Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Diplomske naloge

4 ODZIVI IN KRITIKE

4.1 VRSTE ODZIVOV

Celjski grofi so na slovenski literarni sceni stalnica. Zlasti velja to za dramatiko. Ob motivih in temah Veronike Deseniške, Hermana in Friderika so se kritiki razpisali o vsem mogočem. Manj ustvarjalni so bili kritiki ob slovenski zgodovinske povesti o Celjskih grofih, kajti te so (bile) v literarnozgodovinskih pregledih potisnjene v ozadje. Kritiki in pisci nacionalnih literarnih zgodovin so jih omenjali le na kratko ali pa so jih sploh prezrli. Tudi sočasni odzivi so bili redki, največkrat objavljeni v neelitnih literarnih listih. Tretja oblika odzivov so spremne študije ob ponatisih – zbranih spisov ali šolskih izdaj na primer – redko tudi ob prvi izdaji. S svojo obširnostjo presegajo omejitve te naloge, zato jih bom iz pregleda izpustil.

4.1.1 ZGODOVINE SLOVENSKEGA SLOVSTVA

4.1.1.1 PREGLED

Elitistično naravnana slovenska literarnozgodovinska srenja je sprva na žanrsko literaturo gledala dokaj odobravajoče. Toda ob prelomu stoletja je svoja stališča spremenila. Razlogi najbrž niso „estetske narave, ampak je bilo za izločitev iz literarnega panteona lahko krivo, da avtor ni živel v Ljubljani, da ni pripadal vodilni liberalski skupini, da je bil ženskega spola ali je imel alternativni pogled na strategije nacionalnega preživetja.“¹⁶² Elitistično literarno vedo je namreč žgalo ljubosumje, kajti njen vpliv na bralca je s pojavom množične produkcije upadal. Namesto, da bi prevrednotila svoje gledišče na literaturo, se je rajši zatekla v obtoževanje in odvzemanje veljave (trivialni) literaturi, na katero ni mogla vplivati. Največkrat je to dosegala z eksplicitnim kazanjem pomanjkljivosti del, ki jih je avtor večkrat skušal prikriti, bolj ali manj namenoma pa je prezrla njihove kvalitete. „[Š]irok uspeh je postal merilo slabe kvalitete, hermetičnost pa statusni simbol“¹⁶³ dobre in kakovostne literature. Literarnozgodovinski vidik je dobil prednost pred žanrskim. Glaserjeva zgodovina zato še zna pohvaliti Kočevarja, Detelo in ostale. Kasneje so pohvale bolj redkost kot pravilo. Res pa je, da so reprezentativne zgodovine le prevzemale sočasne odzive literarnih del.

4.1.1.2 GLASER

V devetdesetih letih devetnajstega stoletja je pregled slovenske književnosti napisal Karel Glaser.¹⁶⁴ Zajel je lahko le tiste povesti o Celjskih grofih, ki so nastala do preloma stoletij. V pregledu najdemo tako Urbančičevo, Kočevarja, Detelo in Janežiča. Manjka le povsod prezrti Hribar. Sicer pa se Glaserja zgodovina slovenskega slovstva omejuje bolj na življenjepise avtorjev, malce manj pozornosti pa namenja njihovim leposlovnim izdelkom.

Od Josipine Urbančič¹⁶⁵ – Glaser jo imenuje Turnogradska – je omenjena le njena Nedolžnost in sila. Nič konkretnejši ni ob Ivanu Janežiču – njega imenuje J(anez) Kraljev – saj zgolj obnovi vsebino Gospe s pristave.¹⁶⁶ O Kočevarju je Glaser zapisal, da se je precenil, ko je pisal Mlinarjevega Janeza.¹⁶⁷ Obregnil se je ob njegov jezik, s katerim naj bi se približal srbohrvaščini. Kočevarja je primerjal z Godino Verdejskim in ugotovil, da „posebne zmožnosti niso dičile nobenega, pa vender Kočevar nadkriljuje Godino.“¹⁶⁸

Pisateljski opus Frana Detele je Glaser razdelil na dva poglavja.¹⁶⁹ Med zgodovinske romane je uvrstil obe deli s tematiko Celjskih grofov. V Velikem grofu je izpostavil natančen prikaz srednjeveškega družbenega in rodbinskega življenja. Posebej je izpostavil učitelja Petacija. Pri Pegamu in Lambergarju je Glaser pohvalil izbiro snovi, slikovitost prizorov. Malce se je obregnil ob dolgoveznost gostilniških scen. Skupna ocena obeh del pa je pozitivna: „[I]zmed vseh zgodovinskih romanov, kar jih ima naše slovstvo, so romani Detele najodličnejši,“ saj „ima pisatelj bogato domišljijo in dar lepega ter naravnega pripovedovanja.“¹⁷⁰

4.1.1.3 GRAFENAUER

Podoben koncept kot kasneje Pogačnik je ubral Ivan Grafenauer, saj je navrgel nekaj besed le o Urbančičevi in Deteli. Za Urbančičevo je ugotovil, da je „prva /…/ v slovenski književnosti porabila motiv Veronike Deseniške.“¹⁷¹ Nič bolj zgovoren ni bil Grafenauer, ko je popisoval Detelovi zgodovinski povesti – navedel je le njuna naslova in snov, iz katere je avtor črpal.

4.1.1.4 BORŠNIK

Zares lakonično je o Deteli pisala Marja Boršnik.¹⁷² Detela je zanjo realistični prozaist. Za zgodovinski povesti o Celjskih ugotavlja, da sta – v primerjavi s kasnejšimi njegovimi deli – nastali pod precej manjšim vplivom konservativizma. S tem je najbrž mislila na idejno-politično gibanje iz druge polovice devetnajstega stoletja.

4.1.1.5 SLODNJAK

V vse reprezentativne preglede slovenske književnosti je prišel le Fran Detela. Anton Slodnjak je z njegovim Velikim grofom opravil v dveh odstavkih.¹⁷³ V njih je spregovoril nekaj o temi in nastanku romana, omenil je avtorjevo ironično distanco, pa tudi aktualne tendence, ki jih vključil v roman. Za njimi je začel nizati elemente, ki so ga motili: moralizem, neprepričljivost zgodbe in hladen slog. Mimogrede je še pohvalil Detelov podrobni študij zgodovine. Toda ta pohvala je zbledela ob hudih upovedovalnih diskvalifikacijah. Tudi takih, ki so ponekod neobjektivne. Da so Detelove „ljudi [vodile] vsakovrstne strasti in muhe, toda le redko dobrota in modrost,“ še ne more biti vzrok temu, da „je njegovo delo na mnogih mestih podobnejše zgodovinskim romanom 18. kakor 19. stoletja.“¹⁷⁴ Še pozno v devetnajstem ali celo dvajsetem stoletju so se pojavljali romani s podobno motivacijo.¹⁷⁵

Nekaj besed več je Slodnjak namenil Pegamu in Lambergarju.¹⁷⁶ Kljub temu ni o Detelovem zgodovinskem romanu napisal nič novega. Detelu poleg moralizma, prohabsburškega simpatizerstva in ironije pripisuje v tej povesti še šaljivost. Pohvali tudi avtorjevo izognitev črno-beli karakterizaciji. Spet pa se je obregnil ob Detelov slogovno in literarnonazorsko zaostalost.

Presenetljivo je, da je Slodnjakov slovstveni pregled prišel tudi Ivan – Slodnjak ga dosledno imenuje Janez – Janežič. Zanj nesporni poznavalec slovenske literarne scene ne najde niti ene pohvalne besede. Vzroke za nastanek Gospe s pristave vidi v „naukih idealističnega ali pravzaprav nravstvenega utilitarizma, da ‚ni povsem res,‘ da bi bila slovenska zgodovina ‚neznatna in temna.‘“¹⁷⁷ Vendar jo tudi Janežiču v štirih poglavjih z „nekaj šablonskih pripovednih motivov in figur“¹⁷⁸ o stiškem samostanu ni spremenil. Ne samo, da je Janežiča razglasil za poročevalca, odvzel mu je tudi status literarnega posnemovalca – kopiral naj bi Manzonijeva Zaročenca. Izpostavil je tudi nestandarnost Janežičevega Hermana.

4.1.1.6 POGAČNIK

Nič bolj se o avtorjih povesti o Celjskih grofih ni razpisal Jože Pogačnik. Največ pozornosti je namenil Deteli, pomudil pa se je tudi z Urbančičevo. Kočevarja in njegovega šestkrat izdanega Mlinarjevega Janeza sploh ne omenja, prav tako ne ostalih avtorjev.

O Josipini Urbančič je spregovoril v tretji knjigi.¹⁷⁹ Njen pisateljski opus je razdelil na dela z lirskim doživljanjem narave in dela, kjer je v središču vseslovansko bratstvo. Med slednje je uvrstil tudi dva spisa o Celjanih, namreč Očetovo kletev in Nedolžnost in silo. Zanju – pa tudi za druge panslovanske spise – Pogačnik ugotavlja, da sta etično zastavljena. Na splošno je spregovoril še o oblikovalnem deležu in slogu Turnograjske. Nevtralnost je literarni zgodovinar presegel s tem, ko je Urbančičevi „kljub“ pomanjkljivostim pripisal „v nastajanju slovenske proze pomembno mesto, saj jo je tematsko in idejno razširila in s tem razvijala njeno celotnost.“¹⁸⁰

Čeprav se je Pogačnik o Deteli razpisal na petih straneh,¹⁸¹ pa je njegovi zgodovinski povesti namenil le odstavek. V njem je pri Deteli ugotovil pomanjkanje „ustvarjalne domišljije, s katero bi dosegel prehod od monumentalnih dogodkov v monumentalno umetnost.“¹⁸² Hkrati mu je pripisal preseganje le metaforičnega prikaza zgodovine. V Pegama in Lambergarja je našel poleg tega vzgojni moralizem. Sicer pa je Pogačnik na koncu očrnil kar cel Detelov opus, ne le njegove zgodovinske povesti. „Vse hotenje Detelove etične zagnanosti za prenovo sveta se je“ namreč „zlomilo ob premajhni ustvarjalni sposobnosti.“¹⁸³

4.1.1.7 SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON

Na kratko obravnava nekatere pisce slovenskih zgodovinskih povesti o Celjskih grofih tudi Slovenski biografski leksikon.¹⁸⁴ V njem je mogoče najti Detelo, Kočevarja, Hribarja, Janežiča in Urbančičevo, vendar njihova dela s ‚celjsko‘ tematiko ponavadi niso omenjena.

Ivan Grafenauer Detelovega Vélikega grofa le omeni, medtem ko v Pegamu in Lambergarju najde Detelov „osebni način pripovedovanja, ki zasleduje ob umetniškem oblikovanju etične smotre, a organsko spojene z umetnino.“¹⁸⁵ Taki smotri so vstavljeni tudi v zasnovo dejanja in značaje povesti.

Avgust Pirjevec je obdelal Ferda Kočevarja, o njegovem Mlinarjevem Janezu pa zapisal le, da je poskus uveljavitve skupnega južnoslovanskega jezika v slovenski književnosti.¹⁸⁶

4.1.2 SOČASNE KRITIKE

4.1.2.1 PREGLED

Še bolj se je odklonilna predispozicija uradne slovenske literarne vede pokazala ob sprotnih ocenah prvotiskov in ponatisov. Očrnila jih je še bolj dosledno, da je lahko potem na njihovem pogorišču pohvalila svoje literarne favorite.

4.1.2.2 MLINARJEV JANEZ

V Mladiki se je pod psevdonimom M. Kračmanov oglasil Matija Valjavec.¹⁸⁷ Osredotočil se je samo na Kočevarjev jezik in ga popolnoma spljuval. Najprej je zavrnil anonimneža, ki je Mlinarjevega Janeza hvalil in ga vzporejal Ciglerjevi Sreči v nesreči.¹⁸⁸ Vzrok za to je videl v jeziku, kajti „[o]d kar se je izvila slovenščina Kremplju iz rok, ni prišla do zdaj še saj po mojem mnenji nobenemu hujšemu v pesti, ki bi jo tako pestil, tako gerdo in neusmiljeno z njo ravnal, kakor g. Kočevar.“¹⁸⁹ Razburjala ga je panjugoslovanska orientiranost Kočevarjeve slovenščine. Še bolj ga je motila nemške slovnica, s katero si naj bi Kočevar na račun slovenske pomagal. V dokaz je na več kot dveh straneh naštel le nekaj primerov nemške rabe iz Mlinarjevega Janeza, Kočevarja pa obtožil neznanja slovenske slovnice.

Anonimnež je v Novicah Kočevarjevo povest sicer pohvalil, vendar si je hkrati ob njeni časopisni objavi pridržal pravico do jezikovnih popravkov. Pa ne da ne bi soglašal s panjugoslavizmom, le da „ne smemo svojega boljega in starejega blaga, ako ga tú in tam imamo, nikoli zamenjati s slabejim, novejšim.“¹⁹⁰ Toda vse to zbledi ob narodnem duhu, ki veje iz povesti in „v kterem se bere toliko pravih domačih izrekov, in v kterem nas razveseljujejo toliko lepih prilik in izverstnih prispodob, da človek mnogokrat v podobi živo pred seboj vidi, kar mu beseda pravi.“¹⁹¹

Ob prvem ponatisu Mlinarjevega Janeza so se oglasili v Ljubljanskem zvonu. Opazili so predelavo Kočevarjevega jezika, čeprav ta še vedno ni ustrezala slovenski slovnici.¹⁹²

4.1.2.3 PEGAM IN LAMBERGAR

Oceno v Ljubljanskem zvonu je napisal neznani avtor.¹⁹³ Pohvalil je vsebino, ki da je napeta, in karakterizacijo oseb. Obregnil pa se je ob Detelov jezik, predvsem ga je motil (nemški) besedni red. Kljub temu je postavil Pegama in Lambergarja za vzor slovenske zgodovinske povesti.

Drugače je Pegama in Lambergarja v Domu in svetu ocenil T. B.¹⁹⁴ Odlikovala naj bi ga avtorjeva dobro naštudirana zgodovina, pa tudi univerzalna karakterizacija. Veliko „dušeslovnih potez se“ namreč „nahaja isto tako še sedaj ob koncu 19. veka med človeštvom.“¹⁹⁵ Pomanjkljivost je po T. B. le ena – odsotnost Vitovčeve predzgodbe.

Leta 1910 sta Matica Slovenska in Matica Hrvatska skupaj izdali ponatis Pegama in Lambergarja.¹⁹⁶ Takoj se je v Vedah odzval Jože Glonar.¹⁹⁷ Razloge za ponatis je videl v povpraševanju bralstva po razprodani povesti in založniški politiki obeh matic pri izdaji ponatisov. Po njegovem si Detelova povest niti po vsebini niti po tehniki ni zaslužila ponatisa. Še več, avtor članka je ugotovil, da je po „snovi in zasnovi aristokratska,“ po glavnih osebah pa „neslovenska.“¹⁹⁸ Med narodno pesmijo o Pegamu in Lambergarju, ki jo Detela navaja v prologu, ni uvidel nobene povezave razen imenske. Avtorja članka je najbolj motila ravno ta namišljena neslovenskost povesti. Našel jo je povsod – v izbiri glavnih oseb, vsebini, razmerju med fikcijo in faktom, celo v avtorju samem. Povest mu ne ugaja tudi zato, ker v njej „zaman iščemo problema hrvaško-slovenske ‚zajednice,‘ ki se nehote vedno vsiljuje, kadarkoli in kjerkoli je beseda o celjskih grofih.“¹⁹⁹ Obregne se tudi ob nepravilnem razmerju med zgodovino in domišljijo, plitke moralistične in kontemplativne retardance in jezikovne arhaizme. Pohvalnih besed Glonar za Detelo ni imel.

4.1.2.4 ZADNJI VITEZ REBERČAN

Naslednje leto po knjižni izdaji – torej 1928 – so izšla dva odziva nanjo.

J. Š. je ugotavljal zastarelost povesti, saj je „po mišljenju in slugu iz dobe Glasnika, Zore in Kresa.“²⁰⁰ Odvzel ji je atribut zgodovinskega romana, saj je zgodovinskost na račun domišljijskega v absolutni premoči. Poleg tega se mu zdijo osebe šablonske. Ni manjkalo veliko, da bi bil povest razglasil za šarlatansko. Ilauniga pri tem rešuje njegovo koroško poreklo, pa tudi „lep in gladek“²⁰¹ jezik.

Tega v Mladiki kritizira anonim.²⁰² V svojem članku podaja kratko vsebino povesti, z umetniškega stališča pa si jo ne upa presojati, ker „kritične presoje ne prenese,“ saj je napisana „z najboljšim nravstveno vzgojnim in domoljubnim namenom.“²⁰³

4.1.2.5 VRNITEV V ŽIVLJENJE

Marijan Kramberger je svojo oceno Hudalesove povesti podal leta 1959.²⁰⁴ Najprej je pohvalil njegov slog pisanja in poznavanje zgodovine, ki pa jo je v delu preveč. Toda njegovo grajanje vsebine, še posebej karakterizacije glavnih oseb, je brezkompromisno. Pri tem avtorju ni pomagala niti namenjenost dela, namreč preprostemu bralcu, ki naj bi se ob lepem knjižnem jeziku, snovi in motivih spoznavali z osnovami umetnosti.

5 SKLEP

Med enajstimi pripovednimi teksti o Celjskih grofih je le osem takih, ki premorejo več kot deset tisoč besed. Med preostalimi osmimi besedili pa so znameniti Celjani glavni junaki le v dveh.

Podnaslovi besedil so različni. Pač ustrezni času nastanka in avtorjevemu razumevanju besedila. Le-ti so se v glavnem zavedali dolžine svojih izdelkov, saj izjem ob primerjavi s celotnim korpusom slovenskih žanrskih besedil ni. Tista dela z več kot deset tisoč besedami so redno označene z izrazom povest. Dvakrat sta avtorja svoji deli – predvsem zaradi izjemne dolžine, pri Deteli tudi vsebinskega obsega – podnaslovila kot roman. So pa zato vsi avtorji našteta dela povezovali z zgodovino, čeprav tega niso vselej eksplicitno zapisali. Brez naslova je Sitarjeva Veronika. Najbrž zato, ker avtor besedilo ni koncipiral kot (klasično) zgodovinsko povest, ampak je z njim v maniri nekaterih modernističnih del eksperimentiral. Poleg tega je besedilo nastalo v času, ko je bilo vsako ambicioznejše, daljše delo v prozni obliki razumljeno kot roman.

Pomembna značilnost slovenskih zgodovinskih povesti o Celjskih grofih je kontinuiteta njihovega nastajanja zadnjih sto petdeset let. K temu moramo prišteti še številne ponatise originalov. Pri tem izstopa Mlinarjev Janez, ki je bil leta 1922 že šestič natisnjen.

Tudi po obliki objave se te povesti ne razlikujejo od večine slovenskih povesti. V devetnajstem stoletju so bile objavljanje v periodiki – Slovenski bčeli, Novicah, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu. Izjema je bil Detelov Pegam in Lambergar, ki je leta 1891 zmagal na natečaju Matice slovenske in bil v uvrščen redno knjižno zbirko te založbe. Nekaj posebnega je bil tudi Mlinarjev Janez, ki je 1859. izšel v knjižni obliki. Še leto prej pa ga je Kočevar ‚za pokušino‘ objavil (reklamiral) – vendar ne celega – v Novicah. Podlistkarska praksa objavljanja povesti se je nadaljevala še globoko v dvajseto stoletje. Ilaunigov roman je namreč leta 1926 izšel v Koroškem Slovencu. Po drugi svetovni vojni so ambicioznejši avtorji podlistkarstvo opustili. Knjiga je postala edina oblika njihove literarne zrelosti.

Nastanku povesti je največkrat botrovala kaka izkustvena povezava avtorja s Celjskimi grofi. Pri Kočevarju in Hudalesu je šlo preprosto za pokrajinsko (deželno) pripadnost ustvarjalcev. ‚Celjsko‘ tematiko sta občutila kot tisto, ki ju ločuje od literatov sosednjih dežel. Vendar pa sta Celjane prikazovala kot nesimpatične, častihlepne plemiče. Več simpatije so slednji poželi pri Kranjcih, še posebej pri Hribarju in Janežiču. Z nasprotnega zornega kóta je na Celjane gledal Detela. V svojih povestih je združil prohabsburško naklonjenost z izobrazbo in poklicem – v Dunajskem Novem mestu, kjer se odvija velik del povesti Véliki grof, je na primer nekaj časa služboval – pa tudi z ljudsko tradicijo.

Količina zgodovinskih dejstev je v povestih različna, toda nikjer prekomerna. Ponekod – vsaj pri Gospe s pristave ali Vrnitvi v življenje, pa tudi Zadnjem grofu celjskem in Zadnjem vitezu Reberčanu – ima pred fabulativnostjo občutno prednost. Na močno zgodovinsko zaledje kažejo tudi zapisi o natančnem študiju zgodovine večine avtorjev. Toda avtorjeva osebna nota, njegovo domišljijsko zapolnjevanje zgodovinskega okvirja, ni nikoli marginalna. Na to kažejo tudi postavitve oseb – v vseh povestih, kjer ni v središču eden od Celjanov (takih pa je dve tretjini), je v ospredju kaka izmišljena oseba. Pa tudi tam kjer so Celjani glavni junaki, nastopa poleg kak močan fikcijski lik.

Vse slovenske zgodovinske povesti o Celjskih grofih so do neke mere aktualizacija sodobnosti. Mlinarjev Janez je glasnik ideje ilirizma. Jezik povesti je – vsaj v izvirni izdaji – Kočevarjeva vizija skupnega južnoslovanskega jezika. Sami Celjani nosilci jugoslovanske ideje niso mogli biti, saj so bili v slovenski tradiciji nosilci mnogih negativnih tendenc.

Spretneje od Kočevarja je to pokazal Detela. Slovensko ljudsko pesem o Pegamu in Lambergarju je obrnil v boj med Habsburžani in Celjani. Slednji so postali sinonim upora zoper legitimnega vladarja vseh notranjeavstrijskih dežel. Ne le ob boju za celjsko dediščino, ampak tudi skozi ves novi vek in zlasti devetnajsto stoletje. Upirali so se tam, kjer se je to dalo – z bojnimi enotami, s podkupovanjem med ljudstvom, z moralno opozicijo etabliranim habsburškim vrednotam. Toda upor je v zahodnoevropski (antično-krščanski) kulturi prestopek, ki mora biti kaznovan. Pri tem ni izjema niti Detela. Njihov revolt je bil v obeh njegovih zgodovinskih povestih kaznovan. V Vélikem grofu s Urhovo smrtjo, v Pegamu in Lambergarju z dokončnim propadom posebne celjske dežele, z Vitovčevim in s Katarininim umikom in ukinitvijo gornjegrajske opatije.

Vseskozi pa Celjani vendarle niso bili nasprotniki Habsburžanov. Nenazadnje so bili Habsburžani njihovi fevdalni seniorji. Pa tudi sicer so obe plemiške rodbine z medsebojno povezavo okoristile. V takem zavezniškem odnosu so Celjani v slovenski zgodovinski povesti seveda pridobili nove kvalitete. Ne le da so bili pogumni, temveč tudi usmiljeni in pravični(ški). Janežič v Gospe s pristave popisuje Hermanov nastop na viteškem turnirju v Milanu. Bil je eden izmed junakov Leopolda III. Habsburškega, ki so v njegovem imenu snubili Virido Visconti. Kasneje je Herman nastopil kot kranjski deželni glavar, ki je ščitil stiškemu samostanu naklonjeno Virido, pa tudi preganjano nedolžnost – Viridino družico Lenko. Mogočnega Celjana je krasila še ena lastnost, ki pa je dobila dandanes negativni predznak; antisemitizem namreč. Da v slovenski literaturi devetnajstega stoletja to ni slučaj, potrjuje tudi Detelov Véliki grof.

Na nove temelje je junaštvo Celjana postavil Drago Hribar. Njegov Ulrik se namreč zaveda svoje enkratnosti in poslednosti. Poskuša se jima upreti s častihlepjem in močjo, a ta upor ga le še hitreje pripelje do smrti in propada rodbine Celjskih grofov. Prav zato ga lahko razumemo kot tragičnega junaka. Sicer pa v Zadnjem grofu celjskem vse pomembne Celjane krasijo večinoma dobre lastnosti. Med glavnimi vzroki za to je prav gotovo Hribarjeva zvezanost s Celjem. V času, ko je napisal (izdal) Zadnjega grofa celjskega je namreč tam služboval.

Samostani se pojavljajo v štirih od osmih povesti. Ponavadi so projekcija kake avtorjeve ideje. Pri Ilaunigu in Janežiču simbolizirajo njun pozitiven odnos do katoliške cerkve in nasploh redovnikov. Pri Detelovem Pegamu in Lambergarju je odnos skoraj ambivalenten – sicer še obstajajo dobri redovniki, ki so projekcija resnične Cerkve, toda samostan sam je (zaradi zavezništva s Celjani) že zabredel na neprava pota. Hudales je samostan izkoristil za boj proti povojni katoliški cerkvi, zato ga je prikazal kot leglo dekadentne naslade. Celjski grofi s samostani niso povezani neposredno. Še najbližje jim je njihov poveljnik Jan Vitovec v Pegamu in Lambergarju, ki s samostanom sklene zavezništvo.

Povsem novo dimenzijo so dobili Celjski grofje Z Desenic Veroniko z Desenic. Sitar jih je preoblikoval v iskalce posameznikove identitete. Pri tem je uporabil filozofijo eksistencializma. Celjani so dobili v njegovi povesti simbolne vloge – Friderik je postal iskanje, Veronika smrt, upor ali beg, Elizabeta dolžnost. Eksperimentala narava Sitarjevega besedila ni presegla mej zgodovinske povesti, saj te niso natančno določljive. Zgodovinskost se v povesti pojavlja le kot eden izmed mnogih žanrskih tipov.

Slovenska literarna veda se je odzvala le na nekatere povesti o Celjskih grofih, druge pa je preprosto ignorirala. Sočasne kritike niso bile prav pogoste. Avtorji kritik Mlinarjevega Janeza so se obesili na Kočevarjev jezik, ki naj bi bil popolnoma nesprejemljiv. Detelovega Pegama in Lambergarja sočasni kritiki v obeh pomembnih leposlovnih listih pohvalijo in postavljajo za vzor zgodovinske povesti, čeprav ga znajo tu in tam tudi pograjati. Izrecno negativno oceno pa je ob drugi izdaji povesti podal anonimnež v Vedah. Odklonilne so bile tudi ocene Ilaunigove in Hudalesove povesti.

Zgodovine slovenskega slovstva so povesti o Celjskih grofih večinoma prezrle, če pa so vendarle upoštevale kakega pisatelja, so v glavnem povzemale sočasne odzive povesti. Edina stalnica vseh pregledov je Fran Detela, medtem ko so Hribar, Ilaunig, Hudales in Sitar ostali povsem prezrti. Nekoliko razumljivejše je to za Hudalesa in Sitarja, saj sta svoji povesti napisala že po izdaji večine pregledov. Pa tudi Detela ni bil deležen večje pozornosti; še največ je o njem napisal Slodnjak. Po maniri svojih kolegov je pri Deteli našel več napak kot odlik. Prava zmešnjava je z gesli v Slovenskem biografskem leksikonu, ki so izhajali skoraj tričetrt stoletja. Mnogi avtorji so zato izpadli iz pregleda.

6 POVZETEK

Celjski grofje so bili v slovenski pripovedni literaturi prikazani precej manjkrat kot v dramatiki. Temu primerni so bili tudi odzivi uradne literarne kritike, saj o povestih do sedaj ni napisala še nobene pomembnejše razprave ali pregleda. Tisti pa, ki so vendarle pisali o velikih Celjanih, pa so le redko našli kako pohvalno besedo zanje. Negativno nastrojenost so upravičevali z razvrednotenjem povesti. To pa tako, da so ji nadeli oznako trivialnega. Trivialno so videli v jeziku, nesorazmerju med domišljijo in zgodovino, popularnosti in celo narodnostni ogroženosti Slovencev v pokrajini, ki jo je pisatelj obdelal. Bolj ali manj namerno pa so kritiki spregledali ideje teh povesti, ki so vedno aktualizirale avtorjevo sodobnost. V devetnajstem stoletju so Celjski grofje v slovenski zgodovinski povesti popularizirali ilirizem, prohabsburško politiko in kak kraj ali kako ustanovo. Kasneje, v dvajsetem stoletju so avtorji Celjane izrabili za prikaze lokalne zgodovine, proticerkvenega vzdušje vladajočih elit ter jih postavili za nosilce sodobne bivanjske stiske.

Empirična analiza povesti je pokazala, da so se Celjski grofje v slovesnki pripovedni literaturi pojavljali konstantno že od njenega samega vznika sredi devetnajstega stoletja vse do danes. Največ povesti šteje od dvajset tisoč do petdeset tisoč besed, čeprav najdemo med njimi tudi ekstremno dolga ali kratka besedila. V glavnem so se avtorji zavedali žanrske pripadnosti svojih povesti, čeprav je niso vedno eksplicirali. Pri tem so zanimivejši novejša besedila, ki so se z modernističnim pristopom močno oddaljila od ustaljene oblike zgodovinske povesti, kljub temu pa jasna povezava z njo še vedno obstaja. Pred drugo svetovno vojno je bilo uveljavljeno podliskarsko objavljanje povesti, po njej pa so avtorji že od začetka svoj povesti objavljali v knjižni obliki. O popularnosti tematike Celjskih grofov je mogoče sklepati tudi po številu ponatisov. Uspešnejša so bile starejše povesti, zlasti Kočevarjeva ali Detelove. Sicer pa so motiva ali teme Celjskih grofov lotili avtorji različnega pokrajinskega porekla, še največ iz osrednjih slovenskih pokrajin.

7 ZUSAMMENFASSUNG

Die Grafen von Cilli waren in slowenischer Erzählkunst nicht so häufig dargestellt als in Dramatik. Dem angemessen waren auch die Reaktionen offizieller Literaturkritik, da über die Erzählungen bis jetzt noch keine wichtigere Abhandlung oder Übersicht geschrieben wurde. Diejenigen, die dennoch über die Grafen von Cilli schrieben, haben ihnen trotzdem nur selten Lobesworte gespendet. Sie haben die Erzählungen entwertet, sie bezeichneten die Erzählungen als trivial, und damit die negative Gesinnung rechtfertigt. Ihrer Meinung nach war Trivialität in der Sprache, im Mißverhältnis zwischen Phantasie und Geschichte, in der Popularität und sogar in national gefährdeten Slowenen in der Landschaft, die ein Schriftsteller behandelte. Mehr oder weniger haben aber die Kritiker die Ideen der Erzählungen übersehen, die immer die Gegenwart des Authoren aktualisierten. Im 19. Jahrhundert haben die Grafen von Cilli in slowenischer historischen Erzählung Illyrismus, Hagsburgerische Politik und einen Ort oder eine Anstalt popularisiert. Später, im 20. Jahrhundert, haben die Authoren die Grafen von Cilli für die Darstellungen der Lokalgeschichte und kirchenfeindliche Stimmung der Elite benutzt und sie wurden zu Trägern der gegenwärtigen Daseinsnot.

Die empirische Analyse der Erzählungen deutete darauf, dass die Grafen von Cilli in slowenischer Erzählkunst konstant vorkommen – schon seit ihrem Auftauchen Mitte des 19. Jahrhunderts bis zum heutigen Tag. Die meisten Erzählungen umfassen von zwanzig Tausend bis fünfzig Tausend Wörter, obwohl darunter auch äußerst lange oder kurze Texte zu finden sind. Die Authoren haben die Gattung ihrer Erzählungen nicht immer erläutert, aber trotzdem waren sie sich im Großen und Ganzen bewusst, zu welcher Gattung ihre Erzählungen gehörten. Interessanter sind dabei die neueren Texte, die sich mit dem modernistischen Ansatz von der etablierten Form historischer Erzählung sehr entfernt haben. Die klare Verbindung mit der Form bleibt aber trotzdem erhalten. Vor dem 2. Weltkrieg kam die Veröffentlichung der Erzählungen in Feuilletons zur Geltung, nach dem Krieg haben aber die Authoren ihre Erzählungen in Büchern veröffentlicht. Dass die Thematik der Grafen von Cilli populär war, lässt sich auch aus der Zahl der Neuauflagen schließen. Erfolgreicher waren die älteren Erzählungen, besonders diejenigen von Kočevar und von Detela. Ansonsten haben das Motiv oder Thema der Grafen von Cilli Authoren aus verschiedenen Landschaften in Angriff genommen, am meisten aus zentralen slowenischen Landschaften.

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 VIRI

D[etela], Fr[an]: Pegam in Lambergar: Povest. Ljubljana: Matica Slovenska, 1891 [Zabavna knjižnica, VI].
Detela, Fran: Pegam in Lambergar. Ljubljana: Matica Slovenska; Matica Hrvatska, 1910² [Zabavna knjižica, 22].
Detela, Fran: Pegam in Lambergar: Povest, v: Fran Detela: Zbrano delo: Druga knjiga. Celje: Mohorjeva družba, 1963. 129–295.
Detela, Fran: Pegam in Lambergar. Ljubljana: DZS, 2001 [Zgodovinsko klasje].
Detela, Fran: Pegam in Lambergar. Ljubljana: Mihelač, 1995 [Slovenska povest. 35].
Fran Detela, Véliki grof. Ljubljanski zvon V/1–10 (1885). 2–11, 66–80, 130–139, 195–206, 258–269, 322–335, 387–396, 452–459, 514–522, 578–589.
Detela, Fran: Véliki grof. Ljubljana: Karantanija, 2000 [Klasiki].
Detela, Fran: Véliki grof: Zgodovinski roman, v: Fran Detela: Zbrano delo. Druga knjiga. Celje: Mohorjeva družba, 1963. 5–128.
Hudales, Oskar: Vrnitev v življenje: Zgodovinska povest. Ljubljana: Kmečka knjiga, 1958 [Kmečka knjiga, 1959].
Ilaunig, Ožbolt: Slednji vitez Reberčan: Zgodovinska povest. Celovec: Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem [v samlozaložbi], 1927.
Jančar, Drago: Pogled angela. Trinajst zgodb. Ljubljana: Mihelač, 1992.
Jančar, Drago: Ultima creatura: Izbrane novele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Kočevar, Ferdo: Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov: Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja F. Kočevar. Zagreb: K. Albrecht, 1859.
Http://www.ijs.si/lit/janez1-html-l2.
Kočevar, Ferdo: Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemenitba Teharjanov: Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja F. Kočevar. Drugi popravljeni in predelani natis. Celje: Dragotin Hribar, 1892².
Http://www.ijs.si/lit/janez2.html-l2.
Kočevar, F[erdo]: Mlinarjev Janez: Slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov. Celju: Goričar & Leskovšek, 1922⁶.
Kočevar, Franc [Ferdo]: Mlinarjev Janez. Celjski tednik XXI (1966), št. 11, str. 10; št. 12, str. 10; št, 13. str. 10; št. 14, str. 10; št. 15, str. 10; št. 16, str. 10; št. 17, str. 14; št. 18, str. 10; št. 19, str. 10; št. 20, str. 10; št. 21, str. 10; št. 22, str. 10; št. 23, str. 10; št. 24, str. 10; št. 25, str. 10.
Kraljev [Janežič], Ivan: Gospa s pristave: Zgodovinski roman. Dom in svet VII (1894). 10–15, 44–47, 100–106, 132–139, 164–171, 197–203, 228–233, 259–267, 294–298, 366–371, 396–407, 429–435, 463–467, 493–496, 515–518, 548–556, 580–587, 611–620, 644–652, 682–685, 715–723, 742–748.
Reberški, Ožbej: Zadnji vitez Reberčan. Koroški Slovenec VI/1–32 (1926). 1–2.
Sitar, Sandi: Z Desenic Veronika z Desenic. Ljubljana: Partizanska knjiga; Orbital-Progres, 1974.
Ternogradska, Josipina: Nedolžnost in sila. Slovenska bčela II/1851, 1. zv. 33–34.
Turnograjska, Josipina: Nedolžnost in sila, v: Ivan Lah: Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo. Maribor, 1921 [Slovenska ženska knjižnica. I. zvezek]. 64–66.
Turnograjska, Josipina: Očetova kletev, v: Fran Erjavec in Pavel Flerè: Slovenski pesniki in pisatelji: Starejše pesnice in pisateljice: Izbrani spisi za mladino. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1926]. 31–33.
Zadnji grof celjski, v: Naš dom: Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. II. zvezek. Celje: Dragotin Hribar, 1897. 1–69.
Žavčanin, K.: Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali vplemenitenje Teharčanov: Po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja složil za gosposke in kmečke ljudi K. Žavčanin. Novice gospodarske, obertniške in narodne XVI/48–52 (1858). 381–383, 388–389, 396–397, 405–406, 411–412.

8.2 LITERATURA

Anonim: Celjski grofje se vračajo v mesto. Novi tednik NT&RC LIII/33 (1998). 8.
Anonim [-a]: Dr. Ožbolt Ilaunig: Slednji vitez Reberčan. Mladika IX/11 (1928). 432–433.
Anonim. Ljubljanski zvon XII/2 (1892). 119–121.
Anonim, Mlinarjev Janez. Ljubljanski zvon XII/6 (1892). 381.
Anonim, Slovenski popotnik. Novice gospodarske, obertniške in narodne XVII/30 (1959). 234–235.
Anonim, Slovstveni glasnik, Mladika 1859, 4. zv., št.1, 30.
Arlič, [Janez]: Gorno Cele v letu 1846. Drobtinice II (1847). 260–261.
Arlič, [Janez]: Očetova kletev. Pergodba leta 1454. Drobtinice II (1847). 259–261.
Aškerc, Anton: Zbrano delo: Prva knjiga, Balade in romance; Lirske in epske poezije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1946 [Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev].
B., T.: Pegam in Lambergar, Dom in svet V/2 (1892). 93–94.
B[orštnik]., M[arja].: Pregled slovenskega slovstva: Izdano kot rokopis za člane Slavističnega društva. Ljubljana: Slavistično društvo, 1948.
Berger, Aleš: Mestno gledališče Ljubljansko: Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikdar več. Naši razgledi XXVIII/20 (1979). 583.
Celestnikov, A[nton] K[os]: Očetova kletva. Novice gospodarske, obernijske in národske XV/43–44. 171–172, 175.
Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja: Zbornik mednarodnega simpozija. Celje: Pokrajinski muzej, 1999.
Cvirn, Janez: Ferdo Kočevar, v: Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. 178–179.
Čater, Dušan: Veronika Deseniška. Ljubljana: Littera, 1996.
Erjavec, Fran in Flerè, Pavel: Slovenski pesniki in pisatelji: Starejše pesnice in pisateljice; Izbrani spisi za mladino. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1926.
Frbežar, Ivo: O Treh zvezdah za celjske kneze pisateljice in pesnice Bine Štampe Žmavc, v: Bina Štampe Žmavc: Tri zvezde za celjske kneze. Celje: Pokrajinski muzej, 2000. 57–62.
Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva: III. zvezek; Bleiweisova dôba od 1848. do 1870. leta. Ljubljana: Slovenska matica, 1896.
Glaser, Karol: Zgodovina slovenskega slovstva. IV. zvezek. Stritarjeva dôba od 1870. do 1895. leta. Ljubljana: Slovenska matica, 1898.
Glonar, J. A.: Slovensko slovstvo. Vede I/3 (1911). 283–285.
Glasnik slovenski 1959, zv. 4, št. 1–2 (ur. Anton Janežič).
Glušič, Helga: Sodobni slovenski zgodovinski roman, v: XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1983. 78–88.
Gorupič, Boris: V časovnem stroju skozi Celje. Novi tednik NT&RC XLVII/52 (1993). 11.
Grafenauer, Bogo: Kulturni pomen samostanov v slovenskem prostoru v srednjem veku, v: Redovništvo na Slovenskem. 1. Benediktinci, cistercijani, kartuzijani. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani – Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984. 11–23.
Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda: II, Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega sistema do začetka kmečkih uporov. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1965².
Grafenauer, Ivan: Fran Detela, v: Slovenski biografski leksikon. 1. knjiga. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, 129.
Grafenauer, Ivan: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1920².
Grdina, Igor: Celjski knezi v Evropi. Celje: FIT-MEDIA, 1994.
Grdina, Igor: Od sanjskih bukvic do Mlinarjevega Janeza, v: Slovenska kronika XIX. stoletja: 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001. 457–458.
Grdina, Igor: Kako se je ohranjal spomin na nesmrtne podvige pokneženih grofov Celjskih, v: Igor Grdina in Peter Štih, Spomini Helene Kottaner: Ženski glas iz srednjega veka. Ljubljana: Nova revija, 1999 [Korenine]. 85–120.
Grdina, Igor in Štih, Peter: Spomini Helene Kottaner: Ženski glas iz srednjega veka. Ljubljana: Nova revija, 1999 [Korenine].
Grebenc, Maver: Stična v slovenski Cerkvi, v: Redovništvo na Slovenskem. 1. Benediktinci, cisterijani, kartuzijani. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani – Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984. 43–52.
Hartman, Bruno: Celjski grofje v slovenski dramatiki. Ljubljana: Slovenska matica, 1977.
Hartman, Bruno: Povest o Mlinarjevem Janezu. Celjski zbornik XVI (1975–1976). 156, 180–181.
Hladnik, Miran: Bodi svojemu možu pokorna! Ženska v minuli slovenski prozi, v: XXXIII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1997. 111–122.
http://www.ijs.si/lit/zenske.html-l2.
Hladnik, Miran: Čas v slovenskem zgodovinskem romanu, v: XXXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2000. 113–137.
Http://www.ijs.si/lit/cas_zgr.html-l2.
Hladnik, Miran: Dela vitezov junaške. Sodobnost LXVI/6 (2002). 785–795.
Http://www.ijs.si/lit/vitezi.html-l2.
Hladnik, Miran: Druge vas junake. Sodobnost LXVI/3 (2002). 375–385.
Http://www.ijs.si/lit/mlinar.html-l2.
Hladnik; Miran: Ne, na parnas pa že ne! v: XXXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 2001. 115–138.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/parnas.html.
Hladnik, Miran: Pa začnimo pri Krpanu. Sodobnost 66/2 (2002). 227–237.
Http://www.ijs.si/lit/krpan.html-l2.
Miran Hladnik, Podatkovna zbirka zgodovinskega romana.
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
Miran Hladnik, Preštevna določila slovenske povesti. Slavistična revija XLI/1 (1993). 65–75.
Http://www.ijs.si/lit/prestev.html-l2.
Hladnik, Miran: Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu. Slavistična revija XLIV/2 (1996). 201–221.
Http://www.ijs.si/lit/dom_disk.html-l2.
Hladnik, Miran: Slovenska povest, v: XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1990. 35–47.
Http://www.ijs.si/lit/slov_pov.html-l2.
Hladnik, Miran: Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, v: XXX.seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1994. 127–153.
Http://www.ijs.si/lit/zgpovest.html-l2.
Hladnik, Miran: Slovenski zgodovinski roman danes, v: XXXV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1999. 117–136.
Http://www.ijs.si/lit/zgr_dons.html-l2.
Hladnik, Miran: Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1989 [Obdobja, 10]. 189–195.
Http://www.ijs.si/lit/srednjiv.html-l2.
Hladnik, Miran: Temeljni problemi zgodovinskega romana. Slavistična revija XLIII/1 (1995). 1–12.
Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
Hladnik, Miran: Temeljni problemi zgodovinskega romana. Slavistična revija XLIII/2 (1995). 183–200.
Http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.
Hladnik, Miran: Trivialna literatura. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1983 [Literarni leksikon, 21].
Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.
Inkret, Franka: Recenzija na zavihku, v: Drago Jančar: Pogled angela. Trinajst zgodb. Ljubljana: Mihelač, 1992.
Interaktivni atlas Slovenije. Slovenija na zemljevidih, v slikah in besedi. Ljubljana: Mladinska knjiga; Geodetski zavod Slovenije; Globalvision, 1998.
Intihar, Janja: Letos so v modi angeli: Miha Alujevič je napisal in režiral ‚nebeško tragedijo‘ Angeli za Veroniko. Novi tednik NT&RC LIII/27 (1998). 8.
Janša Zorn, Olga: Beseda zgodovinarke k povesti Frana Detele Pegam in Lambergar v: Detela, Fran: Pegam in Lambergar. Ljubljana: DZS, 2001.
Jevnikar, Martin: Veronica di Desenice nella letteratura Slovena. Padova: Marsilio editori, 1965.
Kanjka, Fr[antíšek]: Veronika iz Desenícah: pripov?st iz petnaestoga stol?tja polag R. Puffa. Danica Ilirska IV/30–34. 119–120, 123–124, 126–128, 129–132, 134–135.
Kermauner, Taras: Junak Janez in svetnik Anton: Kompleks Celjskih 2. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2000.
Klaić, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Celje: PRESE, 1991².
Kmecl, Matjaž: Esej o deseniški Veroniki, v: Sandi Sitar: Z Desenic Veronika z Desenic. Ljubljana: Partizanska knjiga; Orbital-Progres, 1974. 117– 130.
Kmecl, Matjaž: Zgodnji slovenski zgodovinski roman, v: XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1983. 49–62.
Koblar, France: Novejša slovenska drama: I, Naturalizem–simbolizem. Ljubljana: DZS, 1954.
Kocijan, Gregor: Med zgodovino in domišljijo: Pomisleki ob Detelovi povesti Pegam in Lambergar, v: Detela, Fran: Pegam in Lambergar. Ljubljana: Mihelač, 1995.
Kolarič, Jana: Bina Štampe Žmavc: Tri zvezde za celjske kneze. Revija o knjigi I/6 (2000). 42.
Kolenc, Anka: Zgodovinski roman in povest Oskarja Hudalesa: Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Vače, 1998.
Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev: Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1985.
Kos, Milko: Zgodovina Slovencev: Od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955.
Kračmanov, M.: O Mlinarjevem Janezu. Mladika 1859, 4. zv., št. 2, 50–57.
Kramberger, Marijan: Oskar Hudales, Vrnitev v življenje. Naša sodobnost VII/8–9 (1959), 2. knjiga. 841–842.
K[reft], B[ratko]: Celjski grofje v moderni nemški drami. Ljubljanski zvon LVI (1936).
Kvas, Jana: Pripotovanje. Celje: samozaložba, 1987.
Lah, Adrijan: Matjaž Kmecl, v: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996². 193.
Lah, Ivan: Josipina Turnograjska: Njeno življenje in delo. Maribor, 1921 [Slovenska ženska knjižnica, I. zvezek].
Lah, Klemen in Inkret, Andreja: Slovenski literarni junaki: Mali leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002 [Zbirka Mali leksikon].
Lapajne, Št[efan]: Ljubezen Urha Celjskega: Historična novela. Zora II/8–10 (1873). 116–120, 132–135, 149–151.
Le Fanu, Sheridan: Carmilla. New York: Graphic Society, 1973.
Legiša, Lino: Še ena Veronika Deseniška. Jezik in slovstvo XIII/4 (1968). 130–131.
Malovrh, Miroslav: Opatov praporščak: Zgodovinska povest. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1903.
Maver, Aleš: Oglej v slovenski zgodovinski povesti. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Diplomsko delo. Ljubljana, 2002.
McNally, Raymond T.: In Search of the Lesbian Vampire: Barbara von Cilli, Le Fanu’s Carmilla and the Dragon Order, v: Journal of Dracula studies: 3. 2001.
Mednarodni simpozij Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Celje 27.–29. maj 1998. Celje: Pokrajinski muzej, 1998.
Medved, Drago: Celjski grofje v leposlovju: O razstavi, kako so Celjane videle literarne muze. Novi tednik NT&RC XLIV/40 (1990). 8.
Medved, Drago: Grofica Celjska – ženska, ki si želi priti na oblast: novo gledališko delo o Celjskih. Delo XXXIX/172 (1997). 5.
Menart, Janez: Srednjeveške balade. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973.
Menart, Janez: Srednjeveške pridige in balade. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990.
Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih: Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Kranjska Gora, 2001.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje: 1403–1595. Ljubljana: Kartuzija Pleterje, 1982.
Novak, Vlado: Celjska dramatika. Obrazi XI/1,2 (1980). 54–59.
Omerzel, Borut: Zgodovinske povesti Ožbolta Ilauniga: Diplomsko delo. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Ljubljana, 2002.
Orožen, Božena: Celjski grofje v leposlovju. Celje: Knjižnica Edvarda Kardelja Celje, 1990 [bilten ob razstavi Celjski grofje v leposlovju].
Orožen, Božena: Najštevilnejši in najmočnejši so bili dramatiki: Celjski grofje v leposlovju. Delo XXXII/238 (1990). 13.
Orožen, Božena: Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju. Celjski zbornik 1960.
Orožen, Ignac: Celska kronika: Faksimile. Nazarje: EPSI; Celje: Osrednja knjižnica, 1997.
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice: I. del; Od začetka do leta 1848. Celje: Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, 1971 [Posebna izdaja Celjskega zbornika].
Pirjevec, Avgust: Ferdo Kočevar, v: Slovenski biografski leksikon. 1. knjiga. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932.
Podjed, Mateja: Friderikov atrij na nogah. Novi tednik NT&RC LIII/35 (1998). 9.
Pogačnik, Jože: Zgodovina slovenskega slovstva. III. Klasika in romantika. Maribor: Obzorja, 1969.
Pogačnik, Jože: Zgodovina slovenskega slovstva. IV. Realizem. Maribor: Obzorja, 1970.
Possnig, Gordana: Celjski meč za sveto krono. Večer LVIII/145 (2002). 19.
Possnig, Gordana: ‚Grofje‘ navdušili Celjane. Večer LIV/199 (1998). 13.
Povše, Mojca: Prozna dela Frana Detele: Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Ljubljana, 2001.
Predan, Vasja: Celjski grofje v slovenski dramatiki. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
P[remšak], M[arlen]: S časovnim strojem skozi celjsko zgodovino: Franc Puncer – eden redkih piscev znanstvene fantastike. Večer L/22 (1994). 9.
Premšak, Marlen: Ustvarjalni seminar Mihe Alujeviča v drugo. Večer LVIII/133 (2002). 19.
Puncer, Aci [Franc]: Danes praljudje celjski in nikdar več. Novi tednik NT&RC XLVII (1993) št. 16, str. 9; št. 17, str. 22; št. 18, str. 27; št. 19, str. 28; št. 20, str. 27; št. 22, str. 27; št. 23, str. 27.
Puncer, Franc: Časovna vrv. Laško: Fit Media, 1993.
Redovništvo na Slovenskem: 1; Benediktinci, cistercijani, kartuzijani. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani – Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984.
Režonja, Zlatko: O avtorju in delu, v: Fran Detela: Véliki grof. Ljubljana: Karantanija, 2000. 175–179.
Slodnjak, Anton: Zgodovina slovenskega slovstva. III. Realizem II. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
Slovenski biografski leksikon: 1. knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932.
Slovenski biografski leksikon: 4. knjiga. Táborská–Žvanut. Ljubljana: SAZU, 1980–1991.
Stamejčič, Ivana: Celjski grofje se vračajo v mesto. Novi tednik NT&RC LIII/33 (1998). 8.
Stamejčič Ivana: Kje ste Celjski? Novi tednik NT&RC LII/34 (1998). 9.
Stamejčič, Ivana: Veronika na podstrešju. Novi tednik NT&RC XLVII/15 (1993). 10.
Szilágyi, Imre: Celjski grofje v madžarskem zgodovinopisju in literaturi, v: Historični seminar 3. Zbornik predavanj 1998-2000. Ljubljana: ZRC SAZU; Založba ZRC, 2000.
Š., J.: Dr. Ožbolt Ilaunig: Slednji vitez Reberčan. Dom in svet XLI/9 (1928).
Šalamun, Tomaž: Celjanu. Obrazi XI/3–4 (1980). 15.
Šalamun, Tomaž: Še Celjanu. Obrazi XI/3–4 (1980). 15.
Šolar, Jakob: Opombe v: Fran Detela: Zbrano delo: Druga knjiga. Celje: Mohorjeva družba, 1963.
Štampe Žmavc, Bina: Tri zvezde za celjske kneze. Celje: Pokrajinski muzej, 2000.
Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana: Korotan; Celovec: Mohorjeva družba, 1996 [Knjižni dar].
Štrekelj, Karol: Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov. Zvezek I. Ljubljana: Slovenska matica, 1895–1898.
Uršič, Marko: Trije časi v filozofiji in književnosti, v: XXXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2000. 295–304.
Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske: Izbor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968 [Kondor, 100].
Vasič, Marjeta: Eksistencializem in literatura. Ljubljana: ZRC SAZU – Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede; DZS, 1984 [Literarni leksikon. Študije, 24].
Vatovec Einspieler, Violeta: Veronika Deseniška z Angeli: nocoj premiera na Starem gradu. Večer LIV/154 (1998). 4.
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
Virk, Tomo: Temni angeli usode: Prozni opus Draga Jančarja v: Drago Jančar, Ultima creatura: Izbrane novele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.
Žižek, Aleksander: Podoba Celjskih grofov v literaturi in dramatiki. Nekaj primerov iz obdobja med 1689 in 1974. Celjski zbornik 1992. 17–43.

Nazaj Kazalo Naprej

Stran je po predlogi Boštjana Kačičnika postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/kacicnik_bostjan/kacicnik_3.html

Število obiskov:

Filozofska fakulteta Univerze v LjubljaniDiplomske naloge