Harfa v vetru

Filip Kalan se je uredniškega posla lotil široko in nastal je najobsežnejši izbor iz Gradnikove poezije. Bolj kot za interpretacijo mu je šlo za filološko kolikor mogoče izčrpen popis Gradnikovega opusa. V sklepnih Podatkih je za vsako pesem v izboru navedel letnico nastanka in zbirko, v kateri je bila objavljena. Odločil se je natisniti zadnjo varianto pesmi: pesmi pred 1932 so tako v varianti za Svetle samote, le v posameznih primerih tudi drugače; v redkih primerih je pesem avtor naknadno korigiral. Vse pesmi je pregledal in potrdil avtor, "tako da velja besedilo pesmi, objavljenih v tem izboru, za dokončno". Bibliografski popis nadaljuje s seznamom kritik o posameznih pesniških zbirkah, informativnih in esesjističnih sestavkih o pesnikovem delu; pri tem je delno uporabil bibliografijo, ki jo je izdelal pesnikov prijatelj Anton Urbanc (Bilten bio-bibliografični o pesniku Alojzu Gradniku, sestavil dr. Anton Urbanc, Ljubljana, 1952, Ms 1398). Uvodna Beseda o pesniku je kratka in stvarna:

"Alojz Gradnik, rojen 3. avgusta 1882 v Medani Jožefu Gradniku in Luciji, po dekliško Godeasovi, je hodil v osnovno šolo v svojem rojstnem kraju (1888–1891) in v nemško vadnico v Gorici (1891–1892), obiskova1 gimnazijo v Gorici (1892–1901). Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze; tam je tudi promoviral za doktorja pravnih ved (1907). Svoj pravniški poklic je izvrševal kot sodni praktikant v Gorici (1906–7), kot avskultant v Korminu in Gorici (1907–1908), kot sodnik v Pulju, Rovinju, Gradiški, Monfalkonu, Tolminu, Cerknem in Gorici (1909–1921), kot pravni strokovnjak v ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu (1920–1922), nato spet kot sodnik pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani (1922–1929; 1930–1936; 1941–1945), vmes tudi pri sodišču za zaščito države v Beogradu (1929) in pri stolu sedmorice v Zagrebu (1936–1941). Po upokojitvi (1945) živi Alojz Gradnik kot svoboden književnik v Ljubljani.

Pesniški opus Alojza Gradnika spada zavoljo svoje vsebinske izvirnosti in človeške pomembnosti med bistvene sestavine slovenske slovstvene kulture:

Ta opus je obsežen, saj sega s svojimi začetki še v dijaška leta. Prvo pesem je objavil Alojz Gradnik še kot gimnazijec v 'Vrtcu' leta 1896, pod psevdonimom Jaromi[l] (Materino gorje); visokošolski almanah 'Na novih potih' iz leta 1902, ki združuje slovstvene poizkuse tedanjega mladega rodu, ki si je pridobil naziv slovenske moderne, vsebuje že devet Gradnikovih pesmi. Med leti 1916–1953 je objavil pesnik deset zbirk: 'Padajoče zvezde' (1916, 1923), 'Pot bolesti' (1922), 'De profundis' (1926), 'Svetle samote' (1932), 'Večni studenci' (1938), 'Zlate lestve' (1940), 'Pesmi o Maji' (1944), 'Pojoča kri' (1944), 'Primorski soneti' (1952), 'Narobe svet in druge pesmi za mladino' (1953). Pri tem niso všteti razni bibliofilski natisi, kakršni so na primer grafična mapa Frana Tratnika na pesnikove verze 'Beguncev', Božidarja Jakca lesorezi k 'Pismom', izdaja spominske pesnitve Rihardu Jakopiču 'Bog in umetnik'. Med izvirnimi deli Alojza Gradnika je vsekakor najpomembnejša antologija prvih treh zbirk, pomnožena s pesmimi iz šesterih let 1927–1932, izdana v redakciji in z uvodnim esejem Josipa Vidmarja – 'Svetle samote'. Ta izbor je nazorno razodel samoniklo ustvarjalno silo petdesetletnega pesnika in mu pridobil veljavo vodilnega sodobnega lirika ob Otonu Župančiču.

