviti očeta. Hkrati se zaveda, da se je med vojno sam odločil in da mora posledice nositi sam.

Oče pravi, da je bilo trpljenje prerokovano, podobno kot to za prvo svetovno vojno trdita Finžgarjeva Prerokovana in Ravljenova Črna vojna. Vojne imajo vsi dovolj, saj jim je prinesla le rane. Toda Tomo se takemu sentimentalizmu upre in trdi, da bo čez deset let to le še zgodovina, kot je prva svetovna vojna zgodovina sedaj zanje. Prepričan je, da bodo še novi boji. Zdi se mu, da ni vredno živeti, a da bo človek vedno naredil vse za preživetje. V skladu s to filozofijo tudi ne naredi samomora, čeprav je že družbeno, družinsko, religiozno in erotično odtujen. Tudi Milan ni pristaš samomora, čeprav ga Helenina prošnja zelo bremeni. Milanu se nazadnje po nesreči pri čiščenju sproži pištola, Tomova nemirna narava pa se stopnjuje v duševno bolezen in čudaško potepuštvo oz. ponovno skrivaštvo.

Bükvičev Papirničar Aleš nadaljuje boj za nacionalno in versko svobodo, vendar drugače kot Kavčičev Tomo. Alešev boj je goreč od začetka pa do njegovega konca in ta bojevnik nikoli na spozna zmote. Razmerje Slovenca do Juda ni tipično in tudi ne laskavo z narodnega stališča, medtem ko je Tomovo domobranstvo dolgo časa veljalo za eno od alternativ in je bilo dokončno obsojeno šele po zmagi partizanov. Aleševo sovraštvo do Juda Hartštajna, ki se dogaja med vojno v Prekmurju, je trojno: versko, ker je rod Judov ubil Kristusa, rasno, zaradi vpliva hitlerjanske propagande, ter gospodarsko, ker mu je konkurenca v isti trgovski panogi. Jude je sicer Avstrija izgnala že prej, Madžarska pa ne. Po prihodu Hitlerja na oblast je Aleš navdušen in poln upanja. Slepo sodeluje z nacisti, v svoji trgovini organizira sestanke in poslušanje nacističnega radijskega programa, udeleži se uničevanja judovskih trgovin.

Avtor takoj na začetku novele eksplicitno pove, da je šel Aleš čez vse meje. Vojna spremeni vse ljudi ali nekako vpliva nanje, marsikatero ljudsko dejanje je takrat opravičljivo, toda ne Aleševo. Povsod drugod, v vseh obravnavanih besedilih z vojno tematiko ljudje dobro vedo, kaj se dogaja, pri Alešu pa propaganda doseže tako moč, da ga povsem zaslepi, sam pa nato zaslepi še ženo Polonko. Polonka je najprej skeptična, saj upošteva možnost, da Hitler izgubi vojno, nato pa jo prepriča misel na Hartštajnovo hišo, pohištvo, porcelan in krznene plašče. Toda tudi ostali ljudje niso čisto pozitivni in zvesti etičnim načelom. Obračajo se po vetru; najprej navdušeno razbijajo judovske hiše in trgovine, ko pa Aleš naredi naslednji korak in prevzame Hartštajnovo tiskarno, ga začnejo zaničevati in se mu posmehovati.

Proti koncu vojne (1944) se Nemci umaknejo iz Prekmurja in ozemlje prepustijo Madžarom. Sedaj Aleša napadejo skrbi, saj Madžari niso znani kot tako hudi nasprotniki Judov, kot so Nemci. Lujz medtem nekoliko odraste in se reši očetovega vpliva. Pridruži se mladim upornikom ter tudi materi odpre oči. Sanjari o akcijah, toda ko dobi prvo priložnost, se ustraši, kliče mamo, zmoči hlače in sploh ne strelja na vojsko, ki paradira po mestu. Izkaže se, da ni tako lahko biti junak in nasprotnik režima, čeprav je sovražnik jasno opredeljen – je okupatorjeva vojska, ki pobija tudi nedolžne ljudi. Lujz je Alešev protipol. Odtrga se od očetove ideologije in si ustvari lastno mnenje, medtem ko je Aleš popolnoma pod vplivom tuje propagande, ki se še ujema z njegovimi nespodobnimi željami. Lujz kasneje postane zaslepljen z drugo stvarjo, namreč z junaštvom, ker bi rad pomagal osvoboditi deželo, a vseeno hitro pade na realna tla. Njegova psihična moč usahne, ko pride do konkretne resne in velike naloge. Premaga ga strah in kljub vsem visokim ambicijam zataji. Nasprotno Aleša nikoli ne premaga ne psihična ne fizična ovira: njegova vera v pravičnost njegovih dejanj je neomajena, zato se njegov lik približa že karikaturi.

Toda Aleševi načrti se s prihodom Madžarov še ne podrejo, saj Madžari sedaj končno izženejo vse Jude. Kot Madžari se v tej noveli pojavijo t. i. puščičasti križarji ali njilaši, ki so vzeli ukaz o popolni iztrebitvi Judov dobesedno ter izgnali v krematorije vse Jude na Madžarskem in tako tudi v Prekmurju. Tudi ko madžarski vojak ubije Lujza, Aleš še vedno krivi Jude. Najprej jih je krivil iz treh omenjenih osebnih razlogov, nato za začetek vojne, sedaj še za sinovo smrt. Judje so krivi vsega, tako kot je za osebe iz besedil o prvi svetovni vojni vsega kriva vojna. Razočarali pa so ga pravzaprav vsi po vrsti: Judje, Slovenci, ki ne sovražijo Judov, Nemci, ki so prezgodaj zapustili mesto, Madžari, ki ubijejo Lujza in ga ne dovolijo cerkveno pokopati na pokopališču, ter Rusi. Aleša dokončno potre konec vojne in prihod Rdeče armade, o kateri gre glas, da je nasilna in da posiljuje ženske (pritožbe so bile resnične, tudi s strani prijateljske Jugoslavije, a je Stalin vse zavrnil z izgovorom, da se o rešiteljih ne govori tako). Sovražniki tokrat torej (za Aleša) sploh niso okupatorji Nemci ali Madžari, pač pa nedolžni Judje in zavezniki Rusi. Tudi pojem svobode mu ne predstavlja nacionalne svobode, pač pa predvsem versko ali po Hitlerju že kar rasno. Rusi sicer so kristjani, vendar tudi komunisti, kar je enako kot ateisti. Aleš, ki ga vedno bolj vleče v njegov sanjski svet, ki se vse manjkrat ujema z resničnostjo, v enem od zadnjih prividov podleže stereotipu o Rdeči armadi (ki se sicer v noveli ne zgodi) ter jih vse pobije. Njegov obračun z nasilnimi in pohotnimi vojaki je podoben Temnikarjevemu v Baladi o trobenti in oblaku, saj tudi Aleš nasprotnike junaško sam pokonča s sekiro. Razlika je le v tem, da je Alešev boj oseben, ne simboličen kot Temnikarjev ali Krpanov v Temni strani meseca. Alešev boj je oseben ne le zato, ker so se sovražniki spravili nanj osebno, pač pa predvsem zato, ker je njegov napaden ideal osamljen. Njegov boj nima za sabo množice somišljenikov in njegova smrt nima globljega pomena, kot je le smrt nekega posebneža in fanatika.

Tako kot Bükvičev Papirničar Aleš tudi Rožančeva Ljubezen ne poudarja toliko ideje o nacionalni svobodi – ravno obratno, izogiba se vsakršni ideji, saj svobodo pojmuje zelo splošno: to je osvobojenost vseh idej in zato svoboda življenja samega. Roman se prične pred vojno in konča s koncem vojne, vendar kljub spominskemu ali dnevniškemu slogu ni letnic (pravzaprav jih ni ne kljub temu, ampak ravno zato) niti časovnega zaporedja dogodkov. Otrok Marjan najprej uživa idiličen čas pred vojno v naselju Zelena jama; ta pravljičen svet je primerljiv z življenjem pred prvo svetovno vojno na Matičičevih Otavah. Prihod vojne pa vse pokvari: moški odhajajo v vojsko in tako se razkropi tudi Marjanova družba. Toda to je tudi edino, kar Marjana razburi. Nič drugega ga ne prizadene, vse se mu zdi samoumevno, še vedno je vse popolno, harmonično, povezano, tudi njegova družba. Marjan še vedno živi v pravljici ali mitu, kjer ni trpljenja, razdvojenosti in zahtevanja smisla.

Marjan zato tudi nima sovražnikov, kljub temu, da je vojna precej spremenila njegovo vsakdanjost. Njegova družba razpade na dva dela, na partizane in domobrance, oče je v Dachauu, mnogo ljudi, ki jih pozna, odhaja v gozdove – k partizanom ali pa za večno. Marjan še vedno čuti ljubezen do vseh ljudi, vsem hoče ustreči in vedno hoče biti v akciji, saj ne pozna in ne loči nasprotnih si ideologij. Tudi do Italijanov ne goji sovraštva. Fantovska družba nekoč izzove italijanske oficirje na nogometno tekmo. Fantje igrajo celo bosonogi in v vsakem primeru bi zmagali Italijani, a otroci se veselijo vsaj tega, da so oficirje razjezili, da so morali igrati nasilno. Tudi sicer je odnos vseh ljudi do Italijanov posmehljiv. Kljub temu, da postavijo žico okrog Ljubljane (1942) in da izvajajo množične racije, jih ne jemljejo resno. Italijani veljajo za babjeke, strahopetce, nesposobneže in slabe vojake. Ta stereotip ali vsaj negativno mnenje, ki ga poznamo še danes, se pri nas vleče še iz časa prve vojne, saj so tudi v tistih besedilih prikazani kot nevredni zaupanja, ker so prestopili k antanti. Po kapitulaciji Italije (1943) pridejo Nemci in takrat se stvari zaostrijo. Tudi Marjan čuti to razliko, kot jo je čutil B?ukvičev Aleš med Nemci in Madžari. Med prvo vojno so ljudje podobno dojemali razliko med to vojno in prejšnjimi (Gadje gnezdo) ter med Avstrijo in Jugoslavijo.

Marjana se izmed vseh medvojnih pripetljajev najbolj dotakne izkušnja smrti. Tudi lakoto vzame za samoumevno in ga psihično ne obremenjuje preveč. Nekoč pač poje vsebino paketa, ki ga je mati pripravila za očeta, zato ga je sram. Spet drugič zaradi lakote nekaj otrok krade hrano iz neke stavbe, a pri tem jih zalotijo vojaki. Med streljanjem umreta dve deklici, zaradi česar Marjan celo noč ne spi. Smrt bližnjih sicer doživi večkrat prej, a tako prizadetega se ne počuti niti ob domobrancu Cirilu, ki ustreli očeta dveh partizanov, niti ob Francu, ki brez razloga (ki bi ga Marjan poznal) strelja ljudi po naselju. Franc je eden tistih ljudi, ki jim vojna pusti negativne posledice in vzame razum. Takih likov je v vojni literaturi zelo malo: med obravnavanimi je Bükvičev posebnež Aleš ter Levstikova Jela, ki se je družila z oficirji in zanosila z Madžarom. Podobna sta tudi Kosmačev slabič Črnilogar in Kavčičev vzkipljivec Tomo, a njuno medvojno ravnanje je plod siceršnjega slabega karakterja in ni samo vpliv vojne. Rožančev Franc pa je nasprotno vsem predstavljen brez spremljajočega nauka. Je samo človek, ki popusti psihološkim pritiskom in izgubi razsodnost. Obratno, vendar sprejeto veliko bolj pozitivno, se zgodi Lujzu v Papirničarju Alešu, ki zaradi napada strahu ne strelja.

Konec romana Ljubljano zavzamejo partizani, ki s polno paro lovijo in kaznujejo domobrance. Marjan nekaj let po vojni odide iskat mamo, ki jih je zapustila, in sreča Cirila, ki ga peljejo vojaki. Z grozo ugotovi, da ga ne more več imeti rad, da se mu lahko samo še smili. Ljubezen do vseh je izpuhtela, kajti medtem si je že izoblikoval svoj svetovni nazor. Pridobil je sovražnike, ki jih med vojno ni imel. Raj, ki ga mnogi niso imeli, je izgubljen in ob tem spoznanju se razjoka kot takrat, ko je bil otrok. Vojna, ki se je končala, se nadaljuje v notranjosti ljudi.

Svetovni vojni se v literaturi vsekakor razlikujeta med sabo, glavni vir razlik pa tiči ravno v vojnah samih – je torej družbeno-zgodovinski, ne literarni. Čeprav vsaka vojna prinese trpljenje tako vojakom kot civilistom, sta bistvenega pomena opredelitev sovražnika in svobode. To pa se v teh dveh velikih vojnah za Slovence tudi najbolj razlikuje.

NEGATIVNI JUNAK

Za enaka ali podobna dejanja so torej junaki iz prve in iz druge vojne različno ovrednoteni. Tako tudi Jozej v Moči zemlje, Jela v Gadjem gnezdu ter Marjan in Franc v Ljubezni. Jozeju in Jeli vojna spremeni odnos do erotike. Pred vojno so njuna ljubezenska čustva spodobna, oba ljubita slovenskega partnerja, Jozej Tonco, Jela pa Kastelkinega sina Jožeta. Med vojno pa gre Jozej na fronto in ko se vrne, njegova ljubezenska čustva niso več samo platonična. Slast telesne ljubezni prevlada nad razumom in spodobnostjo, in tako se Jozej najprej spozabi ob zapeljivki Kristi, nekoč pa še ob zaročenki Tonci. Njegova pohota je zaradi vpliva vojne, ki sicer prinaša smrt in zato vojakom veča željo po telesnih užitkih, danes povsem razumljiva, v Matičičevi povesti pa nezaslišana. Jozej se še nadalje zaplete, ko na plebiscitu zaradi Kriste skoraj glasuje za Avstrijo. Tudi Jela je žrtev medvojnih telesnih nagnjenj, vendar je njeno trpljenje še poglobljeno: hujši je vzrok njene nespameti, saj je izgubila razum, ko je slišala za zaročenčevo smrt, pa tudi kazen, saj je zanosila s tujim vojakom. Jozej se nazadnje opere krivde in tako spet pridobi ljubezen družine, Jela pa se spametuje, zato ji oče končno odpusti. Oba zaradi medvojnih erotičnih zablod ponovno najdeta družinsko srečo, zato kljub nekaterim negativnim dejanjem ostajata pozitivna junaka. Nasprotno pa Marjan v Ljubezni ne čuti nobenih napetosti zaradi erotičnih nagnjenj do nespodobnih deklet, pa še vedno velja za pozitivnega. Njegov svet ostaja neproblematičen in nikoli negativno ovrednoten. Tudi Franca nihče ne obsoja, ko mu očitno nekega večera prekipi in začne streljati po ulici. Tako kot Jozeju in Jeli je tudi njemu vojna vzela razum, toda njegovo dejanje ni sprejeto kot slabo. Rožanc se v svojem romanu odpoveduje vsakršnemu vrednotenju, zato njegovi junaki s slabimi lastnostmi niso negativni, simpatiziramo z vsemi (Slovenci).

Kadar gre za izbiro med osebno željo in skupnim ciljem, se junaki po temeljitih premislekih povsod odločijo pravilno in ostanejo pozitivni. Maticev France v Prerokovani, ki sicer velja za uglednega in dobrosrčnega kmeta, ima vendarle eno nepošteno željo: rad bi se poročil z Jančarjevo Franco. Ker pa to ni mogoče, dokler je njen mož še živ, si včasih na tihem zaželi, da bi Blaž padel. Toda France nikoli ne obvelja za škodoželjneža, saj ga take misli napadejo le v trenutkih globoke zamišljenosti, ko pa pride k zavesti, jih takoj odžene. V Prerokovani je pač vsega kriva vojna, zato France ne more biti negativen junak. Osebna korist nikoli nima prednosti pred splošno moralo, zato se ji tudi vsi junaki naposled nesebično odpovedo. Tudi v zbirki Strah in pogum osebno nikoli na zmaga nad družbenim: anonimnež v Temni strani meseca se odpove varnosti, Štefan v Blaženi krivdi se nazadnje odloči za partizane, ne za nosečo ženo, Gašper v Črni orhideji ubije Katarino, v katero se je zaljubil. Kocbek tako kot Rožanc in avtorji besedil o prvi vojni ne more obsojati ljudi, ki jih izredne razmere prisilijo v neobičajno delovanje.

