|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Opombe
1 Nemci so jih večinoma – kajpak zaradi jezika in državnega okvira – sprejeli za svoje.
2 Na ljubljanski slavistiki sem jih naštel približno trideset, ki se vsaj delno dotikajo Celjskih grofov.
3 Od primerjalnih sta najpomembnejši: Bruno Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki (Ljubljana: Slovenska matica, 1977); Martin Jevnikar, Veronica di Desenice nella letteratura Slovena (Padova: Marsilio editori, 1965).
4 Najpomembnejša zgodovine so: Franc Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli (Graz, 1883); Milko Kos, Celjski grofje, v: Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (Ljubljana: Slovenska matica, 1985), 258–270; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda: II (Ljubljana: DZS, 19652), 402; Nada Klaić, Zadnji knezi Celjski v deželah sv. Krone (Celje: PRESE d. o. o., 19912); Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice: I. del, Od začetka do leta 1848 (Celje: Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, 1971); Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja: Zbornik mednarodnega simpozija (Celje: Pokrajinski muzej, 1999).
5 Peter Štih in Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva (Ljubljana: Korotan; Celovec: Mohorjeva družba, 1996), 108.
6 Orožen, 123–127; Štih in Simoniti, 108. Štih piše o askvinskem poreklu Celjskih. Askvin je bil odvetnik samostana v Krki in Hemin sorodnik (po moževi strani).
7 Igor Grdina, Celjski knezi v Evropi. Celje: FIT-MEDIA, 1994. 3.
8 Grdina, Celjski knezi v Evropi, 3.
9 Štih in Simoniti, 108.
10 Bogo Grafenauer, Kulturni pomen samostanov v slovenskem prostoru v srednjem veku, v: Redovništvo na Slovenskem. 1. Benediktinci, cistercijani, kartuzijani (Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani – Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984), 15.
11 Grafenauer, 11.
12 Grafenauer, 15.
13 Grafenauer, 17.
14 Jože Mlinarič, Kartuzija Pleterje: 1403–1595 (Ljubljana: Kartuzija Pleterje, 1982), 16. Temelja benediktincev sta postala molitev in delo, od tod tudi znameniti izrek „Ora et labora“.
15 Grafenauer, 13.
16 Grafenauer, 14. Po Grafenauerju so se samostani kasneje tudi germanizirali.
17 Grafenauer, 12.
18 Mlinarič, 31.
19 Štih in Simoniti, 126.
20 Mlinarič, 31. „Gornjegrajski samostan štejemo tako med najbogatejše in v cerkvenem pogledu najpomembnejše duhovne ustanove na Štajerskem. Tudi kulturnem pogledu je Gornji grad moral odigrati pomembno vlogo: za 13. stoletje imamo izpričano knjižnico, in seznam kodeksov iz leta 1439, ki ga je samostan Melk poslal Gornjemu gradu, daje slutiti, da samostanu ni manjkalo kulturnega blaga.“
21 Maver Grebenc, Stična v slovenski Cerkvi, v: Redovništvo na Slovenskem. 1. Benediktinci, cisterijani, kartuzijani (Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani – Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984), 15. „Stična bi morala nadomestiti škofijsko praznino po Slovenski marki.“
22 Mlinarič, 32.
23 J. Orožen, 244.
24 Mlinarič, 83.
25 Mlinarič, 84. Celjani so bili na primer pokopani v samostanih v Gornjem gradu, Žičah, Celju (pri minoritih) in Pleterjah.
26 Med predstavnike Celjske rodbine štejem tudi Veroniko Deseniško, ki je bila nenazadnje poročena s Friderikom II. Celjskim.
27 Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
28 Miran Hladnik, Preštevna določila slovenske povesti, Slavistična revija XLI/1 (1993), 65, 70. Http://www.ijs.si/lit/prestev.html-l2.
29 Franka Inkret, Recenzija na zavihku, v: Drago Jančar, Pogled angela. Trinajst zgodb (Ljubljana: Mihelač, 1992). Kratka zgodba je izšla v Jančarjevi zbirki Pogled angela.
30 Erjavec in Flerè, Slovenski pesniki in pisatelji: Starejše pesnice in pisateljice (Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1926), XXXV, XLVIII–XLIX; Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva: III. zvezek, Bleiweisova dôba od 1848. do 1870. leta (Ljubljana: Slovenska matica, 1896), 82; Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 19202), 181; Ivan Lah, Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo (Maribor, 1921), 32; Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, III. Klasika in romantika (Maribor: Obzorja, 1969), 196–197. Pogačnik se označevanju besedila izogiba ali pa uporablja nevtralen izraz ‚spis‘. Prav tako tudi Erjavec in Fler?. Glaser poleg širokega izraza ‚spis‘ uporablja tudi ‚zgodovinska sličica‘.
31 Miran Hladnik, Slovenska povest, v: XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1990), 45.
Http://www.ijs.si/lit/slov_pov.html-l2.
32 ‚Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja F. Kočevar; zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd.‘
33 Hladnik, Slovenska povest, 45.
34 Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov (Zagreb: K. Albrecht, 1859).
Http://www.ijs.si/lit/janez1-html-l2.
35 Miran Hladnik, Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, v: XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1994), 129.
Http://www.ijs.si/lit/zgpovest.html-l2.
36 Miran Hladnik, Slovenski zgodovinski roman danes, v: XXXV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1999). 117.
Http://www.ijs.si/lit/zgr_dons.html-l2.
37 Najbolj reprezentativna oblika utrditve je Univerza v Ljubljani, ki je že od začetka prav posebno pozornost posvečala slovenskemu jeziku in književnosti.
38 Josipina Ternogradska, Nedolžnost in sila, Slovenska bčela II/1 (1851), 33–34.
39 Erjavec in Fler?, 31–33.
40 Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez, Novice gospodarske, obertniške in narodne XVI/48–52 (1858), 381–383, 388–389, 396–397, 405–406, 411–412.
41 Fran Detela, Véliki grof, Ljubljanski zvon V/1885, št. 1–10, 2–11, 66–80, 130–139, 195–206, 258–269, 322–335, 387–396, 452–459, 514–522, 578–589.
42 Leta 1889 je bil razpis zaradi pomanjkanja povesti ponovljen.
43 Fr(an) D(etela), Pegam in Lambergar: Povest (Ljubljana: Matica Slovenska, 1891).
44 Ivan Kraljev, Gospa s pristave: Zgodovinski roman, Dom in svet VII (1894). 10–15, 44–47, 100–106, 132–139, 164–171, 197–203, 228–233, 259–267, 294–298, 366–371, 396–407, 429–435, 463–467, 493–496, 515–518, 548–556, 580–587, 611–620, 644–652, 682–685, 715–723, 742–748.
