To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Redakcija tega dela pesnikovega opusa je bila napornejša zaradi velikega števila variant v zapuščini. Pesnik je skrbno hranil koncepte in prepise in jih označeval z datumom nastanka, podpisom in imenom naslovnika. Posamezni zmečkani lističi in pričevanja govore o tem, da je Gradnikov družinski in prijateljski krog iz koša za smeti rešil in shranil tudi tiste koncepte, ki jih je pesnik hotel zavreči. Táko ravnanje pesnika in njegovih je potrdilo redakcijo v prepričanju, da je treba obdržati stroge popisovalne principe, uveljavljene v predhodnih knjigah, čeprav se je na čase zazdelo, da to nima nobenega smisla. Kljub želji po izčrpnem popisu in natančnosti v posameznih primerih ni bilo mogoče niti smiselno registrirati prav vseh variant pesmi, zlasti ne tam, kjer se komaj v čem razlikujejo med seboj. Ker so bili rokopisi od časa pred skoraj 20 leti, ko sva jih imela prvič v rokah, deloma prerazporejeni, je postalo nemogoče rokopise ene serije označevati z enotno zaporedno številko (npr. T1 za prvo serijo), ampak so bile zaporedne številke (T1, T2, T3) dodeljene predlogam po zaporedju, kakor so prihajale uredniku v roke; ponekod zaporedje vendarle odslikava tudi kronologijo nastajanja. Ker je mogoče predvidevati, da se bo lokacija rokopisov v zapuščini še spreminjala (posamezne pesmi brez naslova so namreč v napačnih svežnjih), opombe večinoma tudi ne navajajo natančnega mesta tipkopisa ali rokopisa v zapuščini. Pesnik je imel navado tipkati oziroma dajati v tipkanje pesmi v kopiji; včasih je popravke označeval tudi na kopiji, včasih pa ne. Kogar bo zanimalo nastajanje in spreminjanje konkretnega besedila, mu bodo opombe z registriranimi variantami in popisom razlik med njimi lahko v pomoč, da bo pobrskal po zapuščini in poiskal variante, uvrščene v različne mape, morebitne izpuščene kopije pa bo moral vključiti in zaporedje variant natančno dognati sam. Večina rokopisnih in tipkopisnih predlog in variant se nahaja v Rokopisnem oddelku NUK-a pod signaturo Ms 1398, v mapah 8, 12, 13 in 50.
Med nastajanjem 4. knjige ZD je prišlo na dan še nekaj pojasnil, ki bi sodila v 3. knjigo. Prispevala jih je Travica Maleš Grešak, hči slikarja Mihe Maleša, in se nanašajo na Gradnikove pesmi, objavljene v njegovi reviji Umetnost, najprej na pesem Nevesti (Zlate lestve, ZD 3, 105):
"Zagreb 22. XI. 39
Dragi gospod Maleš,
30. t. m. se poroči tu v Zagrebu hčerka mojega kolege kasac. sodnika Gabra. /Slovenca/ Ker sva si tukaj soseda in dobra prijatelja, sem napisal za to priliko priloženo pesem, ki bi jo rad poklonil na večjem formatu, z umetniško pisavo, črno in rudeče ali če mogoče večbarvno tako, da bo list lahko dala za spomin v okvir ali pa da bi bil v nekakšni mapi. To odločite Vi po svojem preudarku. Ali bi mi lahko napravili vse to do prih. srede tako, da bi v sredo imel že v rokah? Sporočite mi pa takoj z obratno pošto na karti ali boste mogli to storiti. Morda bi se dala stvar napraviti tako, da bi prinesli pesem tudi v Umetnosti, saj bi za kliše družina gotovo sama poskrbela, če bi ne bil predrag.
Kar boste izdali za materijal Vam seveda povrnem.
Pozdravlja Vas lepo Vaš
Alojz Gradnik
Kdaj gremo v Beograd? Je že določeno? Morda bi bilo prav ta 1. dec. ko bo tudi Glasbena Matica tam."
Ob levem robu:
"Kje naj bo datum in v kakšni obliki /rimske črke?/ odločite Vi. Pod naslovom? Upam, da mi prošnje ne boste odrekli, ker bi bil sicer v veliki zadregi, ko ni več mnogo časa, da bi se na koga drugega obrnil."
Čez dober teden je bilo naročilo izvršeno. Na dopisnici iz Zagreba 1. XII. 1939 na naslov "Gospod / Miha Maleš / akad. slikar / Ljubljana / Pod Turnom 5" se je Gradnik zahvalil:
"Dragi g. Maleš, pismo in po Obersnelu poslano sliko prejel. Lepa hvala za Vašo ljubeznivost. Ako hočete, lahko uporabite pesem tudi v reviji, samo spremenite naslov, ki naj bo 'Nevesti' in samo pod tem v oklepaju šifra M. G. alli Mileni G. kakor se Vam zdi bolj primerno. Dasiravno je prigodnica, je pesem vendar bolj splošnega značaja in bo imela veljavo tudi za druge.
Prosim telefonirajte g. Pogačniku naj uredi čimprej z Dolinarjem zadevo našega obiska v B. ker bi jaz rad šel še pred 10. dec. v Gorico.
Lepo Vas pozdravlja Alojz Gradnik."
Pesem je Maleš res objavil v reviji Umetnost, potem pa je izšla še v Zlatih lestvah.
Dodatno je bila osvetljena tudi pesem Davno že v grobu si ... iz Zlatih lestev, ZD 3, 90, ob kateri je dokumentirana Gradnikova natančnost v zvezi z ločili. 3. novembra 1939 piše Gradnik Malešu iz Zagreba ("z."):
"Dragi g. Maleš,
pošiljam Vam za decembersko štev. to pesem Ade Negri, prepričan, da Vam bo tako ugajala, kot je ugajala meni, ko sem jo prvič prečital. Ta bi zaslužila, da jo dopolnite z Vašo risbo, ki bi še povečala njeno pretresljivost.
V moji zadnji pesmi bi morala stati vejica za besedama "materjo mojo". Pri korekturi je izpuščena. To moti smisel, ker bi kdo mogel misliti, da sta ti dve besedi v zvezi z naslednjimi, medtem ko sta v zvezi z besedo "mirila".
K prihodnji seji, prosim, da mi prinesete tisti 2 fotografiji. Bodite tako prijazni in telefonirajte g. Pogačniku, da naj določ[i] sejo v torek, ako mora biti že prihodnji teden. Drugače šele v petek, ne v četrtek, ker imam ta dan sejo tu na sodišču. Ali bi mi lahko poslali še eno zadnjo štev. da jo pošljem v Trst?
Pozdravlja vas Alojz Gradnik."
Natis v Umetnosti res nima naštetih napak.
Za pesem Rožnik (HV, ZD 3, 273) ima gospa Maleševa še eno datirano kopijo tipkopisa (T3) na tankem kvadratastem papirju A5, ki se ujema z objavo v Zborniku 1945. Z roko je v glavi napotek "Cicero [kurziv >] kurzivno", 4. verz in prva polovica zadnjega sta na sveže pretipkana čez kopijo.
T pesmi Na pot (PK, ZD 237) na kvadratastem listu A5 v lasti gospe Maleš je bil predloga natisu v Umetnosti. V 2. verzu je popravek [vselej >] ravno in v 5. verzu s so[l >]ncem; oba sta bila upoštevana v natisu.
Za pesem Tivoli v jeseni (PK, ZD 3, 232) se je našel nov tipkopis (T3), ki ni bil za predlogo natisu v Umetnosti. Spremembe so naslednje:
| Verz | T3 |
| 1 | skoro |
| 3 | obeša <veter> megle [mrzle] pajčolane |
| 5 | razločajo |
| 8 | [lisa listja >] listja lisa |
| 9 | [s >]je dim |
| 10 | [j >]se; |
Kopija T pesmi Bog in umetnik v lasti gospe Maleš (format A4) je identičen Tc, datum na dnu je "V Ljubljani / 1–2 maja 1943". Gospa ima tudi bibliofilski primerek natisa pesmi z Gradnikovim podpisom na naslovnici.
Še bolj nazaj sega v zvezi z Miho Malešem vprašanje, zakaj v skrbno hranjeni Gradnikovi zapuščini ni nobenega rokopisnega sledu o njegovem pesniškem prispevku v Maleševo knjigo Rdeče lučke ali risbe o ljubezni (1929), ki je bil evidentiran šele v 3. knjigi Gradnikovega ZD (str. 293–94). Čisto mogoče je, da je bilo Gradnika sram zaradi neugodne kritike, ki jo je leta 1929 o knjigi v reviji Ženski svet (VII/7, 218–19) napisala Pavla Hočevar. Gradnika sicer ne omenja, Maleševe risbe pa označi z besedami blazirano, kabaretsko, modno, plitvo, dolgočasno. Ocena Maleševe knjige je izšla še v Hrvatski reviji (III/2 (1930), 116–19).
Gradnikovo ZD pri klasikih bo predvidoma vsebovalo še eno knjigo. Njen glavni del bosta korespondenca, seznam pesmi po naslovih in druga kazala, ker pa bo tega relativno malo, bo treba še enkrat pretehtati predloge, da bi v ZD vključili tudi izbor njegovih prevodov. Praksa kritičnega izdajanja slovenskih klasikov bi sicer zahtevala enakovredno, to je izčrpno obravnavo prevodov, vendar je ta delež pri Gradniku tako obsežen, da postavlja uveljavljene uredniške principe pod vprašaj. Izid zadnje knjige Gradnikovega Zbranega dela je predviden za čas, ko bodo dostopni poznani deli njegove korespondence.
| ČK | mapa z naslovom Čarobni klobuk v Gradnikovi zapuščini, ki sva jo urednika registrirala leta 1983. Vsebovala je raznoliko pesniško gradivo, večinoma prevode, med njimi pa tudi nekatere izvirne pesmi in fragmente. |
| Kondor | Izbrane pesmi. Ur. Kajetan Kovič. Ljubljana: MK, 1964 (Kondor, 69). |
| LP | Lucipeter, 1973. |
| MM | Mojškra Mara. Ilustrirala Kamila Volčanšek. Ljubljana: MK, 1978 (Čebelica, 206). |
| NS | Narobe svet, 1953. |
| Rf | Rokopisni fragment (NUK Ms 1398, mapa 50). Zaradi težke čitljivosti niso vedno popisani med variantami v tabelarni obliki. |
| SNR | Sončnica na rami: Pesmi za otroke od Frana Levstika do danes. Ur. Niko Grafenauer. Ljubljana: MK, 1975, 19802, 19963. |
| SuNR | Suncokret na ramenu. Antologija slovenačke poezije za decu. Ur. Niko Grafenauer. Novi Sad, 1975 (Detinjstvo, 31). |
| ZAMP | Jugoslovanska avtorska agencija (Zaštita autorskih muzičkih prava). |
V zapuščini (NUK, Ms 1398) so štirje tipkopisi celotne zbirke s kazalom in dve mapi s posameznimi tipkopisi in rokopisi. V enem od njih je najti še pogodbo z dediči in separat spremne besede Kajetana Koviča. Zanimivo ozadje ima tipkopis cele zbirke v zvezku za angleške šolske naloge, z iluminiranim naslovom ter z Gradnikovim stavkom "Dovoljen prepis Ljubljana 15. VI. 1954" na prvi strani. O tem piše Jaro Komac uredniku 9. 10. 2001: "Pesnik mi je dovolil, da sem si smel pesmi prepisati za svojo rabo. Verze sem pretipkal na liste polovice formata A/4 in jih zložil v posebno mapo, ki sem ji na prvi strani z okrasnimi črkami narisal naslov. 'Knjižica' je bila Gradniku všeč in se mi je vanjo podpisal. Čez čas me je prosil, naj mu 'posodim' svoj izvod, ker naj bi se za Lucipetra zanimal slikar M. Maleš, ki bi morda pesmi tudi ilustriral, sam pa svojega rokopisa ne bi rad dal iz rok. Ko sem čez nekaj let vprašal Maleša, ali ima še Lucipetra, mi je odgovoril, da ga nikoli ni imel! Ali se je Gradnik zmotil in je dal moj izvod Jakcu? Skratka izgubil se je! Po Gradnikovi smrti me je nekoč povabil urednik CZ Cene Vipotnik in me vprašal, ali bi bil pripravljen rokopis Lucipetra pregledati in pripraviti za tisk. Pozneje se Vipotnik ni več oglasil, najbrž se vdova ni strinjala z mojim sodelovanjem in kot je znano, je Lucipeter izšel v drugi pripravi. Vsa zadeva ne bi imela pomena, če se meni znani rokopis ne bi razlikoval od natisnjenih verzov. Ali je Gradnik pozneje sam popravljal rokopis in spreminjal vsebino, ali je sam izločil katero pesem, ne vem!" Med pogodbami se je ohranila notica, verjetno od Ceneta Vipotnika, da se je Komac leta 1969 javil pri njem, češ da ima on rokopis Lucipetra, ki je boljši od tistega pri založbi, in da ga bodo prosili, naj jim ga da.
Kazala zbirk se v malenkostih razlikujejo med seboj. Pet kazal pričuje o tem, da je bilo svojčas tipkopisov za celotno zbirko še več, vendar se niso ohranili v zaključeni obliki. Kazalo T2 ima z roko vrinjene naslednje pesmi: Lucipetrovo rojstvo, Lucipeter na maškaradi, Lucipeter na Turškem, Lucipeter [in papiga >] na tujem, Lucipeter talec, Lucipeter na pogrebu talcev, Lucipeter na Triglavu, Lucipetrova oporoka, natipkano pa vrinjeno Lucipeter delavec. Kazalo T1 (Komačev izvod) je čistopis z uveljavljenimi popravki iz T2; manjkata Lucipeter piše neznani ženi in Lucipeter na pesnikovem grobu, ki sta vrinjena v kazalo T4. V kazalu T3 manjka naslov Lucipetrovo rojstvo, s tinto je popravljeno [Kralj >] Lucipeter na maškaradi, pri naslednjem je beseda pot ženskega spola (Lucipeter na poti po svetu), s tinto je prečrtano tudi Lucipeter [na Turškem] in Lucipeter v [zaporu >] zverinjaku, namesto Lucipetra na tujem je Lucipeter in papiga, manjkajo pa tudi naslednji naslovi: Lucipeter piše neznani ženi, Lucipeter in talec, Lucipeter na pogrebu talcev, Lucipeter na pesnikovem grobu, Lucipeter na Triglavu, Lucipetrova oporoka. Kazalo T5 je v izvodu za založbo in je domala identično natisu.
Pesnik se je z Lucipetrom veliko ukvarjal. Posamezne pesmi in cele zbirke je pretipkaval v kopijah; kadar vanje ni vnašal rokopisnih popravkov, jih zaradi preglednosti tabele zanemarjajo in izpuščajo.
Pogodbo za LP z Državno založbo Slovenije sta podpisala Nada Kraigher v imenu Jugoslovanske avtorske agencije 23. 8. 1972 in Ivan Bratko v imenu založbe 30. 8. 1972. Založba se zavezuje, da bo zbirko, ki jo je pesnik založbi že izročil, natisnila do 31. 12. 1972. Predvideva največ 1500 izvodov in honorar 12 dinarjev od verza; avtorju zagotavlja 10 zastonj izvodov knjige. Na lističu, shranjenem skupaj s pogodbo, je pesnik skrbno preštel vseh 1330 verzov, jih pomnožil s tarifo, si izpisal honorar in si zraven napravil še druge izračune. Iz oglasa za knjigo v Knjižnih novostih DZS preberemo, da je v platno vezana stala 50 dinarjev.
Urednik Kajetan Kovič je za izdajo pripravil spremno besedo Lucipeter ali gradivo za pesniško zbirko (str. 83–100; objavljeno tudi v reviji Prostor in čas IV/9–10 (1972), 497–503), ki pojasnjuje genezo zbirke in urednikove posege vanjo, in jo zato prepisujemo v celoti:
"V letih 1953 in 1954 je Marja Boršnikova v Novih obzorjih objavljala POGOVORE S PESNIKOM GRADNIKOM. V zadnjem nadaljevanju je beseda nanesla tudi na 'debel šop listov', ki ga je izpraševavka opazila na pesnikovi delovni mizi, in Gradnik je na njeno vprašanje, ali bo to nova knjiga, odgovoril: 'Morda, če se mi bo zdela vredna natisa!' To je bilo hkrati z objavo pesmi Lucipeter na Triglavu v Planinskem Vestniku leta 1954 prvo javno opozorilo na Gradnikovo zadnje obsežnejše pesniško delo LUCIPETER. Ob pregledu rokopisov v pesnikovi zapuščini lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je bila večina pesmi v zbirki napisana 1953, nekatere, datirane s pesnikovo roko, pa lahko povsem določno postavimo v oktober in november tega leta. Kasneje je avtor vključil v prvotni rokopis še dve pesmi (Lucipeter piše neznani ženi, Lucipeter na pesnikovem grobu), ki sta nastali novembra 1955. Poleg že omenjene objave v Planinskem Vestniku je bila za Gradnikovega življenja natisnjena samo še pesem Lucipeter na grobu svojih staršev v novembrski številki Obzornika leta 1956. Če upoštevamo čas nastanka, se lahko vprašamo, zakaj pesnik ni objavil zbirke v celoti in tudi ne v večjih odlomkih.
Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z gotovostjo. V pogovoru z Boršnikovo, v edini neposredni izjavi o novi zbirki, se Gradnik živahno navdušuje nad svojim novim junakom. Podobno, čeprav malo bolj tesnobno zavzetost izpričuje tudi moto, vzet iz Cankarjeve novele Profesor Kosirnik. Zato se zdi nenavadno, da pesnik ni dognal rokopisa do mere, ko bi se mu 'zdel vreden natisa', če je bil to glavni zadržek za objavo, tem bolj, ker je bil v tistih letih literarno zelo aktiven. Leta 1953 je izdal zbirko NAROBE SVET IN DRUGE PESMI ZA MLADINO, občasno je po revijah, zlasti v Obzorniku in Planinskem Vestniku, objavljal prevode in izvirne pesmi, sodeloval je pri izborih svojega dela (Primorski soneti, 1952, Harfa v vetru, 1954) ter pripravil precej prevodov iz jugoslovanske in svetovne poezije za knjižno izdajo. Z mislijo o 'novi zbirki' se je ukvarjal še tudi skoraj celo desetletje pozneje, kot razberemo iz intervjuja, ki je bil objavljen ob njegovi osemdesetletnici v Tovarišu (19. 8. 1962). Verjetno je pri tem mislil na LUCIPETRA, saj rokopisa kakšne druge zbirke iz tega časa ne najdemo v zapuščini. Iz njegove literarne aktivnosti po eni plati in iz omahovanja med objavo in neobjavo nove zbirke po drugi bi lahko sklepali, da razlogov, zaradi katerih je ostal LUCIPETER v rokopisu, ne bi smeli iskati pretežno v zunanjih okoliščinah, ampak vsaj deloma tudi v pesniku samem. S tem pa smo že pri vprašanju, kdo je Lucipeter in kaj predstavlja v okviru celotnega Gradnikovega dela.
Prvo pobudo za nastanek Lucipetra moramo, sodeč po Gradnikovi opombi pred tekstom, iskati v Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih. Tam (Štrekelj I, str. 771) je pod zaglavjem Lucipeter ban in pod zaporedno številko 915 objavljena naslednja 'vzhodnoštajerska' pesem:
Rase, rase vinska rozga,Temu besedilu, ki ga je zapisal Stanko Vraz, sledijo pri Štreklju še tri variante, prevzete iz hrvaških zbirk narodnih pesmi. Iz njih je razvidno, da sodi Lucipeter v krog pesmi o kralju Matjažu. Za ilustracijo bomo tukaj navedli Kukuljevićev zapis Ban Tucipeter i kralj Matiaš (Pesme, Zagreb, 1847), ki ga Štrekelj objavlja kot 'međimursko' varianto pod zaporedno številko 916:
Rozga zelena,
Na njoj rase sladko vince,
Vince rómeno.
Tega toči krčmarica,
Mlada Katica;
Jega pije Lucipeter,
Varaždinski ban.
'Vzemi da me, krčmarica,
Mlada Katica!
Jaz ti dam tri sto dokati,
Vran-konjiča dva.
Jaz ti dam tri sto dokati,
Vran-konjiča dva:
Zlatom vsak je obvuzdovani,
Srebrom obkovan!'
'Nečem tebe, Lucipeter,
Varaždinski ban!
Net tvojih tri sto dokati,
Net vran-konjiča dva!'
Zrasla mi je vinska rozgva,Variante z motivom Matjaževega opomina in Lucipetrovega ugovora segajo od Hrvaške do Bolgarije, motiv Katičine neposredne zavrnitve Lucipetrovega snubljenja pa pozna samo Vrazova slovenska varianta, na katero se sklicuje Gradnikova uvodna opomba. Tudi ime Lucipeter pozna samo Vraz, vsi drugi zapisi navajajo Tucipeter, ljuti Peter, Duci Petar, Dulci-Petar in Dojčin Petar. Zdi se, da je bila pomembna pobuda iz narodne pesmi za Gradnika ravno zvočno ime, kajti junak sam se precej razlikuje od svojega ljudskega 'vzorca'.
Lepa zelena,
Na njoj zraslo sladko vince,
Lepo čerleno.
Njega toči kerčmarica,
Lepa Katica.
Njega pije Tucipeter,
Varaždinski ban.
Njega kara kral Matiaš,
Zemle gospodar!
'Ne karaj me, kral Matiaš,
Zemle gospodar!
Da bi videl kerčmaricu,
Lepu Katicu,
Ti bi zapil Pešta grada
I pol Budima;
Ti bi zapil vrana konja,
Srebrom kovana:
I to ne bi bilo dosta
Se na jeden dan!'
Lucipeter iz narodne pesmi je po eni strani neuslišan ljubimec, po drugi pa vinski brat, ki svoje pijančevanje pred kraljem Matjažem opravičuje z nesrečno ljubeznijo. Po socialnem položaju je 'varaždinski ban', plemič in bogataš, ki s pravo panonsko razsipnostjo razmetava premoženje, da bi potolažil svoje ljubezenske in druge želje. Ni skromen ne malodušen in s kraljem Matjažem se pogovarja kot enakopraven pivski tovariš. V njem se kažeta čustvenost in odprtost panonskega značaja.
Na prvi pogled se zdi, da Gradnik iz ljudske pesmi poleg imena ni ohranil skoraj nič drugega kot junakov medžimurski izvor. V njegovi pesnitvi je Lucipetrov banski položaj fiktiven in motiv ljubezni do lepe Kate, ki si je njegov junak, kot razberemo iz posvetilne pesmi Lucipetru, ni mogel pridobiti, ker mu je bil neznan 'ognjišča mir' in ker se je v njem pretakala kri, ki 'križem svet podi ljudi', je povsem drugotnega pomena. Iz tega bi lahko sklepali, da velja analogno tudi za Lucipetra, kar je Gradnik izjavil Boršnikovi o Maji: 'Maja v moji zbirki nima nobene zveze ne z grškimi ne z indijskimi simboli. Maja mi je bila samo žensko ime, ki mi je ugajalo in ni bilo vsakdanje.'
Vendar je pesnika očitno prevzela tudi Lucipetrova panonska vitalnost. Čas, okolje in družbeni položaj junaka so bili manj pomembni in zamenljivi, nepogrešljiv pa bi moral biti v pesnitvi njegov vedri in radoživi značaj. Svojo predstavo o njem je izpovedal v pogovoru z Boršnikovo: 'Poznate Lucipetra bana iz naše ljudske pesmi? Ne? Šaljivec je in muzikant, ki se klati po svetu. Nekak pol slovenski pol hrvaški Kurent, ki obračunava z mojim življenjem in z življenjem sploh.' Toda Gradnikova pretežno resnobna in po tradiciji otožna narava se je temu sunku prešernosti podzavestno uprla in ga skušala omejiti oziroma speljati v svoje utečene struge. O tem priča moto, ki ga je pesnik vzel iz Cankarjeve novele Profesor Kosirnik in postavil na začetek knjige: 'Obšla me je bojazen. Videl sem človeka, o katerem pripovedujem, spoznal sem njegove misli in čutil sem njegovo žalost. A zdaj me zasleduje, kamor se okrenem. Vidim ga v tisočerih oblekah, z različnimi maskami na obrazu, in izza vseh teh mask vzdihuje žalost, ki sem jo bil prvikrat občutil. Pogledal sem v ogledalo in celo tam sem ga videl.' Temu tako protislovno zasnovanemu značaju je hotel pesnik, kot preberemo v omenjeni posvetilni pesmi, dodati še poteze Pavlihe in desetega brata, mogoče pa, kot bi lahko sklepali iz opombe k pesmi Lucipeter ban, tudi Kerempuha. Kot morebitnega daljnega sorodnika lahko omenimo še Rudolfovega 'muzikanta' iz Potepuških in lajnarskih, ki so izšle v začetku leta 1952 v Obzorniku in jih je Gradnik kot sodelavec lista gotovo poznal. Iz teh dejanskih ali mogočih pobud ter nasprotujočih si zamisli se je naposled za zvočnim imenom nekdanjega 'varaždinskega bana' izoblikovala povsem nova literarna figura, Gradnikov Lucipeter.
Njegova 'zgodba' se prične v revni kmečki hiši ob Muri. V viharni rojstni noči se ob njegovi zibki zberejo sojenice. Prva ga določi za hlapca, druga za kmeta, tretja za večnega popotnika, mogoče pa tudi za pesnika, odvisno od tega, kako si njeno prerokbo tolmačimo:
Sanjač, nikjer, povsod doma,Takšen je začetek Lucipetrove poti skoz življenje in svet. Zgodovina te poti se Gradniku ni prikazala kot strnjen življenjepis, ampak kot zbirka različnih življenjskih vlog na različnih življenjskih postajah. Lucipeter stopa pred bralca kot pastir, cirkuški klovn, maškara, grobar, kmet, delavec, uporni hlapec, planinec in lajnar, predvsem pa kot večni popotnik, ki bega med domom in tujino in na tej poti meditira o življenju in smrti, o naravi, domovini, umetnosti in drugem. Srečamo ga na polju, v krčmi, v zaporu, na Turškem, v zverinjaku, na grobu neznanega junaka, na pogrebu talcev, na pesnikovem grobu in na Triglavu. Njegova usoda naj bi potemtakem bila do neke mere človeško pa tudi nacionalno reprezentančna.
na ceste zvezd ravnaj korake,
gradove zidaj si v oblake,
odpiraj vrata si neba!
Kljub temu si Lucipetrove prave podobe ne moremo naslikati s pomočjo njegove 'zgodbe', ki je omejena na samo dejstvo popotovanja in na posamezne anekdotične prizore, temveč si jo moramo poskusiti izluščiti iz liričnih karakterizacij ali 'avtorefleksij', ki jih je pesnik vključil v nekatere pesmi. Kot smo razbrali že iz napovedi sojenic, Lucipeter ni človek akcije, ampak 'sanjač', ki se udeležuje 'pravega' življenja precej pasivno. Zaradi tega je 'večen siromak', 'nemanič', 'klatež', 'potepuh' in 'mučenik'. Nikoli ni bil ban, ampak je o svojem banstvu samo sanjal. Napisal je pismo 'neznani ženi' in si čez nekaj dni namesto nje sam odgovoril, nato pa se od blaženosti nad tem izmišljenim odgovorom razjokal. Med okupacijo je bil kot gost in 'nema priča' navzoč v kmečki hiši, kjer so aretirali domačega sina in ga ustrelili kot talca. Vendar se skuša Lucipeter svoje pasivnosti od časa do časa otresti in jo preseči. Na grobu neznanega junaka se obtoži zaradi svoje nedejavnosti v domovinskem boju, v pesmi Lucipeter hlapec govori kot uporniški dvojnik Hlapca Jerneja in ko skuša tujec spet seči po slovenski zemlji, vstane iz groba in poziva na boj. Tudi na Triglavu se počuti čvrst in svoboden in vidi pred sabo 'svoj daljni cilj', ob obisku zapuščenega doma pa si zastavi dejavno življenjsko vodilo:
Le komur plaho je srce,Kdaj pa kdaj, čeprav bolj poredko, se pokažeta v besedilu tudi vedrina in radoživost popotnega muzikanta. Lahko bi rekli, da si Lucipeter prizadeva spremeniti svojo usodo in svoj značaj. Iz tradicionalnega neuspešnega reveža hoče postati gospodar na svoji zemlji, vendar dosti dalj od deklarativnosti ta preobrazba, kljub pesnikovemu namenu, ne seže.
življenje mimo njega gre.
Jaz pa s teboj se bom boril,
Usoda – mrtev ali živ.
Precej bogatejša od dejavne je Lucipetrova kontemplativna ali 'sanjarska' narava. Prva izmed njenih značilnih 'tem' je umetništvo. Lucipetra je komedijantska izkušnja opozorila na bitno razklanost umetnika, na njegovo razpetost med resnično bolečino in glumljeni smeh ter na njegovo družbeno neuspešnost, saj je 'drugim drag le kot bedak'. Isto misel ponavlja parabola Lucipeter na Turškem, kjer množica slavi znamenitega boksarja, nihče pa ne gre za pogrebom velikega pesnika. Nasproti tej tožbi o družbeni neuspešnosti je postavljeno umetnikovo osebno zadovoljstvo s svojim poklicem:
Ni bilo Lucipetru mar,Ali na drugem mestu, v pesmi Lucipeter v zaporu:
kaj mu v klobuk za godbo pada,
da so drhtela srca mlada,
mu bil je še najljubši dar.In ko je zime prišel čas
in pota so bila vsa bela,
je lajna tudi njega grela
in mrk vedrila mu obraz.
Vendar kot ptič sem s ptiči pel,V pesmi Lucipeter na pesnikovem grobu je slednjič predstavljena poveličana podoba ustvarjalca. Mrtvi pesnik, imenovan 'besede naše svetli kralj', je opisan kot pošten, svobodoljuben in neuklonljiv umetnik, ki je sicer iskal utehe 'v vinu, v igri in pri ženi', ni pa svojega prepričanja prodal za blagre sveta, temveč je ostal zvest poslanstvu duha, zaradi česar mu je zagotovljena slava še med poznimi rodovi.
v škrjančkov sem tovarišiji
v oblakov pisani kočiji
po nebu bele zvezde štel.Bom večen klatež, potepuh?
Bo pot moj večen pot sanjača,
ki mu samo še pesem plača,
česar ne more dati kruh.
Naslednje Lucipetrovo premišljevanje se vrti okrog nasprotja med domovino in tujino. Kot že pri Lepi Vidi je tudi v Lucipetru tujina čar, ki privlači, ne more pa dati zadovoljstva in sreče. Vendar je pojem tujine pri Gradniku mnogo širši kot v običajnem pomenu besede. Ne predstavlja mu samo tuje dežele nasproti domači, ampak tudi mesto nasproti vasi, urbanizirano okolje nasproti kmečki domačiji, izkoreninjenost nasproti povezanosti z zemljo. Domovina je dobesedno zemlja, od katere človek živi, in jo zato občuti kot mater hraniteljico. Ko se Lucipeter vrne domov in postane kmet, se uskladi tudi njegova razdvojena bit. Zemlja mu je v mladosti lepota, v zrelih letih hraniteljica, naposled pa zadnji dom. Zato ji tudi v Lucipetrovi oporoki veljata največje spoštovanje in največja ljubezen:
Saj smo prekleli vse svetnikeOb zemlji se Lucipetru slednjič zastavi tudi nasprotje med 'večno' naravo in človeško minljivostjo. Razkrije se mu lepota eksistence in ko se v vlogi grobarja sreča s smrtjo in mrtveci, se tolaži z mislijo o nenehnem kroženju življenja, o večni menjavi:
in kleli samega boga,
ko klestila nam trt mladike
je toča s črnega neba,ko se v poletju nam pšenice
požigal je nezreli klas
in je čez trate in ornice
razlil se rek zdivjani pas.Nikoli tebe – zemlja zlata,
nikoli tebe – dobra prst,
ne, kjer si plodna in bogata,
ne, kjer rodiš le v vetru trst.
Sem dajte seme mi v roko,Vendar je takšna tolažba za posameznika dvomljiva in nezadostna:
da ga položim v črno dno.Čemu vaš stok, čemu vaš jok?
V roko le zrno gre iz rok,
vseeno njemu, kdo drži,
kdo izpusti ga iz pesti.
Ah, čemu vsa ta menjava,Zato se človek obrne spet k eksistenci in hvali 'sladki kruh' življenja. Ta hvala je zlasti v Epilogu tako popolna, da odstranjuje mejo med življenjem in smrtjo ter priznava le njuno enotnost. Tako se Lucipeter izteče skladno in uravnoteženo:
če ne bom več, kar sem zdaj,
če bom manj kot list in trava,
ki ju obnovi spet maj.
O, ta ljubezen neminljivaTako kot 'zgodba' nam tudi lirične karakterizacije ne dajo dokončnega odgovora o Lucipetrovi pravi podobi. Če hočemo izseke iz njegove življenjske poti sestaviti v celovit mozaik in najti različnim sestavinam njegovega značaja povezovalen skupni imenovalec, se moramo spomniti že navedenega mota s Cankarjevim besedilom: 'Vidim ga v tisočerih oblekah, z različnimi maskami na obrazu ... Pogledal sem v ogledalo in celo tam sem ga videl.' To misel lahko povežemo s pesmijo Lucipeter na maškaradi. O pustu se je zbrala množica ljudi, ki
za kamen, tram, za plot in vrt!
O, vez ta sladka, večno živa,
ki je ne vniči niti smrt!Ne, niti smrt nas ne osami
in ne zagrne nas z nočjo.
Nebeške zvezde vse še v jami
neugasljive nam cveto.
Omamljeni bili so vsiVendar pesnik ugotavlja, da je slast igre kratkotrajna in da se mora sleherni preoblečenec slejkoprej vrniti v svojo identiteto, potrjeno s 'spisom'. Tako se na maškaradi izza maske kralja Matjaža prikaže Lucipeter in, če prenesemo primerjavo na pesnitev v celoti, stopi slednjič izza Lucipetrove maske pesnik sam. Kljub vsem omejitvam in pomislekom bi torej še najlaže sklenili, da je Lucipeter pesnikov lirični dvojnik v nekoliko nenavadni, vendar razpoznavni preobleki.
od ene same le slasti:
da prosti so bili bremena
podobe svoje in imena.En sam je cilj jih družil vse:
en dan zakrinkati srce,
en sam dan v letu sebe sleči,
vtoniti s krinko črno v gneči ...
Iz te perspektive se nam odkrije vrsta paralel z Gradnikovim dotedanjim delom. Značilno je, da je ta najbolj 'izpovedni' slovenski pesnik svojo izpoved pogosto zakrival z maskami ali si zanjo izbiral različne vloge. Tak oblikovni obrazec mu je omogočal, da se je z lirskim subjektom svoje pesmi identificiral, obenem pa se distanciral od njega. Prvi in umetniško najpopolnejši zgled tega postopka predstavlja njegova zgodnja erotična poezija, ki je večinoma napisana v obliki ženskih lirskih monologov. Tudi v kasnejšem delu tovrstni primeri niso redki, mednje sodijo na primer Frančišek Asiški, Smrt svetega Frančiška, Bog in umetnik, Blodnjak itn. Vendar pa so za primerjavo z Lucipetrom ilustrativnejši nekateri večji 'vložni' kompleksi, kot sta cikel Kmet govori in pa zbirka Pesmi o Maji. Zanimivo je, da je pesnikova razlaga Lucipetrove in Majine vloge v pogovoru z Boršnikovo skoraj identična. O prvem trdi, da 'obračunava z mojim življenjem in z življenjem sploh', o Maji pa pravi, da je v njej 'skušal ponazoriti odnos ženske do raznih pojavov življenja'. Cikli Kmet govori, Pesmi o Maji in Lucipeter so si torej sorodni po svoji posredni 'ideološkosti', v njih Gradnik skoz tuja usta izpoveduje svoj pogled na življenje. V nasprotju z zgodnjima ljubezenskima cikloma Pisma in De profundis, ki temeljita na čustveno iracionalni podlagi, je njihova zgradba in ubeseditev pretežno razumska. Prvotni impulz, ki je pobudil eno ali nekaj posameznih pesmi, je pesnik zavestno razširjal v bolj ali manj zaokrožen sistem. To potrjuje tudi njegova, deloma že citirana izjava o nastanku Pesmi o Maji: 'Prvim, z vojnimi motivi prepletenim pesmim ... so zaporedoma sledile druge, v katerih sem skušal ponazoriti [podčrtal jaz] odnos ženske do raznih pojavov življenja ...' Podobno si je pesnik verjetno zamislil Lucipetra, vendar je, ob primerjavi s Kmetom in Majo, vnesel vanj tudi pomembne razločke.
Kmet in Maja sta predvsem lirska subjekta, ki se v monologih opredeljujeta do okolja in do 'pojavov življenja', ne da bi vanj dejavno posegala, zaradi česar je njun položaj izrazito statičen ter oblikovno zožen na en sam obrazec. Lucipeter je bil očitno zasnovan kot bolj dinamična oseba. 'Pojavov življenja' naj ne bi razlagal samo z mislijo in čustvom, ampak tudi s svojo usodo. Ta epska zamisel, čeprav bolj nakazana kot izpeljana, odmerja Lucipetru posebno mesto v Gradnikovem delu. Pesnik se tudi dotlej ni izogibal pripovednim elementom v svoji poeziji in je od časa do časa gojil zlasti balado, o čemer najbolje pričajo Podobe tolminskega punta in nekatere pesmi s taboriščno motiviko iz druge svetovne vojne. Epika v Lucipetru je bila zamišljena širše, a je navsezadnje ostala zgolj povezovalni element posameznih lirskih fragmentov. Vendar je pomembno, da je bil njen osnovni motiv gibanje, potovanje, kar je vneslo v glavnega junaka dinamiko, pesniku pa omogočilo večjo oblikovno sproščenost in raznovrstnost. Vse to je nedvomno izšlo iz prvotne, še ne blokirane zamisli o 'vedrem' Lucipetru, 'šaljivcu' in 'muzikantu'.
Po tej presoji se nam Lucipeter s širšega formalnega vidika ne kaže kot pripovedna pesnitev ali življenjepisni 'roman v verzih' s povezano zgodbo in tudi ne kot zbirka 'različnih poezij', temveč kot pesniški ciklus, ki ga povezuje v celoto glavni junak. Cikličnost je Gradnik v svojem delu pogosto uporabljal, Lucipeter pa se od drugih ciklov loči po večji notranji razčlenjenosti in po raznolikosti posameznih delov, 35 po številu. Pesmi obsegajo od 16 do 96 verzov ter so napisane v dvovrstičnih in štirivrstičnih kiticah z večinoma zaporednimi, deloma pa oklepajočimi in prestopnimi rimami. Verzi štejejo od 7 do 10 zlogov ter imajo jambsko ali trohejsko mero. Govorne perspektive se ves čas menjujejo: tanko vezno nit čiste pripovedi trgajo samogovori, dvogovori in nagovori. Pesnik se namreč razen kot pripovedovalec priglaša k besedi še v nekaterih pesmih, v katerih Lucipetra neposredno nagovarja. V celoti velja to za posvetilno pesem Lucipetru in za Epilog, deloma še za nekatere druge (npr. Lucipeter na maškaradi). Monologi so deloma lirični (Lucipeter v zaporu, Lucipeter grobar, Lucipeter na grobu svojih staršev), deloma retorični (Lucipeter delavec, Lucipeter hlapec, Lucipeter na Triglavu). V posameznih pesmih naletimo na satirične ali humoristične elemente, nekatere se približujejo basni ali paraboli, druge spominjajo na poezijo za otroke, tretje posnemajo dikcijo narodne pesmi. K razgibani oblikovni podobi prispeva svoj delež tudi uporaba časov, iz sedanjosti nenehno prestopamo v preteklost ali prihodnost, vendar pa to dinamiko na mnogih mestih spet omejuje navajanje splošnih resnic in sentenc. Opis in naštevanje, pogosti stilni prvini v Lucipetru, kažeta pesnikovo fantazijsko živahnost, ki le redkokdaj zaide v zgolj mehanične dolžine.
Podrobnejša oblikovna analiza zbirke bi odkrila v najbolj dognanih delih gradiva še marsikaj zanimivega. Opisana oblikovna raznolikost pa nas že ob navadnem branju opozarja, da je Lucipeter kljub omenjenim notranjim 'blokadam' rasel predvsem iz Gradnikovega ustvarjalnega veselja kot takega. Takšna je bila navsezadnje njegova podoba v pesnikovi misli, kot smo razbrali iz pogovora z Boršnikovo: šaljivec in muzikant. Žal se ta vitalistični koncept ni mogel prebiti do konca, Gradnikove tradicionalne teme so ga na pol poti zavrle. Kljub temu je Lucipeter zanimiv kot poskus pesnikovega prodora iz samega sebe, kot pomembna ustvarjalna naloga, ki jo je pesnik začutil in skušal uveljaviti proti svoji lastni tradiciji. Ta slutnja sproščene igre, ki tu in tam preblisne Lucipetra (predvsem v posameznih slikovitih odlomkih v pesmih Lucipeter pastir I, Lucipeter pajac I in II, Lucipeter v krčmi, Lucipeter na potu po svetu, Lucipeter ban), je njegova najdragocenejša prvina. Za njo si brez težave lahko predstavljamo Gradnikov ne nasmehljani, ampak nasmejani obraz. Tak obraz je bilo najbrž pretežko obdržati od začetka do konca in zato je Lucipeter, preobtežen z nasprotji v samem sebi, ostal to, kar je zdaj pred nami: gradivo za pesniško zbirko. Žal ne do kraja dognano, vendar pa dragoceno za spoznavanje pesnika v njegovi zadnji ustvarjalni fazi."
Knjigo sklepa Kovičeva Opomba k izdaji:
"Knjiga je pripravljena po tipkopisu iz zapuščine, ki sem jo pregledal s prijaznim dovoljenjem pesnikove vdove. Kjer so ohranjeni rokopisni originali, sem tipkopis primerjal z njimi. Na nekaterih mestih sem uredil pomanjkljiva ločila, drugače v rokopis nisem posegal. V zapuščini je ohranjenih še nekaj fragmentov in bolj ali manj dognanih osnutkov, ki sodijo v okvir Lucipetra, vendar v naši izdaji niso upoštevani, ker jih avtor ni sprejel v 'končni' izbor, ki ga je sam opremil s kazalom."
V Gradnikovi zapuščini se je ohranilo še nekaj pesmi o Lucipetru, ki niso prišle v izbor: Lucipeter ban, Lucipeter kramar, Lucipeter modrijan (Lucipeter in papiga) (gl. v poglavju Neobjavljene pesmi).
Slavko Rupel v Primorskem dnevniku 28. okt. 1973 v glavnem povzema Kovičevo spremno besedo, tako tudi Martin Jevnikar v Mladiki 1973, št. 11–12, 188. Gradnik ne prikazuje Lucipetrovega življenjepisa, ampak "podaja le postaje in vloge, ki jih odigrava v različnih položajih in v različnih krajih domovine in tujine. Tako je pastir, klovn, maškara, grobar, kmet, delavec, uporni hlapec, planinec in lajnar. Predvsem pa je večni popotnik, ki bega med domom in tujino in razmišlja o življenju in smrti, o naravi, domovini, umetnosti in drugem. Tako bi lahko rekli, da pisatelj spremlja usodo slovenskega naroda tudi med drugo svetovno vojno. Lucipeter ni junak dejanj, ampak 'sanjač', kakor mu je napovedovala sojenica, zato je vse življenje siromak, nemanič, klatež, potepuh in mučenik. [...] Gradnik je tudi v tej zbirki velik umetnik, tesno povezan z usodo svojega naroda."
Kritik v Knjigi (1973, št. 11/12, 557–558) samo ponovi nekatere Kovičeve izjave iz spremne besede, kratka je tudi anonimna notica v Prosvetnem delavcu (1. 3. 1974; št. 4, 14), ki pove, da je "Gradnik poizkusil izpeti svoje veselje do življenja, ki je vendarle nadvse lepo, edino. Pa se mu je ta radost večkrat prevesila v grenkobo in pomračila verze. Knjigo je še sam uredil (l. 1953) – a najbrž ni bil povsem zadovoljen z njo in tako jo je Državna založba Slovenije izdala po smrti. Založba pripravlja še izdajo zbranega dela Alojza Gradnika."
V 2. številko Dialogov 1974 (X, 130–31) je prispevala zapis z naslovom Pavliha žalostne postave Nada Gaborovič:
"Presenečenje je Lucipeter vsekakor. Že zaradi tega, ker spoznamo velikana naše poezije s čisto druge, nove, neznane in nenavadne plati, in pa ker je delo uzrlo luč sveta nekaj let po avtorjevi smrti.
Alojz Gradnik se nam odkriva kot šegavo in hudomušno naravnan pesnik, ki je bržčas gojil v sebi tiho hotenje, da bi se izrazil, izpovedal še kako drugače, kot se je v svojih številnih pesmih, pa se ni. Hote? Nehote? Vsekakor je z gradivom, ki ga je zapustil o Lucipetru, zaokrožil neko novo področje, uredil pavlihovsko postavo večnega nemirneža, potepuha, romarja, kdo ve od kod pravzaprav in zares doma, kdo ve, kam namenjenega, veseložalostna kurentovska duša, ki se ne umika prepihu, a tudi ne rine vanj, ki ji je od sojenic usojeno, v zibelko položeno, da bo moralo naprej, nenehno nekam dalje, povsod doma in nikjer, iz dežele, kjer ni dovolj kruha zanjo. Pristno naš, znan, domač, značilen; Pavliha, Kurent, deseti brat, Lucipeter. Slovenec? Ki že desetletja nazaj, prisiljen v to, spoznava ves svet vprek in všir in pušča zunaj meja svoje domovine svoje najboljše moči?
Verz teče gladko, zveni kot v najbolj žlahtni ljudski pesmi.
Lucipeter je že vnaprej usojen tragiki, nemiru, večno z masko na obrazu. Kajti drugače pred svetom ne more eksistirati. Dvorni norci so bridke resnice zavijali v norčevske šale in kretnje. A v bistvu je alieniran človek.
Prva postelja je bila komaj rojenemu slama, na kateri ga je povila mati. Uporništvo se ne poraja pod pernicami, med grajskimi zidovi. V Lucipetru se je zbralo več vrst krvi in s tem tudi več svetov; vanj je tretja sojenica položila seme bodočega sanjača, pesniško naravo, zvedavega, a tudi svojeglavega človeka, žal pasivnega takrat, kadar je pred njim odločitev ali drzen podvig, s katerim bi prekinil svojo prirojeno sprijaznjenost z bremenom in si pribojeval, kar se mu zdi boja vredno.
Toda pesnitev je prerez skozi resnico o nečem, kakor mora biti vsaka umetniška ustvaritev. In če nosi Lucipeter pesnikove poteze, če je nekak njegov prikriti drugi jaz, dvojnik, je torej del Gradnikove resnice o sebi. To se izkaže in postane jasneje razvidno zlasti tam, kjer beseda od zapisovanja Lucipetrovega blodenja po svetu preide k osebnoizpovednemu, kot je pesem LUCIPETER PIŠE NEZNANI ŽENI, pretresljiva, sveža, doživeta lirska umetnina, ki hkrati odpre nov vidik v Lucipetrovi dokaj zastrti notranjosti in ga odmakne od potepuha pavlihovskega kova, romarskega klovna, čudaškega desetega brata, odkrije pa ga kot ljubezni željnega osamljenca, včasih skoraj izobčenca, ki ga je pahnilo na romarsko pot, ga peha venomer naprej, ko bi rad odložil popotno palico in se ustavil, si odpočil na prsih ženske, ki bi morala biti nekaj tudi zanj. In ki bi ji tudi on pomenil v življenju tisto vrednoto, zaradi katere bi prestala mraz in žejo, bolečino in zasramovanje, bila voljna za žrtve, ki iz njih raste ljubezen.
Lucipetra je rodila skopa zemlja, podati se je moral na pot nemira, negotovosti, preizkušenj, večni popotnik. Toda izbojeval in pribojeval si ni nič, razen tega, da bo smela njegova kri napajati spet domačo zemljo. Se po njej pretočiti v druge žile, jih oživiti in tako ohranjati to naše hudo preizkušeno ljudstvo, ki se je puntalo, kadar je postajalo že nevzdržno, potem pa spet požiralo zaničevanje, sprejemalo valpetov bič, čakalo in upalo.
Tako je iz živahnega, življenjsko polnega, obešenjaškega klateža medžimurskega izvora Alojz Gradnik izoblikoval figuro, ki ga je vse bolj prevzemala, se zavrtala vanj in se ji je natihoma posvečal, a jo je ukrotil po svoje, presnoval in preoblikoval tako, da ji je ostalo nekaj vihravo prešernega, vendar tudi panonsko otožnega, žalobnega, bridkega. In hkrati ustreznega tistemu, kar je v desetletjih ustvarjanja postalo značilno za Gradnikovo pojmovanje umetnosti. Se je s tem zaviral, odmikal od popolne sproščenosti, ustvarjalne radosti? Lucipeter ga je dolgo vznemirjal. Pretkal je njegove graditeljske ure, ostal morda nedorečen, a kljub vsemu oživljena postava, bitje z mnogimi obličji, kakor pač se pojavlja pred svetom v vlogah od pastirja, klovna, maškare, grobarja, kmeta, delavca, upornega hlapca, planinca, lajnarja. Zmerom pa večni popotnik in nemirni duh, ki ne sprejema zgolj danega, pač pa s seboj razpravlja, razglablja. Saj je posnel življenjska spoznanja, izkušnje, modrost svojega ljudstva. Zdaj Lucipeter tudi spremeni verz, oni ljudski ne ustreza, kajti Lucipeter predstavlja v tej vlogi nekaj več kot zgolj klateža, potepuha brez strehe, brez postelje. Zdaj je zbita grenka usoda naroda, ki se zanj čuti nekako zadolženega, ki bi mu rad pomagal iz zagate, stiske, pa nima dovolj moči.
Tudi če je nameraval, se Gradnik ni mogel docela skriti za svojega junaka, ki mu je moral biti neznansko všeč zaradi nemira, žilavosti, iščočega in nemirnega značaja. Misel o marsičem, o najrazličnejših rečeh se zaiskri iz Lucipetra – Gradnika. Je nekak prevodnik pesnikovih pogledov na različne probleme, tipanj, včasih neodgovorljivih vprašanj, ki pa bi si nanje vendarle tudi rad odgovoril. Iz njega se zrcali Gradnikova prikrita, malce zastrta želja, da bi se kot človek in kot umetnik razprl nekako drugače, kot se je doslej, da bi pogledal v lice tistemu drugemu Gradniku, katerega je zakopal globoko vase.
Torej bo Lucipeter še veliko več kot zgolj prispevek v poezijo te vrste, ki z njo Slovenci nismo bogato obdarjeni, čeprav ni dvoma, da bi bila že kot samo to zanimiva novost in dopolnitev Gradnika pesnika, kakor živi v naših literarnozgodovinskih predstavah, bolj ali manj odkrit in spoznan.
Nobenega dvoma ni, da je moralo pesnika vznemirjati marsikaj, česar v tako urejenem pesniškem svetu, kot si ga je izoblikoval v teku let, nekako ni mogel izpovedati in povedati dokončno, zato si je izbral burkaško-tragično osebo iz ljudske domišljije(?), da je vzela nase njegove različne in živahne razmisleke, da je svojo prizadetost zlil z njeno, si skoznjo skušal odgovoriti na prenekatero vprašanje, ga tudi zastaviti, obstati pred čim, preprosto človeško doumeti sočloveka, narod, zemljo.
Pri tem je pravzaprav naredil prerez skozi našo, slovensko in hkrati občečloveško resnico, stanje, pomen, namen, v naglo se menjavajočih podobah iz njegovega življenja vidimo iskalca in označevalca nekih trajnih vrednot, ki jih zastopa Lucipeter, z njim pa katerikoli čas, človeštvo.
Kljub precejšnji sproščenosti, ki se je Alojzu Gradniku posrečila in je pomenila neke vrste osvoboditev zanj, prodor iz nekakšne ustaljene uokvirjenosti, pa je opazno kljub temu, da mu dokončno le ni čisto uspelo. Morda bi potreboval še več časa, zato dela tudi ni objavil za svojega življenja; žal ga je čas prehitel.
Vendar je nesporno, da bo prav ta čas o Lucipetru izrekel še dokončnejšo sodbo, kot jo je skušal s svojim ovrednotenjem v spremni besedi Kajetan Kovič, ki je pretehtano, poznavalsko in skrbno opravil svojo nalogo pri tem, kot ga imenuje, 'gradivu za pesniško zbirko'. Kajti LUCIPETER je odprta umetnina, ki bo v njej vsakdo, kdor jo bo bral, odkrival zmerom kaj novega, tudi zase, predvsem pa bo izhodišče, ki mimo njega ne bodo mogli, preučevalcem Gradnikove umetnosti.
Knjigo je primerno opremil Karel Hrovatin."
V Naših razgledih (9. 8. 1974, št. 15, 396) je pod naslovom Poezije in kritike Denis Poniž recenziral sedem novih pesniških zbirk, med njimi zelo na kratko tudi Gradnikovo. Zaradi dejstva, da je izšla dolgo po nastanku, jo vzporeja s Torkarjevimi Jetniškimi soneti: "Tako vsebine, sporočila pesmi, kot tudi njihov jezik sta dandanašnjemu času v dobršni meri odmaknjena. 'Pesniški ciklus' je že po zunanji podobi sestavljen dokaj heterogeno, ta zunanja heterogenost pa obvladuje tudi vsebine pesmi. Pritrditi moramo Kajetanu Koviču, ki v spremni besedi meni, da je Lucipeter predvsem 'gradivo za pesniško zbirko', torej še neobdelan material, ki pa jasno govori o usihanju Gradnikove pesniške izpovednosti v poslednjem ustvarjalnem obdobju."
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco