Pismo Miranu Hladniku I

7. X. 2000

Dragi Miran,

pred par dnevi sem dobil tvoje pismo z obema prilogama: s tvojo razpravo France Prešeren in slovenska identiteta in s spletnimi stranmi Sakralna in profana umetnost itn. Za poslano hvala. Naslova razprav že vnaprej motivirata za pozorno in zainteresirano branje, kajti prav problema Ide in Sti (razlage kratic, ki jih uporablja Taras Kermauner, se nahajajo v posebnem spisu, op. m. h.) sta zame že nekaj časa osrednja. Dolžan sem ti še oris svoje recepcije tvojega nastopnega predavanja, s katerim si se inavguriral kot redni profesor na ljubljanski FF; predavanje obravnava metodo(logijo) v LZ, zato me enako ali predvsem zanima. Dozdaj sem ti analitično pripovedoval le o svojem branju tvoje razprave o Preš(ern)ovi apokrifni ErS -- bolje Sek -- Umeti; se spomniš, že lani, pod starodavno lipo v Radovni, ko si naredil tudi nekaj -- uspešnih -- fotosov naju z Al(enk)o?

Preden preidem k sporočilu o svojem branju omenjenih treh tvojih razprav, nekaj besed o tvojem pismu. Najprej spet moj trajni refren: v pismu niti z besedico ne omenjaš moje knjige KoC 1 (BlaNe), v kateri sem objavil svoje pismo tebi in Igorju Grdini v zvezi s tematiko Celjskih oz. Mlinarjevega Janeza. Pred nekaj dnevi je šla v tisk 2. knjiga iz podniza KoC, naslovljena Junak Janez in svetnik Anton (JJSA); upam, da ti jo bom do konca mesca že lahko poslal, in Grdini. Morda vaju bo uspešneje nagovorila kot prejšnja, čeprav uporabljam v nji še več kratic.

Saj me razumeš, kajne? Zamol nekega mojega teksta -- ali RSD kot takšne -- me ne omili, tak pač sem, nasprotno, razdraži me, še bolj vztrajam pri svojem, celo radikaliziram tisto, za kar menim, da okolje odklanja s Konv vidika kot nesprejemljivo ali neSpoDo. Ptja me je skoz desetletja (na)učila: tisto, s čimer pri meni ni bila zadovoljna, sem razumel kot pravo. Tako sem se usmerjal k Avt(onomiji) -- kratica Av pomeni avtizem, Avt avtonomijo ---, predvsem pa k nepopuščanju Konv ali terorističnemu okolju.

Tebi terorja nad mano seveda ne očitam, bi pa bilo mogoče, da bi ti pripisal preveliko mero Konv(encionalnosti). Nikakor ne v vsem; v bistvenem ne. Če bi bil ti le Konv, bi se ne srečala, kot se ne srečujem z veliko večino Slcev in UZnikov, ker pač zastopajo običajno okolje, dovolj jih je, gnoj se dela iz njih, kaj bi še jaz zvonil zraven. Pri tebi me priteza -- celo navdušuje -- ravno tista poteza ali tista točka, kjer prebijaš mejo Konv LZ. O tem bo tudi govor v mojem pismu.

Za začetek sem hotel reči le to: z nagovorom nate nadaljujem v obeh smereh: s Krit analizo tvojih tekstov, a obenem s tem, da ponujam tebi v Krit branje svoje tekste, RSD. Morda čakaš na to, da napišeš razpravo o Kočevarjevem Mlinarjevem Janezu. Bom počakal nanjo. Že vnaprej hvala za skenirani Žavčaninov tekst, ki se ga takoj lotim, ko mi ga pošlješ. V KoC 2 boš lahko prebral Kokaljevo predelavo teme Mlinarjevega Janeza in moj jedki Kar na II. ReFe. Kaj je ReFe, pojasnjujem v KoC 2. Skratka, moje pismo tebi, ki ti ga pravkar pišem, naj označim kot prvo -- upam, da ne bo ostalo edino ---, tisto pismo pa, ki sem ga namenil v KoC 1 obema z Grdino, naj služi kot uvod ali ogrevanje za naš skupni tek čez drn in strn, ki ga tako temeljito pripravljamo. Že vnaprej se zavedam, da sem starček z bolnim srcem, medtem ko si ti športnik, hribolazec, celo plezavec; letos sta mi v Radovni s Stankom pripovedovala, kako sta zmagala slovensko smer v triglavski severni steni. Jasno je, da me boš pustil daleč za sabo, a moja tekma ni toliko z ostalimi kot s samim sabo. Če bom tu še nekaj časa vzdržal, bo vse v redu.

To pismo, na katero pričakujem tvoj odgovor, bom objavil v 2. knjigi novega podniza Dialogi; prva knjiga je šla te dni v računalniško pretipkavanje. V prvi objavljam tudi dve pismi najinemu skupnemu prijatelju Stanku Klinarju; knjigo, naslovljena je Nagovori, drugovori (NaDri), ti pošljem. Upam, da mi bo Stanko odgovoril; njegov odgovor in moj odgovor nanj nameravam objaviti v Dia 2, tj. v pričujoči knjigi. Družbe torej ne boš imel slabe.

V knjigi bom nadaljeval z debato o Zni z Mitjem Velikonjo, torej bo moje branje tvojega predavanja o metodi v LZ še dodatno utemeljeno. Da sem se pozorneje spravil k obravnavi metodologije, si sokriv tudi ti, ker si me -- pred tremi leti -- povabil, naj predavam ves semester na FF o SD. Za to povabilo še enkrat hvala, zame je bilo predvsem psihološko pomembno, saj so me pred tem tvoji predhodniki profesorji držali povsem stran od FF in slovenistike. Ne da bi jo hotel osvajati; a do FF imam poseben odnos, saj so me z nje kot asistenta v mladosti napodili. Taka rana se nikoli do kraja ne zaraste, čeprav jo Čl zaceli. Poškodba je tako huda, da pomeni za vse Ž posebno motivacijo, ki ni nujno, da je zmerom koristna in dobra. S tvojo pomočjo sem svojo rano nekako zašil. Ali pa, točneje rečeno, jo šivam.

Znova mi napoveduješ svojo razpravo o razmerju med Prešem in Žemljo, med njunima epoma Krst pri Savici in Sedem sinov; tekst nestrpno pričakujem. (Medtem je razprava že dostopna na spletu, op. m. h.) To tvoje delo -- pristop k SLZ -- najvišje cenim, tu si se po mojem najbolj oddaljil od Konv Trade. Ko se je že zdelo, da je Trad SLZ obdelalo vse bistvene teme in avtorje, glej Slodnjaka, za njim tandem ZadrGačnik, si prišel ti, ki si odkril povsem nove, doslej Zamol -- nevid(e)ne -- točke: par Levs(tik)-Kočevar (Martin Krpan -- Mlinarjev Janez), v samem Prešu njegova visoka in nizka (Sek) poezija, zdaj PKrst -- Sedem sinov. Kdo pa je dozdaj kaj vedel o tem epu?

Elitizem, katerega so SLZgarji uvedli pod masko demokratizma in pri tem nezadostno, brez ARF utemeljili svoje ravnanje, je (bil) ekskluziven, vrednostno in ideološko, pri tem samoumeven. Sam izvajam zaostritev med 1941 in 45 (kot Bm- DžV v modelu EDč) tudi iz omenjene SLZ izključujočnosti; SLZ je imelo kot nobena druga SZn vpliv na oblikovanje Sl -- s tem Pol(itič)ne -- zavesti. V Ptji in KfKC med vojno je dobil omenjeni ekskluzivizem le posebno Pol zaostritev, prešel je iz navidez nepristranskega Zn nivoja na banalna, a trda tla sopoboja-vojne. PKrst je zgodba o vojni in njenih posledicah, tudi Vilharjeva Jamska Ivanka, napisana 1848 ali 49; je tak tudi Žemljev ep, ki je izšel 1843? Je tedaj le izšel, a bil napisan prej? O vsem tem se bom poučil iz tvoje razprave, za katero že vnaprej vem, da me bo motivirala.

Kajti tudi jaz, čeprav sem iz starejše Gene, sem se lotil podobnega početja kot ti: da bi ne le na novo osvetlil SD, ampak odkril tekste, ki so bili dozdaj sistematično Zamol, prezrti. Ep je skoraj drama; PKrst sem vzel kot dramo -- kot dramsko pesnitev -- tudi zato, ker so iz njega sledile številne drame na isto temo. Enako je z reakcijami na povest o Mlinarjevem Janezu; tudi na Krpana. Na Sedem sinov pa najbrž ni bilo odmeva; se motim? Ni to najhuje za avtorja, če je prezrt? Ali pa je v tem posebna milost, saj imam Zamol -- Unič -- za Tem potezo Boga, ki je zame UnBDr?

Za konec tega uvoda odgovor na tvojo pripombo iz pisma: o prepiru. Reagiral si na mojo napol (samo)Ir izjavo, da se bom še naprej prepiral z ljudmi; ta hip se je ne spomnim, a upam, da vem, za kaj gre. Naj razložim.

Izhajaš iz samoumevne vrednostne predpostavke, da je "naše skupno, vsakdanje človeško bivanje" Poz. Najbrž me toliko poznaš, da si opazil mojo naravo: v prepiru z ljudmi ne grem tako daleč kot mnogi, tudi LZgarji, recimo Žigon, ki se je zagrenil; na koncu Ža je postal zagrenjen celo Prijatelj; ves čas je bil Strno jedek in nezadovoljen-nesrečen tudi Ocvirk; Slodnjak ves čas jezen in nemalo prepirljiv. (Pripovedujejo mi, kako je na sejah II. Razreda na SAZU kar naprej štenkaril olimpijsko mirnega Koblarja.) Navajam le LZgarje; kam bi prišli, če bi omenjal Oštirja itn. Glede na te može sem -- v Pvt odnosih -- blag, posebno v neposrednih ustnih stikih. Ne počutim se nezadovoljnega, skoraj vse zadobljene rane sem pokrpal, na normalni ravni imam ljudi in svet rad, jih toleriram. Z redko kom se v Pvt stiku sprem.

Kot filozof in teolog -- kot Mor in eksistencialno razmišljajoči -- pa s takšnim svojim razmerjem nisem zadovoljen. Pomagalo mi je, da sem preživel; sotvoril sem mnoge grupe, nikakor nisem bil asocialen. A cilj Čl Ža ne more biti le preživetje in uspeh v Db. Uspeh imam, sem redni član SAZU z lepo pokojnino in prebendo, kot nam očitajo manj uspešni. A če bi bilo moje Ž le to, bi imel kar se da slabo vest. Ne pravim, da nisem ničesar Poz naredil; moja bibliografija je velika, v GR 3 je objavljena, knjigo ti bom poslal. Precej zaslug imam za to, da je prišlo v Slji nazadnje do LD; kot malokdo sem pomagal učinkovito od znotraj izvotlevati Ptjsko vladavino. Pa vendar, če presojam vsa ta svoja -- nedvomno za Db koristna -- dejanja, ne zadoščajo za to, da bi osmislila moje -- Čl -- Ž. Manjka bistveno.

Če ne bi iskal in nekako tudi najdeval Boga -- UnBDra ---, bi bilo vse skupaj le Mor maska za v Užu potrošeno Ž. Užival sem v njem kot malokdo, bil vitalen, rojeva se mi 18. potomec, okusil sem skoraj vse, kar se mi je zdelo vredno poželenja, nisem se držal skoraj nobenih Konv omejitev. Hed poznam, od znotraj. Zato vem, da ne zadošča. Da Ž, ki temelji le na njem -- to je DaSDb Žižkove orientacije ---, ni smiselno. Da tak Čl ni vreden obstoja. Da je, govorim Rad, vseeno, če živi ali če ga bodo odplaknili novi svetovni potopi, pa naj pridejo v Klas obliki ali z atomskim udarcem ali z genetskim inženiringom. Ta mi je vse bolj všeč kot edino sredstvo, na katero še računam, da bo zboljšalo Čl raso. Taka kot je, je brezupna.

Če tako mislim, potem mi "naše skupno, vsakdanje človeško bivanje" ne more biti samoumevna Poz predpostavka-okvir. Poročen sem skoraj pol stoletja, z otroki se še kar razumem, opravil sem vse, kar sta Db in Zg terjali od mene; ravno zato imam pravico presojati, koliko je to "naše skupno, vsakdanje človeško bivanje" vredno. Ne dovolj za Čl obstoj. Če ne projektiram(o) -- če ne najdem(o), poiščem(o), to hočem reči s čudno kratico (po)IsUnBDra -- v temelju Dr(ugega) tipa bivanja (AltB, DgB) in drugega tipa mišljenja (DgM), je vse zaman; je ČlŽ neduhovita, grda, pokvarjena igra zlobnih bogov. Bilo bi mi žal, da sem pri nji sodeloval.

Res je, mnogokrat se -- le prehodno -- srdim zaradi trajne Čl neumnosti. A če bi šlo le za to -- za slaboumnost ES ljudi ---, bi se vznemirjal le sporadično, po vrhu. Sem brezobziren Čl; kar mi ne paše, brcnem v rit, zavržem, nazijam. Svojih energij ne trošim zaradi prevelike -- nesmotrne -- jeze nad tepci; jezim se le toliko, da ne dobim čira na želodcu (imam zdrav želodec kot malokdo) in da se sproščam; oprosti izrazu: prdim in spahujem se na glas, to je zdravo.

Tudi prepir zaradi "ločevanja duhov" me ne motivira globlje. Tak prepir vodi v EDč. Sim(muliram) ga, ker mora Čl skoz vse tri faze THMa, skoz Id, ta mu je prirojena, skoz EDč (če ne gre skoznjo, ostane narcis, nedozorel PAv-tist), skoz Dv, tu postane Čl Kule, Jezika kot retorike in diplomacije. EDč tako dobro poznam -- glede na Ponot izkustva svojega očeta, ki je bil kot predvojni Komst nenehoma zapiran, o tem NDM ---, da model obvladam; retorično -- torej z vidika Dv -- ga prakticiram, igram, predstavljam, v njem celo uživam, a od njega nisem odvisen. Če kaj, nisem SZSL fanatik; preveč sem imel opravka z ozkosrčneži iz tikpovojne dobe -- ti jih k sreči ne poznaš ---, da sem se učil biti Rad Dgčen od njih; po letu 1945 sem postal Ir(onik), skeptik, ludist, ne pa Sent pravičnik, kot recimo mili Tor(kar). Tudi odtod moje nesoglasje s Člom, ki ne zmore zavzeti do sebe Krit distance; ki jemlje vsak svoj prdec zares. Tak je Mlinarjev Janez, točneje, Bohinjčev Štempihar, seveda v Dek fazi, v obravnavi Govekarja, kot lik iz Šarivarija ali Jesihove Afrike. -- Zmerjam, ponižujem? Da, a za zabavo. Tor ne zasluži drugega kot posmeh.

Moje nesoglasje s TSom je Strno, načelno, najgloblje, kolikor zmorem brezprizivno; moji spori z ljudmi so epifenomeni, epidermični. Pri tem pa sploh nisem melanholičen, kot je bil moj BP Smole, glej Čeveljčka, in je na njegovi sledi Ink(ret). Nisem niti žalosten, sploh ne javskam kot njega dni par Menart-Pavček; Pav je kasneje odkril, da ni jamrač, ampak uživač, medtem ko je Menart namišljeni bolnik. Jaz ne, imam sicer nekaj bolezni, ampak jih kar naprej hvalim kot še eno spodbudo, da lahko delam, kar moram delati, kar je moje poslanstvo. Tudi bolezni sem RR v svojo korist. Moje Pvt Ž je zabavno, sproščeno, lahkotno, povsem saturirano. Težavo imam le eno: spoznanje, da je narava -- dejansko Nv -- Čla zgrešena. Da je Čl po svojem bistvu -- Nvi, Stri -- Zločinec, Ubijavec, Spletkar, Pokvarjenec, Hinavec, prazen Igravec, Šema in Cepec. Vse to je od predzačetka, od Prora in Prade kot Pravec. NDM.

Če naj gojim smiselno filozofijo in teologijo -- ljubezen do modrosti in do Boga ---, potem moram presojati svoje Pvt Ž, ki je kar se da uspešno in veselo, s stališča Ža, kakršno je, ka(ko)r se kaže pri ostalih, ki jih zadevajo strahotne nesreče, vojne, otroke mučijo, ženske posiljujejo, ljudi zapeljujejo in varajo, ena sama praksa, ki teče izmenično med Rad nasiljem in Rad hinavstvom. Tak je Čl po svoji Nvi, ki je Id (THM). A če je tak, je vseeno, kaj se dogaja z njim, kajti ko otrok, ki je danes NeČi žrtev, odraste, počne isto kot prej odrasli z njim; če tega ne počne, pomeni (v glavnem), da nima moči za to, da se umika v svoj Pvt Av.

Vse to, o čemer ti pišem, dragi Miran, sledi iz SD. Zločin, hinavstvo, spletka, pokvarjenost, pohlep ipd. sledi iz LTuga; konec v Avu je uprizorjen v Vilčnikovi drami To. Med obema skrajnima točkama je vse, kot je med Črtovo Pog SV v Uvodu v PKrst in njegovo odločitvijo za LdDr na koncu same pesnitve; vmes je MeP-OIS, rob Sma. Vse to sem dal skoz sam, med vojno sem bil nekak otroški aktivist SV-Prt gibanja, danes sem v LdDr, vmes pa sem neenkrat padal v OIS in skoraj v Sm. Kar je napisal moj PriSo Smole v svojih dramah, od skojevskega aktivizma v Mostovih prek OIS v Groteski brez odmora do Raz oblik EkP akcije, v Potovanju v Koromandijo, in DbZg akcije, glej njegov Krst pri Savici, vse do (po)IsUnBDra v SAnt, je tudi moje izkustvo. Razlika med nama z Dominikom je predvsem ta, da je on nazadnje doživel najhujši OIS, tedaj se je povsem odpovedal VISu SAnt, medtem ko sem se jaz po letih vrnil k SAnt, ki je že konec 50-ih let izražala tudi moje Per stališče. SAnt odklanja sodelovanje s TSom, ki ga predstavlja Kreon in ki obsega tako Ptjski direktni Tot kot Tot, kakršnega prakticira LD; Strno med obema ni razlike.

"Naše skupno, vsakdanje človeško življenje" je zame v globljem pomenu maska- prikrivanje Čl Nve, ki je AgrEkzId, tj. VIS Aleksandra Velikega, glej Kavčičevo dramo; ta je kljub zmagam in Rad terorju le Aleksander praznih rok, glej Zupanovo dramo. Šele onkraj Pska in Db grup, tudi onkraj Nara (ND) in celotnega Čloštva, na katero se sklicuješ, je rešitev, je Dt. Globalizacija v LD-PM presega Nac, verske itn. lokalitete; SNcl in SKC sta Strno zastareli zadevi. A tudi globalno Čloštvo ne vodi onkraj THMa, onkraj AgrEkzIde, ki se nadaljuje v EDč (Bm, DžV) kot Strno nenehno obnavljajočih se; in ne onkraj AvIde, ki sledi na koncu PM kot onanizem drogiranca. Utrjevati-krepiti Čloštvo - - "naše skupno človeško bivanje" -- pomeni le krepiti tisto, čemur je dejal Sartre, da je nesmiseln projekt, huje, zločinski in vreden edino čimprejšnje likvidacije. Če boš razumel-sprejel, da tako mislim, boš na moj VIS gledal Dgč.

1

Najbrž se sprašuješ, dragi Miran, kje je vzrok, da ti o tvoji razpravi Kako je ime metodi? tako dolgo nisem pisal. Veš, da nisem ravno nepismen, da me tvoja Zn in metodologija privlačita, pa sem vendar molčal. Ker me v zadnjem pismu še posebej opozarjaš na neopravljeno dolžnost in sporočaš, da te moje mnenje o razpravi res zanima, z odgovorom ne morem in ne smem več odlašati. Kar sem napisal kot uvod v pričujoče pismo, naj služi tudi kot uvod v moj Kar k tvoji Metodi. Vendar moram ob tem dodati še Dgč uvod. Ta mi je najtežji, najmanj prijeten. Skušal ga bom povezati z razvijanjem svojega VISa in metodologije.

Že vnaprej se opravičujem, če bo moj Kar deloval morda preveč Pvt. Tega nočem, a temu se bom težko ognil. Z opisom svojega branja Metode sem odlašal najbolj zato, ker nisem znal rešiti problema: kako govoriti o predmetu, ne da bi se "pritoževal", kako obravnavaš RSD oz. mene. Obojega, tvoje Metode in mojega Zn dela, ne morem ločiti. Ker ti moram odgovoriti, ti bom tako, kot znam: oboje bom spel, v upanju, da moj postopek ne bo deloval odbijajoče.

V uvodu sem namenil nekaj besed temi Zamol(čevanja). Ni bolj obenem primerne in neprimerne priložnosti, da temo razvijem kot Kar ob Metodi; da pokažem, da mi ne gre za Pvt reakcijo na tvojo recepcijo (bolje nerecepcijo) mojega LZ, ampak da mi pomeni Zamol -- morda ravno zaradi izkušenj s tem v zvezi, zato, ker sem zadevo Ponot -- nekaj bistveno več, nekaj temeljnega, kar velja celo za opredelitev Boga. Da Zamol ni -- oz. je na sekundarni ravni, ki me ne zanima -- poteza boja med dvema ES Čloma, v tem primeru med mano in tabo, poteza tvojega Pos odnosa do mene in mojega dela, ampak da gre za nekaj sistemskega.

Navajaš večino SLZgarjev, Pogačnika, Glaserja, Boršnikovo, Bjelčeviča, Zadravca, Pretnarja, Dolinarja, Kocijana, Kmecla, Slodnjaka, Toporišiča, Paternuja, morda še koga, mlajše in starejše, žive in mrtve, pomembne in manj pomembne, ene pohvalno, druge odklonilno; mene ne navajaš. Ne mislim "mene" kot Pvt osebe; ampak kot LZgarja. Načeloma ne bi bilo nujno, da bi me navedel; menda tudi Kidriča in Prijatelja nisi. Vendar pa se v Metodi dotikaš nekaterih tem, ki sem jih jaz če ne prvi pa med prvimi vnesel v SlZ -- v SLZ ---, bil sem zanje celo reprezentativen, zaradi zagovora stališč često napadan, smešen, vsekakor odklanjan, znan, proslul. Ti, ki si empirik, kar mi je všeč, LZgarjev in ostalih niti ne navajaš selektivno, ampak z željo, da bi jih čim več vključil v svoj pregled, mene (ko pravim mene, mislim skoraj zmerom na moje delo) ne opaziš. Zakaj ne? Če bi me Pvtno ne maral, bi to razumel; pa ravno to ni res, vtis sem dobil, da me imaš celo rad, da me ceniš, povabil si me predavat, z mano se srečuješ, dopisujeva si; torej?

Omenil bom tri take teme, ki so bile Tip za moje -- tudi LZgarsko -- delovanje. Na koncu strani 1 pišeš: "Spominjam se, da sem moral v enem svojih prvih člankov zagovarjati uporabo sintagme literarna produkcija, ker je zvenela blasfemično; uporabiti bi moral izraz iz pojmovnika nasprotnega literarnega koncepta, to je kreacija in stvaritev." Pišeš, kot da si prav ti uveljavljal izraz Lit produkcija. Ne bo držalo.

Primer je paradigmatičen. Za Tem spremembo, ki se je dogajala v SlZ sredi 60-ih let in ki je zbudila silovite javne polemike, debate, odpore, veliko število objavljenih tekstov pro et contra, je bila Tip tudi An(ti)teza med omenjenima izrazoma: ustvarjalnost in produkcija. Izraza produkcija nisem uveljavljal le jaz, niti nisem bil njegov avtor; avtorstvo je prišlo iz ZahEve, najbolj strastno so pojem zastopali Marnik (Marko Pogačnik), Rotar, Močnik, Rožanc, Inkret, tudi starejši, Pirjevec, pa TH itn. Šlo je za čas druge polovice 60-ih let, ko se je dejansko zgodil prodor LD-PM v SlZ. Pol je zaostajala, v 70-ih letih je nastopila celo ReMrk, elitna ali na RP uspešna SlZ pa je utemeljila in izdelala že celoten VIS LD-PM, skupaj z metodami, orodji, materializacijami, tako v Umet-Liti kot v Zni, predvsem v LZ. Razprav na to temo je bilo veliko, poglej TaProbleme. Šlo je za podiranje Sak pojmovanja Umeti, ki se je vezalo na NL, na globlje pomene znotraj Hum Trade, ki ni bila na ravni Rad RLH črte, ampak je spajala RLH (Hum) z ReMag. Emp analiza, v kateri si mojster, to mislim iskreno in priznavalno, seveda terja, da se ugotavlja avtorstvo neke nove paradigme ali izraza ali sistema ali vrednote, če se pač nek tekst ukvarja s tem. A tvoj -- Metoda -- se; prav zadeneš v vrsti primerov, ne pa v tem, ki ga navajam in ki ima zvezo tudi z mano.

Drugi primer; tu pa gre posebej zame. Pišeš (tudi na 1. strani): "Na našem področju se temeljna ločnica riše med profanim konceptom literature (zanj je literatura sistem, ki oblikuje fiktivne svetove, zato da bi preko teh modelov laže obvladovali realni svet) in konceptom literature kot prostorom obredno vzvišenega, ki bogati življenje z nekakšnim globljim smislom. Gre za razliko med literaturo in Literaturo."

O sami razliki so pisali v drugi polovici 60-ih let mnogi, v VISu reizma, kot sem temu pravil tedaj, ali RMg, kot rečem zdaj, ali PM, tudi ta izraz sem uporabljal že davno, na osnovi branja Lyotardove knjige La condition postmoderne, ki sem jo želel vsaj delno videti prevedeno v NoR, a je TH prevajanje zadrževal, nato pa sam sebe razglasil za uveljavljevalca PM; knjigo sem bral v Parizu konec 70-ih let, imam jo v domači knjižnici, vso popisano. O profanosti oz. imanenci zoper Tr je v drugi polovici 60-ih let pisal posebno veliko in načelno ostro Ink(ret), ob Kozakovi dramatiki, to je vzel za model- zgled. Rožanc je terjal, da se Ljubljanska Drama spremeni v cirkus, ker da hoče gledati v nji slone, ne tragedije. To je bil čas Norcev, Znamk, Šelovega Triptiha itn.; TradLZgarji so noreli od jeze, šlo je res za velik preobrat.

O tem v tvojem predavanju niti besede, čeprav bi najbrž o tem moral pisati, saj gre za Emp dejstva, za tisto Trado, na katero si se navezal. Ponavljam: reizem ni bil Sl iznajdba, vendar pa se je v SlZ s težavo prebil, šlo je za pomembne premike, ki so omogočili tudi tebi tvojo metodo. Če bi pisal esejističen članek, bi bilo vseeno, koga in ali sploh koga navajaš. Ker pa pišeš ne le svojo Zn avtobiografijo, ampak daješ tudi genezo svojih idej, kako je do njih prišlo, kaj se ti je dogajalo, ko si z njimi razlagal Lito, bi bil dolžan omenjati svoje predhodnike, tiste, ki so dejansko uveljavili omenjene metode in VIS: profani koncept Lite, pojem Lit produkcije ipd. Če že ne mene, pa Inkreta ipd. -- K tvojemu navedku se bom še vrnil.

Skoraj edino zame ali zame najbolj je bila Tip uporaba velikih začetnic ob vrednotah, ki sem jih spodbijal, se jim posmehoval. Neredki so se javno pritoževali nad mojim Stsk, Vojan Rus, jezikava gospodinja iz Sežane, tudi LZgarji, Trad umniki v reviji PiČ itn. V tem tipu pisanja sem, kot je moja navada, pretiraval, a to počnem še danes. Z véliko sem pisal Narod, Nacija, Resnica, Umetnost itn., da bi pokazal razliko med Sak naravo nekaterih pojmov in njihovo banalno naravo, danes bi rekel: med blodnjo in blatom. Reb(ula) se je kar tresel, ko sem spodbijal eshatologizem, uporabljali smo -- Krit odklonilno - - izraz ontoteoteleologija ipd.

Tretji primer, ta pa velja res le zame. Tvoj primer ob obravnavi Malovrhovih romanov in povesti se mi zdi odličen. Tudi razlikovanje glavnih likov glede njihove vrednosti, opozorilo na lastno ime Andrej; o tem sem pisal večkrat, kajti v SD je ime Andrej tako rekoč rezervirano za junake, za pogumne. Oče mojega PriSo Veljka Rusa si je nadel Prt vzdevek Andrej, po njem je dal Veljko ime sinu; o tej značilnosti imena smo razpravljali že v 50-ih letih, ko je dal Božič svojemu problematičnemu junaku iz drame ČvŠ ime Andrej, l. 1955. Vendar ta hip v zvezi s sabo ne poudarjam tega, ampak tvoje bistro opažanje, da imajo eni liki "gladka imena", drugi pa posebne "črkovne ali glasovne podobe imen"; opozarjaš na "erovsko in elovsko glasovje". Preberi si mojo razpravo o Zajčevi pesniški zbirki Požgana trava, razpravo sem napisal 1959, objavljena je bila v Pers 1960, naslov Svet krvnikov in žrtev, v kateri sem izvajal analogno kot ti poseben pomen iz glasovnih skupin kr, žr, iz temnih a-jev itn. Razprava je naletela na tak odpor, da jo je Smole po treh nadaljevanjih prenehal objavljati. Menda mi je priznal vsaj zanimivost pristopa le Marjan Kramberger. Hočem reči, da je takšen pristop, kot si ga ti najbrž bistveno bolj uspešno in umno, spretno in učinkovito uveljavil kasneje, obstajal -- bil dan kot model -- že l. 1960. Govorim le o dejstvu, ki pa ima v Emp Zni svoj pomen, svoje mesto.

Zdaj se lahko vrnem k temu, kar sem omenjal v uvodu v to Pismo, o "našem skupnem človeškem bivanju"; za to tvojo vrednoto bom uporabil kratico Kol, ustreza. Naj si še tako nenaklonjen nekaterim LZgarjem, Paternuju recimo, zate obstaja; resda kot nasprotnik, ki ga podiraš, z njim polemiziraš, tudi na spletnih straneh ob pojmovanju vrednote Rad, skrajnosti itn., a je, ima svojo bit, je navzoč. Navzoč je kot EDč, zoper katerega se boriš. Zadravec mestoma kot zgled, ki ga le sem in tja načenjaš. Ker ne sodiš med oboževalce, ne navajaš ravno zgledov kot IdeaPId(entitet), do večine si prosto razpoložljiv, pomenijo ti RazpIde, a so. Mene ni. Ponavljam vprašanje: zakaj ne?

Tvoje vrednostno izhodišče -- Kol -- se kaže načelno kot Čloštvo, kot Čl "bivanje", praktično pa kot ožja skupina LZgarjev, znotraj katere se nahajaš. Menda so vsi, ki jih navajaš, LZgarji, kakor se jih uči ali prizna na slovenistiki, celo takšni, ki dozdaj niso imeli velikega imena, recimo Glaser, ki ga Kidrič in Prijatelj nista cenila, dejansko sta ga Zamol. Meni je že Marja Boršnikova, s katero sva bila prijatelja, dejala, da nisem pravi LZgar. Na moje vprašanje, zakaj ne, je odvrnila: ker nisem študiral slavistike; sem filozof, ker sem študiral pač čisto filozofijo. Pravi LZgar pa je Vratuša, mi je dejala, ker je doktor slavistike.

Jaz sem postal dr. Zni kot LZ šele pozno, spet na poseben način. Sopromoviral me je -- korektno -- Zadravec, torej me je uradna SLZn priznala. Kos, Bernik, Paternu itn. so me celo izvolili v II. Razred SAZU kot LZgarja, moj sprejem utemeljili s tem, da sem v SLZ uvedel nove metode, interpretativno, strukturalistično; a ko pišejo o temah, ki sem jih posebej jaz obdeloval in sodoprinašal nove ugotovitve, me -- moje delo -- spregledujejo. Kosu sem ob taki priložnosti -- ob uvajanju pojma PM -- celo pisal, naj mi odgovori, zakaj je v svoji knjižici Postmoderna mojo razpravo, objavljeno v njegovi reviji Sodobnost l. 1982 s Tip naslovom Kaj je s slovensko literaturo danes ali vprašanje postmodernizma, v razpravi uvajam PM, izpustil, čeprav naj bi bila knjižica tudi Emp seznam zadevnih razprav. Ni mi odgovoril. Goran Schmidt je celo naivno-nesramno zapisal, da sem se največ ukvarjal z Majcnovo dramatiko sicer jaz, a da mojih ugotovitev ne bo upošteval, ker niso uporabljive, ker so takšne, da z njimi nima -- kot LZgar -- kaj početi. Glavni urednik ZD Sl pisateljev, ki -- pravi, da -- me sicer ceni, ni protestiral, tacite je pristal na Schmidtov postopek. Nanj je pristal, ker je prišel postopek v splošno navado. Kermaunerja cenimo, ampak njegovega dela ne upoštevamo. Sprašujem pa se: kaj sem zunaj svojega dela? Ne potrebujem ugleda, čeprav je -- koristno -- zvezan z denarjem in bonitetami. Pa potrebujem priznanje LZgarjev? Po premisleku sem spoznal, da ga ne potrebujem. A to sem lahko spoznal šele tedaj, ko sem odkril, kaj pomeni Zamol.

2

Ko delaš razliko med profanim in obredno vzvišenim konceptom Lite, praviš, da služi prvi obvladovanju realnega sveta, čeprav s fiktivnimi modeli, drugi pa bogati Ž z nekakšnim globljim smislom. Sam sem že pred več kot tremi desetletji uvedel razlikovanje, ki ga bom artikuliral s pojmi, kakor jih uporabljam zadnje desetletje ali dve.

Najbrž se ne zavedaš, kaj je definicija magije: obvladovanje sveta kot realnega, čeprav s sredstvi, ki so Mag Nve, torej analogna fiktivnim svetovom. Med Mag in Sak (St) ne vidim bistvene razlike; gre za stopnji istega. St definira Otto kot Fascinans in Tremendum. Pogbogovi in Katbog obvladujejo Čla -- ljudi -- s strašenjem, z zapeljevanjem (drogo, ki je vera-verjetje). Moderna Zn je nadaljevanje istega na isti RP, vendar z bistveno razliko: z demistifikacijo, ki pa ni dovolj Rad. RLH priznava obvladovanje sveta kot predmeta za Poz, za Tem cilj modernega Čla, po Baconu, medtem ko so Mag-Sak religije to skrivale, hotele so, da ljudje služijo bogu, tj. elitam določenih Db grup. De facto so tudi v RLH -- v Mešu -- prevzele vodstvo elite pod masko NLa že v Francoski Veliki Revi, najprej kot Rev elite, nato kot vojaške, pod Napoleonom, nato enako kakor v Angliji kot trgovske, kot industrijsko KplBrž. V SD glej Kantorja, Kralj, Glavača, Zvestoba, Lanerja-Leviniča, Sreče kolo, vse že na PrS.

Napredek glede na FP je viden: elite se sicer še prikrivajo, a ne več tako Tot; RLH terja vsesplošni javni polilog, uveljavi se Mrk z Marxom, s tem Rad kritika vsega obstoječega, nobena točka sveta ni več Sak. Zato bog ni več potreben. Potreben pa je Bog; o tem kasneje. Tu le: med bogom in Bogom je Tem razlika.

Kar si opredelil kot razliko med profanim in Sak pojmom Lite (Umeti), je razlika med mistifikacijo in demistifikacijo, a obe služita istemu cilju: obvladovanju sveta kot predmeta, s tem polaščanju, ObDbi. Do polaščanja -- do (ob)lasti in (s)lasti -- sem Rad kritičen in jasen že v Pers, v vrsti načelnih razprav in ES izvedb v kritiki ne le Ptje, ampak enako ZahKplBrž Dbe, da ne govorim o odklanjanju FD in FKC. Trdim, da iz razlike, na katero pristajaš, ni mogoče najti smiselnega izhoda. Če misliš Rad-no, boš nihal med misticizmom romantike, Novalisa, njegove Modre vrtnice, ali Maeterlincka, njegove in Canove Rože čudotvorne, na eni in Pisarevom, po čigar prepričanju je pesem vredna le toliko kot papir, na katerem je zabeležena; s tem torej med Shakespearom in Šando ni bistvene razlike. Več je vredna klobasa od papirja, v katerega je zavita, pa naj so na njem celo Bachove note; znano je, da je našel skladatelj Mendelsohn najlepše Bachove skladbe na papirju, v katerega je zavijal štacunar svoje blago. Filozofsko Mor osnovo za tak pogled sta dajala tim. vulgarna materialista Vogt in Molleschott, a tudi brata Büchnerja, od katerih je eden z redukcijo Čla na mehansko žival, Vojček, odprl paradigmo naturalizma- imanentizma-Niha. Zame je Vojček genialna drama; njegova teza pa je le en moment v HKD PSti celote.

Tvoja konsekvenca o profanem pomenu Lite, "ki označuje poljščine za človekovo in živalsko prehrano" oz. ki je "podvržena zakonom koristnosti, povpraševanja in potrošnje", tj. Kpl trga, izhaja iz omenjene debate srede 19-ega stoletja, ko se je pojavila tudi znamenita krilatica, pripisovana Feuerbachu: Čl je, kar jé. V tej obliki je močno surova, v obliki blaga, ki se RR v imidž (v KulUž), pa je danes povsem sprejemljiva. DaKul v LD-PM je takšna profana ali, kot praviš sam, trivialna Umet, ki služi Užu. -- Naj že zdaj jasno pribijem: smisel, ki ga iščem jaz in ki ga imenujem Dt ali UnBDr, ni isto kot "obredno vzvišena" Mag-Sak investicija v Lit-Umet; seveda pa se ne zadovoljujem niti s tržno blagovnim značajem Umeti.

Dilema, v katero si se po mojem mišljenju ujel, a ki je splošna, je enako napačna kot pari: prostor-čas, minljivost-večnost, ŽS, ČB, dobro-zlo ipd. Gre za Tem Stro parov kot Antez. Kot vidiš, odklanjam Tem paradigmo, ki velja za dozdajšnje Čloštvo, ne le za obdobje od prehoda Čla nabiravca k naseljencu, k poljedelcu, k fiksni Dbi, ki začenja vsaj Potno kot Polis; moja kritika sega dlje nazaj, zaobsega tudi PS. Vse to obdobje imenujem Id, IdM-IdB ali THM. Moj pojasnjevalni obrazec -- konstrukt, ki pa ima nekaj Emp dejstev kot argumentov - - je, da se je v nekem trenutku (ki je seveda dolgo obdobje) zgodil Pror, ko je Čl umoril Dra, se kot Morivec prikril, naredil za krivega Kajna, se maskiral v Abela (v SŽ), dejansko pa težil k oblasti kot IdČl. NDM.

Na tem prehodu med Potom, ko bi Čl mogel postati tudi DrČl (a se je DrČl skril v njegovo Not dušo-duševnost), in Prorom, je izgubil možnost BDra oz. BDra je RR v UUBDra. A tudi to odkritje mi ne zadošča. Da je bil bog U(bit), je spoznanje marsikatere Trad religije, predvsem Krša; tak je FKrist kot Križani. Tak bog nastopa kot SŽ, kot Pomladni kralj-Zmagovalec itn., s čimer se Id sistem obnavlja. Zame -- za DgT -- je ustrezen šele UnBog, torej tak, ki ga -- Dra -- IdČl kot Pravec spravi v nič. Eno od sredstev-metod Uniča je Zamol.

Trdim, da je tisto, kar je bistveno za Čla in za Umet, Zamol(čano), vendar tako, da je obenem nakazovano. UnBDr je kot vničen spravljen v osebni (za)vesti Čla kot možne SAPO. Odtod se kaže -- ponavzočuje ---, a na deformirane, prikrivane, napačne, ideološke, mistificirane načine. V vsaki točki, vsaka je mistificirana, je mogoče (po)IsUnBDra, vendar je to skrajno težaven posel.

V Liti kot blagu-vlogi -- imidžu ipd. -- je UnBDr (smisel) še posebej močno prikrit. Za funkcionalno razlago Umeti globljega smisla ni, ker ta razlaga globlji smisel reducira na "obredno vzvišeno", na MagSak. Ta je res blodnja; ni pa blodnja, tako trdim, UnBDr. Funkcionalna razlaga Umeti, ki jo gojiš ti, smisel črta; z mojega vidika smisel le spravljaš v nič -- vničuješ (Unič), a s tem, da je v niču, še ne pomeni, da ga ni. Oz. ni ga v VISu metafizike, ki temelji na paru bit-nič, kjer je nič konec biti. S stališča DgT pa se nič kot brezno poglobi v praznino, ki obstaja, ne da bi bil(a) bit. Smisel -- UnBDr -- je v tem niču. Če rečeš, da ni ne smisla ne Boga (v Liti-Umeti), rečeš le, da ga ni na način biti.

Iz povedanega sledi, da je pravo ravno tisto, kar je Zamol; celo edino pravo. Vendar ta edinost ni kot v KC, kjer je RadEkzId, maskirana pod AbsIdeaId (= boga NSSi=KCe), torej ni ne monopolna ne Tot ne monolitna; je -- na način ni -- prava v pomenu, ki je zunaj para: pravo-nepravo. Uporabljam besedo pravo(st), čeprav se zavedam, da zavaja. V glavnem tega izraza ne uporabljam; omenil sem ga le tokrat, da bi jasno razločil med bogom in Bogom, med Id in Dt.

Vsa RSD je kot AltM, kot DgZn poskus misliti -- detektirati -- smisel, ki pa ni isti kot smisel za IdM. Sam se ne vidim zajetega v tvojo dilemo, ki sem jo navajal. Mislim celo, da me -- mojega dela, RSD ---, ne vidiš (tudi ostali ne vidijo) zato, ker odkriva ravno tisto, kar je Zamol, kar je z vidika IdMa, ki je Konv mišljenje, nevidno. Ne skrivnostno na način mistifikacije, potrebne za zapeljevalno Polo Obgrup; NA ezoterizmi so mi zoprni, imam jih za sleparije. Kar je Zamol, je le skrito-prikrito, ne pa skrivnostno. Prikrito je, ker si Čl ne upa priznati, da je dedič Prora: Pravec; da njegovo Ž ni vredno več od njegove S(mrti); da je torej zapisan koncu -- gre za pravičen konec ---, če ne bo našel v sebi in v Drem UnBDra-Dti. Ta Dt pa je, po moji tezi, prikrita v Umeti, vse do trivialne. Treba jo je "le" (po)Is. Kar je seveda najtežji posel. Predvidevam ga za naslednja stotisočletja. Upam tudi na pomoč genetskega inženiringa, da bi Čla kot bitje Morivstva -- Čl kot morivec Dra -- RR v bitje, ki bo Dr za Dra Dr.