45 Naš dom: Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga itd., 2. zvezek (Celje, 1897).
46 Ožbej Reberški, Zadnji vitez Reberčan, Koroški Slovenec VI/1–32 (1926), 1–2.
47 Ožbolt Ilaunig, Slednji vitez Reberčan: Zgodovinska povest (Celovec: Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem, 1927).
48 Oskar Hudales, Vrnitev v življenje: Zgodovinska povest (Ljubljana: Kmečka knjiga, 1958).
49 Sandi Sitar, Z Desenic Veronika z Desenic (Ljubljana: Partizanska knjiga; Orbital-Progres, 1974).
50 Drago Jančar, Pogled angela. Trinajst zgodb (Ljubljana: Mihelač, 1992).
51 F[erdo] Kočevar, Mlinarjev Janez: Slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov (Celju: Goričar & Leskovšek, 19226).
52 Anonim, v: F[erdo] Kočevar, Mlinarjev Janez: Slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov (Celju: Goričar & Leskovšek, 19226), 2.
53 Hartman, 115.
54 Drago Jančar, Ultima creatura: Izbrane novele (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995).
55 Naš dom je izšel le šestkrat, prvi zvezek je izšel 1897, istega leta še enkrat skupaj z drugim.
56 Borut Omerzel, Zgodovinske povesti Ožbalta Ilauniga: Diplomsko delo (Ljubljana, 2002), 4. Slovenska književnost: Leksikon Cankarjeve založbe (Ljubljana: Cankarjeva založba, 19962), 147. Interaktivni atlas Slovenije: Slovenija na zemljevidih, v slikah in besedi (Ljubljana: Mladinska knjiga; Geodetski zavod Slovenije; Globalvision, 1998). Po leksikonu CZ je Reberka, po Omerzelu je Reberca, po Atlasu Slovenije spet Reberca (Rechberg).
57 Avgust Pirjevec, Ferdo Kočevar, v: Slovenski biografski leksikon: 1. knjiga (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932), 483. Kočevar je na Dunaju študiral medicino, ki pa je ni končal.
58 Gregor Kocijan, Detelovo življenje in slovstveno delo, v: Fran Detela, Pegam in Lambergar (Ljubljana: Mihelač, 1995), 205; Mojca Povše, Prozna dela Frana Detele: Diplomska naloga (Ljubljana, 2001), 4.
59 Ne smemo pa pozabiti na tedanjo splošno modo pisanja zgodovinskih povesti, ko je imela prvenstvo funkcija glorifikacije nacionalne, vendar tudi deželne zgodovine.
60 Anka Kolenc, Zgodovinski roman in povest Oskarja Hudalesa: Diplomska naloga (Vače, 1998), 5.
61 Erjavec in Fler?, XXXII–XXXIII.
62 Tomo Virk, Temni angeli usode: Prozni opus Draga Jančarja, v: Drago Jančar, Ultima creatura: Izbrane novele (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995), 222–227. Virk piše sicer o ‚poetiki pogleda‘ v noveli Pogled angela, vendar lahko poetiko brez slabe vesti posplošimo na celo (istoimensko) zbirko.
63 Miran Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, Slavistična revija XLIII/1, 2 (1995), 1–12, 183–188.
Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
64 Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, 187–188.
Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
65 Olga Janša Zorn, Beseda zgodovinarke k povesti Frana Detele Pegam in Lambergar, v: Fran Detela, Pegam in Lambergar (Ljubljana: DZS, 2001), 190.
66 Jakob Šolar, Opombe, v: Fran Detela, Zbrano delo: Druga knjiga (Celje: Mohorjeva družba, 1963), 491.
67 Janša Zorn, 191. Janša Zorn našteva na primer sorodstveno povezanost med Žigo in Krištofom Lambergom.
68 Žid Abraham na primer.
69 Http://www.ijs.si/lit/janez1-html-l2.
70 Kolenc, 10.
71 Kolenc, 10.
72 Omerzel, 18.
73 Omerzel, 18.
74 Lah, 66.
75 Na ustno izročilo sklepam po podnaslovu povesti Mlinarjev Janez, v kateri je Kočevar uporabil isti motiv.
76 Drago Jančar, Pogled angela. Trinajst zgodb (Ljubljana: Mihelač, 1992). 69, 70, 71–72, 76.
77 Jančar, 70.
78 Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, 190–191.
Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
79 Šolar, Opombe, 454–455.
80 Hrvaško leposlovje o Celjskih grofih je bilo v devetnajstem stoletju brez izjeme pod vplivom ilirizma.
81 Http://www.ijs.si/lit/janez1-html-l2.
82 Http://www.ijs.si/lit/janez1-html-l2.
83 Že prej, sredi devetnajstega stoletja, je ilirizem nekoliko vplival na nastanek Nedolžnosti in sile Josipine Urbančič.
84 ‚Vse za vero, dom in cesarja.‘
85 Štih in Simoniti, 106.
86 Janez Mlinar, Podoba Celjskih grofov v narativnih virih: Doktorska disertacija (Kranjska Gora, 2001), 95.
87 Detela, Véliki grof, 1885, 4.
88 Detela, Véliki grof, 1885, 589.
89 Detela, Véliki grof, 1885, 196.
90 S pojmom tradicionalnega mislim na bralca žanrske literature.
91 Kajti svet in ljudi je po zahodnoevropski (krščanski) tradiciji še trdno delil na dobre in zle.
92 Pegam < Peham < Pehajm < Bohaim (latinski naziv za prebivalca čeških dežel, v starem in srednjem veku Bohemie).
93 Fran Detela, Pegam in Lambergar (Ljubljana: Matica Slovenska; Matica Hrvatska, 19102; Zabavna knjižnica, 22), 6. Gre za zadnja dva verza druge kvartine osmega soneta iz cikla Sonetni venec. V originalni izdaji Uvoda ni.
94 Kocijan, 198.
95 Fran Detela, Pegam in Lambergar (Ljubljana: Matica Slovenska, 1891; Zabavna knjižnica, 4), 27.
96 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 8.
97 Slovenska književnost, 80. Po Janku Kosu je Detela „naslednik in epigon Jurčiča, Kersnika, Tavčarja.“
98 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 7.
99 Miran Hladnik, Druge vas junake, Sodobnost 2002, št. 3, 385.
Http://www.ijs.si/lit/mlinar.html-l2.
100 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 7.
101 To je domačih ljudi, Lambergov; Vitovec je v slovenski tradiciji tujec.
102 O Stični iz konca 14. in začetka 15. stoletja je pisal tudi Miroslav Malovrh v Opatovem praporščaku. Opat, menihi in tudi Virida so v njem prikazani kot uživači, nemoralneži, sploh pa hudi izkoriščevalci in zatiralci kmetov. Herman Celjski, ki se tudi pojavlja v povesti, nastopa v vlogi kranjskega deželnega glavarja. Prikazan je kot zaveznik stiškega samostana. Vendar pa v povesti ne nastopa neposredno.
