3. okt. 2000
Dragi Taras,
zdaj sem nazaj iz Kanade, kjer sva se 14 dni klatila z ženo. Povabil me je Tom Priestly, naj skupaj z njim in Cooperjem rečem kaj o Prešernu, in to sem seveda z veseljem storil. Poslušali so oni iz ljudstva in oni od kulture, tisti slovenskega porekla in tisti brez tega pedigreja, zato je veljalo biti preprost. Daj oglej si, kaj sem pripravil za to priložnost, in presodi strogo, če sem šel v poenostavitvah predaleč. Hotel sem se malo podobrikati poslušalcem in s tem zašel v nevarno bližino tistega, za kar imaš ti eno kratico z negativnim predznakom. No ja, kakšna reč se mi je pa le pokazala v drugačni luči, ko sem premišljal, kako naj uspešno izvozim Prešerna čez lužo. In sem teh drobnih spoznanj čisto sam pri sebi vesel. Če te zanima, ti pošljem še dobro stran časopisnega poročila, kaj se je v Torontu in Edmontonu prešernoslovskega dogajalo. Nestrpno in s strahom čakam tudi tvojih komentarjev mojega predavanja o metodah v literarni vedi.
Priložil sem še nekaj strani iz literarne debate, ki poteka v skupini Slovlit (sporočila, ki jih sam moderiram, gredo na kakih 200 naslovov). Ni ravno simpozijsko, zgolj gostilniška debata pa tudi ni. Mlinarjevega Janeza ti še ne morem poslati, ker še čakam, da študent skorigira zadnje preskenirano poglavje. Bo kmalu.
Hvala za drugi del Črtomirja! Medtem so ga že dobili tudi v naši knjižnici. Uporabim po možnosti jeseni na Juvanovem simpoziju. Gotovo bom tandem Prešeren--Žemlja obdelal prej kot dvojico Levstik--Kočevar, bo pa zraslo iz istega temeljnega hotenja in paše skupaj. Kolikor sem do zdaj mogel razumeti Žemljo, se mi zdi, da je to spet eden, ki ni bil čisto zadovoljen s Prešernovim kulturnim načrtom za Slovence in je iskal srednjo pot med njegovim gorenjskim in Vrazovim kajkavskim ekskluzivizmom. Sedem sinov je, naj izdam naprej, lahko tudi sedmero Slave sinov ali plemen. Torej se je šel tudi polemike s Kollárjem, ki jih je predvidel samo četvero. Žemlja je bil zavzet ilirec in je hotel najprej knjigo izdati v Zagrebu; nisem še ugotovil, kaj je prišlo vmes, da je, po Kidriču, "zaradi tiskarski napak pustil zapleniti" (?) že natisnjeno naklado.
Taras, zakaj obljubljaš, da se boš še prepiral z ljudmi? Jaz že ne bi bil rad med tistimi, ki se jih še nameravaš lotiti v svojem pravičnem srdu. Že razumem, da je pametnemu človeku pogosto težko ostati miren ob nemumnostih, s katerimi je obdan, vendar se mi zdi škoda, če gredo pametne energije preveč v polemično stran; res da "ločevanje duhov" ideje, stališča in formulacije izčisti, ni pa prav blagodejno za naše skupno, vsakdanje človeško bivanje. Nisem pravi, da ti takole oponiram: govorim načelno, ko pa me doleti kakšna tuja bedastoča, tudi sam ne držim jezika za zobmi in pozabim na svoje apolinične principe in me imajo za prepirljivega človeka, čeprav to še zdaleč drži. V prepirih ne uživam. V glavnem ne. Pravzaprav -- čisto malo. In potihem.
Lepo pozdravljam oba z Alenko
V Ljubljani, 3. oktobra 2000
4. nov. 2000
Dragi Taras,
iz dneva v dan odlagam odgovor. Izgovorov imam nebroj in večinoma niso prav nič za lase privlečeni, ampak utegnejo biti prepričljivi tudi za tebe. Vsakdanje sprotne akademske in neakademske administracije je toliko, da se ven ne vidim. Delam pa tako kot ti ne in tako, kot bi tudi sam ne smel, če bi se kaj naučil iz kmečkih povesti, kjer so kazali dve gospodarstvi, gruntarsko in bajtarsko, da bi postalo jasno, kaj je krivo za bajtarsko bedo in kaj za gruntarsko bogastvo. Jaz si ne znam ali nočem dela odmerjati po nuji in potrebi, kot to počnejo gruntarji, ampak se iz lagodnosti, lenobe, udobja raje držim ustaljenega dnevnega reda, ki ga slepo gojijo tudi bajtarji. Pride toča, pa bajtar ne bo šel reševat pridelkov, ker ima pač tedaj kaj drugega na urniku. Tako jaz hodim zjutraj ob šestih v Ljubljano, uro ali več prebiram in odgovarjam na pošto, se pustim zasuti z diplomskimi nalogami, referati, konzultacijami za magisterije, članki za SR, habilitacijskimi papirji ipd., odpredavam, se vrnem pozno popoldne domov, pokosim, preletim dnevno časopisje, če je v njem kaj zanimivega za življenje in za šolo, buljim zvečer v televizijo, četudi je tam uporabnega še manj.
Na prvem mestu me plaši tvoja silnost. Kdo pa še piše 50 in več strani dolga pisma danes? Ko tako naskočiš, mi ne ostane drugega kot da zavzamem vlogo cagavega fanta, ki se pohotne punce ustraši in orožje v znak vdaje povesi. Taras, povedal sem ti že, da se mi navadni smrtniki s tvojo kapaciteto pač ne moremo primerjati in da boš spet razočaran, ker ne boš našel hitro koga, da bi šel s tabo vštric. Zelo razumem Stanka Klinarja, ki se duhovito opravičuje, da bo knjigo dve že prebral, potem pa ga čaka delo in mora po svojih opravkih. Tvoje nadaljnje knjige bodo prišle prav takrat, ko nam bodo znanje vcepili, tako nekako kot napolniš računalnikov spomin. Prve biološke čipe so že naredili ... Če bo to že v mojem času, si dam pretočiti v zavest vse tvoje knjige. :)
Ker bi predolgo trajalo, če bi ti hotel odgovoriti na pismo v enem kosu, dovoli, da ti ga pošiljam v nadaljevanju. In da vanj vkljčim tudi kaj, kar se celjskih neposredno ne dotika, se mi pa zdi pomembno za pojasnitev drugih vprašanj, ki se jih dotikaš v pismu. Da prej ne pozabim: vključil sem te med konzultante pri magistrskem študijskem programu Loredane Umek, ki želi obdelati prostor v sodobni tržaški prozi. Naslov je namenoma širok tako, da bo pokril po izbiri naratološki in/ali idejni (nacionalni) aspekt literature "na stiku". Tvojemu poglavju je naslov Poezija slovenskega zahoda, izpit oz. seminarsko nalogo (kakor se bosta dogovorila) opravlja pri tebi drugo leto študija. Enkrat si že sodeloval pri podiplomcih, saj nisi hud, ker te tudi tokrat nisem prej nič vprašal? Sosedje konzultanti so še sociolog kulture in filozof Igor Škamprle (sicer ta glavni čez renesanso), zgodovinar Jože Pirjevec, slavist, glasbenik in pisatelj Miran Košuta, ki je prof. v Rimu, in jaz.
Najprej o tvoji zamolčanosti. Nič nisem napisal o prvi knjigi o Celjskih, ne omenjam te v svojem predavanju o metodi. Podoben očitek mi je pred leti, ko sem mu poklonil izvod Praktičnega spisovnika, izrekel Gregor Kocijan: da citiram vse kolege, samo njega ne. Saj sem ga citiral, vendar ne na istem mestu ... Predavanje sem oblikoval kot poročilo o metodah in učiteljih, ki so vplivali name. Ti nisi bil moj učitelj, tvojih knjig ni bilo na seznamih literature, in pisal si drugačne reči, tako da sem šele v zadnjem času ugotovil, da so v marsikateri točki primerljive z mojo litrarno zgodovino. Sem ignorant, selektivec. Rad naredim črto, ko se mi zazdi, da je bilo branja dovolj in da bo treba tudi kaj napisati. Prebrati vse povrsti prej, ne bi imelo pravega smisla, ker imam spomin zelo omejen, pa še počasi mi gre to od rok. Raje odkrivam Ameriko na novo in se izpostavljam očitkom, ki mi jih izrekaš, kot pa da bi obtičal s perfekcionizmom na prvi nedokončani strani svoje literarnozgodovinske domače naloge. Zdi se mi, da vem, zakaj se lahko ugledaš v mojih prostih spisih. Kot gimnazijec sem zagnano prebiral Probleme in takrat mi je gotovo marsikaj tvojega zlezlo pod kožo tako globoko, da se je zveza z virom pretrgala in sem zaživel v veri lastnega iznajditeljstva. Težko ti bo verjeti, pa je res, da grem včasih brat knjigo in šele nekje na polovici ugotovim, da mi je nekam znana. Grem gledat v zapiske in najdem tam, da sem pred pol leta dovolj natančno izpisoval iz nje.
Prvo knjigo o Celjskih, v kateri naju z Grdino nagovarjaš k sodelovanju, sem pregledal zaenkrat samo v tistem delu, ki se dotika mojih izvajanj. Ker v zvezi z Mlinarjevim Janezom še nisem naredil nobenega koraka naprej, se mi ni zdelo vredno odgovarjati prej, preden tega ne storim. Študent, ki popravlja preskenirano besedilo, mi sporoča, da je tik pred koncem. Ko zaključi, ti pošljem iztis, sam pa se lotim primerjave med prvim natisom leta 1859 in ponatisom iz leta 1892.
Še o zamolčanosti. Stric Milan Lipovec se mi je pred leti podobno potožil, da ga "unejska" kritika, spomnil se boš, da je bil izraz tržaški kontra izrazu "zamejstvo", pomenil pa je 'matični', 'ljubljanski', 'centralni', ne upošteva. Šel sem iz bibliografije izpisat vse, kar je bilo napisano o njegovih dveh romanih Ljudje ob cesti in Leseno jadro in našel, da ga niso izpustili in da so bile kritike celo zelo ugodne. Ob ponatisih Bartolovega Alamuta sredi osemdesetih se je na široko pisalo o zamolčanosti in negativnih kritikah tega romana ob njegovem izidu 1938 in ob ponatisu. Spet sem v bibliografiji našel, da to ni res in se takole ironično odzval v KL.
Pred enim tednom je bil v Rogaški Slatini simpozij ob 120-letnici rojstva in 50-letnici smrti Franceta Kidriča. Kolegu Jožetu Lipniku, ki ga je organiziral, sem prijavil referat z naslovom France Kidrič danes in ga že dan poprej preizkusil pred domačimi ljudmi na oddelku, ki smo se zbrali na srečanju z makedonskimi kolegi. Ker ni preveč dolg in ker govori o Kidričevi "zamolčanosti", obenem pa se dotika metodoloških vprašanj literarne vede, ki so tudi najina pisemska tema, ti ga prilagam, že tule pa komentiram tudi tvoje mesto v sodobni slovenski literarni vedi, kakor ga v članku o Kidriču kaže statistika citatov v zadnjih petih letih. Čeprav nisi bil pri koritu (nisi predaval na slavistiki ali na primerjalni književnosti), si v zadnjih petih letih kar pogosto citiran, dokaj enakomerno pri vseh pregledanih strokovnih časopisih in v Primerjalni književnosti si celo med prvo deseterico. France Bernik npr. se sploh ni uvrstil na seznam! Seštevek citatov povrhu še ne upošteva zadnje številke SR, kjer ti bo posvečena cela razprava -- skratka preveč za utemeljene lamentacije o odmaknjenosti. Nisi odmaknjen. Res pa je, da število citatov ne ustreza količini tvojih objav ...
Dragi Taras, bodi za začetek dovolj. Tole iztisnem in odpošljem, potem pa takoj nadaljujem z odgovorom. Lep pozdrav
V Kranju, deževnega sobotnega dopoldneva na 4. november 2000
20. nov. 2000
Dragi Taras,
zdaj ko imam kopijo enega Mlinarja Janeza za poslat zraven, nadaljujem z odgovorom. Kakor sem ti že napisal, tvoje prve knjige Celjskih še ne bom komentiral, ker je tematika v njej pisana bolj na kožo Igorju Grdini. Sam predlagaš, naj bo osnova za dopisovanje med nama moja analiza Ferda Kočevarja -- kaj sem o njem že napisal, ti povzamem v nadaljevanju, natančnejšo analizo pa bom prispeval takoj, ko se odrešim z roki določenih obveznosti. Trenutno me najbolj mika naglas prebrati tvoje obsežno pismo in nanj sem in tja kaj pripomniti. Početje je seveda egoistično: namesto da bi debata tekla o tvojem vseobsežnem projetku, sem jo zasukal v korist mojih literarnovednih domislic. Naj bo za začetek in spodbudo. Najprej ti moram izraziti hvaležnost, ker si natančno prebral, kar sem ti svojega pošiljal. Takšno kritično, kompetentno branje je v naši stroki redko. Marsikatera knjiga ostane brez strokovne recenzije in včasih pride do njih tako, da kakšnega od svojih študentov ali kolegov posiliš z željo, naj o noviteti kaj napiše. Sprotne spontane debate o literarnih publikacijah in problemih nam hudo manjka. Pred leti smo se na pobudo pokojnega Toneta Pretnarja zbirali na naši slovenistiki pri debatnem krožki Slava in v lepem spominu imam, kako nas je strokovni stik navdajal s poletom. Za nadomestek imam zdaj diskusijsko skupino Slovlit, v katero stlačim vsakega elektronskega obiskovalca, ki je izrazil interes za literaturo, in ga potem obstreljujem z novičkami in utrinki. Sam ne vem, ali ni to preveč vsiljivo. Jasno, lahko se izpišejo, kadar le hočejo, vendar ... Tvoje sodbe so mi dragocene zato, ker presojaš iz obsežne, meni neobvladljive vednosti. Hvaležen sem ti, da se kljub očitnemu dejstvu, da Hladnik obvladuje samo en segment literarnega sistema in še tega pogosto površno in poenostavljajoče, ukvarjaš z mojim pisanjem, in nočem verjeti, da tega ne bi počel, če mi ne bi s pridnostjo in spretnostjo in zaradi pomanjkanja konkurence v stroki uspelo zajahati redne profesure in s tem mesta relativne vplivnosti.
Na prvi strani premišljaš, da bi mi do neke mere ustrezala nalepka konvencionalneža. Imaš ostro oko, ljudi poznaš do obisti in imaš prav. Opredeljuje me oboje: uporništvo in pristajanje na konvencijo, včasih celo v isti zadevi. V prosvetarski družini sem bil lepo (konvencionalno) vzgojen, zato je uporništvo izbruhnilo v puberteti s toliko večjo silo, vendar ne radikalno. Radikalnih sklepov (npr. da bi šel med policaje, kar bi mi omogočilo neodvisnost od preveč skrbnih roditeljev) nisem realiziral. V poglavitnih vzgojnih zahtevah sem pred starši popustil, sem jih pa potem dolge mesece kaznoval z molkom in odhajanjem od hiše. V gimnaziji smo delali časopis, ki učitelji z njim niso bili zadovoljni, ker ni bil konvencionalen, vendar sem bil ob tem konvencionalno odličen dijak. Kravate nikdar ne nosim, sem se pa odpovedal "nekonvencionalni" bradi. Itd. Načelno nisem hotel nikoli imeti nič s konvenicionalnostjo in mi je bila beseda žaljivka: skupaj s konformizmom, oportunizmom, kompromisarstvom itd. Z leti začenjam razumevati tudi drugačno obnašanje, zato sem zadnjič v Slovlit zapisal, da v vsakdanjem življenju brez kompromisov in podobnega ne gre. Tule mi pride prav opozicija med apoliničnim in dionizičnim, ki sem se je naučil iz Paternujevih člankov: vidim se bolj na strani apolinično kot na strani dionizično razpoloženega sveta. Najbrž je to tudi v skladu s staranjem in življenjsko energijo. Svojčas sem se zaganjal v konvencije ne glede na izid spopada, iz načelnosti in za načelnost, danes se donkihotskih bitk izogibam, ker so neproduktivne. Pač artikuliram svoje alternativno stališče, vendar se za njegovo udejanjenje aktivno ne zavzamem, če mu slabo kaže. Slepa načelnost je le preveč povezana z gorečništvom, to pa s fanatizmom, slepim gorečništvom, in pripravljenostjo za svoj prav stopiti korak predaleč in ogroziti pravice drugih in ravnotežje tega sveta. Se spomniš najinega pogovora o Ivanu Preglju, potem ko si prebral mojo razpravo o njegovem zgodovinskem romanu? (Ker sem tvojo interpretacijo prebral šele kasneje, sem nerodno zapisal, da podpira moje razumevanje besedil, namesto da bi te, kot se spodobi, citiral na prvem mestu.) Ali ni dojem Pregljevih zagrizenih duhovnikov rasel prav iz te izkušnje. Od kod tvoje spoznanje, da je bil Pregelj nezaupljiv in kritičen do svojih konfliktno razpoloženih oseb, če ne iz tvojega zrelega upoštevanja "življenja kot takega" in slabih izkušenj z gorečnostmi vseh vrst? --- Moje zavzemanje za miritev strasti je načelne narave. V praksi in v drugih očeh sem pogosto njihov netilec; oglej si Kroniko našega oddelka za čas, ko sem mu bil predstojnik (1996--1998), pa boš lahko razbral, da sem bil v obdobju "oblasti", ko so od mene najbolj pričakovali uravnoteženega, avtoritativno razsodniškega obnašanja, od tega enako oddaljen kot prej.
Primerjavo Žemlje in Prešerna moram opraviti v tem mesecu, ker jo moram prebrati na simpoziju v začetku decembra. Pošljem ti jo takoj, ko bo gotova. Po Kidričevi ekspertizi kaj pretresljivo novega ne bom mogel dodati in bom bolj obudil spomin na Žemljo kot kaj drugega. Žemlja res ni nobena literarna kvaliteta in ga ne bom nič rehabilitiral, pač pa je pomenljivo simbolno sporočilo njegovih verzov in tudi zgodba objavljanja epa je zanimiv anekdotični piškotek.
Ločuješ med privatnim in javnim. Privatno se ne skregaš zlepa s kom, javno da. To mi je všeč, ker je znak diferenciranega, kompleksnega odnosa do sveta, različnega od ideoloških enoumnosti. Privatno ga lahko človek lomi, vendar to ne vpliva na široko in ni usodno. Vsaka javno storjena neumnost pa zahteva javnega razkrinkanja. Primerljivo se mi zdi ločevanje med besedo (idejo) in dejanjem. Bojim se ljudi, ki tega dvojega ne ločijo in zahtevajo vedno in povsod, da beseda meso postane. V takem svetu ni prostora za umetnost in za literarno fikcijo, ki živita iz te razlike. --- Ker je tole dopisovanje javno, bom seveda kljub zelo omejenemu dometu publikacije premislil, koliko "resnice" naj izčvekam, preden se po nepotrebnem zamerim ljudem. Pred časom me je Branko Gradišnik vprašal, če bi bil pripravljen pisati dnevnik za sobotno prilogo Dela. Hitro sem mu odvrnil, da ne, ker sem prepričan, da bi z enim samim resničnim stavkom užalil tri ljudi naenkrat, pocukranih in polepšanih poročil pa se mi ne ljubi pisati, ker je takih, narcisoidnih, že v zdajšnjih dnevnikih dovolj. Izrekati priznanja po hierarhičnem vrstnem redu (lep primer takega konvencionalizma je že pozdravljanje prisotnih po njihovih socialnih rangih in po protokolu ob različnih prireditvah) nisem nikoli znal in hotel in še zdaj te formule rad obidem ali jih predelam v smešno. France Bernik je ob eni taki priložnosti dejal (ne meni, ampak mojim prijateljem), da se ne znam primerno obnašati. Imel je prav, res se nočem tako obnašati. Ljudje radi slišijo svoje ime, izgovorjeno s spoštljivostjo in pohvalo, meni pa se zdi to odveč in imam za bolj koristno, če bi jim povedal, kaj je z njimi narobe. Nimam občutka, da to počnem kot nergač, stalni nezadovoljnež in kritikaster, le bolj ekonomično je našteti napake kot kreposti. Zdaj lahko razumeš, zakaj imam zvezane roke: dobrikanje mi ne gre od rok, grdo resnico o soljudeh izrekati pa nočem, ker to večinoma nikamor ne pripelje. Ne kritiziranega ne mene. Sam kritiko na svoj račun (če ni zelo pritlehna in zahrbtna) zelo cenim in jo upoštevam.
V javnem in strokovnem življenju ni težko ugledati, kaj vse je narobe -- univerzitetno življenje je bogato gojišče neumnosti in sprenevedanja, zato zelo razumem kritiko, ki jo izrekaš na njen račun. Ker pa sem v nasprotju z Aleksandrom Skazo prepričan, da polemika in konflikt nista produktivna, se kazanju s prstom tam, kjer res ni ravno nujno, odpovedujem. Konflikt blokira in ne razčiščuje. Bolje: razčiščuje tako, da so posledice negativne. Igor Grdina, ki je mlajši in še brez izkušnje družinskega življenja, ki nas vadi v ponižni kompromisnosti, v spopadih razelektri svoj polemični naboj in si da duška nad inferiornimi nasprotniki. Zase ne morem reči, da rad kličem na korajžo.Če se le da, se sporom izognem, ko pa do njih pride, seveda nisem noben angeljček in raje udarim močneje kot nasprotnik. Kadar mi v konfliktu uspeva, tudi uživam, zato pravzaprav ni čudno, da me prištevajo tja, kjer se sam nočem videti.
Razvedril me je tvoj sproščeni odnos do genetskega popravljanja ljudi. Tudi jaz v tem ne vidim nič hudega, narobe. Sproščenost izhaja iz tvoje postavke, da je s človekom marsikaj hudo narobe. Nisi v tem dedič katoliškega nauka o grešnem posamezniku? Nekatoliško, nemazohistično pa je tvoje odrekanje trpljenju kot tisti edino pravi poti do popravkov. Konzervativno se genskega popravljanja otepamo in se bojimo zlorab, vse v imenu romantične obrambe naturnega in prvinskega, primitivnega. Nočemo se ovesti, da bomo takoj po spremembah gledali na svoje prejšnje razvojno stanje tako nekako, kot gledamo danes na skupne opičje in človeške prednike. Jasno -- brez nostalgične želje po vrnitvi v stari človeški "raj". (O tej temi je pod naslovom Bi si dali implantirati, recimo, slovar? kasneje stekla debata v Slovlitu.)
Na več mestih razlagaš, kako bi bilo življenje nevredno, če ne bi imel svojega "ubitega, uničevanega Boga, drugega", ki je identičen presežnemu smislu. Na teh mestih ti preneham slediti. Ne zato, ker se ne hotel strinjati s tabo, ampak ker je preprosto zunaj mojih izkušenj in mojega horizonta razumevanja. Praviš, da življenje brez tega smisla ni vredno in da zaradi tebe lahko propade. Jaz sem tu bolj sentimentalen do drugačnega in sem proti likvidaciji nevrednega življenja v kakršnem koli že imenu, četudi Sartrovem. Sem preveč dobesedno razumel Pirjevčevo učenje o pustiti biti? --- Ali bo moralo preteči še veliko let ali se bodo morale zgoditi kakšne hude reči (vojna, pobijanje, bratomor) ali pa me do dojetja t. i. presežnega smisla ne bo nikoli nič pripravilo. Dilema me spominja na tisto Ifigenije Zagoričnik. Ta je nekoč na Pirjevčevem predavanju, ravno ko se je ta retorično zagrel, da je dvorana obnemela, milo prekinila mojstra z vprašanjem Ja kako naj pa jaz pišem dobro poezijo, ko pa nisem bila v vojni in nimam za sabo "izkušnje smrti". Ahac se je zmedel in potem naklonjeno zasmejal, odgovoril ji pa ni. Premišljam, da bi jaz najbrž moral najprej živo občutiti zamolčanost in izobčenost in si obenem močno želeti nasprotnega, da bi spregledal. Ali zato umetnik dela krivico sočloveku (gazi po drugem), da potem iz občutka krivde lahko v njegovi umetnost zraste ta presežni smisel in priznavanje človeške ubijalske narave? So zato tudi v krščanstvu spreobrnjeni grešniki vrednejši od pravičnikov, ki niso nikoli nikomur nič hudega hoteli? Ali je sploh vrednota, nikomur nič hudega ne hoteti? --- Mogoče se bodo razmere spremenile prej, kot si danes predstavljamo. Naše vsakdanje življenje se bo vedno bolj uravnavalo po modelih iz računalnika. V računalniških igricah ima posameznik več življenj. Ker bo virtualnega življenja vedno več, si bomo morda kmalu lahko privoščili več korajže in več tvegali brez skrbi, da nas poskus utegne stati življenja: saj je bilo šele drugo, imam jih pa še troje! Tedaj bom drugim lahko brez škode življenje jemal. Iz igric je namreč jasno, da prav nikoli ne pobijemo vseh nadležnih drugačnežev (tujcev, aliens) in da se vedno od nekod pojavijo na novo.
Ali pa bi se moral prej odpreti za kakšnega od konvencionalnih bogov? Pa nič ne kaže v to smer. Nisem krščen, komaj kdaj po sili razmer prisostvujem verskim obredom, ne čutim nikakršne potrebe po "duhovnosti", po svetem in skrivnostno vzvišenem. Zaradi tega se ne čutim nič prikrajšanega. Svoje življenje imam za polno, užitki imajo v njem pomembno mesto, nikakor pa ga ne morem spraviti v okvir tvoje negativno zveneče sintagme liberalnega hedonizma.
Tvoje nepomirljivo nezaupanje do "tega sveta" se lepo ujema s strukturo, iz katere živi "evropski roman", ki razmnožuje romantično formulo o vzvišenosti plemenitega posameznika nad banalno stvarnostjo in izprijeno oblastjo. Saj ne rečem, da niso moje izkušnje z obojim tudi negativne. Vendar imam stalno v zavesti, da bi me nepomirljiv konflikt z obojim samo spravil v donkihotski položaj. Ta je v najboljšem primeru tragičen, sicer pa preprosto smešen. Svet in oblast bo treba popravljati drugače kot z javnim preziranjem. Oblast se na tvoj prezir pokaka, ljudstvo pa bi te užaljeno linčalo, če mu tega ne bi preprečevali prav oblastniki.
Nekje omenjaš "avtentičnost" visoke literature in jo konkretiziraš s Shakespearjem. Veš, da si malo podoben Josipu Vidmarju? Avtentičnost je (pred)romantični umetnostni ideal, ki sicer še danes močno učinkuje, vendar sem do njega hudo nezaupljiv. Prav nobenega jamstva nimam, da je neko delo zares avtentično. Tak status dobi šele v bralskem doživetju: od mene je odvisno, ali ga bom tako razumel ali ne. Če ga hočem avtentičnega, ga bom pa tako doživel. Če sem zaupljive narave, bom vse, kar se deklarira kot avtentično (in to je vse od narodnozabavnih komadov do Borisa A. Novaka), tako tudi dojel -- Tone Pretnar je bil tak ponižen bralec. Če pa sem nezaupljiv (kar jaz sem), potem bom podvomil celo v kanonizirana dela, da o vsakdanji slovenski literarni sceni ne govorim. Zadnjič so Slovenske železnice zapeljale trumo slovenskih pesnikov čez širno slovensko državo vse od Murske Sobote do Kopra in vožnjo poimenovale Literatura ekspres ali tako nekako. Na postajah se je recitiralo, jedlo in pilo, poete je sprejemala godba na pihala, menda so se imeli ne(i)zmerno dobro, vendar bi se mi zdelo noro, ko bi hotel v dogodku videti kaj več kot priložnost za to, da se ga je nekaj ljudi na tuj račun zastonj dobro nažokalo. Ko bi hotel videti kaj več, bi bil podoben tisti navdušeni učiteljici slovenščine, ki je pripeljala naravnost iz razreda svojo gimnazijsko mladež, da se sreča s poezijo slovensko iz oči v oči, pa se ji je ta poezija sama čudom čudila, da so še take naivščine na svetu, ki da verjamejo vanjo. "Komercialno literaturo" imam raje zato, ker se ne spreneveda, da je nacionalno pomembna. Ali si že gledal Kozoletov Porno film, ki se duhovito norčuje iz slovenskega literarnega mita: pri nas si celo snemalci porničev domišljajo, da pomembno prispevajo k narodovemu kulturnemu blagru.
Pred tednom sem predavanje za drugi letnik začel s Cankarjevo mislijo v eni izmed črtic, naj bo za bralce važno, kaj pisatelj napiše, ne pa, kako sam živi. S podobo: za Šenflorjance je ponavadi pomembno ravno narobe: pisatelja ocenjujejo po njegovem življenju in ne po njegovem delu. Kaj bi bilo, če bi se tako obnašali tudi do kokoši in jedli jajčka samo od tistih, ki so moralne in se niso pregrešile s petelinom na dvorišču? Tako kot je govoril Cankar, so ponavljali naši učitelji in smo študentje svojčas tudi verjeli, da je avtorjevo življenje treba strogo ločevati od njegovega dela. S primerom: spregledali bomo Hamsunov pa Poundov pa ... rasizem in danes tudi Prežihov komunistični internacionalizem, Prešernovo pijačo in Cankarjevo nadležnost in lulanje v posteljo in se ukvarjali samo z njihovimi vekopomnimi besedili -- časi so oddaljeni, avtorji tako rekoč iz drugega sveta. Po tem spodbudnem uvodu sem se prelevil v mefista in postavil lepo študentsko vero na preizkušnjo. Prav tiste dni se je v časopisih na kriminalni strani pojavilo poročilo, da so na tri leta pogojno obsodili 54-letnega znanega in slavnega slovenskega mladinskega pisatelja, ker je fotografiral 13-letnega dečka v pornografskih položajih (sedečega na steklenici, za nabreklim udom ipd.). Pisatelj se je izgovarjal, da so bile pobude za fotografije, ki jih je dal razmnožiti javnemu fotografu v stotinah, zgolj umetniške. Vprašanje se je glasilo, ali je po tej informaciji njihovo občudovanje njegovih povesti in filmov kaj manjše. Odkritje: šele zdaj smo ugledali, da je bilo v njegovi literaturi marsikaj prikrito (ali celo odkrito) pedofilskega. Ne, svojim otrokom je že ne bi dali prebirati. Študentska populacija, ki se vpisuje na slovenistiko, je v povprečju konzervativna (janševska, slomškovska) in so bili zato najglasnejši tisti, ki bi za grešnika zahtevali strožjo kazen. Tako se rojeva dvom v absolutni umetniški prav in pričenja razumevati vloga cenzorjev in inkvizitorjev pa požigalcev knjig v slovenski zgodovini. Čas je, da naredim tretji obrat in razkrinkam naš dvojni in sprenevedavi odnos do umetnosti: v vsakdanjem življenju pač nismo pripravljeni ločevati med umetnikovim življenjem in njegovim delom. Da ne ostane pri destrukciji, sem na koncu poúčen in razložim, da je umetnost fiktivni sistem, alternativni model življenja, sredstvo za fiktivno uresničevanje nevarnih idej in želja, fiktivno zato, da ne bi prizadelo našega realnega življenja, zato je zgražanje nad njo neprimerno itd. --- In zaključim s pozitivističnim vprašanjem, kdo je ta slovenski mladinski pisatelj. Sledi prebiranje gesla iz leksikona Slovenska literatura. Podatki bodo zagotovo ostali v spominu.
Na slovenščino se ljudje vpisujejo iz idealnih predstav o posvečenosti literarnega sistema, vere v njegovo vzvišenost nad vsakdanjim življenjem, jaz pa jim grem to idilo podirat. Pacek, kajne? Zakaj to počnem? Zdi se, kot da bi literaturo in literate sovražil in jih skušal privoščljivo umazati. Kot da bi si mi nekoč v toku študija hudo zamerili. Odgovarjam, da literature gotovo ne bi šel študirat, če je ne bi imel rad. Na živce pa mi gresta sprenevedanje in domišljavost, ki spremljata umetnostno produkcijo. Ta je doma na vseh treh straneh, avtorski, založniški in bralski. Avtorji so vzvišeni nad ostalim svetom in prepričani, da so upravičeni do privilegijev, prim. Vinci Anžlovar, tisti, ki je oklofutal kulturnega ministra, potem zapravil veliko denarja z nekritimi kreditnimi karticami in se nazadnje zaradi zastaranosti izognil sodnemu pregonu in kazni. Založniki se delajo, da so uradni zastopniki Kulture (si kdaj opazil, da ne izide pri nas kritika, ki ne bi poudarjala, da je knjiga izšla pri "ugledni založbi" -- obstajajo samo ugledne založbe, zlasti v tujini!), delujejo pa potihem kot kaka navadna kovinska ali plastična manufaktura, tiskajo le tisto, kar se splača, od tistega, kar se ne splača, pa le naslove, ki jim stroške pokrije država. Bralcem (gledalcem) pa se fino zdi, da so blizu tako imenitnim inštitucijam in ustvarjalcem in svoje kulturno elitništvo radi pokažejo tudi navzven, po možnosti dame odete v pelce. Socialnega zaledja literarnega sistema res ne maram. Tukaj sem spet romantik in pogrešam odkritosti, preprostosti, pristnosti.
V prvem letniku skušam navdušene bruce ohladiti s tezo, da so državne subvencije literaturi in drugim umetnostnim zvrstem škodljive. Založbe tiskajo delo samo tedaj, če jim država za to da denar; s tem ko se literatura privezuje k državnim jaslim, pristaja na logiko geta ali rezervata in izgublja preživetno sposobnost. V 19. stoletju se je vse skupaj začelo brez subvencij tako rekoč iz nič, zato bi veljalo ta vzorec uporabiti tudi danes. Denacionalizirati literaturo! Jo izpostaviti. Naj preživi, kar se utrdi v boju za obstanek. Prepričan sem, da sploh ne bodo obstale samo komercialne edicije. Sploh ne samo te.
Sumiš, da je zamolčevanje tvojega dela sistemsko in ne le slučajno. Tukaj se ne morem strinjati s tabo. Vsaj jaz ignoriram tvoje delo iz preproste (da, neodpustljive) nevednosti, površnosti, pozabljivosti, ne pa kot člen univerzitetnoznanstvene zarote. Čeprav nekateri kolegi, obliko in vsebino kritik sam dobro poznaš, kar tako povprek negirajo celo tvoje delo. Njihovo averzijo razumem kot posledico občutka manjvrednosti, ker nihče od nas ne zmore tolikšnega, kiklopsko velikega dela. Ne vem, če se spomniš, da sem tudi sam leta 1980, ko me je Matjaž Kmecl kot svežezaposlenega asistenta uvedel v pisanje kritik za Književne liste Dela, vzel v roko eno tvojo knjigo in jo z žegnom tvojega nekdanjega vzornika Tita Vidmarja zelo distancirano ocenil. To je bil pa tudi edini čas, ko bi se morda moglo razlagati, da sem prišel prav pri kolektivnem javnem nagajanju Tarasu Kermaunerju. Velik obisk na tvojih predavanjih in udeležba sicer strogo selektivnih kolegov, kot je npr. Paternu, govori o tem, da si, Taras, v stroki spoštovan. Zaman pa seveda pričakuješ, da bodo o vsaki tvoji knjigi izhajale poglobljene ocene. Če bi se to res zgodilo in bi dobil vztrajnega in pismenega bralca kritika, bi ob tvoji fantastični produkciji vse drugo literarnovedno delo na Slovenskem enostavno zbledelo; že zaradi ljubega ravnotežja in raznolikosti si noben medij ne bi mogel privoščiti stalne in tehtne publicistične spremljave tvojega projekta.
Moj literarnovedni delokrog je precej ozko zamejen. Sem literarnozgodovinarski specialist, fahidiot. Narobe se ti zdi, da hočem poudariti svoje prvenstvo v nekaterih poglavjih literarne vede. V nastopnem predavanju sem samo poročal o strokovnih doživetjih, ki so se me v času akademske službe najbolj dotaknila. Pri tem sem pozabil na svoja zgodnejša srečanja s stroko. Izraza "literarna produkcija" ne bi uporabljal, če ne bi v 70. letih zavzeto prebiral Problemov, kjer je ta izraz in še prenekatero temo jasno artikulirala že tvoja generacija ali ti osebno. Enako je bilo -- hvala, ker si me spomnil -- z izrazom "katalogiziranje" in s profanim, reističnim konceptom literature. V revijalni sferi se je tedaj res veliko premaknilo, na konzervativni inštituciji, kakor je univerza, na slavistiki, pa očitno ne dovolj, sicer ti izrazi v mojih objavah na začetku 80. let ne bi še vedno vzbujali odpora. Tudi če bi mi predhodniki prišli na misel, bi jih v predavanju težko navajal, ker bi ga sicer ne pripeljal do konca. Če ga ponudim v objavo, vsekakor dopolnim.
Tvojo razpravo o Zajčevi Požgani travi iz leta 1959 bom šel brat z zanimanjem, žal mi je, da je nisem poznal prej, ker bi mi prišla prav za zavračanje nejevere pri nekaterih poslušalcih, ko sem jim predaval o strukturi in simboliki imen v pripovedni prozi.
Hvala za korekten opis tvojih stikov in razhajanj z Borisom Paternujem. Morda ga prepogosto omenjam in se zato zdi, kot da sem njegov hud sovražnik. Paternuja ne pobijam zato, da bi se zavihtel na njegovo mesto, ampak se največkrat le odzivam na njegove javne provokacije. Mojster ni zadovoljen s položajem stroke, potem ko je prepustil vajeti mlajšim, in deluje iz zagrenjenosti. Ti praviš, da je pristna, jaz pa dodajam, da nima samo strokovne podlage, ampak da ima preprosto, banalno, biološko osnovo. Svoj odgovor na njegov izpad v Murski Soboti pred tremi leti sem zato na spletu dal naslov Sindrom Mačkovih očetov. Prilagam. Tragika Paternuja je v tem, da je investiral v literarno vedo iz prepričanja, da je to zelo pomembno področje v nacionalni sferi (v tem ste mu podobni Kmecl, ti in še marsikdo). Zdaj seveda ugotavlja, da se je svet spremenil in da literatura in literarna veda nista več v privilegiranem položaju usmerjevalca naroda. Imata samo še reprezentativno, muzejsko vlogo. Obremenjuje ga v vsakem primeru: če je tako narobe samo pri nas, pomeni, da je kriv sam, ker ni znal, hotel, mogel najti primernega naslednika (na druge se ne more sklicevati, ker je dolga desetletja nosil kadrovski zvonec na slovenistiki), še huje pa je, če je literatura v umiku tudi drugje po svetu. (Glej spet moj priloženi polemični odgovor.)
Kar je bistveno za človeka in za umetnost, je zamolčano. To me zelo spominja na Pirjevčeva predavanja o resnici, temelječa na izvirnem grškem pomenu besede. Kot da bi se kontaminirali dve besed: resnica in tabu.
Na str. 16 in 28 praviš, da sva si metodološko blizu, vendar da se jaz tega ne zavedam. Podcenjuješ me. Tudi jaz te ne bi vabil na naš seminar za tujce leta 1993 in kasneje predavat na oddelek in ne bi zahajal v Avber in v Radovno k tebi, če me ne bi fascinirala tvoje delo in tvoja metoda. Od ljudi, blizu tvoji generaciji, greva z ženo na obisk samo še k Zadravcu, pa tudi v moji generaciji ni kakšne posebno močne strokovne sorodnosti, ki bi jo nadgrajevali z zasebnim prijateljstvom: včasih se dobimo z Juvanom in Bjelčevičem, pred desetletjem in več z Borovnikovo in seveda s Pretnarjem, drugih ne poznam in se z njimi ne pogovarjamo veliko, z nekaterimi pa si pravzaprav nimamo kaj povedati. Z Borisom A. Novakom, ki te je zadnjič intervjuval za NoRo, se npr. ob srečanju le pozdraviva. Menda sem ti celo že povedal, v čem vse vidim sorodnosti med najinim delom: da se 1. ukvarjaš s korpusi, 2. da si neselektiven (da jemlješ v obdelavo vse po vrsti), 3. da ni zadnji cilj tega ukvarjanja vrednotenje (tj. moč določati, kaj bo šlo v kanon in kaj v pozabo), 4. da ti estetska plat ni edino pomembna ali da vsaj ni najpomembnejša v besedilu 5. in da opazuješ besedila v njihovi medsebojni povezanosti. Slednje je poudarjal na oddelčnem srečanju z makedonskimi kolegi pred tedni Marko Juvan tudi zase -- vidiš, nisva sama.
Naj ti povem, kaj pa mi je pri tvojem delu tuje. To sta religiozno jedro in status tvojega početja. Sam praviš, da investiraš vanj vse, da je tako veliko, da ga komaj zmaguješ, v tej zvezi uporabiš besede preroški, teologija in odrešenje. Sam prerokov ne potrebujem, odrešiti se nimam od česa. Imaš prav, da sem se nakako ujel v opozicijske pare tipa sveto-profano (podobno me je svaril že Aleš Bjelčevič), vendar mi tudi tvoj opis "uničevanega in zamolčanega boga, drugega" kot priznanje lastne ubijalske narave ne pomeni nobenega čarobnega izhoda iz opozicije, nobene "rešitve". Človeška narava je in ni ubijalska. Imam se sicer za miroljubnega človeka, vendar bi prav gotovo pobijal, če bi se znašel v ustreznih razmerah -- morda bi pri tem celo užival. Sem kaj boljši, ko si to priznam?
Str. 17. Spet si razkrinkal mojo nevednost in pozabljivost, ko ugotavljaš, da nisem nikjer omenil Pirjevca, Inkreta, Poniža in tebe, ki ste že v 60. letih dražili in podirali tradicionalno literarno zgodovino. Ja, res bi moral, če že pišem znanstveno in imam na razpolago pod črto opombe in če na koncu pričakujejo seznam literature. Zakaj tega nisem storil? Tvojo teorijo o zamolku, ki omogoči polastitev tujega in manipulacijo z njim, bi potrdilo, če bi se hotel z zamolčevanjem vas sam razglasiti za carja. Pa mi je zdaj samo malo nerodno, ker si me moral ti opozoriti na spodrsljaj, sicer pa pripombo hvaležno sprejemam. Povedal sem ti že, da literarne zgodovine nimam za področje, kjer bi se dogajala borba za oblast. Če se kdaj kaj takega zgodi, spominjamo na peskovnik, je to simulacija, igra, smešno in otročje. Priznam, da se prepogosto gremo/grejo oblastniških igric in s(m)o zato smešni. Ni vredno in nočem, da bi jih jemal zares in da bi mi prerasle obzorje. Tudi zato grem v hribovsko samoto, kukam od zunaj in od daleč in neobvezno v druge stroke, posvečam čas z oblastniškimi mehanizmi neobremenjeni družabnosti in poudarjam privatnost. Vzajemno se citirajo običajno ljudje, ki pripadajo isti skupini, isti paradigmi, isti "šoli". Jaz nisem nikoli koga izbral za edinega vzornika. Marsikaj tujega mi je bilo všeč in sem uplenil ter se s plenom pobahal v opombah, nisem pa se fiksiral na nikogaršnjo celotno misel in sistem, da bi se čutil od njega odvisnega. Bil sem paberkovalec po tujih njivah in mi je zato najbrž otopel občutek odgovornosti do izvirnih lastnikov.
Taras, ti si bil vedno vodja v kakšni skupini, imel si intenzivne prijatelje in sodelavce s podobnimi strokovnimi interesi in cilji. Zelo rad verjamem, da so se v vaši družbi za nadosebne cilje kasneje oblikovala hierarhična razmerja in pripeljala do spopadov za mesta, vpliv, moč. Ko danes kličeš po razumevanju in se spominjaš nekdanjih zavez, se mi ob vsej svoji enkratnosti kažeš kot prebivalec časa, ki je skupinam pripisoval velik pomen. Te potrebe jaz ne poznam. Tudi Tone Pretnar, ki je bil sicer 10 let starejši od mene, vendar sva precej skupaj pisala -- uredila sva npr. Gradnika za Zbrana dela --, je bil v tem pogledu zelo nestremljiv, vsaj javno stremljivosti ni kazal. Na sestankih na oddelku in na fakulteti sva sedala v zadnje klopi in sva pustila, da se igre za oblast odvijajo daleč od najinih svetov. Tonček je na njihov račun iz rokava stresal akrostišne sonete in kazal na smešnost oblastniških prizadevanj. (Enkrat ti moram pokazati tri knjižice njegovih grafomanij s komentarji, ki sem jih uredil v osemdesetih.) Za dokaz, kako sva v svetlih letih bila netekmovalno razpoložena, naj povem, da najino tandemsko pisanje ni bilo tako, da bi se dalo ločiti moj stavek od njegovega, ampak je eden izjavo začel, drugi pa jo je dokončal in narobe. Nič o prvenstvu, nič o avtorstvu. No ja, kasneje ... Skupina mi je pomenila nevarnost omejevanja samostojnosti in svobode. Mislim, da opisano pomanjkanje občutja za skupinske cilje ni generacijske narave, ampak je bolj stvar osebnih potez. Še danes imam živo v spominu (večino drugega iz otroštva sem pozabil), kako neskončno me je motilo večerno druženje ob tabornem ognju in kolu v koloniji na Golici po prvem razredu osnovne šole. Nočem reči, da sem samozadosten, le družim se raje z ljudmi zunaj strokovnih interesov. "Devetkrat večjih množic" preprosto ne maram, ker si morajo v skrbi za lastno eksistenco podrediti svoje člane, jih izločiti ali disciplinirati.: V literaturi je do zdaj uspevalo in še zdaj uspeva samo to, kar se je oblikovalo v skupinah, skozi programe, gibanja, zveze med avtorji in kritiki, avtorji in literarnimi zgodovinarji. Kdor je delal zunaj skupin, je šel najprej v pozabo. Potem pa še tisti, ki so pripadali "napačnim", to je obrobnim, provincialnim skupinam. Lep primer avtorja, ki se ni vključil v nobeno skupino, gotovo sem ti ga že omenjal, je Peter Stopar (Evina poštevanka, Kave, kavice, kofetki). Skril se je za psevdonim in ga do nedavnega niti v NUK-u niso znali razvozlati. Zdaj se je razodel kot Jurij Zalokar, vendar ga ne vidim sodelovati pri pisateljskem društvu, nima svoje skupine in ga zato tudi nič ne prevajajo in nič ne hvalijo, čeprav je dober, v primerjavi s tistimi, ki dobivajo nagrade, celo odličen. Tak že ne bo posegel po Prešernovi nagradi.
Poročal ti bom o zgodnji slabi izkušnji s skupinskim podjetjem. V drugem ali tretjem letniku gimnazije smo dijaki samostojno (mimo uradno določene mentorice) izdajali literarni časopis (kjer sem se po komisarsko podpisal kot "idejni urednik") in postali zanimivi tedaj na vzhodnonemški univerzi sveže pečenemu doktorju marksizma Mareku Lenardiču; zdaj je prvak slovenske komunistične stranke. Nazadnje sem ga videl na AMZS v Kranju, ko je neuspešno hotel spraviti skozi tehnični pregled eno razvalino od avtomobila in se razburjal, kako to, da mu tega ne dovolijo, bral pa sem o njem na kriminalni strani Dela, ker z ženo nista hotela poravnati najemnine in ju vendar niso mogli izseliti iz stanovanja. Ustanovil je gorenjsko kulturno revijo Perpetuum mobile in nas napravil za zastonjkarske urednike in sodelavce. Obiskoval me je celo na domu in mi razlagal uspešno funkcioniranje v družbi ("ideje je treba vedno plasirati v skupini, nikoli sam"), skratka pridigal konformizem. Kmalu je z denarjem, ki ga je nabral pri podjetjih za novo številko revije, priredil na Bledu fešto za ožje sodelavce in zapustil mesto zabave, ne da bi plačal vse račune. Jaz sem o zabavi izvedel na kranjski policiji, kamor so me poklicali na zaslišanje. Hoteli so ga obtožiti zgledovanja pri Erwinu Rommlu. Ker so povabila na pričanje na sodišču nehala prihajati, domnevam, da je dolgove poplačal, ali da je zadeva zastarala, ali da je država presodila, da ji ni politično nevaren. Nekje je napravil še drugi doktorat, za preživetje pa je žena Darja izdajala in prodajala knjižice z naslovom Zlata pravila življenja. Slovenski Ostap Bender neuspešne sorte, ki pa je v mojih občutljivih časih med drugimi nehote poskrbel, da sem do skupinskih interesov postal hudo nezaupljiv.
Str. 18. Popravek teze v mojem članku je pri JiS v začetku 80. let je zahteval urednik Aleksander Skaza.
Str. 19. Praviš, da sem blizu Močniku in Žižku. Mogoče. Bral sem ju malo, še tisto nehal, ker nisem razumel ali pa se mi ni zdelo uporabno za to, kar sem z literaturo sam počel. Imamo pa kot generacija najbrž sorodna izhodišča. Za razliko od stremljivih kolegov meni nikoli ni bilo treba v partijo. Ker sem vzbujal videz neškodljivega posameznika, me vanjo niso pretirano silili. Moral pa sem zbrati nekaj poguma in povabilo večkrat odkloniti, od gimnazije do časa asistentske službe na fakulteti. Ti "naši" generaciji pripisuješ nenačelnost: jaz sem ob vprašanju partijskega članstva ostal načelen in nisem vstopil. Pa se imam za levičarja, bolje, zmerjali so me z anarho-liberalcem. Če bi mi šlo za oblastne položaje, bi po tvoji razlagi, če jo izpeljem naprej, kot liberalec to storil nemudoma brez pomislekov moralne narave, uprl pa bi se v primeru, ko bi si prizadeval za oblast v imenu nasprotnega nazorskega predznaka. Taras, ne bo ti šlo v sistem, vendar trdim, da nič od tega dvojega nisem uresničil. Res me je navduševalo gledališče brez besed, Jovanovičevo, tudi Šeligov reizem in vse, kar ste ob tem pisali, mi je šlo res pod kožo. Nikakor pa ni bilo tedaj golega pragmatizma. Z deklarativnim pragmatizmom sem le provociral in se upiral uveljavljenim načinom obnašanja, ki sem jih imel za zlagane, nisem pa ga sprejel kot osebno vodilo. V gimnazijski nalogi o domovini sem iz odpora do patriotske patetike napisal, da je domovina želodec in za to nesramno izjavo dobil slabo oceno, to je štirico. Tone Perčič je takrat govoril, kako se bo poročil z bogato vdovo, da bo lahko v miru in udobno živel, pa tega vendar ni storil. Citirali smo Swifta, ki je načrtoval rešitev delavskega problema s predelavo delavskih fetusov v pašteto -- pa tega ni nihče zares predlagal za sodobno Slovenijo; niti mačk nismo pobijali, kot so to pred letom odmevno počeli trije gimnazijci iz Tržiča. --- Morda pa imaš prav in so tisti ljudje iz moje generacije, ki si jih poznal, res lahkotno sklepali kompromise z ideologijami, ker jih niso vzeli zares (tudi med mojimi sošolci je bilo nekaj mrkih mrksističnih bleferjev) -- jaz sem bil v tem pogledu konzervativen in tega nisem hotel. Raziskovalno nalogo o marksizmu v slovenski književnosti sem delal resno in tudi obe objavi iz teme sta bili resni, nikakršna zafrkancija, prazen davek državi, ki mi je rezala ljubi kruhek. Hedonistični liberalistični generaciji res sledim "le do neke mere", kakor sam pišeš na strani 19.
Zaključil bom. Najbrž sem ti že povedal, da vse, kar v zadnjih letih delam, delam za papir in za zaslon, za objavo v spletu. Tako bi rad objavil tudi najino korespondenco. Najprej to, kar sem sam natipkal, ko pa mi pošlješ še disketo s prepisom tvojega pisma, tudi tisto. Lahko to storim takoj ali imaš kakšne zadržke? Zdaj grem nadaljevat pisanje o Žemljevih Sedmih sinovih, da bom imel naslednji teden kaj potakniti v nadaljevanje tegale pisma.
Lepo te pozdravljam
Zadnjih 14 dni, odposlano pa 20. nov. 2000
4. dec. 2000
V preteklih tednih mi je življenje teklo zelo zgoščeno. Nekaj smo že turno smučali, s študenti smo šli na popotovanje iz Litije do Čateža, v petkih popoldne in v soboto dopoldne sem imel dodatna predavanja za izredne študente, nalagajo se mi diplomske naloge, prejšnji teden prešernovska slavja in simpozij, članki za SR in podobni papirji, da jih komaj sproti odrivam ... V seminarju smo se lotili sodobne spletne poezije, to je večinoma amaterskih pesemskih izdelkov, ki jih avtorji dajejo v spletno branje. Vse mogoče se najde med njimi (romantični policaj, ki objokuje svojo ljubezen, pubertetni in upokojenski verzi ter celo renomirani avtorji), v prvi vrsti pa je naraščanje teh objav dokaz, da je digitalna kultura že močno načela revijalno in knjižno literarno sceno. Enega obsežnejših opusov je prispeval avtor, ki se je podpisal kot Schimmler. Z rasističnimi, nacističnimi, karantanskimi, protižidovskimi in protičefurskimi pesmimi. Oblikovno zmazek, vendar v grafično všečnem okolju in podloženo s slovensko nacionalno idejo. Ob ob mojem angažiranem protestu in razburjanju se je najbistrejši študent v razredu (zraven študira teologijo in prebira tudi tvoje delo) čutil izzvanega in dolžnega, da avtorja opraviči kot žrtev komunističnega enoumja, češ da Hitler ni bil tako slab, kot ga prikazujejo. Janševa radikalna linija ima na slavistiki mlade. Priznati moram, da me je vrglo iz tira. V ničemer se ne razlikujemo od ksenofobičnih Avstrijcev in na slovenščino se ljudje vpišejo zato, da se potrdijo v svoji nacionalni pripadnosti, s tvojimi besedami v identitetnem čutenju. Nacionalni interes opravičuje vse -- grozljivo.
Naj dodam še stavek o pristajanju na konvencije. Kolikor to počnem, ne počnem le zaradi svojih koristi, kot sem razlagal zadnjič, ampak kot upor proti nergaškemu, trajno uporniškemu obnašanju, kulturpesimistični drži, ki je postala norma v humanistiki. Izjave kot protestiram, tega ne bomo dovolili, ogorčen sem, uprli se bomo, ki jih privajeno izrekajo moji kolegi, namreč ne izhajajo iz upora proti konvencijam, ampak so same konvencionalne, dogovorne, nezaresne, gola poza.
Na str. 25 daješ zanimivo iztočnico za diskusijo o razmerju med idejo in obliko, v kateri je ideja predstavljena. Berem, da lepa forma pogosto prikriva kruto resnico družbe in posameznika. Je to razlog, da običajno obideš formalne lastnosti dram in se osredotočiš na tisto, kar se po tvojem prepričanju skriva za zavajajočo formo? Teza je čisto nasprotje šolski resnici, izhajajoči iz romantičnih predstav o organičnosti umetnin, da sta v umetninah forma in vsebina usklajeni, da sta v harmoničnem razmerju. Priznam, da mi je teza všeč, vendar jo bo moralo potrditi gradivo, preden jo dokončno sprejmem. Analogno se mi zdi razmerje med programsko in aktivistično platjo literarne (kulturne) scene. Programi so pogosto le krinka dejavnosti, ki se odvijajo mimo programskih postulatov in kontra njim, ne da bi svojo "upornost" želele artikulirati. Kot žena, ki prikima moževi avtoriteti, naredi pa potihem po svoje tako, da sta nazadnje oba zadovoljna: mož, ker je načela postavil na prvo mesto, in ženska, ker je brez konflikta dosegla svoj cilj. Slovenske literarne programe po mojem mnenju dojemamo narobe: po nepotrebnem iščemo pojave, ki bi pomenili realizacijo programskih zahtev, namesto da bi uvideli, da so programi samozadostni. Program je dosegel svoj najvišji cilj, ko se je artikuliral na načelni ravni; realizacija za Slovence nikoli ni bila posebno važna; realnost je bila pogosto nespodbudna, zato so se programerji delali, kot da ne obstaja. Nihče ni prešteval naklad in bralcev, literarni zgodovini je bilo tisto, kar je ostalo v rokopisu, važnejše od objavljenih del itd. Literarni program in literarna dela bomo morali opazovati kot dve različni zgodbi, dve različni liniji, ki vsaka deluje po lastnih pravilih, in to tako, da sta si komplementarni. Literarni program ne potrebuje literarnih zgledov, ki bi ga dokazovali in potrjevali, ampak je svojo funkcijo opravil že s tem, ko se je sploh pojavil. Potolažil je vest nacije, ki se je takoj nato lahko posvetila "literarnemu življenju kot takemu" in poskrbela za to, da idejna plat kulturnega življenja ni doživela absolutne zmage. Vse skupaj je spet samo še en zgled delovanja slovenskega sprenevedavega značaja, ki se je v zgodovini izakazal dovolj učinkovit in uspešen za našo nadaljnjo eksistenco. Uresničevanje programa, utelešenje besede, realizacija ideje so hudo nevarne reči, ki z akumulacijo energij ogrožajo raznolikost in svobodo. Pregljevi duhovniki so se zavzemali za take ekskluzivne, enoumne, dosledne, načelne rešitve in zaradi tega poučno propadali. Nisem prepričan, da se slovensko javno življenje zaveda nevarnosti, ki jih prinaša poenačenje besede in dejanja -- domnevam, da reagiramo nagonsko iz osebne in zgodovinske izkušnje, ki uči, da je sledenje imperativu uničevalno. Zato smo lahko načelno za načelne politične stranke (npr. za SDS), v praksi pa vlečemo nenačelne poteze in tako nevtraliziramo neproduktivne skrajne življenjske možnosti. Morda je sprenevedavost (pojem uporabljam na predavanjih o slovenskem odnosu do žanrske literature) celo ena od konstitutivnih potez slovenskega obnašanja. Z moralnega stališča fej in fuj, v vsakdanjiku pa zagotavljajoča reprodukcijo in nadaljevanje vrste.
Str. 26. Zelo mi laskajo tvoje ocene mojega dela. Svoj literarnozgodovinski poklic imam rad, ker se mi od časa do časa zazdi, da mi je kakšna reč v njem uspela, da sem odkril kakšno relacijo in kakšen pojav dobro označil. Če izpustim študente, ki se v diplomski nalogi zahvalijo za nasvete ali med izpitom zatrjujejo, da sem jim odprl obzorja (tega ni mogoče jemati čisto zares), pa širokega potrdila za svoje početje žal v strokovni javnosti ne najdem. Prej bi lahko govoril o zadržanem odklonu, ki sem ga občasno deležen s strani literarnozgodovinskih eminenc, zlasti zato, ker se ne lotevam dovolj kapitalnih tem, ampak brskam po obrobju, po marginalijah in trivialnem. V uvodniku revije Literatura je pred meseci celo neki absolvent vljudno zavrnil tak tip literarne zgodovine, kot se je gremo Bjelčevič (on je verzolog), Juvan in jaz. Ljudstvo bi namreč rado lepo šolsko literarno zgodovino, tako, kot jo zna pisati Janko Kos in ki se da lepo naučiti za izpit in strniti po točkah v pregledna pravila. Kar precej časa porabim pri predavanjih za prepričevanje, kako so najbolj lepe definicije najbolj oddaljene od realnosti, ki je kaotična, in da delajo resnici krivico. Na zelo široko razumevanje ne morem računati: kdo pa hodi v šolo zato, da bi se spet soočil z neobvladljivim svetom? Šola je menda za to, da ti da v roke zanesljivo orodje za urejanje tega sveta. Pravijo mi sicer, da predavam dovolj živo, vendar ima ta pohvala svojo nerodno stran: na izpitih potem poslušam kot temeljno znanje tiste retorične domislice, s katerimi sem želel le pritegniti poslušalsko pozornost. Strinjal bi se s tabo, da táko retorično, klovnovsko prilagajanje publiki (PNP?) pripelje do poenostavitev in do izkrivljanja sporočila. In prav to dosežem takrat, ko imam najbolj prijeten občutek, da so prisluhnili in da jih zanima in da sem bil prepričljiv. S študentom všečnim nastopom povrhu jemljem verodostojnost in ugled kolegom, ki v imenu objektivnosti ne posegajo po metaforah, ki ne cvetličijo, in so zato morda bolj dolgočasni. Literarnovedni kolegi (Bjelčevič, Juvan, Nartnik, Virk, Miran Štuhec ...) so v svojih špecialnostih taki poznavalci, da jim lahko samo zavidam. Meni do njihove poglobljenosti branijo lenoba, privilegij, da se mi ni več treba prizadevati na akademski lestvici in paziti na "primernost" svojega strokovnega izraza ter morda nekoliko preveč poudarjeni skepticizem. Čisto možno, da grem s svojim "površnim" oz. distanciranim pristopom komu v stroki hudo na živce, pa kaj se more. Kot sem ti že povedal, delujem iz prepričanja, da je treba neko delo pač opraviti, ne pa zato, ker bi morebiti narod klical po tem; tudi stanovanje pospravim ne glede na to, ali bo prišel kdo na obisk.
Ja, o razumljenosti tega, kar dopovedujem študentom, imam močne pomisleke. Ko so na izpitu v stiski, pozabijo na moje obupne poskuse, spraviti jih iz utečenih predstav o književnosti, ki so se zarinile pod kožo že v osnovni šoli; teh še tri desetletja stari Kmeclovi popravki niso mogli načeti, kako bi jih potem jaz! Ljudje razumemo ponavadi to, kar hočemo razumeti, in tako, kot si želimo razumeti. Kadar si pripovedujemo kolegi iz skupine ali generacije, si zavzeto kimamo, ko pa pride kakšna ideja od zunaj, jo na silo stlačimo v svoje miselne vzorce. Do tuje misli to sicer ni pošteno, pa se mi kljub temu zdi fino, ker ji tako dodam uporabnost, ki nanjo izvirno ni računala. Rad zlorabljam tuje misli. V tem se razlikujem od marsikaterega kolega, ki si ganljivo prizadeva, da bi dojel avtorjevo sporočilo v njegovi izvirnosti in celoti.
V predavanju o metodi menda nisem omenil Pirjevca, čeprav pogosto pripovedujem, kako močno je zaznamoval moj odnos do literature. Ne morem reči, da se je vpliv dogajal v okviru kakšne od literarnovednih šol ali paradigem, ki jih je Pirjevec pridigal -- najbolj me je prerukal s stalnim problematiziranjem uležanih predstav. S ponavljanjem prvega stavka Jurčičevega Sosedovega sinu je znal vzbuditi občutek, da beremo najboljšo možno literaturo. Pirjevčev slednik in učenec kljub temu nisem postal; je v meni vse preveč dvomljivca in relativista.
Str. 27. Zadravcu sem nekajkrat naredil krivico, vsaj jaz tako občutim. Bil mi je neverjetno toleranten šef, pustil mi je, da delam, kar sem si sam izbral. Za zahvalo sem v oceni njegove knjige napisal, da nisem njegov učenec (SR 1982, 335--341 ali SR 1990, 157--160). In mu pri naslednji knjigi sploh nisem napisal ocene. In nisem napisal članka za festšrift ob njegovi sedemdesetletnici. Ob vsem tem je bil Zadravec skupaj z družino tudi zasebno zelo prijazen z mano in mojimi. Naj bi ga potem zaradi njegove literarnozgodovinske metode grdo gledal in kregal? Ne morem in nočem, ker ne znam ostro ločevati zasebne in strokovne plati pri človeku. Za storjene nerodnosti sem se Zadravcu v predavanju nekako skušal odkupiti in se mu za grobosti opravičiti. To je bilo človeško dejanje. Tako kot si v množici besedil prizadevam najti skupne lastnosti, sem tudi pri Zadravcu poiskal tiste poteze, ki nama omogočajo, da se razumeva. Ali pa misliš, da gre za obliko hlapčevstva?
Str. 28. Tvoje ukvarjanje z mojim delom čutim kot privilegij in sem ga resnično vesel. Navadil sem se že na to, da preberejo moje članke samo študentje, ki jim to ukažem. No ja, malo pretiravam: v zadnjem času prihaja do konstruktivnih odmevov v diskusijski skupini Slovlit, ki jo urejam. Tam se oglasijo Igor Kramberger pa Aleš Bjelčevič in še kdo. Za Praktični spisovnik so od leta 1990 dalje prispevali svoje koristne pripombe številni prijatelji, celo jezikoslovci in zrcjevci. Če se kdo sme pritoževati, ste to vsi drugi, ki vas ne berem (ne dovolj, ne dovolj pozorno in ne dovolj pametno). Če hočem v stroki kaj kreativnega postoriti, moram svoj interes kruto zožiti na slovensko pripovedno prozo, ki je v jedru mojih načrtov. Zato nimam veliko pojma o slovenski poeziji in dramatiki, da o drugih literaturah in literarnih teorijah in šolah ne govorim. Prav nič se ne morem primerjati z Jožetom Toporišičem, ki očitno še vedno prebere vse, kar na Slovenskem izide in se zna o tem tudi modro pogovarjati.
O tvojem povezovanju znanosti z oblastništvom. Drži, da so znanstvene inštitucije eden od vzvodov oblasti. (Včeraj je fizik Janez Strnad pisal v Delu o izpitih na fakulteti kot nesimpatičnem, a neizogibnem načinu izvajanja oblasti.) Če ne bi univerze razumeli kot oblike oblasti, ne bi literarni zgodovinarji izrabljali univerze kot odskočno desko za v politiko -- jih je toliko, da mi jih ni treba naštevati. Humanistične stroke, zlasti literarna zgodovina, ki je bila svojčas prva predstavnica nacionalnih interesov (o prvenstvu literarne zgodovine piše Janko Prunk v intervjuju v Delu konec tedna), niso zaradi svojega "idejnega" značaja nič bolj imune na oblastniške interese. Le za različen tip oblastnikov gre: humanistika producira komisarje (idejno oblast), nehumanistične stroke pa so gojišče komandantov in komandirjev nacije. Nekaj manj oblastniških aspiracij se v humanistiki sprošča v zadnjih desetletjih pač zato, ker dandanašnji idejna ali moralna avtoritativnost ne pomeni nič, če ni povezana z materialnimi dobrinami; teh pa je na našem področju za komaj 1,5 % družbenega produkta ali pa še toliko ne. Kdor hoče imeti moč in je pameten, ta pač v humanistiki nima kaj početi. Zelo razumem kakšnega Paternuja, ki je danes razočaran nad ugledom in pomenom stroke, v katero je investiral svoje življenje. V času, ko je zavzemal v njej pozicije, je bila na simbolni ravni še pomembna in vplivna; danes je koristna samo še za nacionalno reprezentanco, za patetično retoriko po naročilu, prave odločitve o naciji in življenju pa se dogajajo zunaj nje in mimo nje. Paternu je kupoval napačne delnice, zainvestiral se je. Dogodki preteklih tednov nam sicer zbujajo iluzijo, da bitka še ni izgubljena in da bomo zavzeli nazaj stare pozicije. Ko sem se sprehodil po Ljubljani v svetlem večeru, sem dobil občutek, kot da sem se znašel med statisti pri snemanju filma, ki se dogaja v 19. stoletju: skupinica bivših sošolcev v zgodnjih srednjih letih pred nacionalnim hramom kulture ubrano zapoje Oj Triglav moj dom, dame so se za večerni sprehod po prestolnici pod roko svojega partnerja odele v svoja boljša oblačila in slovesno in zadovoljno stopicajo ob njegovi strani, iz kocke na placu me gleda Cankar in mi pripoveduje, da je imel prav, v knjigarni so razstavljene izvirne slovenske novitete. Sam ponos in vznesenost in druga taka čustva, ob katerih mi je nelagodno. Lepo je sicer videti zadovoljne ljudi, to je kulturno zadovoljne, izbrano zadovoljne, plaši pa me dejstvo, da so pogoji, v katerih je bilo 19. stol. za Slovence uspešno, že zdavnaj preč in da se bomo morali počasi začeti utemeljevati drugače. Janez Strehovec, ki ga obrajtam, je tega tipa pripombe izrekel pred dnevi v komentarju nacionalnega kulturnega programa. S tem nočem reči, da bi morala Paternu in jaz v prekvalifikacijo na pravo ali na ekonomijo. Humanistika bo v prihodnje prav tako pomembna, kot je bila v preteklosti, le posodobiti se bo morala in nehati igrati užaljeno veličino. Ne zidati bastilje in kovati nove in še močnejše ključavnice za skrinjo, kamor bomo zaprli svojo zgodovino, tradicijo, identiteto, pardon istovetnost, da bi jih obranili pred nevarnostmi od zunaj, ampak odpreti se navzven, biti ofenziven, podjeten, prilagodljiv ... Sprenevedavost tradicionalne literarne stroke se mi kaže v njeni izrecni osredotočenosti na čisto literarno, umetniško dimenzijo besedil, navkljub banalnemu dejstvu, da sta vsa ta umetniška literatura in literarna stroka rasli v prvi vrsti iz potreb nacionalnega samopotrjevanja.
Str. 29. Všeč ti je, da brez zadrege priznavam napake v svojem preteklem delu. Tako prostodušno kot zadnje čase jih prej nisem obešal na veliki zvon. Zdaj ko so za mano elekcijski postopki, si to lahko privoščim. Čeprav nisem pričakoval, da bo izvolitev v redno profesuro kaj vplivala na moje ukvarjanje z literaturo, se je to vendarle zgodilo. Manj se čutim zavezanega t. i. znanstveni dikciji oz. znanstveni maniri. To ne pomeni, da bom nehal delati opombe pod črto (Paternu jih npr. skoraj ne pozna) ali se sklicevati na druge avtorje, le da to počnem bolj svobodno in samozavestno. Ni se mi treba truditi, da bi ustrezal nekakšnim samozvanim "znanstvenim" standardom, ampak lahko napišem tako, da je razumljivo in uporabno tudi zunaj ožje stroke. No, morda sem pa prav zato prilezel do redne profesure. :-)
O srbskem kompleksu. S Srbi imamo veliko skupnega, pa naj nacionalisti še tako glasno poudarjajo nasprotno. Ko smo v tujini, se z njimi dobro štekamo (vse dokler beseda ne nanese na Albance) in razumemo njihove reakcije in znamo biti podobno trmasti in dosledni kot oni. Ob simpoziju o romantični pesnitvi prejšnji teden smo se s Srbi zadržali v gostilni vse do polnoči -- nacionalne zamere so bile pozabljene, znašli smo se na isti valovni dolžini. Le malenkosti so bile pred leti krive, da kot nacija nismo šli po njihovi poti in se znašli v podobnih težavah kot oni. Če si ne bi bili tako zelo sorodni, med nami ne bi bilo očitne zavisti in rivalstva, kdo bo nosil zvonec na Balkanu. Precej je primerljivega, po mojem mnenju, tudi v tem, kako gledamo na razmerje med domačim in tujim: Srbi so že od Vuka dalje za Evropo zgled prvinskega "domačijstva", obenem pa so bili najbolj svetski od jugoslovanskih narodov. Domorodna in domoljubna čustva so še kako značilna tudi za Slovence, obenem pa neznanska potreba, da bi nas véliki opazili in nas pohvalili, zato smo nekritično občudovalski do vsega, kar je pokukalo čez mejo in daje svetovljanski videz. Na FF po tradiciji slavisti zavzamemo domorodne pozicije, komparativisti pa svetovljanske. Ti greš onkraj opozicije domače-tuje, jaz pa bi si spet želel srednje poti, vmes. Je velika razlika med vmes in onkraj? V praksi jo kot nacija verjetno celo ves čas ubiramo nekje po sredi.
Praviš, da tvoj način dela za literarne zgodovinarje ni več uporabljiv, ker je preveč kompleksen. Strinjam se, da k literarnozgodovinski sintezi, ki je Paternujev ideal, kompleksnost ravno ne prispeva veliko. Meni pa pomeni potrditev spoznanja, da je literarni sistem zamotana in pogosto kaotična reč, ki ji preprosti odgovori ne pritičejo.
Protestiraš proti literaturi, ki je za trg, in proti uporabi literarne zgodovine v tržnem svetu. Jaz v komercialno uspešni literaturi ne vidim nevarnosti. Bolje se mi zdi, da avtor živi od bralcev kot od državnih subvencij. Tako se vsaj sprenevedal ne bo. Za mojo literarno zgodovino so pomembni tudi profesionalni komercialni avtorji, še huje, enako so zanimivi celo diletanti, ker o človeku in družbi nezavedno izdajo celo več, kot si upajo profesionalci.
Str. 30. Prav imaš, da pri meni elitna besedila ne najdejo ustrezne razlage. Ker nisem človek širine, ampak se znam disciplinirano omejiti na špecialne teme, sem taka besedila vzel pod lupo le izjemoma, najraje če so se spogledovala s kakšnim žanrom, ki sem jih imel v obdelavi. Tako sem imel veliko od Hlapca Jerneja pa od Cvetja v jeseni pa od Boja na požiralniku. Drugo še pride na vrsto, ko izčrpam žanrsko perspektivo. Žanrski pogled na literaturo mi je omogočil marsikaj zagledati na novo ali drugače, priznam pa, da za vsa besedila ni primeren. Neuporaben je za manjši del korpusa, ki pa je s stališča umetniške vrednosti pomembnejši; skriti smisel, ki usmerja k drugosti, UnBDr, ki ga predpostavljaš v tradicionalni slovenski literaturi, bo moral še nekaj časa čakati name.
Taras, popravi me, če prehitro sklepam: ali ti ni zamolčanost, ki jo pogosto omenjaš, identična s skritim smislom oz. drugostjo? Ti ni zamolčanost osnovni pogoj za dosego tega ideala na poti od tržnosti preko svetosti? Freud, ki ga imenuješ med oblikovalci tvoje metode in mu je bilo bistvo v prikrivanem (str. 33), je tudi mene precej določil, čeprav sem bral samo njegove najbolj popularne reči. Toda: ali ni v tem nekakšen paradoks? Kako boš uveljavil zamolčano, da bo zamolčanost ostala ohranjena?
Str. 37. Ko komentiraš Bjelčevičev del slovlitovske diskusije v zvezi s svetim v literaturi, ga v nekaterih rečeh zavrneš, kje pa mu daš tudi prav. Aleša Bjelčeviča upoštevam zaradi več dobrih lastnosti. Je eden od redkih, ki se sproti odziva na izstavljene probleme in diskutira o njih. To počne sproščeno in spretno. Ker je po izobrazbi tudi filozof, je seveda pametnejši od mene in razume knjige, ki se jih jaz raje sploh ne lotevam, zato zaupam njegovim sodbam, razen kadar niso preveč očitno zasidrane v katolicizmu. Vežejo naju očitki tehnoloških postopkov, ki da z njimi smetiva sveto področje literarne zgodovine. Je alpinist (kot tudi Strehovec in Virk in Klinar in še kdo) in me je včasih vzel s seboj na plezarijo. Pohvale je vredno, da ni leporečni blefer in dežurni osmišljevalec narodotvornih dejanj, ampak spregovori le o stvareh, na katere se spozna. Žal veliko sogovornikov za špecialne verzološke teme na Slovenskem ne bo našel.
Str. 40. Ob Žižkovem "izumu" para tradicionalno-tehnološko, ki ima stare korenine, razkrivaš še eno mojo nevednost.
Hvala za komentar v literarni vedi pogostega izraza "radikalnost" in sinonimnih izrazov na str. 43 (menda izraza "mejni", ki sodi zraven, čisto slučajno ni bilo na tisti strani knjige, iz katere sem jih pobiral). Nekaj strani naprej (48) se zavzemaš zanje, kot da bi jim jaz hodel odvzeti pozitivni naboj. Res jih naštevam tako, da ni mogoče spregledati mojega kritičnega odnosa do naštetih besed, vendar je treba to razumeti v kontekstu njihove pretirane uporabe, ki pomeni maniro in zlorabo; po moje niso najprimernejši za objektivni popis literarnega sistema, ker (prvič) vabijo v vživetje in ukinjajo trezno distanco in ker (drugič) kažejo na literarni sistem kot na prostor samih ekstremnih pojavov. To bi ustrezalo esdeesovski permanentno revolucionarni ali katastrofični perspektivi, v znanosti pa ni perspektivno. Hvala tudi za vpogled v Paternujevo dojemanje sveta. Razumeš ga bolje kot jaz, kar ni čudno, saj sta si generacijsko blizu. Le o njegovi avtentičnosti me nisi čisto prepričal.
Na str. 49 naštetih dramatikov ne poznam -- kako boš potem debatiral z mano!
Str. 50. Res je, analiza in interpretacija napravita neizrazite tekste izrazite. To, upam, da mi je te dni uspelo z Jožefom Žemljo. Referat prilagam pismu.
Str. 53. Pozivaš me, naj tvoj odgovor na vprašanje o smiselnosti trpljenja razberem iz tvojega "obsežnega in prizadevnega razmišljanja". Naj pomislim: Načelno na trpljenje ne pristajaš, sicer se ne bi radovoljno podvrgel zdravniškim operacijam, katerih namen je napraviti življenje znosno, udobno, neboleče, in ne bi sprejemal civilizacijskih dosežkov, ki majo podoben namen. Po drugi strani govoriš o "neizmernem naporu", ki je potreben, da pripelješ svoj fantastični projekt do konca. Pisanje toliko knjig na leto, česar ni dal skoz še noben Slovenec in najbrž tudi redek tujec, je ob vsem veselju in zadoščenju, ki ti ga delo ponuja, nedvomno tudi mukotrpno, vsaj občasno. Trpljenje (muka, odrekanje) je pogoj za doživetje užitka (zadoščenja, izpolnitve), ni pa samo sebi cilj niti ni samo po sebi v (mazohistični) užitek. Prav?
***
Še opomba v zvezi s PNP. Zadnje dni sem mu bil nekoliko bolj izpostavljen kot sicer. Me drugim je v hišo prišla neka novinarka, ki bo v lokalnem časopisu predstavila cel Hladnikov klan, stanujoč na Poti v Bitnje 16 Kranj: očeta, ki je letos dobil Bloudkovo nagrado,
(Oj, mimogrede moram povedati zabavno anekdoto s podelitve. Dogodek je spremljala kulturna prireditev z recitacijo Smoletove Antigone, ne katerega koli odstavka, ampak prav tistega, kjer Ismena v Antigoninem duhu zaključi:
"Če vsi bili bi tisti, ki z vzdignjeno glavo,To je bilo odrecitirano nagrajencem v obraz; misliš, da je kdo prisluhnil besedam? Nihče. Recitaciji je sledil aplavz, kot se spodobi. Pa še reci, da ima beseda kakšno moč. Tudi če je neposredna, je ne bomo hoteli slišati.),
brez straha za svoj mir in položaj, slede resnici,
ki jo vzbudila je v njih prsih vest,
potem bi vsi bili res nekaj in nekdo!
Njih prav bi bil naš skupni prav, njih lépo moje lépo.
A kje so ti ljudje? Kje je ta skupni prav in skupno lepo?
Veliko rek je presahnilo na svojih potih v morja,
veliko jih še bo, preden bo našel svet
svoj skupni prav.
Dotlej lahko storim le to, da iščem svojega:
mimo laži vsakdanjosti, mimo varljive varnosti,
mimo slepote.
Bedna misel: lépo je, kar je lepo za vse!
Ko je ta misel gola, brez perja in petelinje rože,
se sliši karseda vsakdanje:
pazi nase, skrbi zase, zunaj mene pa naj gre,
kot pač že gre.
Kdor išče s celim srcem, s celo mrežo svojih žil,
kdor se z odprtimi rokami vrže v svet,
temu zanesljivo na hrbet pade bič,
kdor pa je za lepó na sploh, za prav na sploh,
komur torej ni za nič, ta zanesljivo prejme svoj cekin."
sina, ki mu je iz Stražišča uspelo priti na univerzo in je tam nekakšen asistent (sic), njegovo ženo, ki je zaljubljena v svoj poklic učiteljice angleščine, drugega sina, ki je gozdar in se je poročil s tujko, ki vodi malo privatno šolo nemščine, in četvero nadebudnih vnukov. Naša dva (16 in 18) nista hotela biti zraven in ne na skupinski sliki, ker da "ne marata medijev". Le od kod tudi njima to nezaupanje do PNP, kaj praviš? Hči je zdaj hvalabogu že zunaj najbolj doslednega pankovstva, nekaj potrebe po nekonvencionalnem pa je še ostalo v njenem obnašanju. Hudo distanco imata tudi do mojega dela -- pravilno.
Tvoje predavanje zadnjič v Gledališkem muzeju mi je ponudilo dovolj premisleka. Omenjal si nedavno ponesrečene nemške poskuse oblikovati nacionalni kulturni program. V sobotni prilogi Dela je prav v tistih dneh Hubert Požarnik s kulturpesimističnega stališča načel isto temo na način, ki mu ne morem reči drugače kot rasističen. Ker se na to bedno pisanje sprva ni nihče odzval, sem pomislil, da morda jaz ne znam prav brati članka, dokler nisem v istem časopisu prebral Hanžkove odkrite obsodbe Požarnikovega skrpucala. (Saj sta s Hanžkom v sorodu, kajne?)
Ob pisanju referata za Juvanov simpozij o romantični pesnitvi, ki smo ga preživeli prejšnji teden, sem ugotovil, da vedno bolj postajam pozoren na iste reči, ki vznemirjajo tudi tebe. Razmerje med Prešernom in Žemljo se mi je na koncu pokazalo na ravni odnosa med domačim in tujim, identitetnim in drugačnim, kar spominja na tvoj način zastavljanja problematike. Prilagam ti referat v ne še dokončni obliki; malo sem ga že uspel počediti, nekaj urejanja pa me še čaka, preden ga oddam za objavo. Proti koncu je tudi odstavek o Martinu Krpanu: nova interpretacija, ki jo bo treba preveriti še ob konkurenčnem Mlinarjevem Janezu (ta je izšel leto za Krpanom, 1859).
Hvala za knjigo, ki mi jo je izročila na predavanju Alenka. Glede hudobije, ki je v njej in še v kakšni drugi prejšnji, sva s Stankotom sklenila, da te bova skušala brzdati in držati nazaj. Čisto s celim svetom se ja ne boš skregal. Ne da bi se bala za tvojo usodo in počutje, ampak zaradi splošnega razpoloženja na Slovenskem: ujezeni in razdraženi ljudje postanejo zlobni in to zlobo škropijo vsepovsod in onesnažujejo ljubo nam domovinico, ki tako postaja vedno manj prijazen prostor prebivanja. Zato se, dragi Taras, prosim, vzdrži vsaj pri vsaki drugi stvari, ki te užali.
V petek, 22. decembra, sem za zdaj prost in bi se z veseljem srečal s tabo. Do enih sem v razredu, potem malo počakam, če kdo pride na govorilne ure, okrog dveh pa že lahko grem ven iz šole. Kje bi se lahko dobila? Ne boš po operaciji utrujen? Najino dopisovanje bom na spletu objavil tako, kakor objavljam druge svoje reči. FF nima pri tem skoraj nič. Ko sem leta 1995 začel graditi svoj virtualni svet, še ni imela primerne opreme in sem moral v goste na IJS; zdaj imam seveda "v zakupu" svojo elektronsko parcelo tudi na FF. Vse je zastonjkarskega značaja, "za narodov blagor" in za lastno promocijo. Tudi črnsko delo konverzije v spletni format opravljam sam. Kakšnih izdajateljskih možnosti zunaj poznanih ti učbenikov in knjig, ki nastajajo pri projektih, prijavljenih pri MZT, na FF ni. Oddelki se sem in tja iz svojih sredstev potrudijo do samostojnih publikacij, vendar mora biti zadaj splošno soglasje zaposlenih -- preveč nerodno. Toliko energije vlagam v digitalizacijo besedil in v njihovo javno dostopnost preko spleta prav zato, ker je to najcenejši in najkomodnejši način objavljanja. Publikacija ostane ves čas moja, kadar koli jo lahko snamem s spleta, dopolnim, povežem z drugimi, zraven pa je v trenutku dostopna vsem, ki se zanjo zanimajo. Špecialistične strokovne publikacije se bodo kmalu razširjale samo še tako. Če razmišljaš o svojih spletnih straneh, kjer bi se nahajale vse tvoje knjige o slovenski dramatiki in v njih povezave na dela, na katera se sklicuješ, bi bila za tvoj način dojemanja sveta to prav gotovo najprimernejša oblika. Pospletenje bi lahko naročil v okviru kakšnega projekta, ki bi ga prijavil pri SAZU. Prostora na strežniku je tam gotovo dovolj. Če pa imaš tam kakšnega zoprneža, se najde prostor tudi na strojih v drugih inštitucijah. O podrobnostih ustno.
Lepo vaju pozdravljam
V Kranju, 15. decembra 2000
P. S. Prilagam nekaj provokativnih gesel, napisanih za spletno predstavitev Prešerna, ki polemizirajo s Prešernovim kultom. Najbolj mi je v zvezi s sv. Prešernom šlo pod kožo priznanje srednješolcev, da Prešerna ne ljubijo zaradi fanatičnih učiteljic slovenščine. Že mora biti nekaj na tem, poslušaj, kaj se mi je pripetilo danes pri vulkanizerju. V čakalnici opazi lastnica, ob večerih tudi pesnica, med mojo prtljago Paternujevo knjigo o Prešernu in mi prinese svojo svežo pesem o mojstru pevcev z naslednjimi verzi:
"Življenjepis tvoj učiti seTorej? Dol s slavistiko!
sem sovražila
verze tvoje
sem z užitkom pila."
"V sovražnike 'z oblakov-- v katere sovražnike: one na oblakih ali rodovne? Ali gre mogoče za oblake domačega rodu, karkoli naj bi že to pomenilo? Je hudo svetoskrunstvo, če rečemo, da bi pri Koseskem tako skladenjsko nejasnost ogorčeno zavrnili?
rodú naj našga trešči grom;"