Kot vidiš, Miran, izhajam iz Popperja, ki ga umno navajaš, Popperja sem bral in navajal že pred desetletji, ravno njegova Odprta družba je name v drugi polovici 60-ih let močno vplivala kot Rad kritika moje do tedaj prevelike pripadnosti Heglu; kajti če je imel Popper koga na piki, je imel Hegla, tj. teorije, ki so samoumevno predpostavljale v Zgi Um(nost). Popper je nadaljeval Kanta. Vendar pa se je ustavil pri skepticizmu, empirizmu, konstruktivizmu, ki so instrumenti LD kot odprte Dbe; žal niso sposobni posredovati smisla. Čl, ki ni v smislu, postane plen Uža, tj. poti v model Dv, katerega zadnja konsekvenca je AvId; glej dramo To. NDM.

Tudi z mojega DgT vidika Umet-Lit ni stvaritev, a tudi ne produkcija. Šel sem skoz konstrukt produktivizma -- skoz RMg --, a se ne ustavil v njem. Umet delo kot stvaritev je ponovitev stvarjenja, kot ga je opravil bog kot Vsemogočni. Tak bog je za DgT le Idbog, AbsIdeaId: blodnja-maska. Svet ni ustvarjen oz. vsakdo lahko v to verjame, to je njegova Sv odločitev, a Zn dokazov teza nima. S stališča Zni je svet Kont, ki dobiva po verjetnostnem računu obliko pravil, zakonov, reda, tj. Ide. Id je s stališča Konte privid, konstrukt. Vsako Lit delo je konstrukt, ki ga LZniki razlagamo na Raz načine, skozenj delamo Raz preseke- prereze, odkrivamo žanre, čas, Raz klasifikacijske modele. Če so učinkoviti, prodrejo, če so vsaj lepi, očarujejo, če so neuporabljivi, obveljajo za čudaške in so Zamol.

In sva tu. Moj model -- RSD, DgZn -- velja za čudaškega, ker ni uporabljiv. (Skoraj) nihče ne ve, kaj z njim početi. Nekoč sem veljal za Rel pomembnega, predvsem kot kritik Ptje in Trad Zni. Kot tak sem bil tudi izvoljen v SAZU. Odkar pa gojim svojo RSD, so se skoraj vsi raje nehali ukvarjati z mano, tj. z mojim LZ ali Lit teorijo, ker se jim -- ne neupravičeno -- zdi, da sem nekako ukinil tudi tisto, kar so imeli za Poz; kje sem zdaj, ne vedo. Točneje: sem nikjer. Nisem niti Pol vezan, a tudi ne v nobeni grupi, ne v slovenistiki, kjer si ti skupaj s Paternujem, ki ga spodbijaš. Ne v DSD, kamor se je zatekla večina MBP, ki so se znašli enako v praznini kot jaz, a je niso vzdržali, niso bili zmožni vere, da je smisel -- Bog -- v niču (tudi TH ni bil tega zmožen), iskali so trdnost-varnost in jo našli v komaj verjetnih regresih, kot recimo Rad instrumentalist Kos in Rad nihilist Šel v sklicevanju na SlKršKulIdo. NDM.

Jaz zavestno hočem biti nikjer. Vendar to ne pomeni Niha: OIS, bega v Sm, v ničes, kot se je zgodilo mojemu PriSo Smoletu, glej Igro za igro. Ta nikjer -- lahko rečeva celo u-topos -- tudi ni isto kot to, da nekaj Zamol(čuješ); ta nikjer je treba artikulirati, vendar ne na način IdMa. To je najteže.

Če bi hotel biti AK Ir(oničen), bi dejal, da sem se sam ujel v past, v kateri zdaj cvilim. A ta AK bi bila pretirana. Ne cvilim; nimam se za Čla, ki obupuje, ki se pritožuje, da ni priznan. Mojega opozarjanja, da tudi ti Zamol moje delo (ne le RSD), ne jemlji kot očitanje, ampak kot ugotavljanje dejstva, na katerem zidam svojo teorijo o Bogu kot o UnBDrem. Tudi o smislu, ki tiči v Umeti-Liti, a na način navzoče nenavzočnosti oz. Zamol(čanosti), Unič(enosti).

Tudi tu je vzrok, da se v RSD ukvarjam s prezrtimi -- Zamol -- teksti. Vidiš, tu sva si nenavadno blizu. Ne bi se ukvarjal-pogovarjal -- se trudil odpreti pogovor -- s tabo, če ne bi v tvojem LZ več kot slutil nekaj, kar mi konvenira. Resda ostajaš pri trivializmu-profanizmu druge polovice 60-let in prve polovice 70-let, glej tudi TaRuplove spise na to temo, v zagovor te ideologije. A ravno zato, ker vztrajaš pri trivializmu -- načelnem banalizmu -- kot resnici, medtem ko so ostali, posebej MBP iz Ruplove in Inkove Gene, prešli ali v Polo ali v melanholični tragizem, tja sem jih zapeljal v 70-ih letih tudi jaz (a je bila ta faza zame le prehodna, le regres k Mrakovi dramatiki-PSti), si si omogočil, da vidiš, česar ostali ne vidijo; da se lahko nemalo ustrezno pogovarjava; da se čutiva. Vem, da tudi ti slutiš v RSD nekaj, kar ti je blizu, čeprav ne veš, kaj bi to bilo.

Marsikaj tega lahko navedem. Recimo tvojo tezo: "Danes gradiva ne zbiram več zato, da bi kasneje kdaj brez zadrege iz njega izbral primerna besedila v ilustracijo vnaprejšnjim tezam, ampak ga skušam zajeti čim bolj neselektivno, da bi ob njem preveril veljavnost utrjenih literarnovednih sodb." Če bi se s tem Emp ukvarjal, bi vedel, da je bil ravno to, kar ti zagovarjaš, eden glavnih očitkov meni -- in kdaj že! Vidmar mi je to očital že v začetku 50-ih let: da ravnam neselektivno; tedaj sem hvalil Zajčevo, Smoletovo, Strniševo, Božičevo, Šelovo, Kovačičevo, Tauferjevo itn. Lito, ki so veljale v TaSlZ za ničvredne, zmešane itn. Tedaj so me imeli še za resnega, a za napačnega; danes, ko se ukvarjam s SSD in namenjam veliko pozornosti ter energije Kodrovim, Klodičevim, Vilharjevim, Lendovškovim, Kuretovim, Petančičevim itn. dramam, pa mojega dela ne jemljejo več resno; ker me niti ne bi radi spodbijali, saj se ukvarjam po njihovem prepričanju s fikcijami, me Zamol. Tako je volk sit in koza cela. Zadovoljni so oni, zadovoljen sem jaz. Kar pa ne pomeni, da ne bi bil do njihove filozofije in UZni kritičen. Jaz sem zadovoljen s sabo, oni s sabo; ne pa jaz z njimi, medtem ko me zanje ni. Zame so oni predmet Krit analize, jaz sem zanje netematizirani nič. Žal tudi zate v Metodi; ne pa sicer. Oz. kako ne sicer?

RSD je ena sama potrditev tvoje teze o vnaprejšnji neselektivnosti, potrebni za LZgarja, če noče predvsem ali zgolj ilustrirati teorij, za katere se je odločil. Jaz v RSD na osnovi izjemno velikega števila PD nenehoma iznajdevam nove pristope k predmetu, nove teorije, novo Zn. Posebno v zadnjih dveh treh letih. Poslal sem ti vsaj eno knjigo iz podniza GR, v katerem izdelujem(o)-rišem(o) veliko MSk in MSl. Knjige nisi vzel v roke ali nisi vedel kaj z njo početi. Pa v nji tako rekoč Geom(etrično) in celo Simt artikuliram konstrukte-modele na osnovi ES analiz. Ne bi želel govoriti o indukciji, za katero se zavzemaš, je le par z dedukcijo, par že iz 17-ega stol., iz Anteze Lock-Leibniz. Uporabljam eno in drugo, torej nemalo ravno indukcijo, čeprav vem, da s samo indukcijo, ki je navsezadnje le naštevanje in zbiranje, AnIn ne pride naprej od mnoštva najmanjših enot-atomov, PId. Ta problem je skušal rešiti Leibniz z monadologijo.

Prav je, da navajaš Todorova, tudi jaz sem ga s pridom bral; a če navajaš Zadravca, Toporišiča itn., bi najbrž moral tudi mene, ki sem v 60-ih letih povzročil pravo pohujšanje z uvajanjem metod in VISa strukturalizma v SLZ. Nemalo knjig mi je izšlo, v katerih sem natančno izdelal PosPSt, reizem, ludizem, seksizem, lingvizem v nasprotju s Humom itn. Naj ti navajam naslove knjig? Morda teh knjig res nisi bral. Sprašujem se, zakaj ne? Zakaj si bral le Paternuja in ga zato jemlješ kot napačno LZ, zoper katero postavljaš svoj strukturalizem? Spor znotraj SLZ se je dogajal že v 60-ih letih med strukturalizmom in Dgč interpretacijami. Ponavljam, da nisem vnašal v LZ strukturalizma in funkcionalizma -- sistemske teorije itn. -- le jaz, ampak tudi Pirjevec, Inkret itn. Pirjevec ni le avtor heideggerjanske St biti. Kaj pa Poniž s svojo numerično estetiko? Ponižu, Pirjevcu in Inku delaš krivico, ker jih spregleduješ, z mano pa je problem onkraj para krivica-pravica, nanj ne pristajam.

Če bi vedel, kako so me v koncu 60-ih let napadali ravno zaradi tistega, na kar se sklicuješ ti in kar je danes dobilo domovinsko pravico v SLZ, namreč zaradi mojega katalogiziranja in klasificiranja! Dekleva je v času študentskih revolt nosil transparent z napisom: Vzemite Tarasu Kermaunerju poezijo! Kot je razlagal, ga je najbolj motilo moje predalčkanje, kar je drugo ime za klasifikacijo PSt: reizma, ludizma itn. PSt niso ne žanri ne logika časa -- razvoja Nac Lite -- ne ideologije KlasTrad tipa. Kasneje so se vse moje oznake prijele, a kot da jih nisem plasiral -- si jih celo izmislil -- jaz; tako reizem, ludizem, znotrajtekstualizem ipd.

Prav ti dam, ko pišeš: "Za vse, ki prisegajo na Literaturo z veliko začetnico, je klasifikacija dela nezaželena." Tu je najbolj vplival Vidmar s svojim estetskim okusom, ki da je neujemljiv. Res je neujemljiv, a kaj to pomeni? Tu se debata šele prične. Je pa spet res, da nisem hotel ostati pri drži, ki se zanjo vnemaš ti in ki je zame prekratka, navajam: "Uvrstljivost besedila je blizu predvidljivosti, ta pa formalni prozornosti in neizvirnosti, kar vse je v nasprotju s temeljno razsežnostjo besedil v kontekstu rituala, to je z nedorečenostjo, večpomenskostjo in skrivnostnostjo."

Tema je pomembna, moram jo obravnavati posebej in pozorno.

3

Tvoja ARF, Miran, je med SLZgarji redka; res je, da jo jaz kar naprej opravljam, a jaz ne sodim med LZgarje, sploh med UZnike ne, deloma zato ne, ker me Ptja ni pustila na Univerzo predavat, deloma zato ne, ker se sam po svoji volji nisem držal pravil, ki bi se jih po mnenju okolja moral držati. Enkrat, v svoji mladosti, sem poskusil krmariti med svojim interesom in občutkom za RPP -- ko sem služil kot asistent pri prof. Ziherlu --, a ni šlo; oba sva bila z najinim odnosom nezadovoljna, oba sva ga želela prekiniti in ga tudi prekinila; resda na način, ki posebno meni vsaj po izvedbi ni bil simpatičen, PP me je dala za leto in pol v sodno preiskavo zaradi suma sovražne propagande; a sad tega postopka zoper mene je bil zame ugoden, Ponot sem ga, s tem odkril marsikaj v Liti, česar brez tega izkustva ne bi vedel, vsaj od znotraj ne, s tem pa ne na imperativen način: kot usodno. Ptja je v 50-ih letih še skrbela, kot nekoč teroristična KC, da je Čl doživljal svet kot usodo; v 70-ih letih pa je bila njena reStl že Dgč narave.

Tedaj si se vključeval v institucijo -- v uradno Db -- ti. Ker je Ptja terjala od mladih, da naj prizna(va)jo Mrk, ste to storili zlahka, saj ste že živeli znotraj novega VISa, znotraj tistega, ki ga vse točneje artikuliraš v zadnjih dveh desetletjih in ki je Zn paralela LitRMgi. Moja teza je, da je od srede 60-ih let naprej med mlajšimi v SLZ skoraj povsem zmagala LD-PM. Tvoja Zn je paralela Jesihovi -- Rudolfovi, Lužanovi, Jovanovićevi itn. -- Liti. Zate ni bil Mor problem, da si si, kot pišeš, "služil kruh kot stažist raziskovalec pri temi s tedaj nevpadljivim naslovom Marksizem v slovenski književnosti"; da si moral, ko si s "trivialno literaturo ... kontaminiral slovenski literarni marksizem...modificirati sklepne izjave" v svoji raziskavi, ker je to "postalo enemu od urednikov Jezika in slovstva" -- kdo je bil to? sprašujem za Emp podatek -- "moteče".

Vse Dgč zame. S to izjavo ne poudarjam toliko ES razlike med nama, ampak razliko v Zeitgeistu, v značaju okolja, ki je tako močno, da Čla določa. Zate -- za pripadnika tvoje Lud(istične) Gene -- je bil Mrk le še retorika; PSt lingvizma, znotrajtekstualnosti, formalizma, vse je zgolj jezik, ki je sam na sebi prazen, le dogovorni -- Konv -- sistem; 70. leta so bila čas Žižka in teorije Označevalca, Rotarjeve semiotike. Žižku in Rotarju ni bilo težko pristati na to, da sodi njuno delo v Mrk, čeprav sta se ob tem Pvtno Mrku posmehovala. Med javno izjavo in Not Int prepričanjem Člu -- Zniku -- ni bilo več treba vzpostavljati tim. kognitivne konsonance.

Meni in ljudem moje Gene -- posebej moje GG -- pa se je to upiralo, ker je od znotraj podiralo mojo osebnostno integriteto; spominjam se dolgih pogovorov z Arzenškom o tem. Po eni strani sem se prilagajal novemu okolju, artikuliral PM- RMg tudi v Zni, po drugi strani sem ohranjal Not Krit distanco do tega, zato smo se v prvi polovici 70-ih let pri Problemih razšli: na eno stran grupa, ki je skušala ohranjati skladnost med besedo in dejanjem, ta grupa je v 80-ih letih ustanovila NoR in odšla nato -- ne jaz, jaz sem jo zapustil -- v AnK, na drugo stran Žižek, Močnik in njuni; ti so utemeljili DaLib, ki je nemalo LumLib, predvsem pa je HedLib. Do neke mere spadaš tudi vanj, mednje, jim slediš.

Kot vidiš, ne presojam z Mor(alističnega) stališča; kažem, da je terjatev po konkordanci vodila v AnK, ki ga odklanjam kot hud regres. Obenem pa ne morem pristati na HedLib, na zgolj funkcionalizem UmKapa, v katerega se je RR tista Trada NKNMa, ki je nosila Klas RLH ideologijo. UmKap deluje zgolj le še po učinkovitosti-performanci, ki se znotraj sebe RR v Igro; Lud. Rad AgrEkzId sicer ostaja imperialna, gre čez vse dozdaj znane meje v vesolje in v mikrokozmos, obenem pa tega ne počne, če ni treba -- če ni potreben regres v EDč --, z vojno vojaškega tipa, ampak z uporabo Uma-Zni. To je Tip za Dv model. Če bi Čl ostal le na tej stopnji -- na RP --, zame njegova eksistenca ne bi bila, kot sem že dejal, upravičena in upravičljiva. Bilo bi mi vseeno, ali se Čloštvo kot Univ rod še nadaljuje ali ne. Če hočem obstati, moram dobiti močnejše argumente. Te iščem, te vzpostavljam z -- versko in umsko -- predpostavko (po)IsUnBDra.

O čemer pišem, sem doživljal od znotraj vse od srede 60-ih let, ko se mi je s polomom Pers Not podrla do tedaj še obstoječa vera v možnost realizacije utopične Dbe, v hiliastični eshatologizem. Ni bil več isti kot za Mrk, še manj kot za FKC, utemeljeval sem ga na Heideggerju, na Jaspersu itn., a bil je. Sicer nisem govoril o Dbi, vendar sem ohranjal vrednostni pojem občestvo, potrjeval sem ga v GG Pers. Ko je ta GG razpadla od znotraj, prav okrog 1965, se mi je spodmaknil temelj za nadaljevanje vere v sintezo Dbe in Tre. Db na eni in Tr na drugi strani sem nosil nato v sebi razlomljeni, oboje, a ne usklajeno in zavestno neuskladljivo.

Zato sem se odrekel heideggerjanstvu, to je namreč obetalo omenjeno uskladljivost na pojmu -- zame blodne -- biti. Iskal sem drugam, v Dt, medtem ko so MBP -- HUH, Pir(jeve)c itn. --, s tem da so vztrajali pri Heideggerju, izdelovali VIS, ki jih je v drugi polovici 80-ih let pripeljal Strno nujno v ReAr, v ReGen, skoz AnK v bližino PsFza. Hočem poudariti, da smo v 70-ih letih in še v prvi polovici 80-ih let delovali kot grupa skupaj, a vsak iz svojih izhodišč. Oni so ostajali pri THM, pri Idi, jaz ne. Tu je bistvo.

Naj se vrnem k najinemu Raz odnosu do Mrka oz. do javnega priznavanja Mrka. Jaz sem še Čl, ki izhaja iz NOB, iz LRe, iz integralnega sveta, ki se je gibal med IdeaAgrEkzKIdo Rev Ptje na eni in EDč kot nujno konsekvenco Ptjskega modela na drugi strani. Bil sem med prvimi v Slji, ki je uvajal Dv -- Lud, RMg. To sem počel s svojimi najbližjimi PriSo že v 50-ih letih. MGG je uvajala Kafko, Joycea, Faulknerja itn. in na osnovi teh novi roman, RMg Butorjevega tipa, že v 50-ih letih, ko smo navdušeno brali Brocha; Javoršek je vnašal PSt Adamova že sredi 50-ih let, tega ne gre spregledati, glej njegovo Povečevalno steklo, ki ni le pirandellizem. A moje -- in MGG -- vnašanje PM v SlZ ni bilo enoumno, kot je bilo v naslednji Geni, pri Rudolfu, Lužanu, najbolj pri Jesihu. Tu pa že nastopaš tudi ti, komaj kaj mlajši si od Jesiha; tvojo Zn opredeljuje PSt Sadežev.

Zame -- za MGG -- je bil poskus uvesti PM v 50-ih letih sicer sijajen, inovativen, ne pa Not uspešen; čutili smo se krivi, izdajavci, AMorni. To našo Not EkP nesrečno zavest je podal Smole v liku Uasistenta Toneta, v njem je naslikan moj alter ego, že v drami Potovanje v Koromandijo, 1955. S Smoletom sva se razkrajala, tudi Zajc, Šel, Božič itn. so se. Da bi se rešili, ker smo bili Not vzgojeni v neRMg VISu, smo morali v obnovo EkP Mor akcije, ki je bila obenem tudi Dbna, se pravi, na tej ravni v skladu s Trado. Tak je konec- sporočilo Potovanja, takšna je SAnt, takšna je RR med Kozakovima dramama Dialogi in Afera. V tej Mor -- EkP -- reintegraciji Čla kot SAPO temelji platforma Pers, ki me je določila za zmerom.

Po Not zlomu -- ARF-AK -- gibanja Pers sem lahko nadaljeval s svojim bližanjem RMgi, PSti Luda, bil celo desetletje njegov apologet v LZ, pa vendar me RMg (PM) kot model ni zadovoljila. Sredi 70-ih let sem se ponovno znašel v praznini, na robu OIS, enako kot Smole, ki je pisal Igro za igro, kot Zajc, ki je pisal Potohodca in Voranca, Šel Svatbo, Božič Paniko itn. TH se je vdajal Rad Nihu v knjigi Resnica o resnici. Le Žižkova smer je zmogla tja, kamor Jesih in Rudolf: v Abs cinizem LumLiba- HedLiba, ki ni imel problema z osebnostno konkordanco, kakršna je veljala od začetkov NKNMa.

Jesih je dal tudi tu model: integriteto PO je vzdržal z ločitvijo med Db vlogo, ta je funkcionalna, in InH, ta je Pvt sfera. Jesih se je rešil z regresom v Int; in vse Gene za njim, tudi tvoja in ti. Zame ta regres ni mogoč. Imel sem na razpolago le dvoje: ali regres v ReGen, v ReSak, kar so storili skoraj vsi MBP pri NoR, od STH do Šela, celo do Zajca, ki je začel govoriti o Nac substanci; ali iskati povsem drugam, tja, kjer ni bilo (še?) nič: v Dt, ki se nahaja v niču in, to je versko-umska predpostavka, onkraj niča, onkraj para: bit-nič. Na to pot sem se v drugi polovici 70-ih let podal sam. Od tedaj sem skoraj povsem nerazumljen.

Ker (kolikor) sem sodeloval -- v prvi polovici 80-ih let -- v NoR, me je imelo okolje za AnK ideologa; celo za najbolj Rad med vsemi; to je bila ocena butaste Ptje. A ker sem jasno spoznal, kam vodi AnK -- v ReGen, v Fz --, sem izstopil tudi iz te svoje vloge, ki ni bila dovolj ne EkP ne umsko-filozofsko podkrepljena, in se skoz bližanje KCi, kakor sem jo hotel od znotraj RR (v duhu II. Vatikanuma), posvetil (po)IsUnBDra. Ko je KC ugotovila, da ji nisem koristen kot Pol hlapec v njenem boju za (ob)last, in ko sem jaz ugotovil, da je takšna, takšna pa se je skazala po l. 1991, sem ostal skoraj popolnoma sam; tedaj se je začelo šele pravo obdobje pisanja-izdajanja RSD, izdelovanja DgZni, DgT, DgE(tike).

Tu sem zadnje desetletje: Zamol, ker nisem viden. Viden nisem, ker sem v niču. Predpostavljam, da v niču ni le nič, tako je mislil TH, zato je regrediral k (St) biti (k SNaru), ampak tudi Dt, ki sem jo imenoval UBDr. To predpostavko dokazujem z RSD. SD me prepričuje, da imam prav. SD je zame velika količina tekstov-dram (PD), ki niso le ilustracija vnaprejšnje teze, ampak je DgZn takšna, da terja odprt HKD "sistem".

Razlika med nama, Miran, je bila že v 70-ih in 80-ih letih ista kot razlika med mano in Jesihom (Žižkom, Rudolfom ...). Ti si lahko pristal na Mrk, ker ti je bil le ena od Zun ideologij, Db vlog, medtem ko je bil nekoč -- med vojno in že pred njo -- Mrk (Kom) zame najbolj usodna in milostna verska Per E(ksistenca). Moj oče je bil Komst, v glavnem ves čas zapiran, rodil sem se, ko je bil v zaporu itn., kar me je usodno določilo. Če hočem obstati, moram ohraniti vsega sebe, vse svoje determinante-faze, jih tako preOsm, da ne ostanem pri njih -- z Mrkom sem Not obračunal že v zimi 1945-46 --, a da jih prav tako ne zavržem kot gole vloge-funkcije.

Sem tudi intimist, a ne dovolj in ne zgolj, zato me umik v Int sfero Not ne zadovolji. Za nekaj časa že; to sem opisoval kot svoj Už -- celo srečo --, ko sem se bil poročil, bil uspešen (kot Uasistent), a je to moje srečno stanje trajalo morda le pol leta in še to le po eni strani. InH je zame ostal drža "oprezne riti", kakor smo rekli med vojno neopredeljenim v Zgi Čloštva. Naj sem se po letu 1945 še tako trudil, da bi bil Rad intimist -- ženskar, pijanec, užitkar --, ni šlo. Ker nisem mogel ponavljati MrkPtjskega Zg angažmana, sem moral iskati svojega; govorim tudi za ostale člane MGG, za Smoleta, Kozaka itn. Če sem hotel obstati, sem moral najti pot k Dti. Kozak in Smole sta umrla, ker te poti nista našla oz. sta jo izgubila, čeprav sta jo enkrat že imela (v Aferi in v SAnt). Podobno Strniša, ki je v Driadi -- sredi 70-ih let -- izgubil trdnost vere, odkrite v Sam in Žabah, še v L(judož)ercih. Govorim dobesedno: s (po)IsUBDra sem se rešil iz OIS, iz PSte Čeveljčkov.

Težava okolja je, da me ne more Idn. Okolje je ustrojeno po THM, torej mora videti v meni določeno Id, tudi EDč (recimo Ptja, ki me je imela za AnKomsta), celo Dv. Kot apologet RMg-PM (Dv) sem bil med sredo 60-ih in sredo 70-ih let razpoznaven, kot takšnega so me napadali, od Vidmarja prek Javorška do Reb(ul)a. V prvi polovici 80-ih let, ko sem bil član NoR, sem za okolje regrediral iz Dv ideologa v EDč, v AnKomsta. Ko pa nisem hotel sodelovati v 57. št. NoR, se mi je začela izgubljati sled. Moj zadnji vidni spis so bila Pisma srbskemu prijatelju, poleti 1987; Pisma so močno vplivala, ker so jih brali kot Polo. Ko sem to opazil, sem jim poleti 1988 dodal Pisma slovenskemu prijatelju (Kmeclu), v teh pa sem jasno povedal, da izstopam iz PolDž vloge, da me v tedaj začenjajoči se ReGen ni; da skoz KC iščem Dt. Kot da sem spustil zaveso čezse. Dt je za VIS THMa zgolj nič. Od tedaj sem izdal na desetine knjig RSD, tudi z zelo ES polemikami, esejističnimi vložki, Pol Karji itn. -- nič, nevidnost (Zamol), ker ostaja ves ta "aktualizem" znotraj "sistema", ki je nič; ker pazim, da ta "aktualizem" ne bi bil uporabljiv v Pol boju-tekmi, a tudi ne v reprodukciji ObDbe. Mislim na UZn, ki je postala danes skoraj izključno ta(kšna) reprodukcija, v službi trga oz. Dbe, ki meni -- se je odločila --, da potrebuje določen minimum LZa, ker se veže na ND, ta pa na Slov kot na jezik in na SKulo, katere bistvo je SLit.

SLit zate, ki si pristal na takšno službo Dbi, nima več Sak pomena, kot ga je imela še za Slodnjaka, tudi še za ZadrGačnika, čeprav ne več emfatično. Ti si že popoln funkcionalist. Če Db še zmerom ostaja ND -- do neke mere bo v tem stol. najbrž še ostala, globalizacija potrebuje lokaliteto, ND (NL) je taka lokaliteta --, potrebuje Kul Trado, vendar ne več na Sak način. V ZadrGačnikovem LZ se NarSak Nv že prikriva; oba LZgarja postavljata nemalo v prvi plan formalne poteze Lite, kompozicijo, trope, žanre itn. Zasluga tvojega LZ -- najbrž tudi tvoje grupe -- je v tem, da ne prikrivaš več; da jasno poveš: zadaj ni nič. Nac vrednote so le funkcija, ki jo potrebuje ND kot Daoblika Dbe, ki se sicer vključuje v nadNac formacije (v EU, v svetovni trg itn.), a še zmerom ohranja potrebo po določeni stopnji KIde. To potrebo ima enako še Francija, Nemčija itn., ZahEv je sistem več ND, tim. Ev(ropa) narodov. Če izgubi Čl preveč Ide in ne najde Dti, se znajde v OIS, tj. v točki, kjer se tako EDč kot Dv RR v AD. Da bi preživel, regredira v preproste oblike Ide, celo v IdeaId; to je Tip za PePKa, za vse, ki so Not negotovi, tako Jel(inčič) na levi kot -- žal tudi moj BP -- Šel na desni.

Šel je že v drugi polovici 60-ih let opisal dvojnost Ža med banaliteto profanosti (blatom vsakdanjosti, stereotipizacije, uradništva) in MagSak (blodnjo) pobega v NA zvezdno vesoljske svetove; to je zgodba in PSt Triptiha Agate Schwarzkobler. (Nastajanje te novele -- PSt tega sveta -- sem spremljal tako od blizu, da lahko rečem od znotraj.) Celoten Mag(izem) RMg, Šelova Čara itn., raste od tod. DaŠelov PsFz ima korenine v Triptihu. Profanost dopoldanskega urad(ovanj)a prikriva fantastiko- fantazmatiko noči -- bivanja Agate kot Čare --, nočni drogantni ples prikriva dopoldansko banalnost. Gre za dve prikrivanji, ki se jima Šel ni mogel nikoli odreči. Obe tvorita tisto potezo, ki ji pravimo zapeljevanje ali očarovanje. PsFz je ideološko Dbno stopnjevanje zapeljevanja-očarovanja; ni naključje, da je prineslo Šela v DSD PsFz tipa, njegovega tovariša in zglednika Ristića pa v srbsko Rco istega.

Tu je Poz narava tvojega LZ, Miran: razkriva mehanizem prikrivanja. To potezo podpiram, odobravam.

4

Zdaj se lahko vrnem k tvojemu citatu, ki sem ga navedel na koncu 2. poglavja tega pisma; zdaj je moj Kar ustrezneje pripravljen.

Poteze-vrednote, kakor so "nedorečenost, večpomenskost, skrivnostnost", sodijo v estetiko, povezano najbolj z imenom Vidmarja in njegove šole. Na te ideologe misliš, ko pišeš: "Skrivnostni dojem literature se najčisteje izraža v taki analizi besedila, ki se zadovoljno konča z odkritjem tistega njegovega jedra, ki je v svojem bistvu nerazložljivo, enigmatično in neopredeljivo, kjer veda omaga in se znanstvenik prelevi v občudovalca." Oz. v kritika, ki v imenu nedosegljive estetske očarljivosti-popolnosti-skrivnostnosti odklanja vse Lit tekste, ki visoke norme ne dosegajo.

S to Vidmarjevo usmeritvijo sem polemiziral že v prvi polovici 50-ih let, tako v Naši sodobnosti kot v Besedi. Tu je vir mojega odklanjanja vsega mitsko- Mag-misti(cisti)čnega, kar vršiči v Sak, v moji kritiki Sti. Vidmarjeva predvojna estetika se je po vojni Tem RR. Skrivnostnost sem dojemal kot prikrivanje, šlo je za prikrivanje resnice TaČla, ki ga je Ptja terorizirala, ga silila v občudovalca sebe (tovariša Tita, Socializma itn.) ali razglašala za Sža prave NSSi; to je bil čas Modica ipd. SlZ kot kritična je dobro sprejela le tekste, ki so razkrivali prikrito resnico, pa naj je šlo za takšne, ki so bili Ptji še znosni, Potrčevi Krefli, ali za Ptji neustrezne, Kovačičeve Ljubljanske razglednice, glej tudi Zlatega poročnika, za Zajčevo Požgano travo itn. Zadaj za čarom se je skrivala Rad surova resnica Golega otoka kot realizacije Ptjskega sveta (Mrka-Koma). Kozak je v Dialogih postavil Ž v zapore, kjer Stl zasliševalci mučijo naključno izbrane -- zaprte -- ljudi.

Zame in za MGG je postal čar močno vprašljiva reč; šele Šel desetletje kasneje ga je obnovil, a kot drogantni Mag beg v vesolje, v fantazme, Triptih, Kdor skak, tisti hlap, 1973. Jovanović je pokazal, da je tudi ta čar v resnici krinka zapora, glej Tumor, 1971. NA blodnje so se le s težavo vzdrževale kot čar oz. so morale preiti povsem v sanjarije Intgrupe, ki se je ločila od splošne Dbe; splošno Dbo je še zmerom obvladala Ptja.

V estetiki FD-FKC je čar ekspliciten: gre za čar boga kot Vsemogočnega Gosa, za čar njegovih angelov, MMB, lepega stvarstva, brez katerega FKC ne more, saj bi se sicer preostro pokazala resnica njenega terorja. St je fascinans (čar) in tremendum, kar pomeni vzdrževanje nenehne strahovlade Mor sodbe Gosa nad hlapci- odvisniki. Mor sistem, ki ga ti odlično artikuliraš (str. 3) v organogramu Jurčičevega Sosedovega sina -- opozicija dobro : zlo, staro : mlado, občutljivo : neobčutljivo, bogato : revno --, je sistem nasilja, ki se vzdržuje z nenehnimi Strnimi grožnjami, z vzgojnim subsistemom, ki ga je dolžan slehernik kot ud FD Ponot. Vidmar -- njegov tip estetike, zoper katerega polemiziraš -- odklanja Mor teror (model Mor sodbe), Tip za TaKC, tudi za estetike Ušeničnika, Frančiška Lampeta, Kreka, glej Vidmarjevo polemiko zoper Ušeničnika, glej Krekove drame, najsi so resne, Sveta Lucija, najsi gre za komedije, Pravica se je izkazala. Predvojni Vidmar kot ideolog NKNMa zavrača KC teror (tremendum), a ohranja cerkveno zapeljevanje (čar-lepoto), le da lepoto pripiše sami Nvi, ne bogu kot osebi. Celo etiko postavi na Nv, glej njegovo izenačitev Kantorjeve in Maksove etike v Kralju, obe sta mu v skladu z Nv, Čl ravna prav, če ravna v skladu s sabo.

Med vojno je Vidmar svojo platformo močno RR. Nvo je podaljšal v Zg tipa LRe (NOB-Ptje). V okolju -- v Zgi -- se je zgodilo nekaj, kar je usodno opredelilo Čla, s tem tudi njegovo podobo v Liti. Pred vojno je Vidmar lahko odklanjal teror Cerkve v imenu Nvne Sve. Po vojni je -- ravno nasprotno -- zagovarjal teror Ptje, analogno kot je Ušeničnik zagovarjal teror Cerkve, ker je imel Ptjo za edinega legitimnega izvrševalca volje Zge kot Db(n)e. Teror -- pobijanje, PVD itn. -- je Vidmar prikri(va)l, kot ga je Ušeničnik (Mahnič itn.); ohranjal je čar, estetiko zapeljivosti (lepote kot ugodne), a lepota je postala laž. Lit MGG -- Zajčeva Požgana trava itn. -- je to laž razkrinkovala. Ni videla več čara-lepega, ampak grdo in zločinsko. (Po)Is je trdo resnico.

Iz povedanega se da natančno ugotavljati, kdo so bili esteti, ki so nadaljevali Vidmarjevo estetiko, Zadrc itn.: tisti, ki so prikrivali resnico Ptje, ob tem pa resnico sveta. Kajti ob terorju Ptje se je dogajal Mor Not polom Čla (Božičev ZiK, Zajčeva OtR), nato pa Psrešitev Čla iz dileme, ki je ni bil zmožen rešiti, v formalizacijo, v zgolj vlogo (funkcionalizem): v RMg-PM, kakršna je v več Rcah, od Klas reizma-ludizma, Sadeži, do magizma, Skak, lingvizma-verbalizma, Lužanov Rej pod lipo.

Namen te nove SLite, ki je nastajala kot zavestna kritika predvojnega Hum realizma -- podaljšanega v povojnost, ki pa je v tem prenosu izgubil resnično Krit naravo in postal maska-laž, glej Kranjčeve romane Pisarna ipd., ki jih je MGG povsem odklonila --, je bil odkriti novo resnico; ker pa MGG ni več istila nove resnice z razredno, z ZgDb usmerjeno, ampak je iskala v paralelne svetove, v -- heideggerjansko -- bit, v Ponot občestvo, v duhovne pustolovščine, tudi že v nič, glej Božičevega ČvŠ, 1955, so dobile večpomenskost, nedorečenost, večplastnost, neopredeljivost, nerazložljivost, celo skrivnostnost povsem drug pomen in obeležje. Vse te oznake so nakazovale absurdnost Čl-sveta, glej Božičevo črno grotesko Vojaka Jošta ni, Človo neutemeljenost, izgubljenost, pot v OIS, glej Smoletov roman Črni dnevi. Absurdizem je RR iz lepote v grdoto, iz estetskega v neestetsko. Šele v tako spremenjenem VISu je bilo mogoče Ocvirku objaviti Kosovelove Integrale; prej jih je skrival kot diletantske in ponesrečene.

Kolikor je tvoje razčarovanje, Miran, kritika čara kot maske zločinstva -- tudi Prora in Pravca --, kritika Sti ("kulturnega rituala", "obredno vzvišenega"), tvoje LZ sprejemam. Upravičeno kažeš, da je kralj gol; da je resnica Sti nič, kajti v LD odpada tudi surovi tremendum, laksizem pospravi s sleherno strogostjo sodbe, vse je dopuščeno, vse postane Už, Hed kot funkcionalna igra, ki jo neti Kpl trg. Filozofski temelj tvojega funkcionalističnega LZ je Nih, vendar ne trde sorte; hedoniziran je, Člu je dopuščen beg v nišo InHa, v Zun Dbi pa sodeluje toliko, kolikor se sam Svno o tem odloča. Kolikor mu je potrebno, da se finančno preživi in da dobi v grupi, ki jo ceni in od katere je odvisen, ugled-imidž. Ravnotežje med omenjenimi silnicami se zdi optimalno. Tvoj odnos do takšne Zni, Miran, je veder, celo suveren, prav nič histeričen, kot je bil Slodnjakov, ne fanatičen, kot je bil Ziherlov, ne Mor pravičniški, kot je bil Zadrčev, glej njegovo analizo povojne Krit-estetske misli v Slovenski književnosti 1945-65.

Ko je ozadje Lite -- upravičeno -- razčarano, se Lit-Umet zreducira na forme, na žanre, na modele. Tudi sam sem šel skoz to izkustvo; RSD je polna MSk, ki so svojstveni organogrami določenih-izbranih razmerij med dramami, med liki dram, med PSt. Kolikor sem bral tvoje razprave in modelizacije o trivialni Liti, o Sl povesti, še posebej o Km povesti, sem bil celo navdušen, osvežil si LZ; odkrivaš vidike, ki jih prej LZgarji niso opazili. Za mojo Zn je to posebej ustrezno, saj nekaj, kar je bilo Zamol -- prezrto, nevidno --, artikuliraš in komentiraš. Tvoje LZ ni več v službi formiranja Nara, narodotvornosti; izhajaš iz dozorelega, podržavljenega, suverenega, kot Nar dovršenega sistema, katerega Daproblem je funkcionalizacija, ustreznost zahtevam UmKapa; v tem VISu je NarGen retorika trapasta, zaostala, znanstveno Anproduktivna.

Šele tvoje -- takšno -- vrednostno nemalo nevtralno stališče-razgledišče omogoča manj pristransko ugledanje parov, ki sem jih omenjal prej: "dober-zel, resen-neresen, plemenit-neplemenit" itn., kar po tvojem "olajša primerjavo med besedili in razkrije ponovljjive konstelacije". To razkritje pa je potrebno, če hoče Čl prek Zni obvladati predmet-svet. To obvladanje je, kot sem dejal že na začetku, bistvo Zni in že magije: bistvo THM. Lito in Zn si naredil za sredstvi obvladovanja-uporabljanja -- koristnosti, učinkovitosti, funkcionalnosti. Sijajno, ponavljam, ker-kolikor si s tem upravičeno razkrinkal in degradiral St kot krinko (ob)lasti. DeMag oblast ni več ista kot tedaj, ko je maskirana v -- božanske, KC in Ptjske -- vrednote. Vprašati pa se je treba, ali taka oblast v temelju motivira Čla za obstoj. Moj odgovor je: ne.

Tvoja LZn je Strno ARF-AK; Slodova in ZadrGačnikova takšna ne zmore biti. Razkrivaš celo vrsto predpostavk, ki niso Emp verificirane oz. skaže se, da so predsodki, zmote. Lahko razkrivaš tuje zmote, ker razkrivaš svoje; oboje se pogaja. Opisuješ (stran 4) sorazmerja med momenti v svojih razpravah, te momente celo kvantificiraš v odstotkih; duhovito, koristno. Upravičeno odklanjaš "pretirano upoštevanje tuje teoretične vednosti"; tudi mene moti nenehno citiranje tujih avtorjev kot norm. Zadeva je močno podobna sklicevanju na avtoritete, kakršno je bilo v veljavi nekoč. Marsikaj se vrača, le da v RR obliki. Včasih so se KC ideologi sklicevali na Sveto pismo, na Tomaža in Avguština, danes se na Znike. Jasno je, da mora vsak preučevalec Lite poznati čim več teorij; ne pa subsumirati svojih analiz pod te teorije na hlapčevsko- uradniški način. DaSlUZn gre tu mnogo predaleč; pač Hlapci.

Moje izkustvo z RSD ti daje prav. Najbrž pa bi našel kakega drugega LZgarja namesto tistega, ki se nanj sklicuješ: bolj(e) bi ustrezal tvojemu namenu. Navajam: "Priznavam, da sem nekoliko zviška gledal na zavzemanje mojega strokovnega očeta Franca Zadravca, da je treba v literarni zgodovini dati prednost analizi samih besedil. Bolj ko se bližam njegovim tedanjim letom, bolj vem, kako prav je imel." Tega gotovo nisi hotel, ampak pod rokami ti je tako izpadlo: če bi Zadrc res imel posluh bolj za besedila in manj za uradno Pol ideologijo (za Mrk), ne bi pisal svojega LZ, kot ga je v že omenjeni knjigi, ki je v nemajhni meri potvorba. Vsaj kar se tiče obravnavanja mene in mojih PriSo v Pers. Upam, da ni vplival nate s tem svojim ponesrečenim in Mor vprašljivim politiziranjem.

Podpišem tvojo Dasodbo: "Nisem proti teoriji, ampak sem proti tistemu teoretiziranju, ki je uspešno le toliko časa, dokler se ne sreča z gradivom ali dokler med gradivom izbira samo tisto, ki teoretične postavke potrjuje." Primer takšnega teoretiziranja, ki je samo na sebi duhovito, bliskavo, igrivo, a larpurlartistično, kadar ni ideološko ultralev(ičarsk)o, je Močnikovo; prav ta zgled je močno deloval od 70-let naprej. Pomenil je osamosvojitev teorije, ki je posta(ja)la vse bolj sama sebi namen; RMg v teoriji. Predmet se je izgubil, snov ni bila več važna, le misel, ki pa ni nič več sporočala, le ponujala sebe kot nekaj lepega in elegantnega. Tip regres v PAvPId. Kar je bila nekoč vsebinska obredna vzvišenost (St), se je zdaj skazalo za praznino-nič, ki vleče sama sebe za jajca.

Močnik ni več česa skrival; učil je, da ničesar ni; da torej ni treba ničesar prikriti; da ni umora, ki ga je storil Čl v (pred)začetku in vsi njegovi dediči, nazadnje tudi Ptja; da Mrk ni maskiranje morivstva, ampak NeČi igra. Kot da je postal Mrk Lud. To je bila krinka 70-ih let. Ptja je mlade korumpirala, postavljala jim je le en pogoj: natančno tistega, kot ga je Jermanu in Hlapcem Župnik: delaj, kar hočeš, a ohrani to kot Pvt ravnanje; v javnosti pa zmerom pokaži name, ko te vprašajo, kdo je tvoj Gos. Tu se je začel cinizem LD, ki je izgubila vsebino NKNMa in postala -- funkcionalno- instrumentalna -- PM. Zato je lahko Kos igral vlogo velikega ideologa Mrka; lahko bi bil ideolog česar koli, ekstraterestrinov in grmičarjev. Zn je izgubila (skoraj) zadnjo tenčico-alibi, postala je res (skoraj) le še tržna, podjetje za nudenje uslug povpraševalcem. Ptja se je RR v povpraševalca-naročnika, Čl iz ideološkega izvajavca-hlapca vse bolj v Int Avt serviserja. V tem sklopu se je razkrila kot edina vsebina-resnica Čla-sveta praznina-nič oz. gibčnost misli, ki je plesala sama pred sabo. To so Sadeži. To je Av Luda.

Podpiram tvojo usmeritev, Miran, ko pišeš: "postopoma sem razvil sum do literarnega razglabljanja, ki se pričenja s sklicevanjem na to ali ono, običajno tujo literarnovedno avtoriteto, potem pa se zadovolji z nekaj zgledi z domače literarne scene." Če bi iskal potrdilo za svojo tezo, bi ne našel ustreznejšega, kot je RSD, njena načelna vnaprejšnja neselektivnost. Kolikokrat sem -- že na meji manične vsiljivosti -- očital Inku njegove Izbrance! Tudi ZadrGačnik je v primerjavi z mano vnaprejšnji selektor in vsi, na katere se sklicuješ.

RSD je HKD micelij, v katerem stoluje načelo snovi, ES dram-tekstov, ki jim iščem paralele, jih primerjam med sabo -- komparativistika --, jim iščem Raz modele povezav, kar vse ti je všeč, kar počneš tudi sam, čeprav na drugi ravni kot jaz. Kako da ne vidiš te najine sorodnosti? Kako da toliko tisoč strani RSD zate ne obstaja? Je potem le res, kar trdim in kar postaja potemtakem le dokazano: da je namreč RSD poleg zvez in modelov tudi UnBDr, vsaj njegova sled, ki izžareva takšno energijo, da zbriše vse sledove za sabo, da zmede iskavca-stezosledca, ki ne zna iskati UnBoga, ampak išče le instrumente za obvladovanje predmeta?

Če je tako, sem ponosen in vesel. Tedaj se namreč eldorado, če se smem izraziti z metaforo, odkrije le tistemu, ki ima pravo srce, pravi voh. Kdor hoče Boga-smisel le uporabiti in zataušati na trgu, gre skozenj, se obnaša, kot da ga ni, in ga zanj res ni: ker je UnBDr -- Dt -- na ravni, ki je v drugem merskem sistemu, v drugem VISu od THMa. Nič je tisti čudoviti ovoj, v katerem je Bog skrit, da ne more do njega nepoklicani. Točneje: neprimerno usposobljeni. Kajti poklican je vsakdo, da ga (po)išče. Vsak pa nima s sabo ustreznega kompasa. Kdor ga nima, vidi le -- včasih tudi zabaven -- nič.

Med najbolj posrečena -- prav sijajna -- sodijo tista tvoja opozorila (ARF-AK priznanja, Čl jih je težko zmožen, tu si zgleden), v katerih spodbijaš celo vrsto predsodkov, ki jih imajo LZgarji malih nacij in ki so le barve, s katerimi barvajo (za katerimi prikrivajo) svoj napuh; temu početju -- čustvu, napihovanju premajhnih -- bi se dalo reči "srbski kompleks". ("Ko to kaže, ko to laže, Srbija -- da -- je mala!") A pri tem nisi padel v drugo-isto naličje napuha, v tim. svetovljanstvo, ki zaničuje vse, kar je domačega. Gre za par tuje-domače, ki je napačen, če LZgarji prepoudarjajo ali eno ali drugo njegovo plat: Kalan- Debeljak, namreč Tine, ali Bartol-Slodnjak sredi 50-ih let, Kzmp-domačijstvo.

Treba je iti onkraj tega para in dileme. Sam sem začel kot nekdo, ki ceni le svetovno Lit, glej moje gledališke kritike po 1949, o Molièrovem Ljudomrzniku, Goethejevem Egmontu, Calderonovi Dami-škratu itn., a sem kmalu ugotovil, da me to preveč bliža begu v Kzmp, čeprav je bilo začasno dobro zatočišče pred nasiljem Mrka in Ptje. Že 1951 sem napisal prvo povojno LZ študijo interpretativnega in strukturalističnega tipa, o Canovem Pohujšanju. Menim, da je prav ta razprava prelomna v SLZ. Oglej si jo, najbrž je ne poznaš, objavljena je v reviji Novi svet, je osnova vsega mojega kasnejšega LZ dela.

HKD načelo-praksa RSD sta skladna s tvojo ugotovitvijo (stran 5): "Izkazalo se je, da se je v 170 letih obstoja s slovensko povestjo marsikaj dogajalo in da je zato nobena enostavčna definicija ne more prav pokriti in ji biti pravična." Le podrobna, skrbna, natančna, odprta ES analiza more priti do takih sklepov, kot jih ponujaš. RSD dela na še precej večjem vzorcu oz. moji Karji-analize so še bolj HKD od tvojih, saj namenjam veliko pozornost tudi preučevanju PSt; mojih križanj Raz modelov in usmeritev je veliko, kompleks prerezov postaja tako brezkrajen, da za tvoje LZ ni več uporabljiv. Naj še enkrat ponovim, da je to moj zavestni namen: ne biti uporabljiv, kar pomeni: ne izročati smisla -- zaslutenega UnBDra -- v roke tržnemu mehanizmu, ki smisel reducira -- RR -- v blago, v imidž, nazadnje v prazen znak, kajti trg v območju Kule postaja Av igra.

Tu se zaostri vprašanje, ki se močno tiče tvojega tipa LZ. Teksti, kakršni nastajajo danes -- v LD-PM --, so delani-proizvajani le za trg; so obrtno perfektni, glej romane Mazzinija, Maje Novakove, Lainščka, zanimivi, jezikovno spretni, kompozicijsko zgledni, umni, ena a kvalitete. Pa vendar so le trivialna Lit, ki jo je menda prvi zagovarjal Rupel, le da ji je, ko jo je sam pisal, dodajal še nekaj momentov, ki so jo deformirali; dodajal je Ir kritiko Ptje in rdeče Brž, glej Družinsko zvezo ali komedijo Kar je res, je res.

Tvoje LZ ustreza takšni -- tržni, tj. Strno trivialni -- Liti. Prejšnja Lit, ki ima v temelju Dgč namen, v tvojem LZ ne more biti ustrezno vizirana-izčrpana. Prav ti dajem, ko jo slačiš in razkrivaš, kaj je St obredna vzvišenost, prazen teater fascinacije. St je res kriminalna poteza Čla-Dbe. A -- to je seveda moja predpostavka -- Umet je še nekaj drugega kot le par: St in trivialnost. Trdim, da je v Umeti predPM dobe skrit UnBDr, torej smisel, ki usmerja k Dti. Trad LZ je sicer nekaj tega slutilo, a Dti ni znalo razločiti od Sti, ne od boga (KC), ne od Nve (RLH Meš), ne od Zge ali nadZge (Ptja). Godim si, da se je med prvimi posrečilo to razliko vzpostaviti prav meni. Skoraj za vse ostale velja, da je to, kar detektiram, ništrc, ničes, blodnja. Da se tudi zato nima pomena ukvarjati z mano -- z RSD: ker je kot takšna (Strno) blodnja, tekst o ničemer, torej le ničemern in ničesen tekst.

Tvoje LZ odlično služi za Krit razkrinkavanje tistih momentov v Trad Liti, ki so napuhnjena St; duhovito pokažeš, da so retorična barvna maska tržnosti in samouveljavljanja-polaščanja. Moje LZ trdi, da je ta(kšna) redukcija čezmerna: da odplakuješ, kot se je temu rekalo njega dni, z umazano porodno vodo tudi novorojenčka. DgZn je -- naj bi bila -- instrument, s katerim bi se dalo zaznati poleg Sti (maske) in tržnosti (uporabljivosti) tudi smisel, ki je Zamol. Dt je ravno zato Dt, ker je drugje. Zares pristno drugje je lahko le onkraj THMa-IdMa. Instrumentalizem-funkcionalizem destituira prazen teater Umeti, ne more pa dojeti ČHMa, torej tistega, kar je onkraj THMa: Dti.

Naj torej ponavljam, kaj vse mi je všeč v tvojem LZ? Citiram te (stran 6): "Največja pridobitev je bila pritegnitev gradiva, ki dotlej ni doživelo literarnozgodovinske obravnave, in teme, ki je bila kljub obilju gradiva v stroki zanemarjena." V tem območju si edinstven, zgleden, tu nam daješ vsem misliti, dokazuješ, kako se da tam, kjer se ti zdi že vse rešeno, odkriti nove sveže svetove. "Vrednost metodološkega vzorca je imela žanrska klasifikacija korpusa, ki je nadomestila običajne periodizacijske klasifikacije. Za vpogled v življenje celotnega literarnega sistema na Slovenskem pa so bila verjetno najpomembnejša številna opozorila na zveze med besedili." Sam se ne držim le žanrov, a priznavam, da je že zamenjava periodizacije z žanri napredek, razširitev; razširitev je Poz, ker pomeni večjo Sv, Sv pa je Tem vrednota v LD, ki ostaja tudi še v PM, čeprav je PM izgubila poteze Nve in More, zamenjala ju je Sim Kul.

5

Tvoje početje -- da si "pregledal cel korpus 234 povesti od srede prejšnjega stoletja do konca druge svetovne vojne" -- je spoštovanja in posnemanja vredno. Še bolj pa bistre ugotovitve, ki so sledile temu vnaprej neusmerjenemu pregledovanju: "Pri Finžgarju sem zavrnil Toporišičevo tezo, da osebe tam propadajo po lastni krivdi -- v resnici je narobe." Top je primer SZSL AnIna, ki ga navdušuje lastni Av metodološki instrumentarij-svet. Ne toliko veselje nad igro, kar je Tip za mlajše, za Lud, ampak občudovanje samega sebe, kako je veličasten, kako edini, ker je bil zmožen s sabo nadomestiti ves objektivni svet. Top izhaja iz VISa KCe, a njenega boga nadomešča s sabo. Top je Tip primer prehoda od Sti k AvIdi, od naivnega verjetja v Dv retorične figure k še bolj naivnemu verjetju v božjost AnIna, najprej LZgarja, ko je pisal o Finžgarjevih povestih, nato jezikoslovca.

Moment narcizma je pri nas vseh -- v Člu kot takšnem, ki se občuduje, ker je prevaral okolje, se kot Pravec prikril in uspešno obdolžil Dre za krivce --, a v PM je povezan z ARF-AK; pri naju dveh, Miran. Pri Topu pa sleherna sled ARF-AK manjka, LZgar hodi naokrog kot živ spomenik. V tem je smešen, saj nima več moči, kakršno je imel v Mozartovem -- Da Pontejevem -- Don Giovanniju Komtur kot (Puškinov) Kamniti gost: da bi krivca zgrabil s trdo roko in ga zadegal v pekel. Top še -- čustveno, sebi neopazno -- izhaja iz KC VISa, iz okvira Poslednje sodbe, Kazni in Nagrade, kakor se Strno dogaja v Trad povesti. Tu imaš prav: razkrinkovanje Topov se ti posreči, in to je koristno. A kako boš razložil Canovo Lepo Vido, Majcnovega Ženina na Mlaki, Mrakov Proces? Dionizova Roža čudotvorna ni le St in ne le retorika kot trop jezika. Naj se Čl odpove (po)Isu tistega, za kar mu -- zaenkrat -- manjka instrumentov-zaznave-čutov?

Rad bi bil tebi in tvojemu LZ pravičen, kolikor je pač v Čl moči. Rad bi poudaril svoje pristno veselje, ko berem in sprejemam tvoje ugotovitve, recimo: "se je potrdil sum, da v Boju na Požiralniku osnovni konflikt ne poteka na ravni človek-narava, kakor usmerja naslov, ampak na ravni kmečka domačija -- sovražna družba." Ugotovitev, ki bi morala biti na dlani, vidna je tudi v Samorastnikih, potrjuje jo Prežihova Ponot ideologija (Mrk), glej tudi mojo analizo te povesti, je bila zaradi predsodkov prikrita. Predsodki so zlahka razložljivi. LZgar, ki pripada Mešu, ki je še v fazi NNM, ima za usodno-najvišjo moč Nv, ta v NNM nadomešča Katboga. Večina Mrk LZgarjev je izhajala iz NNMa, zato so pristneje občudovali -- videli kot glavno -- Nv in ne razredne Db sile.

Pouk iz te zgodbe je zame jasen: ideologije (Krš, Meš, MrkProl) so predsodki, so jezik, ki Strno prikriva tisto, kar je zadaj; a ni Freudov libido, dostopen psihoanalizi, tu nastopi Žižkov predsodek-ideologija, ampak je ravno tisto, česar ni mogoče Idn in kar zato ni Id, ampak Dt; Dt je po definicji nekaj drugega od Ide, od vsega, kar je imenljivo. Pa vendar je zaslutljivo. Dobra Umet podaja to zaslutljivo in neimenljivo; oz. ko to imenuje, to že reducira in z njim manipulira, bodisi da ga RR v St ali v tržno blago. A Dgč ne gre.

Osvobojevalna je tvoja ugotovitev, "da žanr kmečke povesti sploh ne goji kulta matere tako, kot se nam to zdi iz antoloških in šolskih besedil: ženska je v kmečki povesti najprej tiha in pokorna žena svojega moža in šele potem mati svojim otrokom." Prav takšne tvoje ugotovitve, ki temeljijo na ES preučevanju gradiva, oddaljujejo tvojo Zn -- LZ -- od stereotipov PNP tipa. Pozorno (raz)ločujem med tistim LZ, ki je namenjeno PNP trgu, in takšnim, kot je tvoje. Čeprav se ti bo zdela moja formulacija zoprna, pri nji vztrajam: ti iščeš resnico, tj. tisto, kar je skladno z Emp podatki -- to je Tem pogoj za RLH Zn, glej zagovor RLH platforme v Bartolovem Empedoklu --, medtem ko je namen PNP PsZni čim več iztržiti, čeprav z goljufijo.

Da je DaSZn takšna, je v skladu z DaSLumLibom, z DSD fenomenom. Če se Zn odpove temu merilu -- primarnosti podatkov kot dejstev, ki so eksperimentalno preverljiva --, neha biti Zn, postane reklama, propaganda, trženje, kot je kultna beseda za to početje danes; v Avberu in v okolici dajejo vse stranke v svoje programe sintagmo: trženje Krasa! V LD-PM se Ptjski agitprop, ki je bil dedič KC komisije De propaganda fide (tudi ustanove Inquisitio), podaljša v tržnost, ne da bi bistveno spremenil svojo naravo.

Sladko zapeljevanje-sleparjenje je celo učinkovitejše kot tremendum, s katerim operirajo Trad Dbe, od PS prek FD do LD NNM tipa. Šele PM-Db se v celoti osvobodi od modela Sodbe in Kazni. Kazni -- strašenja -- ne potrebuje več, kajti zdaj je interes Pska tako Ponot, tako RR v Už, tako socializiran -- v neokorporativizmu --, da je postal PsFz ljudska in Hum naprava. Razlika med DaSLibom in DSD je le v tem, da se DSD še ne zna otresti prtljage preteklosti, da je zato diletantska, neučinkovita, nasilna, da laže kot najstniki, ne zna zapeljati, kot znajo profesionalci. PM v ZahEvi je profesionalna izvedba AgrEkzIde kot imperializma UmKapa. To je vrh dozdajšnje -- seveda zame napačne - - Zge: najhujše prikritje Prora, najbolj performančna izvedba Ide: Id v Dv embalaži, Id kot virtualnost, kot Rad Sv, Sadeži.

AK, ki si jo izrekaš, ko pišeš (stran 7), "da je bila za te zgostitve in nepravilnosti na krivulji kriva premajhna količina besedil", je razlog, zakaj skušam -- neizvedljiv cilj! -- v RSD upoštevati tako rekoč vsa besedila, vse SD. Bolj ko sem se podrobno posvečal analizam PD, jasneje sem odkrival, kako približni in celo napačni so PNP stereotipi, ki vladajo v SlZ in v SLZ. Tudi zato -- ne le zaradi Freudovega napotka, da se skriva bistveno v prikrivanem, v govornih napakah, v spominskih luknjah, Freud je name vplival že zgodaj, v 40-ih letih, tudi na omenjeno analizo Can Poha -- tako manično iščem prezrta besedila, takšna, ki po mnenju uradnega SLZ sploh ne sodijo v SLZ. Naslednji mesec bom v SGM predaval o Pennovi drami Zaton Metula, ki je napisana le v nemščini, a jo uvrščam v SD, je celo začetek slovenetomanije in Sl vojaške NOB. Stsk, kajne? Provokacija? Pa ni: SlZ je nastajala skoz posnemanje zavesti Sžov, ne le skoz ponašitev nemške (Richterjeve) in francoske (Beaumarchaisove) predloge, z MicMatom, ne le s priredbo-prevodom latinskih in nemških verskih besedil od BS (Brižinskih spomenikov) do Trubarjevega MaKizma (Malega katekizma), ne le s ponašitvami Pasijonov, Škofjeloškega in Drabosnjakovega, ampak dobesedno SD (eno njeno krilo) izvira iz nemške drame, ki jo je napisal kasnejši nemški Nclst, sicer ljubljanski Nemec Penn. Zame to spoznanje ni šok. Čl izvira iz prikrivanja resnice: celo iz laži. IdM je utemeljeno na nečem, kar je s stališča IdM laž- prevara. Ujeti smo v SSL; če kdo, je to razumel Strniša, glej Žabe. Točneje: Čl bi bil do kraja -- Abs -- ujet v SSL, če ne bi -- nujnost moje predpostavke -- imel Pot za stik z Dt, z UnBDrim.

Še presenetljivejša, a skladna z mojimi pričakovanji je tvoja ugotovitev, Miran, da velja za nemške povesti ista PSt kot za Slske, "kar spodkopuje Slovencem še eno nacionalno spodbudno tezo, to je tisto o naši izjemni literarni tvornosti". Kar je Rupel -- po Pircu, ta pa po predvojnem Borisu Kidriču -- imenoval Sl Kul sindrom, velja enako in seveda še bolj za Nemce, resnica tega opažanja pa je povsem Dgč od Ruplove itn. razlage. NDM.

Zanimive so tvoje ugotovitve o vlogi ženske v Zg romanu pa o "dogajalnem času v Jurčičevih romanih", ki da je "krajši od onega v povestih, kar je ravno narobe od priučljive" najbrž hočeš reči: priučene -- "šolske modrosti, ki postavlja, da roman popisuje celo življenje in povest izsek iz življenja". Res, tako so učili tudi mene; bogve na osnovi kakšnih teorij, predsodkov; genezo tega -- zmotnega - - nauka bi bilo koristno preučiti. S svojimi spodbijanji predsodkov utrjuješ Krit pristop k predmetu, ki je ARF-AK pristop in ne predvsem kritika tujega, tujstva, Sža. Omogočaš postavljanje novih teorij kot hipotez, ki upoštevajo podatke, medtem ko tega obredni vzvišenosti St SNLa ni bilo treba ali v manjši - - zanemarljivi -- meri.

Prepričljivo omenjaš, kako so "generacije literarnozgodovinskih predhodnikov, vsaka zase, pisale slovensko literarno zgodovino na novo in si za to obsežno in spoštovanja vredno delo vztrajno izbirale enako ime: Zgodovina slovenskega slovstva" (stran 8), od Glaserja prek Slodnjaka do ZadrGačnika, izpustil si Kosa, ki je zadevo še reduciral na šolski izvleček, torej na Rad PNP stereotipe. Odtod razhod v moji Geni, ki ji pripadajo zadnji trije imenovani. Jaz sem bil že od začetka povsem drugje, tudi Kos, dokler sva bila PriSo; ko pa je prebegnil k ĆirZlcu, je delal pač tisto, kar je bilo najbolj uspešno v UZni kot instituciji.

Zato ne pišem Zg SLite, je pa ta Zg en moment v RSD. Ker sem -- je slehernik -- tudi v THM, s tem na RP, sem tudi v Zg-času. A tudi predmet sam -- SLit -- se je doživljal kot Zg, kot napredovanje v času; to mora AnIn upoštevati.

V razpravi Povojna SD, objavljena je bila v Sodobnosti 1992, ponatisnjena pravkar v DaSD 3, v Olju -- kmalu jo bom (v DaSD 4) opremil s podrobnim Karjem --, sem Zg SPD iz modela RP RR v pentljo, v krog, model cirkularnega mišljenja; v RSD vse RR v micelij, ki je nadomestno ime za medmrežje, v katerem je čas le moment. RMg je nadomestila čas s prostorom, o tem sem mnogo pisal že v drugi polovici 60-let, glej mojo knjigo Struktura in zgodovina itn. Sprejel sem PM prostorskost -- globalizacijo namesto zgodovinskosti, Tip za Ncl in razredne projekte --, a ne ostal pri nji. Dt -- (po)IsUnBDra -- je tudi zunaj prostora, zunaj para: prostor-čas, zunaj THMa. NDM.

RSD je mnogo obsežnejši projekt-tekst od omenjenih Sl Lit Zg(odovin); je analogen tistemu, kar imenujem HM ali BSAPOEV, tj. mnoštvo EV, nesklenljiva HKD Pscelota dram in razmerij v njih ter med njimi. Če je Slodnjakovo ipd. LZ analogno enostavni Idi, ki se avtoprojektira v času (naivni samoumevni AgrEkzPId, ki se ima kot Nar-odna za IdeaIdo), je moje LZ -- RSD -- mreža, kakor jo terja Dv model, a se tudi pri tem ne zaustavlja(m). Skuša(m) najti stik z Dt. Dt skuša(m) odkri(va)ti v PD. Za to sem izdelal celo MSk model: ST, v katerem vsaj ena drama eksplicitno tematizira -- dimenzionira -- Dt. Tak ST je, glej podniz GR, tisti, v katerem sta v stiku z UnBDr SAnt in Sam. V geometrizaciji, s katero sem opremil predavanje o SPD za letošnje Borštnikovo srečanje, pa dodajam še Afero in Žabe; glej MSk o tem. ST rišem tudi v podnizu PrSD, v 2. knjigi, naslovljeni RiT, na obodu 12-kotnika, v ST, ki se znajde med nišami, med koši za odpadke, med Pos prostori Smša, glej dram(atitacij)e, kot so Bevkov Čedermac in Pregljev Plebanus Joannes. NDM.

Pred leti sem si želel sodelovati v Zn teamu, z Grafom in Inkom smo celo prijavili na TaRaziskovalno skupnost projekt o SD; seveda so nam ga Taideološko- institucialni šefi, ki so danes (sic!) udje DSD, zavrnili. Če gledam, kaj spravi skupaj tako velik institut, kot je slovenistični pri RC SAZU, se mi milo stori. Nadaljevanje korupcije, s katero je ljudi kvarila Ptja, se nadaljuje.

Danes vem, da je problem globlji. Da je mogoče izdel(ov)ati projekt, kakršen je RSD, le Člu, ki je BSAPOEV, ne pa "skupinskemu raziskovalnemu projektu". Funkcionalno LZ bi moglo biti uspešno v teamski organizaciji; DgZn ne. Zato jemljem -- Rad -- napor izdelave RSD zgolj nase. Je pa res, da brez pomoči svojih PriSo, ki so moja Dn -- Ala, otroci, zet --, dela ne bi zmogel. Otroci se razumejo na kibernetiko, računalniško rišejo MSk, ki jih jaz skiciram, Ala pa prva izriše kot lepe slike. Z Alo se o vsaki tudi pogovarjava, v tem pomenu je soustvarjalka -- ali soproducent, če hočeš -- RSD.

Kritičen si do sintez; upravičeno. RSD ni niti sinteza niti selekcija, a je hkrati oboje. Izdelujem Dgč model(e). Zavedam se, da ni misli brez vnaprejšnje selekcije; vsaka misel je prerez, konstrukt, tako me je učil že pred desetletji -- ne le -- Popper, tudi Wittgenstein, Husserl oz. že Kant s svojo apercepcijo; imel sem jo za nalogo pri diplomskem ustnem izpitu daljnega leta 1954! Zavedam se, da je potrebna čim obsežnejša "faktografija". Eno in drugo; a ne eno ne drugo ne zadošča.

Tudi sam sem začel z izdelavo svojih modelov, že tistega prvega ob CanPohu 1951, ker sem bil kritičen do danih modelov kot predsodkov; tako sem se razvijal v sodelovanju s svojimi prijatelji, predvsem s Smoletom in Kozakom. Zato sprejemam tvoje ugotovitve (stran 9): "Moje gradivo takega konceptualnega modela enostavno ni potrjevalo. Model je bil veljaven pač le za tisti del literature, ki je imela pomembno vlogo pri konstituiranju narodov in nacionalne ter svetovljanske kulture v času konstituiranja." Najbrž si težko predstavljaš, ker vstopaš že skoz odprta vrata -- skoz prebiti zid --, kakšen napor je bil premakniti (ovreči) predsodke, ki so se imeli za samoumevne resnice-vrednote. Ni čudno, da sem se lotil poleg Vidmarja tudi Sloda, ki je bil tedaj, na prelomu 40-ih v 50. leta, ko sem izdeloval svoj tip LZ (niti ne zgodovine-zgodovinopisja, ampak že strukturalnega omrežja, glej analizo Poha), posebej naiven, goreč, v svoji samozaverovanosti zoprn predstavnik zaostalega tipa SLZ. S Slodom sva se zbližala šele mnogo kasneje, po smrti njegovega starejšega sina Toneta, mojega prijatelja, ko se je Slod začel odpirati tudi zunajNac svetu; ko je napisal Tujca. Prej pa je zanj in za podobne pomenilo strukturalno-mrežasto razumevanje Lite Stsk. Brati danes Slodova NclGen navduševanja nad Prešem je mučno, bravec komaj zadržuje smeh; Ziherlov Mrk je bil, recimo v analizi CaD, skoraj ustreznejši, saj je upošteval vsaj minimum mišljenja, filozofije, medtem ko je Slod prepeval kot podeželski amater. Tip, da takšnega Sloda obnavlja DSD, pač na liniji regresa h KršKulNarKIdi. (Tedaj -- v 50-ih letih -- je bil sijajen tudi Kos.)

Imaš prav, ko ugotavljaš, da "današnji splošni bralec ne bere iz nacionalne dolžnosti in iz potrebe po kulturni rasti, temveč za razvedrilo"; da se tudi zato "izkaže neuporabnost ideje literarnega razvoja". Vendar pa ostati pri takšnem Dabravcu, kar je žal tvoja tendenca, zame ni sprejemljivo; vodi v razširjanje, krepitev, potrjevanje, alibiziranje LumHedLiba, Kpl trga. Ne pravim, da takšno LZ ni legitimno; v LD-PM je legitimno vse, kar se da prodati, vsiliti odjemalcem, bodisi na trgu ali Dži (NDi). A takšna Zn izgubi Avt, ni več SAKO. Zame je SAKO pogoj-okvir za nastajanje SAPOe. Če je LZ le subsistem, pokoren megasistemu ObDbe (tim. subsidiarnost), je le njen instrument in ne SAKO. (Po)IsUnBDra -- smisla -- je mogoče le iz izhodišča BSAPOEV, ne z izhodišča Pska in Kola. Bojim se, da je tvoje LZ preveč v skladu tako s Pskom (InH) kot s Kolom (v fazi trga, ko je Dbna norma uspeh-imidž v MO). DgZn v MO nima kaj početi; MO je stereotipizacija -- PNP --, ki blokira stik z Dt.

Ne le da nimam nič zoper tvojo zahtevo po "vzpostavitvi stalne in sprotne strokovne komunikacije" kot verifikacije Zn raziskav. Prijemam te za besedo. Kot vidiš, sem se zares potrudil s Krit analitičnim branjem tvoje Metode. Že iz Mor vidika zaslužim, da mi odgovoriš, da stopiš z mano v strokoven dialog na osnovi moje strokovne recepcije tvojega LZ, pa naj bo tvoja recepcija še tako odklonilna in zame neugodna. Če boš vstopil z mano v dvogovor, boš ukinil Zamol RSD, boš že na poti (po)IsUnBDra, kajti sam bom v dvogovoru na tvoj odgovor skušal tvojo miselno pot tako dimenzionirati, da bi jo RR v soiskanje z mano.

Če nekaterih kratic ne boš razumel, a so pojasnjene v dozdaj izšlih knjigah RSD, mi jih napiši, pa ti jih bom razložil.

6

Da ne bi šel v tem Pismu glede obsega čez vse dostojne mere, bom svoje branje razprave o Prešu in SIdi odložil na kasnejši čas oz. to branje bom povezal z odgovorom na tvoje -- pričakovano -- pismo. Zdaj bi dodal le nekaj opomb k debati o Sakralni in profani umetnosti, ki je nastala na spletnih straneh. -- Sam pišeš kratice; recimo SlovLit. Zakaj jih ne bi smel jaz? Je težava v tem, ker je mojih preveč? Kdo določa normo, katera mera je prava? So primerne le tiste kratice, ki jih sprejme krog Znikov, moje pa so neprimerne zato, ker jih ta krog ne sprejema? Kot sledi iz mojega Pisma, vrednostno ne izhajam iz Kola, pa naj bo še tako strokoven, ampak iz BSAPOEV. Kol in Psk sta zame dve plati istega, Ide. BSAPOEV je kot (po)Iskavec Dti zunaj tega para.

  Bjelčevič (Bjič) navaja tvojo izjavo ob Komeljevem sklicevanju na Sak Nv Umeti. Komelj je famulus KatDSD, ki jo dajem pod Krit lupo tudi v pravkar končani razpravi o BS, kjer se lotevam utemeljevanja Slova na KršKul(K)Idi. Glede na takšne komelizme, ki pa jih sopodpirajo nekoč tako ateistično Rad pisci, kakršna sta (bila) Šel in Kos, imaš seveda prav. TH je vnesel v SlZ najhujši možni regres, ReAr, napačno pot; TH in KC se prepirata le o tem, katera interpretacija Sti je prava. Interpretacija je maska za boj za (ob)last, kot je bila znotraj Ptje med Stalinom in Trockim ali l. 1940 med Kardeljem in Kreftom-Koširjem ali v 16-em stol. med papeži (dr. Eckom) in Lutrom. To dokazuje, kako globoko -- Strno -- je TH v ObDb Tradi.

Bjiča ne poznam, morda si naju ti nekoč seznanil; nisem še bral nič njegovega, pa bi rad. Njegovo polemiko s tabo zavračam; zame je strašna. Bjič se postavlja v vlogo Sodnika, ki dovoljuje Sv le v izboru teme -- sužnosti --, nato pa Sv ukinja, kot da jo ima Čl le enkrat, tedaj, ko se odreka svoji Svi. Model je Tip za FKC, obnavljali so ga Srbi okrog 1990, ko so trdili, da so Slci svojo Sv že potrošili, ko so se enkrat odločili za Jugo.

Bjič lahko tako misli, ker reducira Zn na zame pomožne vede, verzologijo itn., ki imajo lastna pravila. Znik v PM je Sven tudi v tem: krši vsa pravila. Pravila so dogovori; zakonov ni, so le večji sprimki znotraj verjetnostnega računa. Ravno odmik od pravil doganja novo; pomen razlik, razloke in klinamna, ki ga poudarja Serres kot eden najumnejših teoretikov PM Sim Zni. LZgarja torej ne zavezuje nič, kar bi bilo Teh-instrumentalno. Z mojega vidika ga zavezuje (po)IsUnBDra, ki pa je Strno tako drugo od IdZni, da pomeni izraz zaveza nekaj povsem drugega od Trad konotacije.

Bjič -- v točki 1 -- deluje kot teolog FKC ali kot Ptjski ideolog v času doktrinarno strogega Stla. Zanj je (Ob)Db obvezen sistem, ki ne dopušča odstopanj, le "boljše rezultate znotraj" danes znanstvenega področja, ki je vnaprej fiksirano. To je kot razlika med Kardeljem in Ziherlom; za Ptjo je bilo samoumevno, da je Kardelj en korak pred Ziherlom v Zn misli, enako za KC Ušeničnik en korak pred Debevcem ali v gimnaziji odličnjak en korak pred prav dobrim. Zame grozljiv model sveta kot -- pedagoške -- ječe. Kdor misli tako kot Bjič, ta seveda ne more najti v RSD nič drugega kot eno samo anarhistično samovoljno pomoto-zmedo.

Tudi v točki 2 Bjiču ne morem pritrditi. KC se res trudi, da bi bila njena besedila čim bolj dorečena, obvezna, enopomenska, ko gre za to, da terja od svojih udov -- Kanov -- pokornost. Obenem pa KC dopušča ne le Raz razlage -- Raz teologije, od Duns Scotove, ki jo še zmerom gojijo frančiškani, do Tomaževe, h kateri regredira KatDSD, in do von Balthasarjeve, ki je med SKani ne razume nihče --, ampak se zmerom, kadar ji paše, umakne za tezo o nedoumljivosti boga, o tem, da bog tako globoko (Strno) presega Čl zmožnosti dojemanja, da je Skrivnostni, Mistični, Neskončni ipd. Za KC je bistven pojem aggiornamenta, kar pomeni, da poudarja, kar ji v določenem položaju ustreza. Bistvo Sti pa je seveda kot Fascinans in Tremendum Člu nedostopno. St je po Stri mistifikacija, noč, v kateri so vse krave črne.

Med nedorečenostjo in določenostjo ni Strne razlike; gre za dve obliki Ide: za fiksno Id in za RazpId. Id se lahko skriva, igra, postavlja na glavo; Tem verske resnice KC je treba verjeti, ni jih mogoče razumeti, recimo ne le MMB nespolne poroditve FKrista, ampak celo njenega brezmadežnega spočetja. Nobena Zn ne more ugotoviti, kako je bila MMB oplojena brez spolnosti oz. brez moške semenčice. Isto naravo imajo predstave nebes, VeŽ itn. Dokler se KC ne bo odrekla Sti -- Sak modelu --, bo ne le nenehoma težila v ReAr, ampak bo s stališča RLH in DgT sleparija ali, če se izrazim mileje, SZSL.

Ima pa Bjič prav v točki 3: da je za ljudi, ki tako hočejo, Umet tudi Sak; takšna je bila, kot vemo, glej Škofjeloški pasijon, in je še, glej Rupnikovo slikarstvo, ki je dobilo lani celo papežev žegen. "Ena od vlog umetnosti" je res "tudi sakralna", kot je bil za Pisareva, naj parafraziram, papir za brisanje riti. Zakaj ne? Kar si kdo izbere. V LD-PM ima vsakdo pravico na vse; meje te pravice mu postavljajo le sodišča, ki po svoje manipulirajo s pravom. Bjič si tu sam nasprotuje, ko glede Sak Umeti dovoljuje, česar v izvajanju Zni ne dopušča.

Če bi mogel Bjič uveljaviti svojo voljo, bi bilo za PM Umet hudo. Po estetiki Frančiška Lampeta in njegovih je bila Sak Umet bratov Kraljev, začela se je že med 1. svetovno vojno, ena sama blasfemija; tako so jo sprejemali, celo Fin(žgarj)evo Deklo Ančko, Pregljevo Matkovo Tino, da ne govorim o Thabiti kumi. S stališča idealistične estetike -- pojmovanja Umeti --, kot se ga je držal še Medved pa Sard(enko) ipd., so bile slike bratov Kraljev tudi AMor in zoperbožje deformacije, vsiljevanje Grdega namesto Lepega, kar je pomenilo direkten upor zoper KC boga, utemeljenega na posebni RR Platonovih idej.

V PM -- že od Baudelaira, morda od Hoffmanna, vsekakor od Lautréamonta, Kokoschke, Schönberga naprej -- se Sak poisti s šokantnim, z demoničnim, glej Stravinskega Posvečenje pomladi; nedavni Sl primer je disketa celjskih Strelnikoffov z MMB in podgano. Vse to je že v moderni Umeti ne le legitimno, ampak postaja bistvo; tako je Stl Mrk bral Célina, Potovanje na konec noči, Zupanovega Klementa, dejansko tudi Gruma, Gogo. Ko smo začeli tematizirati Grumovo dramatiko, smo direktno udarjali na Trad estetiko; isto velja za Kosovelove Integrale. Zajc je v Jalovi setvi zavestno tolkel po pojmovanju Sti, kakršno je terjala Ptja. Ob Šalamunovi pesmi Duma 64, ki sem jo skušal objaviti že jaz (in Zajc) kot glavni urednik Pers, je prišla dilema do Rad zaostritve.

Ptja je bila prepričana, da ima LR -- NOB, njena Dž -- "dušo", enako kot je KC še danes prepričana, da ima ona dušo; in je ubogi Milček prepričan, da ima dušo Robbov vodnjak. Znotraj Rad verskih zamisli je bizantinski ikonoklazem drža, ki dušo St oseb tako visoko spoštuje, da je zanj vsakršno slikanje božjih oseb škandal, Stsk. Sam imam škandale tipa Strelnikoff za Poz, ker spodbijajo masko-alibije IdMa; tvoje LZ, Miran, imam za analogno slikanju MMB s podgano. Ponavljam: v tem ga sprejemam in odobravam. Vendar pa se mi zgolj protest zoper Sak-St -- zgolj destitucija izpraznjenih vrednot -- ne zdi zadosten.

Spet pa ne morem dati Bjiču prav, ko nadaljuje; ko ugotavlja: "Ali se bo literarni zgodovinar ukvarjal s sakralno vlogo umetnosti, pa je odvisno od raziskovalnega področja, ki si ga je izbral." To je seveda res, a če to izjavo povežem s tisto Bjičevo iz točke 1, potem gospod terja od LZgarja, da se drži določenih pravil, ki jih postavlja Sak Umet. S tem se vrača k Mahniču ali Jegliču, ki je dal Canovo Erotiko -- ali Erotike -- zažgati, ker je bil sveto prepričan, da Can krši pravila resnice, te pa mora KC braniti z vsemi sredstvi, okrog l. 1500 tudi z inkvizicijo. Zame -- za DgZn -- se lahko LZgar ukvarja s Sak Umetjo tako, kot si določi pravila igre-metode-Zni sam, bodisi s spoštovanjem do Sak del in likov, ki jih ta upodabljajo (MMB, boga Očeta itn.), ali pa tako, da se jim posmehuje, kot to počne Peter Mlakar po zgledu Batailla ali že Jarryja, Brétona, Dalija. Mogoč je LZgar, ki veruje v hudiča in s tega vidika presoja-analizira SakUmet. Če LD ne dovoljuje Abs Sve v pristopu k predmetom raziskovanj, še ni v fazi PM. DSKC vrača predvojnost tudi v tej točki; jo je že, ko je terjala sodni pregon malega Gajška, ko so Problemi objavili njegovo pesem o FKristu na stranišču, Sveta družina. V primeru Rožanca, glej Lectio divina, je KC zatisnila oči; ob tej drami mi je Tapleterski prior Hollerstein napisal zgroženo pismo. A ker je TaKC Rožanca potrebovala, je bila tiho.

Prehajam k tvojim reakcijam, Miran, na spletnih straneh, pod naslovom SlovLit. Glede prve reakcije imam dve pripombi.

Prva se tiče Zorka Simč(ič)a. NDM razlagam, kako me je gospod razočaral. Je nadarjen, njegova drama Zgodaj dopolnjena mladost ima veliko v sebi, v določenem trenutku pa se je Simč zablokiral. Manjkalo mu je znanja, je precej neizobražen osnovnošolski učo; nima močnejše osebnosti, Sve. Svojega daru, ki ni majhen, se je ustrašil, se zatekel v zaščito filozofa Komarja, se posušil; njegova zadnja drama Leta nič, dan potem je ničvredna, je grozljiv padec glede na vrhove Simčeve Umeti. Knjiga Srečanja z Majcnom prikaže Simča kot drugorazrednega SPE ideologa, kot PNP stereotipnega AnK aktivista.

NDM razlagam, kaj je zame Preševa vernost, podana predvsem v Krstu. Preš artikulira tisto najboljše v KC: LdDr; to pa nima opravka s Simčevim Daregresom k FKC, k estetiki Debevca v Židu ali Junaških Blejkah. Medtem ko je Simčeva domneva, "da je bilo Župančiču žal, da je v drugi svetovni vojni deloval na partizanski strani", vnebovpijoča oslarija, na isti liniji kot legende, da se je dal Kidrič pred smrtjo spovedati ali da je Pirjevec pred smrtjo klical duhovnika. Za Simča je resnica nekaj drugega kot dejstva; tem slabše za dejstva, če mu to ustreza. To je globoki Strni cinizem KC instrumentalizma. II. Vatikanum se je trudil, da bi KC Not reformiral; prekratko, zaman.

Druga pripomba pa je, Miran, tvoje analogno početje, kot ti ga očitam v Pismu. Zakaj se ti je treba sklicevati na Žižka, kot so se nekoč: kot je rekel tovariš Stalin, Tito, gospod papež ali ata cesar?! Spor med tradicionalizmom in tehnokracijo se je tematiziral in dognal v drugi polovici 60-ih let, ko je bil Žižek še dijak. O tem so pisali mnogi, tudi v Slji. Navajaj Žižka, ko gre za kaj, kar je Tip zanj, recimo njegov HedLib. A ne pripisuj Žižku odkritja, da govori gospod Jourdain v prozi; omenjena "temeljna nazorska opozicija" je stara skoraj kot Meščan-plemič.

Takšen način mi seveda ni všeč: krepi tim. kult osebnosti. Na DSD slavijo B(aj)uka kot Mojzesa, Libci Žižka, kot so partijci tovariša Krištofa. Takšen stil ni v skladu s tvojim skeptičnim in umnim empirizmom. Ga pa Čl sprejema -- se ga nezavedno uči --, če preveč popušča vrednotam okolja, grupe, v kateri živi. Za tako popuščanje-odvisnost so Tip predvsem športniki. Poslušaj jih, kako govorijo, sama gesla, brez -- zunaj -- njih se sploh ne morejo izražati: Naj povem, Moram reči, V bistvu itn. Čudoviti so kot nosivci telesne moči, a pravi bebci, ko blebetajo fraze. Kot da bi že vnaprej -- kot živali -- opozarjali vsakogar: ne jemlji me kot SAPO, sem le eden izmed vas, ud Kola, brez posebnosti, le najboljši znotraj področja, ki je Dbno veljavno. Sprejemam jezik tega območja kot St pravilo. Ne razmišlja tako tudi Bjič pod točko 1?

S tvojim Karjem Bjičevih pripomb na temo SakUmet se strinjam. -- Zdaj še o Radikalnosti kot vrednostni kategoriji v literarni vedi. O tem tvojem stališču želiš, Miran, še posebej moj Kar.

Takole pišeš, ko nekoga spodbijaš: "Spet eno vprašanje nazorske narave ... opazno pogosta raba izraza skrajen (radikalen) v tistem delu literarnovednega opusa Borisa Paternuja, ki se ukvarja s slovenskimi literarnimi vrhovi. Pridružiti mu je treba še sorodne izraze zadnji, ključen, temeljni, usoden, odločen, prelomen, nevzdržen, dokončen, izrazit, krizen, docela ipd."

Načrtujem, da bi v pričujoči knjigi analiziral tudi neko Paternujevo razpravo, z namenom namreč, da bi uravnovesil svoje kritike in stališča- razmerja. Moja DgZn terja, da naj Čl upošteva vse faze-modele v THM; da naj jih (raz)rešuje sicer v perspektivi Dti (ki ni perspektiva, ta teži h konvergentni točki na koncu RP, v eshatologizem, razen če te točke ne razumemo kot stisnjenje prostora v točko nič), torej v ČHM, a prej naj vsak model iz Id-Dč in Dv tako Sim(ulira), da ga udejanji; ponavljam: udejanji, a z upoštevanjem Dv modela, torej retorike, udejanji na paradoksen način EDč in Dv hkrati. Absurdno, kajne? In zakaj ne? Zakaj ne tirati paradoks do kraja, do absurdizma? Če je UnBDr v niču in se nahaja onkraj absurda, je smisel mogoč šele s potrošnjo (da, za potrošnjo gre, za Rad uporabo trga!) nesmisla. Moja DgT vera je dosegljiva skoz dadaizem. Tudi zato tako visoko cenim Zagoričnikovo Lit, Rudolfove drame, čeprav so na robu PNP MO.

Naj nakažem, kako bi se lotil Paternujeve drže, ki je obenem EkP in Litvedna. Paternu je bil med vojno zaprt, zaprli so ga Dmbci, bil je v Prt, je Čl iz časa, ko se je EDč pojil iz Rad virov zanosne, tvegane, izpostavljajoče se, verske PO eksistence. Jaz sem sicer od Paternuja ravno toliko mlajši -- štiri leta --, da sem bil med vojno še otrok, aprila 1945 sem dosegel 15 let, vendar pa sem tedaj ravno toliko dozorel, da sem spremljal-doživljal čas-ljudi od znotraj, tudi zaradi svoje Dne in prijateljev, moj najboljši prijatelj Vlado Habe je še ne 15- leten jeseni 1943 padel v Prt itn. Moje ukvarjanje z NOBD (posledično tudi s SPED kot PSt Dmb opcije), je trajno, prve obsežne analitične razprave na to temo sem začel pisati že sredi 60-let, o Rojstvu, BSSvetu itn. K temi se nenehoma vračam, ker je zame ena Tem v SD, obenem pa je v nji osredotočen bistven moment mojega Per Ža. V Ivanu Tomcu, Kreature, je po svoje upodobljen moj oče (moja mama se je pisala Tomc), Ivan je Revar, otrok Meš Dne, ki se upre svojemu rodnemu okolju itn. Moj oče je bil enako zaprt v Belgijski kasarni (hodil sem ga obiskovat) kot jetnice v BSSvetu, spomladi 1942 je bil obsojen na 15 let ječe. Vsaj toliko sem živel -- med leti 1942 in 45 -- v njem kot v sebi.

Tudi v tem primeru sem se razcepil na dva Čla, ki sta bila v meni enako močna, pomembna, odločilna, enako Ponot. Zame so liki kot Krim, Nina, Špelca, Frenk, Vid (Prz), Matjaž (Ura), Mihol (Raztrganci), Martel (Ogenj) itn. enako pristni in del mene kot oba Tuga, Zoran, Maks iz Kralja in Jerman iz Hlapcev. A tudi -- kasnejši -- Vladimir, delan po zgledu očetovega PriSo Martelanca, glej Ruplovo dramo Pošljite za naslovnikom in, naj preskočim k SPED, liki kot Mato in Lap, glej Rozmanovo dramo Človek, ki je umoril Boga. En moj stric, mamin brat, je bil kurir ne le kominterne, ampak ČEKE po Evropi, kjer je sodeloval v likvidacijah nasprotnikov, delal je po tim. vojaški liniji, mamin svak je bil član skupine, ki je likvidirala Ehrlicha, kapetan OZNE, Alina strica visoka oficirja OZNE, povezana prav v zgodbe likvidacij kot Rev terorja. Vsi ti ljudje sem jaz: vsi ti kot likvidatorji, a vsi ti že prej kot IdeaId heroji, SŽ, skoraj Sniki, nosivci Abs in dokončne rešitve Čl vprašanja. V meni so kot Ideafigure in nato kot AD te idealitete: kot zločinci.

S Paternujem sva se zbližala šele zadnja leta, po 1991; prej sva bila -- nemalokrat celo huda -- nasprotnika. Ni mu bilo všeč, da podiram IdeaId model herojev in Ptjske Soc Dže, ki sem jo jaz Not pristno dolžil kot krivca za tragedijo mojega očeta, za prevaro, za Stl teror, za Nih in cinizem, pač za tisto, kar so moji PriSo pisali v SD, glej Dialoge, Afero, Toplo gredo, Joba, Noč do jutra itn. Ta tema -- najino razhajanje s Pat(ernuj)em -- ne sodi sem, le omenjam jo, da bi bilo nepoučenim jasno, da se s Patom ne le istim, da sem z njim v obojnem razmerju: istenja in Rad sprtosti. Z njim sem se istil recimo l. 1944, ko ga seveda še nisem poznal, in po l. 1991, ko sem se začel močno odvračati od SPE(D) in od AnKa, na katerega robu sem morda prej, od konca 40-ih let, bil. Po 1991 se seveda nisem naivno- samoumevno približal (po)istenju z NOB(D), tako enotno poisten nisem bil niti med vojno; večkrat opisujem, kako sem leta 1944 obenem recipiral in priznaval Bora (Previharimo viharje), Gradnika (Pojočo kri) in Balantiča (V ognju groze plapolam); analogno kot jaz je dojemal-ravnal tudi moj Tanajbližji PriSo Smole.

Glede na temo, ki jo načenjaš, Miran, se izraz "Rad" in ostali izrazi, ki jih navajaš, pojavlja -- poenostavljeno rečeno -- v meni v dveh podobah. Kot Tem izhodiščni patos, ki je posledica vere v uresničitev Mil eshatoloških sanj LRe, pri meni deluje ta smer že od malega, ker sta me starša vzgajala v veri v SovZo, v Kom, nato pa kot destrukcija te vere, v kateri pa patos najprej ni izginil, dobil je le Neg pomen. Tu sva se lahko ujela z Zajcem, ki prav tako izhaja iz -- on celo iz (po)polne -- Idn s Prt, nato pa opeva svoje razočaranje (OIS), ko dožene, da mu je brat padel v Prt zaman, Jalova setev, da mu je oče enako zaman umrl za posledicami požganega doma, Požgana trava. Zajčev DaAnK ni razumljiv zunaj konotacije, ki jo opisujem. Tudi ne moj -- pogojno rečeno -- AnK od konca 40-ih let naprej, ko sem doživljal očetov povojni zapor, zapreti so ga dali njegovi nekdanji PriSo: Boris Kraigher itn.

Neg patos Zajčevega tipa sem doživljal že v zimi 1945-46; odtod moj OIS, s tem MeP, na robu Sma, bil je Tip za vso mojo TaIntskupino, za Tita Vidmarja, Dominika Smoleta in Primoža Kozaka; je pa MeP, kot ga opisujem, najhuje od vseh zadeval mene. V tem MeP nisem mogel (ni bilo mogoče) vztrajati, kot ni mogel Zajc na prelomu 50-ih v 60. leta. Pred mano je bila dilema s tremi možnostmi. Prva: podreditev Ptji, iz prepričanja, da ne bom obstal, če se ne bom uklonil; da je Ptja večna oblast. To Rco sem udejanjil med poletjem 1946 in pomladjo 1948, vstopil sem v SKOJ; a tudi v tem času sem iskal drugam, tja, kamor iščem še danes -- v Dt --, recimo spomladi 1947 z bližanjem Tolstojevemu evangeljskemu Kršu ipd.; to je druga možnost v dilemi, ta možnost je polagoma posta(ja)la moja trajna smer. Tretja možnost, ki pa sem jo nemalo oživljal med 1948 in 1952 pa tudi večkrat kasneje, ali padal vanjo, kakor hočeš, je bila uvod v RMg: moj ludizem, ničejanstvo, cinizem, Hed, seksizem, vse, kar je Tip za LD-PM, za Ž po zgledu Wilda, glej Sliko Doriana Graya, za Petra iz CanPoha, za lik SaPska, kakršnega je uprizoril Smole v Mostovih kot začetno figuro (Peter), preden se zresni in se priključi Poz Db okolju, Ptji.

Kar koli od tega sem bil -- Ir(onik), desperados, iskavec Dti --, se s Patom nisva mogla ujeti. Ujela sva se le za hip, l. 1956, ko sva bila oba asistenta na FF in ko je mislil, kot večina okolja, da bom Ziherlov naslednik, da se pripravljam na Ukariero, da sem Pol zgrajen Čl. Ta videz se je hitro razdrl, vsekakor po moji vrnitvi iz Pariza jeseni 1958, ko me je PP tudi zaprla itn. Med nama s Patom je prihajalo celo do nekaj polemičnih prask, prvič že leta 1953, ko je napisal v Besedo zoper mene tekst z naslovom Generalno čiščenje pojmov ali literarno rokovnjaštvo, v katerem me je Rad zdelal. Moja stališča, ki sem jih izražal v Besedi, Novem svetu oz. Naši sodobnosti in v Naših razgledih, so bila blizu Krit distanci do sveta, ki je bila Ir posmehljivega in destrukcijskega tipa, kar Patu ni bilo všeč, saj je izhajal iz svoje medvojne drže-izkustva, iz patosa NOB, tega se je v glavnem vse Ž držal, čeprav ga je prilagajal.

Pat je zame zadnji -- zakaj ne bi rekel: veliki, pristni? -- klasik, ideolog Klas platforme-VISa, ki ni le dedič Sloda in Koblarja kot dveh LZgarjev Klas Nar tipa, ampak tudi vse SZge, ki temelji na Tugih, na Ljubi(slavi), na Veliki puntariji, tudi na Ferda Kozaka Vidi Grantovi in Kristanovi Volji. Kot Ir destruktor sem Pata in njegov model seveda -- kar se da -- sesuval, bil sem predhodnik Jesiha (Sadežev) in dedič Petra (Poha). Kot Čl, ki je v detinstvu Ponot Tuga in Puntarijo (Kreft je mojo Dn spravljal zastonj v uradno ložo v Drami, mene samega na režiserski sedež v parterju), pa ohranjam Patovo držo kot eno tistih, ki soutemeljujejo Slov, SD, mene samega, tudi Čla, kajti Čl kot tak temelji na patosu narodotvornih in sociotvornih dram, glej Corneillevega Horacija, Schillerjevega Don Carlosa, Hauptmannove Tkalce, Ibsenovega Cesarja in Galilejca. Čl kot tak ni enotna Id, ampak je Id-Dč-Dv, zato tudi več Id(et), ki so med sabo sprte, več Id -- RazpId --, ki so razpršene, več Id -- Dvshicotipov --, ki Čla podvajajo v mnoštvo oseb, kakor je pokazal že Can v Pohu in kakor sem Poh razumel-interpretiral že l. 1951 v -- iz več razlogov -- omenjeni razpravi.

Če AnIn ne zmore nositi -- čutiti, doživljati, tudi vrednostno priznavati -- pristnega patosa Iliade, Ahila in Hektorja, Goethejevega Egmonta na liniji Ahila, a tudi Trp likov, ki se začnejo s strahotnim patosom Sofoklejevega Kralja Ojdipa, ki v Ojdipu na Kolonu Ponot svoj zločin in ki skuša doseči rešitev kot FKrist v številnih Pasijonih, od Škofjeloškega in Drabosnjakovega do NOBD in SPED, do Špelce iz BSSveta in Stotnika iz Vombergarjevega Napada, nima vira, nima temelja. Kako naj temelj destruira, če ga prej nima? Kako naj doživi nič -- brez doživetja-sprejetja niča pa ne more (po)IsUnBDra, ker je UnBDr v niču --, če prej ne doživi-izkusi-domisli negacije kot Uniča in Siza?

Terjam le logiko, logika pa je RP: od utemeljitve Čla na Proru kot Pravca, na prikritju Prora (Prakru), ki vzpostavi temelj kot Ido, celo kot IdeaIdo (boga), Čla kot IdČla, ki je zunaj Kajna in Abela, prek spopada IdČla s svojim Dč, model Eteokla in Polinejka, glej Ajshilovo Sedmerico zoper Tebe ali Racinovo Tebaido ali sovražna brata ali Snojev GiM in Božičevo ŠpK (EDč model), do Dv modela, kjer Čl razresniči EDč stvarnost, ker je zanj prehuda, ne more je več prenašati, znajde se pred Sm (v OIS, glej Čeveljčka). Razresničenje opravi najbolj duhovito, suvereno, bistro Jesih v Sadežih. Tam se začne tvoje LZ, Miran, tvoja EkP drža, ki pa jo je kot ideološki zagovor trivialne Lite artikuliral že Rupel kot sociolog in LZgar na prelomu 60-ih v 70. leta. Platforma ostaja, LD-PM jo vse bolj posplošuje, uporablja, udejanja; ne bi pa mogel reči, da jo radikalizira, kajti že pred tremi desetletji je ekstremno Rad.

Izraz Rad uporabljam tu v povsem drugem pomenu, kot ga uporablja Pat; pa vendar ga uporabljam korektno. Si je mogoče zamisliti bolj Rad držo, kot je Jesihova iz Sadežev, ki se ponavlja v Jesihovih dramah Afrika, Ptiči, Jesihovo dramatiko napoveduje oz. je z njo sočasna Rudolfova, Kserkses, Pegam in Lambergar in mnoge drame, o katerih sem podrobno analitično pisal že pred več kot tremi desetletji, ko sem uvajal RMg pojme kot reizem in ludizem, recimo 1969 ob Jovanovićevih Znamkah pa do srede 70-ih let ob Tumorju, Rudolfovi Veroniki, Lužanovih Srebrnih nitkah, Šelovem Skaku?

Rad pomeni, da je nekaj korenito, radix=koren. Korenito je nadomestno ime za izvirno, za tisto, iz česar nekaj raste in/ali nastaja: izvira. Kako je mogoče pisati o SLiti -- jo razumeti --, če AnIn ne seže do njenih začetkov, obenem do njenih korenin, predpostavk, Tem VISa? Seči v prvi vir je moj namen že dolgo, a dolgo sem potreboval, da sem bil sposoben misliti dovolj daleč nazaj, v temelj, v koren(ine), Rad. Najprej sem verjel TradLZ, da je prva SD Mat ali Micka. Potem sem odkril Devovega Belina pa Linhartovo nemško dramo Miss Jenny Love, glej podniz ZSD 1. Nazadnje sem uvidel, tudi s pomočjo Grdine, da so prvi Sl dramski tekst BS (Brižinski spomeniki), za njim Trubarjev MaKizem, nato pridige Janeza Svetokriškega; da bi bilo treba upoštevati tudi kako nemško priredbo Igre o izgubljenem paradižu, ker je Slska iz srede 17-ega stol. izgubljena.

Recimo, da piše Svetokriški humorno in kdaj pa kdaj blizu RMg Lud komediji, ki je tvoj obvezni VIS, Miran; seveda uporablja PsRMg model zato, da ga z versko vzgojnim naukom na koncu zavrne. A Igra o paradižu, pa naj je imela še toliko pouličnih HedLum momentov, je Rad patetična, uprizarja Tem Čl usodo: izgon iz raja, razlaga, zakaj je Čl tako nesrečen, ponesrečen, trpeč. BS in MaKizem sta resnobni patos kot taka (Bilčeva Tarbula na njuni sledi), saj sta Rci Očenaša, spovednih obrazcev, KC zakramentalike, prav tistega, kar ti, Miran, odklanjaš kot obredno vzvišenost.

Tudi jaz odklanjam MagSak patos; vendar tako, da ga obenem upoštevam kot lastno in Čl Rad Int resnico. Čla ni, če ni oboje: TrpFKrist (Pasijon) in Križani, ki se skaže kot igravec, (skoraj) kot prevarant, glej Verčev Evangelij po Judi; če ni Ahil, kakršen je v Iliadi, in Ahil, kakršnega je RR Shakespeare v Troilusu in Cresidi; ali grško-trojanski junak v Odiseji, tudi v Ajshilovi Oresteji na eni in Giraudouxovi drami Trojanske vojne ne bo na drugi strani. Absurdizem Camusovega Kaligule ni mogoč brez Camusovega Nesporazuma. Kot ni Božičeva Panika (ali Vojaka Jošta ni) mogoča brez Kaznjencev (in ČvŠ). Da lahko Božič v naslovu napiše, da nekoga ni, mora ta prej biti; skoraj vsi Čl miti -- geneze -- postavljajo na začetek patos in to grozljiv: kako se oče in sin pobijata, koljeta, žreta; Uran in Kronos, Kronos in Zevs, Zevs in bratje titani, Bm. Filipčič lahko svojo parodično genezo, Ujetniki svobode, napiše šele kot odgovor na patetično, recimo na Šelovo Lepo Vido.

MeP kot S(mrt) je točka, ki se mora z njo soočiti slehernik. RMg je duhovita RR S(mrti), a je mogoča le v retoriki jezika (v Dv), v Sadežih, kjer umrli čez hip vstajajo od mrtvih, medtem ko se v navadnem Žu tega ne da. Vsak dvorni norec se prej ko prej sreča s S; Dovjak to lepo pokaže v Pipinu Malem, Hugo v liku norca (glej tudi Verdijevo opero Rigoletto), ko doživi hčerino oskrunjenje in smrt, glej dramo Kralj se zabava. S je na koncu zgodbe, na začetku je rojstvo; obe točki sta skrajni; v pomenu, na katerega opozarjaš, Miran, sta Rad. Ponavljam, ni ju mogoče ukiniti, vsaj za zdaj še ne, čeprav se rojstva RR v laboratorijska, v epruvetna. A nekak začetek je kljub vsemu potreben, pa čeprav se zgodi v retorti: srečanje moške semenčice z ženskim jajčecem.

7

Pat najbrž res veže svoje Rad izraze na "vrhove", na -- Ink bi zapisal -- Izbrance. To je nama, Miran, obema tuje, čeprav Preša ne vidim le kot Sek (LumLib) pesnika; a ga tudi ne reduciraš na apokrifno "straniščno" poezijo, s katero je prav tako prodrla grupa, ki sem ji pripadal v drugi polovici 60-ih let, glej Švabićevo prozo v Problemih, ki sem ji sam pomagal do izida, glej uveljavitev Lbn izražanja že v Norcih, 1964, ki bi jih moral na Odru 57 režirati prav jaz, in bi jih, če nam ne bi Štih kot direktor Drame SNG tega preprečil. Poulični -- nizki -- jezik (Sek argot) sem v več razpravah iz Tačasa zadrto zagovarjal. Tu je temelj (Rad) tvoje in Dolganove izdaje zbornika Sl pornografske poezije Fuk je Kranjcem v kratek čas.

Kot vidiš iz mojega izvajanja, ne vežem izrazov "Rad" ipd. na vrhove, ampak na MeP. Vrhovi so redki, izbrani, posebej določeni, MeP pa velja za slehernika. Percipirati Čla, kot ga Jesih v Sa(de)žih, je RR in redukcija Čla, ki je HM oz. BSAPOEV, mnoštvo E(ksistenc) in V(log); Jesih v Sažih E odpravi na račun zgolj V, medtem ko Klas drama upošteva oboje. Shakespeare druži norce, v Hamletu in Learu, s patetičnimi junaki, poštenjaki, NeČi liki (Cordelija), SZSL (Learom), hudiči (Goneril) in blodnjami (duh pokojnega Hamletovega očeta). Tudi tu je vzrok, da je Shakespeare branje, ki ustreza Raz vidikom; bolj parodično cinično nesramne komedije, kot je Troilus, ni; a tudi ne bolj patetičnih dram, kot so Hamlet, Lear, Othello.

Naj omenim še ostale izraze, ki jih navajaš (ekscerpiraš pri Patu) in ki so Rce izraza Rad. Zmerom je nekdo zadnji. Carlijeva povest (roman?) Zadnji dnevi v Ogleju temelji vsaj v tem na Zg resnici -- dejstvu --, da je bilo kmalu potem rimske Aquileje konec, nazadnje jo je zasul pesek, prerastla trava. Mrak je pisal -- kot svojo zadnjo dramo -- Zadnjo večerjo, tudi Rožanc. In najmanj slavni: Dimitrij Kralj; si kdaj slišal zanj?

Ključen je, kdor ima v rokah ključ za odpiranje zaklenjenih vrat, za reševanje ugank(e). Naj funkcionalizem še tako reducira vse na neskrivnostno, na uporabljivo in učinkovito, Čla to ne zadovoljuje. (Sam se imam za zelo učinkovitega, načrtno se trudim, da bi bil čim bolj učinkovit, v svojem delu in Pvt Žu, ki je povsem podrejeno delu: RSD.) V LD-PM kot najbolj Teh sofisticirani Dbi v dozdajšnji Čl Zgi je prodor vraževernosti -- NA -- najhujši, enako kot v času racionalističnega helenizma. Tudi v najinih LZ, Miran, se da najti ključne -- za najine VISe -- besede-izraze. Za Krjavlja, glej Govekarjevo burko Šarivari, je ključna poteza, da je idiot, ne dosega Švejka, komaj Tor(karj)a, ki ga čez vse animira Vstajenje Jozefa Švejka.

Krš premaguje usodo-usodnost z milostjo; tisti, ki se ne podredijo KCi, ostajajo plen usode, nagrada za hudiče, pregnanci v pekel, ki je čas Vemuk. Če bi odpravili izraz usoden, bi morali črtati tragedijo, s tem srčiko Trad dramatike. Sam izdelujem DgE kot sistem-prakso takšne RR, ki preOsm usodo v K- milost. Dozdaj se mi je posrečilo še vse, kar me je doletelo, tako preOsm, da sem naredil iz vsega korist zase. Tudi zato sem do usode in do patosa usodnega tipa v Krit distanci. Tudi do S(mrti), s katero se veliko ukvarjam. Z njo sem sklenil račune, vseeno mi je, če crknem danes, miren in veder in brezbrižen sem do nje, torej je nimam za usodo, prej za blaženost, saj bo končno konec mojih -- večkrat komaj znosnih -- naporov. (Sem veder in poln gnusa. HM.) Niti bratove smrti -- Sma --, ki me je verjetno najbolj od vseh udarcev prizadela, nimam za usodno; RR sem jo v ostrogo, ki me spodbuja, v Pavlov trn v mesu. Pa vendar, okrog sebe gledam toliko ljudi, ki so -- se imajo za -- žrtve usode. Tako sta doživljala svet tudi moja rodna starša, pa moja babica Natalija, ki me je vzgajala v detinstvu in name najbolj vplivala. Shakespearjevih dram ni, če ni usode; enako ni Ojdipa. SAnt pa razumem kot dramo, ki ni podvržena usodi. Kaj pa je smrt, če jo Čl obvlada? Tudi NOBD (in SPED) junaki so jo obvladali. V tem so mi blizu. Res so prepatetični, a S zaničujejo. Zelo dobro!

Kdor ni odločen, svoje Ž zavozi. Prav z vrednoto odločnosti sem se rešil iz SZ, v katero sem se ujel v zimi 1945-46. Za Slce je Tip SZ; pred četrt stol. sem napisal knjigo z naslovom: Radikalnost in zavrtost, analizo Stritarjevih malih dram, torej nikakršnih velikih izbrancev. DaSlja je nemalo SZ; ŠeD je Tip SZ, glej podniz DaSD, drame kot Svatba in Kanje. Odločnost je bila vrednota eksistencializma, najprej sem jo spoznal pri Sartru, v Muhah, vplivale so na Božiča, na Kaznjence, v Umazanih rokah, vplivale so na Afero. Šele kasneje sem se zavedel, kako vojaška kategorija je odločnost; da je temelj Schmittovega decizionizma, ki alibizira Fz. Na temo od-ločnosti sem napisal knjigo: o Smoletovih Črnih dnevih, 1959; ni še izšla. A brez odločnosti se ne bi bil rešil; moj EkP spor z Ziherlom 1958 sem moral presekati z mečem kot gordijski vozel: se od- ločiti od okolja, sistema, Ptje. Danes bi rekel iz-stopiti iz Ide, iz THM.

Posebej cenim prelomnost. Če je ne bi bilo, bi se nič ne končalo, vse bi bilo ena sama kontinuiteta-Id. Prelom nastopi, ko Id odkrije, da ni edina na svetu (ko KC ugotovi, da je ob nji in s tem zoper njo muslimanska vera-konfesija- sistem, nato protestantske Cerkve itn.); Id se razcepi v EDč, se prelomi. MeP so tam, kjer se sistem -- trajnost, črta, samoumevnost -- nalomi. Izraza mejni nisi navedel, sodi zraven. Brezmejno je Anteza omejenosti, je blodnja, da je mogoče priti v svet, ki ne pozna prelomov. Vsi trije Tem modeli v THM so med sabo (raz)ločeni s prelomi: Id od Dč, Dč od Dv. Filozof prelomov je Deleuze, glej knjigo Tisoč ravni. Med eno in drugo ravnijo je prelom. Moja DgZn je glede na znane prelomna. Odločil sem se, da jo imam za takšno: za prelomno. V LD-PM je zame -- za Čla -- odločilna le njegova (odločna) presoja.

Hvalabogu, imam srečo: noben položaj dozdaj zame v mojem Žu ni bil nevzdržen, čeprav se mi je prej zdelo, da marsikaterega ne bom zmogel vzdržati-prenesti. Smole se je zadnja leta vdajal OIS; zapiral se je vase, usihal; Ž mu je posta(ja)lo vse bolj nevzdržno. Kozaka je zadela srčna kap, v hipu do Si, tako globoko-usodno je Ponot zavest nevzdržnosti bivanja. Smole je sledil Grumu, moj učitelj je bil Mrak. Od Mraka sem se (na)učil vedrine. Mrak jo je ime(nova)l za himnično, bil je res patetik. Moja vedrina ni zanosen spev Vesolju in bogu kot FKristu, kot za Mraka. Čeprav se to ne vidi navzven, sem mnogo bliže budizmu kot TH, ki se spogleduje z njim. TH ima nirvano za OIS, jaz za ravnodušnost do svojega telesa in svoje usode. Ne pa do bivanja Dr(ugih). Čeprav vem, da Čl tak kot je ni vreden obstoja, vendar sočutim s trpečimi, ki jih je mnogo, preveč. S sabo ne sočutim, prav nič se ne smilim sebi, celo bolečin skoraj nimam več. Angažiram se v (po)IsUnBDra, a se ne vznemirjam, ker se zavedam, da je moja moč komaj kakšna. Naredim, kar morem. Če se bo drugim posrečilo več, odlično. Če ne, bo vsega konec. Prav za prav tudi dobro.

Dokončen je bil Mrakov priljubljeni izraz; kar naprej mu je bilo kaj dokončno, seveda tudi brezpogojno. Zame ni nič dokončno. Vse ima svoj konec, a ta konec je vreden toliko, kolikor vanj kdo investira. Mrak se je smatral za zelo pomembnega; jaz ne, čeprav sem prepričan, da je DgT-DgZn -- to, kar delam: RSD -- edinstvena reč. A če je ne bi formuliral jaz, bi jo -- v Dgč Rci - - kdo drug. Nihče ni nepogrešljiv. Nekaj časa se me bodo spominjali, prej ko prej pa me bo zagrnil dokončen molk; le tu priznavam dokončnost. Zamol naj bi sicer ukinjal z govorom o resnici, ki je Pror in (po)IsUnBDra, a jaz kot ES Čl sem prehoden drobec v času minevanja (komaj kdo), ki opozarja na laž in videz in trdo resnico. Natančno to je bila tema Cana v Vidi; glej mojo analizo v knjigi, v kateri primerjam Kristanovega Samosvojega in Vido. Knjigo bom dal kmalu v računalniško tipkanje, napisal sem jo l. 1986.

Oba se strinjava, Miran, da tisto, kar ni izrazito, ne velja; tisto je zmečkano, usrano, mehko, bledo, zmartrano, senilno. Tudi v Umeti. Razlika med dramami MGG in tistimi, ki so sledili Ptjski estetiki oz. obstoječi oblasti, je tudi v tem, da so ČvŠ, ZiK, Potovanje, Dialogi, OtR ipd. izrazite drame, medtem ko so Žmavčeve, Obisk, Izven družbe, Mikelnove, Dež v pomladni noči, Petra Šeme pozna poroka, Kislingerjeve, Na slepem tiru, Mirka Zupančiča, Situacije, neizrazite. Poznaš katero od teh? Bi jih moral, ker nisi pristaš vnaprejšnje selektivnosti? Jaz sem jih bral že tedaj, ko so nastajale, izhajale so in bile uprizarjane. Pred kratkim sem večino od njih ponovno prebral. In kaj sem storil? Tako sem jih RR, da so v moji razlagi -- VISu -- postale izrazite. V njih sem odkril, česar same niso zmogle artikulirati. Po mojem je takšno babištvo -- majevtika -- nujen posel (pomoč) AnIna pri ukvarjanju s predmeti, ki so K-PO, tj. z dramami.

Kriza je pogoj, da pride nek sistem do konca; da nastane nov sistem. Razumem, da ti je tudi ta izraz zoprn. Kot funkcionalist si pristaš Kpl trga in proizvodnje. Bistveno za Kpl je, da sam izziva krize, ki jih vnaprej obvlada, motivirajo ga, s tem niso več krize v patetičnem pomenu besede, ampak vkalkulirani mehanizmi. Pa vendar, če se vživiš v ljudi, ki so jih krize prizadevale, v Lužarico, Kralj, katere mož je zaradi stavke izgubil službo, in je z otroki pred stradežem, v Km populacijo, ki zaradi agrarne krize na PrS, Kvedrove Amerikanci, zapušča Sljo, se odpravlja v Ameriko, ker fizično ne zmore več preživeti, ali v Per krizo Mirtiča, ki je narobe računal in je prišel kot plavogardist v MeP, vidi, da izgubljajo Nemci vojno, in naredi Sm, Rojstvo, primerov je brez števila, potem brez krize ni mogoče razumeti Tem položajev-Strur dram(atik)e, posebej tragedije, tudi Macbethove in njegove lady norosti ne. Jesihova RMg res shaja brez kriz; vse je TRF (transformacija) enega DvSim stanja v drugo DvSim stanje; to je mogoče, ker je vse virtualno. A Čl ni le v Dv, je tudi v Id in v Dč. Kot Id je neposredna živa Nv; ne le AgrEkzId, ampak tudi trpeča, doživljajoča udarce, poškodbe, strah. Tak Čl je že v EDč, kjer njegov Sž skrbi za to, da ne pozabi na bolečino. Vsaka bolezen je kriza telesa in duševnosti.

Res je, zame so krize enako motivi, kot so za Kpl. V malokaj sem se tako vživljal kot v Kpl sistem, zato ga poznam od znotraj. Furbo sem, ki pade zmerom na vse štiri. A to ne pomeni, da se ne bi zmogel poistiti s trpečimi in kriznimi -- križanimi --, ki jih muka nemalokrat pripelje če ne do norosti, pa do Sm, glej Zastore in Ganglovo Sfingo.

Naj to izvajanje končam ob besedi docela. Redkokdaj jo uporabljam. Skušam tako živeti, da ne bi ničesar storil docela, da bi si zmerom ohranil Sv prehod v držo, ki je onkraj dane; dana se vse prerada razume kot docela ali scela. Kozak se je rad tako izražal, v tem je bil Trad, jaz ne, jaz sem se od nekdaj čutil kot fragment(aren). A fragment je mogoče razumeti le pod predpostavko, da je prej nekaj, kar je scela-docela-celota. Celo RSD imam za HKD celoto. HKD pomeni brezkrajno micelijsko mnoštvo fragmentov-delov, tudi cunj in odpadkov v Smš-blodnjaku, za katerega verujem, da omogoča pot na Dr stran.

Tvoje nadaljnje izvajanje, Miran, bom komentiral na kratko, vsak si ga lahko razvije, iz mojih predpostavk je jasno, kaj sledi.

Pišeš: "Iz zasebnega življenja vemo, da skrajnostne drže običajno niso produktivne, pa tudi v javnem življenju, v politiki, se radikalizem obnese le v vojnah in podobnih situacijah, sicer pa je pravilo obnašanja zlata sredina, kompromisnost, iskanje najmanjšega skupnega imenovalca." Kot Mrakov učenec sem imel od malega -- in še imam -- za zgled Michelangela, ki je leta ležal pod svodom Sikstinske kapele, ko jo je poslikaval; tako doživljam svoje delo na RSD. Gre brez dvoma za skrajnostno držo, analogno Mozartovi ustvarjalnosti -- tudi produktivnosti --, Balzacovi.

Mizem, ki mu pripadaš in ki je ena od drž LD v PM, glej Sloterdijkovo knjigo o Tao drži v ZahEvi, obnavlja predvojno MM in DaSSS. Gre za politizacijo celotnega Db Ža na LD način, kjer je vse kompromis, dosegan po nenehni odprti tekmi na trgu. Skrajnostne drže na trgu so nezaželene, ne hiperprodukcija ne prevelika redkost dobrin-ponudbe, ne deflacija ne hiperinflacija. Sam z eno svojo osebo -- EV -- stojim v KplLD politizmu, v VISu polisa, ki je dialog. A obenem vem, da je dialog prazen, le retorika-lingvizem (znotrajtekstualnost- RMg), če ni utemeljen na Droru (drugovoru), ki je nagovor Čla na UnBDra. S kompromisi in umnostjo, celo z zvitostjo uma si olajšujem Ž, lagodneje postaja, Raz Ž mnogih se gladkeje usklajajo, nastaja tista Čl skupnost, o kateri govoriš in ti je izhodišče. A kaj naj z njo, če skrbi le za svojo reprodukcijo, po domače rečeno: le za svojo rit?

V razpravah iz srede 80-ih let sem skušal pokazati, da je edino prava politika tista, ki izhaja iz polisa in deluje v LD; to je tvoj kompromis. Da Rev Pol ni prava Pol; da je nasilje, izsiljevanje. Imel sem prav, tudi tebi dajem zato prav. Vendar ne bi rad, da bi postalo Čl bivanje le Pol in ekonomija, kar je v LD-PM, kjer tudi UZn služi le reprodukciji istega, le vse bolj AgrEkzId delujočega. V tem sistemu seveda Umeti ni več, le še Sim Lit dela, kakršna sem omenjal kot Mazzinijeve itn. romane, tudi kot Möderndorferjevo in še bolj Partljičevo dramatiko. Hamleta grem lahko brat stokrat; Gospo poslančevo pa preberem dvakrat le v Zn namene.

Seveda imaš prav, ko nadaljuješ: "Vse to" -- kar si navajal v zvezi z zlato sredino, z NeRad bivanjem -- "omogoča kolikor toliko znosno preživetje, medtem ko radikalizem tira v ekskluzivizem in izolacijo." Res; vendar so Raz ekskluzivizmi, niso vsi le v območju oblastništva. Sam nočem biti ekskluziven, ves čas trdim, da mora Čl kot HM -- kot BSAPOEV -- skoz vse faze-modele THM; ekskluzivizem je model EDč. Pa vendar: če se Čl ne izključi iz okolja, ki je IdB, ki je BT (od PS do LD-PM), če se ne izolira pred strahovlado povprečja, bo (p)ostal le to, v kar ga fazonira KId okolje-sistem. Ne bo sicer več FD hlapec, niti ne čudna zmes sužnja in gorečneža pod Stl režimom, bo proizvajavec in označevalec, še bolj potrošnik in uživač, ki pa bo nazadnje označeval le še sebe, užival le še v svojih fantazmah, kot uči-priporoča ideolog HedLumLiba Žižek. Takšno Ž je zame dolgočasno, brez zveze, odveč, vredno le za to, da se ga čim prej uniči; "zadnji" Už je v Uniču in v Sun-AD. Tisti, ki delujejo z Rad terorjem zoper takšno Ž, me ne motijo. Pred četrt stoletja sem -- odznotraj, pristno -- preučeval Rdeče brigade in Rad anarhizem, čutim ga, tudi njegove Poz plati. Dajem mu prav, če je -- če bi bilo -- Ž le vegetiranje kot v mravljišču ali bučelnjaku. Če ni v Člu Boga (kot UnBDra, seveda ne kot božanske IdeaId sile, ki je Vsemogočni Gos NSSi), potem je vse zaman in ničesno.

Resda skoraj "vsi sodobnejši mediji", ki so v glavnem "lahka književnost", krepijo "instrumentarij, s pomočjo katerega si človek prizadeva za" način Ža, kakršnega predlagaš. A ta vidik me ne obvezuje. Za LD-PM je ravno Tip, da lahko misli in počne vsakdo, kar hoče; Sv je brezmejna, omejujejo jo le interesi ostalih (ne pa njihova Mor, ta je v službi njihovih interesov, prizadevanje za čim bolj udobno Ž, v katero sodi tudi Mor red v splošni Dbi). Izkoriščam prednost, ki mi jo daje LD-PM, zato sem tudi pristaš tega tipa Dbe. Nočem biti obredno vzvišen nad MO, to je drža SZSL; hočem biti drugje, ne tam, kjer so MO. PM je zame izjemna reč, a jo imam le za enega od treh arhimodelov (ob Idi in EDč); zato me ne obvezuje niti ne determinira. Zavezuje me, kot sem dejal v začetku tega Pisma, le (po)IsUnBDra. Norost? Zakaj ne? V LD-PM je dovoljena. To mi zadošča. Motivira me -- Už mi daje -- le takšna Rad drža.

Kot vidiš, Miran, je moja RR teme, ki jo načenjaš, Dgč od Patove; a tudi od tvoje. Menim, da sem dosegel "kvalitetno in trajno eksistenco", dokaz za to je mojih 70 let, s katerimi sem zadovoljen. A je nisem dosegel kot moj ujec Miroš- Fric, ki je pazil predvsem na to, da ne bi rekel preglasne besede, da ne bi koga užalil, da ne bi prehitro stopil, da bi vsak dan telovadil, da bi kosil dve uri, ker je to dobro za prebavo, da ne bi započel otrok, ker delajo otroci same težave. Pa je res živel kvalitetno? Ne trajneje od mene, z mojega vidika puščobno, s svojega dolgo časa ustrezno, dokler ni zadnja leta zaradi telesnih bolečin nečloveško trpel, nikoli nisem videl česa takega. Se da reči, da se mu je Ž projekt posrečil?

Ujec je trpel kot črna živina; imel je težave s kolkom, ki so v Dn prirojene. Ni se dal operirati; zakaj ne? Ker se je bal bolečin pri operaciji, operacijo je imel za skrajnostno držo, zdravil se je z domačimi recepti, kar se je skazalo za diletantizem. Jaz, ki sem furbo in prilagojenec -- a le na eni ravni, na tisti, ki mi ustreza, ki se mi zdi utilitarna --, sem si dal zamenjati obrabljeni kolk; zdaj niti ne vem, kateri od obeh kolkov je umeten, tako sijajno se je operacija posrečila; enako operacija sive mrene pa srca itn. Kot sem že dejal, bolečin skoraj ne čutim.

Tudi zato jih ne čutim, ker se desetletja učim ravnodušnosti do njih; po operaciji kolka nisem niti enkrat vzel pomirjevala, baje druge močno boli, preden se kost ne zarase z umetno maso, mene ni nič bolelo. Takorekoč ničesar nisem čutil razen blaženosti, da počivam. Tudi zato odklanjam Krš kot držo Trpa. NDM razlagam, da gre v Kršu za perverzni SM, za mortualizem, viktimizem, mortofilijo kot dopolnilo pedofilstvu, Tip za tak vidik Krša. Moj Bog je UnBDr, ne pa U(biti)bog, ki je Križani. Marsikateri bog je Križani-Ubiti -- Zimski kralj --, ki zato potrebuje Vstajenje od mrtvih, da bi postal Pomladni kralj, glej Frazerjevo Zlato vejo, navajam jo že nekaj desetletij; ali pa Kottovo Jedenje bogov. Čeprav je jedenje FKrista Kanov pri Kat maši simbolno, gre za ostanke ljudožerstva. Trp imam za odvečno, v tem sem učenec Hegla: če se le da, je treba Trp zamenjati z Užom.

Vendar: Už ne more biti ne temelj ne smisel, ne cilj ne razlog za bivanje. Čl -- BSAPOEV -- mora onkraj para (najprej pa skozenj): Trp-Už. Kot malokdo uživam, rajši imam Už kot Trp, v Trpu ne uživam. Pa vendar nisem žižkač. Trp sem doživljal; svoje muke, predvsem pa muke ljudi ob meni, očetove, marsikoga. Nikogar -- Dra -- ne morem gledati kot zgolj proizvajavca in potrošnika, uživača in označevalca; upira se mi, da bi Čla reduciral na bitje elektronskih medijev. Takšno bitje je neznansko pusto. V primerjavi z debelo Mišo Molk in suho Zor- Simonitijevo, ki sta kultni figuri LumLibKule (zato razumem KosŠela, da skušata Molkačo zamenjati z Juhantom kot bitjem Rad pasijonizma, kot fundamentom Slova, ki izraža-simbolizira KršKulIdo), je manj neustrezen celo Lipe Haderlap. Veš, da je bil ta korrroški Lipe tudi drrramatik? Napisal -- ustvaril? proizvedel? -- je patetično pasijonsko Klas obrednovzvišeno verzifikacijo: monolog Hektor in Andromaha. Naj na njem utemeljim SD in Čl bivanje?

Resda končuješ svoj zadnji stavek z vprašajem, vendar te pozivam, dragi Miran, da na svoje vprašanje tudi sam odgovoriš: "Ima" -- trpljenjska drža -- "kakšno perspektivo v naši civilizaciji, ki večino energij porabi za to, da bi napravila življenje še bolj udobno?" Kako sem na vprašanje odgovoril jaz, je razvidno iz mojega obsežnega in prizadevnega razmišljanja.