103 Ivan Kraljev, Gospa s pristave: Zgodovinski roman, Dom in svet VII (1894), 403.
104 Miran Hladnik, Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1989; Obdobja 10), 190.
Http://www.ijs.si/lit/srednjiv.html-l2.
105 Kraljev, 402.
106 Kraljev, 401–402.
107 Kraljev, 405.
108 Kraljev, 404.
109 Kraljev, 620.
110 Kraljev, 742.
111 Kraljev, 400.
112 Dragotin Hribar, Zadnji grof celjski, v: Naš dom: II. zvezek, Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. (Celje: samozaložba, 1897), 5.
113 Hribar, 39–40.
114 Hribar, 57.
115 Hribar, 40.
116 Hribar, 54.
117 Detela, Véliki grof, 1885, 516.
118 Celjski grofje, Savinjski grofje idr.
119 Hribar, 1. Z avstrijsko plemiško rodbino Hribar najbrž ne misli na avstrijsko po nacionalni pripadnosti, ampak na prostor, kjer so Celjani imeli svoja posestva.
120 Hribar, 54.
121 Hribar, 7.
122 Kraljev, 516.
123 Kraljev, 517.
124 Kraljev, 517.
125 Kraljev, 644.
126 O tem sem pisal v poglavju o Viteški junaki in zaščitniki preganjanih.
127 Reberški, Koroški Slovenec VI/11 (1926), 2; Ilaunig, 46.
128 Šolar, Opombe, 508. Zgodovinsko gledano to ne drži.
129 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 120.
130 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 45.
131 Na primer sorodstvene vezi Ostrovrharjev, Lambergov ali časovna prikrojenost razpusta samostana.
132 Detela, Pegam in Lambergar, 1891, 120.
133 Hladnik, Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti, 192.
Http://www.ijs.si/lit/slov_pov.html-l2.
134 O Hudalesovi prizadetosti v odnosu do Cerkve piše v svoji diplomski nalogi Aleš Maver. Aleš Maver, Oglej v slovenski zgodovinski povesti: Diplomsko delo (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2002), 39–42.
135 Hudales, 80.
136 Hudales, 84–85.
137 Hudales, 83.
138 Hudales, 15.
139 Hudales, 4.
140 Hudales, 5.
141 Miran Hladnik, Bodi svojemu možu pokorna! Ženska v minuli slovenski prozi, v: XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: Filozofska fakulteta Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1997), 115.
Http://www.ijs.si/lit/zenske.html-l2.
142 Hudales, 5.
143 Nezaznamovani bralec implicira seveda tudi (ali predvsem) bralko.
144 Hudales, 15.
145 Pa tudi drugi veliki Celjani.
146 Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, 5. Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
147 Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, 5. Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
148 Podatkovna zbirka zgodovinskega romana na spletu. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
149 Marjeta Vasič, Eksistencializem in literatura (Ljubljana: ZRC SAZU; DZS, 1984), 58.
150 Miran Hladnik, Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu, Slavistična revija XLIV/2 (1996), 207.
Http://www.ijs.si/lit/dom_disk.html-l2.
151 Miran Hladnik, Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu, 207.
Http://www.ijs.si/lit/dom_disk.html-l2.
152 Vasič, 8.
153 Vasič, 16.
154 Matjaž Kmecl, Esej o Veroniki Deseniški, v: Sandi Sitar, Z Desenic Veronika z Desenic (Ljubljana: Partizanska knjiga; Orbital Progres, 1974), 124–125.
155 Vasič, 19.
156 Vasič, 19.
157 Kmecl, 125.
158 Vasič, 58.
159 Kmecl, 126.
160 Kmecl, 128.
161 Kmecl, 127.
162 Miran Hladnik, Ne, na parnas pa že ne! v: XXXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana: Filozofska fakulteta; Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2001), 115.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/parnas.html.
163 Miran Hladnik, Trivialna literatura (Ljubljana: ZRC SAZU; DZS, 1983), 15.
164 Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva: I–III. (Ljubljana: Slovenska matica, 1894–1898).
165 Glaser, ZSS III, 82.
166 Glaser, ZSS IV, 150–151.
167 Glaser, ZSS III, 190–191.
168 Glaser, ZSS III, 191.
169 Glaser, ZSS IV, 130–131.
170 Glaser, ZSS IV, 131.
171 Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 19202), 181.
172 M[arja] B[oršnik], Pregled slovenskega slovstva: Izdano kot rokopis za člane Slavističnega društva (Ljubljana: Slavistično društvo, 1948), 63, 64, 121.
173 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva: III, Realizem II (Ljubljana: Slovenska matica, 1961), 198–199.
174 Slodnjak, 198.
175 Lep primer za to je kar Ivan Reberčan, naslovni junak Ilaunigovege povesti z motivom o celjskih grofih.
176 Slodnjak, 270–272.
177 Slodnjak, 322.
178 Slodnjak, 322.
179 Pogačnik, ZSS: III, 196–197.
180 Pogačnik, ZSS: III, 197.
181 Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva: IV. Realizem (Maribor: Obzorja, 1970), 278–282.
182 Pogačnik, ZSS: IV, 280.
183 Pogačnik, ZSS: IV, 282.
184 Slovenski biografski leksikon: 1. knjiga (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932), 129–130, 352–353, 380, 483–486. V nadaljevanju ga bom označeval SBL I.
185 Ivan Grafenauer, Fran Detela, v: SBL I, 129.
186 Pirjevec, 483–486.
187 M. Kračmanov, O Mlinarjevem Janezu, Mladika 1859, 4. zv., št. 2, 50–57.
188 Anonim, Slovstveni glasnik, Mladika 1859, 4. zv., št.1, 30.
189 Kračmanov, 51.
190 Anonim, Slovenski popotnik, Novice gospodarske, obertniške in narodne XVII/30 (1959), 234–235.
191 Anonim, Slovanski popotnik, 235.
192 Anonim, Mlinarjev Janez, Ljubljanski zvon XII/6 (1892), 381.
193 Anonim, Ljubljanski zvon XII/2 (1892), 119–121.
194 T. B., Pegam in Lambergar, Dom in svet V/2 (1892), 93–94.
195 T. B., 93.
196 Fran Detela, Pegam in Lambergar (Ljubljana: Matica Slovenska; Matica Hrvatska, 19102; Zabavna knjižica, 22).
197 J. A. Glonar, Slovensko slovstvo, Vede I/3 (1911), 283–285.
198 Glonar, 283.
199 Glonar, 284.
200 J. Š., Dr. Ožbolt Ilaunig: Slednji vitez Reberčan, Dom in svet XLI/9 (1928), 281; Omerzel, 16. Borut Omerzel sumi, da gre za Jakoba Šolarja ali pa Janka Šlebingerja.
201 J. Š., 281.
202 Anonim [-a], Dr. Ožbolt Ilaunig: Slednji vitez Reberčan, Mladika IX/11 (1928), 432–433.
203 Anonim [-a], 433.
204 Marijan Kramberger, Oskar Hudales, Vrnitev v življenje, Naša sodobnost VII/8–9 (1959), 2. knjiga. 841–842.
205 Karol Štrekelj, Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov. Zvezek I (Ljubljana: Slovenska matica, 1895–1898), 51–59, 75–76. Med ‚sumljive,‘ ‚zakrinkane‘ ljudske pesmi bi lahko šteli vsaj še Ravbar in Romar sv. Jakopa komposteljskega.
206 Arlič, Gorno Cele v letu 1846, Drobtinice II (1847), 260–261; Bruno Hartman, Povest o Mlinarjevem Janezu, Celjski zbornik XVI (1975–1976), 157–158. Ljudsko pesem je 1847 objavil duhovnik Janez Arlič. Gre za obravnavo nasilnega, nebrzdanega ženskarstva Celjskih. Pesem je napisana v nibelunških kiticah. Najbrž gre za priredbo Seidlovega Der Burgherr von Cilli.
207 Igor Grdina, Kako se je ohranjal spomin na nesmrtne podvige pokneženih grofov Celjskih, v: Igor Grdina in Peter Štih, Spomini Helene Kottaner. Ženski glas iz srednjega veka (Ljubljana: Nova revija, 1999; Zbirka Korenine), 108; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 66. Na Gorenjskem se namesto Urha pojavlja kralj Matjaž.
208 Štrekelj, 34–50. Šest različic, pri čemer je prva zapisana v dveh redakcijah. O Lambergu poje tudi pesem Lambergarjeva ženitva in smrt.
209 Hartman, Povest o Mlinarjevem Janezu, 157–158. Ljudsko pesem je 1847 objavil duhovnik Janez Arlič. Gre za obravnavo nasilnega, nebrzdanega ženskarstva Celjskih. Pesem je napisana v nibelunških kiticah.
210 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 102; Štrekelj, 3–34. Igor Grdina piše o zakrinkanosti motiva Celjskih grofa v liku kralja Matjaža (Matije Korvina, mlajšega sinu Ivana Hunjadija). Karel Štrekelj je objavil osem različic slovenske ljudske pesmi Kralj Matjaž reši svojo nevesto (prvo celo v treh redakcijah), dve različici pesmi Kralj Matjaž v turški ječi (drugo spet v štirih redakcijah) in dve različice pesmi Smrt kralja Matjaža (s prvo različicah v dveh redakcijah).
211 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 102.
212 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42. Ponekod se pojavlja tudi Zagorčeva Franica. Gre za motiv očetove prekletve Celjskih grofov, potem ko grof Urh onečasti kmetovo hčer in ta od sramote umre.
213 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 41; Hartman, Povest o Mlinarjevem Janezu, 156, 180–181. Obstajajo štiri različne verzije poplemenitenja – „prve tri govore o ljubezenskih zvezah ali namenih Celjskih (s hčerami bežigrajskega kmeta, teharskega gozdarja in teharskega župana), četrta pa o nezakonskih otrocih Celjskih, ki so jih dajali na Teharje v rejo.“ Gre za motiv v meniha preoblečenega grofa Urha, ki zalezuje kmečko hčer, pa ga pri tem dobijo. Isti motiv, seveda rafineriran in prenesen v kasnejši čas, se pojavlja tudi v Linhartovih Matičku in Županovi Micki ter v Kreftovih Kranjskih komedijantih.
214 Jevnikar, 40. Gre za isti motiv kot pri pesmi o Urhi in Bobnarici, le da je Urh prenesen v lik kralja Matjaža.
215 Jana Kvas, Pripotovanje (Celje: samozaložba, 1987), 44; Drago Medved, Celjski grofje v leposlovju: O razstavi, kako so Celjane videle literarne muze, Novi tednik NT&RC XLIV/40 (1990), 8. Kvasova je uporabila klasičen motiv Friderikove in Veronikine ljubezni v odnosu do Hermana II. in Elizabete Frankopanske.
216 Štrekelj, 27. Motiv krutega Pegama (vitovca) se pojavlja tudi v osmem sonetu Prešernovega Sonetnega venca.
217 Tomaž Šalamun, Celjanu, Obrazi XI/3–4 (1980), 15. Da se v pesmi pojavlja motiv Celjskih grofov sklepam po naslovu in pa po besedi alkimija v prvi kitici, ki asociira na Barbaro Celjsko. Pesem je del Šalamunovega pesniškega sklopa Izlet z Mladinsko knjigo.
218 Tomaž Šalamun, Še Celjanu, Obrazi XI/3–4 (1980), 15. Zvezo s Celjskimi je spet mogoče videti po naslovu in po nekaterih besedah ali besednih zvezah. Pesem je del Šalamunovega pesniškega sklopa Izlet z Mladinsko knjigo.
219 Anton Aškerc, Zbrano delo: Prva knjiga, Balade in romance; Lirske in epske poezije (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1946), 41–44, 346–347; Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 102; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42; J. Orožen, 286. Objavljena je bila v Ljubljanskem zvonu leto pozneje, torej 1885. Janko Orožen navaja letnico 1890, ko je pesem izšla v Baladah in romancah. Vodilna tema je poplemenitenje Teharčanov. V balado je vključen motiv pohotnega Urha, preoblečenega v meniha. Prvotni naslov se je glasil Zadnja večerja.
220 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 112, 113; Aleksander Žižek, Podoba Celjskih grofov v literaturi in dramatiki: Nekaj primerov iz obdobja med 1689 in 1974, Celjski zbornik 1992, 35.
221 Aškerc, 226–227, 380; J. Orožen, 286. Aškerc v Ljubljanskem zvonu 1896 za vzor sicer navaja ‚narodno pravljico.‘ Ni pa jasno, zakaj jo je Orožen povezal s Celjskimi grofi. Morda gre spet za zakrinkan motiv pohotnega Urha, ki se pa na koncu še sam tragično utopi v Savinji.
222 Aškerc, 12–13, 339. Aškerc sicer izrecno ne omenja Celjskih grofov, vendar je iz balade moč ugotoviti predelavo ljudske pesmi (pripovedke) o pohotnem Urhu in lepi Marjanci. Pesem je bila leta 1883 objavljena v Ljubljanskem zvonu, kasneje pa v zbirki Balade in romance leta 1890.
223 Arlič, 259–261; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42; Božena Orožen, Celjski grofje v leposlovju (Celje: Knjižnica Edvarda Kardelja Celje, 1990), 3. Arlič je prevedel (ali morda priredil) Seidlovo balado Der Burgherr von Cilli. Glej tudi opombo 280.
224 Jevnikar, 42; J. Orožen, 286.
225 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 113. Ep ni bil objavljen.
226 Janez Menart, Srednjeveške balade (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973), 20–22; Janez Menart, Srednjeveške pridige in balade (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990), 38–41. Pesem o boju za celjsko dediščino. V drugi izdaji je balada naslovljena z Obleganje: 1457. Kot stranski motiv se Celjski pojavijo tudi v Menartovi baladi Grad (1440).
227 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 39–41. Celjani se kot stranske osebe pojavijo tudi v Marpurgih Zlate Vokač (1985; Ulrik Celjski, Barbara Celjska, Katarina Branković), v Opatovem praporščaku Miroslava Malovrha (1903; Herman Celjski). Situacijski motiv Veronike Deseniške, čeprav zakrinkan in prenešen v poznejši čas, najdemo še v drugih povestih, na primer v Črnem križu pri Hrastovcu Ožbolta Ilauniga (1828/1829) s prvotnim naslovom Kameniti križ v Črnem lesu, v Sosedovem sinu Josipa Jurčiča (1868) in v noveli Samorastniki Prežihova Voranca (1937).
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
228 J. Orožen, 286; Šolar, 487; Žižek, 33, 34. Šolar sklepa, da je bil Pegam in Lambergar napisan do malo pred junijem 1990.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
229 J. Orožen, 286; Šolar, Opombe, 454; Žižek, 32, 33. Detela je roman napisal do novembra 1883.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
230 V času, ko sem pisal to nalogo so v Reviji SRP (ki je za črkopis vzela bohoričico), v številkah 49/50, 51/52 in 53/54 (2002) izšli odlomki nastajajočega romana o ‚celjskih grofih in Veroniki Desenishki.‘ Objavljena sta tudi na svetovnem spletu.
Http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp49/levde49/trizv49.htm.
Http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp51/levde51/2trizv51.htm.
Http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp53/levde53/3trizv53.htm.
231 Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
232 Omerzel, 18. Ilaunig je povest napisal že 1925, v Koroškem Slovencu pa je začela izhajati naslednje leto z naslovom Zadnji vitez Reberčan in pod psevdonimom Reberški Ožbej. Leta 1927 je Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu izdalo Ilaunigovo povest v knjižni obliki, in sicer z naslovom Slednji vitez Reberčan.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
233 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 114. Inkret, Recenzija na zavihku. Kratka zgodba je izšla v Jančarjevi zbirki Pogled angela.
234 Kraljev, 10–15 itd. Roman je objavil pod psevdonimom Ivan Kraljev.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
235 J. Orožen, 286; Žižek, 30, 31. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
236 A[nton] K[os] Celestnikov, Očetova kletva, Novice gospodarske, obernijske in národske XV/43–44, 171–172, 175; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42. Celestnikov sam v začetku piše o „čertic[i] iz življenja grofa Ulriha /.../, ktera še vedno med narodom živi.“
237 Št[efan] Lapajne, Ljubezen Urha Celjskega: Historična novela, Zora II/8–10, 116–120, 132–135, 149–151. Novela šteje približno 4500 besed. Urh Eicinger povabi na Dunaju na zabavo Urha Celjskega, da bi ga zaljubil v „prvo lepoto dunajsko, ktera zna vse zapeljive umetnosti, ktera pozna ranljive strani človeškega srca, v koketno in razuzdano soprugo poštenega moža,“ v šiviljo Kamilo Engelheimovo (s psevdonimom grofica Arnsteinska). Vse zato, da bi ljubezen omamila Celjanovo razsodnost in bi ga lahko Eicinger prelisičil. Urh se res zaljubi v Kamilo, a razsodnosti ne izgubi. Eicinger zato razkrije Kamlinemu možu ženino in Urhovo prevaro. Engelheim se hoče maščevati, pa ga še pred tem prestreže Jan Vitovec in ga umori. Poslej ljubezenska strast med Urhom in Kamilo zamre, saj oba peče vest. Kamila se hoče sprva celo maščevati Urhu in sploh opusti razuzdano življenje. Umre nekaj let za Urhom, še vedno zaljubljena vanj. „Tiho, ne z godbo in vriščem so pokopali ljubico imenitnega Celjskega. Edina ta ljubezen je vzročila pad mogočnega Urha Celjskega.“
238 Boris Gorupič, V časovnem stroju skozi Celje, Novi tednik NT&RC XLVII/52 (1993), 11; M[arlen] P[remšak], S časovnim strojem skozi celjsko zgodovino: Franc Puncer – eden redkih piscev znanstvene fantastike, Večer L/22 (1994), 9; Aci Puncer, Danes praljudje celjski in nikdar več, Novi tednik NT&RC XLVII (1993) št. 16, str. 9; št. 17, str. 22; št. 18, str. 27; št. 19, str. 28; št. 20, str. 27; št. 22, str. 27; št. 23, str. 27; Franc Puncer, Časovna vrv, Laško: Fit Media, 1993. Roman sodi v območje znanstvene fantastike. Speaks, glavni junak, namreč s pomočjo časovnega stroja potuje v preteklost in prihodnost. V tretjem poglavju (ki obsega eno šestino romana) obišče tudi Celje, ko tam še gospoduje mogočni Ulrik iz rodbine Celjskih grofov. Sicer pa se ti (tudi kot Žovneški gospodje) pojavljajo že na samem začetku pripovedi, v prvem poglavju. Tega je avtor objavil istega leta kot podlistek tudi v Novem tedniku. V knjižni izdaji nosi naslov ‚Celea praehistorica‘, dodan pa mu je podnaslov ‚Danes praljudje celjski in nikdar več.‘ Slednjega je avtor izbral tudi za naslov časopisne objave. Roman šteje približno 50000 besed.
239 Žižek, 38, 39. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
240 Fran Erjavec in Pavel Fler?, XLVIII–XLIX, 247; Jevnikar, 40–42; J. Orožen, 286; Žižek, 29; I. Lah, 26. Lah to in še druge zgodbice Turnograjske, objavljene v Slovenski bčeli, imenuje povesti ali povestice. Erjavec in Fler? opozarjata na prvotni naslov zgodbice, in sicer Nesrečna Veronika Deseniška. Urbančičeva jo je napisana že novembra 1850.
241 Erjavec in Flerè, XXXV. Pogačnik, ZSS: III, 197. Prvič sta jo izdala Erjavec in Fler?. Motiv tlačanove kletve zoper Ulrika, ki mu je ugrabil hčer, znan že iz ljudske tradicije, je uporabil kasneje Kočevar v Mlinarjevem Janezu.
242 Zaradi velike jezikovne podobnosti med Predgovorom in povestjo Zadnji grof celjski, ki sta objavljena v zbirki Naš dom, močno sumim Draga Hribarja za (najmanj) zapisovalca povesti, če ne kar za avtorja. Podnaslov zbirke aludira na vrstno oznako povest Zadnjega grofa celjskega.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
243 Janja Intihar, Letos so v modi angeli: Miha Alujevič je napisal in režiral ‚nebeško tragedijo‘ Angeli za Veroniko, Novi tednik NT&RC LIII/27 (1998). 8; Violeta Vatovec Einspieler, Veronika Deseniška z Angeli: nocoj premiera na Starem gradu, Večer LIV/154 (1998), 4. Dogajanje je postavljeno v onostranstvo. Alujevič je „pripoved oprl na mit, da naj bi se bila Barbara Celjska ukvarjala s črno magijo in bila povezana s Satanom, Veronika pa menda pooseblja nasprotje tega, belo magijo, angela.“
244 Gordana Possnig, Celjski meč za sveto krono, Večer LVIII/145 (2002), 19; Marlen Premšak, Ustvarjalni seminar Mihe Alujeviča v drugo, Večer LVIII/133 (2002), 19. Koreodrama.
245 Taras Kermauner, Junak Janez in svetnik Anton: Kompleks Celjskih 2 (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2000), 44, 50, 138, 155; Drago Medved, Grofica Celjska – ženska, ki si želi priti na oblast, Delo XXXIX/172 (1997), 5. Za Kermaunerja je Grofica Celjska „veseloigra in heavy metal koncert.“ Alujevič jo je označil za gledališko-glasbeni spektakel. Je njegova tretja diplomska naloga. Vzrok za nastanek dela je po Medvedu pomanjkanje denarja (to je Alujevič ni mogel plačati avtorskih pravic za eno od že napisanih dram). Drama v verzih. Veronika v boju za oblast. Je (prvič) črnolaska in negativka. Drama o Celjskih, ki „doslej najbolj radikalno posega v njihov ženski svet z vidika oblasti.“
246 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 14. Besedilo je razmnoženo in objavljeno.
247 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 11, 66; Lino Legiša, Še ena Veronika Deseniška, Jezik in slovstvo XIII/4 (1968), 130–131; Vlado Novak, Celjska dramatika, Obrazi XI/1,2 (1980), 54; Vasja Predan, Celjski grofje v slovenski dramatiki: Diplomska naloga (Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti), 5a. Predan navaja letnico izdaje 1922. Toda zgodovinska tragedija je bila napisana že prej. Okrog 1910 jo je Gregoričeva pod naslovom Zagorski biser v natis ponudila Slovenski matici, a jo je ta zavrnila.
248 Gordana Possnig, ‚Grofje‘ navdušili Celjane, Večer LIV/199 (1998), 13; Mateja Podjed, Friderikov atrij na nogah, Novi tednik NT&RC LIII/35 (1998), 9; Ivana Stamejčič, Celjski grofje se vračajo v mesto, Novi tednik NT&RC LIII/33 (1998), 8; Ivana Stamejčič, Kje ste Celjski? Novi tednik NT&RC LIII/34 (1998), 9. Po Possnigovi je dramska satira ali satirična drama. Po anonimu je kratka satira. „Zgodba govori o treh direktnih potomcih celjskih grofov, ki se po novem zakonu čutijo upravičene do ozemelj, izgubljenih v 14. stoletju. Tu jim na pomoč prideta odvetnik in duhovnik…“
249 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 109; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 10, 11; J. Orožen, 286.
250 Aleš Berger, Mestno gledališče Ljubljansko: Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikdar več, Naši razgledi XXVIII/20 (1979), 583; Klemen Lah in Andreja Inkret, Slovenski literarni junaki: Mali leksikon (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002), 126; Adrijan Lah, Matjaž Kmecl, v: Slovenska književnost (Ljubljana: Cankarjeva založba, 19962), 193; Medved, Grofica Celjska, 5; Novak, 59; Božena Orožen, Najštevilnejši in najmočnejši so bili dramatiki: Celjski grofje v leposlovju, Delo XXXII/238 (1990), 13. Ohranja osnovno temo iz zgodovine Celjskih grofov – zvezo med Friderikom in Veroniko, ki se izteče z njeno smrtjo. Edini temelj in gibalo njunega ravnanja postane erotomanija. Drama je parodija in hkrati tragedija. Po Orožnovi in Medvedu je delo ostalo v rokopisu.
251 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 13; Novak, 56, 57. Dramatizacija Mlinarjevega Janeza slovenskega junaka Ferda Kočevarja Žavčanina.
252 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 14; Novak, 56. Po Novaku je Krefta zamikala „tudi obdelava celjskega motiva o teharskih fantih, ki so izkoristili skomine grofa Ulrika po teharskih dekletih in dosegli, da jih je povzdignil med plemiče. Iz začetnih prizorov te doslej še nedokončane komedije, objavljenih leta 1954, je mogoče razbrati, da bi verjetno tudi to motiviko oblikoval očiščeno od romantičnih primesi Kočevarjeve ljudske povesti o Mlinarjevem Janezu.“
253 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 13; Novak, 56; J. Orožen, 286; Žižek, 37, 38.
254 Podatek mi je posredovala Božena Orožen, Jana Kvas pa mi je prijazno podarila izvod besedila, kajti to doslej še ni bilo izdano. Gre za kratek prizor, ki so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uprizorili dijaki Srednje tehniške šole maršala Tita Celje. Nastopajoče osebe so tri, Herman, Friderik in Veronika. Friderik je vseskozi pasiven, medtem ko ga Herman in Veronika vlečeta vsak na svojo stran. Friderik je podoben Sitarjevemu Frideriku, iskalcu Veronike (identitete).
255 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 13; Novak, 56. Predelava Kočevarjeve istoimenske povesti. Besedilo je ohranjeno v tipkopisu.
256 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 53; Medved, Celjski grofje v leposlovju, 8; Novak, 56; B. Orožen, Najštevilnejši in najmočnejši so bili dramatiki, 13. Gre za odlomek (oba prizora iz druge slike), ki je nadaljevanje Hermana Celjskega in je bil izdan (odigran) v Argentini. Po Novaku so „[o]d drugih dveh dram o Frideriku in Ulriku Celjskem /.../ v Novačanovi zapuščini ohranjene samo zasnove in nekaj izoblikovanih prizorov, ki so bili objavljeni v slovenskih emigrantskih revijah v Argentini po drugi svetovni vojni.“
257 Grdina: Kako se je ohranjal, 111; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 13; Novak, 55–56; J. Orožen, 286; Žižek, 36, 37.
258 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 12; Novak, 56. Še ena dramatizacija Kočevarjeve povesti. Drama je ostala v rokopisu. Avtorstvo ni jasno določeno.
259 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 14; Novak, 59; J. Orožen, 287; Žižek, 38.
260 Kermauner, 129, 146.
261 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 15; Novak, 59; B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 13. Po Orožnovi in Novaku naj bi bil naslov drame Veronika Deseniška.
262 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 10; Jevnikar, 40; Novak, 55; J. Orožen, 286; Predan, 3–4. Drama je ostala v Vratenskem rokopisu, ki pa je izgubljen. France Kidrič je domneval, da je avtor duhovnik Schneider, doma iz Vrat na Koroškem. Rokopis je zato poimenoval Vratenski. Drama aktualizira ljudsko pesem Smrt kralja Matjaža.
263 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 11, 12; Novak, 55. Tragedije so ostale v rokopisu, ki je danes v mariborski univerzitetni knjižnici. Naslovi posameznih dram so Ema–Krško–Pilštajnska, Elizabeta Frankopanska, Veronika Deseniška, Knez Ulrik Celjski, Osveta.
264 Podatek mi je posredovala avtorica. Tragedija je še v nastajanju. Obravnavala bo brezčasno (občeveljavno) tematiko po antičnem vzoru, njeni nosilci pa bodo iz rodbine Celjskih grofov.
265 Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek, signatura Dom 1171.
266 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 14; Novak, 56. Predelava Kočevarjevega dela. Besedilo je ostalo v rokopisu.
267 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 15. Tridejanka doslej še ni bila objavljena.
268 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 10; France Koblar, Novejša slovenska drama: I, Naturalizem–simbolizem (Ljubljana: DZS, 1954), 231–233; Novak, 55; Predan, 5. Žaloigra je ostala v rokopisu, ki pa je izgubljen.
269 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 13; Novak, 56. Besedilo ni bilo nikoli izdani in ni ohranjeno.
270 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 109, 111; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 12; Jevnikar, 28, 29; Novak, 55; J. Orožen, 286.
271 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 11; Novak, 56; J. Orožen, 286. Libreto opere Teharski plemiči skladatelja Benjamina Ipavca.
272 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 11; Novak, 56. Libreto je bil napisan za opero z istim imenom, toda Viktor Parma je v operi uporabil Funtkov libreto Ipavčevih Teharskih plemičev.
273 Novak, 55. Zgodovinska igra v petih dejanjih. Savin je v njej „skušal uporabiti snov o propadu celjskih grofov, pa teksta, ki ga je pisal vrsto let, ni uglasbil.“
274 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 112; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 14. Libreto za istoimensko opero, prirejen po Otonu Župančiču in Hrvatu Josipu Eugenu Tomiću.
275 Dušan Čater, Veronika Deseniška (Ljubljana: Littera, 1996).
276 Podatek mi je posredovala Božena Orožen, besedilo pa mi je odstopila avtorica sama. Delo je zbir kratkih proznih sestavkov, ki najavljajo posamezne pesmi o kakem Celjskem plemiču ali tudi s kom ali čem, ki je bil s Celjani povezan. Pesmi so šansoni, ki jih izvaja kar avtorica sama.
277 Ivo Frbežar, O Treh zvezdah za celjske kneze pisateljice in pesnice Bine Štampe Žmavc, v: Bina Štampe Žmavc, Tri zvezde za celjske kneze (Celje: Pokrajinski muzej, 2000), 57–62; Jana Kolarič, Bina Štampe Žmavc: Tri zvezde za celjske kneze, Revija o knjigi I/6 (2000), 42; Bina Štampe Žmavc, Tri zvezde za celjske kneze (Celje: Pokrajinski muzej, 2000). Delo, ki je preplet proze in poezije, je namenjeno mladini. Po avtoričinih besedah je v nevezani besedi predstavljena zgodovina (povest), medtem ko je v poezijo zavit mit o Celjskih grofih. Kolaričeva meni, da so Tri zvezde „pravcati srednjeveški viteški ep, napisan v rimanih štirivrstičnicah, ki ga po vsebini sestavlja sedem pesnitev – najpomembnejših epizod iz življenja Celjskih grofov. /.../ [T]udi prozni del (vezni tekst oziroma komentar) [je] postal pesniškemu enakovreden, če ne celo pomembnejši del knjige.“
278 Ivana Stamejčič, Veronika na podstrešju, Novi tednik NT&RC XLVII/15 (1993), 10. Plesna koreografija Gordane Stefanović-Erjavec, ki je predstavo idejno naslonila na tragedijo Veronike Deseniške. Bina Štampe-Žmavc je napisala balado o Veroniki.
279 Hartman, Povest o Mlinarjevem Janezu, 158; Predan, 5b.
280 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42. Balado je 1846 v slovenščino prevedel Janez Arlič in ji dal naslov Očetova kletev. V pripovedni obliki je 1857 snov obdelal Anton Kos-Cestnikov pod naslovom Očetova kletev.
281 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 3; Žižek, 40. Seidl je slikovito popisal romanco o Frideriku in Veroniki.
282 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 3. Veronika, Veronika je bila objavljena v Mandl in Seidl, Die Staatsbahn von Wien bis Triest, 1856.
283 Jevnikar, 39. Gre za deset verzov podobnih srbskemu desetercu, ki naj bi bili del nenapisanega epa o Veroniki Deseniški. Ilešič navaja slovensko različico avtorjevega imena – Ivan Anton Zupančič.
284 Jevnikar, 28; J. Orožen, 285, 286.
285 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 114.
286 Jevnikar, 26–27; Predan, 5b; Projekt Historischer Roman. Datenbank. Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=35130.
287 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 21; Jevnikar, 26–27; J. Orožen, 280–283, 286; Predan, 5b. Za psevdonimom Frank se ne skriva nihče drug kot Franz Xaver Krones Ritter von Marchland, graški zgodovinar. V drugi polovici 19. stoletja je s svojimi študijami v nemško govorečem prostoru ponovno vzpodbudil zanimanje za Celjske grofe.
288 Jevnikar, 27.
289 Projekt Historischer Roman. Datenbank. Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=21080.
290 Povest nosi podnaslov ‚Historisch-romantisches Gemälde aus der Zeit der Hunyades‘.
Projekt Historischer Roman. Datenbank. Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=83240.
291 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 3.
292 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 114.
293 Jevnikar, 26; Božena Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, Celjski zbornik 1960, 339; J. Orožen, 285, 286. Novela je del zbirke povesti Steirische Volkssagen oder Heiteres und Ernstes von der Mur und der Drau.
294 Jevnikar, 29; J. Orožen, 286. Povest nosi podnaslov ‚Geschichtliche Erzählung aus Steiermarks Vergangenheit‘.
Projekt Historischer Roman. Datenbank.
Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=62590.
295 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 3; Žižek, 27. V potopis (iz Celja v Sevnico) je vključena zgodba Veronike Deseniške, ki je pokopana v Jurkloštru. Potopis je v slovenščino prevedel Olaf Lavrenčič, a je njegovo delo ostalo v rokopisu, ki ga hranijo v Valvasorjevi knjižnici Krško.
296 Projekt Historischer Roman. Datenbank. Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=68680.
297 Jevnikar, 29.
298 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 113, 114; Jevnikar, 28; J. Orožen, 286; Žižek, 39. Projekt Historischer Roman. Datenbank.
Http://histrom.literature.at/cgi/wrapcgi.cgi?wrap_config=hr_bu_all.cfg&nr=69630.
299 Jevnikar, 29; J. Orožen, 286; Predan, 5b; G. pomeni najbrž Graf (grof)
300 Jevnikar, 29, 30; B[ratko] K[reft], Celjski grofje v moderni nemški drami, v: Ljubljanski zvon LVI (1936), 515–516.
301 Jevnikar, 24; J. Orožen, 286. Jevnikar piše o dramatizirani ‚pripovedi‘ (»racconto« drammatizzato in undici scene) Celjskih grofov. Kasneje je Kalchberg delo predelal v tragedijo s petimi dejanji in jo izdal kot Friedrich, Graf von Cilli v osmi knjigi svojega izbranega dela (1817).
302 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 109; Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 56; Jevnikar, 24; J. Orožen, 286. Janko Orožen piše, da so obe Kalchbergovi drami izšli že leta 1791, medtem ko Bruno Hartman navaja Kalchbergova Zbrana dela, ki so izšla leta 1817. Za njim prevzema letnico izida 1817 tudi Igor Grdina.
303 Jevnikar, 27, 28; J. Orožen, 280–283, 286. Za psevdonimom Jean Litahorsky se ne skriva nihče drug kot Franz Xaver Krones Ritter von Marchland, graški zgodovinar. V drugi polovici 19. stoletja je s svojimi študijami v nemško govorečem prostoru ponovno vzpodbudil zanimanje za Celjske grofe. V tragedijo je predelal svojo (pod psevdonimom Frank objavljeno) povest Veronika von Teschenitz und das Grafenhaus der Cillier. Jevnikar piše, da se za psevdonimom J. Litahorski skrivata Ludvik (Louis) von Ortenberg in Johanna Wolf-Leitenberg, ki sta predelala Kronesovo novelo. Ortenberg je napisal prolog, Wolfova pa glavni del. Glej opombo 287.
304 Jevnikar, 29.
305 Fr[antíšek] Kanjka, Veronika iz Desenícah: pripov?st iz petnaestoga stol?tja polag R. Puffa, Danica Ilirska IV/30–34, 119–120, 123–124, 126–128, 129–132, 134–135; B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 338; J. Orožen, 287; Žižek, 28; I. Lah, 32. Orožnova pravi, da jo je Kaňka priredil po povesti Gräfin Veronika iz zbirke povesti Steirische Volkssagen oder Heiteres und Ernstes von der Mur und der Drau mariborskega profesorja R. Puffa, ki je med letoma 1837 in 1839 izšla v petih nadaljevanjih v Leipzigu. – Osrednji motiv povesti je zaradi stanovske razlike pogubljena nedolžnost. Povest je bila 1838 prevedena tudi v slovenščino in hrvaščino. Glej tudi opombo 293.
306 B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 341; J. Orožen, 287.
307 B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 341; J. Orožen, 286.
308 B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 13; J. Orožen, 287.
309 J. Orožen, 287.
310 Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 42; B. Orožen, Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju, 13. Najprej se je pesem imenovala Izvor plemstva. Prvič je izšla 1866.
311 Legiša, 130–131; Predan, 5b.
312 Jevnikar, 31; Žižek, 34, 35.
313 Predan, 5b.
314 Jevnikar, 31.
315 Jevnikar, 30; Predan, 5b. Tragedija se je izgubila in ni bila nikoli natisnjena.
316 J. Orožen, 286; Predan, 5b.
317 Jevnikar, 30. Ni znano, da bi bila drama kdajkoli izdana ali uprizorjena.
318 Jevnikar, 30, 31; Predan, 5b. Martin Jevnikar navaja omembo v Viencu, po kateri naj bi bila neizdana drama napisana med leti 1861 in 1865.
319 Medved, Celjski grofje v leposlovju, 8. V delu je „[o]pisana Barbara, Hermanova hči in žena kralja in pozneje cesarja Sigismunda, ki je celjske grofe poknežil.“
320 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 4.
321 B. Orožen, Celjski grofje v leposlovju, 4.
322 Imre Szilágyi, Celjski grofje v madžarskem zgodovinopisju in literaturi, v: Historični seminar 3. Zbornik predavanj 1998-2000 (Ljubljana: ZRC SAZU; Založba ZRC, 2000), 153.
323 Szilágyi, 152. V eni izmed skic – v zvezi s Hunjadiji – se dotakne tudi Celjanov.
324 Szilágyi, 151.
325 Szilágyi, 150. Drama je izšla šele leta 1846 z naslovom Hunyadi Lázsló.
326 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 109; Szilágyi, 150. Besedo Hunyadiak prevaja Bruno Hartman s Hunyadiji, po njem pa tudi Igor Grdina, medtem ko jo Szilágyi prevede s Hunjadijevci.
327 Grdina, Kako se je ohranjal spomin, 109; Szilágyi, 150, 151.
328 Szilágyi,, 150. Libreto za istoimensko opero Ferenca Erkla je Egressy napisal po Tóthovi drami.
329 „Perhaps the most complete study about vampires' Styria and Karnstein Myth, Le Fanu's sources and possible models of Carmilla (particularly Barbara von Cilli, the Germanic Messalina...).“
Http://www.ucs.mun.ca/~emiller/jds.htm.
Http://members.fortunecity.com/marissa21/bloodmoon/page02/bookabc.htm.
330 Jevnikar, 33. Roman je bil najprej objavljen v reškem časopisu La bilancia, 1905 pa še v knjižni obliki. Vassilich je bil doma z otoka Krka.