Obsežno, čeprav še ne dovolj preiskano in ocenjeno je tudi prevodno delo Alojza Gradnika:

Številni prevodi pripovednih in dramskih avtorjev iz raznih književnosti so se pesniku porajali zvečine ob naročilu knjižnih združb in založb, tako da jih bo slovstvena zgodovina po vsej verjetnosti uvrstila med priložnostna dela. Take so Gorkega 'Drobne povesti' (1911), izbori srbskih in hrvaških pripovednikov ('Božje solze' 1920, 'Zlata srca' 1922, 'Srbski realisti' 1947), pa tudi igri Sem Benellija 'Ljubezen treh kraljev' (1913) in 'Okrutna šala' (1922) in izbor Ade Negri 'Novele' (1934). Med taka dela lahko štejemo tudi prepesnitve raznih knjig za mladino: Wildove 'Pravljice' (1920), Zmaja Jovanoviča 'Kalamandrijo', 'Malaja in Malona' (oboje 1920) in 'Pesmi za otroke' (1948), Vuka Karadžića 'Narodne pripovedke' in 'Narodne zagonetke' (oboje 1928), pa tudi 'Narodne uganke' (1951), izbore pripovedne proze 'Koko in druge živalske zgodbe' (1929), 'Čarobni studenec in druge japonske pripovedke' (1930). Naročili, ki sta pesniku pridobili znatno zaslugo za popularizacijo hrvaške in srbske književnosti, sta tudi prepesnitvi dveh znanih epskih mojstrov in [sicer] Njegoševega 'Gorskega venca' (1947) in Mažuranićeve 'Smrti Smajl Age-Čengijića' (1951).

Globlje, ponekod zares intimne vezi med tujimi avtorji in lastnim pesniškim svetom so se Alojzu Gradniku porajale ob študiju nekaterih predelov vzhodnih književnosti in ob prepesnitvah velikih evropskih, zlasti romanskih lirikov. Te zbirke prevodov tvorijo organski prehod med pesnikovimi lastnimi deli. Tako je nastalo med prvo in tretjo originalno zbirko petero prevodov Rabindranata Tagora, 'Rastoči mesec' (1917), 'Ptice selivke' (1921), 'Vrtnar' in 'Žetev' (1922), 'Gitandžali' (1924), med tretjo in četrto zbirko je dozorela prva izdaja 'Kitajske lirike' (1928), med četrto in peto zbirko so se porajali prevodi 'Portugiških sonetov' angleške pesnice Elisabeth Barret-Browning, med peto in šesto zbirko pa je pesnik objavil zbornik 'Italijanske lirike' (1940), med šesto in sedmo izbor 'Moderne španske lirike' (1943). Po drugi svetovni vojni je Alojz Gradnik zaključil in objavil še četvero prevodnih del: Michelangelove 'Sonete' (1945), Prešernove 'Nemške sonete' (1946) in 'Nemške prepesnitve' (1947) in Branka Radičevića 'Izbrane pesmi' (1950). Zaključne sodbe o pesnikovi prevodni dejavnosti bodo po vsej verjetnosti zelo različne, vendar se bodo nesporno ujemale ob enem dognanju: da je vznikla iz te nenavadno obsežne, marljive, neutrudne dejavnosti vsaj ena mojstrovina, ki je vsa prežeta s pravim pesniškim duhom – 'Kitajska lirika', ki je izšla tudi že v drugi izdaji (1951).

Pesniški opus Alojza Gradnika je doživljal razmeroma zgodaj svoje javno priznanje tudi v prevodih v tuje jezike. Prvi dve njegovi pesmi sta izšli v slovaščini že leta 1911, torej še preden je pesnik zbral svoje prve pesmi v samostojno zbirko, prve štiri v nemščini že leta 1923, prve štiri v srbščini 1929, prve štiri v francoščini 1935, prvih trinajst v italijanščini 1938, prva v češčini 1939. Med izbori slovenske poezije v tujih jezikih malo da ni nobene, ki bi ne vsebovala Gradnikove pesmi, tako na primer Josef Kalmer: 'Europäische Lyrik der Gegenwart' (1927), Rudolf Andrejka: 'Aus slowenischen Dichtungen' (1932), Lili Novy: 'Blatter aus der slowenischen Lyrik' (1933), Miodrag et Savka Ibrovac: 'Antologie de la poésie yougoslave des XIX et XX siecle' (1935), Koloman Geraldini: 'Piesne zpod Triglava' (1940), Luigi Salvini: 'Liriche slovene moderne' (1938) in 'Sempreverde e rosmarino' (1951), Oton Berkopec in Josef Hora: 'Hvezdy nad Triglavem' (1946), V. Erante e F. Mariano: 'Orfeo' (1950) in drugi zborniki.

'Harfa v vetru' vsebuje izbor Gradnikove poezije iz vseh obdobij pesnikove stvarilnosti, zajemajoč iz obširnega opusa med leti 1906–1951. Stržen tega izbranega dela, ki prevzema pesmi iz vseh doslej objavljenih zbirk in iz še neobjavljenega rokopisnega gradiva, je moral po notranji zakonitosti pesnikovega razvoja ostati Vidmarjev izbor 'Svetlih samot'. Po tem izboru, ki je ponazoril nekatere bistvene sestavine Gradnikovega pesniškega sveta, prevzema tudi sedanja redakcija troje naslovov za posamezne cikle, tako 'Drevo življenja', 'Zadnje straže', 'Večerne sence'. Vendar se sedanji izbor znatno razlikuje od nekdanje antologije petdesetletnega pesnika iz leta 1932. To znatno razliko je narekovalo po eni strani že samo gradivo, ki se je med leti 1932–1952 več kakor podvojilo – po drugi strani pa neodložljiva zahteva po takšni priredbi tega gradiva, ki naj bi zajela v pregledno celoto vse vodilne teme pesnikove stvarilnosti. Tako sta se pesnik in urednik sporazumela v težnji, da bi kar se da nevsiljivo razodela emocionalno razsežnost, psihični potencial, vitalno zakonitost danega gradiva. Po tem sporazumu, ki skuša uveljaviti življen[j]sko enotnost pesnikove osebnosti, ni moglo o vsebini novega izbora odločati samo antološko vodilo tako imenovanega čistega, estetskega kriterija, saj je nesporno, da je ta kriterij, kolikor nasploh obstoja v nepriročni abstrakciji svoje čistosti, vselej le relativno čist, z drugo besedo povedano, vselej usodno uklenjen v togo shematiko te ali one idealistične doktrine, skratka: sam zase, ločen od raznoterih drugih meril za individualni in družbeni pomen človekove biti, kaj malo zanesljiv pri opredeljevanju tako zajetnega slovstvenega organizma, ki mu gre s polno pravico naziv življen[j]skega dela.

To spoznanje o življen[j]ski enotnosti v razsežnem pesniškem svetu Alojza Gradnika je opredelilo do odločilne mere obseg in značaj izbranega dela, združenega v cikličnem sestavu 'Harfe v vetru': to izbrano delo, zaključeno na koledarski ločnici sedemdesetega leta, naj bi brez vsakršnih doktrinarnih pridržkov ponazorilo organsko rast pesnikove osebnosti v vsem razponu njene žive mnogoličnosti. Ob tem vodilu ubira novi izbor z enako toleranco pesnikove erotične in panteistične, nacionalne in socialne teme v mnogozvočno kompozicijo osmerih ciklov, rojenih iz obilja dolgoletne pesniške stvarilnosti. Kritični razbor bo razbral iz te kompozicije, da so ti cikli malodane avtonomne, vsebinsko in formalno, do znatne mere celo kronološko zaključene enote, ubrane vselej na neko vodilno temo in urejene brez nasilne logicitete po tisti preprosti in tako težko opredeljivi notranji zakonitosti, ki jo je Gradnikov pesniški antipod Oton Župančič nekoč nazorno opisal s temi besedami:

'Često je posamezna pesem nerazumljiva, dobi pa pomen in jasnost od druge; v kateri je kaj samo nakazanega, drugje je isto izvedeno, in tako pada blesk z druge na prvo in ji veča umevnost.'