Izrazito negativna pa sta Petschnig v Gadjem gnezdu in Aleš v Papirničarju Alešu. Petschnig je nemškutar, ki jih je slovenska zgodovina polna, vendar mu Levstik sploh ne da posebno velike vloge. Pomembno zasuka Kastelkino osebno življenje, na družbeno stanje pa nima velikega vpliva. Poleg poveljnikov, ki jih je največ v Doberdobu in Črni vojni, je edini izključno negativni junak, saj je nosilec temeljne negativne lastnosti vojne književnosti: je sovražnik slovenskega naroda. Toda mnogo bolj neprijeten in negativen je Aleš, ki je sicer antisemit, a z naklonjenostjo nacistom zaničuje svojo pripadnost slovenstvu. Alešu nihče ne more priti do živega, ne župnik ne sin ne žena ne someščani. Svoje sovraštvo do Judov samo še stopnjuje in si ne pusti spregledati. Ne premakne ga niti župnik, čeprav mu krščanstvo pomeni vse na svetu. Tako kot Aleš se tudi Tomo v romanu Ne vračaj se sam ne more spremeniti. Njegova odločitev, da bo stopil k domobrancem, niti ni negativna, saj Kavčič predstavlja drugo plat druge svetovne vojne, pa tudi vrednotenju se vsaj eksplicitno odpoveduje. Poleg tega Tomo ne podleže nobenim slabim vplivom vojne, njegova negativnost izvira iz njega samega. Že pred vojno je bil oblastniški nasilnež, kar nadaljuje med vojno in po njej. Nobeno spoznanje se ga ne dotakne, ne trudi se poboljšati, tako kot bi se rad Kosmačev Črnilogar. Tudi ko ugotovi, da je bila odločitev za domobrance napačna, ga avtor ne obsoja, ne odobrava pa njegovih nadaljnjih napačnih potez (Črnilogar je celo nekoliko bolj pozitiven od Toma, a Kosmač je do svojega negativnega junaka precej bolj kritičen, kot je Kavčič do svojega). Tomo in Aleš sta si podobna v tem, da ju vojna izkušnja ne spremeni na bolje, pač pa le še spodbuja njuno naravnanost k negativnemu.

Negativnost redko izhaja iz dejanja samega, pač pa iz situacije (vojna) in iz karakterja. Pisatelju navadno služi za nauk ali nasprotje pozitivnega.

LJUBEZEN IN RELIGIJA

V besedilih o prvi svetovni vojni sta ljubezen in religija predstavljeni zelo klasično: erotika nima prednosti pred dolžnostjo, vera je glavno vodilo v življenju. V Prerokovani v povesti Boji, kjer je ljubezenska zgodba v bistvu v ospredju, še tako močna ljubezenska čustva ne zmagajo nad razumom. Maticev France ljubi Jančarico, a razume njeno odločitev, da bo do konca ostala zvesta možu. Jančarica tudi sama čuti močno naklonjenost do Franceta, a ve, da bi bila njuna ljubezen v vsakem primeru grešna, tako zanjo, ker ne bi počakala plemenitega moža, ki je v vojski, kot za druge, ki bi ju obrekovali. Obrekovanja se še posebej temeljito loti Francetova dekla Jera, ki ju toži pri župniku. Jerino vedenje je sicer pretirano in nesprejemljivo, vendar nezakonska ljubezen velja za grešno. Prešuštvovanje je preganjano, čeprav ga v tem primeru sploh ni. Jančarica ostane neomadeževana in za to se lahko zahvali svojemu razumu, ki ni klonilo pred čustvi. Na drugi strani pa je nezakonska mati Golobova Francka, ki s svojo mladostno nepremišljenostjo nakoplje svojim staršem sramoto. Njeno čast reši France, ki jo vzame za ženo, hkrati pa opere še Jančaričino ime.

V ostalih povestih Prerokovane se Finžgar bolj spusti na realna tla. Ljubezni ni več, je le še njeno nasprotje. Posiljevanja in prostitucija so najbolje predstavljeni v Kroniki gospoda Urbana. Za ta razvrat pa seveda niso krivi kmetje, pač pa vojska, ki na račun človeškega trpljenja lahko počne, kar hoče. Toda vsako trpljenje je poveličano, saj pisatelj kot duhovnik v povesti vnese tudi veliko krščanske poučnosti. V obeh osrednjih povestih ima župnik pomembno vlogo, saj je tisti, ki tolaži vaščane in jih usmerja na pravo pot. Pripovedovalec nenehno moralizira (kar je za vojno literaturo običajno), predvsem z verskega stališča, v pripovedih je polno bibličnih citatov, literarni junaki pa veliko molijo. Vera v boga je tista, ki jim omogoča preživeti to obdobje strahot.

Zelo pomembna pa je ljubezen v Gadjem gnezdu, ampak ne erotična, pač pa ljubezen do družine in ljudi. Ljubezen do dekleta je v tej povesti povsem naravna in neproblematična. Najstarejši Kastelkin sin Jože je zaročen s starejšo Galjotovo hčerjo Jelo, najmlajši Janez pa z mlajšo Zino. Šele ko Jože pade, se v Jelo zaljubi Tone, saj bi, če bi se zaljubil že prej, takrat oviral njuno zvezo in tako bi se težišče zgodbe preneslo z vojne na ljubezensko tematiko. Toda vloga Tonetovih čustev je vseeno precej pomembna, saj je sedaj on tisti, ki bi lahko rešil Jelo pred sramoto. Jela ga v svoji nespameti zavrne, ker da se ji hoče živeti. Jela pridobi značaj »izgubljene hčere«, še posebej potem, ko spozna svojo zmoto in prosi očeta odpuščanja. Oče pokaže najvišjo mero brezpogojne družinske ljubezni (nezakonski otrok s tujcem je najvišja oblika sramu) in jo sprejme nazaj, medtem ko v Prerokovani Golobova Francka ni deležna take milosti. Nesrečno ljubezensko razmerje je imela tudi mlada Kastelka, ki se je proti svoji volji morala poročiti z Gorenjske na Štajersko. Njen zakon je bil po stari navadi brez čustev, zato je ljubezen od moža preusmerila k otrokom in zemlji.

Družina je v Gadjem gnezdu najvišja vrednota, čeprav samo simbolično predstavlja nacionalno problematiko. Kastelka sinove vzgaja s trdo roko, vendar z obilo materinske ljubezni. Ko Jože umre, je prepričana, da ga je ubila prav njena ljubezen, saj se ji je sanjalo o njem tisto noč, ko je padel na fronti. V njenih sanjah ga je poljubila na čelo, prav tja pa ga je zadel smrtni strel. Kastelka se sedaj obrne k zemlji, za katero je že doslej neprestano garala. Še bolj strastno nadaljuje po Tonetovi smrti. Mati, zemlja, dom, družina in življenje so tudi simbolično povezani, a Kastelki sedaj zemlja konkretno postane edina ljubezen in edini vir življenja (sinovi umirajo, pridelki pa se bogatijo). Tedaj pa se vmeša Kristus, ki obišče Kastelko v sanjah. Tudi ta nastopi kot simbol, Kastelki pa predlaga ljubezen do ljudi in odpuščanje. Čeprav religija v tej Levstikovi ideologiji nima tistega vzgojnega in odločujočega pomena, je vendarle simbol poglavitne misli o pobratenju in miru na svetu. Kastelka šele po religiozni izkušnji spozna pravo pot do družinske sreče, in tako naposled sprejme k sebi Janeza, ki ga je prej zavračala iz strahu, da ne bi tudi on umrl. Janez torej preživi zaradi materinske ljubezni, njegova ljubezen z Zino, ki nikoli ni bila na preizkušnji, pa je osnova nove družine.

Preprosta je tudi ljubezen med Jozejem in Tonco ter Tinetom in Mojco v Matičičevi povesti. Tokrat se vmeša Nemka Krista, ki ponuja telesno ljubezen, kar velja za grešno. Med Tonco in Kristo pride do psihološkega boja, pri čemer Tonca zastopa platonično razmerje do poroke, nato pa nacionalno in socialno čisto družino kmečkih Slovencev, Krista pa telesne in materialne užitke. Ljubezen ni več tako samostojno čustvo kot v Prerokovani in Gadjem gnezdu, pač pa začinjeno z nacionalno problematiko. Politični razvoj vpliva na Jozejeve ljubezenske odločitve. Jozej kot Slovenec ne more sprejeti Nemke za ženo, kot kmečki fant pa se zaveda, da tudi gostinstvo ni zanj. Ker je to kolektivna povest, je izrazita tudi ljubezen do kolektiva, tj. do vasi oz. sovaščanov, zato se Jozejeva ljubezenska čustva prepletajo z veliko moralno odgovornostjo. Tisto, kar ga v bistvu vodi, ni gola erotika, ampak razum in vest, zato se na koncu lahko pravilno odloči. Krista pa, ki je zavrnjena, ponovi Jelino usodo in postane nezakonska mati, kakršnih je vsaka vojna polna. Tokrat je vera nekoliko v ozadju, ima pa slovenski župnik močno naklonjenost slovenskih vaščanov. Ko Nemci zmagajo na plebiscitu, ga izženejo in Jozej je tisti, ki poskrbi, da se vrne, vsaj toliko, da poroči mlada para.

Doberdob in Črna vojna imata zelo podoben odnos do ljubezni in religije, verjetno zaradi enakega pristopa k vojni (z očmi vojaka, od blizu, ne z zaledja), morda pa tudi zaradi časovne razdalje (oba romana sta izšla dvajset let po vojni). V Doberdobu so verska čustva precej zanemarjena. Vsi prikazi vojnih grozot dajejo občutek, da boga ni več, da ga ob taki zgodovinski resničnosti ne more biti. Odsoten je tudi v vojakih. V cerkvi, kamor jih peljejo pred odhodom na fronto, se le malokdo lahko prepusti verski tolažbi, večini misli begajo drugam in se ne morejo zbrati. Prisotnosti boga enostavno ne morejo začutiti. Veliko večji pomen ima ljubezen, ki je predstavljena nekoliko simbolično kot nasprotje vojni. Erotična ljubezen se deli na platonično in telesno. Slovenski vojaki se seveda predajajo platonični ljubezni, ki je lepa sama po sebi, zraven pa jih še poveličuje. Nemški vojaki so nasprotno brez dvoma tisti, ki jim je samo do telesnega stika, ki samo opravljajo nagonsko potrebo po spolnosti, kar pa velja za grdo. Štefanič hodi k neki Primorki, ki ima moža v Galiciji. Naklonjenost med njima je očitna, a Štefanič se ne spusti v telesno razmerje. Sovojaki, tudi slovenski, ga zaradi tega zbadajo, a Štefanič jih zavrne, da je taka ljubezen lepa in da tega ne želi pokvariti. Enako je z ženskami: slovenske Primorke so krepostne in se kljub hudemu pomanjkanju ne vdajajo vojakom, tudi slovenskim ne. Prežihov realizem tu popusti, bolj realističen je celo Finžgar v Kroniki gospoda Urbana. Barfussova sestra pa je kot Nemka tista, ki zanosi z Rusom in je zato tako kot Jela v Gadjem gnezdu deležna velikega prezira. Toda Barfuss ni tako milosten kot Jelin oče in ji tega greha nikoli ne odpusti. To pa ne pomeni, da ljubezen do družine ni tako močna; nasprotno, ravno ljubezen do družine je tista, ki porodi tudi ponos, in ta družinski ponos zavrača vsako nečastno pečanje s tujci, sploh s sovražniki. Družina v teh časih pomeni eno najvišjih vrednot, saj je zaradi odsotnosti vere edino zatočišče. Posebej ganljiv je odnos do ostarelih mater, ki se kaže ob njihovih obiskih v vojašnicah ter v pismih.

Poudarjena so tudi razmerja znotraj kolektiva (kolektivni roman!). Vsi štirje deli romana skupaj zajemajo približno tri leta iz življenj vojakov in nekateri med njimi se kar naprej srečujejo skozi ves roman. Odnosi znotraj kolektiva so spočetka še precej slabi, posebej med Nemci in Slovenci. Potem pa se vojaki vedno bolj spoznavajo in delijo iste usode, zato se skozi leta njihovi odnosi krepijo in razvijajo se prava prijateljstva. Glavna vrednota vsakega posameznika je še vedno njegovo lastno življenje, toda v zameno za to nikomur drugemu ne privoščijo smrti. Najbolj je povezanost s kolektivom opazna ob smrti nemškega vojaka Helda. Held je veljal za največjega sovražnika Slovencev, sicer pa se je lotil tudi vsakega psihično manj močnega, ki ga je lahko maltretiral. Zaradi nemškega porekla je imel še več potuhe pri poveljstvu, zato so ga vsi sovojaki po malem sovražili. Na fronti na Doberdobu pa ravno Held pade prvi in sovraštvo se v hipu razblini. Vsak občuti žalost in sočutje do nekoga, s katerim so preživeli toliko časa, kljub vsej njegovi arogantnosti in zlobi. Kolektiv v vojnem romanu predstavlja posebno vrsto ljubezni do soljudi ali do sotrpinov in zato tudi neko vrednoto, čeprav je lastno življenje na prvem mestu.

Črna vojna še naprej ruši klasično podobo ljubezni in vlogo vere, s čimer je opazno začel že Doberdob. Vojaki in vaščani gredo za božič vsi v cerkev, vendar ne zaradi predanosti veri, temveč zaradi splošne praznične zabave. Vsi pijejo že v cerkvi, nato pa skupaj odidejo v gostilno, kjer nadaljujejo s pitjem in spolnostjo. Še tako velik verski praznik ne vzbudi verskih čustev, ampak je samo povod za nebrzdano telesno uživanje. Tudi erotična ljubezen ni več ne zreducirana na zakonsko ustvarjanje družine kot v Prerokovani, Gadjem gnezdu in Moči zemlje ne idealizirana kot v Doberdobu. Dekleta z vasi hodijo in spijo z vojaki, a brez čustev. Zaljubljenosti ni, a ne zato, ker bi bila zveza med moškim in žensko stvar gospodarske premišljenosti kot včasih, temveč zato, ker so v ospredju fiziološke potrebe. Vojna je tisti čas, ki zaradi nenehnega pričakovanja smrti v človeku vzbudi željo po telesnih užitkih. Enak Prežihovemu pa je Ravljenov odnos do družine, predvsem do mater in žena. To občudovanje avtor položi v Peregrinove misli, ki jih poveže z idejo o svobodni domovini.

V besedilih na temo prve svetovne vojne, ki so namenoma obravnavana po vrsti po času nastanka, je opaziti, kako se ljubezen osamosvaja, vera pa pada. Od ljubezni je najbolj zastopana erotična ljubezen med spoloma, ki je še v Prerokovani v zavesti družbe potisnjena precej v ozadje, čeprav glavna povest Boji temelji na ljubezenski zgodbi. Erotika namreč ne more biti glavno gibalo tradicionalne kmečke družbe, lahko je samo osnova družine, pa še to samo med zakoncema. Erotika sama po sebi je greh, ki se ga navadni ljudje izogibajo, prinese pa ga vojska. Vojska je kriva tako čustvenega kot mesenega razvrata (primer prvega je v povesti Boji, primer drugega v Kroniki gospoda Urbana). V skladu s tem je vera v boga na najvišjem nivoju, saj pomaga omejevati spolno slo in tolaži žrtve spolnega nasilja. Tudi v Gadjem gnezdu ljubezen načeloma še ne predstavlja problema: ljubezen med mladimi zaročenci je nedolžna in zdrava, ljubezen do družine pa osvobajajoča, le prav je treba pristopiti k njej. Napako naredita Jela, ki se zaplete z vojakom, in Kastelka, ki paradoksno ravno v imenu ljubezni ne izkazuje ljubezni. Rešitev spet ponudi religija, ki vse nauči pravega ravnanja (odpuščanje grehov je povod za brezpogojno ljubezen).

Moč zemlje že prinaša junaka, ki mu ljubezen pomeni nekaj več kot samo nadaljevanje rodu. Ljubezen nekaj časa (ne pa popolnoma) ni več v rokah družbenih koristi, ampak se izkaže tudi kot fiziološka človekova potreba. S tem se Jozej spusti na nižjo raven, saj je taka ljubezen zaradi nagonskosti živalska, torej grešna. Toda če bi se Jozej spozabil samo ob Kristi, bi bilo to bolj razumljivo in kriva bi bila pač vojna kot v Prerokovani. Tako pa se nekoč spravi tudi na nežno Tonco, zato greh preseže še zadnje okvire tolerance. Na koncu Jozej opere svoje ime in ponovno najde družinsko ljubezen kot Jela v Gadjem gnezdu. Erotična ljubezen se ponovno podredi družbeni koristi, zaradi nacionalne problematike verjetno še bolj kot pri Finžgarju in Levstiku.

Popolnoma pa se loči od družbenega dogajanja ljubezen v Doberdobu (loči se v tem, da ni več del družbe, pač pa njena alternativa, je del posameznikove zasebnosti, seveda pa je močno pogojena z družbenim dogajanjem). Pridobi še višji pomen od religije, saj je že idealizirana kot edino čustvo, ki človeka rešuje pred blaznostjo. Erotika nadomesti religijo verjetno zato, ker je konkretna, bog pa je abstrakten in zato težko dosegljiv. Ker v vojni ni smisla, ni boga, in edina uteha postane ljubezen. Ljubezen je greh le še, če uničuje družinski in narodnostni ponos. Končno točko doseže Črna vojna, kjer ni več ne vere ne greha ne čustev. Ljubezen je samo še spolnost, čustva so že dolgo otopela, zato tudi krivde ni več. Osvobojena je vseh etičnih načel, toda zato tudi psihično ne odrešuje. Izgubila je tisti čar lepote in zatočišča, ki ga pri Prežihu še ima.

Ljubezen in predvsem religija se med drugo svetovno vojno okrepita. Seveda pa se to še ne kaže v propagandnih besedilih štiridesetih let, katerih podaljšek je Balada o trobenti in oblaku, temveč pozneje, ko se literatura osvobaja didaktične vloge. V Kosmačevi noveli religije ne more biti, saj je ideja NOB ne vsebuje. Tudi ljubezen ni izrazita, ne erotična ne družinska. Temnikar in Črnilogar nimata ljubečega odnosa z ženama. Temnikar ima svojo ženo Marjano sicer rad, ni pa njegova prava in prva ljubezen. Njegova edina prava ljubezen je bila prva žena Tilčka, s katero sta bila skupaj le eno leto, preden je umrla. Marjana se tega posebnega odnosa med njima zaveda, saj Temnikar Tilčke ne more pozabiti, in ta pretekla romantična zveza je zato neka senca nad sedajšnjima zakoncema. Marjana ve, da možu ne bo nikoli pomenila toliko kot Tilčka. Tilčka je tudi tista, na katero misli Temnikar, ko odhaja na boj z belogardisti, nazadnje pa je tudi tista, ki ga pokliče k sebi. Precej bolj neprijeten odnos pa imata Črnilogar in njegova žena. Črnilogar svoje žene resnično ne mara, saj v zakonu izgubi vso svojo svobodo. Najbolj ga muči to, da si ga podreja tudi psihično.

Obe ženi pomembno vplivata na dejanja svojih mož ter potencirata njune dvome in odločitve. Temnikarjeva žena, ki se ji mož v bistvu sploh ne zaupa in se precej hladno poslovi od nje, nadaljuje njegov boj. Kakor je bil Temnikar junak v fizičnem boju, tako je Marjana junak psihičnega trpljenja, saj mora sama prenašati kruto maščevanje nad družino. Črnilogarjeva žena nasprotno moža dokončno prepriča, naj se boju izogne, vendar pa mora nazadnje sprejeti izbruh njegove slabe vesti, ki ga privede do samomora. Tako kot Temnikarjeva žena brez besed sprejme moževo odločitev in ga do konca ne obsoja, tako Črnilogarjeva žena nasprotno nikoli ne spozna svoje zmote. Temnikarjeva je zato na koncu še bolj pozitivna, Črnilogarjeva pa še bolj negativna, kot se zdita ne začetku.

Več poudarka ne ljubezni ter na religiji je v Kavčičevem romanu. Religija končno spet postane tista najvišja raven, ki človeka odrešuje, ko vse ostalo odpove, kajti junaki romana so domobranci. Domobranci se v svojem boju naslanjajo na krščanstvo, zato jim tudi komunisti predstavljajo glavnega nasprotnika: komunisti so tisti, ki jim hočejo vzeti boga. Tomo skozi roman pada iz družbene v družinsko, religiozno in nazadnje v erotično odtujitev. Najprej je zaradi zmage partizanov družbeni odpadnik, ko pa se vrne domov, začne razpadati še njegova vez z družino oz. z očetom. Prave družinske ljubezni nikoli ni bilo, saj sta si oče in Tomo vedno podrejala Heleno in Vilija ter manipulirala z njima. Vilija sta prisilila, da se je pridružil domobrancem, čeprav je hotel med partizane, Heleni pa sta očitala ljubezen do Milana. Tomova krhka bratovska čustva do Vilija se povsem razkrijejo, ko mora ranjenega pripeljati domov, a mu je to nadvse odveč. Resno premišljuje, da bi ga pustil v gozdu, saj Vili itak ne bo preživel, sam pa bi tako hitreje bežal. Medtem je Helena razpeta med svojo družino in Milana. Oče se naposled odloči tolerirati njuno zvezo, če bo Milan pomagal spraviti Toma iz zapora. Tudi Helena si zelo želi bratove svobode, zato sklene, da bo prekinila z Milanom, če Toma izpustijo. Tako nazadnje kljub večnemu zatiranju z očetove in Tomove strani vendarle odloči za družino ter se odpove ljubezni. Ko se Tomo vrne, naleti na razbito družino: oče ni več absolutna avtoriteta in tudi ne več Tomov zaveznik, Helena pa postaja vse bolj samostojna in pridobiva očetovo naklonjenost.

Tomo očeta preseneti z ravnodušnostjo do religije, ki mu je včasih pomenila veliko vrednoto, za katero se je pravzaprav tudi boril kot domobranec. To še stopnjuje prepad med Tomom in očetom, poveže pa očeta in Heleno, ki jima je religija ostala edina tolažba ob Vilijevi in Milanovi smrti. Nazadnje se Tomo še odtuji od medvojne ljubice Eve. Ljubezen med njima preprosto zbledi, kot je v bistvu zbledela že ljubezen med Heleno in Milanom. Med Toma in Evo kot izgovor pridejo socialne razlike; ker je Tomo kmet, Eva pa meščanka, je Eva prepričana, da se ne bi mogla navaditi na kmečko življenje. Tomo, ki mu ta izgovor pride povsem prav, je ne poskuša zadržati, jo pa v izbruhu nasilja hoče zadaviti, zato Eva zbeži. Oče in Helena sta nad njuno razpadlo zvezo razočarana, saj se jima je zdela edino upanje za Toma.

Enake težave so pravzaprav napadle tudi Helenino in Milanovo ljubezen, ki se je začela še pred vojno. Po vojni, ko Helena obišče Milana in ga prosi za uslugo glede Toma, se Milan zave, da s Heleno nimata skupne prihodnosti ter da ravno zato ne more pomagati Tomu. Prvi vzrok za prekinjeno ljubezen je spet socialni, kajti Milan prihaja iz revne družine, Helena pa iz bogate, drugi pa je politični, kajti Milan je med partizani, Helenina družina pa med domobranci. Ravno zato sta oče in Tomo tako nasprotovala njuni zvezi, Vili pa je bil edini, ki jo je odobraval. Toda te razlike bi že prenesla, če se Helena ne bi zavestno odločila žrtvovati ljubezni, Milana pa so napadli dvomi.

Ta erotična razmerja so precej bolj kompleksna od tistih preprostih v besedilih o prvi svetovni vojni. Tu je ljubezen možna tudi med pripadniki nasprotnih si ideologij, čeprav se Helena nazadnje odpove osebnim nagnjenjem v prid družini. Toda njuna ljubezen je kljub končnemu propadu lepa in ne grešna, kakršna je npr. med Jozejem in Kristo (Moč zemlje) ali med Jelo in Madžarom (Gadje gnezdo) ali med Barfussovo sestro in Rusom (Doberdob). Velik razmak je tudi med nezakonsko telesno ljubeznijo v tem romanu in med tisto pri Finžgarju. V Prerokovani je nezakonska ljubezen prepovedana in sramotna, kot npr. med Golobovo Francko in Gorjančevim Matijem ali pa med Maticevim Francetom in Jančarico, ki ima moža v vojski. Pri Kavčiču pa je spolnost posodobljena: Milan brez slabe vesti premišljuje, da bi si pripeljal kakšno žensko v sobo, medtem ko sta s Heleno uradno še vedno par. Na obisku pri prijatelju Mijatoviću se zaplete z njegovo ženo, ki sta si z možem že dolgo odtujena. Tudi med Milanom in to ženo ne pride do romantike – je samo preprost seks, ki se pač zgodi zaradi pijanosti in priložnosti (medtem ko sta Jančarica in Maticev France pohujšljiva že samo zaradi spogledovanja).

Kocbek v zbirki Strah in pogum vrne erotiko in krščanstvo v NOB. Največji poklon ljubezni je novela Črna orhideja, ki je motivno zelo podobna Blaženi krivdi. Odvija se med partizani. Katarina pooseblja človečnost, etiko in ljubezen, zato se vsi zaljubijo vanjo. Partizanom, ki poznajo samo življenje v službi družbenih ciljev, odpre nov svet nadzgodovinskih vrednot. Katarina je zgodovinsko sicer kriva izdaje, zato mora umreti. Komandant Gašper, ki jo mora ubiti, tudi prizna njeno krivdo, toda nasprotuje kazni – njegova ljubezen do nje simbolizira krščansko ljubezen do vseh ljudi. Katarina obratno ne prizna krivde, sprejme pa kazen. Njena smrt je žrtev, ki partizane odrešuje, saj ob njej čutijo še drugo stran, težnjo po etiki. Negativni lik Katarine se skozi zgodbo spreobrne v pozitivnega. Najprej je samo izdajalka, toda nato pridejo erotična čustva, ki se stopnjujejo. Na koncu umre kot Gašperjeva nevesta in svetnica. Njeno telo umre, a duh ostane – tako ljubezen, ki je smisel življenja, premaga ideologijo.

Še več religije, a manj ljubezni je v Ognju, ki ponazarja odnos kristjanov do NOB. Na nasprotnih straneh so si kaplan in župnik ter partizan Tone in italijanski okupator. Stari župnik je evangelist in proti vsakemu nasilju, mladi kaplan pa je katolik in proti partizanom. Kaplan je tisti, ki deluje na strani zgodovine, saj je družbeno stanje trenutno zelo neugodno za Cerkev, ki jo komunizem preganja. Rad bi se obdržal s silo, tako da zanemari svoje duhovniške zapovedi: ovaja partizane in sodeluje z okupatorji. Toda njegovi argumenti se razblinijo in sooči se z zlom. Ostane sam, človek brez človečnosti (družbeno-zgodovinska plast brez nadzgodovinske etike), zato vendarle propade. Na drugi strani se kaplanov poklicni nasprotnik župnik zaveda nevarnosti podrejanja zgodovini, a na koncu to vseeno stori; stopi na stran partizanov in ne daje odveze Italijanom.

Politična in etična sovražnika sta si partizan Tone in italijanski okupator. Tone je etično, moralno in religiozno pokončen človek, pravo nasprotje Italijana, ki je seveda tudi katolik, a moralno neobčutljiv in za to se obsodi kar sam. Personalistični boj bijeta kaplan in Tone, ki torej predstavlja etično plast človeške eksistence. Tone izgubi boj, a se lahko pomiri s svetom in ne more sovražiti tako kot kaplan. Kaplanove ideje zaradi prevelike družbene odvisnosti in pomanjkanja človečnosti ostanejo osamljene, Tonetove pa so absolutne. Njun boj je nazadnje ne več samo filozofski, pač pa tudi večni boj med Cerkvijo in religijo.

Eden tistih, ki nadaljujejo boj za ohranitev krščanstva, je Papirničar Aleš. Bog in krščanstvo sta tako kot v besedilih na temo prve vojne glavni vodili njegovega življenja. Ljubezen oz. odnosi z družino so podrejeni njegovemu odnosu do religije. Aleš je pravi pobožnjakar, ki je vedno opazen v cerkvi, za nameček pa še sovraži Jude, ker da je njihov rod ubil Kristusa. Zavezništva ne najde niti pri župniku, saj ga ta prepričuje, da so bili Judje v zgodovini že dovolj kaznovani za Kristusovo smrt, sploh pa ne more za to kriviti konkretnega moža in še sodobnika, tiskarja Hartštajna. Ker Aleš ne dobi opore pri župniku, s svojimi idejami zastrupi svojo družino. Žena Polonka in sin Lujz sta popolnoma zaslepljena od teh prepričanj in se ne zavedata, da je Aleš pravzaprav skrajnež. Ko pride vojna, je Aleš poln upanja, da bodo Nemci, ki goreče branijo krščanstvo, pregnali osovražene Jude. Župnik pa opozarja meščane pred Nemci, da je edini križ krščanski (ne pa nacistični kljukasti križ) ter da naj ne pozabijo, da so Slovenci in naj bodo previdni.

Ko Lujz nekoliko odraste, spozna očetovo napako in se pridruži upornikom. Aleš je nad sinom razočaran in ne more dopustiti, da bi ljubezen do otroka prišla nad njegovo pobožnostjo. Tako se Aleševo ravnanje približa ravnanju oseb iz proze o prvi vojni: oče Golob v Finžgarjevih Bojih ne more odpustiti hčerki Francki nezakonskega spočetja, prav tako ne oče Galjot hčerki Jeli v Levstikovem Gadjem gnezdu ter Barfuss sestri v Prežihovem Doberdobu. Ljubezen do družine je še vedno podrejena religioznim prepričanjem in otrokova samostojnost v mišljenju za starše nikoli ne pomeni pozitivnega, temveč sramoto. Otrok mora slediti staršem, predvsem pa domači verski in narodnostni opredelitvi. Razlika v odnosu med Alešem in Lujzom ter ostalimi je v tem, da pri njima ne gre za ljubezenske zablode, pač pa verske. Toda Aleševa ljubezen do družine je še enkrat na preizkušnji. Tokrat gre za Polonko in tudi sedaj Aleš ostane zvest svojim blodnjam, ne ljubezni do žene. Ko sliši za prihod Rdeče armade, se ustraši za Polonkino krepost, saj Rdečearmejci slovijo po spolnem nasilju nad ženskami. Aleš se nepreklicno odloči, da bo bolje, da Polonka umre, kot da jo dobijo Rusi. V eni od svojih blodenj jo zares razmesari. Ne more prenesti misli na to, da bi jo onečastil tujec in še brezvernež hkrati, in tudi ljubezen do nje nima toliko moči, da bi ga ustavila pred najhujšim. Ker je spor v Alešu predvsem verskega značaja, je za preprečitev sramote pripravljen žrtvovati vse. V Bojih Golob tudi ne more odpustiti Francki, a reši jo naknadna poroka z bogatašem Maticem, v Gadjem gnezdu pa Galjot popusti očetovski ljubezni. Za Aleševo sramoto pa druge rešitve kot smrt ni.

Ljubezen je že po naslovu pravo nasprotje Papirničarju Alešu. Namesto naravnanosti k idejam se tu glavni junak usmeri k življenju in ljudem. Marjan ima rad vse ljudi, kar avtor zapiše tudi v Uvodu: partizane in domobrance, privržence NOB in izdajalce, narodno zavedna dekleta in italijanske prostitutke, svojo družino in okupatorje. Njegova ljubezen do vseh je tista, ki vse te zaradi ideologij sprte ljudi med sabo povezuje. Marjanu je vseeno, kaj kdo misli in počne, važno je, kako se vede do njega. Ljubezen do soljudi je primerljiva s tisto v Doberdobu, čeprav Prežih močno poudarja tudi nacionalno držo. Toda tudi v Doberdobu je zaslediti, če že ne ljubezni, vsaj neobremenjeno sočutje tudi do italijanskih vojakov, ki umirajo v mukah zaradi strelnih ran, ki so jim jih sami prizadejali. Rožanc sicer v Epilogu loči pravo brezpogojno ljubezen od sočutja ali usmiljenja. Sočutje in usmiljenje sta lahko samo ostanka ljubezni, ki je ni več, zato čustva Prežihovih vojakov niso ista kot Rožančeva.

Ob vsej tej splošni ljubezni se roman posveti tudi erotiki. Marjan ima prvo spolno izkušnjo z dvema ženskama, ki veljata za italijanski prostitutki. Marjan seveda ni vrednostno opredeljen do njiju, ker ga itak vse zanima in hkrati nič ne moti. Izredno slabo mnenje pa imajo o njiju drugi, ki pač prostitutk samoumevno ne marajo. Odnos do takih žensk se med ljudstvom od prve svetovne vojne (pa do danes) ni spremenil: tudi v Kroniki gospoda Urbana ne marajo prostitutk, a so vsaj v župnikovih očeh deležne razumevanja in usmiljenja, v Doberdobu pa prostitutk med Slovenkami ni. Pri Finžgarju je pač vsega kriva vojna, Prežih je na spolnem področju preveč ideološko naravnan, Rožanc pa vedenja svojih junakov ne komentira (ne vrednoti ne prostitutk ne ljudi, ki jih prezirajo).

Bükvičevemu Alešu je Marjan nasproten tudi glede odnosa do vere. Vera mu ne pomeni nič posebnega, pobožnosti ni, v cerkev sicer hodi, a ne redno. Občutek v cerkvi celo primerja z občutkom hladne pištole. Toda Ljubezen vseeno ni tako daleč od krščanstva, saj je ravno nauk brezpogojne ljubezni do vseh glavna in edina Kristusova zapoved, ki bi, če bi se je držali, preprečila marsikatero vojno.

Ljubezen je v besedilih na temo prve svetovne vojne skoraj vedno v službi religije; če že ni od nje odvisna, pa sta vsaj zelo povezani. V besedilih o drugi svetovni vojni je na videz drugače, saj je ta čas že bližje našemu in se zato zdi, da sta odnosa do ljubezni in religije bolj sproščena. Pričakovati je bilo, da sta ljubezen in religija bolj avtonomni, a zaradi prisotnosti ideje NOB in komunizma vendarle ni tako – še vedno sta zelo navezani ena na drugo. V Baladi o trobenti in oblaku ni ne enega ne drugega: krščanstvo je skregano s komunizmom, ljubezen (sploh erotika) pa je osebno čustvo, zato zaradi usmerjenosti k skupnim ciljem revolucije zanjo ni prostora. Obratno je v romanu Ne vračaj se sam, ki se odvija med domobranci, zato je vprašanje boga še kako pomembno. Ravno v tem romanu pa je tudi ljubezen predstavljena na nam najbližji način: ljubezen ni idealizirana in romantična, pač pa lahko vedno zbledi, po drugi strani pa za spolnost niso potrebna velika čustva, temveč zgolj priložnost (kot v Ravljenovi Črni vojni).

Kocbek heretično združuje NOB in krščanstvo, pri čemer je krščanstvo v bistvu ljubezen. Podobno, a ravno obratno je pri Rožancu: njegova ljubezen je kljub v tem romanu zanemarjeni veri v bistvu krščanski nauk. Največje nasprotje med vero in ljubeznijo pa je v Papirničarju Alešu, kjer glavni junak zaradi zaslepljenosti z vero ni sposoben za ljubezen. Tem besedilom je skupno to, da vsa s poveličevanjem religije (in s tem tudi ljubezni do ljudi) tako želijo nasprotovati komunizmu, ki vere v boga načeloma ne priznava.

Ljubezen in religija sta pomembna motiva vojne literature, čeprav ne obvezna, saj pripomoreta k bolj plastičnemu prikazu vojnega časa. Predvsem njuna zasluga je, da so vojaki predstavljeni kot ljudje in ne stroji ali številke, civilisti v zaledju pa skozi ta dva motiva pokažejo, da vojna le ne gre tako neopazno mimo njih, kot se zdi na prvi pogled. Erotična razmerja najbolj simbolizirajo vojno stanje, najbolj pa skozi čas in ideologije niha odnos do religije.

SKLEP

V prvi vojni so sovražniki tuja vojska ter narodni izdajalci, torej sile antante (predstavljeni so predvsem Rusi in Italijani), proti koncu vojne pa postane sovražna tudi Avstro-Ogrska. Nasprotno pa v drugi vojni sovražnik pomeni tako okupatorja kot tudi pripadnika druge ideologije. Sovražnik ni več zunaj, ampak je povsod. Svetovni vojni se pridruži še državljanska, zato slovenstvo v književnosti na to temo ni tako preprosta in očitna vrednota – največji negativni junak postane domobranec. Slovenci med prvo vojno ostajajo enotni, čeprav imajo različne politične cilje (nekateri si prizadevajo za Jugoslavijo, drugi za enakopravnost z Avstrijci in Madžari znotraj Avstro-Ogrske), med drugo vojno pa se med seboj krvavo pobijajo. Posebno nesmiselno je to zaradi dejstva, da se med prvo vojno borijo za druge (za Avstro-Ogrsko), med drugo pa zase.

Prav v zvezi s pojmovanjem sovražnika se vojni najbolj razlikujeta. V prvi vojni je ljudstvo ostalo skupaj in tudi avtorji so vedno na strani ljudstva, na kar kaže številnost tistih besedil, ki predstavljajo zaledje, čeprav je Prežihov Doberdob najbolj slovito delo na to temo. Tudi Doberdob in Črna vojna, ki se osredotočata na vojsko in fronto, se ne moreta izogniti problematiki zaledja. Ravno ob srečanju vojske in zaledja se pokaže vsa tragika vojne skupaj. Ljudstvo ni samo proti vojni, ampak tudi proti vojski. Le redki slovenski vojaki v Doberdobu in Peregrin v Črni vojni so tisti, ki spoštujejo in občudujejo ljudi, ki se borijo za preživetje v zaledju. Ostala vojska so predvsem tuji vojaki kot v Prerokovani (Kronika gospoda Urbana, Golobova njiva) in Doberdobu, ki po vaseh nadaljujejo z nasiljem ter ustrahujejo tiste, ki so ostali doma. Drugi razlog, zakaj se avtorji bolj posvečajo zaledni kot frontni problematiki, je narava vojne same. Slovenci to vojno izgubijo, zato ni mogla postati tako priljubljen motiv kot kasneje druga svetovna vojna. Poleg tega se borijo pod tujo zastavo, zato bi končna naklonjenost nazadnje celo pripadla Avstriji, ne pa Slovencem, česar si slovenska književnost ne more privoščiti.

V drugi vojni je situacija podobna, a vrednotenje se spremeni. Zaradi zmage partizanov je glavni sovražnik poleg okupatorja belogardist oz. domobranec, ker seveda nasprotuje partizanom in komunistični revoluciji. Zato so skozi sito cenzure prišla le besedila o junaštvih partizanov. Dejansko pa so bili prav partizani tisti, enakovredni tuji vojski iz prve vojne, ki so ropali domačije in pobijali pripadnike drugih ideologij. Taka je npr. Rdeča armada iz Papirničarja Aleša, vendar njeno nasilje v noveli ostane na ravni predsodka in privida. Resnični negativni junak bi moral biti partizan ali komunist, toda najbolj negativen je domobranec Tomo iz Kavčičevega romana Ne vračaj se sam. Podobna sta mu še Kosmačev Črnilogar ter Kocbekov kaplan iz Ognja. Avtor zdaj ni več na strani ljudstva, pač pa na strani zmagovalca. Edini, ki podvomi v upravičenost vseh dejanj partizanov, je Kocbek – pa še ta je zaradi sodelovanja v NOB moral to storiti prikrito, a so ga vseeno »našli«.

Druga pomembna kategorija vojne je svoboda. V prvi vojni sta v paketu nacionalne svobode tudi socialna osveščenost in gospodarska neodvisnost. Glavni ideji sta protiavstrijska in pacifistična, ki ju najdemo v vseh obravnavanih besedilih. Narod se mora osvoboditi, toda tudi šele formirati, zato imata pomembno mesto gospodarska in verska vzgoja, kar se dobro odraža v Matičičevi in Levstikovi povesti. V času druge vojne pa je narod že izoblikovan, zato se lahko osredotoči samo na idejo nacionalne svobode. Komunizem in partizani to še posebej poudarijo: odmaknejo se od vsakršnega sodelovanja z okupatorjem, popolno podreditev skupnim družbeno-političnim ciljem pa dosežejo tudi s prepovedjo zasebne sfere človekovega življenja, tj. religije. Ravno religija je namreč tista, na katero se nasloni nemški nacizem. Svoboda je v drugi vojni s strani oblasti jasno določena, posamezniku pa nasprotno predstavlja same prepovedi. Svoboda je zato v času prve vojne kljub svoji kompleksnosti mnogo bolj realno dosegljiv pojem kot v drugi vojni pod vodstvom NOB. Enako je s splošno obsodbo vojne, ki je kriva vsega zla – v besedilih prvega sklopa je bolj eksplicitna. Dela na temo druge vojne ne vsebujejo toliko idej o globalnem miru in koncu vojne, bolj so osredotočena na iskanje krivca in sovražnika, na kar namigujejo mnogi negativni junaki (Kosmačev Črnilogar, Bükvičev Aleš, Kocbekova Štefan in Katarina, Kavčičev Tomo). Še najbolj pacifistično naravnan je Rožančev roman.

Slovenska vojna proza ni osamljen pojav, saj je tudi v svetovni književnosti ogromno del z omenjeno tematiko. Vsaka nacionalna književnost vsebuje besedila s snovjo prelomnih in daljnosežnih dogodkov, največkrat so to vojne in revolucije. Vojna tematika ima v slovenski književnosti vseskozi poseben priviligiran položaj, saj ima taka literatura predvsem narodno spodbudno funkcijo. Slovensko vojno prozo sta najbolj zaznamovali obe svetovni vojni, še posebej druga. Zanimanje zanjo zlepa ne usahne niti pri avtorjih niti pri bralcih. Ker je tako odločilna za našo družbo in posameznika, predstavlja snov, ki kljub časovni oddaljenosti še ni zgodovinska.

POVZETEK

Pripovedovalec je v slovenski vojni prozi tradicionalen, tj. prvo- ali tretjeosebni ter avktorialni ali personalni. Besedilo povezuje z avtorjem, tako da vnaša v vsebino avtorjev vrednostni sistem. Obe svetovni vojni sta naredili močan vtis na umetnike, pa naj so jo doživljali na fronti ali v zaporih, pustili pa sta ga tudi tistim, ki se je zaradi svoje mladoletnosti niso udeležili tako neposredno. Vojne vihre so bile popisane tako neposredno med samim potekom vojne kot tudi z velike časovne (Rožanc: Ljubezen) ali prostorske oddaljenosti (Bükvič: Papirničar Aleš). Nacionalna ideja je seveda povsod prisotna, saj slovenska književnost brez nje skorajda ne more, se pa prilagaja zgodovinskim razmeram.

V prozi na temo prve svetovne vojne ni opaziti literarnega razvoja. Vseh petindvajset let, torej od približno 1915 (prve povesti iz Prerokovane) do 1940 (Doberdob), v literarni zgodovini trajata socialni realizem in tradicionalna književnost. Ta literatura ima še vzorce didaktične literature 19. stoletja, od katerih izstopata Prežihov Doberdob in Ravljenova Črna vojna. Prva vojna ima staro idejo o slovenski samostojnosti in ne več dolgoletni podrejenosti Avstrijcem. Ima vse značilnosti narodovega boja za ohranitev, ki pa zato vključuje tudi versko in gospodarsko vzgojo. Vojna je povsod obravnavana z enako prizadetostjo, bralec se vživi predvsem v Slovence in simpatizira z njimi, naj se borijo kot vojaki na fronti ali kot preprosto ljudstvo v zaledju. Svoboda, za katero jim gre, ni samo nacionalna, pač pa tudi socialna. Ta besedila povezuje enak odnos do predstavljenih narodnosti. Vsi čutijo nezaupanje do Italijanov in Srbov, o sovraštvu med Nemci in Slovenci pa tudi nikjer ni dvoma.

Razvija pa se proza na temo druge svetovne vojne, čeprav se ravno tedaj pojavi najmočnejša ideologija pri nas, ideja NOB, ki najbolj zavira umetniško svobodo. Zastareli postopki didaktičnega realizma, sedaj seveda povsem drugačnega od tistega iz 19. stoletja, se le počasi umikajo modernizmu. Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku deset let po vojni po tematiki še ostane zgleden primer medvojne didaktično-propagandne proze, večina pa se temu upira. Kmalu po vojni s socialnim realizmom drastično prekine že Kocbek, ostali pisatelji pa postopoma. Modernistični postopki namreč omogočajo tudi drugačen pogled na revolucijo. V ospredje potisnejo psihično doživljanje vojne, poleg pozitivnih junakov pa se pojavijo še negativni. Obsodba vojne in človeško trpljenje sicer ostaneta, toda prikaz družbeno-zgodovinskega stanja je precej bolj plastičen in kritičen.

Proza o drugi svetovni vojni prinaša manj kolektivnih zgodb, v ospredju je večkrat posameznik. Vendar pa ta vojna vnaša v literaturo veliko več ideologije, zato so zgodbe posameznika lahko enako posplošujoče kot zgodbe o kolektivu, ki jih je več na temo prve svetovne vojne. Predstavitev obeh velikih vojn v literaturi se razlikuje predvsem zaradi bistvenih razlik med vojnama samima, toda Kocbekova Strah in pogum jasno izraža vrednoto, skupno vsem besedilom na temo vojne: človek in človečnost. Implicitno imajo to etično vrednoto vsa ta besedila, pa tudi eksplicitno se pojavi bolj ali manj povsod.

Besedila prvega in drugega sklopa se ločijo tudi po negativnih junakih. Za enaka ali podobna dejanja so junaki iz prve ali druge vojne različno ovrednoteni, kajti negativnost redko izhaja iz dejanja samega. Ponavadi jo povzročita situacija (vojna) ali karakter, služi pa kot nauk ali nasprotje pozitivnega. Pozitivni junaki so tisti, ki se, kadar gre za izbiro med osebno željo in skupnim ciljem, po temeljitih premislekih povsod odločijo pravilno in ostanejo pozitivni. Osebna korist nikoli nima prednosti pred splošno moralo, zato se ji tudi vsi naposled nesebično odpovedo. Negativni junak ali sovražnik pa ni samo tujec ali okupator, pač pa tudi pripadnik druge ideologije ali domobranec (še posebej je to izpostavljeno v besedilih drugega sklopa).

Pomembna motiva vojne proze sta tudi ljubezen in religija. Po svojem bistvu sta nasprotje vojni in ravno zato lahko še bolj prideta do izraza. Ko je človek fizično na dnu, mu ostane psihična moč, to pa največkrat pomeni ljubezen do soljudi ter vero v boga. V besedilih prvega sklopa sta predstavljeni zelo klasično: erotika nima prednosti pred dolžnostjo, vera je glavno vodilo v življenju. Ljubezen je torej vedno v službi religije; če že ni od nje odvisna, pa sta vsaj zelo povezani. V besedilih drugega sklopa je na videz drugače, saj je ta čas že bližje našemu in se zato zdi, da sta odnosa do ljubezni in religije bolj sproščena. Pričakovati je bilo, da sta ti dve človekovi področji bolj avtonomni, a zaradi prisotnosti ideje NOB in komunizma vendarle ni tako – še vedno sta zelo navezani ena na drugo ter na družbene razmere, saj ta ideologija sploh ne dopušča zasebnega življenja (torej niti ljubezni niti vere).

Slovenska vojna proza ni osamljen pojav, saj je tudi v svetovni književnosti ogromno del z omenjeno tematiko. Vsaka nacionalna književnost vsebuje besedila s snovjo prelomnih in daljnosežnih dogodkov, največkrat so to vojne in revolucije. Slovensko vojno prozo sta najbolj zaznamovali obe svetovni vojni, še posebej druga. Taka literatura ima poseben narodno spodbudni status, zanimanje zanjo pa zlepa ne usahne niti pri avtorjih niti pri bralcih.

VIRI IN LITERATURA

VIRI

Vladimir Levstik: Gadje gnezdo. Maribor: Obzorja, 1974 (Iz slovenske kulturne zakladnice, 15).

Ivan Matičič: Moč zemlje. Ljubljana: Vodnikova družba, 1931.

Davorin Ravljen: Črna vojna. Ljubljana: Cesta, 1938.

Prežihov Voranc: Doberdob. Zbrano delo, 4–5. Ljubljana: DZS, 1968–69 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).

Edvard Kocbek: Strah in pogum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.

Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968 (Kondor, 103).

Vladimir Kavčič: Ne vračaj se sam. Ljubljana: DZS, 1959.

Marjan Rožanc: Ljubezen. Ljubljana: Mihelač, 1995 (Metulj).

Frank Bükvič: Papirničar Aleš. Frank Bükvič, Ljudje iz Olšnice. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1973.

LITERATURA

Bruno Hartman: Vladimir Levstik: Gadje gnezdo. Vladimir Levstik, Gadje gnezdo. Maribor: Obzorja, 1974 (Iz slovenske kulturne zakladnice, 15). 153–98.

Franček Bohanec: Kmetje – glasniki in nosilci idej. Vladimir Levstik, Gadje gnezdo. Ljubljana: Partizanska knjiga, Zagreb: Spekter, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1973 (Gubčeva knjižnica). 129–46.

Drago Druškovič: Pobude, gibala in dejavniki romana. Prežihov Voranc, Doberdob. Zbrano delo, 5. Ljubljana: DZS, 1969 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). 244–89.

Emil Navinšek: Spremna beseda – Doberdob. Prežihov Voranc, Doberdob. Maribor: Obzorja, 1981. 455–75.

Andrej Inkret: Pričevanje o brezumni slasti in zadnji grozi. Edvard Kocbek, Strah in pogum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. 341–93.

Tomo Virk: Uvodne opombe. Edvard Kocbek, Strah in pogum. Ljubljana: DZS, 1996 (Klasje). 15–36.

Helga Glušič: Spremna beseda. Ciril Kosmač, Balada o trobenti in oblaku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968 (Kondor, 103). 133–42.

Tomo Virk: Mesto ljubezni v opusu Marjana Rožanca. Marjan Rožanc, Ljubezen. Ljubljana: Mihelač, 1995 (Metulj). 129–46.

Tine Debeljak: Beseda o pisatelju. Frank Bükvič, Ljudje iz Olšnice. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1973. 305–15.

France Bernik in Marjan Dolgan: Slovenska vojna proza 1941–1980. Ljubljana: Slovenska matica, 1988.

Boris Paternu: Problemi sodobnega slovenskega vojnega romana. SR XXIX/4 (1981). 483–502.

France Bernik: Problem glavnega junaka v sodobnem slovenskem vojnem romanu. SR XXIX/4 (1981). 529–39.

Stanko Janež: Poglavitna dela slovenske književnosti. Maribor: Obzorja, 1987.

Stran je po predlogi Maje Jocif postavila Andreja Musar 9. novembra 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/jocif_maja/jocif_2.html

Število obiskov: