Fran Levec: Slovensko slovstvo

III. Doba (1848–sedaj.)

Lovro Toman, roj. 1827 v Kamni gorici, umrl 14/avg 1870 v Rodaunu (pri Dunaji) Njegovo pesniško ime je bilo "Zoridem". Izdal je uže l. 1848 "domorodne glase" pesni polne naudušenja za domovino, rabil je uže nekatere srbske oblike n.pr. oga, omu. Razlag je v dveh almanahih "Zora" i "Zvezdice" izdani l. 1851 s pomočjo Tomanovo pisal slov. ilirsko mešanico. (Izdal je tudi "Pesmarico" (2 krat) i "Pravnik", ki ga še zdaj spisuje. Toman i Razlag sta pisala svoj jezik zdaj gajico, zdaj cirilico, slov. pesni v cirilici, srbske sta natisnila v gajici. Hotela sta napraviti poseben jezik, kakor tudi Josipina Turnograška, ljubica i pozneje žena Tomanova. Zato so bili zvlasti Stajarci i Korošči navdušeni, svoje glasilo so dobili v Janežičevi "Slov. Bčeli" (v Celovcu 1850). Pisali so, da si ne popolnoma, na obá načina; Janežič je tudi sprejemal sestavke oboje vrste. Pozneje je še kak posamezen zagovornik te ideje nastopil, kakor tudi Majar po "Novicah" i l. 1862 zopet, a le za kratek čas. Najhuji je bil zato mešanico Levstikov spis v "Novicah" l. 1858, ki je bičal to idejo, pa tudi napake iz nemškega vzete. Imel je neizmeren velik upljiv na prerodbo slov. jezika, postavil je pravilo. Dejansko je pokazal Levstik v 2 spisih v "Martinu Krpanu" in v "Pot iz Čateža v Litijo" (v Glasniku) kako naj se slov. jezik lika i sicer 1. na narodni podlagi, 2. na podlagi staroslovenščine i 3. na podlagi druzih slov. jezikov. Začela se je huda borba, zlasti se je vstavljal Pet. Hicinger i zagovarjal svoje nemškovanje, a zastonj. Iz Gorice pride še en glas i sicer od J. Pajka v "Naprej-u", ki pravi, da nij za Slov. več rešitve, nego če se poprimó srbskega jezika. Levstik je natisnil ta sestavek, a potem povedal tudi nasprotne razloge, i ga fulminantno pobil rekoč, da to se pravi slov. kmeta Lahom i Nemcem v žrelo metati i popolnoma pot do omike zapreti. Od takrat se nij nihče več oglasil za to idejo. Novice so se v tem boji prav pametno vedle i moramo jim hvaležni biti, da se nijso za mešanico odločile; nemškovale so sicer še vedno, kakor dan danes. Sprejemale so Majarjeve spise, a obnašale se tako, kakor takrat, ko so gajico vpeljale. – Časopisi imajo na znanost bolj škodljiv, kakor dobrotljiv upljiv. One so drobiž, knjige pa bankovci. Dokler nij bilo časopisev, so pisatelji zanimive knjige kulturohistorične vrednosti izdajali; potem so pa po časopisih svojo znanost prodajali. Gledali nijso nič več na temeljitost; tako se godi n.pr. Jurčiču. On je bil dober pisatelj, dokler nij prišel do časopisja. Hitrost i površnost se kaže v vseh njegovih spisih, kajti pri političnih časopisih je treba gledati na hitrost. Z umetniškega stališča se moramo odločiti zoper časopisje, ne pa iz političnega.

Jako težavno je razlagati slov. slovstvo od l. 1848 naprej, ker so pisatelji po različnih časopisih svoje spise raztrosili; i je težko dobiti vse te v roke, kar je treba, če hočemo veljavno soditi. To je krivo, da so nekateri možje, ki nijmajo nobene kulturne veljave, vendar veliko slavo pridobili i do časti prvaka dospeli. Spisali so sem ter tija kaj, poslali v časopis, kder ga je veliko čitateljev bralo, marsikateremu je dopal, akoravno ga še prebral nij, začel ga je hvaliti i tako se je raznesla pisateljeva slava. K boljim slov. pesnikom štejemo tudi Franca Malavašiča, ki je bil do l. 1848 najmarljiveji sodelalec Novic i l. 1849 vrednik "Pravega Slovenca". Spisal je kratko slov. slovnico in izvirno povestico "Erazem iz Jame." Vrhu tega je izdal i poslovenil še več drugih povestij: Genofefa, Timotej i Filemon, Zlata vas, Grof oče Radecky, Stric Tomova koča, i še več druzih spisov, večje ali manje cene. Bil je Bleiweissov pomočnik pri vredovanji Novic, deloma, ker nij bil še v slov. izurjen, deloma, ker je imel preveč druzih opravil. Imela sta pa oba dosti opraviti, ker takrat še nij bilo toliko slov. pisateljev; tudi so bili Slovenci razdeljeni v stranke i težko jim je bilo vstreči (Gaj, Metelko, Bohorič). Vendar je bila Metelkova stranka uničena, od druzih je sprejemal vse dopise i spise. Omenjenja je vreden tudi Cigale, vrednik časopisa "Slovenija", ki je prinašalo politične i nepolitične sestavke. Bil je tudi konečni vrednik, velikega nemško-slovenskega Wolfovega slovarja.

J. Navratil, tajnik vrhovnega prizivnega sodstva na Dunaji, je spisal kratko slov. slovnico, s posebnim ozirom na slov. uradnike i izdajal od l. 1845–51 za mladino namenjen časopis "Vedež".

Fr. Miklosič gl. stran 30.

Eden najposlednjih slov. pesnikov je Miroslav Vilhar, roj. 1818 na Kalcu, učil se je na Dunaji. Od l. 1860 stanoval je v Ljubljani i bil deželni poslanec. Umrl je 6. avg. 1871 na svoji grajščini na Kalci. Razun "slov. Koledarčeka" 1851 spisal je veliko krasnih pesnij v narodnem duhu i je po raznih časopisih, kakor tudi v posebni od njega izdani zbirki na svitlo dal 1860. Da si se ne mogò šteti med klasične, odlikujó se vendar mnoge sè svojo krasno obliko. Zato jih peva narod jako rad. Kajti pesni, kojim je sam napeve naredil, (razun "Naprej-a", so prodrle najdalje. /: "Po jezeru", "Kaj maram, da nimam" "Mila, mila lunica", "Ne vdajmo se", "Zagorski zvonovi", "Bom šel na planince" itd :/ Izdal je tudi več izvirnih i nekoliko predelanih glediščnih iger, n.pr. "Zupan", "Slep ni lep" itd. i opereto "Jamska Ivanka". Važneje pa, kot slovstveno delovanje Vilharjevo, je izdavanje slov. časopisa "Napreja", čegar I. broj je prišel 2/1 1863 na svitlo. A uže 29. sept. istega leta je moral naznaniti, "da je današnji list zadnji". Da je Vilhar svoj "Naprej" tako hitro končal, ga je prisilil sledeči važni uzrok. V "Napreji" so bili izšli trije članki pod napisom: "Misli o sedanjih mednarodnih mejah." V teh člankih se je tirjalo, kar si je "Slov. Narod" za prvo točko programa zapisal, o čemer zdaj slov. deputacije pred ministri govoré – zedinjenje Slovencev. I l. 1864 je bil Vilhar zato, ker je v svojem listu priobčil tri jako mirne, skoro vednostno – mirno pisane članke, na 6 tednov na Žabjeku zaprt. (zato je imenoval ondi zložene pesni "žabice") Njegov sodelalec Levstik nij bil obsojen. Vilhar je zapustil precè literarnega blaga v rokopisu. Da je bil Vilhar za narod navdušen, dokazal je sam s tem, da je on popolnoma nemško odgojen, od zacetka nemške pesni skladajoč, spoznal zapuščenost našega naroda, zapuščenost naše književnosti i posvetil duševno moč, kolikor jo je imel narodu, iz katerega je bil ("Narod" IV. 871 st. 92.) Njegove pesni spadajo k tako imenovanim politiškim. "Njegova domišljija je predrzna, njegove podobe nam kažó prav dušnega, gorečega mladenča, kateri se po orlovo leté, nad oblake vzdiguje. Njegovo najvišje navdušenje nam stavi orijentalsko poezijo pred oči. I če se na eni strani čudimo njegovemu pesniškemu navdušenju, vname nas na drugi strani ljubeznjivost njegove besede, najprijetnejša čutila. Vsaka struna jegove lire diha gorečo ljubezen do domovine." (Novice 1851 str. 43.).

Fr. Cegnar v poslednjih časih vrednik "Slovenije" in izdajatelj "Ljubljanskega časnika" i "Jajsovih povesti" je poslovenil Mosenthalovo "Dèboro. Izvrstni so njegovi prevodi Schillerjevih dram: "Marija Stuart" 62 Viljem Tell i Valenštajn" 1866.

Matija Valjavec je prevel Halmovega "Sina divjine" i Goethejevo "Ifigenijo". Slovi kot nabiratelj narodne poezije. Njegove pesni se odlikujó razun z lepimi mislimi i krasno obliko tudi še s krepkimi moškimi rimami.

Anton Janežič roj. 19/12 1828 pri sv. Jakopu v Rožu (kder Ahacel i Andrijaš). Od l. 1848–68 je učil slov. v Celovci. Izdajal je časopis "Slov. Bčela" od l. 1850–7/7 1853. "Glasnik slov. slovstva" 1854. (1 zvez) "Slov. Glasnik" 1858–68. L. 1854 je izdal "Slov. slovnico s pregledom slov. literature". L. 1860 Almanah "Zornica". L 1861 je prišel na svitlo njegov "Cvet slov. poezije", i pozneje "Cvetje iz domačih i tujih logov" v mnogih zvezkih. Prineslo je ne le izvirna dela, nego tudi prevode iz grškega, latinskega i nemškega jezika, ter iz slov. narečij. /: Babica, Kriton i Apologija (Platonova) Ajant (Sofoklej) Memorabilia (Ksenofontova) Georgikon (Virgilij) :/ Janežičeva slovnica je doživela 7 natisov. Iz "Cveta" je s časoma prirastel "Cvetnik" (v 3 delih '65, '67, '68. L. 1866 izda drugi natis uže l. 1850 izdanega "Deutsch-slov. Taschenwörterbuch". "Slov.-nemški del" od l. 1851 nij učakal nove izdave. Izdal je tudi "Cvetnik slov. slovstva", s kratko poetiko v uvodu. (1868) Bil je tajnik družbe sv. Mohora, ki se je l. 1861 ustanovila, i jako marljiv na polji slov. literature. Umrl 18/9 1869 po dolgi bolezni v St. Jakobu, kder je pri svoji ženi i dvema otrokama i pri lastnih stariših v nalašč sezidani hiši stanoval. Izdajal je tudi po smrti "Umeka, časopis Besednik, katerega zdaj nadaljuje njegova soproga. Bil je tudi odbornik "slov. Matice". (Natančneje o Janežiču gl. "Janežičeve večernice" 1870).

Fr. Levstik, je po mislih novih boljših pisateljev razun Preširna naj ženijalniši pisatelj novoslovenske dobe. Noben slov. pisatelj nijma tako iskrenih zagovornikov i tudi nihče tako zagrizenih sovražnikov, kakor Levstik i sicer zarad tega, ker je preresnicoljuben i ničesar ne zamolči.

Rojen je bil v mali vasici Retije 1833 pri Velikih Laščah, slov "Weimarji", v tisti fari, kder je bil rojen prvi slov. pisatelj Pr. Trubar i pa Joz. Stritar. Krog te vasi živi jako nepopačen narod, kmetje so prebrisani i dovtipni, da slové po Dolenjskem. V jezikoslovnem obziru pa je ta fara nekak otok na Dolenjskem.

Levstik je dovršil svoje prve šole v domačem kraji, potem je prišel na gimnazijo v Ljubljano, kder je dovršil svoje učenje, kakor drugi slov. dijaki l. 1853. Bil je nekaj časa v malem semenišči i ta leta so imele zanj velik upljiv. Vidil je napake, ki so se godile pri odgojevanji v tem zavodu i nij jih mogel zamolčati. Spisal je več epigramov na to i na semeniško vodstvo, i jih razdelil med dijake po razredih. Takrat je bil katehet Jože Globočnik, ki je brez preskušnje iz bogoslovja na gimnazijo prišel. Zaradi svoje eneržije je bil on faktični vodja i pravi vodja se ga je bal, kakor vsak suplent. Bil je vsako leto v 7 ali 8 šoli ordinarius i je učil razun kršanskega nauka tudi še grško ali latinsko, dasi nij nikoli nobene skušnje naredil. Bali so se ga dijaki, kakor učitelji neizmerno; upeljal je asketičen duh, gonil jih k spovedi, zalezoval na vseh potih. Preoblekel se je večkrat v kmetskega fanta, ali rokodelca i je šel iskat dijakov po pivnicah. – (Na plankah!!!) Mož je vse vedil, imel je vso odgojo i vodstvo na gimnaziji v rokah. Odgojeval je mladeniče za jezuite, i odsvetoval drugam iti, kakor v semenišče. Tako je pokončal na stotine slov. dijakov. To pa je bilo mogoče le v tistem časi, ko je bil konkordat sklenjen i Leo Thun minister uka. Dobil je nekaj Levstikovih epigramov v roke i nij jenjal, da ga je spravil iz Alojževišča. Slučajno je bilo takrat nekaj talentiranih dijakov na gimnaziji i v semenišči: Luka Jaran, Svetec? Stritar, Jenko, Mandelc, Zarnik, Tušek, Erjavec i.t.d. Ti so imeli društvo, v katerem so slovenščino gojili. Značajno je za Levstika, da se je rad s kmeti pečal. Ko je bil kak semenj v Ljubljani, šel je med Dolenjce ali Gorenjce, izbral si je kakega izmed njih, ga peljal v pivnico, ter si dal praviti narodne pesni i povesti. Ker so Levstika v Ljubljani iz semenišča spravili i nij imel nič premoženja, oglasil se je pri "nemškem redi" (Deutscher Ritterorden") i bil je tudi sprejet. Poslali so ga tedáj v Olomuc v semenišče, da bi se za duhovnika pripravljal. Ta čas je bil za Levstika jako znamenit 1. ker se je soznanil s českim slovstvom. Tam je namreč centralno semenišče za vse česke dežele, ondi je prestavil Levstik "Kraljedvorski rokopis". 2. Izdal je svoje pesni pri Blazniku v Ljubljani. Te pesni so ga zadele ko strela. Globočnik, Zamejec, Vončina so ga denuncirali pri olomuškem škofi, da so materijalne, da zasmehujejo vero i.t.d. To je, se ve, da v tistem času vzbudilo veliko senzacijo i škof je naznanil ravnatelju. Ta je poklical Levstika pred se i Levstik mu je dokazal, da nij res, kar se mu očita, da so to le njegovi sovražniki, ki ga hoté uničiti. Globočnik je prestavil "Studentovsko" i "Na vseh svetnikov dan" i poklicali so Levstika pred duhovsko sodnijo, kder so mu rekli, ali naj prekliče svoje pesni, katere bodo pokupili in uničili, ali pa naj zapusti semenišče. Dali so mu 100 fl za pot i poslovil se je od svojih sošolcev, pesnij pa nij preklical. Priljubil se je bil svojim sošolcem v 3–4 mesecih tako, da so se jokali i ga pri odhodu uro hodá daleč spremili. Hotel je ostati v Brnu i potovati po Českem, a policija mu nij dovolila i Levstik gre tedaj na Dunaj. Ostal je pri fantih, ker za vpis na univerzi bilo je prepozno, bil je dobre volje, poslušal Miklosiča, seznanil se z Vukom Stefanovičem i živel kot ptič pod nebom. Hotel je posloveniti ves Dunaj: Landstraß = Kostanjevico (kar se je med dijaki še ohranilo) Fünfhaus = Finfovž, Vogelgraf = Ptičaprim. Denarja mu je zmanjkalo i šel je domov v Ljubljano. A Globočnik je zvedil to sè svojimi prijatelji i naznanil policiji, ki je izdala list: Herr Levstik soll sogleich Laibach verlassen. Levstik je šel h Chorinskiju, deželnemu predsedniku, i mu razložil, da nij nevaren človek, da ga le njegovi sovražniki ne mogò viditi i Ch. je zapisal na policijski list z olovko: "Herr Levstik kann in Laibach bleiben, so lange er will." Dobil je odgojiteljevo mesto pri grofu Pačetu. /: Pozneje je bil prof Levec 1865–67 pri njem odgojitelj :/ Šel je na grajščino Turn na Dolenjsko pri Catežu. Tukaj se je pečal posebno sè slov. filologijo i čebelarijo. Spomin nanj je ostal še dolgo pri Pacetu, zvlasti pri fantih. Tam je živel od l. 1855–58. Učenci so odrastli i Levstik je šel domov i živel tukaj prav veselo. Sè Stritarjem sta hotela vse Lašče preobrniti. V istem časi je Vilhar iskal odgojitelja i po nasvetu Erjavca, izbral si je Levstika. Levstik se odpelje hitro z njim v Senožeče. L. 1861 gre Levstik za tajnika slov. citalnice v Trst, a ko je želel Vilhar l. 1863 časopis "Naprej" izdajati, šel je Levstik kot glavni sodelalec lista v Ljubljano. "Naprej" je končal, ker Vilhar nij imel korajže. Zaprli so ga na 6 tednov i tudi Levstika vstrašili. Potem je bil Levstik tajnik pri "slov. Matici", toda 1865 so rekli, da je 300 fl preveč za tajnika i, da naj kedo drugi zastonj prevzame. Zato odstopi Levstik. – Zdaj so nastopili za Levstika najžalostneji dnevi. Službe nij imel, sovražnikov veliko i sicer med merodajalnimi krogi, kakor Bleiweisa i.t.d. Prišla mu je tedáj prav ponudba, naj spiše "slov. slovnico". Levstik jo spiše v 4 tednih, ter dobi 100 fl. Ta slovnica nij urejena i doveršena, ker je le iz priloznosti spisana. Pozneje je dopisoval pridno "Slov. Nar." Pisal je "tujčevo peto" in "kedo gospodari na Kranjskem", zaradi tega se je mogel Tomšič pred sodnijo zagovarjati. Pisal je tudi o "janjčevevški dogodbi" i za ta natančen spis, mu moramo biti hvaležni, ker je ta dogodba važna. Sicer so se ga posluževali večkrat tudi njegovi nasprotniki, ki so imeli obilo denarja. Tako "slov. pisatelj" (!!??) dr. Costa, ki nij znal nikoli slov. pisati i še zdaj ne zna. Vse knjige, ki so pod njegovim imenom izšle, spisane v slov. jeziku so Levstikove. (Postonjska jama). Pri "sokolskih večerih" je pisal "Brenceljnu pisani list" v katerem je šibal napake prvaške vlade. "Eno voščilo" Lesarju se je glasilo, ko je bil oni izdal "Angelja Varuha" za moški i "Angelja Varuha" za ženski spol, naj bi v prihodnje leto, še za srednji spol varuha izdal. Žalost obide človeka, če pomisli, da se je tako ženijalnemu možu tako slabo godilo. Izročili so mu pozneje uredovanje Wolfovega slovarja. Možje so mislili, da se bo Levstik vsedel in v kratkem času, kakor Cigale slovar spisal. Levstik pa je hotel spisati slovar, v katerem bi bil res položen zaklad slov. jezika, iz katerega bi se vidilo, kako je slov. jezik napredoval od začetka, pa do danes, kakor Grimmov nemški, ali pa srbski, ali pa Miklosičev staroslovenski. Zato je začel naj popred vse slov. pisatelje od Trubarja naprej prebirati i študirati. Potem se je začel učiti one jezike, ki so imeli na razvoj slov. poseben upljiv, t.j. italijanskega i bavarskega narečja. /: Schmeler, "Lexikon d. baierischen Dialektes :/ Levstik je spoznal, da je veliko besedij, od katerih se je mislilo, da so slovenske italijanskih ali nemških. On je bil pri slovarji samo redakteur, i imel je nad sebó komisijo obstoječo iz: Pogačarja, Bleiweissa, Marna, Zamejeca i Jarana. Edini stolni prošt dr. Pogačar je bil med temi Levstikov zagovornik, vsi drugi so mu naprotovali; mislimo si toraj lehko, kako mu je bilo pri srcu. Pogačar je temeljito izobražen i izvrsten mož, ki je bil vedno na strani Mladoslovencev. Zato ga ne more vladajoča stranka na Slovenskem "dr. Bleiweis et Co" viditi. A Pogačar sam nij mogel Levstiku pomagati i prišlo je tako daleč, da so mu odvzeli vredovanje, čeravno je po 10 ur na dan delal, za majhno plačo. Pri tem je spisoval tudi svoj rokopis, ki ga je seboj vzel i ga ne da za 20000 fl. Novo živenje se je začelo za Levstika, ko je začel spisovati "Zvon". Stritar je velikokrat tožil, da bodo Levstika vse zapreke in intrigue uničile. Bal se je zanj, da se bo popolnoma izgubil za slovstveno delovanje. Stritar ga je povabil na Dunaj, i mu je ponudil ves dobiček pri "Zvonu" i še druge dohodke. Levstik se je res preselil na Dunaj i je popravljal jezik v "Zvonu" i začel izdajati lasten list "Pavliho" Toda "Pavliha" je preveč pikal i si tako veliko sovražnikov napravil. Pravili so i trosili med svet, da je od vlade podkupljen, opiraje se na sledeče: Levstik je učil pl. Eibisfelda, dež. predsednika Kranjskega slovensko i je zahajal tedaj večkrat k Eibisfeldu. Zato so začeli sumničiti, da se da zoper narod rabiti. Ljubljanskim prvakom je bilo vsako orožje dobro, začeli so to trositi med svet i marsikedo je veroval tem lažém. Tako je izvrstno ilustrirani i dobro uredovani list izgubil veliko naročnikov i Levstik ga je vstavil. Med tem je bil Stritar imenovan za "kontrolnega urednika v Reichs gesetzblatt-bireau. To službo mu je dobil Cigale i sicer se je to zgodilo tako le: Cigale je pisal prav surov napad v "Novice" 1868 na Stritarja, ko je on Koseskija kritikoval. Stritar mu je resnico svojega kritikovanja pismeno in ustmeno dokazal i vestnemu človeku, kakor je bil Cigale, je bilo to tako žal, da se je jako trudil Stritarju ono službo dobiti. Stritar je rekel, da ime dá!, toda, da bi on hodil uredovati, nikakor ne. Stritar je šel i prisegel, potem pa nij nikoli več prišel v uradnijo, pošiljal je vedno Levstika mesto sebe. Sekcijski chef Wagner, poštena duša je spoznal, da je Levstik priden delalec, da je veliko bolji, nego min. tajnik Cigale sam, ki je večkrat za odpust prosil; zaradi tega je hotel narediti Levstika minist. koncepista, a Levstik noče tega, rekoč, da on bo uže delal, le naslovov naj mu ne dajó. I res Levstiku se je prav dobro godilo, imel je čez 1000 fl plače. Po smrti ljubljanskega skriptorja J. Kosmača, dobi Levstik to službo. Zdaj je rešen vsaj skrbi za materijalni obstanek. Levstik je majhen mož, širokih pleč i neizmérno močán, rumenih las, ima majhino brado, visoko čelo, okroglo glavo, bister pogled, nosi glavo po konci, hodi hitro, kakor bi bil ves svet njegov, ima frančiškansko palico, bolj zanemarjen, kakor nališpan. Smeje se, kakor bi orehe tresel. Ko bi on ne imel teko veselega značaja i železne volje, take trdovratnosti, moral bi bil uže davno obupati. "Die Notist das Grab aller Poësie." Razun veselosti je jako resnicoljuben i odkritosrčen, da ga ne mogó trpeti i vendar mu ne more človek hud biti. Uže kot gimnazijalec je pisal pesni v "Bčelo", pod imenom Gornicki. L. 1854 je izdal svoje pesni, v katerih pokaže svoj ženij, a moral je zarad njih iti iz bogoslovja. Pokupili so jih na stotine, vzlasti dijaki i tudi drugi Ljubljančanje. A Globočnik je prišel z vodjo Nečasekom v šole, poklical vsakega dijaka po alfab. redu i vsak je moral Levstikove pesni izročiti, katere je potem Globočnik sožgal. Blaznika so pa tako terorizirali, da jih nij hotel več prodajati, ker se mu je djalo, da ne bo tiskal več Novic, ne Danice, i da mu ne prinesó nikoli več, kake duhovne knjige tiskati. Stoprv l. 1867 je Wagner kupil od Blaznika Levstikove pesni i poprodal jih je v 14 dneh. 12 let je bila tedaj ta knjiga sekvestrovana. "Kraljedvorski rokopis" je izdala družba sv. Mohorja. Te knjigi ste v jezikoslovnem obziru zato jako važni, ker ste pisani v čisti slovenščini. Pisali so takrat mešanico slov. in ilirskega jezika i pričkali so se za oblike iga in ega, om in em. i.td. Levstik je pisal čist jezik, kakor drugi Slov. stoprv za deset let. – Za vse Levstikove novotarije je značajno, da vsaka izbudi hudo opozicijo, a crez 5 ali 6 let se je vsi poprimó i nihče ne nasprotuje več. Kako opozicijo je vzbudil nego, a, nij, (mesto ni) ij v gen. pl. fem. i vendar dandanes vsak tako piše, ker je vse opravičeno. Ko je Levstik pri Pačetu živel, pečal se je zlasti sè staroslovenščino i Miklošičem, ter sè živimi slov. jeziki. Njegov spis v Novicah l. 1858 "Napake slov. pisanja" v 17 listih, vstvaril je novo dobo v slov. jezikoslovji. Graja posebno germanizme i pred vsem nemško sintakso, i to dokaže z izgledi iz mnogih pisateljev. Potem se je vstavil, da bi se slov. z ilirico mešala i nasproti je trdil i priporočal, naj sprejmemo druge slov. besede, ki so vpravičene v slov., naj se bolj posluša, kako kmet besede izgovarja, kako on besede stavi i zavija. Tudi povdarja, da je naš književni jezik le gorenjski i ne slovenski; zato naj se tudi druga narečja vanj sprejmejo. Zbudil je senzacijo, sam Bleiweiss pravi: "Presneto hude levite nam bere gospod pisatelj, nam Gorenjcem, pa vsaj tudi zaslužimo." Levstik je prosil honorara zato, kakor naravno. A Bleiweis, ki sicer rad vidi, če mu kedo dopisuje, a kadar je treba honorirati se kislo drži, mu pošlje 10 fl i se hvali po Ljubljani, da mu je poslal "almožno". Bleiweis je imel "izvrstnega" pisatelja Hicingerja, a ravno iz njega je vzel Levstik največ izgledov v svoj spis, kako se slov. ne sme pisati. Hicinger je pisal polno germanizmov, njegov jezik se od jezika starih pisateljev nič ne loči, kakor, da je v gajici pisan mesto v bohoričici. Bleiweis reče enkrat Hicingerji, "pri črni kavi", naj spiše odgovor zoper Levstiko kritiko v "Novicah". Levstik je končal svoj spis 1.) da je zdaj, ko imamo uže toliko literature kritika mogoča, 2.) da je potrebna. – I res Hicinger odgovori. Z mladino občuje Levstik tako rad, kakor malokedo. V tem se diametralno loči od Bleiweissa. On (Bleiweiss) je tisti mož, ki prav nič ne pozna mladih talentov, i jih ne podpira, če se mu ne udajo popolnoma. To se vidi pri Jurčiču, ki je bil spočetka Bleiweissov sodelalec. Bleiweiss mu je naravnost odsvetoval, naj opusti beletristiko, da to nij Slovencem priležno i dobro. Enkrat mu je celó rekel, naj poje o solncu, o luni, le o ljubezni ne, ta izrek je porabil Stritar. Če Levstik bere spis iz kacega mladega peresa, hoče se soznaniti z njim, približa se mu previdno, pohvali najpopred kar je hvale vrednega i potem mu pokaže tudi pomankljivosti. – To mu je srčna potreba; kakor mora telo v vodo ob vročini, da! med mladimi ljudmi je sam mladenič, kakor dr. Lavrič. Levstik nosi srcé na jeziku, Stritar pa je reserviran, aristokrat, zato ga dunajski Slovenci nijmajo radi.– Hicinger je izdal slov. nemško praktično slovnico; v tej je rabil "nebojni" spol = neutrum, strašne participe, kakor kraljujajoč i.t.d. V 37. listu je odgovoril Hicinger Levstiku, i mu pravi naj bi razločeval med pisatelji i pisatelji, naj ne misli, da znajo le v Laščah slovensko, opominja, da Slovenci po Trstenjaku i Ravnikarji nijso enega in istega rodu. Spodbija mu več reči, katerih Levstik nij tajil, (naj se le iz ljudstva besede jemljejo) očita mu, da hoče preveč kritike i končuje z besedami: quibene distinguit, bene docet. Temu odgovoru je dal še Bleiweiss svojo opombo, v katerej se izgovori zoper ostro kritiko v našem malem slovstvu, poudarjaje stavek, če ti nij všeč, spiši sam bolje. A to je neumnost! Eden največih nemških kritikov Julij Schmied nij nikoli nobene pesmi spisal, a vendar je izvrstno kritikoval pesnike. Kritiki nijso produktivni, pri njih prevladuje le um. Tako ima Lessing le kot kritik posebno vrednost, njegove pesni nijso dosti vredne. A Levstik je dobil svoje prijatelje v Janežiču, Cegnarju i dr. Stefanu. Janežič se je prvi oglasil zoper Hicingerja, potem tudi Cegnar. Najzadneji se je oglasil tudi Levstik i sicer 1.) z Martin Krpanom, 2.) s "Potovanjem od Čateža do Litije i 3.) z odgovorom Bleiweissu i Hicingerju. Levstik piše, kakór mu peró drči, velikokrat prav ostro besedo izreče. Ta odgovor je bil tudi tako ostro pisan, da se ga nij upal Janežič natisniti. Po teh pravilih je pisal Janežič svoj "Glasnik" i edino v "Glasniku se je našla še kaka kritika. Levstikovi spisi so vzbudili mlajše Slovence, ki so imeli svoj organ v "Glasniku": Jurčiča (sam priznava, da ga je Levstik zbudil) Celestina, Erjaveca. Pozneje so razun Jurčiča, vsi Glasnik popustili. Levstik je še pozneje pisal jezikoslovne stvari, ko se je iz Bleiweissom sprijaznil, namreč, kritiko o Miklosičevih spisih. Njegova slovnica je namenjena za Nemce, za uradnike, a nij tako pisana, z uspehom rabiti jo morejo le tisti, ki so uže se staroslovenščino nekoliko znani. Vendar pa so "partikule" tako dobro obdelane, kakor še v nobenej slovnici ne. Ta partija je jako kritična, razun tega je tudi glagol prav obširno i kritično obdelan.

Zadnje leta je spisal nekaj jako interessantnih folijantov "Slov. Nar." Razun nekaterih malih stvarij, je jako imeniten spis "Preširen, Prešeren i Prešerin", v katerem je dokazal, da se more pisati "Preširen", dalje spis, v katerem je dokazal, da Jernej nij Bartholomäus, nego Ivanäus. Med vrstami se bere graja zoper duhovščino, ki je besede tako spreminjala.

Levstika, kot pesnika je najbolje karakteriziral Stritar v "Zvonu" l. 4 i 5, ker ga je on gotovo najbolje poznal. Levstikova poezija je realistična i ravno zaradi tega Slovencem bolj dopada, kakor mile i žalostne Stritarjeve pesni; on je typus slov. kmetov, vse prednosti slov. naroda so v njem poosebljene. V poeziji sta si Levstik i Stritar diametralno nasproti. Stritar, napojen sè Schoppenhauerjevo filozofijo i mislimi, je ves pesimist, opeva samo temno, nočno stran živenja. Levstik pa, da si nij optimist, vendar opeva svitlo stran živenja, najde, kar je v živenji veselega. Karakteristične besede so v "Zvonu" str. 63 i 76. Krasna je pesem: "Oj ribice vesele", vzlasti zadnje verste so krasne, taka graduacija!! – Levstik se je res veliko učil po Goetheju, on ima tudi tako "behagliche Gedichte" (na dolgo i široko izpeljane) Jako plastična je pesem "deklica pri vodi", dalje, "Ko se očaki za mizo vsedejo", "Po leti bilo je popoludne", "Dve utvi", "Slonel sem pri okni", "O, diguz", "Vsak ob svojem času". Ves Glasnik je šel, ne le za Krpanom, nego tudi za vsemi Levstikovimi spisi. L. 1858 je izdal pesem: Lauda Sion praeceptores", katero je Globočnik na-se obrnil. Krasna je tudi pesem "Koledniki", "Deklica nedolžna". Tomanu je naredil tri napise: Duh je nekaj vreden, toda truplo je polno gob." Uže Metelko je rekel: "Toman ist zwar ein Dichter, aber seine gramatikalischen Fehler machen seine Gedichte schlecht." – Na Koseskija dva epigrama ("k besedam sežnje dolge repe upregaš.") V "ježi na Parnasu" šiba tedanje literarne razmere. Oslovski je Toman, Časopis je Bleiweis itd. "Kolikor more jih na enega osla gre" to je na Preširna. – Gazela "Žensko lice" je vredna, da se postavi na stran Preširnovim. "Sinovi božji so z neba hodili" sonet na Jenka, meri na Jenkove germanizme v prvih njegovih spisih, pozneje jih je odstranil. "Glumače", "Naša nesreča", "Na Gorenskem", posebno krasna karakteristika, vsa gorenjska stran je popisana. Verzi so tako dovršeni, da jih nijma noben pesnik takih, tudi Preširen ne. V "Zvonu" str 34 ena najblagoglasnejih slov. pesnij. ("O koliko moških i ženskih ljudij). "Senčnica" (Vse te pesni merijo na enega dekleta, ki stanuje pod Šmarno goro); "Igral se s kito tvojih las"; "Zakaj, zakaj ti je oče umrl"; "Poročilo" ("hiti v daljno mesto v gorenjo stran") navlašč malo zmešano. "Vse misli se verté o tebi", "Svarilo deklici", "Tebe ne dolžim". (Bili ste sestri jako lepi, vsa Ljubljana je gorela od prvega prvaka, do zadnjega vatlomérca.) "Kako je to hudo"; "Z lasmi povito cvetje" (po obliki jako doveršeni.) Lesnike. 80 je njegova deklica. Takih ima Levstik kakih 500.

Levstik kot humorist se spozna najbolje iz "Pavlihe". – "Pavlihazem", kder je Derbiča izvrstno persifliral. Izvrsten sostavek je tudi: Potrebnik na vižmarskem taboru." Izvrsten filozofičen sostavek je "Preširen etc (uže omenjeno) Vendar so nekateri sodili, ka bi ne bilo treba tolikega hrupa za tako malo stvar. Levstik je popolnoma reformiral Vilharjeve i Jenkove pesni, predno so šle v natis. Ravno tako je tudi ves "Valenštajnov ostrog" njegova prestava, ostalo je le popravljal.

Simon Jenko. Noben slov. pesnik nij svojega živenja tako natanko i na kratko narisal, kakor Jenko v svoji pesni "Trojno gorje", katera obsega vse njegovo živenje. Roj. je 27. okt. 1835 v Podrečah v fari Mavriči na sredi sorškega poljá. Na vsacega človeka imajo prvi vtisi, ko se začne zavedati neizmerno velik upljiv, na druge ljudi morda še ne toliko, a gotovo na pesnika. Oni čuté uže po svoji naravi vse bolj živo.

Sorško poljé pa je najlepše slov. polje. Sava dere po sredi v globoki strugi i hiša Jenkovega očeta je stala ravno na bregu. Polje nij tako rodovitno, kakor lepo, polno lepih gozdov, polj i vrtov, na sredi je Šmarna gora, na severu pa se vzdigujó Grintovci i bolj na levi sivi očak Triglav, obdan z drugimi velikani, ki se vedno bolj znižujo proti Savi. Vse to je imelo na Jenka tak upljiv, da moramo njegove pesni prav ceniti stoprv potem, ko smo vidili to polje i vživali vso krasoto, katero nam ono daje. – Svoje prve šole je dovršil Jenko v Novem mestu, kder je imel strijca p. Miklavža. P. Miklavž je bil na normalki učitelj i je Jenko ves svoj denar izdajal. Dobival je namreč po 500 fl letne plače. Tako rad ga je imel, pa tudi Jenko ga je ljubil. Zadnje leto, ko je bil Jenko na Dunaji mu je strijc umrl i on je žaloval po njem, kakor po očetu. V 7. šoli v Ljubljani se je soznanil sè Stritarjem, Erjavcem, Tušekom, Zarnikom, Mandelcem, z možmi, ki so slov. beletristiko vzbudili, ali jo vsaj na to stopnjo povzdignili, kakor je zdaj. Prof. Erjavec pravi, da se Jenko nij od 7 šole nič spremenil. Govoril je malo i če je govoril pičil je gotovo s kakim dovtipom. Ta značaj ostal mu je tudi na Dunaji i ko se je povrnil. V tem je Preširnu podoben. Sam pravi: "Star sedemnajst sem komaj let, – Zaničeval že skoraj ves sem svet." I to je jako resnično. V 7. i 8. šoli je skladal on najlepše pesni, pisane v "Vajah", časopisu, katerega so l. 1855 izdajali 8 šolci. Vsako nedeljo so se shajali in vsak je moral seboj prinesti eno pisano polo, napisali so 5 zvezkov. Ta časopis je jako interessanten, ker se razvidi, kako so isti pisatelji svoje misli spremenili i svoj krog razširili. (Hrani ga nekoliko prof. Erjavec, nekoliko dr. Zarnik. Vse tiste povesti, ki so bile v "Glasniku" od teh pisateljev spisane, bile so užé v "Vajah" začete ali spisane. Eden glavnih pisateljev je bil tudi Jenko i veliko njegovih pesnij, ki so prišle l. 1865 na svitlo, so bile uže takrat spisane. Stritar takrat še nij nič pisal. – Globočnik je hotel vse te mlade ljudi v semenišče spraviti, malal jim je, kako bodo na Dunaji stradali i naposled še v Donavo poskakali. A pripravljali so se uže na gimnaziji za univerzo. Učili so se marljivo romanskih jezikov, tako, da so vsi, ko so gimnazijo zapustili več ali manj italijanski i francoski jezik znali, kar jim je na Dunaji prav prišlo. Schwegel, generalni konsul v Carigradu (doma v Gorjah pri Bledu) je tudi pisal v "Glasnik" pod imenom Josip Radonijevič. Ljubljanski škof Wolf je hotel tudi Stritarja v orijentališko akademijo poslati, pa on nij maral. Razun Jenka so šli vsi na Dunaj, njemu pa je primanjkovalo materijalne podpore i moral je iti v semenišče v Celovec, a z namenom, da pojde na Dunaj, kakor hitro bo mogel. V Celovci ostane samo eno leto, l. '57. pride na Dunaj, kder se je dve leti z jezikoslovjem pečal, potem se pa prava poprijel. Živel pa je, kakor večina slov. dijakov na univerzi v revi i nadlogi, kakor popisuje v pesni: "Trojno gorje"! – Ko je bil uže bogoslovec i prvo leto na Dunaji, pisal je v "Novice" svoje pesni pod inisom x. (Nahajajo se ob tem časi tudi pesni od Jankomina = dr. Mencingerja, advokata v Kranji.) V tem časi se je začelo Jenkovo ime razglašati. Zložil je dve najrazširneji pesni. "Naprej" i "Pobratimijo". "Naprej" ima malo pesniške vrednosti. – Iz Cerkelj na Gorenjskem je doma Dav. Jenko, ki je prišel eno leto pozneje za Simonom na Dunaj. Davorin nij Simonu nič v rodu. Ta je prosil Simona naj mu zloži tako pesem za napev, katerega je uže poprej imel. I res Simon mu je zložil sedanji "Naprej". Te pesni so peli prvič na Dunaji v "Dianasaal," (1860), ko so pervikrat Preširna slavili. Pelo je nad 200 pevcev pred mnogoštevilnim občinstvom. Od tega časa se datira skladateljeva i pisateljeva slava. –

L. 1864 je prišel Jenko v Ljubljano. Po Levstikovem posredovanji kupil je Giontini njegove pesni za 200 fl i prišle so na svitlo l. 1864. A duhovniki je nijso pustili tiskati v Ljubljani; romati so morale v Gradec. Levstik je izbral samo 99 pesni, druge so manj zrele. – Jenko je mislil rigorizirati, a njegove materijalne zadeve, – katerih nij bil nikoli prost – zavirale so ga, da nij mogel poskušenj narediti, zgubil je pa tudi vse veselje do študij. Služil je najpopred v Kranji, pri notarji Stergarji, odtod je prišel v Kamnik k advokatu Privcu, i malo pred svojo smrtjo preselil se je zopet v Kranj. Tukaj je umrl po daljši bolezni 18. nov. 1869. Pokopali so ga prav slovesno. Vodušek je pisal v "Slov. Nar" o tem: Aristides, qui non reliquit, unde efferatur. Plačala je kranjska čitalnica vse stroške za njegov pogreb.

Jenko je bil majhen mož, lepe brade, držal se je vedno čmérno, brez viržinke ga nij nikedo vidil. Bil je zadnji čas ves obupan, mrzelo mu je živenje, i v tem Preširnu ves enak. Zaradi tega ga je mogel le malokedo njegovih prijateljev prenašati. Sedel je ves popoludne pri maselcu vina, ali pa na pragu svojega stanovanja i pušil, ter nij nobenega mimogredočega pozdravljal. Filozofiral je posebno rad o veri, o bogu i.t.d. Bil je ateist. Občeval nij veliko z ljudmi, katerih nij poznal, ljubil pa je toliko bolj svoje prijatelje z vso gorečnostjo. –

Kar se njegove pesniške vrednosti tiče, pisal je o njem "Zvon" st. 44. Svetec je pisal o njem tako nesramno kritiko v "Novicah", da je nij take v slov. slovstvu. Najlepše pesni je v blato teptal. To je Jenka tako žalilo, da od tistega časa nij nič več pisal. Uvod k njegovim pesnim je jako interessanten. S tem je karakteriziran ves liričen pesnik. Važna je pesem "drugo posebnost" str. 45. Veličanska je pesen "Temán oblak izzá goré," i se glasi kakor narodna. 1. Pel je, kakor je čutil. 2. Zajemal je iz narodnega vira, 3. prepeval je domovinski čut v prekrasni obliki. "Slov. domovina", prekrasna pesem. (Svetec je kot pisatelj pri Hrvatih v jako slabem spominu. Grmanizoval je jako.) Iz tega se vidi skodljiv upljiv časopisja. Novice so moralično ubile Jenka, kakor pozneje "Zvona". Slovenci so šče premalo izobraženi, da bi se ne udali takim mislim, ako jih beró v toliko iztisih. – Zoper neumno teorijo, da je vse zarad človeka vstvarjeno se je Jenko zmirom bojeval, lepo se vidi v pesni: "smeje se narava, pomlad po grobovih cvetje razsipava." Taka reakcija se tudi v Stritarji nahaja. Noben slov. pesnik nij tako kratek v svojih pesnih, kakor Jenko i ravno to je znamenje pravega lirika. V tem je podoben Heineju, prvemu nemškemu pesniku (liriku). – Opazke k Jenkovim pesnim. – "Nevesta" str. 97. Kakor povsod goljufal se je tudi tukaj. Ljuba se je omožila sè starcem, ki je kmalu umrl, ter veliko denarjev zapustil, i ona je dobila mladega moža. Krasni so "Obrazi", v katerih so take lepe misli. "Mlad junak po sorškem polji hodi" vzbudi neizmérno fantazijo. D. Jenko vselej zadene značaj pesni, celó metrum se sliši, taka kompozicija je najbolja, ki tudi zunanjo obliko zadene, kakor je tista pesen naj lepša, ki se skoro sama poje. Tu se vidi, kako sta oba doveršena. Se ve, da Slov. ne spoštujejo tako Davorina, kot Simona. Ena naj lepših je "Sorško polje". To pesen je zložil, ko se je vrnil l. 1864 v domovino. Vsi liriki se vjemajo v pesnih. –

Josip Stritar, je eden tistih mož, ki je deloma se svojimi lastnimi spisi, še bolj pa pa posredno s tem, da je zbiral krog sebe mlade ljudi mnogo let i zbujal i gojil ljubezen do umetnosti. Zaradi tega ima on v kulturni zgodovini važno veljavo, ker je pripomogel veliko k omiki naših mladenčev na Dunaji. Leto za letom je zbiral krog sebe mlade poštene ljudi i je navduševal za umetnost, svobodo i republikanske nazore i v tem obziru je imel neizmeren upljiv na svoje sošolce i na pozneje slov. pisatelje. To se kaže vzlasti pri Jurčiču. Ko je bil na Dunaji je pisal lepo, potem pa se je vrgel politiki v naročje i nij pričakovati, da bi še kako mojstersko delo dovršil, i tako tudi Ogrinec.

Stritar je bil roj. 6. marca 1836 h. št 6 v Podsmréki v Laški fari. Hodil je v Laščah v šolo, i bila sta kot paglavca z Levstikom prva prijatelja. Hodila i razgrajala sta vedno skupaj po produ i pekla ondi krompir po Čopovem i Preširnovem vzgledi. Uže kot gimnazijalca sta z Levstikom narodne pesni brala. Levstik je znal prav veliko srbskih narodnih pesni na pamet, tako marljivo se je pečal z narodnim pesništvom. Velikokrat je v Trstu stavo dobil sè Srbi, da Vuk tako i tako pravi. Tudi na Stritarja so neizmerno upljivale. Hodila sta po prodih i pašnikih, pekla krompir, ter prebirala srbske narodne pesni. Učil se je Stritar mnogo (pisal nij nič). Znal je uže na gimnaziji francoski jezik prfektno. I še zdaj je Stritar na Dunaji v dobrem spominu, da je znal dobro francosko. Wolf ga je hotel poslati v orijentalsko akademijo, a Stritarji se to živenje nij dopalo. Prišel je na Dunaj, se učil filozofije pri prof. Bonitzu, ki je prvi mož v tej stroki, (sedáj je v Berolinu) Bral je enkrat v kolegiju Elektro, kar naenkrat mu besede zmanjka i mož nij mogel naprej. Stritar je sedel v eni prvih klopij, i je natihoma nadaljeval, ka bi imel Bonitz povedati. Prof. mu reče: "Wie heissen Sie dort, der Sie mehr wiesen, als ich." Od tega časa sta se bolje soznanila. Bila sta prva prijatelja i brala sta klasike skup. Bonitz mu je dobil štipendij za 400 fl. A vsemu temu je naredila ljubezen konec i Stritar je figo pokazal univerzi i državni podpori. Uže v Ljubljani je imel neizméren upljiv i srečo pri lepem spolu, bil je lep i duhovit i tako tudi na Dunaji. Imel je veliko zvezo z ženskimi. Prišel je za "hofmajstra" v razne hiše. Ena družina mu je dajala 3000 fl, da je potoval čez Bavarsko ob Reni i po Francoskem. Bil je v Parisu, kder je zbolel i povrnil se je čez gornjo Italijo na Slovensko i odtod na Dunaj. L. 1871 je tudi potoval po Švici i po Tirolskem. Pozneje je prišel v hišo fabrikanta Siegelna, ki dela hlaponske stroje za južno železnico i za ruske železnice. Družbinske razmére so bile take, da je zapustil to hišo, ter se preselil v hišo bankirja Kaunitza (brat tega potuje po Turčiji, i spisal je uže veliko o Turških Slovanih). Tukaj je bolje plačan, kakor kak direktor na srednjih šolah i abotno je toraj očitanje, ka bi bil večni študent. –

Stritar je majhen mož, lepega obraza, i črnikaste brade. Na prvi pogled ne dopada. Popolnoma pošten človek ne zakriva svojih mislij i zaradi te odkritosrčnosti se zdi oduren, a kdor ga natančneje pozna mora ga ceniti. Levstik je popolnoma priprost Slovenec, Stritar pa aristokrat. Stritar nij dal do l. 1868 ničesar tiskati. Pisal je gotovo tudi popred, a izdati nij hotel nič. Imel je pa popred navado, mladenče krog sebe zbirati. Prišli so vsako nedeljo skup i vsak je moral pisano poljo seboj prinesti. Potem so brali te rečij, ter je kritikovali. Tako družtvo je bilo jeseni 1867 osnovano. Pregovorili so ga, (med temi tudi Jurčič i Levec) naj da svoje spise v "Glasnik" i to so tisti sostavki, ki so natisnjeni l. 1867 i 68. Prvi spis je bila kritika. On lehko piše nemško ali slovensko, pa tudi francoske pesni sklada. Vseh treh jezikov je popolnoma zmožen i vse eno mu je, naj v tem ali onem piše. On je čuden duh, tako lehko producira, kakor noben človek. Hitro, ko ima misel, ima uže tudi pesen. Levstik velikokrat toži, da mora več časa pri pesni sedeti; ker težko producira.

Stritar je velik prozaik i lirik. Ona karakteristika Preširna, katero je v "Klasji" spisal, da se popolnoma nanj obrniti. Njegova proza je gladka, tako, da Pajek pravi: parfumirana. Levstikova proza je včasi kosmata i surova, a ne tako Stritarjeva, njegova je mehka, gosposka, salonska. Stritar je lirik ; morda prvi slov. lirik. //: Znano je, ka je lirika prav za prav krona ? vse poezije i če lirika svoj vrhunec doseže, je znamenje, ka je narod na najviši stopniji omike. :// V Stritarji ima slov. kultura svoj izraz. Njegova lirika nij samo umetna, nego i narodna. Malokedo pozna slov. narodno pesništvo tako dobro, kakor baš Stritar. Levstik je Slovenec, Stritar kosmopolit. Stritarjeve pesni so bolj obsežne, Levstikove se ne mogó prestaviti v nemščino, da bi nič ne izgubile, Stritarjeve pa prav lehko. Stritar stoji na vrhuncu slov. kulture. Znan je z vsemi literaturami novejih narodov, kakor tudi Grkov i Rimljanov. Preštudiral je i prebral vse imenitneje pisatelje, iz vseh se je medú napil – on je tako rekoč succus vseh literatur. Svoje pesni je izdal v Mladiki 1868, v svojej zbirki 1869 i v "Zvonu" 1870. – Da je "Zvon" propal so največ Novice krive. Napadale so ga osebno, očitale mu krive namere, i ga grdile na vsak mogoč način. Stritar je eden najobčutljivejih ljudij, mislil si je, ves svet me jma za izdajico.

Klasične podobe. Ne more jih pisati, kedor stare literature ne pozna i ne more jih razumeti, kedor nij dobro znan sè staroklasičnimi spisi. V "Zorinu" je hotel narisati stan svoje duše, kakor Goethe. Za "Zorina" si je izbral svojega prijatelja, nadzdravnika Neumanna, po duhu Stritarji popolnoma podobnega. Stritar je razdelil pesni po svojih ljubicah, ker se nahajajo v njih dostikrat protislovja. Na človeka delajo razne reči upljiv. Vse pesni so resnična dogodba. Popotne pesni so iz l. 1863. Veličanska je pesem "Oh spominjam se naroda, ki se tu še bolj mi smili." – O Renu i Švabiji je vse veselo i zadovoljno, ne poznajo rev i nadlog, vse je premožno. Veliko krajev je pa manj lepih kakor na Slovenskem, a vendar jih obiskuje toliko. Stritar jako tiče ljubi, po vsej okolici išče gnjezda i potem opazuje, kako se tiči vzrejajo. Po 4, 5 ur daleč gre zaradi tega. Znamenito je, da se kosa spominja, kar še Levstik ne v svojih narodnih pesnih. Preširen ima le enkrat "trdokluni kos". Stritar ga je tedáj zopet vpeljal, ker slov. narodne pesni ne poznajo slavca, nego kosa. Njegova frazeologija i mišljenje je iz narodnih pesni. Nikdar se ne spodtakne, jezik mu neizrekljivo gladko teče.

Dunajski sonetje. Daktilična rima. Ko je prišel Stritar l. 1868 7/8 v Ljubljano, šli so ga čakat na kolodvor, pa so ga zamudili. Pesen na 91 strani je na Levstika. Značajno za njegovo mišljenje je pesen "mojemu narodi". "Solnčni mrak" je elegija na odpravljenje konkordata. Kaves, nezakonsk sin ljubljanskega dekleta je bil umrl. Bil je prav pošten človek, mati ga je neizmérno ljubila, i on tudi njo. Hotela je, da bi šel v semenišče. Spremili so ga vsi Slovenci na grob. Šli so v krčmo i peli samo take pesni, katere je ranjki (narodne). Na to se nanaša pesen str. 104. –

Konec 24/III 74
VIII g. r.

Index librorum alfabetico ordine

Nomina	Dat. et loc. nativ.	Dat. et loc. mort.	pag.
Ahacelj Mat. Andreaš M. Bassar Jarnej Bleiweiss dr Jan. Bohorič Adam Burger Jožef Cegnar France Chrönn Tom. Ciglar J. Cigale M. Cojz baron Žiga Čop Matija Dalmatin Jurij Danjko Peter Dev A. F. Dobrowsky Grabner Jurij Gutsmann Hacelj Holcapfel Janežič Ant. Japelj Jurij Jarnik Urb. Jelovšek Fr. Jenko Šimon Jesenko Jan Juričič Jurij Jurčič Josip Kastelec Mat. Kastelec Miha Kopitar Jarnej Kosmač Jurij Krell Sebast. Kücsmics St Kücsmics N Kumerdaj Bl. Kvas Kolom. Levec France Levstik Fr. Levičnik J Linhardt Ant Macun J. Majar Mat. Metelko Fr. S. Malavašič Fr. Megiser Hier Miklosič Fr. Murko Ant. Navratil P. Janez Krstnik P. Hipolit P. Pohlin M. Paglavec Popovič Potočnik Bl. Preširen Fr. dr Primič Raič Bož. Ravnikar Mat. Razlag J. R. dr Schönleben J. Skalar Adam Slomšek Stritar Josip Šafařik J. P. Smigoc Temlin J Toman Lovro dr Trstenjak Dav Trubar Primož Trubar Feliks Ungnad Hans bar Valjavec Mat. Vesel-Koseski Iv. Vilhar Miroslav Vodnik Valentin Volkmer Walwasor Weikh. Zalokar Jan. Zelenko Jurij Zupan Jaka	24/II. 1779 Gorinče 28/IX. 1762 Bistrica 19/XI. 1803 Kranj 1800 Krašnja 1560 Ljubljana 1792 Udmat 1747 Trst 26/I. 1797 Žerovnica Krško 23/IV. 1787 Tržič 17/VIII. 1753 Gyermet Tržič 19/VI. 1828 Sv. Jakop 1744 Kamnik 11/V. 1784 Zilska dol. 1793 Ljubljana 27/X. 1835 Podreče 1620 Klenik 1796 Gorenja vas 23/VIII. 1780 Repnje 1799 Dane 1744 Bled 1833 Retije 1758 Radovljica 7/II. 1809 Goriče 14/VII. 1789 Škocijan 20/XI. Radmeščak 8/VI. 1809 Črmloušek 13/IV. 1735 Ljubljana 1705 Studenice 31/I. 1799 Št. Vid 3/XII. 1800 Vrba 20/IX. 1776 Vače 1618 Ljubljana 6/III. 1836 Podsmreka 13/V. 1795 Kobiljarov 1827 Kamnagorica 1508 Raščica 1493 Žinek 1798 Koseze 1818 Kalce 3/II. 1758 Šiška 13/X. 1741 Ljutomer 28/V. 1641 Ljubljana 26/VI. 1790 St. Marjeta 1785 Prevale	23/XI. 1845 Celovec 1821 ibiden 1870 Št. Martin 1630 Ljubljana 10/XI. 1819 Ljubljana 6/VII. 1835 Ljubljana 31/VIII. 1589 Ljubljana 22/II 1873 Velika nedelj. 1786 Ljubljana 6/I. 1829 Brno 1872 Ribnica 18/IX. 1869 ibidem 1807 Celovec 11/VI. 1844 Blatnigrad 1869 Novo mesto 18/XI. 1869 Kranj 1868 Ljubljana 11/V. 1844 Dunaj 1872 Ljubljana 1569 Ljubljana 14/VI. 1795 Ljubljana 29/XII. 1860 Ljubljana 1616 Ljubljana 1/I. 1872 Hoče 1792 Ljubljana 5/II. 1801 Mariabrunn 1770 Ljubljana ? 21/XI. 1774 Petersdorf 20/VI. 1872 ibiden 8/II. 1849 Kranj 20/XI. 1845 Trst 1681 ibiden 26/VI. 1861 Dunaj 14/VIII. 1870 Rodann 28/VI. 1586 Tübingen 27/XII. 1564 Vinterice 6/VIII. 1870 ibidem 8/I. 1819 Ljubljana 1693 Krško 11/IX. 1872 Ljubljana	142 141 94 227 71 157 240 82 170 238 713 165 64 148 104 23 171 105 106 171 241 106 142 157 255 61 85 170 26 171 62 137  — 107 141 143 241 171 111 37 234 250 238 75 30 159 238 93 90 99 95 96 156 175 140 138 144 236 84 83 142 260 15 130 137 236 228 42 74 58 240 231 239 118 738 87 156 139 172