Gradnja družinske hiše

Pogled z juga Pogled proti severu

Kazalo Lokacija Namen tegale popisa Kupovanje gotove hiše Odločitev za gradnjo Urejanje dokumentacije Načrt, projektant, arhitektura Nadzornik Zidarji Inštalacije Vodovod Elektrika Prezračevanje Okna Izolacija strehe in stenske obloge iz mavca Notranji ometi Estrihi Osuševanje Ogrevanje Kamin Savna Les in mizarji Peskanje Talne obloge Keramika Vrata Beljenje Kuhinja in drugo pohištvo Ograje Fasada Zunanja ureditev Kaj pa umetnost? Vrt Zadnji papirnati opravki Konec Povezave

Lokacija

Namen tegale popisa ...

Kupovanje gotove hiše

Odločitev za gradnjo

Urejanje dokumentacije

Lokacijski načrt

Za enotno dovoljenje za gradnjo je bilo treba pridobiti papirje od Elektra Gorenjske, kjer se ni vedelo, ali je pristojna enota v Kranju ali enota v Žirovnici, ki sta si prepošiljali pošto. To podjetje je treba posebej pohvaliti zaradi iznajdljivosti, kako zna za eno reč izdati več štempljanih dokumentov in jih seveda ločeno zaračunati:

• taksa,
• sklep,
• stroški priključka električne omarice,
• obnova priključka,
• zahteva za priključitev,
• soglasje za priključitev,
• pogodba o priključitvi,

Na občini se je prijazna gospa čudila, kako to, da mi ob vseh zapletih še niso popustili živci. Enotno lokacijsko in gradbeno dovoljenje sva namreč dobila po dolgih devetih mesecih. Vseh potrebnih uradnih papirjev nima smisla navajati, ker so po novem gradbenem zakonu zahteve že drugačne, da ne govorimo o različnih interpretacijah po občinah. Splošni vtis je, da se na občini od starih dobrih socialističnih časov ni prav veliko spremenilo. Elektronska komunikacija in pridobivanje dokumentov sta v povojih, malica in dopust odgovornega uradnika pa opravka prvega ranga. Pripravljenost poenostaviti postopke, kakor narekuje novi zakon (Zakon o graditvi objektov), je redka in jo imajo celo tisti, ki so mu naklonjeni, za znak svoje izjemne dobre volje, ne pa kot nekaj običajnega. Projektivno podjetje, ki je izdelalo lokacijsko dokumentacijo, je zaradi zamude (malo tudi zato, ker so jim načrt na občini najprej zavrnili) odstopilo od zadnjega dela plačila, še vedno pa je lokacijska dokumentacija stala 585 eur. Namesto njih smo telefonarili tudi na geodetsko firmo, naj pride ja odmerit, dokler spet ne zapade sneg. Med geometri danes sicer lahko izbiraš in si domišljaš, da bodo zaradi medsebojne konkurence bolj ustrežljivi, pa se marsikdo še vedno obnaša kot siten državni uradnik. Poceni niso: razparcelacija 830 eur, geodetski posnetek 260 eur, zakoličenje 221 eur. Na spraševanje, kaj storiti, da se bo vse hitreje odvilo, je podjetje Trigonometer z Bleda predlagalo, naj sama zbereva sosedska soglasja. Pota od soseda do soseda pa so bila odveč, ker so ga morali potem dati uradno še enkrat. Za zakoličenje sva si zato izbrala drugo podjetje.

Občina dobi svoj glavni davčni grižljaj pri odmeri komunalnega prispevka. Ker na Dobravi še nimamo kanalizacije in ker je bila dokumentacija v tej fazi še na tastovo ime, dolgoletni lastniki pa imajo občuten popust, smo tu prišli dobro skoz, samo 1643 eur. Komunalno podjetje je s tem opogumljeno in zaračuna svojih 450 eur kot takso za vodovod in dobrih 300 eur za vodovni priključek.

Načrt, projektant, arhitektura

• prepis lastništva parcele,
• izbira arhitekta,
• pridobitev gradbenega dovoljenja.

Arhitekturni natečaj

V arhitekturo spadajo idejni projekt, arhitekturni načrt, načrt strojnih inštalacij (voda, ogrevanje) in načrt električnih inštalacij. Statični del arhitekturnega načrt dajejo arhitekti v delo posameznim specialistom. Za gorenjski konec je to Diana Fonda z Jesenic (za naslov glej inženirsko zbornico Slovenije). Vsak ima svoje podizvajalce tudi za strojne in električne inštalacije. Pri prvih sem bil v dilemi, ker je bilo zdaj že jasno, da bomo gradili ekološko hišo s toplotno črpalko, za kar bi načrt moral napraviti ustrezni strokovnjak, ki pa seveda ni bil član Vidičeve ekipe. V časovni stiski smo se odločili kupiti standardni strojni načrt za kurjavo z oljem, pravega pa pozneje izdelati posebej.

Arhitekti ločujejo med projektom gradbene dokumentacije (PGD) in izvedbenim projektom (projekt za izvedbo ali PZI). Za družinske hiše je razlikovanje odveč, saj je edina reč, ki je PGD ne vsebuje in jo je treba plačati posebej, armaturni načrt. Z njim služijo dodatne denarje nadzorniki, ki iz statičnega izračuna za 50 tisočakov narišejo armature za plošče, preklade, potresne ojačitve, balkone ipd. Mlajši delovodje znajo te reči na pamet enako dobro, človek pa je le bolj gotov, če nekdo s črteži prevzame odgovornost za ta del gradnje.

Elektronsko pošto sva naslovila na okrog 30 naslovov in še enkrat toliko po navadni pošti. Odzvalo se je 12 arhitektov, nekateri redki s slabo prikritim ogorčenjem, da se jih vabi v tak tvegan natečaj (arhitekt je avtoriteta in ko ga enkrat izbereš, potem ga je treba poslušati, kajne), drugi ne samo z eno, ampak celo z več skicami. Odgovori pričajo, da je bila polovica neustreznih, ker so se ukvarjali samo z gradnjo, ne pa tudi z načrtovanjem. Dobre nasvete je dal Gradbeni center Slovenije v Ljubljani, Dimčeva 12 (http://gcs.gi-zrmk.si/gcs/index.htm). Najprej smo se ogrevali za Boštjana Debelaka (Ulica Pohorskega bataljona 85, 1000 Ljubljana, (01)568-5658, 041 504 658, http://www2.arnes.si/~ksbdebe, bostjan.debelak@guest.arnes.si). Odvrnil je (v glavnem druge člane družine) njegov asketizem glede prostora, minimalizem pri strehi), njegovo nagnjenje do okroglega stopnišča v obliki silosa, prislonjenega hiši, balkon na stebrih, nekaj tudi izhodiščna cena. Debelak je idejni načrt lepo narisal v miniaturnem merilu in se je bil tudi pripravljen pogajati o vseh spornih točkah projekta, toda ... Izbiro načrta so otežkočala domača nesoglasja. Potomca bi si npr. želela kičasti grajski slog s stolpiči, kakor jih je delal arhitekt Weingerl. Spominjam se, da sta bili na začetku dve dilemi: garaža v hiši ali prislonjena kot lopa ter balkoni da ali ne. Za garažo v hiši mi ni žal, balkonom pa bi se ob manjšem nadstrešku res lahko odpovedali, saj jih zelo malo uporabljamo. Jaz bi bil danes pri izbiri arhitekturnih variant pogumnejši in pri odločitvah samostojnejši.

Načrt sva sprva nameravala zaupati podjetju, ki bi prevzelo tudi gradnjo in v enem letu lahko izročilo ključ. Tak je bil Jani Šolar iz Ribnega (Phantom d. o. o., Pungart 7, Ribno, 4260 Bled, 5765-661; 041-407800, http://www.phantom.si/projekt.htm), ki sicer ni arhitekt, je pa zato toliko drznejši načrtovalec. Kmalu je postalo jasno, da nihče ne more prevzeti odločitev namesto naročnika in da je treba sodelovati v vseh fazah gradnje ter da prepuščati organizacijo izvedbe drugemu nima smisla. Drugi načrti so prišli po pošti. Veliko jih ponuja tudi nadzor in organizacijo izvedbe: Marjeta Velepec, Atelje za prostorsko projektiranje, Pod gozdom, Jesenice, 04 583-2882),

Drugi arhitekti, ki so se odzvali: Arhitekta Studio (Nataša Hladnik Oblak, Kapucinski trg 13, 4220 Škofja Loka, studio.arhitekta@siol.net), Arhes Planing, Bleiweisova 6, 4000 Kranj, planingbiro@siol.net, Robert Ramovš (Arhinex, Partizanska cesta 30, 4220 Škofja Loka), Kobram, Borut Slabe in še kdo. Poslali so kopije svojih preteklih projektov, ponudbe, naslove spletne strani s predstavitvijo, drugi pa so se oglasili kar osebno.

Najbolj zaupljiv je bil Bogo Vidic iz Radovljice (Tavčarjeva 24a, Radovljica, 5312-181; 041-227-176) in je oddal največ skic. Te sicer niso bile fensi, vse še na roko, vendar so ustrezale pričakovanjem. Pozneje sva videla, da je njegov osebni stil (ljubezen do alhambra potez in preobloženosti) precej drugačen od najinega, a tega ni vsiljeval. Pri notranjosti mu nisva dala dosti svobode, ker sva imela jasne predstave o številu, velikosti in umeščenosti prostorov, glede zunanje podobe pa ni bilo nič dorečenega in Vidic je poskrbel za simetrično podobo objekta. Danes ugotavljam, da je frčad preveč (krivda je najina, saj sva jih sama zahtevala), da imajo brez potrebe čope in da so obokana okna odveč. Ne toliko zaradi videza kot zaradi tehničnih težav, ki jih prinašajo. Najbrž bi moral arhitekt biti bolj odločen v trenutku, ko je izvajalec predlagal povečanje površine strehe, kar je moteče spremenilo proporce izdelka. Tudi severna in zahodna fasada hiše nista prav lepi. Morda smo premalo časa vložili v presojo podolgovate hiše (18 x 8 m), ki bi ustrezala ozkosti parcele in obliki starih kmetij z garažo namesto hleva. Zdaj je, kar je: na 20 m široki parceli kaj dosti izbire ni bilo. Vzhodno iz zahodno od hiše je tesno, je pa zato toliko več prostora proti jugu. Vidic je načrt napravil še v okviru svoje službe v studiu Race, potem pa se je osamosvojil. Načrt je stal 2750 eur.

Vzhodna fasada

Načrt pritličja pred drobnimi spremembami

Manj običajno pri načrtu je, da sta kopalnici relativno veliki in da vključujeta tudi stranišče. Pri trojih sanitarijah v hiši in za tak način sožitja družinskih članov, kot smo ga pri nas navajeni, po ločevanju stranišča ni bilo nobene potrebe in smo z odločitvijo zadovoljni. Prav prideta tudi oba pisoarja v kopalnicah. Druga manj običajna rešitev je zmanjšanje števila vrat v hiši. Koristno je bilo to v kleti, kjer je spodnji del stopnišča obenem tudi gospodinjski prostor. Umazano perilo iz pritličja ali mansarde preprosto vržemo v košaro na dnu stopnišča.

Z nekaj več drznosti v načrtovanju bi se lahko odpovedali vsaj še tistim med knjižnico in kabinetom. Tretja manj običajna reč je odprto podstrešje z vidno strešno konstrukcijo in rezervacija velikega dela mansarde za knjižnico. Še preden je bila hiša postavljena, smo se za notranjo opremo menili z arhitektko Aniko Logar, vendar smo po dveh pogovorih in njenih skicah ugotovili, da se naše predstave zelo razlikujejo, in šli narazen. Med več nagovorjenimi arhitekti bi težko dobili takega, ki bi prevzel celotno opremo od pohištva, barv, oblike ograj, razsvetljavo, keramiko ... Najraje se omejijo na izris pohištva in za to zaračunajo 10 % od vrednosti mizarskih naročil.

Še to: na fej šung ali feng šuj ali kako se že tisto oné, po katerem bi morali načrtovati razpored prostorov in pohištva, imenuje, ne dam nič. Človekov energijski potencial je veliko večji od tistega, ki ga v zemlji, v prostoru in pod posteljo odkrivajo le občutljive bajalice ter neumni ali zviti šarlatani, in le njemu naj se podreja prostor, ne pa narobe. Podobno presojam tudi manihejsko razlikovanje med tako imenovani naravnimi in nenaravnimi materiali, ki jim verniki "naravnega življenja" pripisujejo ustrezno mero zdravja ali škodljivosti. Najbolj naraven in zdrav material bi bili tako les, kamen, ilovica in slama, nekje na sredi med naravnim in umetnim opeka in na umetni in nezdravi strani beton, jeklo, steklo, plastika. Dokazov za to, da tradicionalni naravni gradbeni material kamen na človekovo zdravje učinkuje drugače kot beton, nimamo seveda nobenih. Srečni naši praslovanski predniki, ki so živeli še zdravo, v neposrednem stiku z naravo, v zemljankah!

Nadzornik

Zidarji

Z Gradbenim podjetjem Bohinj sem bil v prvem delu zadovoljen, proti koncu pa ne tako zelo. Dobro je bilo, ker smo pogodbo zastavili tako, da ni bilo nič avansa, in se dogovorili za plačilo sproti po vsaki fazi dela. Dela je vodil zavzet delovodja, sicer direktorjev sin Robi Cvetek. Podjetje je imelo svoje stranišče in kontejner za malico in orodje, in svojega nadzornika varnosti. Slabosti so bile naslednje: višanje stroškov z režijskimi urami za nepredvidena dela, zamuda pri končanju dela, strokovna nerazgledanost (npr. nepotrebno opaženje obokanih oken in vrat, kar je bilo treba pozneje razbijati), neestetska izvedba ostrešja, delavec je s plamenom stopil cev stenskega ogrevanja in to nikomur povedal, drugi delavec je z bagerjem preluknjal cev zemeljskega kolektorja in spet nič povedal, zaradi česar je izteklo 30 litrov glikola, nesodobna izvedba balkonov (nič nismo vedeli o armaturnih košarah, ki preprečijo izolacijski most), površna vgradnja zbiralnika za vodo. Drugi obrtniki na gradbišču so se pritožili tudi nad nepriljudnostjo posameznih delavcev.

Cena za gradnjo hiše do strehe je bila vendar dobrih 90.000 eur, to je kar tretjino več od predračunske vrednosti. Za povečanje so kriva nepredvidena dela od težav pri izkopu do porabe večjih količin pri strehi. Nasvet graditeljem: pri popisu del, ki je izhodišče za predračun, je treba vključiti tudi tista dela, za katera se nam zdi, da ne bodo potrebna, oziroma variantne rešitve, ker bo vsako naknadno dodajanje precej dražje. Za orientacijo dodajam sliko

Popisa gradbenih, obrtniških in dodatnih del: stran 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8

Premičnih odrov praviloma ne bi smeli posebej računati, obvezno pa je treba zahtevati zakonite penale pri morebitni zamudi. Te znašajo 5 promil na dan od pogodbene vrednosti, vendar ne več kot 5 % končne vrednosti; v našem primeru je to zmanjšalo račun za dobrih 900.000 sit. Hrano in pijačo imajo delavci sicer svojo, vendar že zaradi dobrih odnosov ni nič narobe, če jim investitor ob vročih dnevih privošči zaboj piva, ob likofu pa še kaj več. Na Dobravi so imeli obrtniki srečo z gostinsko ponudbo. V 50 m oddaljeni gostilni Pri Marički namreč kuhajo zelo okusne in poceni malice.

Gradbena pogodba mora vsebovati čim bolj natančno vrednost del s specificiranim davkom, začetek in konec del, opravičljive zamude, način obračunavanja, način plačevanja (potem ko nadzornik potrdi obračun), kako obravnavati storjene napake in do kdaj jih odpraviti, obveznosti naročnika (katere dokumente mora priskrbeti) in obveznosti izvajalca, izvajalčevo jamstvo odlične kvalitete opravljenih del, višina penalov ob zamudi, imena delovodij in nadzornika.

Vzorec gradbene pogodbe

Najprej so odstranili rušo in plodno zemljo in ju zrinili na velik kup za poznejšo rabo. Potem so napravili izkop in nasutje za dovozno pot (zraven so položili vodovodno cev, žal pa ne cevi za elektriko, kabel in telefon) in se lotili mestoma skoraj štiri metre globokega izkopa za klet in temelje. Pri sosednjih hišah so imeli samo ilovico, tu pa so se pojavili veliki skalni osamelci iz labore, ki jih je bilo treba zminirati. Med njimi so se odprle globoke kaverne. Ko je bagerist dvigoval mali bager, ki je ležal prevrnjen v jami, se je utrgal trak in bager bi kmalu zmečkal bagerista Duleta. Na nasutje je prišel podložni beton in nanj betonski temelji. Klet je bila zidana z betonskim modularcem, stene pa s 25-cm modularcem Goriških opekarn. Na stene kleti je prišla hidroizolacija iz izotekta in nanjo 10 cm izolacije iz stirodurja. Po nepotrebnem so bili stroški večji, ker so lepili po dve 5-cm plošči namesto ene debelejše.

Izolacija kleti

Za streho sem sprva pristal na dražji Tondach, ko pa so se začeli kopičiti nepredvideni stroški, sem se vrnil k cenejšemu sivcu firme Bramac. Morda bi bila streha res lepša, če bi si izbral dražje strešnike. Odgovornost za tisto, kar imam za napake, je težko jasno pripisati izvajalcu, nadzorniku ali projektantu. Prva kočljiva situacija je bila pri izkopu, ko je bilo nepričakovano potrebno miniranje in precej več betona za zapolnitev ilovnatih žepov med skalami iz labore. Nadzornik je sprva hotel poklicati geologa, ko pa sem se uprl, je priznal, da bi to prispevalo k večjim stroškom. Ne vem, če se je prav odločil za 10 cm širše temelje, kot so v načrtu. Predimenzionirani so bili po načrtu tudi točkovni temelji za štiri stebre za verando: 90 x 90 x 150 cm! Po neurni noči, ko je voda izprala ilovnato podlago izpod enega teh betonskih kolosov v podzemsko kaverno pod hišo, se je kolos nagnil in so ga morali z bagerjem poravnati in obbetonirati, da je obstal na mestu; še danes ni čisto navpičen.

Pobešeni "točkovni" temelj

S težavo sem nadzornika in izvajalca prepričal, da obstaja tudi opečni zidak širine 25 cm, ker so hoteli na vso silo zidati z modularcem širine 30 cm. Dovozno pot so kopali in nasipali po nepotrebnem trikrat, ker pač ni nihče pametno koordiniral začetnih zemeljskih, električnih, vodovodarskih del in ureditve okolja. Kanalizacijo in odvod meteorskih vod bi jaz danes ukazal izvesti čim prej, ker je voda ob neurjih tekla iz žlebov nazaj proti hiši, zalila okenske jaške v kleti in pritekla v že opremljeno klet.

Stopnice so Bohinjci zelo lepo zabetonirali, niso pa upoštevali debele izolacije v kleti in je pri montaži hrastove obloge stopnic zato šlo veliko purpena. Talno izolacijo v kleti smo morali napraviti tanjšo, ker so bile preklade vrat vzidane prenizko; vrat pač spodaj ni bilo mogoče poljubno krajšati. Med napake, ki bi se jim danes znal izogniti, sodi tudi načrtovanje višine oken v kleti. Odprtine so bile puščene tik pod ploščo, ne da bi upoštevali, da bo tam potekala kanalizacijska cev: v dveh prostorih so okna zato precej manjša, kot bi morala biti. Okenske odprtine bi morali na spodnjem robu takoj obdelati z malto; ker jih niso, se je v opeki nabirala deževnica. Po betoniranju plošče so delavci šli domov in samo od našega rednega zalivanja je bilo odvisno, koliko bo ob vročem vremenu razpokala. Pri vodoravnih napuščih so med deskami reže, skozi katere letajo ose, zato presojam, da bi znotraj morali vgraditi zaščitno mrežico. Ker je bil ta del zaprt, ga je bilo treba izolirati in storili so to s stiroporom namesto s tervolom, ki je bil predviden za izolacijo cele zunanjščine.

Napušč

Ostrešje so Bohinjci napravili čvrsto. Les je bil vgrajen, še preden se je lahko posušil, zato je mestoma močno napokal in lege so se zvile celo do te mere, da napokal tudi zid okoli njih. Graditelji so se namatrali pri petih frčadah. Potrebno je bilo prepričevanje, da namesto police zgolj pod oknom napravijo polico po celi širine frčade. Čeprav je bilo rečeno, da bodo klešče v mansardi vidne, jih pred vgradnjo ni nihče pooblal; ker so bili nekateri leseni deli znotraj pomotoma pobarvani, je bilo treba celo vidno konstrukcijo popeskati. Žal mi je, da sva se s projektantom dala prepričati, naj bo streha na vsak konec za 30 cm širša, češ da bo to lepše. Funkcionalno je res, drugače pa je streha videti preveč pokrovkasta. Tudi zato, ker je hiša nižja od drugih. Ima preveč potlačene čope in se zato zdi potuhnjena.

Premalo smo pred gradnjo premislili o barvah hiše, zato je nepričakovano prišla zahteva, da se je treba odločiti za barvo ostrešja, ker ga je treba prebarvati že na tleh. Pustil sem se prepričati, da je potreben trojni premaz: zaščitni in dva z lazuro, od teh dva pred vgradnjo. Danes bi se odločil samo za prozorno zaščito ali kvečjemu še za olivno nelazurno barvo, v tedaj pa sva v časovni stiski z ženo izbrala živo zeleno barvo, kar je dolgo povzročalo slabo voljo; na srečo so bile druge barve pozneje izbrane skladno s to travnato zeleno in tudi navadili smo se je.

Zeleno, ki te ljubim ...

Pri izbiri je pomagal slikar Andrej Skrbinek iz Društva koloristov. Za alternativni premaz sem se zanimal pri Imontu iz Dravograda (http://www.imont-dravograd.si/), ker pa tam nimajo maloprodaje zaščitne olivno zelene barve, s katero impregnirajo telegrafske drogove, pergole in podobno, sem poizkusne premaze na različne podlage naročal v podjetjih Silvaprodukt na Dolenjski cesti 42 v Ljubljani in na Igu (http://www.silvaprodukt.si/, gospod Kernel) ter v Regeneracijo v Lescah (http://www.regeneracija.si/frame.htm, Ludvik Cencelj). Povsod so bili zelo uslužni in mi je žal, da iz vsega truda ni bilo nič. Z barvami je ta težava, da na popeskani kosmati podlagi učinkujejo čisto drugače kot na gladko pooblanem lesu.

Kleparska dela na polici in drugod po strehi so trajala celo jesen in vendar je od daleč videti vrsto površnosti; dodatno sem moral dati pričrvstiti pločevino na okenskih policah in pričvrstiti zaščitne rozete na mestih, kjer ob nalivih voda teče preko žleba.

Slabo izvedeni strešni detajli

Inštalacije

Za vsako delo sem razposlal najprej epošto tistim obrtnikom in podjetjem, ki so se predstavljali s spletno stranjo. Največkrat odgovora ni bilo ali je bil zelo zapoznel, saj obrtniki običajno ne komunicirajo preko epošte, tudi če jo imajo. Najraje uporabljajo mobilni telefon. Šele v drugem koraku sem razposlal poziv z opisom del z navadno pošto. Mogoče je bila zaradi tega kakšna storitev dražja, pa kaj se če, smo se vsaj ravnali vzgojno in spodbujali k uporabi interneta. Tako kot je propadel oče Ivana Cankarja, ki je bil krojač (ne pa čevljar, kakor sem, slovenist pa tak, pomotoma napisal in me je moral na napako opozoriti računalničar) ker ni mogel slediti velikim profesionalcem, tako bodo v prihodnje dobivali naročila v prvi vrsti tisti podjetniki, ki bodo svojo komunikacijo prenesli na internet. Obrtnik, ki uporablja internet, vzbuja zaupanje, da je tudi na tekočem z novostmi v svoji stroki in da bo delo opravil bolje od drugih.

Smiselno je vsako fazo dela dokumentirati s fotografijami. Ko gre za količine, recimo globina izkopa, naj bo na fotografiji tudi merilo; tako bomo laže kontrolirali obračun.

Vodovod

Bernarda sem nagovoril za inštalacijo dvojnega vodovoda. Ene cevi so za pitno vodo, druge za deževnico, ki se zbira v 5000 l velikem rezervoarju podjetja Roto iz Murske Sobote (http://www.roto.si/sl/), vkopanem pred hišo. Ta napeljava gre k izplakovalnim kotličkom, za pralni stroj, v garažo in na vrt in bi morala zmanjšati porabo na vodnem števcu na polovico. Zelo prav pride za zalivanje vrta v sušnih mesecih. V prvem letu uporabe je deževnice v zbiralniku zmanjkalo dvakrat: pozimi za dober mesec, ko ni bilo padavin, in za kakšna dva tedna spomladi, drugo leto pa nikoli. En dober naliv občutno poveča nivo vode v zbiralniku; to pa je spet dobra lastnost velike strehe. Ko vode v zbiralniku zmanjka in v školjko ne priteče več voda, črpalko izklopim, v kotličke pa speljem sanitarno vodo tako, da odprem/zaprem dva ventila v kleti. Deževnica v sistem s pitno vodo ne more zaiti, lahko pa bi v sili celo deževnico napravili pitno, le ustrezni filter bi bilo treba vgraditi.

Po statističnih podatkih gre 32 % tekoče vode v gospodinjstvu za kopanje in umivanje, 32 % za sanitarije, 14 % za pranje, po 7 % za pomivanje in zalivanje ter po 4 % za čiščenje in kuhanje. Približno polovica porabljene vode gre pri nas torej iz cisterne s kapnico. Povprečna poraba vode v Sloveniji je 146 l na osebo na dan, pri nas pa kaže števec 88 l na dan na osebo, čemur je treba dodati še enkrat toliko iz cisterne, kar znese skupaj 176 l na osebo na dan. To je nad povprečjem, vendar še vedno manj kot v potratnih državah na evropskem zahodu. Z letom 2007 se bo komunalni prispevek v naši občini začel obračunavati po količini porabljene vode in zaradi rabe kapnice si obetamo občuten prihranek.

Z rezervoarjem smo spet imeli težave. Bohinjci so ga zasuli, ko ni bil poln vode, in preveč na debelo, zato se je poveznil vase in se pokrovi težko zapirajo. Ker dolgo časa nismo imeli urejenega odvodnjavanja vode s strehe, sem se poplavi v kleti izognil tako, da sem v neurju tako kot Dihurjev ata iz Prežihovega Boja na požiralniku kopal kanale stran od hiše proti cisterni. let je bila sicer rešena, kalna voda pa je skozi slabo privit pokrov in ob cevi vdrla v zbiralnik. Treba jo je bilo izprazniti in očistiti in zdaj je voda v njej čista, seveda pa ne pitna. Filter zbira grobe delce s strehe (čebele, ose, kose opeke), dno pa bo treba občasno očistiti peš. Zdaj sta minili že dve leti, kar nisem pokukal vanjo. Tik ob cisterni teče kanalizacijska cev, kar se mi laiku ne zdi najboljša kombinacija. Pri urejanju okolja sem cisterno obzidal, tako da je zgoraj prost dostop, pokrit s pokrovom 160 x 200 cm iz hrastovih desk. Ko bo na Dobravi zgrajena kanalizacija, sprostim za vodni zbiralnik tudi greznico. Cena cisterne z montažo vred 1678 eur. Uporaba deževnice trenutno še ne zmanjšuje mesečnega komunalne mesečne dajatve in investicija prispeva le k dobremu ekološkemu počutju, ob naraščajoči dragocenosti pitne vode pa se v prihodnosti lahko zgodi, da se investicija v cisterno tudi finančno obrestuje.

Montaža cisterne za vodo

Zasipanje cisterne

Kadi (Kolpa) smo hoteli majhne (170–200 litrov), da se ne bi voda vanje točila pol ure. Za eno kad smo določili vodne in mikromasažne šobe, kar pa je bila očitna spakarija, saj jih komaj kdaj vključimo. Še dobro, da je vodovodar odsvetoval masažni tuš zgoraj in da nisva dodala še zračne masaže, ki reč precej podraži, efektivna pa ni. Meni se zdi odveč, da imamo dve kadi v hiši, ko pa v glavnem uporabljamo tri tuše, vsakega v svojem nadstropju, vendar sem s tem radikalnim stališčem v družini osamljen: banja v kopalnici mora stati, četudi samo za okras.

Bila je tehnična dilema, kako izvesti odvod odpadne vode v kleti. Projektant je predvidel dvoje črpalk, eno za stranišče, drugo za pralni stroj, češ da tista z mikserjem za blato ne prenese vroče vode iz pralnega stroja. Po vodovodarjevem nasvetu smo montirali eno samo za oboje. Mikserju vroča voda res ne škoduje, vendar se je pred kratkim zgodila poplava, ko se je črpalka nenadoma ustavila. Ko sem os mikserja očistil tkaninskih vlaken, je spet lepo stekla, dokler ni nazadnje čisto odpovedala – zamenjati je bilo treba regulator vklopa in izklopa. Poskusil sem s podaljšanjem odtočne cevi iz pralnega stroja, da bi se v njej odtočna voda malo pohladila, pa stroj na to ni dobro reagiral in smo ostali pri standardni dolžini.

V kleti je na ventil povratnega voda montiran regulator, s katerim bi nastavljali čase, ko topla voda takoj priteče iz pipe, in čase, ko topla voda ne bi krožila po ceveh (recimo ponoči ali ko nikogar ni doma). Po dveh letih še nihče ni našel časa, da bi napravo sprogramiral.

Stroški napeljave in montaže kompletno (s pipami, stranišči, tuši in kadmi za troje sanitarij, vendar brez masažne kadi in kabin za tuš) 8200 eur.

Elektrika

Opis del sem poslal na veliko naslovov v telefonskem imeniku in na internetu. Najbolj prijazno se je po epošti odzval Gregor Zupan, Hrušica 041 557-283. Ni imel najnižjega predračuna, bil pa je ustrežljiv, fleksibilen, samostojen in priljuden. Bil sem njegova prva stranka po internetu. Prvo elektrikarsko delo na hiši, položitev pocinkanega valjanca pod temelje, je sicer v naglici opravil nekdo drug, ker pač v prvi fazi gradnje nihče ni povedal, da je to treba storiti. Grega je bil zraven pred betoniranjem prve plošče, da je v opaž položil cevi za žico, pri montaži cisterne za deževnico, montaži toplotne črpalke, kuhinjskih naprav itd. Elektrikar je bil z montažo vrtnih lučk tudi zadnji obrtnik na hiši. Na severnem in vzhodnem robu parcele jih prižgemo včasih iz baharije, ob dovozni poti pa se prižigajo same z nočjo in se same ugasnejo malo pred polnočjo. Luč nad vhodnimi vrati se prižge, ko zazna gibanje, kar je včasih zaradi številnih mačkov ali ptičev moteče. Za nekaj svetlobne spakarije smo poskrbeli v kopalnici, kjer so halogenke vgrajene v kaskadno poudarjeni strop, in s paličnimi lučmi, ki za karniso osvetljujejo strop v dnevni sobi in v savni. Na stopnišču sta osvetljeni dve niši, pipravljeni za drobno plastiko, Gregova ideja pa so bile halogenke, ki osvetljujejo stopnice.

Osvetlitev stopnišča

Osvetlitev zunaj

Osvetlitev dovoza

Stroški brez luči, ki smo jih nakupili posebej večinoma v Ikeji, nekaj več kot 8000 eur. Napake: pozabili smo na podometne cevi za žice zvočnikov, cevi za tv-kable so pretanke, najbrž bi morali predvideti tudi kanal za kamero nad vhodnimi vrati, čeprav še domofona tako rekoč ne uporabljamo, predvideti ogrevanje strešnega žleba nad vhodnimi vrati.

Za pametnimi inštalacijami (tako imenovani EIB ali Eropean Installation Bus) sem se precej razgledoval po internetu, med slovenskimi ponudniki in pri redkih stanovalcih, ki imajo z njimi že izkušnje, in slednjič ugotovil, da so predrage in da ponujajo na prvem mestu take reči, ki za naš življenjski slog ne pridejo v poštev. Še najbolj bi pogrešal krmiljenje rolet z enega mesta za celo hišo, pa kaj, ko rolet nimamo. V ogrevalne nastavitve, ki jih sicer regulira zunanja temperatura, posežem dvakrat na leto in nobene potrebe ni, da bi to počel od daleč, da pa bi iz avtomobila po telefonu naročal domov kuhanje kave, mi ne pride na misel. Regulacijo vsega mogočega sem si predstavljal kot enega izmed računalniških programov, vendar ponudbe zaenkrat predvidevajo samostojno napravo, kar ne prispeva ravno k uporabniškemu udobju in enostavnosti. Povrhu imamo člani družine vse premalo veselja z elektronskimi igračami, da bi se napeljava splačala: celo videorekorderja še ni nihče utegnil nastaviti niti ure na napravah, potem ko zmanjka elektrike. Pogoj za uvedbo pametnih inštalacij je najbrž to, da imajo prebivalci vsaj približno predvidljiv življenjski ritem in da dojemajo dom kot svetišče, za katerega opremo ni nobenega denarja škoda. Srečo Gospodarič me 3. 4. 2007 obvešča, da obstajajo cenovno ugodnejše domače rešitve LON za pametne inštalacije: http://www.smarteh.si/index.htm

Televizijske in antenske kable je napeljal Gregor Vavpotič (Gregor Vavpotič s.p., SATV SERVICE, Sp.Otok 22/a, 4240 Radovljica GSM:041 628 616) za 145.600 sit (609 eur) s satelitskim sprejemnikom vred. Ker ob vselitvi ADSL še ni bil mogoč, smo naročili priklop navadnega telefonskega priključka (28.500 sit ali 119 eur), čez nekaj mesecev pa smo tega zamenjali za ISDN in mu mu dodali ADSL.

Prezračevanje

Da ne bi metali energije skozi okna, je treba paziti, da so vsa okna pozimi zaprta. Zrači se tako, da jih odpreš za nekaj minut na stežaj, potem pa spet tesno zapreš. Tako se zrak zamenja, v tleh in stenah akumulirana toplota pa ostane.

Okna

Zlasti v začetku mrzle sezone se na spodnjem robu stekel, če premalo zračimo, nabira kondenz in kaplja na polico. Je tam izolativnost šipe zaradi izhlapevanja argona manjša kot drugje?

Kondenz na robu šipe

Dodatno je bilo zaradi bližine cerkvenega zvona treba okrepiti zvočno izolacijo. To storijo z različno debelino obeh šip. Prav zato, ker je šipa tako 2 mm debelejša, pa se je pri montaži trikotnega profila strlo eno okno in ob njegovi zamenjavi so se pokazale slabe strani velikih podjetij, kot sta Reflex in MIK. Šele peta dostava nadomestnega okna je namreč uspela, pred tem so okno enkrat narobe odrezali, enkrat so pozabili na zvočno izolacijo, enkrat se jim je strlo, še preden je prispelo na hišo.

Dileme so bile glede barve in glede oblike. Barvano plastiko so nama odsvetovali, za Mikovo nalito barvo, ki je obstojna, pa nisva imela poguma. Celo okno bi bilo drago, če bi bil barvast (živo rdeč) samo okvir, bi bilo pa preveč pisano. Obokanih profilov ni mogoče dovolj utrditi, zato je z nastavitvijo obokanih oken težava. Hoteli so naju prepričati za večji polkrožni lok, ki bi bil fiksen, okno za opiranje pa pravokotno, ampak to bi podobo hiše precej spremenilo. Če bi nama jasno razložili, da se polkrožno obokana okna ne dajo lepo zapirati, bi se jim odpovedala oziroma nekatera okna, tista, ki se dajo čistiti tudi od zunaj, izbrala fiksna brez odpiranja.

Vse je šlo narobe tudi pri rokih in montaži. Vodstvu sem napisal vrsto jeznih pisem (na nobeno mi direktor ni odgovoril), po večmesečni zamudi je ekipa iz tovarne vendarle zamenjala tiste mehanizme, ki so se pokvarili, ker okna niso bila nastavljena, tesnila, ki so se potrgala, in montirali vzmetna zapirala ter eno ploščico, ki je na začetku ni bilo zraven. Čez poletje so se okna spet razmajala: nekaj jih lahko nastavim sam, drugo pa mora priti nastavit prijazni monter Tomaž Krničar, ki nam jih je prodal; po objavi tegale spisa se je v imenu podjetja tudi še enkrat opravičil za težave. Posameznim smo morali blokirati odpiranje po horizontalni osi. Težave so povzročala zlasti velika okna in balkonska vrata; vse tako kaže, da jih bo treba čez nekaj let zamenjati, seveda ne pri istem podjetju. O podobnih težavah s tem podjetjem so mi poročali tudi drugi graditelji.Nasploh bi danes tista okna, ki se lahko brez težav čistijo od zunaj in za katera se je izkazalo, da jih komaj kdaj odpremo, naročil brez kril in kljuk: ceneje bi bilo, bolj izolativno in manj živcev bi požrlo. Na teraso imamo težka drsna vrata širine 120 + 120 cm, pri katerih sem na zunanjo stran montiral ročaj, da jih lažje pripremo. Tudi notranje police (plastične, votle) so prišle preko Mika. Za klet, kjer so zidovi debelejši, sem naročil malo preozke in sem jih podaljšal s plastičnim v-profilom, najbrž po nepotrebnem, saj ni treba, da segajo ven iz zidu.

Štiri strešna okna Velux je montiralo GP Bohinj; v reklami obljubljenega petega okna zastonj ob nakupu štirih nismo dobili, pa tudi navodil za vzdrževanje ne. Pozimi se je zaradi odprte prezračevalne lopute na zunanji strani nabiral kondenz, zmrzoval v led ter v sončnem vremenu pronical mimo tesnila noter, tako da je grdo zamočilo knauf in leseni opaž pod oknom. Poskusil sem z montažo plastičnega ali kovinskega žlebička, v katerem bi se nabirala voda in izhlapela, pa ni šlo. Na reklamacijo po epošti je prišel nasvet, da mora biti prezračevalna loputa pozimi zaprta. Potem res ni bilo več kondenza. Strešnih oken v slemenu sploh ne odpiramo, tisto v kopalnici pa. Dodal sem še plastične oziroma kovinske žlebičke, kamor se nabira kondenz, in zdi se, da je uspelo. Edino mesto, kjer se v hiši še dela plesen, je izolacijski most pod oknom, kjer je lesena lega obložena le z nekaj centimetri stiropora za razliko od debele izolacije povsod drugod. Roloji so skoraj ves čas spuščeni. Strešna okna v slemenu pomenijo močan izolacijski most, saj jih ni mogoče vgraditi tako, da bi toplota in mraz ob tanjših špaletah ne bi prehajala skozi streho. Svetloba in lepota pač ne gresta vedno skupaj z varčevanjem energije. Pri tako debeli strehi, kot je pri nas, pa so tudi z estetsko vgradnjo zadrege. Sam še zdaj ne vem, ali bi dal prednost frčadam ali strešnim oknom.

Strešno okno

Plesen in žleb za kondenz pod strešnim oknom

Izolacija strehe in stenske obloge iz mavca

Knauf

Mahmutovičevi

Notranji ometi

Nasveti: vnaprej določiti postavke za kakršno koli odstopanje od standardne izvedbe, to je za vsak cm debeline posebej, za različne podlage, za strope in stene posebej, širino bandažiranja, ceno akrilnega premaza, ali se bodo zidovi kitali in belili ipd. Ometavali so v vlažnem in mrzlem vremenu in čeprav smo imeli okna odprta, se je slabo sušilo, zato sem se bal, da bo omet začel odpadati, pa na srečo ni. V garažni severni steni in v kotih v mansardi se je na ometu, zlasti na tistih delih z betonsko podlago (tudi stopnišče) nabiral srež, zato smo prostore dodatno osuševali s kurjenjem kamina in s plinskim grelcem. Nekateri priporočajo vgradnjo oken šele potem, ko so estrihi in omet suhi. Pri lesenih oknih je to najbrž nujno, ker jih vlaga zvije, pri plastičnih pa ne.

Poškodbe na ometu lahko popravimo sami, če je ostala kakšna vreča mase za strojni omet. Zmešamo jo z vodo, maso z lopatico nanesemo na poškodbo, ki smo jo prej navlažili, in čez nekaj časa s stiroporno gladilko poskrbimo za enakomerno hrapavost površine. Tako sem po odhodu obrtnikov z večjim ali manjšim uspehom izravnaval in popravljal posamezne špalete, narebrani strop, udarnine, naknadno vgrajeno pregradno steno iz mavčnih plošč in podobno.

Ekipa za strojne omete

Estrihi

Težave so imeli na mestih, kjer so bile cevi talnega ogrevanja položene preveč površno in jih je estrih komaj pokril. Keramika je te napake prekrila. V spalnici so bile previsoko tudi cevi, ki iz toplotne črpalke vodijo k razdelilni omarici. Dela so se odvijala konec novembra, zato nas je skrbelo zmrzovanje, vendar so izvajalci jamčili, da ne bo težav. Ker niso izolirane, se tam po nepotrebnem in moteče preko estriha odvaja preveč toplote in je zato spalnica celo pri zaprtem termostatu pretopla. Nasvet: ne načrtovati spalnice tik nad kurilnico! Slaba izolacija cevi je kriva, da se v spalnico nad pečjo sliši. Ker se zraven sliši še brnenje zmrzovalne skrinje, domnevam, da se zvok prenaša tudi po ceveh električne napeljave. Priporočam čim boljšo izolacijo vseh inštalacijskih kanalov nad TČ. Strošek 3570 eur za dobrih 300 m²; 1500–2200 sit (6,3–9,2 eur)/m² plus izolacija.

Estrihi pridejo za notranjim ometom, potem ko je ta suh. Omet vendar potegne vodo iz estriha in za nekaj časa spodaj spet postane vlažen.

Ker pri polaganju estriha zelo motijo različne napeljave po plošči, nekateri cevi in kable zalijejo s penjenim betonom. S tem jih res zaščitijo, vendar je izolativnost tako slabša kot pri tervolu, stiroporu ali stiroduru. Pri nas so cevi zaščitili z betonom, tako da so bila tla vsa narebrana; ker so zaračunali režijske ure, je bilo vse skupaj predrago in še razbijati je bilo treba previsoka betonska rebra pred polaganjem estriha. Med gradbenimi artikli na trgu pogrešam zaščitne kanale ali korita za hišne napeljave.

Estriharji

Osuševanje

Ogrevanje

Polaganje zemeljskega kolektorja

Gre za tri zanke (ena na severni strani, druga na vzhodni in tretja na južni strani hiše) v skupni dolžini 900 m in skupne površine 200 m². Na internetu je najti nekaj poskusov in analiz s takimi kolektorji, vendar nič natančnega, ker zadeva še ni bila množično preizkušena. Preizkušena je bila raztegnjena kolektorska cev, ki pa bi zahtevala dvakrat večjo površino izkopa. Napaka naše variante kolektorja je prevelik odvzem toplote v enem obratu (kar sedem ° C namesto treh). Napaka na srečo ni usodna. Če bi delali še enkrat, bi namesto treh dolgih zank napravili verjetno štiri krajše. Neroden je izkop, ki se mora izogibati vsem drugim inštalacijam (vodovodu, elektriki, telefonu, kanalizaciji, greznici, ponikovalnici, zbiralniku vode), ne sme biti pod streho in ne pod dovozno potjo oziroma tlakom. Ker TČ hladi medij in zemljo okrog kolektorja, gre sredi ogrevalne sezone medij nazaj v zemljo ohlajen na minus nekaj ° C, kar povzroči, da zemlja okrog izhodne cevi zmrzne vsaj pol metra na debelo. Na tem mestu se teren dvigne in zato tu ne sme biti robnikov in podobnega. Na jugovzhodnem vogalu hiše smo zato povečali teraso z lesenimi podnicami na kostanjevih nosilcih 9 x 9 cm, kar omogoča nihanje terena pod podnicami. Izkop je v enem kosu napravilo GP Bohinj ob nadzoru izvajalca iz podjetja Knut, Petra Škantlja. Na dno jame so nasuli 10 cm finega peska in na to podlago so Knutovci polagali zanke, ki so jih Bohinjci sproti zasipali z 20 cm peska. Naslednje dni so cel izkop spet zasuli in potlačili.

Pri polaganju kanalizacijske cevi je bagerist iz istega podjetja segel pregloboko in zapel kolektorsko cev, kar smo ugotovili šele čez dva meseca pri polnjenju kolektorja z glikolom. Glikol je očitno nekje iztekal in samo sreči je treba pripisati, da smo točko našli: pritisk je povzročil, da se je na snegu nad poškodbo pojavil zelen madež. Rana je bila potem v eni uri sanirana, živčnosti in negotovosti pa je bilo precej, saj bi lahko iskanje napake trajalo precej dlje in bi bilo z uporabo ustreznih naprav precej dražje.

K odločitvi za podjetje Knut je pomagala prijaznost direktorja Draga Škantlja (vzel si je čas za obsežna pojasnila po epošti) in leta izkušenj. Zastopa švedsko firmo IVT (http://www.ivt.se/, leta 2004 je vse njene delnice kupil Buderus), prodal pa nam je TČ Greenline E9 z 8,6 KW nazivne moči in grelnim številom 4,5 (pri 35 ° C ogrevalne vode) oz 3,4 (pri 45 ° C ogrevalne vode). Prihranke pri ogrevalnih stroških je v predračunu sicer pretiraval, ker ni upošteval, da dobro izolirana hiša tudi nafte ne pokuri veliko, vendar se ogrevanje s TČ vendarle zelo izplača. Strošek je bil 200.000 sit (835 eur) za vso energijo za celo leto 2005 (no ja, plus 10.000 za en kubik drv za kamin), to je za elektriko, ki poganja kompresor v TČ, in za vse druge električne naprave v hiši: štedilnik, pečica, pralni in sušilni stroj ... Na mesec pomeni to povprečno 17.000 sit. Porabo sem meril mesečno in iz tega določil dnevno povprečje: v poletnih mesecih gre od 10 do 27 KWh, pozimi pa med 47 in 60 KWh; v zimskih mesecih gre večina elektrike za pogon kompresorja toplotne črpalke.

Poraba drugega toka je nekaj večja od porabe prvega toka, zato se uporaba dvotarifnega števca v tem trenutku izplača. 40 % njenega delovanja gre za sanitarno vodo in 60 % za ogrevanje hiše. V zimskih mesecih deluje od 9 do 18 ur na dan, povprečno pa 11 ur dnevno, v poletnih mesecih pa od ene ure do treh ur na dan. Avgusta je zemlja v globini enega metra segreta na 20 stopinj C, oktobra ima še 14 stopinj, do konca novembra pa se hitro ohladi na 7 stopinj, zatem pada počasneje: decembra 4 stopinje, januarja 3 stopinje, februarja in marca vzdržuje temperaturo 1,5 stopinje, aprila pa že spet zraste na skoraj 5 stopinj, maja na 10 stopinj in junija na 14 stopinj. Letos kljub dolgi in mrzli zimi temperatura okoliškega terena ni padla pod 1,8 stopinj, najbrž po zaslugi deževja, ki je ob pravem času poskrbelo za prenos toplote v globino. Kadar je zemlja topla, ji medij v enem obhodu odvzame celo deset stopinj, kadar je mrzla, pa šest do sedem stopinj. V najhujši zimi se torej iz peči vrača medij, ohlajen do minus 4,5 stopinje C.

TČ ima sicer vgrajeno možnost električnega dogrevanja, vendar je ne potrebujemo in sem jo med nastavitvami izključil. Ročno vključimo električno dogrevanje za eno uro le takrat, ko uporabljamo kad. Nastavljena temperatura 41 stopinj, ki jo priskrbi TČ, je za tuširanje dovolj, zaradi samo 170 l velikega hranilnika vode pa ne zadošča za polnjenje banje. Nekaj ur električnega gretja pa gre račun avtomatske zaustavitve TČ, ki jo povzročijo recimo umazani filter ali eksperimentiranje z nastavitvami. Na elektriko je delala peč tako samo 20 ur v letu.

Poraba energije v letu 2005/2006

Gretje	Hlajenje	Gospodinjstvo
2,5 kW (pogonska moč toplotne črpalke jakosti 8,5 kW pri talnem ogrevanju 220 m2 in pri povprečni vstopni temperaturi medija iz zemeljskega kolektorja v TČ 0 °C) * 2070 ur = 5.175 kWh + 3 kW (za delovanje samo ene stopnje grelca) * 50 ur = 150 kWh + 3 * 60 W * 24 ur * 30 dni * 6 mesecev (3 obtočne črpalke) = 777 kWh, skupaj = 6.102 kWh	4 obtočne črpalke * 60 W * 24 ur * 30 dni * 6 mesecev = 690 kWh	13.368 - 6.102 kWh = 7.266 kWh (ali 136.160 sit)
118.648 sit/leto	13.420 sit/leto	127.896 sit/leto
9.887 sit/mesec	1.118 sit/mesec	10.658 sit/mesec
46 %	5 %	49 %

Leto prej je v istem obdobju (od oktobra do oktobra) TČ delala celo nekaj ur več kot letos (2125 ur : 2070 ur) – ker sem letos znižal ogrevalno krivuljo –, poraba druge elektrike pa je kljub temu malo (tudi zaradi pasivnega hlajenja) zrasla (12.450 kWh lani in 13.000 kWh letos). Očitno se je kljub zagotovilom Elektra, da nov način obračunavanja energije ne pomeni podražitve, zelo podražila elektrika, saj smo 2005 plačali 200.000 za celo leto, 2006 pa za ne dosti več kilovatnih ur kar 260.000 sit. 2007 se zaradi mile zime, ko vhodna temperatura na kolektorju ni padla pod 4,6 stopinje (leto prej 1,5 stopinje) in je TČ delovala 30 odstotkov manj časa (2006 povprečno 11 ur na dan, 2007 povprečno 8 ur na dan), obeta precej manjša poraba elektrike.

Podražitev elektrike

2005/06	13.368 KWh ali 1114 kWh na mesec (po izračunu Elektra)	260.000 sit
2004/05	9.852 KWh ali 821 kWh na mesec (po izračunu Elektra, po mojem izračunu pa 12.934 kWh ali 1078 kWh na mesec (od 12. 11. 04) oziroma 13.268 kWh ali 1105 kWh na mesec od 4.12. 05), torej v glavnem enako	200.000 sit

Elektro je z napačnim izračunom za 2004/05 prikazalo, kot da gre za vedno večjo porabo elektrike v gospodinjstvu, česar njihovi lastni odčitki ne potrjujejo. Pred mesecem sem pisal na Elektro Gorenjske za pojasnilo te napačne statistike. Ker nisem dobil nobenega odgovora, domnevam, da gre za prikrivanje podražitve elektrike.

Toplotna črpalka s hlajenjem

Regulacija toplotne črpalke

Sončni kolektorji. Prebiral sem tudi o kombinaciji TČ in sončnih kolektorjev. Računice ni, ker je ogrevanje sanitarne vode poleti s TČ tako poceni, da je investicija v sončne kolektorje odveč. Obstajajo pa načrti za tako dvojno napeljavo. Na internetu sem našel en švicarski vzorec in tudi Drago Puzin, ki nam je priskrbel stensko ogrevanje, je dobil nagrado za tako kombinirano inštalacijo. Podjetnik Stroj iz Dvorske vasi pri Begunjah se na moje pisno in telefonsko poizvedovanje o tej zadevi ni odzval z zanimanjem.

Hlajenje. Okrog 785 eur smo investirali še v hladilno napravo z regulacijo. Poleti namreč sistem lahko deluje v obratno smer, tako da medij v kolektorjih pod zemljo hladi stene in tla v hiši. Ker je bilo to pasivno hlajenje montirano šele lani, ko poletje ni bilo kaj vroče, z njim še ni dosti izkušenj. Zidove pohladi za kakšne tri stopinje, to je na 19 stopinj. Če bi jih za več, bi se na njih začel nabirati kondenz, tako kot na steklenici piva, ko jo vzamemo iz hladilnika. Priprave vroče sanitarne vode hladilna naprava ne moti. Ko se poletje začne prevešati v jesen, hladilno napravo preprosto izklopim in obrnem dva ventila.

Toplotni konverter z regulacijo hlajenja

Državna subvencija, ki jo vsako leto namenjajo obnovljivim virom energije, in je zdaj že nekaj let zapored 500.000 sit. Leta 2004 sem prošnjo sicer pravočasno oddal, vendar so bila sredstva že pri tretjem odpiranju prošenj izčrpana. Ponovno sem se, tokrat uspešno, dan po razpisu!, prijavil februarja 2005; denar je prispel junija, tri mesece po podpisu pogodbe. Prošnji je treba priložiti račune za TČ, sliko vgrajene TČ, kopijo njenih tehničnih lastnosti, izkaz toplotnih karakteristik stavbe na obrazcu, ki ga podpiše projektant, in kopijo gradbenega dovoljenja.

Izkop ni poceni, stane nekako toliko, kot znaša subvencija. Ker je cena TČ nekaj nad milijon (4600 eur), čemur je treba prišteti še 1400 eur za bojler oz. hranilnik tople vode in nekaj 100.000 sit visoke stroške montaže, se investicija v TČ ne razlikuje veliko od investicije v boljšo peč na tekoče gorivo. Stroške montaže ogrevalnega sistema je pri nas dvignila odločitev za alternativna grelna telesa po hiši. Na energetskem sevetovanju so me prepričali za kombinacijo talnega in stenskega ogrevanja namesto radiatorjev. Talno je že tako običajno, da je morda le še tretjino dražje od radiatorjev, stensko pa je novost in je zato glavna postavka pri ceni. V Sloveniji sta ga montirali samo dve podjetji (najbližje je bilo Zeussolar iz Mač, http://www.zeussolar.si/ in Termotehnika Kronovšek), zadnje čase pa je tega več, domačih in tujih, tudi Marles za montažne hiše. Izbral sem podjetje Zeussolar iz Mač pri Preddvoru; pri lastniku podjetja Dragu Puzinu, ki ga je vgradil v svojo novo hišo, sem si ga tudi ogledal. Gre za izdelke nemškega podjega Gabo (http://www.gabosys.de/heizungssysteme.html).

Talno ogrevanje

Talno ogrevanje imamo v kletnih prostorih z izjemo shrambe, v pritličju z izjemo spalnice, v mansardi pa samo v kopalnici. Stensko ogrevanje (na zunanjih stenah) pa je v kleti samo v sobi za goste, v pritličju v spalnici in kopalnici, na stopnišču, v mansardi pa povsod. Paziti je treba, da tam ni težkega pohištva in paziti je treba pri montaži karnis, rolojev, slik, polic ipd. Tu je prišlo do dveh nezgod. Eno so spet povzročili Bohinjci, ko so polagali izotekt v kleti in stopili cevko, ki je prišla preblizu plamenu, drugo pa je napravil mizar Kunc pri montaži stopnic na galerijo. Čeprav je zagotovil, da ne bo vrtal v zid, je poskusil srečo in seveda zadel cev. Ker je pritisk v sistemu padel, sem takoj posumil, da je nekaj narobe, vendar sta monterja trdila, da se ni zgodilo nič. Ko je naslednji dan pritisk spet padel na nič, sem imel potrdilo, da je v sistemu luknja. En dan mi je vzelo, da sem odmontiral stopnice, jih odmaknil, razkopal omet na mestu poškodbe in zakrpal poškodbo s spojkami, ki mi jih je prodal mojster Puzin.

Sam vrtam v stene s kolektorji tako, da si najprej ogledam posnetke inštalacij, potem pa z izvijačem počasi napravim luknjico v omet, dokler ne pridem do opeke. Če ne zadanem na cev, lahko naprej v vrtam s strojem. Pri montaži karnis sem tako dvakrat naletel na rdečo kolektorsko cev in sem moral popravljati vrtino. Možno bi bilo uporabiti tudi termofolijo, vendar samo takoj po vklopu gretja, ker se stena kmalu v celoti segreje in potek cevi ni več jasen. Zabavno se je pokazala inštalacija pri beljenju, ko se je na cevkah omet najprej posušil. Najbolj elegantna bo nekoč v prihodnje, ko se kamere pocenijo, termovizija oz. infrardeči posnetek.

Drago Puzin me je po branju tegale spisa spomnil še na laserski detektor, ki 10 cm v globino najde vse vrste napeljav, in mi ga zastonj ponudil v uporabo. Zraven je pripomnil, da iz mojega popisa ni nikjer razvidno, da sem s stenskim ogrevanjem zadovoljen. Brez pomislekov dopolnjujem informacijo z zagotovilom, da mi za stensko ogrevanje nikakor ni žal in da bi se ponovno odločil zanj. No, dodati moram še to, da je v novejši strokovni literaturi mogoče prebrati, da je stensko ogrevanje zaradi svoje hitre odzivnosti posebej primerno za montažne hiše z manjšo akumulacijo in večjim nihanjem temperature, pri zidani hiši temperature ne nihajo tako močno in bi namesto stenskega ogrevanja zato lahko izbrali kar talno. Zaradi večje toplotne akumulativnosti smo sploh šli v zidavo namesto v montažno gradnjo.

Stenski ogrevalni registri

Razdelilna omarica

Na gradbenih sejmih se ni dalo o TČ izvedeti nič, več pač na internetu. Zeussolar me je prepričeval, da bi vzel njegovo (Siemensovo) TČ zrak-voda, ki jo postavijo pred hišo, tako da pridobimo prostor v kleti in se izognemo razkopavanju okolice, vendar sem se raje odločil za TČ zemlja-voda in za drugega dobavitelja. Dve podjetji za ogrevanje v eni hiši v istem času ni najboljša kombinacija. Ker sta bili rivalsko razpoloženi in nepripravljeni na dogovarjanje, je tik pred polaganjem estrihov hiša ostala brez povezave med TČ v kleti in razdelilnimi omaricami po nadstropjih. Ker je bil v tem času na gradbišču Zeussolar, sem jezo stresel nanj, ker bi bil moral te cevi vključiti v popis nujno potrebnih del. Ta dodatna dela je nazadnje opravil Škantljev monter Aleš Grandovec iz Kranja, vendar gredo dovodne cevi zaradi napake deloma povrhu izolacije, segrevajo estrih v spalnici, kjer bi hotela imeti hladno, in delajo v omaricah gnečo. Grandovec je že montiral nekaj Škantljevih TČ, Puzinova monterja Mrak in Markelj iz Bohinjske Bistrice pa sta bila začetnika in sem na ta račun uveljavljal nekaj popusta. Grandovca (njegova montaža ni bila prav poceni in je stala 1600 eur) pozneje ni bilo mogoče več priklicati za montažo hladilne naprave in njegovo delo je prevzel Juvan iz Mošenj.

Mojstri, ki so prišli za monterji v hišo, so trdili, da ne ena ne druga monterska izvedba ni bila najlepša. M&M sta šla na nekaj mestih v kopalnici z izolacijo previsoko in sem moral sam dan pred prihodom estriharjev klesati moteča betonska rebra in vleči gradbeno peno izpod cevi, pa še so ponekod ostale cevi nevarno visoko. V izolaciji sta pozabila napraviti odprtine za odtoke. Tudi za Puzina je bila to ena prvih montaž, zato ne bi smelo presenečati, da je izračune o toplotnih izgubah po prostorih in o potrebni površini in gostoti stenskih registrov dal delat trikrat in da so vsakič pokazali nekoliko drugače. Človeka potolaži, da ni neeksaktna samo humanistika, ampak da so take včasih tudi tehnične vede. Cevi smo napeljali po stenah in po tleh za vsak slučaj več, kot je bilo treba, in sem ogrevalne zanke v dveh kletnih prostorih in v spalnici kar lepo zaprl. Tudi stenski register v spodnji kopalnici poleg talnega je odveč. Na poševne mavčne strope registrov nismo montirali.

Delovanje TČ določata v prvi vrsti zunanja temperatura in temperatura povratnega voda, termostati v sobah pa zapirajo in odpirajo ogrevalne zanke v razdelilnih omaricah, ko temperatura doseže nastavljeno vrednost. Regulacija v TČ ima sicer možnost upoštevati tudi sobno temperaturo, vendar bi v vsakem primeru dala prednost podatku o zunanji temperaturi. Nizko nastavljeni termostati zaprejo ogrevalne zanke, voda se vrača v peč vroča in lahko povzroči pregrevanje oz. previsok pritisk ter prisilni izklop TČ. Termostatov imamo v glavnem preveč. Njihovo električno povezavo je mojster Puzin prepustil našemu električarju, ki je tako reč delal prvič in je pri tem izgubil veliko časa; zadnje prevezave v razdelilnih omaricah sem opravil kar sam. Pred nakupom sem sanjal o centralni regulaciji termostatov preko računalnika. Danes se mi to ne zdi smiselna varianta. Obračun s Puzinom zaradi naštetih nesporazumov sicer ni bil najbolj prijazen, pa sva se nazadnje pomirila. Pohvalno je, da je mož zanesenjak. Za talno in stensko ogrevanje je šlo z montažo vred 7785 eur.

Pri Knutu so bile težave drugačne sorte. TČ je hudo zamujala in namesto da bi grela in osuševala hišo v najbolj mrzlih mesecih, sta to namesto nje počela ubogi kamin v dnevni sobi in plinski grelec Herkules. Pečar in električar in malarji so nalagali vanj tudi mokre kose opaža, ki sem ga vlekel izpod snega in razsekal, tako da smo na kaminu napravili nekaj škode: popokal je šamot v kurišču. S Herkulesom, ki ga je posodil električar Grega, smo tvegali nesrečo, ker je puščala cev od jeklenke do grelca. Ker je pečar Šubic zaradi mraza napovedal prekinitev dela in ker se je po stenah nabiral srež in grozil poškodovati omet, je ing. Škantelj prinesel električni centralni grelec, ki pa je v dveh mesecih pokuril ogromno elektrike, kar smo potem upoštevali pri obračunu.

Prvo zimo je TČ delovala le marca in aprila, ko so v hiši polagali tlak in belili. Na začetku, ko je bilo zelo mraz, si je obilo pomagala z električnim grelcem, dokler nisem avtomatskega električnega dogrevanja brez škode izklopil. V kleti je bilo kmalu tako prijetno toplo, da so se tam dogajala prva prijetna druženja. Led okoli izhodne cevi je dvignil teren za 10 centimetrov. Zgodnji pomladanski dež in prvo toplo vreme sta temperaturo okolice hitro dvignila. Drugo zimo se je teren nad povratno cevjo dvignil že manj, vendar dovolj na široko okrog cevi, tako da je premaknil globoko zabetonirane robnike tlaka okrog hiše. Za montažo naslednjih sistemov zato svetujem izolacijo izhodnih cevi vsaj meter stran od tlaka, in to s peno, s katero se običajno izolirajo povratne cevi iz peči v prostoru. Prvo sezono, ko te niso bile izolirane, se je okrog njih napravil debel oklep iz ledu in potem velika luža, ko se je otoplilo in se je TČ začela ugašati.

Dvignjeni tlakovci

Dvignjen robnik

Z izolacijo cevovja okrog TČ je povezana zanimiva anekdota. Monter je svetoval upokojenega zelo vljudnega možaka, ki si je reč najprej prišel ogledat, potem se je skrbno pripravil k delu in z andohtjo lepil izolacijo (armaflex, zdaj pod novim trgovskim imenom armacell, trgovina Mix v Stegnah 15 ali Veto na Brnčičevi 25 v Ljubljani) na cevi. Plačilo 32.000 sit sem mu naštel na roke in šele po njegovem odhodu dojel, da je gospod zaslužil, kot če bi opravljal višinska dela. Po telefonu sem izrazil svoje ogorčenje in res je užaljen prinesel nekaj denarja nazaj. Bolj ko se je zidava bližala koncu in bolj ko se je kazalo, da hiša ni cenene sorte, višji so bili izstavljeni računi.

Nemoteno delovanje TČ v dveh zimah in pol dokazuje, da sicer skromna površina kolektorja zadošča za ogrevanje hiše. Nekaj malega je težav z avtomatiko v jesenskem in spomladanskem času, ko so temperature zunaj nizke, v hiši pa je toplo in začnemo zapirati ogrevalne zanke. TČ proizvaja toploto, ki nikamor ne more in rezultat je alarm zaradi previsokega pritiska oziroma prevelike temperature v povratnem vodu, kar izklopi TČ in po nepotrebnem samodejno vklopi električni grelec. Navaditi se bom moral in za ta vmesni čas znižati ogrevalno moč TČ.

Drugo sezono se temperatura zemlje okrog kolektorja ni shladila pod 0 ° C, čeprav je bila zima včasih res mrzla. Temperatura v hiši celo zimo, tudi v najbolj mrzlih dnevih, ni padla pod 20 ° C; ves čas so bili prostori enakomerno topli, čeprav sem iz gorenjske šparovnosti izklopil možnost samodejnega električnega dogrevanja, kadar bi črpalka sama ne zmogla doseči nastavljene temperature. Termostati po sobah so bili nastavljeni na 20–21 stopinj, kar je pri takem sevalnem ogrevanju dovolj (ne vem pa, kako bi se obneslo pri radiatorjih, ker imajo ti manjšo površino). Nenavadno se mi je zdelo, da ni bilo temperaturnih nihanj: vsi prostori so bili enakomerno ogreti, nikoli nisi stopil na mrzle ploščice. Če si je kdo zvečer ali ob koncu tedna zaželel "pripeke", smo pa dali nekaj polen v kamin.

Naj povzamem prednosti: nič skrbi z dobavo goriva, majhni stroški ogrevanja, nič radiatorjev v primeru izbire stenskega ogrevanja, avtomatsko delovanje. Slabosti: relativno visoka investicija (pri izbiri stenskega ogrevanja in TČ zemlja-voda), nadležno razkopavanje okrog hiše pri montaži v primeru vodoravnega zemeljskega kolektorja, rahlo dvigovanje tlaka nad izhodnimi cevmi (ki pa se jih da izolirati).

Strah, da bo zaradi ledu, ki se do spomladi nabere okrog zemeljskega kolektorja, rast drevja in zelenjave nad njim zapoznela, je bil odveč: vrhnja plast zemlje, v kateri so korenine, se je spomladi ogrela enako hitro kot drugod.

Kompletni stroški ogrevalnega sistema so znašali (Knut, Zeussolar, montaža, izkop in montaža kolektorjev, hladilna naprava) 19.000 eur ali 4,5 mio sit.

Na vprašanje, zakaj se nismo odločili raje za montažno gradnjo, nimam pametnega odgovora, medna zaradi konzervativnosti, morda tudi zaradi podatka, da je toplotna akumulativnost opeke večja od akumulativnosti lesa. Menda nisem nikjer napisal, kolikšno površino natančno ogrevamo. Vsega bo nekje okrog 210 m2; shrambe, garaže in ropotarnice ne ogrevamo, pogosto je zaprto tudi gretje v eni od otroških sob. Bodoče graditelje skrbi zamrzovanje zemlje okrog zunanjega kolektorja. Kot sem napisal: zmrzne samo okolica cevi iz peči ven, v peč pa celo zimo priteka medij nad 0 stopinj C, torej tudi zemlja okrog kolektorjev ne zmrzne. Ledeni oklep okrog odvodnih cevi se stopi v prvih dnevih maja – takrat gre medij iz peči že nad 0 stopinj C. Nekatere skrbi, kako se bo sistem odzval na posamezne izjemno mrzle ali izjemno tople dni. Posamezni bolj hladni dnevi ne zahtevajo regulacije, ker je hiša dobro izolirana in zadržuje nastavljeno temperaturo. Ob daljšem obdobju toplega vremena jeseni pa zmanjšam moč TČ (npr. s 3,6 na 3,0) ali znižam temperaturo pri fini nastavitvi na peči za 10 stopinj. Pravzaprav sem do zdaj res le zmanjševal previsoko temperaturo, obratno ni bilo treba.

Zračnih mehurčkov v sistemu ni, tudi jeseni, ko se TČ znova požene, ne, ker se zrak odvaja preko zračnega "filtra" pri peči. Sicer bi zrak lahko izpustil v razdelilnih omaricah v vsakem nadstropju. Ker TČ ves čas vzdržuje enakomerno temperaturo zidov, razlike med hladno in toplo steno pravzaprav ni priložnost občutiti, reagira pa seveda stensko gretje precej prej kot talno gretje. Ko temperatura zunaj pade pod 17 stopinj, se že vključi gretje in popravi temperaturo zidu za kakšno stopinjo ali dve. mogoče bi bilo talno gretje v vseh prostorih zaradi večje akumulativnosti varčnejše od stenskega. — K šumenju obtočne črpalke: po zaslugi napake pri izolaciji cevi se sliši samo v spalnici, ki je tik nad TČ. Ker se zraven sliši še brnenje zmrzovalne skrinje, domnevam, da se zvok prenaša tudi po ceveh električne napeljave. Priporočam bi čim boljšo izolacijo vseh inštalacijskih kanalov nad TČ. Med ljudmi se sliši mnenje, da talno ogrevanje škoduje počutju in povzroča krčne žile. Mogoče bi bilo to res pri višjih temperaturah, nikakor pa ne pri komaj občutni prijetni toploti, ki veje od tal pri TČ.

Kamin

Hiša ima za vsak slučaj tudi dimnik. (Nekje sem prebral, da hiše po zakonu dimnik morajo imeti, tudi če ga ne uporabljajo!?) Nanj je, bolj za atmosfero kot iz potrebe, priklopljen kamin. V naglici ga je do božiča priskrbelo pečarstvo Horvat iz Radovljice, za katerim se skriva tržiški pečar Zvonko Turk. Za ogled alternativnih ponudnikov ni bilo časa. Pečar Kukljevič iz Kranjske Gore bi bil npr. lahko cenejši, pa je imel drugo delo. Narisal ga je Franci Šubic hitro in tako, da je upošteval najine želje. Toplozračni kaminski vložek Speedy K je bil drag 370.000 sit, ostalo je bilo delo, skupaj 4000 eur. Nekako na pamet sva se odločila za toplozračni kaminski vložek, v katerem se zrak neki tako suče, da šipa ne postane prehitro sajasta. Ni bil poceni in izvedba tudi ni bila najbolj natančna. Še bolj sta motila pečarjeva odljudnost in nerodnost njegovega vajenca, ki je žagal železo tako nerodno, da je poškodoval vrata na teraso v dnevni sobi. Po dolgotrajnih telefonadah je pečar le poravnal nekaj škode. Kamin ni štedilnik in ne varčuje s poleni, je pa prijetno gledati ogenj skozi šipo, ki se niti ne maže preveč, in celo nekaj toplote da od sebe. Za izbiro kamina mi ni žal, čeprav sem sprva navijal za krušno peč ali za železni gašper. Šamot, ki obdaja kamin, toplote prav dolgo ne zadržuje in votli sedež ob peči se tudi zlepa ne segreje, vendar to niti ni potrebno, ker vse potrebe po toploti pokrije toplotna črpalka. Ko ob koncu tedna kamin dvigne temperaturo v dnevni sobi za stopinjo ali dve nad nastavljeno, sobni termostat zapre ogrevalni krogotok v tleh in toplotni črpalki tako dovoli malo počitka.

Kubika drv, ki sem ga kupil v ta namen, v celi ogrevalni sezoni nismo uspeli pokuriti, saj je pet polen dovolj za en večer. Po nepotrebnem smo iskali brezova in kostanjeva in jih še dražje plačevali, ker nas je nekdo prepričeval, da so samo taka za kamin. Morda za odprtega, ker manj prasketajo, kurilno vrednost imajo pa manjšo, zato bodo naslednjič navadna bukova čisto dobra.

Neporabljena drva poleti cepimo za žar

Šipo je vendarle potrebno čistiti, najbolje tako, da po njej razpršiš čistilo, ki razmaščuje, in čez nekaj trenutkov s časopisnim papirjem zbrišeš. Pri prijateljih sem videl, da je pečar dovod zraka v kurišče speljal po cevi od zunaj. Pri nas zadošča odprtina v betonski plošči, po kateri kamin srka zrak iz kleti. Take detajle, vrtanje luknje v tla in vgradnja prezračevalne rešetke, je obrtnik prepustil kar meni.

Dovod zraka za kamin

Savna

Savna; zaveso pri tušu ob njej bo treba zamenjati s plastičnimi vrati na haromoniko, da ne bo pred tušem luže; stena savne je pri tušu zaščitena s ploščo iz prozorne plastike.

Savno je napravil mizar Vitomir Rems iz Lesc, Rožna dolina 44 (041-727-109), potem ko smo se razgledali med glavnimi proizvajalci (Cafuta, Adria Pool in drugi, ki objavljajo reklame po časopisju). S 500.000 sit (2087 eur) za vse skupaj je bil cenejši od naštetih, a še vedno dvakrat dražji od ponudbe v Baumaxu ali v Merkurju. Slednje niso prišle v poštev, ker so ponujali samo en vzorec, kjer vhod ni ustrezal, modeli po naročilu pa ne bi bili nič cenejši. Mojster Rems je prisluhnil želji in dodal tudi naslanjala iz lipovih desk in lesen ščitnik okrog peči, tako da je v savni prav prijetno. Savna je v zimskem času v uporabi vsak teden. Energije ne porabi veliko in tako dobro drži toploto, da jo lahko izklopiš že po prvi seansi in potem drugič in tretjič pri pojemajoči temperaturi pot še bolj intenzivno lije. Investicija v savno je bila ena od najbolj smiselnih v hiši. Sam bi si želel še čeber z mrzlo vodo, vendar bi ta zasedel prostor in čistiti bi ga bilo treba, zato se bomo po savnanju še naprej zadovoljili z mrzlim tušem. Brezove šibe, ki sem jih narezal ob cesti, da bi si s tepežkanjem odpirali kožne pore in večali prekrvavitev, je žena skurila; menda zato, ker so smetile po prostoru.

Les in mizarji

Police v shrambi

Zunanja miza s klopmi

Naslednji mizar se je pustil nagovoriti na bencinski črpalki na Bistrici pri Tržiču, kjer smo slučajno skupaj tankali. Aleš Žmitek iz Stare Fužine 10 (http://zmitek.com/) sicer dela čolne, dal pa je tudi najugodnejšo ponudbo za 6 zasteklenih knjižnih vitrin (36 m polic) in 36 m odprtih polic, vse za dobrih 800.000 sit (3350 eur). Zna napraviti lepo, vendar je zelo zelo zamujal (tri mesece), kot da bi mu za finiš zmanjkalo moči. Za montažo kljuk, podstavka in stropa (ki ga niti ni privil) je porabil dodaten mesec. Magnetke za zapiranje vrat sem zato raje kupil in montiral sam. Načrt omar sem napravil sam tako, da sem prilagodil model vitrin iz Ikeje. Spet sva imela zadrege z določanjem ustrezne barve. Sprva sva hotela, da Žmitek skrtači in prepajca tudi vidni del strešne konstrukcije. Namesto krtačenja sva potem dala raje peskati (kar je precej hitreje in lepše), barvam pa sva se zaradi različnih estetskih predstav odpovedala in je Jure le premazal vse skupaj s prozorno zaščito proti plesni. Žmitek je pofrezal še utore v spodnji del ladijskega poda na galeriji; mogoče bi bilo lepše, če bi to storili, še preden so bile deske pričvrščene.

Vitrine

Knjižne police

Domači načrt za vitrine

Popis celotnih mizarskih del sva poslala številnim mizarjem in dobila samo štiri predračune (drugi so bili prezasedeni ali se niti niso odzvali), ki so se kar precej, za faktor dva, razlikovale med sabo. Miha Intihar s Spodnje Lipnice pravi, da bi bilo za kompletno naročilo lažje iztržiti več popusta, vendar je moja izkušnja taka, da noben mizar ni bil pripravljen prevzeti čisto vseh mizarskih del. Kdor dela stopnice, pač ne dela kuhinj ipd. Mimogrede železno pravilo za načrtovanje stopnic: dve višini plus globina morajo dati 63 cm. S primerom (16,5 cm x 2) + 30 cm = 63 cm. Pri 270 cm višine etaže naj bi bila dolžina stopnic več kot tri metre, pri položnih (take zaradi pomanjkanja prostora v veži pri nas žal niso bile mogoče) pa med pet in šest metrov.

Za vgradne omare sva izbrala podjetje Akrona (Runkova 2, Šiška, Ljubljana, http://www.akron.si/). Napravili so 6 vgradnih omar, spet po domačem načrtu, vendar tokrat s potrebnimi modifikacijami s strani prijaznega Tomaža Štebeta iz podjetja. Material je poceni in okovje ni prav trdno, so bili pa kar hitri; cena 3800 eur.

Vgradne omare

Peti mizar je bil Jože Kunc iz Žirov (http://users.volja.net/tibork/index_datoteke/frame.htm). Oblekel je stopnice v hrast, napravil zaviti ročaj ograje, stopnice na galerijo v mansardi in lestvi za na podest v otroških sobah. Priskrbel je tudi kostanjeve morale in hrastove deske za podeste zunaj hiše in lipove deske za severni balkon. Prijazen mož, a ne brez napak: troje stopnic je furniral, namesto da bi bile natur, z vrtanjem v steno je preluknjal cev stenskega ogrevanja in še nekatere površnosti. Stopniščni plohi počivajo na debelem sloju purpena, ki sem ga z lične strani sam ometal. Ker je sloj ometa pretanek, je ponekod napokal in bo poke treba popravljati. Čeprav je bil s predračunom ugodnejši kot znameniti Jezeršek iz Hotavelj v Poljanski dolini, ki je tudi pokazal interes za posel, je bil nazadnje njegov račun kar velik: 4464 eur.

Stopnice v klet

Perilo frči na dno stopnišča

Stopnice na galerijo

Balkonske deske sem narezal in montiral sam. Kar nalepil sem jih na kovinske traverze s polcentimetrskim razmikom. Ker pa lepilo ni povsod prijelo ali so se deske preveč zvijale, sem jih dodatno privil na letve na spodnji strani, vendar brez vrtanja v kovino. Ni prav natančno, vendar se od daleč površnosti ne vidijo. Nepobarvana lipa se v savni lepo obnese, na severnem balkonu pa se je na deskah pojavila plesen, ki je ne morem odpraviti. Polkrožni rob balkona je obložen z 1 cm debelo lipovo desko.

Plesen na lipi

Miha Intihar, ki je nedavno menda opustil mizarstvo, je izdelal pisalno mizo v računalniškem kabinetu, jedilni kot, televizijski pult in CD-regal nad njim, računalniško mizo in bife v dnevni sobi ter komodo v spalnici, nočno omarico pa mu moram še izrisati. Delal je hitro in zanesljivo, v glavnem po domačih načrtih. Miza je iz lepljene masivne bukve z vdelano okroglo marmornato ploščo v sredini, taka je tudi klop s snemljivimi hrbtišči, ki se bi jih lahko dalo kdaj tudi tapecirati. Zadrege so bile pri naročanju okrogle kamnite plošče za mizo. Kamnoseštvo iz Lesc jo je odrezalo krivo in grdo zaračunalo, tako da je na koncu ostala kar njim. Kamnoseštvo Luskovec iz Srednje vasi pri Šenčurju pa jo je odrezalo z računalnikom in še dvakrat cenejša je bila (9000 sit ali 38 eur za 30 cm premera). Noge so pri mizah kovinske. Vsi pulti so masivni, predali in regal pa iz furnirane iverke v jesenovi in češnjevi barvi. Detajli so v slogu kuhinje, tako da se oprema kuhinje in dnevne sobe skladata, barva pohištva pa se od temne kuhinje in jedilnega kota proti spalnici počasi svetli.

Načrtov za pohištvo smo narisali veliko, jih spreminjali po mizarjevih priporočilih glede materiala, barve, oblike in detajlov. Bile so tudi napake – ampak kje jih pa ni.

Bife

Regal s cedeji

Predalnik

Kuhinja in dnevna soba

Jedilni kot

Pisarna

Da ne pozabim na Roka Štrosa iz Ljubnega, strastnega atleta tekača pri sedemdesetih. Ta je z Juretovo pomočjo montiral slepe špirovce na gipsove plošče, nabil podeste na klešče in narezal in privil tudi oba podesta na prostem. Hrastove deske so bile premazane s prozorno zaščito samo enkrat, kostanjevi morali na peščeni podlagi pod njimi pa sploh nič. Ko bo treba čez 10 let obnavljati, bom položil plohe, ne desk.

Hrastove deske na terasi

Peskanje

Popeskani tramovi

Talne obloge

Keramika

Barvo oz. kombinacije sva si mukoma izbrala sama, način polaganja pa smo dognali po najinih predlogih skupaj. V kleti razmetano, v pritličju karo vzorci in v zgornji kopalnici na pravi kot (kolekcija ima ime Geometrie). Pečar in njegov pomočnik Rok sta bila zelo prijazna, le pri fugiranju ponekod površna in za njima je bilo treba pospravljati. Na mestih, kjer pod ploščicami dovodna cev stenskega ogrevanja prehaja pod tlak, so ploščice v kotu napokale: očitno je bila diletacija premajhna ali pa med tlemi in zidom ni bil uporabljen elastični kit.

Steklene prizme smo vzeli češke, ker so bile nemške Solaris dvakrat dražje; bi pa bila njihova pokončna oblika bolj ekstra. Arhitektu je žal, da jih nismo postavili v loku, kot je narisal, in meni do neke mere tudi. 9450 eur za material in delo skupaj. Najcenejše ploščice so bile po 1700 sit (7 eur)/m², najdražje (Divina) več kot 10.000 sit (42 eur)/m², polaganje 2600 sit (11 eur)/m² brez lepila.

Spodnja kopalnica

Zgornja kopalnica

Vrata

Nihajna vrata v veži

Drsna vrata v kabinet

Vhodna in notranja vrata

Vhodna vrata je izdelala nekdanja podružnica Lipa, zdaj samostojno podjetje Doors iz Mojstrane, ki je v nemški lasti (http://www.doors.si/). Izbrani tipski načrt so nam po želji deloma prilagodili. Pomembna je bila dobra izolativnost vrat. Na izolacijo vhodnih vrat izdelovalci že mislijo, vendar še premalo, saj nikjer ni bilo mogoče dobiti natančnih podatkov o toplotni prevodnosti posameznih elementov. Pri montaži so ugotovili, da je odprtina premajhna in pri polaganju estrihov se je izkazalo, da je to res. Težka vrata in podboj sem zato snel in odklesal nekaj centimetrov preklade nad vrati, da so se lahko montirala malenkost višje. Pod njimi je zdaj celo prevelika reža, ki sem jo zapolnil s trakom iz gradbene pene. Morda bi bila tudi ustreznejša naravna hrastova barva vrat kot trenutna olivna. Pač pa je bila redu odločitev za drago uadi steklo.

Ključavnica je običajna, na zunanji strani je za odpiranje bunka, na notranji pa kljuka. Z drobnim vzvodom v podboju se mehanizem blokira tako, da je vrata mogoče odpreti le od znotraj, kar pride prav npr. pri močnem vetru oz. prepihu, ki vrata sam odpre. Ker se je že zgodilo, da so se vrata zaprla, sam pa sem ostal zunaj in tudi s ključem nisem mogel nazaj noter, ker je z notranje strani pač nekdo pustil ključ, bo treba v prihodnje izbrati drugo ključavnico. Odpiranja na elektriko preko domofona skoraj ne uporabljamo, ker je bolj enostavno napraviti tri korake in obiske sprejeti osebno. Cena 1276 eur.

Garažna vrata (širina 4 m) so ponujale različne trgovine, zagrabili pa smo za podjetja Von (Vojko Novak, 01-511-1131; 01-511-4486) za montažo Crawfordovih vrat (http://www.crawforddoor.com/). Ker so se medtem zgodile v tovarni lastniške spremembe in je bilo podjetje kupljeno od firme Normstahl (http://www.normstahl.be/benelux/crawford_en/garageportar.html), se je dobava hudo zavlekla in montirali so nam drugačen tip vrat, celo bolje izoliran od naročenih. (Ni mi pa jasno, zakaj ob 4 cm debeli izolaciji puščajo spodaj prezračevalno režo; mokra tla se tako res hitreje posuše, k ohranjanju toplote v prostoru pa to ne prispeva, zato sem režo zapolnil s peno.) Ročno odpiranje od zunaj ni bilo predvideno, ker je mogoče vstopiti skozi vhodna vrata zraven. Montaža vzporednega ročnega odpiranja bi bila komplicirana in nesmiselna; če zmanjka elektrike, se vrata seveda odpro od znotraj ročno. Včasih jih je treba resetirati. Pri montaži je nekoliko motila betonska preklada sredi garažnega stropa. Cena 1584 eur, poslovnost podjetja odlična.

Steklena vrata v kopalnico se odpirajo za 180 stopinj. Najugodnejše bi bilo naročiti kaljena vrata z okovjem pri Reflexu Radgona (manj kot 40.000 sit oz. 167 eur), vendar sem se zbal montaže, zato sem se dogovoril s steklarjem Oblakom (041-721-617; 204-1293; Vadnovova 1, Kranj) za vrata z montažo (100.000 plus Pirnarjevo kljuko za 28.000 sit, skupaj 534 eur). Vgradni tečaji niso prišli v poštev, ker v estrihe zaradi talnega ogrevanja nisem smel kopati ležišča. Vijaki so v opečni votlak lepo prijeli, le v sredino jih je bilo težko umestiti. Za zdaj držijo. Jedkana površina je občutljiva; madeže od barve bi se najbrž dalo spraviti dol z acetonom. Ključavnice vrata nimajo, vendar po njej tudi ni nobene potrebe, saj v kopalnici ni kaj vrednega ukrasti. Reže ob robovih so preozke, da bi skoznje sprehajale vonjave. Dobro je tudi to, da niso zvočno izolirana: primerilo bi se lahko, da postane človeku pri telesnem opravku slabo in bi moral poklicati na pomoč. Sicer pa je bilo informacije o cenovno ugodnih steklenih vratih in primernega steklarja težko dobiti, dovolj jih je bilo le za precej dražje modele večjih podjetij. Zdaj vem za cene steklarskih storitev: fazetiranje 700 sit (3 eur) na m, brušenje 300 sit (1,25 eur).

Tečaji steklenih vrat

Beljenje ...

Kuhinja in drugo pohištvo

Žena tudi ni zadovoljna z mehanizmom, ki pri odpiranju vratic iz kota izvleče mrežnate košare; ceneje in bolj učinkovito je brez. V zgornje omarice gre več kozarcev, potem ko sem pri mizarju in steklarju naročil in montiral dodatne poličke. V sicer lepe ročaje se gospodinja zatika, kadar nosi preširoka oblačila, in jih trga – ta detajl je pri kuhinji s komercialnim imenom Praktika res nepraktičen.

Ne takih ročajev v kuhinji

Kopalnično pohištvo spodaj je iz Gorenja (376 eur). Čakati jo je bilo treba mesec in pol, je pa lepa; montiral sem ga sam. Navodila so pozabili priložiti ali pa morda celo pozabili izdelati. Ali pa so prepričani, da je vsak Slovenec po naturi sam svoj mojster in bi se najbrž smejal, če bi ga kdo hotel poučevati, kako se obesijo omarice na zid. V Merkurju, kjer sva jo naročila, so pozabili opozoriti, da elementi nimajo pokrivne plošče. Napravil sem jih sam iz ostankov ploščic.

Drugo pohištvo v hiši, razen tistega, ki smo ga prinesli kar iz prejšnjega stanovanja, je iz Ikeje. Preprosto, poceni, z navodili za montažo. V Gradec sva se zapeljala trikrat in pritovorila nabito poln avto: stole, stolčke, mizice, zofo, omarice s predali, gugalnik, omarice v zgornji kopalnici, regal, police, police za čevlje, za steklenice, roloje, karnise, zavese ... Pridemo še.

Nekaj pohištva je še iz prejšnjega življenja. Rumpelkamra (za mlajše bralce: ropotarnica) in soba za goste v kleti sta v celoti iz Javorja iz Pivke. Alenki in Juretu hvala za drugo polovico elementov, ko sta zamenjala opremo v stanovanju; mizar Intihar je zamenjal le najbolj problematične tečaje. Pod stopnicami je rdeča komoda, ki je zamenjala že tri stanovanja, in v kleti so pristale tudi steklene omarice iz prejšnje kuhinje. Druge kuhinjske elemente sem poobesil po garaži, tako da je spravljalnega prostora več kot dovolj. Potomca imata začasno še stare postelje in mize, kar bomo počasi zamenjali (če ne bosta hotela prej na svoje), tudi midva imava še staro posteljo in se je še nisva naveličala.

Ograje

Balkonska konstrukcija

Balkonska ograja

Celotne cene na željo podjetja ne izdam, smo pa se dogovorili za ustrezen popust. Stebrički in ročaji ograj so premera 4 cm, druge palice pa 1,8 cm. Napako na severnem balkonu, kjer ograja ni imela lepega loka, je popravil. Napravil je tudi držala rožnih korit na balkonih, držala za polena na terasi in stopniščni ročaj pri hiši staršev. Juretu je Mitja sponzoriral očala za v Himalajo. Ker imajo železne traverze za severni balkon zelo kratke roke, jih je bilo treba priviti skozi steno in potem pokrpati notranji omet v spalnici. Pobarvali smo traverze bolj po domače sami.

Druga kovina po hiši je iz Ikeje: karnise, obešala, držala toaletnega papirja in brisač v kopalnicah. Ne vedno istega dizajna, pač pa funkcionalna.

Roloji in karnise

Fasada

Bajželj in njegovi ljudje so delali v redu, proti koncu pa se je zgodila zelo zoprna napaka. Na tri zidove (J, Z, S pri garaži) je nanesel akrilni zaključni sloj namesto paropropustnega silikatnega, ki bi bil za tervolno podlago edini primeren. Akrilni je sicer vodoodbojen, vendar pri nas brez potrebe, ker je toliko nadstreška, da voda ne pride do fasade. V naslednjih letih bom primerjal izolativnost fasade oz. njeno morebitno "cvetenje" pozimi. Če bo škoda očitna, bo zidar napako na svoje stroške popravil. Tako se je zavezal pri notarju, potem ko sva zbrala informacije o tem, kako usodna je bila. Ker nima nihče izkušenj s škodo, so na energetskem svetovanju, pri Jubu in pri Termiki svetovali počakati. Prvo zimo ni bilo nobenih težav, morda tudi zato, ker je na Dobravi dovolj prevetreno in se kondenz, ki bi se lahko nabiral na notranji strani ometa, vendarle posuši in ne zmrzuje. Enkrat v prihodnje bomo s termovizijo preverili razlike med izolativnostjo pravilno in nepravilno ometanih zidov.

Nadlega za omet so mački. Ker so okna nizko, skačejo na police in pri tem mažejo fasado pod njimi. Spretni trgovci so prepričali ljudi, da pomagajo mačke odgnati neke posebne lončnice, vendar nismo opazili, da bi te rože naše domače živalstvo kaj motile. Tudi muhe se nadvse rade sončijo na jubizolovem ometu. Umazanijo je z akrilnega ometa mogoče skrtačiti z žičnato krtačo, na silikatnem pa krtača pušča sledove. S sirkovo krtačo in vodo gre bolje. Na fasado iz tervola je težko pričvrstiti kaj težjega. Poštni nabiralnik, hišno številko, varovalo za rožno korito, obešalnik na balkonu ipd. pritrdimo z zidnimi vložki kot za mavčne plošče.

Osnovni pogoj za učinkovitost toplotne črpalke je dobra izolacija. Na ekološkem svetovanju na Dimčevi v Ljubljani so mi priporočili 20 cm opečnatega zidu za akumulacijo toplote (zidarji so zmajevali z glavo, ker so navajeni delati s 30 cm) in 14 cm tervolnih lamel povrhu, pod streho pa pod knaufom 24 cm tervola. Tako smo tudi napravili, z izjemo tistega metra pod napušči, kjer je stiropor. Komaj sem zidarje ustavil, da niso dali stiropora tudi v trikotnike pod čope.

Zelo dolgo sva čakala mojstra Marjana Korena (Zg. Gorje 14, 4247 Zgornje Gorje, (04) 572-5429; 031-747-641) za betonski okvir vhodnih vrat in kuhinjskega okna. Povsod po Gorenjskem sva videvala njegove izdelke, iskal sem alternativne cementarje (Pučko pri Domžalah me je npr. peljal gledat svoje okvirje na Kersnikovi graščini), vendar je tuf znal imitirati samo Koren. Koren je sicer delal za spomeniško varstvo, zdaj to počne njegov sin. Večkrat sva ga obiskala na domu v Gorjah, slikala njegove portale (na Bledu, na Polici pri Naklem, Vrbnje, Selo, Radovljica ...) in narisal sem tudi načrt našega portala. Sklepnikom smo se po premisleku odpovedali, monogram nad vrati in letnica sta šla skozi vrsto razvojnih osnutkov, in ko so fasaderji pripravili podlago, je Koren končno prišel, postavil, zafugiral in zabetoniral še prag. Prijazen mož, prijazna družina, prav poceni pa seveda ni – 1200 eur. Da ne trpi izolativnost, betonski podboj ni poln, ampak je debel le 6 cm in oblikovan v L-profil. Kljub temu je težak za prenašanje. Okenski okvir je z železnimi sidri vpet v zid, portal pa stoji na pragu.

Vhodna vrata

Monogram na sklepniku

Težko se je bilo odločiti za primerno barvo. Za barvne kombinacije sem se razgledoval po internetu (http://www.wesign.de/farbinfo/ Das Deutsche Farbenzentrum; http://www.city.ac.uk/colourgroup/ The Colour Group; http://www.pantone.com Pantone; http://www.ncscolor.com Scandinavian colour institute; http://www.scotdic.com Textile colour system). Na pomoč sem poklical Andreja Skrbinka iz Društva koloristov Slovenije (http://www.dks-drustvo.si). Prijazno se je odzval in prišel z barvno lestvico pogledat zatečeno situacijo in določit barvne številke. Barvne svobode ni bilo, ker je načrt predvideval sivo cementno kritino, kot jo imajo vse starejše hiše okrog, ker je bil za vratne in okenske okvirje predviden zelenkasti tuf in ker je bil napušč že živo zelene barve. V Kropi je gostilna pri Kovaču dokaz, da se vendarle da prav lepo kombinirati živo oranžno fasado z zelenimi okvirji – midva takega poguma nisva zmogla. Mogoče pa je, da se okorajživa čez leta. Zdaj je hiša, kot pravi arhitekt, barvno nevpadljiva, kar vsaj meni ustreza. Lahko pa bi bila nekoliko toplejša.

Zunanja ureditev

Deset načrtovanih delovnih dni se je, deloma tudi zaradi slabega vremena, zavleklo v en mesec, predvidena cena 3 mio (12.520 eur) pa je tudi narasla na blizu štiri mio (16.429 eur), kar se zdi hudo pretirano. V račun za urejanje okolja je spadalo poleg izkopa in nasutja do globine 70 cm tlakovanje, polaganje robnikov, odvod meteorskih voda do jaška, pokrovi kanalizacijskih jaškov in jaškov za meteorsko vodo. Asfalt za več kot 200 m² dovozne poti je delalo cestno podjetje iz Nakla preko Tabra.

Dodatne stroške so povzročili zidarji, ki so dvakrat kopali dovozno pot in jo nazadnje zasipali kar z mešanico gramoza in zemlje. Tudi temelje in kletne stene in svetlobne jaške bi morali zidarji zasuti s peskom, pa so to storili kar z zemljo, kar je moral Taber popravljati. Tudi peskolove bi lahko napravili, tako kot so kanalizacijo. Tlakovanje je 2700 sit (11,3 eur)/m² brez tlakovcev, tlakovci 2000 sit (8,3 eur)/m², asfaltiranje 2940 sit (12,3 eur)/m² itd. Veliko bi prihranil, če bi odklonil robnike pri asfaltu, saj jih na cestah tudi ne delajo povsod, čeprav je na njih več prometa.

Delavci so bili prijazni, na živce pa mi je šel delovodja, ki je naravnost prežal na dodatna in nepredvidena dela. Sem sodi palisada ob zahodnem robu, ker bi bili robniki prenizki in bi dež spiral na tlak zemljo s sosedovega. Če bi reč lahko bolje premislil, bi raje umaknili dvorišče za pol metra noter in napravili brežino, pa bi bilo. Ali pa bi napravili nizko škarpo iz rabljenih kostanjevih tramov. Palisada iz več kot sto stebričkov višine 60 cm (2000 sit ali 8,3 eur eden!) je prijetna za sedenje, obenem pa je vaba za manj spretne voznice, da se s svojim novim avtom popraskajo ob njej. V želji, da bi bila palisada čim daljša, so z njo začeli prezgodaj in onemogočili prehod prikolice na severno stran. Moteči konec so podrli in pri obračunu smo se prepirali, kdo bo to plačal. Danes mi je žal, da nisem bil bolj odločen in nisem palisade ukazal skrajšati tudi na drugem koncu. Človek misli, da strokovnjaki svetujejo po izkušnjah, pa svetujejo le tako, da jim več kapne v žep.

Draga palisada

Šele pri montaži luči ob dovozu sva z električarjem ugotovila, da so z bagerjem zapeli električno cev in jo ravno toliko povlekli iz doze nazaj, da žica ni šla več noter. Napako sva sanirala šele po izkopu cevi za palisadami. Kadar sem bil zraven, sem posamične napake uzrl in jih sproti naročil popraviti, ko je npr. robnik ušel iz linije, za nekatere pa je bilo prepozno, recimo za previsok robnik pri uvozu, ker so stroje že odpeljali, asfaltiranja pa tudi nisem hotel odlagati. Izvajalec je kompliciral tudi pri plastičnem vodovodnem jašku ob hiši. Pri utrjevanju podlage se jim je za 10 cm pogreznil, zato so ga pod robom odrezali in dvignili, vmes pa zabetonirali ter hoteli to delo zaračunati.

Ker sem bil delovodje sit do grla, sem sam saniral tudi naslednjo napako: izkopal in zabetoniral sem odprtino za železni pokrov na dovozu, v kateri je ventil za zapiranje vode, potem ko so ventil preprosto zasuli in potlačili; žal sem ga zabetoniral nekaj cm prenizko, da bi se z izdelkom lahko pohvalil. Na mestu, kjer gredo en meter pod površino v klet cevi zemeljskega kolektorja, teren ni bil dovolj utrjen in se je tlak posedel. Pred kratkim sem ga z dodatnim nasutjem v debelini nekaj centimetrov izravnal.

Z barvami imamo pri nas vedno težave. Izbira rdeče z zelenim robom in posameznimi zelenimi sredi rdečega je Mirina. Jaz bi hotel bolj kičasto multikolor izvedbo z več rumene. Izdelovalcev je cel kup (Juhant, Jarc, Oblak, Podlesnik, Pučko ...), kvaliteta menda različna. Taber je naročal Juhantove izdelke (http://www.tlakovci.si/), ki očitno niso najboljši, saj se na površini sem in tja že kažejo poškodbe in na snegu, ki ga skidam, ostane nekaj njihove barve. Na vzhodni strani je bila predvidena namesto tlaka betonska plošča, pokrita s keramiko, kar bi bilo brez potrebe dražje. Na jugovzhodnem vogalu hiše je tam, kjer so pod zemljo kolektorji, namesto razširjenega tlaka lesen podest, pod katerim teren lahko niha gor in dol.

Danes bi urejanju okolja posvetil več časa in fantazije. Manj bi bilo betona in več lesa. Škoda, da starih železniških pragov ni mogoče dobiti nikjer več, tudi če imaš zveze, za stebre starih kozolcev, ki bi jih lahko uporabil za ograjo, pa je treba prežati. [Marijan Pušavec mi sporoča, da na Celjskem železniške pragove še imajo in da jim pravijo švelerji.]

Za škarpo na severni strani, ki jo je severni sosed pri parceliranju prepovedoval, pozneje, ko mu je dež spral nekaj naše zemlje na njegov travnik, pa skoraj zahteval, so bili predračuni preveč apetitni, da bi jih sprejel. GP Bohinj bi bilo zadovoljno z 800.000 sit (3340 eur!) za 21 m dolgo škarpo, če bi delal sam iz škarpnikov, bi bila vsaj pol cenejša. Ker pa bi bilo potem treba napraviti še ograjo, saj je meter in pol višine nevarno za padec, sem se odločil za vmesno varianto. Preostale kostanjeve morale sem v razmiku 2 m vkopal in zabetoniral v zemljo in nanje z zunanje strani privil po dva žamana kostanjeva ploha v višini 60 cm, ki sem jih kupil pri Ivu Potočniku (kmetija Turk v Rovtah, 04-533-1125; okrog 30.000 sit za kubični m).

Škarpa

Kaj pa umetnost?

Za doto, ki je nima ...

Darilo sestrične Barbke

Estetično vrednost ima tudi stekleni pohodni podest nad vežo (385 eur plus kovinska nosilna konstrukcija). Dve stekleni plošči 90 x 90 cm in debeline 3 cm je izdelal Reflex iz Gornje Radgone (http://www.reflex.si/) za 92.000 sit. Na šipah sem hotel imeti nekaj literature in neizvirni izsek Prešernovega rokopisa za sonet O Vrba, srečna, draga vas domača, se je zdel za našo podeželsko stavbo še najprimernejši. Barbara Bogataj iz Birotehnike Bori je predlagala, naj bo reproduciran rokopis namesto tiska in prav je predlagala; povrhu je poskrbela za pretvorbo preskenirane slike v vektorsko grafiko v razmerju 1 : 1. Namesto sitotiska, ki je precej dražji in bi napravil pohodno površino porozno, sem raje naročil peskanje spodnje strani. Zdaj mi je malo žal, da okvirja nisem narisal bolj elegantno, to je tanjšega oz. z nepodvojeno srednjo traverzo. Bil sem tudi nepotrpežljiv pri naročanju podložnega materiala. Ko sem prišel po šipe v skladišče v Kamniku, je ta seveda manjkal in so ga našli naslednji dan, vendar ga ni bilo dovolj. Prijazni proizvajalec (Rek, d. o .o. iz Vuzenice, http://rek.si/), ki sem ga dobil po internetu, mi je poslal dodatni kolut zastonj, žal širokega 1 cm namesto 4 cm. Čeprav ima podest veliko nosilnost, se ga ljudje pri hoji izogibajo in tako poudarjajo njegovo nekoristnost in umetnostni značaj. Za pohodno steklo sem si ogledal dve lokaciji: atrij glavne Pošte v Ljubljani (samo stopnice) in trikotnik pri nekdanjem igralcu Janezu Vajevcu v Ljubljani. Ta mi je dal še vrsto drugih koristnih naslovov in nasvetov, ki pa niso prišli v poštev. Pri njem mi je bilo všeč pohištvo (zaokrožena krila), razgiban tloris, soba v obliki omare, velik kamin, veliko kovinske sive barve, skratka nestandardne rešitve.

Vrt

Reševa Ruth je nekatere predvidene flance iz barvnih razlogov ali zaradi bolezni odsvetovala, nekatere naravnost zahtevala in priskrbela tudi jagodičevje. Predlog, da bi rastlinje izbirala skladno z nebesnimi znamenji, pod katerimi so bili rojeni člani družine, smo v kali zatrli. Tuje za severno mejo sva kupila v Obiju, ker so bile tam na razprodaji, in še marsikakšno drobnjarijo. Večina tuj je prvo zimo propadla, lahko zato, ker se niso dobro vkoreninile in ker je bila zima zelo mrzla, lahko tudi zaradi bolezni. Naslednji viri sadik so bila darila ob vselitvi, na parceli zatečeno rastje, v gozdu izpuljeno zelenje ali razprodaje v blagovnicah. Posadili smo v dveh dneh v začetku oktobra, v šoto, ki smo jo v vrtnariji dobili v 250-litrskih vrečah.

Ker sta se pomešala stričev in vrtnaričin koncept, svoje pa so rekli še zatečeno sadno drevje, v gozdu napuljeni zimzelen, razprodaje v veleblagovnicah, rastline, ki so jih prinesli obiski, in zimska zmrzal, ki je opravila naravno selekcijo, končni izdelek ni avtorsko prepoznaven. Vse to, kar se zdaj nearistokratsko druži in poganja okrog hiše, je človeškim očem in bogu dopadljivo, stricu, ki smo mu sfižili avtorski izdelek, pa nekoliko manj. Tolažimo ga z obetom, da izpuščene rešitve (npr. vodni motiv in lopo) realiziramo morda nekoč pozneje.Vrtnarica je svarila pred poceni robo iz veleblagovnic. Nekaj tam nakupljenega blaga je prvo zimo res propadlo, ampak propadle so tudi nekatere druge "kvalitetne" sadike.

Posamezne posajene rastilne niso ozelenele in za posamezne ni bilo podatkov na listku, tako da jih ne znamo poklicati po imenu. Druge ostanejo obročkane z listkom, na katerem stoji njihovo cenjeno latinsko in slovensko ime, dokler oznak ne uničijo veter, sonce in dež. Bogve ali se mi jih dotlej uspe naučiti naizust. Skupaj s pergolo, kompostnikom, vodnim koritom, vrtno zemljo, gnojili in lubjem nas je vrtnarstvo stalo blizu 2100 evrov. Lubja oz. sekancev za prekrivanje zemlje v nasadu se ne splača kupovati v vrečah, ampak je treba iti s prikolico na žago. Plevel vendar pribode tudi skozi to plast.

Zelenjavni vrt 2 x 5 m je skoraj premajhen za na novo odkrite vrtičkarske strasti in se podaljšuje v kup presejane zemlje, na katerem dobro rastejo buče, kumare in jagode.

Detajl hortikulturnega načrta

Legenda za hortikulturni načrt

1. obroba, porfido marmor, 10 cm nad nivojem trate
2. ograja, viš. cca 2m
3. bivalni kot, poploščeno, vrtna garnitura
4. vodni motiv, glej detajl
5. Thuja Smaragd, 1 kom/80cm — 26
6. pergola z vrtnicami vzpenjalkami, Rosa Sympathie — 2
7. voda (kamnita sulptura)
8. obstoječe drevje, ostane
9. cestni robnik
10. parking, travne plošče
11. talne luči
12. cvetlična greda – glej detajl
13. vrtne luči
14. hortikulturna ureditev, glej detajl
15. Spiraea Little Princes, nizka spireja, 1 kom/1,5m — 17
16. Rudbeckia sullivanti Goldsturm, rudbekija, 5 kom/m² 70
17. Acer palmatum Disectum Atropurpureum, rd. pahljačasti javor — 1
18. Picea Prostrata, srebrna nizka pokrovna smreka — 1
19. Ilex aquifolium, bodika — 1
20. Cortaderia selloana, pampaška trava — 1
21. Taxus baccata Fastigiata Aurea, stebrasta zlata tisa — 1
22. Chrysanthemum maximum Duplex, ivanjščica, polni cvet, 5 kom/m² — 8
23. Delphinium pacific, mešani ostrožnik — 9
24. Achilea filipendulina Parkers Varietet — 10
25. Coreopsis grandiflora Sunray, lepeočke, 7 kom/m² — 7
26. Echinops ritro, bodoglavec, 3 kom/m² — 5
27. Gentiana acaulis, kohov svišč, 12 kom/m² — 10
28. Euonimus fortunei Gracilis, pisanolistna trdoleska — 1
29. Dianthus gratianapolitanus Splendens, pokrovni nagelj, 12 kom/m² — 13
30. Phlox subulata, roza iglasta plamenka, 12 kom/m² — 20
31. Vinca minor Argenteovariegata, pisani mali zimzelen, 7 kom/m² — 8
32. Aubrieta cultorum Royal Violet, avbrecija, 12 kom/m² — 20
33. Armeria maritima, rozardeči pečnik, 15 kom/m² — 12
34. Philadelphus virginal, pajasmin,1 kom/1,5 m — 10
35. Prunus avium, češnja z vrtno garnituro za čas, ko se išče sonce —1
36. Juniperus chinensis Pfitzeriana Aurea, brin 1 kom/m — 4
37. Rosa europeana, rd. vrtnice, 35x35 cm — 40
38. Mahonia aquifolium, mahonija, 30x30 cm — 40
39. Picea pungens Glauca Kosteri, sr. smreka — 1
40. Cotoneaster microphilla, panešplja, 50x50 cm — 15
41. Chamaecyparis nootkaensis Pendula, pacipresa — 1
42. Potentila fructicosa Red Ace, potentila, 40x40 cm — 20
43. Forsithia intermedia Spectabilis, forzicija, 1 kom/1,5 m — 7
44. prostor za igre
45. Magnolia Liliflora Nigra — 1
46. Budlleia davidii Royal Red, budleja — 1

Veter je lani metal cvetlične lončke z oken, zato sem jih letos zavaroval z držali iz betonskega železa fi 10 mm, oblečenimi v plastični kanal za električne žice fi 13 mm in zataknjenimi v plastične ročke za karnise (ki pa se lomijo).

Držalo za cvetlične lončke

Smeti nekateri člani družine sortirajo na plastiko, kovino, papir, steklo in organske odpadke, ki gredo na kompost, drugim se to ne zdi tako pomembno.

Sortiranje smeti. Mimogrede še spoznanje od prejšnjega tedna: na pokrovu električne omarice je videti okrogel gumb, ki ga je treba pritisniti, kadar napravimo kratek stik in ostanemo brez elektrike; lahko seveda pokličemo tudi električarja, vendar ta ne bo prišel na gumb pritisnit zastonj.

Pipa z deževnico na vrtu

Vrt se počasi obrašča

Zadnji papirnati opravki

Uporabno dovoljenje dobi novopečeni lastnik nepremičnine za 567 eur (136.000 sit), v kar spadajo stroški geodetskega posnetka in geodetove priprave podatkov za odločbo o spremembi vrste rabe parcele, to je za papir (4300 sit ali 18 eur), na katerem piše, da na parceli stoji v skladu s predpisi zgrajena hiša in da okrog nje raste trava. Mogoče bo kdaj v prihodnosti uporabno dovoljenje pomemben dokument, danes to ni in le simbolično zaključuje gradnjo. Tehnični pregled za družinsko hišo ni potreben, obrazci, ki jih človek najde za ta namen na internetu, kadar gre za zahtevnejši objekt, pa so pravo birokratsko čudo. Zaupljivi državljan bi si mislil, da mu bo po vsem tem davkarija sama začela pošiljati položnice za plačilo nepremičnine, pa ni tako. Po telefonu in s pisnimi dokazili o lastništvu jih mora k temu pozvati sam: posebej občinsko (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) in posebej državno (davek na premoženje). [Tomislav Jezeršek me dopolnjuje, da "vsaj nekaj let prihranite nekaj denarja, če po zakonu o plačilu nadomestila za stavbno zemljišče po vselitvi zaprosite za petletni odlog".]

Ker je ravno včeraj (25. 8. 2005) spet prišla naokrog Barbara Šolar z Zavarovalnice Maribor (sveže poročena se zdaj piše drugače), še besedo o zavarovanju. Pravega zaupanja v zavarovalnice nimam. Nezaupanje vzbujajo s poudarjanjem, kako povrnejo škodo v takem fantastičnem primeru, kot je npr. padec neznanega letečega predmeta na hišo, medtem ko je pri bolj običajnih nezgodah za povračilo cel kup omejitev in odbitkov. Ponujajo dodatek za potresno škodo in ne povedo, da potem ne boste upravičeni do državne pomoči ipd. Če ste zmetali toliko denarja za novogradnjo, ga boste v nesreči pač zbrali še nekaj za popravilo. Zavarovanje hiše ni obvezno, tako kot je obvezno zavarovanje avtomobila, in za minimalno zavarovanje smo se odločili bolj iz navade kot iz skrbi ali občutka nuje, za mariborsko zavarovalnico pa zaradi simpatične Barbare.

Konec

Po odzivih sklepam, da je zidava hiše nekaj, kar Slovence vznemirja daleč bolj od drugih reči v življenju. In vznemirja v večji meri Slovenke kot Slovence. Zidarji so mi poročali, da imajo med investitorji večinoma opraviti z ženskami, od sklepanja pogodb preko nadzora do plačila, in da so to, če povzamem s svojimi besedami, zelo zavzete in samozavestne ženske. Ker pa zavzetost rada prerašča v strast in ker se ne zgodi redko, da strast dobi oblike zasvojenosti, naj končam s poučnim svarilom: ne dovolite, ljube graditeljice in cenjeni graditelji, da vas vaš z muko, odrekanjem, z ljubeznijo zanosom zgrajeni dom zasužnji.

Je že res, da je treba pri hiši, tudi če je čisto nova, vedno kaj postoriti: počistiti, pospraviti, pomiti, pomesti, posesati, popraviti, servisirati, vzdrževati, zamenjati, priviti, pribiti, pričvrstiti, preveriti, pobeliti, pobrusiti, zakitati, zatesniti, zalepiti, domontirati ... Ker je bivališče večje od vaših prejšnjih, vam ti opravki lahko zasedejo ves prosti čas in še zmanjkalo ga bo. Medtem pa bežijo zunaj mimo prelepi dnevi in teče mimo tisto pravo življenje, ki ste se mu obetali posvetiti, takoj ko bo gradnja končana: ljudje se družijo veselo, hodijo na izlete in se imajo lepo.

Kdo pa pravi, da je treba vsak konec tedna porivati kosilnico okrog hiše ali besno pomiti vsa okna ali sproti odpuliti vsako plevnato zel, ki se pojavi na dvoriščnem tlaku! Kdor gre že zjutraj od doma in se vrne šele proti večeru, tega prah po kotih nima časa motiti in ta ne more opaziti umazanih lis na oknih, kadar jih obsije sonce. Neverjetno, koliko različnih rož zraste med travo, če ji dovolimo, da požene kakšen centimeter nad slovenski vrtni standard. Ne tekati venomer z metlo, krpo in sesalcem iz prostora v prostor – dokažite, da ste vi gospodar nad hišo in ne hiša gospodar vaše duše. Kako pa sploh lahko preverimo veljavnost angleškega pregovora, da je lastna hiša grad, ali našega, ki pravi, da je povsod lepo, toda doma najlepše? Le tako, da se odpovemo kdaj pa kdaj njenemu zapeljivemu udobju in gremo prespat v planinsko kočo ali v šotor. Ljubezen do lastnega doma bo po vrnitvi še večja ...

Kje je moj mili dom ...

Povezave

Naredil in postavil na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/gradnja.html Miran Hladnik 21. avgusta 2005, dopolnil 22., 23., 24., 26., 27. avg., 1., 4., 7., 8., 9., 11., 13. sept., 11. okt., 27. nov. 2005, 22. marca, 13. aprila, 28. julija, 29. dec. 2006, 8. jan., 5. marca, 12. jun. 2007. Pripombe zaželene. Zadnje pripombe so označene z zeleno, čisto sveže pa z modro.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco