Miran Hladnik

Čas v slovenskem zgodovinskem romanu

Od srede 19. stoletja do danes je nastalo čez 300 slovenskih daljših pripovednih besedil z zgodovinsko tematiko. Z izjemo psevdohistoričnega romana, ki se dogaja v srednjem veku, in romana o predzgodovini je pripovedovani čas v njih natančno določen. Biografski roman najraje obravnava osebnosti 19. stoletja, turške povesti so locirane v 15. in 16. stoletje, rodbinske kronike v 20. stoletje. Drugi žanrski tipi, določeni s časom, so antični roman, roman o naselitvi Slovencev, o kmečkih uporih, o celjskih grofih, o protestantizmu, o napoleonskih vojnah, o ljubljanskem kongresu 1821, o revoluciji 1848, o ljubljanskem potresu 1895, o 1. in o 2. svetovni vojni.

Naslovi in podnaslovi

Podnaslovi pomembno usmerjajo žanrske predstave z natančno časovno opredelitvijo dogajanja – brez podnaslova je le dobra četrtina zgodovinskih povesti. Podnaslovov s časovnim določilom je kar 120 ali 38 % celotnega korpusa. Prednjačijo oznake s predlogom iz (izza) (86), najpogosteje (v 45 primerih) v zvezi povest iz. Ko temu prištejemo še oznake izvirna povest iz in zgodovinska povest iz, je oznak tipa "[...] povest iz" 65. Tako časovno označeni roman – roman iz (9) ali zgodovinski roman iz (2) – se s povestjo ne moreta primerjati. Povest je očitno tako vseobsežna vrstna oznaka, da kliče po natančnejšem določilu v večji meri kot druga pripovednoprozna vrstna imena.⁷ Predlog iz se v četrtini primerov veže z izrazom čas (20) po formuli "iz [...] časov" ali "iz časa [...]". Natančni določitvi časa se podnaslov lahko izogne (npr. iz starih časov, 6), še posebej kadar gre za odmaknjena obdobja (iz davnine ali iz davnih dni, 7), včasih pa ga določi posredno (iz turških časov, iz časa naselitve Slovencev). Največkrat (37) je čas določen s stoletjem (iz 14. stoletja) oz. z vekom (2), neredko celo z delom stoletja (iz druge polovice 18. stoletja, iz konca 11. stoletja), sedemkrat kar z letnico (npr. iz leta 1515). Zveza "iz življenja [...]" (4) napoveduje biografske pripovedi.

Drugo najpogostejšo besedno družino v podnaslovu tvorijo izrazi zgodovinski (69), zgodovina (5), preteklost, prošlost (5).⁸ Prilastek izviren (7) z različnimi odnosnicami (izvirna povest iz, izviren roman, izviren historičen roman) je značilen za Jurčiča in še tri avtorje 70. let 19. stoletja, povedati pa hoče, da črpa snov iz domače zgodovine in ne iz tujih literarnih virov. Soroden pomen imata prilastka slovenski (18) in domači (3). Samo v 19. stoletju so v podnaslov zapisali tudi prilastek historičen (6-krat: pri Jurčiču, Kodru, Tavčarju), praviloma v zvezi z romanom.

Pogostnost predloga o (13) v podnaslovih gre na račun biografskih pripovedi. V osmih primerih so narejeni po formuli "[ime vrste] o [ime znamenite osebe]". Tu je med odnosnicami oz. imeni vrste v prednosti roman (9, npr. roman o Rudolfu Maistru) pred povestjo (3). Razlog je gotovo nadpovprečna dolžina biografskih pripovedi, zraven in s tem povezan pa še večji delež psihologizacije kot pri drugih delih z zgodovinsko tematiko.⁹

Vrstne oznake

Grafikon Vrstne oznake zgodovinske povesti

Grafikon Delež vrstnih oznak v odstotkih

Trdna žanrska pričakovanja pri bralcu poleg naslova in podnaslova utrdijo začetki zgodovinskih povesti in romanov. Zgodovinski čas dogajanja z letnico nakažejo že kar v prvi povedi ali v prvem odstavku. Najlepši zgled takega žanrsko predvidljivega ravnanja je Ivan Pregelj.¹⁰

Zanimivi in nekoliko manj zanimivi zgodovinski časi

Grafikon Število zgodovinskih povesti po predstavljenih obdobjih

Brez natančno zamejenega časa

Naslednjim tridesetim besedilom ni mar za letnice in si mora bralec pač sam pomagati z grobo oceno stoletja ali s še bolj splošno časovno oznako, npr. prazgodovina, srednji vek. Besedila ne dajejo nobene opore za določitev oddaljenosti preteklega časa. S stališča scottovskega obzorja zgodovinskega romana bi morali ta dela izločiti kot psevdohistorična, vendar naš pogled na zgodovinski roman ni tako tog in vključuje tudi ta del korpusa. Z devetimi povestmi, ki nosijo tipične podnaslove povest iz starih časov (4), povest iz davnine (2), povest iz davnih časov, starodavna zgodba tvori jedro te skupine pripovednik Jožef Urbanija, ki je objavljal v podlistku časopisa Domovina v dvajsetih in tridesetih letih,¹⁴ družbo pa mu delajo posamezna besedila Josipa Jurčiča (Jurij Kozjak, 1864, in z dopolnilom Barice Smole Janez Gremčič, 1996), Frana S. Finžgarja (Gozdarjev sin, 1893) in Franceta Bevka (Burkež gospoda Viterga, 1931). V grobem bi jih lahko uvrstili med pripovedi o kar najširše pojmovanem srednjem veku, tj. kot srednjeveške povesti. Razumljivo je, da z letnicami niso opremljeni dogodki iz prazgodovine (Radivoj Rehar, Semisiris, 1936, in Argonavti, 1943, Janez Jalen, Bobri, 1942–43, Feri Lainšček, Skarabej in vestalka, 1997). Namesto datiranih zgodovinskih dogodkov je tu več mitologije.

Antika

Latinist Joža Lovrenčič se je pri pisanju "romana iz rimske prošlosti" Publius in Hispala (1927) po profesorski navadi skoraj v celoti oprl na zgodovinske vire. Vznemirjal ga je problem spolne razbrzdanosti, še bolj pa najbrž problem verskih sekt. Sekta svetega Duha zemlje hoče žrtvovati Publiusa v eni izmed svojih orgij, pri tem pa jo spodbuja Publiusov očim Sempronij, ki se želi polastiti Publiusovega gospodarstva. Skušajo ga zastrupiti, vendar ga s protistrupom reši ljubica, osvobojena sužnja Hispala, ki se zaveda nevarnosti razvratnih bakanalij, ker je na njih po ukazu svoje gospodarice že morala sodelovati. Potem ko ga mati Dufronija razdedini, ker ne verjame, da ga je očim zastrupil, in ker nasprotuje sinovi ljubezni s Hispalo, se ljubimca zatečeta k teti. Hispala izda ilegalno sekto konzulu. Ta jo razpusti, sekta pa se maščuje tako, da zažge Hispalino hišo in umori Sempronija, ki ga ima za izdajalca. Oblasti sekto zatrejo, sužnja Hispala dobi v zahvalo pravice svobodne meščanke in se pod konzulovim pokroviteljstvom poroči s Publiusom; mati uvidi svoje napake in se opraviči Publiusu.¹⁹

Rebulov filozofski roman V Sibilinem vetru se dogaja v času cesarja Marka Avrelija in rimskih vojn s Kvadi, Parti in Sarmati. Zgodbo svojega življenja pripoveduje starec Nemezian, romanizirani Jacig. Njegov rod je živel v okolici Ptuja in padel v sužnost, potem ko se je uprl rimskim osvajalcem. Še otroka ga dodelijo kurjaču v hipokavstu rimske vile. Ker je pameten, ga gospodar, tribun Kvint Furij Apulej osvobodi in pošlje skupaj s sinom Lateranom študirat v Grčijo. Tam prijateljuje s sošolcem, gorečnim kristjanom Internuncijem. Platonično je zaljubljen v nekdanjo sosužnjo Psiho, ki pa umre, ko se je hotela ubraniti nasilnosti svojega lastnika. Apulej je tako zadovoljen z Nemezianom, da ga posinovi in mu v oporoki nameni del svojega bogastva. Po Apulejevi smrti se Nemezian odpove dediščini in vdovi Mamei, ki ga je vpeljala v svet spolnosti, in gre raje za vojaka v rimsko legijo IV. Fidelis ter z njo potuje po cesarstvu. Zboli za kugo in preživi. Postane upornik proti cesarstvu. Izda ga tovariš Organik, ki dela za rimsko obveščevalno službo. Zaprejo ga v rudnik Lotosove poljane na Sinaju, kamor pripeljejo po nekaj letih tudi vojaka rojaka Profutura. Z njim pobegne in po čudežu preživi. Z ljubico Elektro, ki ga je čakala, da se vrne iz zapora, obišče Internuncija, ki nevarnosti navkljub vzdržuje krščansko občino. Spet se pridruži legiji in na vojnih pohodih ureja zapiske vojskovodji in cesarju Marku Avreliju. Naposled se kot odslužen vojak preko Vindobone (Dunaja) vrne na Slovensko. Zadržuje se v Poetoviji (Ptuju) in Emoni (Ljubljani) in se nazadnje ustali ob Timavi, reki Argonavtov, na zdajšnji skrajni zahodni slovenski meji.

Nemezian živi po krščanskih principih (ne zanimata ga lastnina in zunanja slava, skuša biti dober in pravičen), vendar do konca ne sprejme krščanstva, čeprav ni nobenega dvoma, da s svojim plemenitim obnašanjem, s komplimenti kristjanom (kristjani imajo čut za organizacijo, misticizem, gorečnost, vestnost pri delu, družinskost, odprtost za druge itd.) in z druženjem z njimi dela reklamo za krščanstvo. To je potrjeval rokopisni začetek romana, preden je pisatelj tendenčno izraženo krščansko idejo po ženinem nasvetu pred natisom prikril.²⁰ Obsežni roman mimo usode glavnega junaka zapolnjujejo popisi številnih človeških usod in značilni rebulovski ekstatično čutni popisi lepote narave in zasebnih vsakdanjosti, ki jih postavlja v izrecno opozicijo z uveljavljenim pojmom zgodovine: "Čutila sva: če je bilo kaj zgodovina, potem je bilo to, da so s stropa dišala zelišča in da je zajec cvrčal na ognju in da je velika materna peč pekla kruh za človeka – samo to je mogel biti edini smiselni tok skozi čas, ta pohod ponižnih in nedolžnih, svetih reči, v katerih ni bilo zavratnosti" (220). Rebulov slog prepoznavamo po velikem deležu in kopičenju posamostaljenih pridevnikov na -ost: npr. navpičnost, izvirnost, razmahnjenost, pristnost, prsatost.

Srednji vek

Pokristjanjevanje dá žanrsko prepoznavnost 16 besedilom. Najbolj je tema zaposlovala dva duhovnika, Petra Bohinjca in Matija Prelesnika. Besedila so izhajala kontinuirano, začenši z večerniško povestjo Pribislava Ogrinca Vojnimir ali Poganstvo in krst iz leta 1871 vse do Rebulove mohorjanske povesti Maranatha ali Leto 999 (1996). Po več romanov na to temo so napisali Oskar Hudales, Mimi Malenšek, Matija Prelesnik in Ilka Vašte, pri čemer je Hudalesov Med dvema svetovoma (1962–63) z 225.000 besedami med najdaljšimi slovenskimi romani. Josip Jurčič je bil prvi, ki se je v nedokončanem romanu Slovenski svetec in učitelj (1886) lotil življenja slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, za njim šele Stanko Cajnkar leta 1955. Zgodovinar Josip Gruden je nadaljeval tradicijo profesorskega romana z literarno postavitvijo vojvodskega ustoličenja na Gosposvetskem polju (Na vojvodskem prestolu, povest iz slovenske starodavnosti, 1901). Skorajda enoumno sporočilo te obsežne skupine besedil je, da je bilo pokristjanjenje – kakor koli že nasilno, boleče in politično nevarno – vendarle nujno za obstanek Slovencev. Prineslo je kulturo, brez katere se ne bi ohranili. V šolski bralski repertoar je prišla Finžgarjeva povest Pod svobodnim soncem (1906–07), ²⁴ ki pripoveduje o junaškem slovanskem mladcu Iztoku, ki se je priučil vojnim spretnostim v Bizancu, današnjem Carigradu ali Istanbulu, rešil svoj rod avarske nadvlade, zamajal pokvarjeno cesarsko oblast in med svoje ljudi zanesel krščansko blagovest. Danes ga imamo za mladinsko delo, tako kot tudi Ilke Vašte Zaklad v Emoni (1933–35) in morda tudi njen Svet v zatonu (1953). Pri Finžgarju se zgleduje tudi Janko Moder (Sveta zemlja: Neznano ljudstvo se budi, 1952). Za razliko od katoliških avtorjev, ki so predstavljali Slovane kot junake in zmagovalce nad Avari ali kot žrtve avarske oblasti, liberalska Vaštetova Slovanov ne idealizira in tudi na pokristjanjevanje gleda bolj kritično. Od pomembnih zgodovinskih oseb v romanih je treba omeniti vsaj še spodnjepanonskega kneza Koclja (vladal je v letih 861–874). Besedila se dogajajo na zahodni slovenski meji (Ilka Vašte, Mejaši, 1923, Ivan Matičič, Živi izviri, 1937, Alojz Rebula, Maranatha, 1996), južni slovanski meji (Finžgar) in severni slovanski meji (Prelesnik) in tako zarisujejo domači (slovenski in slovanski) zgodovinski prostor.

Čeprav literarni zgodovini Antona Slodnjaka ni bil všeč, ker naj bi pretiraval z zgodovinskimi podatki, naj bo zgled interesa za zgodnji srednji vek nedokončana Prelesnikova trilogija o polabskih Slovanih. Avtor se je pomenljivo podpisal kot Bogdan Vened, prvi del Naš stari greh (1903) pa podnaslovil "polabska povest". Viljenica, hči bodriškega kneza Gotšalka, je na skrivaj poganka in se pridruži skupini starešin, ki pripravlja državni udar, da bi se osvobodili odvisnosti od Nemcev. Gotšalk v Ljubeku (danes Lübeck) vzgaja sinova Henrika in Budivoja v krščanstvu, ker edino to lahko ohrani Slovane sredi Nemcev. Duhovnik Eppo hoče, da se Viljenica poroči s saksonskim kraljevičem Magnusom, vendar Viljenica ženina ne mara; na otoku Rujan (danes Rügen), kamor gredo v slovansko svetišče prosit za blagoslov, se zaljubi v slovanskega kneževiča Kruta. Na domu sorodnika Pluzona se pri Viljenici srečata Krut in Magnus – Krut nažene Magnusa, Gotšalk pa pokliče Viljenico domov. Ta s pomočjo Slavice reši poganskega duhovnika Slavomira iz ječe, kamor ga je zaprl Gotšalk, in pripravi upor, v katerem ubijejo očeta Gotšalka in duhovnika Eppa ter postavijo Viljenico za knežno. Ljudstvo začne preganjati kristjane, ker je bila letina slaba in krivijo za to Gotšalka. Viljenica spozna strašne posledice svojih dejanj in napravi samomor, knez postane Krut.

Drugi del trilogije nosi naslov V smrtni senci in podnaslov "baltiška povest" (1904). Po ustoličenju v Velegradu je Krut prisiljen izpustiti svojega nasprotnika, Gotšalkovega sina Henrika s pomočnikoma Godmirom in Gojnikom, ki so bili ilegalno v deželi in so jih razkrinkali in ujeli v neki gostilni, ker zanje prosi mlada deklica Slavina. Gotšalkov sin Budivoj se hoče poročiti s Slavico, vendar se umakne, ko vidi, da ta ljubi Kruta. Slavico njena učiteljica Filomena pripravi, da spet postane kristjanka. Slavica h krščanstvu nagovarja tudi Kruta, ki pa to grobo zavrne. Slavica odide na misijon, v Kruta zaljubljena Vanda pošlje za njo morilca, vendar Godmir in Godivoj umor preprečita. Skupaj s Slavino in Tugomirjem se pridružijo uporniškim bodriškim četam pod Budivojevim poveljstvom. Zasedejo Lenčin, potem pa jih Krut premaga in brez milosti pobije, ker se je razširila govorica, da uporniki delajo silo ženskam. V boju ubije tudi v vojaka preoblečeno Slavico, ki se mu pred smrtjo razkrije in obtoži Vando za spletke; Krut da Vando pokončati. Čez leta se zaljubi v Slavino, ki nadaljuje Slavičino borbo za krščanstvo, vendar ga ona zavrne; za Slavino stoji in jo podpira Henrik, sin umorjenega Gotšalka. Bralec zasluti, da se bo v tretji knjigi trilogije vojna sreča obrnila v prid krščanstva.

Enajsto in dvanajsto stoletje sta bila za slovenske pripovednike neoprijemljiv čas. Ferdo Kleinmayr (Po krono, dekle in vino, 1934) je šel po snov v Rim, Vladimir Bartol je za roman Alamut (1938) po snov segel v daljni Iran – oba sta se pridružila tistim redkim, ki postavljajo dogajanje v prostore, ki s Slovenci nimajo nikakršne zveze. Ivan Lah v Angelinu Hidarju (1922) in Dimitrij Rupel v Levjem deležu (1989) sta popisala potovanje angleškega kralja Riharda Levjesrčnega (vladal 1189–99) s 3. križarske vojne nazaj domov skozi naše kraje, kjer ga ujamejo ljudje cesarja Henrika VI. in je zaprt. Ivan Zorec se je ob 800-letnici stiškega samostana razpisal o težavah pri njegovi ustanovitvi.

Od zdaj naprej je vsako naslednje stoletje dokumentirano z več zgodovinopisnimi dejstvi in tako tudi pripovedno bolj obvladljivo: 13. stoletje je zastopano z devetimi povestmi, 14. stoletje s trinajstimi, 15. stoletje s triintridesetimi.

Leta 1927 so tri dela literarno proslavila 700-letnico smrti Frančiška Asiškega (France Bevk, Marija Kmet, Ksaver Meško). Tita Kovač je tematizirala staro srbsko zgodovino (Štefan Dečanski, 1974); nenavadno izbiro razloži podatek, da je avtorica živela v pravoslavnih Atenah, kamor se je poročila. V 13. stoletje je umestil dva od svojih romanov popularni podlistkarski pisec in urednik liberalskega dnevnika Slovenskega naroda Miroslav Malovrh. Na Devinski skali (1905) dramatično prikazuje propad samostojnega plemiča na zahodni slovenski meji. Pohvaliti je treba, da se je avtor izognil sicer pogosti skušnjavi romantičnega fabriciranja junakove prezgodnje nacionalne zavesti. Malovrhov Osvetnik (1906) sodi med skrivnostnostne zgodovinske povesti, obema pa je skupna tema maščevanja. Če izvzamemo žanrsko sporne svetniške legende okrog sv. Frančiška, je 13. stoletje v žanrskem smislu v znamenju viteškega in usodnostnega romana Miroslava Malovrha.

Povesti o 14. stoletju skorajda sistematično pokrijejo vse slovenske pokrajine. V polovici primerov je čas omenjen že v podnaslovu: povest iz 14. stoletja ali roman iz 14. stoletja – tako enoumno ni čas določen za nobeno drugo stoletje. Za Slovence ga je odkril novomeški profesor Ivan Janežič z dolgim romanom Gospa s Pristave (1894), ki govori o materi cesarja Ernesta Železnega, vojvodinji Viridi Visconti. Večinoma se dogaja v Milanu in drugih krajih severne Italije, njen zadnji konec pa je umeščen na Dolenjsko. Zadnje besedilo v seriji je Toneta Peršaka Vrh (1986) – o umetniku, ki je prišel poslikat cerkev,²⁵ z dogajališčem na Štajerskem, v okolici Ptuja. Dva romana s koroškim dogajališčem (Stoji na rebri grad, Božja planina) je prispeval emigrantski pisatelj Metod Turnšek; oba sta bila izdana za mejo, pri Slomškovi založbi v Celovcu in v Gorici leta 1965.

Najpomembnejše besedilo te skupine je Bevkova trilogija Znamenja na nebu z dodanim četrtim delom, romanom Človek proti človeku (1927, 1929, 1930), ki je pokazala, kaj se je v tem času dogajalo na zahodni slovenski meji, na Primorskem. France Bevk (1890–1970) je po številu naslovov tretji, po obsegu zgodovinskega opusa pa četrti najproduktivnejši avtor žanra. V šolo je hodil v Gorici, bil do 1. svetovne vojne učitelj po primorskih krajih, po vojni, ki jo je preživel na vzhodni fronti, pa kulturno-politični aktivist v italijanskem delu Slovenije, tj. v Gorici in okolici. Italijanske oblasti so ga večkrat zaprle, 1943 je šel v partizane in prevzel visoke funkcije, po vojni je bil med drugim predsednik parlamenta in član akademije. Najobsežnejši del njegovega opusa so sicer kmečke povesti (v tem žanru na Slovenskem nima konkurenta), bolj pa je znan kot mladinski pisatelj in kot borec za nacionalne pravice Slovencev na Primorskem (Kaplan Martin Čedermac, 1938). V njegovih zgodnejših delih je močna ekspresionistična oblikovna manira, kasneje pa je pripovedne postopke poenostavil, jih pripel na razgibane zgodbe in jih namenil množičnemu bralcu. V zgodovinskih povestih popisuje, tako kot Pregelj, zgodovino Tolminske.

Med zgodovinskimi dogodki 14. stoletja izstopa umor oglejskega patriarha, druge zgodovinske osebe pa so iz srbske dinastične rodbine, plemiške rodbine Ortenburžanov na Gorenjskem, iz vrst goriških grofov in Habsburžanov. Ker nobena tema in snov izrazito ne prevladujeta, je med žanrskimi oznakami najpogostejša splošna oznaka srednjeveška povest. Nekaj je lokalnozgodovinskega interesa, zlasti v povezavi z romarskimi kraji in romarsko tematiko (Metod Turnšek, Josip Lavtižar, Stanko Lapuh). O zapoznelih pokristjanjevalskih podvigih v odročnih primorskih dolinah sta poročala Joža Lovrenčič (Cesta in njen vozel, 1929) in France Bevk (Umirajoči bog Triglav, 1930), morda celo z mislijo na skorajšnjo 600-letnico dogodka.

15. stoletje in 16. stoletje sta zgodovinsko bolj zanimivi kot prejšnja in kasnejša. S 15. stoletjem se slovenska zgodovinska povest začenja, saj je sem postavil Fran Malavašič prvo daljše slovensko besedilo z zgodovinsko tematiko, povest Erazem iz Jame (1845). Tudi najbolj popularno besedilo žanra v 19. stoletju, povest Mlinarjev Janez (1859) Ferda Kočevarja s številnimi ponatisi in uglasbitvami, spada sem. In povrhu zveneči naslovi, ki so nam ostali v spominu iz našega šolskega berila: Jurčičevi povesti Jurij Kozjak (1864) in Hči mestnega sodnika (1866) pa Sketova Miklova Zala (1884). Po več kot eno objavo so prispevali France Bevk, Fran Detela, Oskar Hudales, Josip Lavtižar in Zlata Vokač. V 15. stoletju sta se pripovednikom ponujali vabljiva tematika turških bojev in boja grofov Celjskih za oblast (vsega 14-krat, npr. Detelova romana Veliki grof, 1885, in Pegam in Lambergar, 1891, Sandija Sitarja Veronika z Desenic, 1974);²⁶ manj produktivna je bila tematika izgona Židov iz Maribora (Zlata Vokač, Marpurgi, 1985, in Knjiga senc, 1993). Rebulovo pisateljsko pozornost je v romanu Zeleno izgnanstvo (1981) pritegnila zgodovinska osebnost humanista Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., ki je kot kardinal in svetovalec cesarja Friderika III. pripomogel k ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462. Domišljijo je buril "roparski vitez" Erazem Predjamski²⁷ (po Franu Malavašiču se ga je lotil še Saša Vuga). Med dogajališči je bil še posebej privlačen grad Rebrca (Rechberg) pri Železni Kapli (pri Metodu Turnšku in Ožbaltu Ilaunigu). Turška tematika²⁸ je prišla prav slovenskim pisateljem preko 50-krat, tako da je dala žanrsko ime, pa 34-krat, od tega osemkrat izrecno v podnaslovu kot povest iz turških časov, izza turških bojev, iz časov turških bojev, izza obleganja Dunaja po Turkih, ob 400-letnici zmage nad Turki, nekajkrat pa celo v naslovu: Samostan v turški sili, Turki pred Dunajem, posredno tudi v Gorele so grmade. S pogostim pojavljanjem v visokonakladnih zbirkah Mohorjeve družbe je turška povest postala osrednji žanrski tip slovenske zgodovinske povesti.

16. stoletje

Ker je bila zgodovinska povest priljubljena pri liberalskih piscih, se ni čuditi, da so ti svoje pripovedne energije urejali zlasti ob protestantski tematiki 16. stoletja. O tem sem na SSJLK že enkrat pripovedoval,³⁰ vendar tedaj nisem imel pred seboj celotne bibliografije žanra. Zdaj lahko naštejem čez 24 besedil, ki se dotikajo protestantske tematike, tako izrecno, da jim je tema dala natančnejšo žanrsko oznako, pa 12 pripovedi. V naslovu so luteranci trikrat, v podnaslovu pa je tematika izpostavljena samo enkrat. Vrh tega žanrskega tipa je Pregljev Bogovec Jernej (1923). Protestantska tematika skoraj v celoti zapolnjuje korpus povesti, ki bi mu lahko nadeli naslov povesti o verskih spopadih. Po zaslugi Ivana Preglja je del tega korpusa mogoče uvrstiti tudi pod nalepko duhovniške povesti oz. povesti z duhovnikom kot glavno osebo.³¹ Naj na tem mestu le ponovim, da je bil odnos do tega obdobja dvojen: liberalno pripovedništvo ga je kazalo kot plemenito opozicijo katolicizmu, ta pa mu je sicer priznaval kulturni pomen, nikakor pa ne konstruktivne vloge v nacionalni zgodovini. Protestantska epizoda v slovenski zgodovini skupaj z drugimi verskimi temami, pokristjanjevanjem, kasnejšimi krščansko-turškimi boji, čarovniškimi, romarskimi in misijonarskimi zgodbami, nudi snov številnim slovenskim zgodovinskim pripovedim. Pričakovanje verske tematike v žanru se obilno usmerja že skozi naslove in podnaslove.³²

Socialni upori so žanrsko zaznamovali 26 zgodovinskih povesti; v 16. stoletju so to večinoma kmečki upori. Žanrsko ime (povest o kmečkih uporih) dajejo v desetini primerov. Avtorji z več besedili na to temo so Josip Jurčič, Fran Jaklič, France Bevk, Ivan Lah in Ivan Pregelj. Izrecno napovedujejo temo naslovi Ljudska osveta, Sin kmečkega cesarja, Kralj Matjaž, Kmetski triumvirat, Za staro pravdo, Samostan ob kmečkih uporih.³³

V slovenski literarni zgodovini se je utrdila povezava socialne upornosti s pisateljskim imenom Jožeta Pahorja. Jože Pahor (1888–1964) je nekaj časa po drugi svetovni vojni slovel za vrhunskega ubesedovalca uporniške tematike. Njegova življenjska usoda je podobna Bevkovi: bil je primorski učitelj, ki so ga italijanske oblasti zaradi kulturne in politične dejavnosti preganjale. 1926 je čez mejo pobegnil v Jugoslavijo, bil med drugo svetovno vojno zaprt zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju, bil tik po vojni spet zaposlen v Trstu ter se nazadnje ustalil v Ljubljani. Na zgodovinsko tematiko je napisal tri romane: Serenissimo (1928) o beneško-turških vojnah, Matija Gorjana (1940) in Pot desetega brata (1951) o življenju Josipa Jurčiča.

Takale je zgodba Matije Gorjana, "romana iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem l. 1515". Za veliko noč se iz Nürnberga vrneta v Ljubljano, kamor prihaja na obisk cesar Maksimiljan I., študenta Matija Montanarus (Gorjan) in njegov plemiški prijatelj Vid Kissel z gradu v Fužinah. V mestu je napetost med nadutim plemstvom in meščani, ki nimajo politične moči. Vid najprej ljubimka z natakarico Majdo, potem pa se zaljubi v plemkinjo Klaro de Ruspi in dobi sovražnika v njenem prvem ljubimcu mladem grofu Lambergerju, vodji plemiške mladine v Ljubljani. Njegovega druženja s plemiči je konec, ko mu kočevski fevdalec Jörg Thurn zapre očeta (ta se ne strinja z Matijevo plemiško ljubezensko izbiro), čeprav bi ga kot svobodnega kmeta ne smel. Ker Matiji očeta ne uspe rešiti, postane organizator kmečkega upora; Klara se medtem samoglavo poroči s starim Lambergerjem. Thurn usmrti Matijevega očeta, kmetje se maščujejo s požigom gradov. Zaradi razkola v kmečkih vrstah – spretno ga podpihuje cesarska diplomacija – je kmečka vojska poražena in vojskovodji Dietrichstein in Herberstein se nad uporniki kruto maščujeta. Gorjana ujamejo, potem ko kaznuje izdajalca in ubije nekdanjega prijatelja Kissla. Klara ga za ceno lastnega življenja reši iz ječe na ljubljanskem Gradu in Matija se po porazu ostanka vojske pri Brežicah zateče k Majdi in otroku v Jastrebarsko na oni strani Gorjancev. — Junak, ki po imenu spominja na slovenskega mitičnega odrešenika Kralja Matjaža in v obnašanju ne priznava socialnih barier, je razpet med osebno ljubezensko srečo in dolžnosti do lastnega zatiranega sloja. Odloči se za slednje in kljub porazu ne obupa: sin bo nadaljeval njegovo delo.

Zelo podobno zgodbo ima tudi Serenissima, ki je ob izidu v reviji Ljubljanski zvon 1928 v prispodobi nagovarjal k uporu proti italijanskemu fašizmu: če hoče biti upor uspešen, je treba ob strani pustiti vsak dvom in osebne ljubezenske interese. Pomorske bitke Turkov, Benečanov in Uskokov, ki so dale barvo Serenissimi, so bile med zgodovinskimi romanopisci priljubljene že prej, v Strahovalcih dveh kron Miroslava Malovrha (1907) in Za Adrijo! Lee Faturjeve (1909).

Romaneskni predmet so postale pomembne osebnosti 16. stoletja avtor prve slovenske knjige Primož Trubar (v sedmih besedilih), protireformacijski škof Tomaž Hren (5) in glasbenik Jacobus Gallus (2).

17. stoletje

18. stoletje

Hieng je v Obnebju metuljev (1980) zgodovinski roman razbremenil včasih že kar naporno vztrajne prisotnosti Slovencev kot glavnih oseb in tipične slovenske problematike. Popisal je zgodbo španskega uradnika v venezuelskem mestu Caracas, ki se ob prizadevanjih lokalnih oblastnikov za osvoboditev izpod španske krone vedno bolj zaveda svoje nepotrebnosti. Alonso potuje po širni deželi in služi s tem, da hacienderom izdeluje uradne listine o njihovem plemskem poreklu. Alonsova ekspedicija nima sreče: po divji pokrajini kruto gospodarijo vojaki in spremljevalci mu povrsti umrejo čudnih smrti. Znajde se na posestvu političnega nasprotnika dona Amadea Menendeza. Tu se zaplete v vročo ljubezen s svojo bivšo strežnico Cuno, ki se tu imenuje dona Mercedes in je Amadeova priležnica. Ko mu jo hoče iztrgati, pride z Amadejem v odkrit konflikt in komaj uspe pobegniti s haciende. Po vrnitvi v Caracas njegove službe ni več. Poroči se s čudaško, sprva versko blazno, potem pa razpuščeno Izabelo, hčerko svojega nekdanjega predstojnika, in z njo odpotuje nazaj v Španijo, kjer ona s kvartanjem zapravi vse premoženje. Alonsa vara in muči s strastnim in neuravnovešenim obnašanjem. Po njeni smrti emigrira v bližino hčere Izabele, ki je v Trstu gospodarica nekakšnega inštituta za vzgojo lepih mladih deklet. V zaledju Trsta (tu se je zaključilo že lepo število slovenskih zgodovinskih romanov) premleva o vplivu nemške vere in denarja, ki sta kriva za propad španske oblasti v Južni Ameriki (kralj Carlos V. je namreč dal Venezuelo v zakup nemškim bankirjem Welserjem). Nadležno starost mu lajša domačinka Angelca, plemski napuh pa mu skuša izkoreniniti lokalni župnik Merkun. Španija se je preveč ozirala v preteklost in se premalo prilagajala sodobnosti, zato ni mogla obdržati čezmorskih kolonij. Alonso zažge svoje zapiske in zgodovinske dokumente in umre. Nezgodovinsko sporočilo romana, ki ga skuša z naslovnim simbolom metulja zajeti naslov, je v spoznanju nedoumljive protislovnosti življenja, v neobvladljivih kombinacijah trpljenja in ljubezni, nasilja in lepote. Zaradi oblikovne (jezikovne in kompozicijske) stremljivosti, zaradi sugestivne atmosfere in enigmatične sporočilnosti je roman doživel ugoden kritiški odziv in postal celo šolsko berilo.

Reforme Jožefa II. so zlasti z ukinitvijo samostanov boleče dojmile na slovenske katoliške avtorje zgodovinskih povesti; nestrinjanje s to razsvetljensko politično potezo je v četrti knjigi tetralogije Beli menihi, ki nosi naslov Izgnani menihi: Samostan ob razpustu (1937), jasno izrazil Ivan Zorec.

19. stoletje

Med žanrskimi tipi je na prvem mestu biografska pripoved s 23 deli. Slaba polovica od tega so biografije umetnikov in pesnikov, sledijo kulturnozgodovinske osebnosti, znameniti roparji oziroma rokovnjači in škofje. Od pesnikov so bili literarno upodobljeni razsvetljenski Valentin Vodnik, avtor prve uradne slovenske posvetne pesniške zbirke (1806), "pesnik Sorškega polja" Simon Jenko in "goriški slavček" Simon Gregorčič ter modernista Dragotin Kette in Josip Murn pa njun tovariš, kasnejši general Rudolf Maister. Svoj roman je dobil prvi slovenski romanopisec Josip Jurčič. Glasbeniki so ga dobili z biografijo Jakoba Aljaža (avtorja ponarodele pesmi Oj Triglav moj dom), ki je bil tudi pomembna osebnost slovenske planinske organizacije, slikarji pa s pripovedjo o Jožefu Petkovšku – ta je žalostno končal v umobolnici. Med kulturnozgodovinskimi osebnostmi so bili v ospredju literarne pozornosti razsvetljenski mecen Žiga Zois, narodni voditelj in urednik prvega trajnega slovenskega časopisa Novice Janez Bleiweis in zbiralec folklornega gradiva Janez Trdina, ki ga je nadvse cenil Ivan Cankar. Znamenita roparja 19. stoletja sta bila gorenjski Dimež in še bolj slavni (ima namreč kar dve literarni upodobitvi) štajerski Guzaj. Svoje romane sta zaslužila dva škofovska kandidata za status blaženega, Anton Martin Slomšek, ki je za slovenstvo pomemben zato, ker je prenesel sedež škofije iz nemškega Andraža na Koroškem v Maribor, in indijanski škof Friderik Baraga, sicer doma z Dolenjskega. Zastopnik profesorskega romana za to obdobje je Anton Slodnjak z obsežnima biografijama o "največjem slovenskem pesniku" Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce, 1938) in o vsestranskem kulturnem delavcu Franu Levstiku (Pogine naj, pes! , 1946); slednja je s pol milijona besed najobsežnejše besedilo žanra. Levstik je bil vzet za glavno osebo romana še pri Franu Albrehtu (Zadnja pravda, 1934), Prešeren pa pri Ilki Vašte (Roman o Prešernu, 1938) in Mimi Malenšek (Pesnikov nokturno, 1992). Pripovedno dražljiv je bil zaradi novega duha časa zlasti konec 19. stoletja, zato se nekaterim romanom čisto prilega tudi oznaka findesieclovski roman.

Na meji med 18. in 19. stoletjem se je dogajalo 12 slovenskih povesti o ilirskih provincah – vsaj še enkrat toliko pa se jih je z Napoleonom in s Francozi na Slovenskem ukvarjalo ob robu. Začel je Fran Detela konec prejšnjega stoletja, radi pa so imeli to tematiko še Miroslav Malovrh, Ilka Vašte in Gustav Strniša. Rojevala je neobičajno dolga besedila. Govekarjevo Svitanje (1920/21) je literarni zgodovinar Anton Slodnjak imel za enega redkih dobrih slovenskih romanov in je cenil Govekarjevo spretno in organsko druženje političnih in svetovnonazorskih diskurzov ter kulturnozgodovinskih izvlečkov s fiktivno fabulo. Tema francoske okupacije se je tesno povezovala s temo rokovnjačev³⁶ in s temo kmečkih uporov – oboje je bilo ljudska reakcija na ekonomsko stisko, ki jo je prinesla vojna. Bralec bo v teh besedilih prebral kaj o Napoleonu Bonaparteju in o tedanji francoski vojaški in upravni eliti v Ljubljani z maršalom Marmontom na čelu. Odnos pisateljev do francoske okupacije je bil dvojen: konzervativni, katoliški in Avstriji zvesti so jo zaradi izrecne posvetnosti in revolucionarne dediščine ostro odklanjali, liberalni – tudi duhovnik Valentin Vodnik – pa so v njej videli obet slovenske politične samostojnosti.

Lokalna zgodovina pride na vrsto šestkrat, skoraj vedno le ljubljanska. Trije romani so v podnaslovu izrecno locirani v Ljubljano 19. stoletja.³⁷ Zaradi časovne bližine dogajanja se zgodovinska atmosfera pogosto izgublja in njihova zgodovinska identiteta tekmuje s kmečko.³⁸ Revolucionarno leto 1848 je izrecno predmet dveh romanov,³⁹ prav tako kongres svete alianse v Ljubljani leta 1821⁴⁰ in ljubljanski potres leta 1895.⁴¹ Skromno frekvenco imata tudi delavska tematika (stavka, razvoj železarstva)⁴² in misijonarstvo.

Zgodovine 19. stoletja se je v romanu Maks (1982) dotaknil Dimitrij Rupel.⁴³ Roman je zrasel iz besedne igre z imeni cesarja Maksa, filozofa Marxa (1818–1883) in boga vojne Marsa. Glavna oseba zgodovinar Baldad je profesor na ljudski univerzi, potem ko je bil na zgodovinskem inštitutu zaradi politične neprimernosti suspendiran. Baldad proučuje življenje habsburškega nadvojvode in nesojenega mehiškega cesarja, rekli so mu tudi "Kristus 19. stoletja", Maksimiljana Ferdinanda (1832–1867), ki je tudi v Sloveniji novačil vojake – meksikajnarje –, da bi v Mehiki prevzel oblast; v spopadu z Benitom Juarezom⁴⁴ je bil poražen in obglavljen. Baldad jemlje svoj zgodovinarski študij preveč zares: ustanovi društvo maksistov, večinoma katolikov, ki so državi politično nasprotni, in zaljubi se v Saro, hčerko sorodnika Maksimiljanovega osebnega zdravnika. Braniti se mora pred bebastimi ovadbami, odvzamejo mu potni list in nazadnje najde smrt v trku z avtom dunajske registracije, v katerem verjetno sedi njegova zaročenka Sara. Baldadova smrt sovpade z dvema "cesarskima" pogreboma: Titovim leta 1980 in Maksimiljanovim v vloženi zgodbi. Maksimiljan in njegova žena Charlotte sta bila spodbudna za razvoj slovenske nacionalne zavesti, ki pa je ostala brez podpore in so morali njeni reprezentanti v emigracijo, tako kot so morali v zdomstvo slovenski politični disidenti po drugi svetovni vojni. Sporočilo je nedvoumno: razmere za približanje evropskemu zahodu še niso zrele.

Konflikte, ki jih v romanu sproža idejna in politična opozicija med vzhodom in zahodom pa severom in jugom, dopolnjujejo nadaljnje opozicije med zgodovino in prihodnostjo, med zadovoljnostjo z obstoječim in nergaštvom ter opozicije igrive narave, npr. iz besedne igre Maks : Marx.⁴⁵ Oblikovno je roman umetelno zastavljen: izmenično si slede poglavja v tretji osebi, ki poročajo o Baldadovih poteh, in poglavja, v katerih policijski špicelj in nekdanji Baldadov študijski kolega Elija Erjavec prebira Baldadove zgodovinarske zapiske in druge dokumente, najdene na njegovi delovni mizi. V dveh vmesnih poglavjih avtor reflektira svoje romanopisno prizadevanje (npr. eminentno žanrsko vprašanje razmerja med dokumentom in fikcijo) in nelagodno slovensko mesto v jugoslovanski državi, ki ustreza konfliktnemu razmerju med zahodom in vzhodom. Citirani zgodovinski in drugi dokumenti so sprva jasno ločeni od fiktivnega zgodbenega dela, proti koncu pa meje med njimi ni več čutiti in dokument sam dobiva status fikcije. Baldad je v bibličnem izročilu eden od treh Jobovih prijateljev,⁴⁶ ki Joba neuspešno skušajo prepričati o smiselnosti trpljenja. Njim nasproti stoji Elui, ki je kritičen do Jobovega nerazumevanja božje besede. Ko potegnemo vzporednice s personalom romana Maks, se znajdemo pred provokativno sporočilno uganko: ali je potem le antagonist Elija Erjavec (Elui) tisti, ki ima prav in ne Baldad, do katerega je bralec že razvil simpatijo? Baldad nesrečno konča zato, ker ne zna ločevati med dokumentom in fikcijo in po donkihotsko vse jemlje preveč zares.

Ob kritiškem odzivu na roman preseneča, da se je s problemom odnosa med faktom in fikcijo, značilnim za žanr in za roman Maks, ukvarjala ena sama, to je kritika Františka Benharta v reviji Sodobnost. Kritike je bolj zanimala ideja dela, ki jo je avtor izpostavil v naslovu in v uvodnih odstavkih, tj. odnos med intelektualcem in množico, med pisateljem in oblastjo. Manj so premišljali o drugih velikih temah, ki so jih napovedovala mota k poglavjem: rojstvo slovenske narodne zavesti, problem emigracije, vloga vere v slovenski politiki in projekt skupne Evrope.

20. stoletje

Grafikon Žanrski tipi slovenske zgodovinske povesti po stoletjih

Sklep

Opombe

² Pazil sem, da se niso ponavljali avtorji in naslovi, ki sem jih obravnaval že v predhodnih zbornikih. Zanje glej zlasti predavanje Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, XXX. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1994), 127–53.

³ Miran Hladnik, Slovenski zgodovinski roman, http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/.

⁴ Dogajalni čas je pomembno določilo žanra in kar se da primerno za njegovo sortiranje, zato so mu bila v zbirki namenjena tri polja. V prvem so izpisane letnice, izrecno omenjene v besedilu, v drugem polju posplošitev v stoletje, v tretjem po možnosti natančnejši podatki o pripovedovalčevem gospodarjenju s časom. V dodatno pomoč sta še polji z imeni nastopajočih ali omenjenih zgodovinskih osebnosti in znanih zgodovinskih dogodkov ter polje z nalepko žanrski tip, kamor sem postavil natančnejše žanrsko ime teksta, oblikovano pogosto prav na osnovi dogajalnega časa.

⁵ Kronika (3), čas (2), dve letnici (999, 1895), eno desetletje (Rapsodija 20), Anno domini.

⁶ Najpogostejše besede naslova so veznik in (18) in predlogi v (16), na (13), pod (6), ob (5), iz (3). Količinska določila so tri (triumvirat, trojno, Triglav, 6), velik (6), dva (5) in naj (3). Večji kot npr. v kmečkem žanru je delež ženskih naslovnih oseb: hči (4), čarovnica (3), dedinja (2), dekle (2), nevesta (2). Pravno plat zgodovinskega življenja odpirajo izrazi upor (4), pravda, pravica (4), svoboda (3), punt (3), grmada (2), izgnan (2), sodba, sodnik, osveta, maščevanje (3), morilec. Drugi ponovljeni izrazi so svet 'mundus' (5), pot (5), orel (4), strah (4), po trikrat jelka, kmečki, ljud*, luter*, sin, straž*, rokovnjači, zaklad, zemlja, živ, po dvakrat pa rabin, neznano, moč, rapsodija, Slovan, tujec, uskoški, cesta. Po trikrat ponovljena imena in izpeljanke iz njih so: Erazem, Frančišek, Peter, po dvakrat pa Guzaj, Ljubljana, Emona, devinski, Krka, Kranj.

⁷ Vrstne oznake v podnaslovih so povest (118), roman (76), zgodba (7), novela (4). Kadar so vrstne oznake same brez prilastkov, ima absolutno prednost roman (22) pred povestjo (8). Kadar pa se ob vrstno oznako prilepi še snovna oz. žanrska, se razmerje spremeni v korist povesti: zgodovinske povesti je 41, zgodovinskega romana pa le 23. Razmerje skuša popraviti historični roman (4), pa ga je premalo, da bi vzel vetra iz jader hipotezi, da je povest vrstni izraz, na katerega se laže lepijo žanrske oznake kot na roman. Glede na pogostnost izraza povest bi bilo pošteno cel žanr imenovati zgodovinska povest, vendar se za alternativno žanrsko ime zgodovinski roman odločam takrat, kadar mi gre za mednarodno primerljivost žanra in kadar se podredim poimenovalnim tendencam, ki gredo v korist vrstne oznake roman.

⁸ Obletniško priložnost podnaslovi izpostavljajo 4-krat, biografski žanr napoveduje podstava življenje (9), druge žanrske tipe pa podstave Turki (8), Ljubljana (4), vitez (2). Frekvenca predlogov je drugačna kot v naslovih: na (8), v (7), ob (4), manj je ponovljenih imen: Baraga (2), Janez (2), Dunaj (2). Ostale ponovljene podstave v podnaslovih so boj (5), ljudski (4), narod (4), kmet (3), škof (2), ljubezen (2).

⁹ Biografskih romanov oz. literariziranih (romansiranih) biografij sem naštel 53, kar predstavlja kar 17 % vsega korpusa zgodovinske povesti. Biografija in biografski roman sta res v knjižnicah spravljena pod samostojno žanrsko ime, vendar sta, strukturno gledano, največkrat eden od tipov zgodovinskega pripovedništva.

¹⁰ Glej moj članek Pregljeva zgodovinska pripoved, Ivan Pregelj, ur. Marjan Dolgan (Ljubljana: Nova revija, 1998; Interpretacije, 9), 104–25, in http://www.ijs.si/lit/pregelj.html-l2.

¹¹ Günter Mühlberger in Kurt Habitzel, The German Historical Novel (1780–1945): Aspects of a developing genre, http://germ anistik.uibk.ac.at/hr/docs/kent.html, in v: Reisende durch Zeit und Raum / Travellers in Time and Space: Der deutschsprachige historische Roman, ur. Osman Durrani (Amsterdam, 1999; Amsterdamer Beiträge zur neueren Germanistik, Sonderband). Količina nemških zgodovinskih romanov je bila prevelika, da bi lahko dogajalni čas določili po stoletjih, kakor je to brez velikih muk mogoče pri slovenskem. Nalogo so poenostavili tako, da so ločili med tremi kategorijami: stari vek, srednji vek in moderni čas, zato številke niso ravno primerljive.

¹² Humorna dimenzija je v podnaslovu izpostavljena le enkrat (vesela povest iz ljubljanske preteklosti), sicer pa sta humorne zgodovinske povesti pisala še Miroslav Malovrh in Rado Murnik.

¹³ Glej mojo razpravo Slovenski zgodovinski roman danes, XXXV. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1999), 117–36 ali na http://www.ijs.si/lit/zr_dons.html-l2.

¹⁴ Avtorjevo bibliografijo je objavila Bernarda Rovtar v Slavi VII/2 (1993/94), 172–92.

¹⁵ Pravilneje bi se sicer glasilo "zgodovinskega romana o antiki", vendar verjamem, da v kontekstu razpravljanja o slovenskem romanu "antičnega zgodovinskega romana" nihče ne bo razlagal kot romana, napisanega v antiki.

¹⁶ Antika se na zahodu "uradno" zaključi leta 476, ko je germanski vojvoda Odoaker odstavil rimskega cesarja Romula Augustula, na vzhodu pa traja še do smrti bizantinskega cesarja Justinjana I. leta 565.

¹⁷ O naselitvenih teorijah in "venetskih" imenih za Slovane ter Slovence glej enciklopedični članek The Slavs Leopolda Lénarda v The Catholic Encyclopedia; http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm.

¹⁸ Ostali romani z antično snovjo so: Maks Pleteršnik, Prvi dnevi drugega triumvirata (1880), Peter Bohinjec, Pod rimskim orlom (1900), Joža Lovrenčič, Anali izumrlega naroda (1931–32), F. S. Šegula, Rabi Jehuda (1932), Mimi Malenšek, Noriška rapsodija (1968), Mira Mihelič, Tujec v Emoni (1978).

¹⁹ Nekatere od teh romanov je v članku Antična snov v slovenski zgodovinski pripovedni prozi, ki je nastal pri predmetu Novejša slovenska književnost na ljubljanski slovenistiki zgledno popisal Štefan Kržišnik (Slava VII/2 (1993/94), 123–30).

²⁰ O genezi romana sta z ženo Zoro Tavčar pripovedovala v televizijski reportaži, ki je bila na sporedu zgodaj spomladi 2000.

²¹ Prim. moj članek Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti, Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1989; Obdobja, 10), 189–195.

²² V podnaslovu je tako označen samo enkrat: povest iz časa naselitve Slovencev.

²³ V podnaslovu spet samo enkrat izpričano: izvirna povest iz časa pokrščevanja Slovencev.

²⁴ Ker se dogaja v času in prostoru cesarja Justinjana I., mu nekateri pripisujejo značaj antičnega romana.

²⁵ Umetnika imajo za glavno osebo tudi Soha svetega Boštjana Franceta Bevka (1928), Umirajoče duše Ilke Vašte (1929), Čubejska prigoda Milana Lipovca (1972) in še vrsta biografskih romanov; brez ozira na zgodovinskost snovi jih je v diplomski nalogi na ljubljanski slovenistiki leta 1994 popisala Nataša Pirih, za signaturo glej http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/.

²⁶ Za več o Celjanih v zgodovinski prozi glej moj članek Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, XXX. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1994), 127–53.

²⁷ Natančneje o Erazmu v mojem članku Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju.

²⁸ Več o njej v Slovenski zgodovinski povesti v 19. stoletju.

²⁹ O Uskokih preberi mojo razpravo Slovani v slovenski zgodovinski povesti, XXXII. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1996), 109–27; deloma skrajšano izšlo pod naslovom Uskoki v slovenski povesti in romanu v Novi Atlantidi IV/13–14 (1997): 201–17 in pod naslovom Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti, SR XLVI/1–2 (1998): 117–31; http://www.ijs.si/lit/slovani.html-l2.

³⁰ Slovenski romani o luterancih, XX. SSJLK (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1984), 155–67; http://www.ijs.si/lit/luter.html-l2; Protestanti v slovenskem zgodovinskem romanu, Evangeličanski koledar za navadno leto 1997 (Murska Sobota: Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji, 1997), 115–23; http://www.ijs.si/lit/protest.html-l2.

³¹ O Preglju sem pisal sam (Pregljeva zgodovinska pripoved; http://www.ijs.si/lit/pregelj.html-l2), o duhovnikih v slovenski literaturi pa Bernarda Podlipnik, Duhovniška povest, Slava VII/2 (1993/94), 157–71.

³² Podnaslovi: iz časov Kristusovih, iz časa pokrščevanja Slovencev, ob 400-letnici prikazanja Matere božje, ob 800-letnici cistercijanskega samostana v Stični, višarska povest, verska slika našega naroda, iz časov lutrovske reformacije, o škofu (2), o župniku, o očetu [= patru]; naslovi: Božja sodba, Božja planina, Beli menihi, Blagovestnika Slovanov, Gospod ga je klical, Anno Domini, Inkvizitor, Jutri čez Jordan, Legende o svetem Frančišku, Licenciat Janez, Plebanus Joannes, Kri mučencev, Mati božja dobrega sveta, Rabi Jehuda, Zadnji Rabin v Ljubljani, Šentjoški gospod Šimen in njega sodobniki, Thabiti kumi, Vojnimir ali Poganstvo in krst, Luteranci, Zadnja luteranka, Zadnji lutrovci na Vipavskem, Zaljubljeni kapucin, Le eno je potrebno, Libera nos a malo.

³³ Zunaj 16. stoletja najdemo še naslednje "uporniške" naslove: Kapelški punt, Uporniki, Puntar Matjaž, Zadnji upornik, Stara pravda nekdaj, Veliki punt, Velika stavka. V podnaslovu so revolucija, upor in punt samo po enkrat in se nanašajo na leto kmečkih uporov 1515 in na "pomlad narodov" leta 1848.

³⁴ Sicer so čarovnice v 20 slovenskih zgodovinskih povestih, v devetih v prvem planu.

³⁵ Tattenbachovo življenje je bilo že pred Jurčičem (morda je tega k objavi v SN 1873 celo spodbudila 200-letnica Tattenbachove usmrtitve v Gradcu 1671) zanimivo za nemške pisatelje: J. Hammer-Purgstall, Die Gallerin auf den Riegersburg (1845), J. Erben, Die St. Aegidiuskirche in Graz: Vaterländisch-historische Erzählung (1857), F. I. Proschko, Erasmus Tattenbach (1873). Tudi tu je bila romanom dodana obilica arhivskega gradiva.

³⁶ Med zgodovinskimi je sedem rokovnjaških povesti. Podnaslov kaže na žanr le enkrat (iz časov rokovnjačev na Kranjskem), naslovi pa vsaj 4-krat.

³⁷ Iz ljubljanske preteklosti, ljubljanska zgodba, o ljubljanski in ižanski revoluciji. Na zgodnejšo Ljubljano kaže samo še en podnaslov: roman iz baročne Ljubljane.

³⁸ Podobne težave z določitvijo žanra sem imel tudi pri dvajsetih povestih s poudarjeno ljubezensko tematiko. Dogajajo se v vseh časih od 15. stoletja dalje, napisali pa so jih Josip Jurčič (Lepa Vida, 1877), Ivan Lah (Roman o gospe Ani in študentu Avreliju, 1914), Miroslav Malovrh (Ljubezen Končanove Klare, 1908, Zadnji rodovine Benalja, 1909) itd.

³⁹ Fran Jaklič, Peklena svoboda, povest o ljubljanski in ižanski revoluciji leta 1848 (1926), in Mimi Malenšek, Marčni veter, freska iz pomladi narodov (1988).

⁴⁰ Ivan Tavčar, Izza kongresa (1905–08), in Mira Mihelič, Cesta dveh cesarjev (1981).

⁴¹ Jani Virk, 1895, potres (1995), in Kajetan Kovič, Profesor domišljije (1996). Tretji potresni roman, ki ga je napisal sodobnik Fran Maselj Podlimbarski, zaradi bližine dogodka ni zgodovinski.

⁴² Janko Kač, Moloh (1936), Anton Ingolič, Ugasla dolina (1956), Mimi Malenšek, Vigenci (1957/58).

⁴³ Dimitrij Rupel se je rodil 1946, študiral sociologijo in primerjalno književnost, doktoriral v ZDA. Bil je profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ljubljanski župan, veleposlanik, minister, eden od ustanoviteljev samostojne slovenske države in še kaj. V 70. letih je napisal serijo romanov z družbenosatirično in izrecno politično vsebino; taki so tudi njegovi eseji.

⁴⁴ O nacionalnem junaku Benitu Juarezu in njegovem obračunu s cesarjem Maksimiljanom piše v svojih pustolovskih romanih tudi Karl May – z demokratično simpatijo do Juareza.

⁴⁵ Med igrive sodi tudi razporeditev imen personala tako, da se imena in priimki pozitivnih oseb začenjajo na B ali M (Basch, Baraga, Baldad; negativnih pa na E (Elija, Erjavec). Tudi sicer je roman poln dogodkovnih in osebnih paralelizmov. Avto, v katerega se zaleti Baldad, je tipa BMW, kar v kontekstu številnih besednih iger romana nikakor ni slučaj.

⁴⁶ Rupel je na temo Jobovega trpljenja napisal tudi dramo.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/cas_zgr.html 20. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco