|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Roman5
Poleg epa je roman najobsežnejša pripovedna zvrst6, ki motivno ni z ničimer omejen. Glede vsebine je torej najbolj nedoločena, odprta in spremenljiva zvrst; zato govorimo o ljubezenskih, zgodovinskih, pustolovskih, družinskih, meščanskih, vojnih, komičnih ali pastirskih romanih, pri čemer je takšnih določil še neomejeno število.
Povest7
Je plebejska pripovednoprozna zvrst (Kmecl), katere recipient je socialno in izobrazbeno nizki bralec, zato je v njej veliko privlačne fabulativnosti ter poučnosti v raznih oblikah. Rada je žanrsko določena, med žanri prevladujeta kmečka in zgodovinska povest, njen producent je popularna založba. Po dolžini8 ločimo kratko, srednjo in dolgo povest. Zgradba je pri dolgih tekstih podobna romanu, pri krajših pa noveli in kratki zgodbi.
Ločevanje med romanom in povestjo
Tako ločevanje ni pomembno, kadar gre za žanrsko določeno literaturo, saj je bistven prvi del termina, ki označuje snov. Torej: zgodovinski roman = zgodovinska povest. Vzporednico lahko potegnemo tudi za vojni roman = vojna povest.
Vojno slovstvo »Dela, ki jim je dala pobudo prva svetovna vojska, so tako svojstvena, da jim je slovstvena zgodovina vzdela ime vojno slovstvo.«9 Sem sodijo dela vseh treh zvrsti, in sicer lirike, epike in proze.
Vojna proza
Oznako najdemo v delu Bernika in Dolgana Slovenska vojna proza: 1941-1980, v katerem »sta upoštevala pripovedno gradivo z izrazitejšimi estetskimi hotenji in dosežki, tj. upoštevala sta umetniško vojno prozo, ne pa dokumentarno spominskega in memoarskega pisanja, ki je ostalo zunaj raziskave.10« Gre za umetniško prozo z vojno tematiko, se pravi prozo, ki »prikazuje drugo svetovno vojno oziroma narodnoosvobodilni boj na Slovenskem in revolucijo«11. Nikjer avtorja ne pojasnjujeta, zakaj oznaka vojna proza zajema samo drugo svetovno vojno.
Oznaka je tako nekje vmes med oznakama vojno slovstvo in vojni roman, vendar »ni prava žanrska oznaka, čeprav bi se jo dalo pogojno razumeti kot poseben tip zgodovinske proze«,12 pod katero namreč avtorja obravnavata literarna dela dela z vojno tematiko. Vojni roman
Oznaka ni tako trdna, da bi jo našli v leksikonih, jo pa najdemo v monografskih analizah posameznih avtorjev. Gre za posebno obliko zgodovinskega romana13 oziroma podzvrst družbenega, historičnega ali pustolovskega romana.14 Za žanr sta prepoznavna tudi kolektivnost (glavna oseba je manjša vojaška skupina, vod) in protivojno razpoloženje.
Slovenci smo dobili največ vojnih romanov v prevodu, medtem ko sami premoremo le en vojni roman – Doberdob Prežihovega Voranca. Najbolj znani prevedeni romani so Ogenj (Henri Barbusse), Polom (Emile Zola), Na zahodu nič novega (Eric Remarque), Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (Jaroslav Hašek), Kapucinska grobnica in Radetzkyjeva koračnica (oba romana Joseph Roth).
Pri definiciji vojnega romana naletimo na »luknjo« v teorijah literarne vede. Še najbolj se lahko zadovoljimo z Lukácsovo definicijo zgodovinskega romana, pod aterega avtor uvršča tudi vojni roman.15 Za obravnavo naše teme je neizogibno pogledati si pobliže to teorijo.
Lukácsova teorija zgodovinskega romana
Lukács trdi, da so vojne romane, ki so izhajali sredi dvajsetih let, ustvarjali v znatni meri levo usmerjeni pisatelji z namenom, da bi delovali zoper sleherno prihodnjo vojno. V celostnem učinku pa so bile te knjige ob pripravi na novo vojno ideološko prej vzpodbudne kakor nasprotujoče. Spet je imela pri tem odločilno vlogo usodna abstraktnost nemške književnosti. Najbrž ni treba pri tem posebej poudarjati, da abstraktnost pri temeljno zastavljenem vprašanju nikakor ne izključuje dejanja v ospredju, da le-to skoraj predvideva zato, kar zmorejo samo tako preoblikovana dela izžarevati globlji učinek v trajnejšem pomenu. Abstraktno v tem pomenu je torej, če vojna poteka kot brezsmiselna usoda, četudi naj še s tako ustvarjalno močjo upodabljamo vojno grozo in če potem prikazujejo moralne vrednote (tovarištvo, solidarnost), ki jih tudi prinaša frontno življenje, kot človeško izenačenje tej brezsmiselnosti in vojni grozi – nastane v strahu pred vojno nekaj, kar zmore v primerjavi z egoizmom mirnodobske vsakdanjosti učinkovati zelo vabljivo.16
Vojni roman prišteva avtor k posebni obliki zgodovinskega romana s svojevrstno idejno in oblikovno konstrukcijo. Vojni roman zavzema določen del družbene stvarnosti (totalno podobo vojne z njeno globljo problematiko, ideološko, nacionalno, ekonomsko) in jo postavlja v konflikte z elementi, ki iz te družbene stvarnosti izhajajo (imperialistični interesi zoper humanistično bistvo človeka). Vendar se ti konflikti v romanu ne pojavljajo »po sebi«, ampak so pogojeni v objektivno poglobljeni družbeni realnosti, so del velikega družbenega razvoja.
Vojna povest
Omenili smo že zagato pri opredeljevanju vojne povesti. Nikjer namreč ni definicije te oznake. Ponujata se nam dve možnosti. Najbolj preprosta opredetev oziroma definicija oznake bi bila: »Vojna povest je povest, ki ima v ospredju vojno tematiko«. Druga možnost je, da upoštevamo trditev, da takrat, kadar imamo opraviti z žanrsko določeno literaturo, ni pomembno ločevanje med (vojnim) romanom in (vojno) povestjo.
Nekako se nam vsiljuje teza, da Slovenci nimamo »pravih« vojnih povesti, imamo pa povesti z vojno tematiko, ki je bolj ali manj izrazita. Najpogosteje gre za podtip kmečke povesti. Medtem ko bi vojni roman najlažje uvrstili med zgodovinske, pa bi vojne povesti pri nas bolj potegnile v žanr kmečke povesti. To bomo skušali dokazati ali ovreči z analizo besedil.
V naslednjih (dveh) podpoglavjih bomo na kratko osvetlili tematiko prve svetovne vojne, in sicer tako, da bomo osvetlili zgodovinsko ozadje te vojne ter temeljne pojme, ki predstavljajo kompleksen pojem vojne splošno in ne samo prve svetovne.
Leta pred začetkom prve svetovne vojne in priprave nanjo
Pričakovati je bilo, da bo svetovna vojna izbruhnila v enem izmed velikih žarišč: v razpadajoči Osmanski državi ali v Habsburškem cesarstvu.17 Toda vojna se je začela v žarišču navidezno drugotnega pomena: v Bosni in Hercegovini. Anglija, Francija in Rusija so se povezale v antanto, bila pa je protiutež trozvezi: Nemčija, Italija, Avstro-Ogrska.
Leti 1912 in 1913 sta razgreli Balkan z vojnama, v katerih so Srbija, Črna gora, Bolgarija in Grčija (prej pod Osmansko državo) iz Evrope izrinile Turke, kasneje pa so napadle še Bolgarijo.
Prva svetovna vojna
Začetek prve svetovne vojne se je kuhal že dalj časa. Njen povod je bil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki se je zgodil 28. junija 1914, mesec dni kasneje pa je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Pričakovati je bilo, da bo vojna kratka in da bo trajala najdlje do božiča, a se je kmalu izkazalo, da se bo pričakovanje konca zavleklo.
Do leta 1918 so se na različnih frontah odvijale grozote prve vojne. Avstro-Ogrska je bila korpusno razdeljena na 16 korpusnih območij, slovensko ozemlje je bilo dodeljeno 3. korpusu, ki je stoloval v Gradcu.18 Leta 1914 je bil napoten v sestavo 3. armade v Galicijo, leta 1915 pa premeščen na italijansko-avstrijsko fronto. Najhujše izgube so enote 3. korpusa utrpele v Galiciji, Karpatih in na soški fronti, posebej na obrambi goriško-kraškega odseka fronte. Korpus s slovenskimi vojaki se je boril tudi na tirolski fronti. Tudi kaznovanje Slovencev je imelo v avstro-ogrski vojski poseben pečat, saj so ga avstro-ogrske oblasti množično izvajale. Slovence so zapirali, mnoge so odpeljali v koncentracijska taborišča v Avstriji in prenekateri so bili tam ubiti.19 Številni Slovenci so bili pod oznako PV (politisch verdächtig) internirani v kazenske bataljone.
Najbolj znani slovenski polk je bil 17. pehotni polk, imenovan »kranjski Janezi«, proti koncu vojne pa so si nadeli ime »cesarjeviči«.
Italijanska fronta in soške bitke (ofenzive)
Ofenziva italijanske vojske se je začela 23. junija 1915 s postopnim napredovanjem dveh armad na Soči, s čimer je prišlo do prve od dvanajsih soških bitk. Vojskovanje na Soči je trajalo od druge polovice junija 1915, ko je Italija na podlagi londonskega pakta začela z vojnimi operacijami ter izvedla enajst ofenziv do 24. oktobra 1917, ko se je po uspešni avstro-ogrsko-nemški ofenzivi s prebojem pri Kobaridu frontna črta premaknila globoko v Italijo, na reko Piave. Tu se je bojevanje nadaljevalo vse do oktobra leta 1918. Na soški obrambni črti so bili najhujši boji na Doberdobu, od Gorice do Škabrijela, na območju Piav, na tolminskem mostobranu, na Krnu in Rombonu in še drugih odsekih fronte.
Upori slovenskih vojakov v avstrijski armadi leta 1918
Leta 1918 so se zgodili trije veliki upori. Najprej v Boki Kotorski, nato v Judenburgu in Radgoni. Najpomembnejšem upor je se je dogajal pri Judenburgu (Zgornja Štajerska). Uprl se je nadomestni bataljon slovenskega 17. pešpolka, ki je bil pripravljen na odhod na bojišče. Voditelje upora (Anton Hafner, Karel Možina, Lojze Štefanič in Josa Dautović), ki so pozivali k uporu: v boj za svobodo, ki jim bo končno odprl pot v domovino, so obsodili na smrt in jih javno ustrelili.
Majniška deklaracija
V tem času so dozorevale slovenske politične stranke. Še pred sklicem državnega zbora je cesar 21. maja 1917 poklical v avdienco slovenske zastopnike, da mu poročajo o svojih željah in zahtevah; poslanci Korošec, Krek, Šušteršič, Pogačnik in Snipčić so govorili o vprašanjih miru, prehrane, uradništva, o interniranih in konfiniranih rojakih ter o združitvi južnoslovanskih narodov v monarhiji. Dan pred sejo se je 33 južnoslovanskih poslancev izreklo za skupen nastop in se združilo v Jugoslovanski klub, katerega predsednik je postal dr. Anton Korošec. Na seji 30. maja je Korošec prebral narodni program, t.i. Majniško deklaracijo, v kateri je bilo zapisano, da poslanci Jugoslovanskega kluba zahtevajo, naj se vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedini na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava pod žezlom habsburške dinastije v samostojno državno telo, »ki naj bo prosto vsakega gospostva tujih narodov in zgrajeno na demokratičnem temelju«.20 Deklaracija je postala izhodišče za veliko narodno gibanje in pomemben mejnik v zgodovini zedinjevanja Slovencev, Hrvatov, Srbov v skupno državo.21
Krfska deklaracija
Sprejeta je bila 20. julija 1917 in v njej so se podpisniki izrekli za zedinjenje »troimenega« naroda Srbov, Hrvatov, Slovencev; država bo obsegala vse ozemlje, na katerem strnjeno živi »jugoslovanski« narod.22
Zaključne operacije in mirovne pogodbe
Položaj antantnih sil se je začel izboljševati sredi poletja leta 1918, ko je orožje najprej odložila Bolgarija, nato še Turčija. Italijanska vojska je kljub pozivom Francozov prešla v napad šele konec oktobra leta 1918, ko je avstro-ogrska vojska že razpadala in italijanskega napada ni mogla zaustaviti. Italijanski napad je prisilil Avstro-Ogrsko k premirju, ki je bilo podpisano novembra istega leta. Vsi ti dogodki so prisilili Nemčijo, da je že septembra predsednika ZDA Wilsona prosila za posredovanje pri zaveznikih s predlogom, da bi prekinili s sovražnostmi. Ker je zavlačevala z umikom, je francosko poveljstvo ukazalo splošen napad, ki je načel nemško obrambo. Istočasno se je slabšal tudi položaj v Nemčiji. Nemška vlada je imela težave z vojaki, ki niso hoteli v boj, in z množičnimi upori ter stavkami delavcev. Vse to je prisililo nemško vrhovno poveljstvo, da je novembra prosilo za premirje, štiri dni kasneje pa je bila podpisana kapitulacija nemške vojske. Januarja 1919 se je v Parizu začela mirovna konferenca, na kateri so skušali urediti odnose zmagovalk in poraženk. Dosežene mirovne pogodbe so v sebi nosile klice nove vojne, kajti mir, ki ga je narekovala antanta, je bil v mnogih pogledih maščevanje Francije Nemčiji.
Z Avstrijo kot delom nekdanje Avstro-Ogrske je bila v Saint Germainu 10.9.1919 podpisana mirovna pogodba, s katero je priznala razpad Avstro-Ogrske in nastanek novih držav, med njimi tudi Kraljevine SHS.
Vojna
To je stanje odkritega ali objavljenega oboroženega spopada med političnimi enotami, kot so države, narodi ali med nasprotujočimi si političnimi frakcijami iste države ali naroda. Vojno karakterizira namensko nasilje s strani skupin, ki so organizirane in usposobljene sodelovati v takšnem nasilju. Vojne med nacionalnimi državami se lahko vodijo z namenom povračila določenega oškodovanja; za osvojitev ozemlja, ali prednosti; za dosego priznanja določenega cilja; ali za uničenje oziroma brezpogojno predajo sovražnika. Z napredkom znanosti se povečuje uničevalna moč orožja, zaradi česar se katastrofalen učinek vojne povečuje23.
Vojska
Oborožena organizacija za zagotavljanje vojaške varnosti države oziroma druge skupnosti.24 Kot sopomenka za vojsko se je uporabljal tudi pojem armada. Ta pojem se uporablja tudi kot izraz za celotne oborožene sile, predvsem kot sinonim za kopensko vojsko, še posebej tradicionalno, npr. avstro-ogrska armada.25
Tovarištvo
Izraža se v medsebojnih odnosih, v iskrenosti, zaupanju, razumevanju, potrpljenju, sodelovanju in pomoči, v nesebičnosti in odprtosti med vojaki, med vojaki in starešinami ter med starešinami. Dosega se z intenzivnim vzgojnim delom in razvojem medčloveških odnosov, s sodelovanjem pri skupnih nalogah.26
Kolektiv
Gre za skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi.27 V nadaljevanju bo poudarek na vojaškem kolektivu.
Pogum
Je moč volje, da se obvlada nagonski občutek strahu in obdrži sposobnost za hladnokrvno presojanje, pogumno akcijo in odločno dejavnost v najtežjih razmerah, pomeni tudi pripravljenost prevzeti odgovornost za svoje odločitve in delo. Pogojen je z individualnimi psihofizičnimi preddispozicijami, z vzgojo in izobraževanjem ter s konkretnimi družbenimi okoliščinami.28
Bojna morala
Morala v vojski je zavest o potrebi in nujnosti boja, pa tudi sposobnost, odločnost in pripravljenost vojske in ljudstva, da izpolnjujejo naloge, posebno v vojski. Vojaške izkušnje izpostavljajo bojno moralo med najpomembnejše dejavnike v boju. Lastnosti vojakov, kot so strokovnost, fizična moč, vojaške izkušnje idr., ne morejo bistveno nadomestiti pomanjkanja volje za boj in odločnosti, da se izbojuje zmaga. Visoka bojna morala pa lahko v precejšnji meri nadomesti nekatere kvalitete enot in vojske v celoti, do določene stopnje tudi materialno-tehnično inferiornost.
Bojna morala je pogojena z nizom dejavnikov medsebojne odvisnosti, kot so bojna tradicija, stopnja razvoja nacionalne zavesti, vojna doktrina, usposobljenost za bojevanje in za preživetje v izrednih razmerah, disciplina, oborožitev in oprema vojske, vodenje in poveljevanje, v vojni pa še uspehi, neuspehi, izgube v moštvu in ozemlju, fizične in psihične obremenitve, vpliv nasprotnikove propagande idr. Vplih teh dejavnikov je v različnih situacijah različen. Nekateri bolj izraženo delujejo na vojsko, drugi na posameznike, nekateri delujejo hkrati z drugimi, tako da vplivajo na bojne kvalitete, čvrstost enot in vedenje posameznikov v boju.29
Protivojno razpoloženje
Gre za razpoloženje, ki je usmerjeno proti vojni. Odraža se lahko na več načinov: z demonstracijami, upori, s pisanjem propagandnih besedil in še na druge načine.
Poglejmo si ga konkretno na primeru Slovencev v prvi svetovni vojni. Velik del slovenskega naroda je sprejel začetek vojne z odporom. Med vojno se je protivojno razpoloženje stopnjevalo, svoj vrh doseglo z gibanjem za majniško deklaracijo leta 1917 in zlasti 1918. Vrhunec je dodatno zaostrovala huda lakota in splošno pomanjkanje. Protivojno razpoloženje se je tako odrazilo z demonstracijami v Ljubljani aprila 1918. Že leta 1917 in še bolj 1918 se je začelo večati število dezerterjev. Ubežni vojaki so se skrivali doma in po gozdovih. To dezerterstvo je dobilo ime zeleni kader. Omeniti je treba še eno obliko protivojnega razpoloženja: gre namreč za upore slovenskih (in tudi ostalih slovanskih) vojakov leta 1918.
Zeleni kader
Leta 1917 in še bolj 1918 se je neprestano večalo število dezerterjev. Ubežni vojaki so se skrivali tudi v gozdovih ter se združevali v skupine. Imenovali so se zeleni kader. Spomladi leta 1918 so orožniška poročila na Slovenskem govorila o vedno večjem številu dezerterjev30. Skrivali so se v gozdovih, poleg tega so ubežni vojaki ropali, nasilja vojakov je bilo vedno več, dopustniki se ob predpisanem času niso vračali v svoje enote. Največ zelenega kadra je bilo na Štajerskem, zlasti v krajih ob meji s Hrvaško. Za nekakšen center zelenega kadra je poveljstvo štelo Kamniške Alpe, najbolj organiziran pa je bil zeleni kader v Trnovskem gozdu. Oblasti so se čutile proti zelenemu kadru brez moči. Orožništva za učinkovit nastop je bilo premalo, vojaki pa niso bili vneti za lov na svoje ubegle tovariše. Na slovenskem ozemlju je bil zeleni kader torej dobro organiziran. Obstajal pa je tudi drugod na Balkanu31.
Pri analizi besedil nas bo zanimal delež temeljnih pojmov, ki smo jih predhodno zajeli v žanr vojnega romana in povesti:
Zanimalo nas bo, kateri pojmi so najbolj zastopani in kakšen odnos imajo pisatelji do njih.
Prežihov Voranc je bil rojen v Kotljah leta 1893, umrl je v Mariboru leta 1950. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral k vojakom. Označen je bil kot politično sumljiv oziroma državi nevaren človek, zato so ga premeščali iz čete v četo, s fronte na fronto. Leta 1916 je pobegnil na italijansko stran, toda Italijani ga niso poslali kot jugoslovanskega prostovoljca na solunsko fronto, kamor je želel, temveč je ostal v ujetništvu vse do 1919. Tudi po vojni je zaradi leve politične orientacije imel veliko težav z oblastjo, bil zaprt tako v Jugoslaviji kot v Avstriji. Med prestajanjem zaporne kazni na Dunaju je napisal vojni roman Doberdob. Roman je bil izdan leta 1940.
Kratka vsebina in analiza besedila
Roman je zgrajen iz štirih delov:
1. Črna vojska: prikazuje življenje avstrijskih vojakov leta 1915 pred odhodom na fronto. Glavna oseba je Slovenec vojak Amun, v katerem je avtor upodobil svoje vojaške izkušnje iz časa 1. svetovne vojne33. Poleg Amuna so še vojaki vseh narodnosti Avstro-Ogrske, vsak s svojo usodo.
2. Doberdob: v tem delu romana se junaki iz prvega dela znajdejo na avstrijsko-italijanski fronti. Pisatelj živo opisuje trpljenje in smrti vojakov na bojišču. Amun zbeži na italijansko stran.
3. Lebring: je taborišče. Vojaki se zopet nahajajo v zaledju – bolni, v pričakovanju konca vojne. Prevzame jih novica o ruski revoluciji.
4. Judenburg: je zadnji del romana. Opisuje upor v Judenburgu, katerega razplet je tragičen. Vendar je zaključek romana zopet optimističen, saj napoveduje ponoven boj delovnih ljudi.
Črno vojsko (oziroma Landsturm) so v začetku sestavljali najstarejši letniki, ki so bili sicer še sposobni za vojsko. Pozneje pa je prišlo do spremembe sestave enot s takim imenom in namenom. Posebne bataljone, kot je bil npr. bataljon št. 100, ki je opisan v romanu, so sestavljale tri skupine vojakov. Prvi so bili »zanesljivci«, med katere so sodili podoficirji in nekaj vojakov avstrijske narodnosti, ki so bili temelj enote. Drugi so bili politični osumljenci, pripadniki raznih nacionalnih, demokratičnih in drugih podobnih stremljenj, ne glede na narodnost, katerih obstoj je bil po mnenju vojaške uprave škodljiv za monarhijo. Tretja skupina pa so bili razni dezerterji, maroderji in kriminalci, ki jih je vojaška uprava poslala v ta bataljon, da ne bi okužili zdravih enot. Poveljstvo take enote si je prizadevalo, da bi iz tega konglomerata vojaštva postala disciplinirana enota. Vendar je bataljon postajal kot skupnost predvsem zaradi odpora proti raznim metodam vzgoje, zaradi grdega ravnanja, zaradi zaporov in sankcij. Največjo pozornost so v poveljstvu posvečali teoretični, moralni in politični vzgoji. Najbolj so poudarjali avstro-ogrski patriotizem in pogum, vojaški duh, moralo in tovarištvo, hkrati pa zatirali malodušje. Disciplina je bila trda, treningi moštva so bili vztrajnejši in zahtevnejši kot pri drugih enotah, posamezni oficirji in še posebej podoficirji so pogosto pri tem pretiravali. Kljub prizadevanju poveljstva pa veliko discipline v taki enoti vseeno ni bilo. Ob nadzoru je sicer vse delovalo brezhibno, čim pa je moštvo imelo možnost, so se napili in svoje naloge opravljali dokaj neodgovorno. Pred odhodom v vojno je vodstvo postalo nekoliko prizanesljivejše. Bataljon so oborožili, sledila je maša na dvorišču vojašnice, nato je vojaški duhovnik imel kratko pridigo z nekaj velikimi besedami o ljubezni do domovine, do cesarja in o smrti na bojnem polju ter o nebeških vratih, ki so odprta zanje. S takim ceremonialom so bili vojaki pospremljeni v boj zlasti v letih 1917 in 1918.
Avtor je opisal bojevanje bataljona št. 100 na soški fronti, na hribu Sv. Mihaela, ki je dominantna točka na robu doberdobskega Krasa, kjer so na začetku vojne potekali najhujši boji. Italijani so s topništvom razbijali avstrijske položaje in moštvo, zarito v skalnati svet, ki se je krčilo iz dneva v dan. Na fronti so bili redki trenutki miru, običajno le ponoči, izkoriščeni pa so bili za oskrbo enot s hrano, vodo in strelivom. Takrat so eni in drugi odnesli ranjene in mrtve ter zasilno pospravili ovire. V takih razmerah je enota vztrajala v boju do tri dni, včasih še več, po navadi je imela le še manj kot polovico mož, ko je prišla zamenjava. Na počitku so bataljon dopolnili s prispelimi okrepitvami iz zaledja in moštvo spet pripravili za boj. Tak ritem se je nadaljeval do konca vojne ali dokler enota ni bila uničena. Število vojakov pa se je redčilo tudi zaradi bolezni, najpogosteje griže, ki je razsajala zaradi nemogočih higienskih razmer. Takšne obupne razmere, velike izgube in skoraj brezizhodni položaj so vojake silili k razmišljanju o smislu bojevanja in kako bi lahko najhitreje končali to vojskovanje. Samopoškodovanje, spolne bolezni, prebegi na nasprotnikovo stran so bila razmišljanja, ki so pogosto obremenjevale njihove misli.
V zadnjem letu vojne so oblasti Avstro-Ogrske sestavljale nove enote iz okrevajočih ranjencev in bolnikov, iz zapornikov in nekdanjih ujetnikov, ki so jih Rusi vrnili po premirju. V taborišču so bili s hrano ves čas izredno slabo preskrbljeni, kar je imelo tudi svoj namen. Številni so namreč nestrpni čakali zdravniških pregledov in dodelitev k drugim oddelkom, nekateri bi šli celo na fronto, kjer je bila prehrana boljša. Marsikaterega sta rešila paket s hrano od doma ali denarna nakaznica. Vojaki so z dopisovanjem z domačimi ohranjevali stik z zunanjostjo. Tako so izvedeli, kaj se dogaja zunaj vojašnic in v domačem kraju. Doživljali so že četrto zimo vojne. Vojake in nasploh ljudi je skrbelo, kaj bo po propadu Avstro-Ogrske in ali se je sploh smiselno boriti za propadlo stvar. Takratne razmere so bile zelo obremenjujoče za Slovence, saj se je slišalo vse mogoče, da bodo nova država pod Srbi, da bodo ostali pod Avstrijo, da bo del ozemlja pripadel Italiji in podobno. Pod takimi vplivi in ob splošnem stanju v vojski so vojaki razmišljali, kaj naj storijo. Nekateri bi šli rajši na fronto, drugi so razmišljali o samomoru ali pa bi najraje šli v zapor, spet nekateri so mislili na zeleni kader. Bolniki so bili siti vsega, predvsem vojne in lakote. Počasi je vse skupaj vrelo.
V invalidski baraki so okrevajoči bolniki in ranjenci čakali na oceno zdravstvene komisije. Vojaški zdravniki so si na vse načine prizadevali, da bi bilo čim več vojakov sposobnih za bojevanje, po drugi strani pa so se vojaki na vse mogoče načine poskušali izogniti vojaški obveznosti ali vsaj odhodu na bojno polje. Pogosto so pri tem nastale tragikomične scene. Tisti, ki so bili za odpust, nesposobni za vojsko, so šli na fronto ali obratno. Zdravniki so še vedno verjeli v zmago in armadi vračali stotnije vojakov, ki se kot borci niso mogli več posebno izkazati.
V taborišču je bil ustanovljen nov karantenski oddelek, kamor so tlačili bivše ruske vojne ujetnike. Ti so bili prežeti z uporništvom in so kljubovali poveljstvu taborišča. Bili so ograjeni z bodečo žico in ločeni od drugih v taborišču. Vsi ti vrnjeni ujetniki, med njimi so bili Avstrijci, Čehi, Madžari, Slovenci, Srbi, so nasprotovali vodstvu taborišča tako, da so celo tisti, ki so bi najbolj prizadevali za taboriščno disciplino, obupali in se raje prostovoljno javljali za premestitev na fronto.
Pozno spomladi leta 1918, v taborišču 41. pohodnega bataljona 17. polka v Judenburgu, so bili vojaki siti vojne, uši, lakote, nečloveškega ravnanja poveljnika. Nemogoče razmere so pripeljale tako daleč, da so se posamezni nezadovoljni vojaki, neformalni vodje začeli zbirati na skritih mestih, da bi se pogovorili o tem, kako bi se rešili vojske. Nekdanji ruski ujetniki so oživljali dogodke v Rusiji in navdahnjeni s tem, so se začeli spraševati, kaj storiti. Nekateri so razmišljali, da bi rajši odšli na fronto. Drugi bi se maščevali oficirjem, vendar so na fronti ti zadaj in bodo odšli domov, vojaki pa bodo padli. Vse drugo je bilo zanje prazna slava: naj je šlo za zmago, za patriotizem, vztrajanje do skrajnosti, na tako govorjenje se ni nihče več oziral. Pričakovan je bil skorajšnji odhod bataljona na fronto, zato so mnogi vojaki razmišljali o tem, kako bi se izvlekli iz objema smrti. Slišali so o skoraj zanesljivi zmagi antante in skrbel jih je razpad Avstro-Ogrske.
Negotovost glede splošne situacije ter vztrajno pošiljanje sil na italijansko fronto je vojake zelo obremenjevala. Oficirji so še vedno govorili o Avstro-Ogrski, patriotizmu, o sovražniku, medtem pa so slabo in brezskrbno ravnali z moštvom. Vrenje med vojaštvom so poskušali zaustaviti z ostrejšo disciplino, s kaznimi, ki so bile surovejše, z grdim ravnanjem in izzivanjem posameznikov, ki so jim bili napoti, da so jih potem lažje kaznovali in naposled so najbolj zaupni podoficirji po navodilih oficirjev začeli sestavljati liste najglasnejših med nekdanjimi ruskimi ujetniki. Vrh vsega slabega sta bili neprimerna in pomanjkljiva prehrana in lakota, ki je bila na koncu neposreden povod za upor vojakov Slovencev, znana kot judenburški upor. Upor so zadušili z enotami z Ogrske, štiri voditelje pa kaznovali z ustrelitvijo vsem v poduk. Čeprav so za nerede kaznovali voditelje upora, pa so za slabe razmere bili krivi oficirji iz poveljstev enot in taborišča, ki so povzročali vse to trpljenje moštva.
Zaključek
Prežihov Voranc je v svojem romanu opisal ravnanje vojaške uprave v vojni, kritično je prikazal, kako so selektivno izbirali posameznike za vojaške enote. Avstro-ogrska vojska je formirala posebne (lahko bi rekli kazenske) bataljone, katerih vojaška sestava je po navadi izginila na najtežjih odsekih front. V take enote so namenoma premeščali in mobilizirali tiste ljudi, ki so se pregrešili zoper zakone, red ali se ukvarjali s kriminalom, ne da bi okuževali zdravih enot.
Avstro-Ogrski vojski je v letih 1917 in 1918 primanjkovalo vojakov, zato so bili prisiljeni mobilizirati v vojsko vsakega moškega. Pri tem je prihajalo do veliko nepravilnosti, nepravičnosti in tudi nerodnosti, ki jih avtor opisuje, ko prikazuje usode posameznikov, predvsem vojakov. Tudi odnosi znotraj takih enot so bili slabi. Vanje so pošiljali oficirje in podoficirje, ki so bili znani po strogosti. Tudi sicer so bile razmere take, da je bilo treba strožje postopati, če so hoteli iz opisanega konglomerata ljudi sploh napraviti uporabno vojaško enoto. Odnosi med vojaki pa so bili kljub pripadnosti različnim narodom dobri. Med njimi je vladalo tovarištvo, razen ko je šlo za Avstrijce, čeprav so tudi ti postali kljub svoji vlogi »zanesljivcev« vedno bolj podobni večini.
Upor vojakov v Judenburgu je bil posledica vseh nakopičenih slabosti v odnosih med oficirji in vojaki ter zasičenosti z bojevanjem. Vojaki niso videli prav nobenega smisla, da bi umirali za Avstro-Ogrsko, ki je tako rekoč ni bilo več. Z ustrelitvijo četvetice so sicer dosegli mir v enoti, razbili pa so moštvu in posebej Slovencem zadnje iluzije o avstro-ogrski vojski, kar se je nekaj pozneje opazilo na italijanski fronti.
Delo Doberdob negativno prikazuje avstro-ogrsko vojsko in vojno, ki so jo vodili, in je spomin na boj za preživetje Slovencev v tej vojni. Kljub negativnemu prikazu vojne in protivojnega razpoloženja pa se kaže neka privlačnost v vojnem dogajanju in med vojaki – tovariši (kolektivom), kar na naslovnika deluje ravno nasprotno od avtorjeve tendence, da bi s prikazom grozot vojne odvrnil ljudi od medsebojnega sovraštva. S tem se nam potrdi Lukácsova teorija, ki pravi, da s prikazom moralnih vrednost, kot so tovarištvo, solidarnost, ki jih tudi prinaša življenje na fronti, lahko učinkujemo na bralca zelo vabljivo. To začutimo tudi v romanu Doberdob.
Doberdob je torej naš edini vojni roman, ki pa se od vojnih romanov, ki jih poznamo v prevodni literaturi, zelo razlikuje, saj je bolj retrospektiven in kronikalen kot ostali taki romani. Druškovič pa pravi, da je kombinacija vojnega bilančnega in revolucijskega romana.34
Finžgar se je rodil v Doslovčah leta 1871, umrl je v Ljubljani leta 1962. Bil je duhovnik in je precej menjaval službene kraje. Med drugim je bil tudi v Sori pri Medvodah. Bil je zelo dosleden pri beleženju dogodkov v svoji župniji, ki jih je redno vpisoval v farno kroniko. Po sedmih letih službovanja v Sori je začel pisati Prerokovano. »Izmed vseh Finžgarjevih spisov je nastala Prerokovana v največjih notranjih in zunanjih stiskah, ki so nazadnje povzročile, da dela ni zaključil.«35
Njegov načrt pisanja so bile tri samostojne povesti, ki bi bile združene med sabo kot trilogija, in sicer:
Kratka vsebina in analiza besedila
Župnik 26. julija 1914 med mašo oznani, da bo vojna. Tudi sam je presenečen, »saj je že bral o vojskah, čul o vojskah, stari veterani so mu pravili o bitkah – ali to so zgodbe, to so pravljice. In sedaj: vojska tukaj, doma -.«37 Vpoklicani so vsi moški do 42. leta starosti. Popoldan gredo vsi na procesijo, ki s svojo množično udeležbo spominja na procesije ob večjih praznikih. Župnik jih opazuje in ugotovi, da »torej to je črna vojska. Kdo je slutil, kaj je črnovojnik.«38 Pred odhodom v vojsko imajo vpoklicani možje mašo in spoved. Družine so nervozne, možje pa skrivajo žalost in vznemirjenost. Jančar odhaja z doma, kjer pušča svojo ženo Franco in ob tem prosi Matica, naj pazi nanjo. V Maticu se zbudijo stara čustva do France. Čez nekaj časa jo odpelje v Ljubljano na obisk k njenemu možu. Jančar je odšel na fronto, vsi se spotikajo ob njeno prijateljstvo z Maticem, zato se Franca odloči vzeti v hišo begunca za pomoč. Novica, da je 17. polk popolnoma razbit. Matic je vedno bolj nestrpen, zato poizveduje za novicami v Ljubljani: Jančar je ubit. Franca odslovi in odločno odbije Matica. »France, samo s temle Blaževim prstanom bom legla v grob in z nobenim drugim. Ne zameri in ne vprašuj zakaj: Jaz vem, da mora tako biti. Potrpi, saj tudi jaz trpim. Zbogom.« Sledi pogrebščina. Matic vzame za ženo drugo. Mine pol leta (23.11.1914 – 23.5.1915), nato Italijani napovedo vojno, razglas: vsi moški od 18 do 50 let se morajo zglasiti na naboru., Matic odhaja v vojsko: »Takole je: ko sem začel živeti, pa mi pokažejo smrt.«39
Finžgar je v Prerokovano zajel prvi dve leti vojne. Čas dogajanja je natančno določen kot v kakšnih dnevnikih ali spominih. Vsako poglavje ima kakšno časovno oznako, na primer: v nedeljo po velikem šmarnu. Prvo poglavje se začne v nedeljo, 26. junija, zadnje pa se prične 23. maja in se zaključi 2. junija. Pisatelj se je glede časa vestno držal vojnih dogodkov, kar dokazujejo zgodovinski pisni viri, pa tudi takratni časopisi in razglasi, največji dokaz pa je farna kronika v Sori.
Prizorišče dogajanja je imenoval z izmišljenimi imeni, a kljub temu dopuščajo zadostno oporo za njihovo določitev. V Prerokovani se domača pokrajina odpira v veliki svet, ki pričara brezmejno prizorišče. Središče je pri fari, kjer se zbira srenja. Tam je župnišče, kamor hodijo ljudje po nasvete, delat prošnje, pa tudi tožit. Zraven je gostilna, kjer ljudje ob nedeljah modrujejo. Gre za Soro pri Medvodah, kjer je bil pisatelj v službi in je tako delo avtobiografskega značaja, saj je bil tudi sam zadolžen za pisanje prošenj za podpore, leta 1915 pa mu je glavarstvo naprtilo še eno neprijetno nalogo: imenovan je bil za komisarja pri popisu žitnih zalog. Po vstopu Italije v vojno je prišlo še do vojaštva in novih bremen.
V prvem poglavju se povest odpre v svet: na postajo Medvode in preko Št. Vida v Ljubljano, kamor odhajajo vojaki. Prizorišče se odpre še dlje, kamor pohiti samo misel, na bojišče v Galicijo. Tja je odšel del soseske, od tam prihajajo ranjenci, begunci in žalostne novice. Prvo poglavje je postavljeno v svet, ko je soseska »eno«, tedaj pa udari od zunaj nesreča in sosesko razbije. Ljudje odhajajo in zdi se, kot da ne bo tega nikoli konec, da kliče zunanji svet po novih ljudeh. V zadnjem poglavju pa se ponovi slika prvega.
Ne gre za prikaz kolektiva, saj se vojna dogaja nekje v zaledju in ni središče posateljeve pozornosti. V ospredje postavlja domovino, domačo zemljo in ljudi, ki živijo na njej. Pisatelj svoje junake in junakinje slika po živih modelih, kar je odraz takratnih trendov pisanja romantičnih idealistov. Junake idealizira kakor fotograf, ki zabriše preostre črte. Tudi ko opisuje njihove slabe strani, zna njihove napake prikazati v lepši luči.
Zaključek
Pisatelj je izrazit idealist, v katerem se prepletata duhovnik-učitelj, ki hoče učiti, kazati življenje tako, kakršno naj bo, in umetnik-izpovedovalec, ki skuša življenje pokazati kritično, kakršno to je. Zavedal se je, že ko se je začela vojna, da se bo svet spremenil, prav tako podoba življenja. Zamajalo se je tisto, kar je bilo stoletja postavljeno kot trdni temelj. V tej novi podobi sveta se je znašel človek, ki ga je sicer videl šibkega, a po srcu dobrega. Pojavila se je negotovost, kaj se bo z njim zgodilo na novi preizkušnji. Avtorjevo mnenje je, da »v velikih pretresih, kot je vojna, se v človeku sproste skrita in potajena nagnjenja, zraste pa tudi moč in pripravljenost na žrtve. Prav ljubezen, eno najsilnejših gibal našega življenja, daje smer premnogim dejanjem.40«
Prerokovana je sicer dober poskus vojne povesti, a je vojna tematika premalo izrazita, saj avtorju služi le kot ogrodje izbranega časovnega obdobja, ki ga je uporabil za prikaz svoje zgodbe. V resnici bi bilo Prerokovano bolj smiselno literarnozvrstno označiti kot kmečko povest z vojno tematiko namesto kot vojno povest.
Andrej Budal se je rodil v Štandrežu leta 1889, umrl je v Trstu leta 1972. Po poklicu je bil učitelj slovenščine (študiral je romanistiko), poučeval je v Gorici. Že prvo leto službovanja so ga vpoklicali k vojakom (1915), nato je delal v različnih vojaških uradih v Ljutomeru, Ljubljani, Trstu in Vidmu do aprila leta 1918. Pisal je pod različnimi psevdonimi: Slavko Slavec, Andrej Labud, Pastuškin, Ivo Dren in še drugimi. Skupaj z Bevkom in Feiglom se je odločil za pomembno delo prebujanja narodne zavesti pri primorskih rojakih in spodbujanja Slovencev k vztrajanju.
Kratka vsebina in analiza besedila
Povest prikazuje usodo primorske slovenske vasi, ki je ostala v prvi svetovni vojni med obema ognjema, italijanskim in avstrijskim41, in županovanje Žagarja v tej vasi tik ob fronti. Žagar je imel tri sinove (Jože, Ivan, Boštjan) in hčer (Tinica). Ko so v vas prišli vojaki, se je večina prebivalcev v strahu pred boji umaknila iz vasi. Tudi Žagarjeva družina je odšla, ostal je samo župan in še naprej opravljal svojo službo. K vojakom so vpoklicali Jožeta in Boštjana, Ivan pa se je javil sam, vendar je pobegnil na vzhodno stran in se tam boril za novo domovino, saj ni hotel služiti cesarju. Ker se sam ni mogel odtrgati od rodnih tal, je moral tudi Žagar prisilno zapustiti vas, sprejeli so ga v vojsko in poslali v gozd, kjer so sekali drevesa. Hči Tinica se je zaljubila v vojaškega častnika, z njim zanosila, vendar je otrok po porodu umrl, ob koncu vojne pa je umrla tudi ona. V vas se je med prvimi vrnil župan in začel obnavljati porušen dom in izropano vas. Skušal je biti pošten župan, zato so ga ljudje na novih volitvah ponovno izvolili. Sinovi so se vrnili domov, Boštjan in Jože sta ostala doma, Ivan pa je odšel v svojo novo domovino.
Zaključek
V povesti Župan Žagar (1927) skozi naslovno osebo upoveduje žalostno usodo primorskega življa med prvo svetovno vojno. Žilavost, trdnost, razumnost in vztrajnost so lastnosti, ki Žagarja ohranijo pri življenju, čeprav je bilo nadlog in stisk preveč za eno življenje. In tak je tudi rod, ki prebiva na primorskem Krasu. Pri vsem tem sta človeku v največjo oporo ljubezen do družine in domača gruda.42
Za Župana Žagarja je tako še bolj kot za Prerokovano značilno poudarjanje domače zemlje in življenja na njej, s tem da je ta poudarek na še višji stopnji. Taka literatura se imenuje tudi literatura krvi in zemlje43. Spet imamo v ospredju kmečko tematiko, ki se prepleta z vojno, a slednja spet nastopa v ozadju. O kolektivu seveda ni niti sledi, saj je glavna oseba le ena in nastopa samostojno (in ne znotraj kolektiva). Čutimo protivojno razpoloženje, ki pa ne pride tako do izraza, ker avtor izpostavlja bolj junakovo prizadevanje za ohranitev rodne zemlje oziroma povrnitev življenja v stanje, ki je vladalo pred vojno.
Rojen je bil v Ivanjem selu leta 1887, umrl je v Ljubljani leta. 1979. V Ljubljani se je izučil tiskarstva in kot stavec delal v Celovcu, med prvo svetovno vojno je kot vojak pripadnik 2. gorskega strelskega polka iz Ljubljane preživel skoraj vsa štiri leta vojne na raznih bojiščih, kjer je opisoval bojevanje svojega polka in njegovih nadomestnih bataljonov, kjer je sodeloval tudi sam. Po vojni je bil stavec in korektor v Ljubljani.
Matičič je napisal tri pomembna dela z vojno tematiko. Iz doživljajev v prvi svetovni vojni je nastala zelo brana reportažna knjiga Na krvavih poljanah (1922), domoljubna koroška povest Moč zemlje (1931) in vojna reportaža Skozi plamene prve svetovne vojne (1966). Analizirali bomo povest Moč zemlje, saj ostali dve knjigi ne sodita med umetniško prikazovanje prve svetovne vojne.
Kratka vsebina in analiza besedila
Začetek povesti je postavljen v čas pred prvo svetovno vojno, ko še samozavestno odmeva naša pesem okoli Otav. Sledi čudovit popis koroške košnje, tistega domačega ljudstva in življenja, ki se že stoletja ni spremenilo. Šele zadnja leta so Otave začutile bližino tujega sveta. Stekla je železnica in tujec Šporen si je opomogel. Njegova gostilna je središče onih, ki sovražijo slovenski rod. Toda hiše stojijo trdno, župnik Silan vodi zvesto svojo čredo, narod se drži svoje zemlje in mladina raste krepka in zdrava. Fantje so dorasli in morajo k vojakom. Tuja mesta slabo vplivajo nanje, vendar so zvesti domu in zemlji. Naenkrat pride vojna. Vihar je segel na Otave in odnesel fante v svet. Sovražniki imajo besedo. Otave je zakrilo nemško zmagoslavje. Vojna traja. Odločilne zmage ni od nikoder. Naenkrat pride konec. Nemci so zbežali, njihovi pristaši pa so se potuhnili. Otave spet čakajo. Od Celovca se je bližala nemška vojska in zasedla Otave. Strah je zavladal po vsej deželi. Plebiscit je odločil v korist Nemcev, Otave so klonile. Živele bodo še, pa ne več v soncu, ampak v mraku.
Pisatelj ni bil Korošec, a se je v povesti Moč zemlje vseeno poglobil v dogodke na Koroškem, vendar s pomanjkljivostjo, saj ni navedel vzrokov za izgubo tega dela našega ozemlja. Krivdo za izgubo tako pripisuje samo Nemcem in namiguje na pristranskost plebiscitne komisije. Tudi kolektivnost popisa se mu ni najbolje posrečila, saj je ostal pri opisovanju oseb preveč na površini. Bolj se je poglobil v psihologijo Nemcev in nemškutarjev, do katerih je marsikdaj krivičen in jih prikazuje v najslabši luči. Za razliko od teh pa Slovence in ostale Slovane slika v najsvetlejši luči.
Povest Moč zemlje je brez osrednje zgodbe, ni glavnega junaka, saj nastopa vsa vas in njeni ljudje, vsak s svojim življenjem in s svojo zgodbo. Avtor si je prizadeval napisati povest, ki bi bila kolektivna povest vasi in ne posameznikov, a se mu to ni najbolje posrečilo, saj so junaki predstavljeni preplitko in njihovi karakterji niso psihološko dovolj trdno utemeljeni, pa tudi zasledimo, da hoče na trenutke izpostavljati posameznega junaka v ospredje.
Zaključek
Po analizi povesti lahko ugotovimo, da se avtorju način prikazovanja vojne tematike realiziral tako, kot si ga je zastavil, saj je močno romantičnen, čustven, celo sentimentalen, razni dogodki so prikazani skoraj kot neverjetni. Pogrešamo torej smisel za realnost. Kljub pomanjkljivostim, ki jemljejo povesti umetniško vrednost, pa je Matičičeva knjiga spomin na dogodke, ki zadevajo naše rojake onkraj Karavank.
Kratka vsebina in analiza besedila
»Pred petimi dnevi so počili Prinćipovi streli.«45 S to predstavitvijo časa se začenja pripoved o štirih petošolcih literatih: Tinetu Prazniku, Milanu Travnarju, Ivanu Megliču in Poldetu Veninšku. Začetek vojne. Mobiliziranih je bilo veliko mož in fantov. Meščani so bili prepričani v hitro zmago. Oblast je zapirala nevarne rodoljube, napredne delavce in študente. Prišle so tudi že prve novice o zmagi s fronte ob Visli. »Naše čete so navdušene in željne boja. Morala v sovražnih vrstah je zlomljena.46« Počitnice so minile, v mesto so se vrnili dijaki. Mesto se je spremenilo, navdušenja nad vojno ni bilo več. V mesto so prihajali vlaki z ranjenci z bojišč, veliko je bilo mrtvih. Fantje so morali v vojašnice. Naraščala je tudi negotovost med njimi glede položaja Slovencev v tej vojni, nesmiselnost vojne je bila jasna. »To je borba nemštva z vsem ostalim svetom. Čemu ne poreko: tu nemštvo, tam slovanstvo, stopite vsak na svojo stran! Čemu hočejo, da se borimo na napačni strani, proti sebi?«47 Februarja leta 1915 je avstrijska vojska izgubljala bitke z Rusi v Karpatih. Vojna je zahtevala čedalje več nabornikov, med katere so bili zajeti vsi moški do starosti pedesetih let. V lem letu je v vojno vstopila tudi Italija. Na pomlad leta 1916 so na nabor poklicali tudi letnik štirih junakov povesti. »Iz šolskih klopi v borbo na nož. Od antičnih klasikov pod povelja korporalov. Namesto Župančičevih pesmi bodo nosili s seboj bajonet in granate.«48 In tako so bili potrjeni v vojake. »Odslej ste samo še vojaki, avstrijski vojaki, niti ljudje niste več.«49 Zavedali so se, da so bili ravnokar vrženi v nemilost avstro-ogrske armade, pod katero naj bi se borili proti nasprotnikom Avstrije, kar so bili tudi sami. Vojna je dosegla svoj vrh. Časopisi so poročali, da je »uspešna ruska ofenziva Brusilova spet zavojevala Bukovino in vzhodno Galicijo. Italijanski napad, s katerim so osvojili porušeno Gorico, je spet miroval. Antantne čete so v strašnem boju počasi prodirale ob Somni of jarka do jarka. Romunija se je pripravljala, da poseže v vojno.«50 Novembra leta 1916 je umrl cesar Franc Jožef, ki je to vojno začel, nadaljeval pa jo je mladi Karel. Leta 1917 je bil v Lebringu na šolanju enoletnih prostovoljcev Tine, kjer se je srečal s Poldetom, ki mu je povedal za smrt Milana. Naslednje leto je pomenilo prebujenje doline in kmetje so znova začeli delati na poljih. »Zakaj vstali so bili možje, naše zemlje sinovi, in so povedali z Dunaja vsemu svetu, da smo in hočemo biti. Sami sebi gospodarji, nikomur več sužnji. Tako hoče tudi pravica, to terja kri, prelita v odkupnino.«51 Kmetje so že pogumno govorili o novih časih, o Jugoslaviji. Narodnoprebudni govori so odmevali z odrov voditeljev in poslancev Hrvatov, Srbov. Poletje je kazalo na spremembe v poteku vojne. Dišalo je po miru in novembra istega leta so ga dočakali. Sledilo je gibanje za osvoboditev Koroške pod vodstvom generala Maistra, »da bo oteta zadnja naša vas.«52 Vendar je bila Koroška pretrd oreh zanje. Umrl je tudi Tine, tako da sta od štirih ostala živa le dva junaka: Polde in Ivan. V nekaj dneh je bila Koroška torej izgubljena, padlo je veliko slovenskih vojakov. Ostala pa je zavest med ljudmi, da smo bili odkupnina za novo prihodnost.
Zaključek
Zvesta četa je Roševo najpomembnejše in najvrednejše delo, v veliki meri je avtobiografskega značaja, saj v njej avtor opisuje spomine na svoja celjska dijaška leta, na svoje prvo literarno izživljanje, na prijatelje v literarnem klubu Kondor in na koroške borce, med katerimi se je bojeval tudi sam. Je povest o generaciji dijakov, ki se je spoprijela z zasužnjevalsko avstro-ogrsko nadoblastjo, povest o nesmislu vojne, izzveni pa v razočaranju mladega rodu ob izgubi dela slovenske Koroške.
Skozi vso povest se neprikrito izraža pisateljevo sovraštvo do nesmiselne vojne. V ospredju je njegovo prikazovanje narodne zavednosti in pripadnosti ter borba za Jugoslavijo na novih temeljih. S celotno sliko tedanjega narodnostnega položaja, ki ga upodablja pisatelj, je povest pomemben dokument tistega časa, zlasti ker za razliko od drugih (vojnih) povesti prikazuje dogajanje v mestu med vojno in ne na slovenskem podeželju. Novost je tudi, da so glavni junaki dijaki, se pravi najmlajša generacija slovenskih vojakov, ki jim avtor vsiljuje ekstremni patriotizem, ki se še bolj izrazito kaže prav zaradi njihove mladosti in neizkušenosti v življenju. Po koncu vojne se skupaj z njihovo zrelostjo spremeni tudi pogled na takratne družbene razmere ter njihova prepričanja.
Ivan Zorec se je rodil leta 1880 v Malem Grabnu pri Stični, umrl je v Ljubljani leta 1952. Z dvajsetimi leti moral v vojsko, nato je po njej postal prestar za šolanje v gimnaziji, tako da se je moral zaposliti. Službo je dobil kot uradnik v Trstu, vendar se ni zadovoljil le s tem delom. Postal je aktiven na raznih področjih, zelo uspešno tudi v gledališču. Leta 1913 je zbolel za jetiko, bil poslan v zdravilišče, od koder je pobegnil. Vrnil se je v Trst, kmalu po tem je izbruhnila vojna. Služboval je kot nadporočnik v Vrdelih, v Matuljah, v Gradcu, nekaj časa je bil v Galiciji, kjer je stražil vojne ujetnike. Za njegovo literarno ustvarjanje je bilo najpomembnejše službovanje v Hercegovini in v Splitu. Novembra 1918 je izstopil iz vojske in od takrat pa do smrti živel v Ljubljani.
Tema zelenega kadra ni bila pred Zorcem še predstavljena kot povest ali roman v samostojni knjigi. Zorec je prikazal zeleni kader v Bosni in Hercegovini med prvo svetovno vojno. Povesti, ki je bila objavljena leta 1923, je dal podnaslov: »povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja«.
Kratka vsebina in analiza besedila
V povesti Zeleni kader pisatelj opisuje vojake v letih 1917 in 1918, ki so prišli s fronte na dopust in so se pred vojnimi grozotami umaknili v gozdove. Takrat je bila Avstrija že brez moči in jim ni mogla do živega. Klatili so se posamično ter v organiziranih skupinah, kot jo prikazuje Zorec. Živeli so od dajatev ljudi, napadali transporte in čakali na konec vojne. Mislili so le na to, da bi čimprej mogli domov. Vodila sta jih le čut samoohranitve in želja po prostosti. Po koncu vojne so se razpršili po domovih.
V ospredju je kolektiv, ki je sestavljen in posameznikov ter njihovih zgodb. Iz te gmote se dvigajo posamezniki: major, Gjuro, pisatelj Zidarić, ki so močnejše osebnosti in predstavljajo zavedno inteligenco. Njihove individualne zgodbe so drugačne od tistih povprečnežev, ki niso zmogli odpora. Med seboj jih veže ljubezen do domovine in vera v novo državo Jugoslavijo. Vsi so idealisti, čeprav jih je življenje močno preizkušalo. V povesti je močno prisotna tudi ljubezenska zgodba med Gjurom, ki je otrok poturčenega age in domače deklice, in Nemko Ano. Oba sta iz vojne odnesla svojo osebno srečo.
Zanimiva osebnost je pisatelj Zidarić, ki tovariše sproti seznanja z dogodki po svetu in jih poskuša vzgajati. V ospredju njegovega navdušenja je Majniška deklaracija. Zorec je temu junaku položil v usta veliko svojih prepričanj, najbolj pa misel, da morata v novi državi imeti glavno besedo kmet in delavec.
Uvodno poglavje je skoraj edino aktivno dogajanje v povesti, drugod se pisatelj izgublja v dialogih in govorih, ki nam sicer prikažejo vzdušje in dogajanje v svetu, pa vendarle takoj izgubijo vrednost, čim preneha dramatična napetost.
Zaključek
Naslov povesti napoveduje, da bo beseda tekla o kolektivu, vendar se pisatelj večinoma mudi pri posamezniku in le-ti poročajo o njem. Tudi konec je bolj razočaranje posameznikov kot pa kolektiva. Nekajkrat pa ga le začutimo kot samostojno, skoraj skrivnostno silo, ki se ji posameznik ne more več ustavljati.
Pisatelj je v Zelenem kadru pokazal svoje ogorčenje nad Avstrijo in vojnimi grozotami, žalost zaradi nezavednosti ljudstva in razočaranje v novi državi, ker je ljudstvo nezrelo, zaradi pomanjkanja idealov pa imajo glavno besedo špekulanti in sebičneži. V povesti močno čutimo pesimizem, ki pa na koncu le preide v neko novo upanje. Zorcu se je tako dobro posrečilo zajeti vzdušje, ki je vladalo med vojno in takoj po njej, vendar mu ni dal tehtne umetniške oblike, saj je bil glede tematike osebno preveč čustveno prizadet, da bi to lahko realiziral. Povest je namreč napisal na Golniku, kjer se je zdravil dalj časa, to pa je vidno tudi v njegovem čustveno prizadetem stilu pisanja.
Vladimir Levstik se je rodil leta 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, umrl je leta 1957. Gimnazijo je moral zapustiti zaradi revščine. Posvetil se je pisateljevanju in prevajanju. Bil je sodelavec pri nacionalističnem gibanju in so ga med prvo svetovno vojno internirali v Mitterngrabernu. Njegovo najboljše delo je povest Gadje gnezdo (1918), v katerem je poudaril narodnostno misel med prvo svetovno vojno. Povest se odlikuje s krepkim risanjem značajev, zlasti narodnozavedne in odločne matere Kastelke, ki se bori za zemljo, hišo in sinove.
Kratka vsebina in analiza besedila
Glavna junakinja je vdova Kastelka, ki živi na Sevškem hribu. Ima veliko zemlje, živine in denarja v hranilnici. Vse to je sama prislužila s trdim delom, saj je bil njen pokojni mož pijanec in ji je zapustil le dolgove. Kastelka ima tri sinove oziroma gade, kot jih sama imenuje, in sicer Jožeta, Toneta in Janeza, katerim pa ne izkazuje svoje ljubezni, ker je prepričana, da bi jih s tem pogubila. Sinovi pridno študirajo. Mirno življenje pa prekine zla slutnja, da se bliža vojna. In ta res pride. Najstarejša gada morata v vojsko. Kastelka je besna, razdražena kot levinja, ki ne da svojih mladičev. Gre celo k cesarju prosit, da jima ne bi bilo treba v vojno. A ničesar ne opravi, le smejijo se ji, ker ne zna nemškega jezika. Ob poslavljanju s svojima gadoma ju stisne in poljubi. Njenega najmlajšega gada pa pridejo iskat vojaki, ga vklenejo in odpeljejo v zapor. Vojna pa je čedalje hujša. V mesto pripeljejo prve ranjence. Vsi so pričakovali, da bo vojna kratka, a resničnost je drugačna. Prvega gada ji ubijejo v Galiciji, drugega so ranili v Srbiji, a ni mrtev, tretjega so izpustili iz zapora, a ker je še vedno politično sumljiv, so ga zaprli v taborišče blizu Dunaja in tam je že tri leta. Medtem Kastelki ubijejo drugega gada, ki ji bil na soški fronti. Iz taborišča je izpuščen najmlajši gad, ki se vrne zelo bolan. A po dolgi bolezni le ozdravi, k temu pa pripomore njegova ljubezen ter mati Kastelka, ki se zave, da mora enako ljubiti vse ljudi, tako sovražnike, kot tudi prijatelje. Tega se zave po dogodku, ko se ji prikaže Jezus. Na koncu svojega življenja Kastelka dočaka še Majniško deklaracijo.
Povest Gadje Gnezdo sodi med literatudo krvi in zemlje. V njej sicer srečamo vojno tematiko, a je le-ta znova obrobnega značaja, spet služi kot ozadje. Avtor do skrajnosti poudarja dve bistveni idejni komponenti: zemljo in Kastelko. Zemlja predstavlja neko božanstvo prasveta, Kastelka pa je žena prsti, s katero sta kot eno, je Vsemati. Kastelka pa ni le to, ampak je simbol za slovenski narod, nekakšna mati Slovenija. Njen grunt pa je simbol slovenskega ozemlja.
Zaključek
Levstikova nacionalna ideja je aktivno usmerjena proti tujcem, prav tako je proti mestu, a le dokler je tuje. Na primer Kastelkini sinovi so študirali na slovanskih univerzah, po izobrazbi torej niso kmetje, le najmlajši se je moral spet pokmetiti, ker so to zahtevali zakoni nacionalnega preživetja. Izpostavljena je torej domača zemlja, njeni ljudje s trdnim karakterjem, ki namigujejo celo na avtohtonost Slovencev na svoji zemlji.
Čutiti je protivojno razpoloženje, o kakšnem kolektivu pa ne moremo govoriti, saj je glavna oseba samo ena in ta toliko bolj izrazito izpostavljena. Možno bi bilo je slutiti, da je avtor v Kastelki zajel celoten slovenski narod in mu tako preko nje dal lastnen prepoznaven karakter. V takem primeru bi lahko sicer govorili o kolektivu, a to so le ugibanja, za katere nimamo dovolj argumentov.
| Delo/ Pojem | Doberdob | Prerokovana | Župan Žagar | Moč zemlje | Zvesta četa | Zeleni kader | Gadje gnezdo |
| Pisatelj je udeleženec vojne | + | + kot duhovnik | + | + | + | + | + |
| Časovna določitev | 1915-18 | 1914-15 | 1915-18 | 1915-18 | 1915-19 | 1915-18 | 1915-18 |
| Odnos do vojne negativen | + | + | + | + | + | + | + |
| Vojska dobro predstavljena | + | O | - | O | O | O | - |
| Izrazit kolektiv | + | - | - | - | O | O | - |
| Privlačnost oz. vabljivost zgodbe | O | - | - | - | O | + | - |
| Glavni junaki prikazani pozitivno | + | + | + | + | + | + | O |
| Poudarek na domovini oz. domači zemlji | O | + | + | + | + | + | + |
| V ospredju vojna tematika | + | O | O | O | O | + | O |
| V ospredju kmečka tematika | - | + | + | + | + | - | + |
| Konec zgodbe pozitiven/ optimističen/ negativen | O | - | + | O | O | + | + |
Vsi obravnavani pisatelji so bili na svoj način udeleženi vojnih dogodkov, nekateri kot vojaki, Finžgar pa kot duhovnik. Njihova dela so bila napisana med vojno (Finžgar), malo po njej ali pa mnogo kasneje (Prežihov Voranc, Matičič). To pomeni, da so kot udeleženci vojne prikazovali čas, ki se je odvijal neposredno pred njimi, kar daje delom večjo verjetnost dogodkov. Razlike se kažejo v uporabi vojne tematike. Samo Prežihov Voranc in delno Zorec postavljata vojno tematiko v ospredje, vsi ostali pa jo porivajo v ozadje, bolj pomembna jim je bodisi ljubezenska tematika (do domovine ali osebe) bodisi nacionalna tematika s poudarkom na domu, rodni zemlji in ljudeh. To se kaže tudi v prikazovanju glavnih junakov, ki so včasih preveč idealizirani (Finžgar), izpostavljeni iz kolektiva (Budal) ali pa se res stopijo v kolektiv, kar po meni, da sicer izvemo za njihove usode, a le znotraj množice in celotna množica potem postane glavni junak (Prežihov Voranc, deloma tudi Zorec).
Po definiciji vojnega slovstva in vojnega romana je poleg kolektiva pomembno tudi protivojno razpoloženje, ki se kaže v vseh analiziranih delih. Prav tako je tudi negativno prikazana vojna in (avstro-ogrska) vojska, razmere v vojni so prikazane realistično brez posebnega olepševanja, tudi tovarištvo se ne izpostavlja kot nekaj vsemogočnega, zato razen Doberdoba, kjer je kolektiv najbolje dodelan, ta dela ne učinkujejo kot nekaj vabljivega za bralca, kot trdi Lukács v teoriji zgodovinskega romana.
Literarna veda se pri definiranju vojnega slovstva še vedno lovi, saj pojem »vojni/o/a« ne zajema litarature z vojno tematiko katere koli vojne, kot bi to pričakovali, ampak uporablja pojem »vojno slovstvo« za dela, ki so povezana s prvo svetovno vojno, medtem ko se v moderni literarni teoriji pojavlja poskus za nov termin, in sicer »vojna proza«, ki naj bi zajemal dela s tematiko druge svetovne vojne.
Literarni pogled na prvo svetovno vojno tako ni postavljen na trdne temelje in tudi ne more biti, dokler stroka sama pri sebi ne utrdi svojih osnovnih poimenovanj.
Namen diplomske naloge je bil, da s pomočjo analize leposlovnih besedil s tematiko prve svetovne vojne ugotovimo, katera od teh besedil bi sodila v žanr vojnega romana in povesti.
Ugotovitve so pokazale, da imamo Slovenci le vojni roman Doberdob, ki ga je napisal Prežihov Voranc, medtem ko »pravih« vojnih povesti ne najdemo, saj so vse vojno tematiko izrabile le kot obrobno oziroma stransko temo, v ospredje pa postavile kmečko tematiko53. Tako se nam je potrdila teza, da bi te povesti bolj sodile v žanr kmečke povesti.
Predlog za poenostavitev oznake literarnih del z vojno tematiko, se pravi, da ne bi imeli za različne vojne več izrazov, bi bil, da »pospravimo« taka dela v žanr zgodovinskega romana in povesti, in sicer kot njegov podtip. S tem se navežemo na Lukácsovo teorijo romana, ki to izrecno poudarja.
Opombe
1 Matičič, 1922:7.
2 O vprašanju, zakaj samo prva svetovna vojna in ne katera koli druga oziroma o upravičenosti te trditve, bomo govorili v nadaljevanju diplomske naloge.
3 Navedeno delo, 12.
4 Najbolj se nam ponujata dva žanra, in sicer zgodovinski roman (povest) in kmečka povest.
5 Kos, 1994:154-155.
6 Po Hladniku naj bi obsegal nad 45.000 besed, spodnja meja obsega pa po Kosu ni določena.
7 Povzeto po ugotovitvah Mirana Hladnika:1991: 60.
8 Obseg povesti naj bi bil po Hladniku od 10.000 do 45.000 besed. 1991:50.
9 Pirnat, 195: 218.
10 Navedeno delo, 8.
11 Stran 9.
12 Hladnik, 1993:49.
13 Lukács, 1955:263.
14 Druškovič, 1970.
15 V nadaljevanju bomo poskušali dokazati, da bi bilo smiselno upoštevati Lukáscovo teorijo, saj bi se s tem izognili zmedi, ki nastaja pri pojmovanju točno določene vojne, ki je predstavljena v posameznem literarnem delu. S tem bi pod vojno tematiko »zmetali« vse vojne v zgodovini človeštva in ne le prvo ali drugo svetovno.
16 Lukács, 1955:263.
17 Kronika 20. stoletja, 1998-99:8.
18 Slovenska kronika XX. stoletja, 1995:154.
19 Vojna enciklopedija (8), 1972:701.
20 Slovenska kronika XX. Stoletja, 1995:179.
21 Navedeno delo, 180.
22 Navedeno delo, 183.
23 Encyclopaedia Britannica, Chicago, 1992.
24 Prim. Enciklopedija Slovenije (14.zv.), 333.
25 Igor Kotnik, Primerjalna analiza naborniškega in poklicnega popolnjevanja oboroženih sil z vojaki v Evropi in Severni Ameriki (magistrska naloga), Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 1994:15.
26 Vojni leksikon, 1981:118.
27 SSKJ, Ljubljana, 1997:411.
28 Vojni leksikon, 1981:172.
29 Vojna enciklopedija (5), 1972:578.
30 Prim. Švajncer, 1992:119.
31 Na primer v Hercegovini. Gl. poglavje 3.6.
32 Med iskanjem predstavnikov žanra literarnih del s tematiko prve svetovne vojne sem (poleg našega edinega romana) prebrala veliko povesti, v analizo, ki bo predstavljena znotraj tega poglavja, pa sem uvrstila le tiste, ki se najbolje približujejo »pravi« definiciji našega žanra. Izpadle so na primer povesti Ivana Albrehta Dom na slemenu, Zarečani, Ranjena gruda, ki sodijo v žanr kmečke povesti, saj je vojna tematika zanemarljivo majhna oziroma obrobnega značaja. Nekatere povesti, ki bi jih morda še lahko obravnavali, pa bodo naštete na koncu diplomske naloge.
33 Pisatelj je bil kot vojak na soški fronti udeleženec v 4. soški ofenzivi, kjer je sodeloval v napadu na hrib Sv. Mihaela.
34 Gl. ZD 5, 251-57.
35 Pirnat, 1951:205.
36 Prav tam.
37 Zbrano delo, str. 9.
38 Navedeno delo, str. 21.
39 Pirnat, 149.
40 Pirnat, 213.
41 Budal, 1967:9.
42 Kocijan, 1990/91:102.
43 Tudi Gadje gnezdo, gl. pogl. 3..7.
44 Slovenski biografski leksikon, 1960-71 (III):141.
45 Navedeno delo, 3.
46 Navedeno delo, 20.
47 Navedeno delo, 26.
48 Navedeno delo, 46.
49 Navedeno delo, 53.
50 Navedeno delo, 62.
51 Navedeno delo, 89.
52 Navedeno delo, 114.
53 V morebitni nadaljni raziskavi bi bilo dobro pod drobnogled vzeti tudi Juša Kozaka Razore in Davorina Ravljena Črno vojno.