Nemara bo zrela mediteranska barvitost izbranih pesmi večala s svojim zamolklim bleskom umevnost velike pesniške osebnosti, ki bo za vselej zapisana na nebo evropske moderne z imenom Alojza Gradnika, zakaj pesnik svetlih samot je veljal dolga leta med domačimi kritiki za silovitega in mračnega človeka, ki mu je usoda velela živeti in peti pod enim samim znamenjem dvojnega naziva Eros-Tanatos, ko so glasovi v tujini že razločno govorili o znamenitem mejašu iz briške dežele, ki je pel svojim ljudem nepozabne speve nacionalne bolečine in socialne upornosti, in tako ne bo odveč priznati, da je novi izbor Gradnikove poezije dosegel svoj namen, če bo zgodovina nekoč pridala dvojici Eros-Tanatos še drugo dvojico Natura-Patria in zapisala med melodije slovenske lirike vsaj nekaj tistih pretresljivih samospevov, ki jih je v jesenski tišini ubiral samotni pevec na harfi v vetru."

Kazalo pove, od kod sta avtor in urednik Kalan črpala:

	HV	SS	Zbirka	ZD 1–3
Pojoča kri	7	+	PK	3: 213
DREVO ŽIVLJENJA
Vprašanje	11	+	DP	2: 183
Očetu	12	+	DP	2: 174
Materi
Ti trudnotožna, tiha in trpeča	13	+	DP	2: 172
Iz srca tajnotemne globočine	14	+	DP	2: 173
Dvogovor
Ena je streha zdaj, ki naju krije	15	+	DP	2: 184
Bila sem kakor čist in trd kristal	16	+	DP	2: 185
Sinu
Kaj, kaj bi bil brez tebe, o moj sin	17	+	DP	2: 175
Začel boš pot, kjer jaz jo dokončam	18	+	DP	2: 176
Zapuščam vse ti, kar sem sam prejel	19	+	DP	2: 177
Težka bo pot – in pojdeš sam po nji	20	+	DP	2: 178
Dedič sem	21	+		2: 207
Mrtvi materi
V novembrski noči turobni, o mati	22		VS	3: 11
Kaj iščem naj zdaj še v življenju, o mati	23		VS	3: 12
Ker v mojih mislih zdaj si dan in noč	24		VS	3: 13
Gost ob trgatvi	25			3: 269
DE PROFUNDIS
Eros – tanatos	29	+	PB	2: 9
V mraku	30	+	PZ	1: 11
Melanholija	31	+	PZ	1: 18
Rosna kaplja	32	+	PZ	1: 22
Noči	33	+	PB	2: 10
Pisma
Mesec je vstal izza daljne strehe	34	+	PZ	1: 27
Ko šel si od mene	35	+	PZ	1: 28
Že pozna je noč, ko ti pišem	36	+	PZ	1: 29
Med svojimi rokami večkrat držala	37	+	PZ	1: 30
Nikoli več mi morda ne bo moči	38	+	PZ	1: 31
Smrt? Naj te pustim	39	+	PZ	1: 32
Če drugega življenja ni, čemu	40	+	PZ	1: 33
Oblaku	41	+	PZ	1: 24
V omami	42	+	PB	2: 13
Žariš in žgeš	43	+	PB	2: 14
Ob slovesu	44	+	PB	2: 15
Zima	45	+	PB	2: 16
Pričakovanje	46	+	PB	2: 11
Večer je, večer	47	+	PB	2: 12
Besede iz groba	48	+	PZ	1: 15
De profundis
Mene ni požela kosa	49	+	DP	2: 89
Usta so mi bila nema	50	+	DP	2: 90
Vidiš še te naše križe	51	+	DP	2: 91
Na moj temni grobni kamen	52	+	DP	2: 92
O noči, noči v pomladi	53	+	DP	2: 93
Pri meni tvoji listi	54	+	DP	2: 94
Nisi prišel, ko sem spanec	55	+	DP	2: 95
Moje krilo, mojo rožo	56	+	DP	2: 96
O kako sem sama, sama	57	+	DP	2: 97
Še te čakam, saj nikoli	58	+	DP	2: 98
ZADNJE STRAŽE
Prihod	63	+	PB	2: 41
Goličava	64	+	PZ	1: 55
Istrska vas	65	+	PZ	1: 56
Trudna pot	66	+	PZ	1: 59
Istrska elegija	67	+	PZ	1: 60
Nedelja	68	+	PZ	1: 75
Grozdja girlande	69	+	PZ	1: 65
Svatba v Brdih	70	+	DP	2: 139
Semenj	71	+	DP	2: 140
Brda	72	+	PB	2: 55
Komen	73	+	DP	2: 135
Molitev	74	+		2: 193
Naša beseda	75	+		2: 194
Zemlji	76	+		2: 196
Delavec v tujini	77		VS	3: 31
Kolon Kumar	78		ZL	3: 142
Na Kontovelu
Po stezah hodim, v vetru oljka niha	80		PK	3: 234
In starec pravi trudno: Grebsti v nji	81		PK	3: 235
Jesen	82		ZL	3: 149
Vsi Sveti v Brdih	83		VS	3: 53
Vigred	85		ZL	3: 159
Medanski zvonovi	87		ZL	3: 140
V tujini
O kako daleč, daleč si, Medana	89	+	PB	2: 38
Stopi se, kar nam razodeva Bog	90		PB	2: 39
SRCE POSLUŠAM
Mors victrix	95	+	PZ	1: 40
Mladost	96	+	PZ	1: 46
Padajoče zvezde	97		PZ	1: 51
Zima	98	+	PZ	1: 49
Moje življenje	99	+	PB	2: 25
O drobne ptice mojega srca	100		DP	2: 186
November	101		PZ	1: 47
Črv	102	+	DP	2: 111
Vodnjak	104	+	DP	2: 107
Ogenj	106		DP	2: 106
Sončna ura	107	+	DP	2: 105
Žoga	108	+	DP	2: 109
Nasvet	109			3: 270
Kritiku	110	+		2: 199
Nekomu	111			3: 271
Izpoved	112	+		2: 200
Reka	113	+		2: 198
Oktober	114	+		2: 201
Srce poslušam	115	+		2: 202
Srečanje	116	+		2: 203
Dvogovor	118	+		2: 205
Stara ura govori	120		VS	3: 23
Večni studenci	121		VS	3: 7
Noč v luki	122		ZL	3: 88
Galla Placidia	123		PK	3: 216
Očiščenje	124		PK	3: 240
Smrti	125		PK	3: 214
HARFA V VETRU
Božje obličje	129	+		2: 210
Kovač	130	+	DP	2: 187
Frančišek Asiški	131		DP	2: 101
Preustvarjenje	132	+		2: 208
Večerna senca
Nisem te videl prej	134	+		2: 216
Noč zdaj je, ki skrbi vse v sen potaplja	135	+		2: 217
S teboj bila sem	136	+		2: 218
Od matere se ločim in očeta	137	+		2: 219
Ti moja mračna vest, moj demon skriti	138	+		2: 220
Kolikokrat sem rekel mu: Razum	139	+		2: 221
Kaj mi za suhe tvoje je številke	140	+		2: 222
Veruj! šepečeš senca mi	141	+		2: 223
Verujem! ne moj glas, kri moja vpije	142	+		2: 224
Zdaj, v tej menjavi teme in svetlob	143	+		2: 225
Harfa v vetru	144	+		2: 211
Pogovor
Molčim pred Tabo	145	+		2: 226
A vse drugače govori s teboj	146	+		2: 227
O kaj ljubezni treba je besede	147	+		2: 228
O blagi vonj napolnjenih kleti	148	+		2: 229
Ker Tvoja kri so solze in potoki	149	+		2: 230
Smrt svetega Frančiška	150		DP	2: 102
Vprašanje	151		ZL	3: 89
Bog in umetnik	152		PK	3: 244
O BRIDKA ZEMLJA
Naša zemlja	159		PB	2: 65
Devin	160		DP	2: 137
Na Blatnem jezeru	161	+		2: 195
Trubar	162		VS	3: 43
Na Mestnem trgu	163			3: 272
Riva degli Schiavoni	164		PZ	1: 50
Podobe tolminskega punta
Na Kozlovem robu	165		PB	2: 69
Punt	166		PB	2: 70
Poslednje pismo Ivana Gradnika
V Gorici sem, na Gradu	167		PB	2: 72
Ne, draga, ne umrem	168		PB	2: 73
Smrt Ivana Gradnika	169		PB	2: 76
Obešeni	170		PB	2: 77
Na goriškem gradu	171		PB	2: 40
Knežji kamen	172		DP	2: 155
Triglav	173		VS	3: 42
Vizija	174		PK	3: 233
Pred Gubčevo glavo	175		PK	3: 247
Maja in azil	179		PM	3: 200
Maja in mesto	181		PM	3: 204
Iz pisma po vrnitvi	183		PK	3: 259
V taborišču	188		PK	3: 251
Pogreb	191		PK	3: 255
Pesem vdove	195		PB	2: 34
Maja in mrtvi brat	196		PM	3: 187
Kraška pomlad	198		VS	3: 44
Mrtvi vojak v tujini	200		ZL	3: 131
Slovenska zemlja	202		VS	3: 41
Žrtvam	203		VS	3: 45
VEČERNE SENCE
Večerne sence	207	+	DP	2: 164
Noč v Medani	208	+	PB	2: 62
V bolnišnici	209	+	PB	2: 27
Vrnitev
Rad bom počival tam kraj naše hiše	210	+	DP	2: 168
Povrnem se domu – ker vse se vrača	211	+	DP	2: 169
Vse bo, kot zdaj je: trta bo rodila	212	+	DP	2: 170
Vse bo kot zdaj – oči pa bodo slepe	213	+	DP	2: 171
Jesen v Medani
Okrog ognjišča zbrana je družina	214	+	DP	2: 179
Ugasle zvezde v noči so ko zlati	215	+	DP	2: 180
Na koncu pota!... Kaj je vse končano?	216	+	DP	2: 181
Ognjišče – domačije tiha sreda	217	+	DP	2: 182
Na Visokem	218		DP	2: 131
Pismo od onstran	219	+		2: 213
Rožnik	220			3: 273
V zoreči jeseni
Iz cveta si me izpremenil v plod	221	+		2: 214
O Bog, ko padem, naj odpadem zrel	222	+		2: 215
Zadnja pot	223	+		2: 212
Kmet govori pokojni ženi	224		VS	3: 73
Kmet govori hlapcu	225		VS	3: 65
Kmet govori sodniku	226		VS	3: 67
Kmet govori drevesu	227		VS	3: 66
Kmet govori zemlji	228		VS	3: 63
Kmet govori Bogu	229		VS	3: 76
Molčeče ure	230		VS	3: 27
Drevo	231		VS	3: 28
V oktobru	232			3: 274
Sinu Sergeju	233			3: 275
Gozd v jeseni	234		ZL	3: 148
Zima	235		VS	3: 15
Poslednji gost	236		VS	3: 25
Gruden	237		ZL	3: 122
Povabilo	238			3: 276
Zlate lestve	239		ZL	3: 165
JESENSKA TIŠINA
Prišel bo čas	245		VS	3: 34
Opojni mrak	246			3: 277
Mimo naju teče čas	247		VS	3: 36
Pogovor	248		VS	3: 33
Fontana in vodni curek	250		VS	3: 35
Postaja na romanju	251		VS	3: 37
V snegu	252			3: 278
Črni angeli	253		ZL	3: 106
Orel in smreka	254		ZL	3: 85
Madona	255		ZL	3: 87
Timandra Alkibijadu	256		ZL	3: 96
Alkibijad Timandri	258		ZL	3: 97
Prevarani	260		PK	3: 225
Ob ribniku	261			3: 279
Nočni gost	262		ZL	3: 101
Jesenska tišina	264		PK	3: 222
Elegija	265			3: 280
V zatišju	266			3: 281
Ob zori	267			3: 282
Dim	268		PK	3: 224
Resignacija	269			3: 283
Tužna pesem	270		ZL	3: 107
V megli	271			3: 284
Konec	272		ZL	3: 108
Pesnikova smrt	275		VS	3: 26

Nastanek zbirke

"Dragi gospod doktor! // Dobil sem obe vaši pismi; prav lepa hvala za obvestilo. [...] Vaših pesmi še nisem v celoti pregledal, ker imam na vesti še uvod za Golieve poezije, ki sem jih uredil že lansko leto in bodo šle letos v tisk. Ko se bom iznebil tega uvoda, se bom takoj lotil Vašega opusa."

Urednik in pesnik sta začela delati za zbirko julija 1952, potem ko se je urednik vrnil z dvomesečnih orožnih vaj. 24. t. m. je Kalan-Kumbatovič pisal Gradniku:

"Dragi gospod doktor! // Dobil sem vašo kartico, pa Vam nisem mogel takoj odpisati, ker sem bil zunaj na terenu in sem pošto dobil šele, ko sem se vrnil. Material imam ves s seboj, vendar ne vem, če bom lahko stvar do konca izpeljal, ker imam dan le preveč razbit, zvečer pa ne morem kdove kaj delati, vsaj ne pozno v noč, ker moram vstati ob 1/2 6h. Delo imam pa od 6–12h in od 5–7h, tako da ni kdove kaj prikladno za pisanje, kajti popoldnevi so ponavadi prav tropsko vroči, tu pa tam moram pa že ven. [nnn] imam pa tudi dežurstvo, med uradnimi urami pa pripravljam predavanja, ki jih imam za oficirje in podoficirje. Skratka, kar se Vaše antologije tiče: smola. Vsekakor pa bo stvar v septembru [nnn] Junija, ko vas ni bilo, pa so [nnn] vse zamorili z izpiti, pro/fesorskimi/, konferencami. In tako sem kar sam odrinil sem na Štajersko. Saj navsezadnje je razlika za mesec ali dva, po mojem ne bo nič hudega. Prepričan sem, da bo knjiga dobro res [prnnn] jeseni, čeprav ljudje knjig nič ne kupujejo. Pišem Vam bolj v naglici, ker ravno dežuren ... // Lepe pozdrave vam in gospej"

Gradnikovo obletnico je zamudil, 14. januarja 1953 pa razložil, kakšen bo njegov spremni esej:

"Zamislil sem si stvar tako, da bi obsegal ta esej prav toliko poglavij, kolikor je ciklov v Pesmih, ki sva jih predložila Državni založbi. Tako mi je namreč mogoče strnjeno obdelati posamezne motivne skupine, ne da bi snovi delal silo, hkrati pa lahko v ta zaključena poglavja neprisiljeno vključim tisti najnujnejši biografski material, ki je potreben za boljše razumevanje posameznih pesmi. [...] Dovolite, da na kratko pregledam ta poglavja:

1. Gradnikov rod, pesnikovi nazori o družini, njegov čustveni odnos do rodbine kot organske celote, ki spaja preteklost z bodočimi rodovi – ob pesmih iz cikla Drevo življenja.
2. Pesnikovo svojevrstno erotično doživljanje v mladosti, njegova značilna antiteza in sinteza pojmov Eros-Tanatos, nekrofilija kot izraz osebnega doživetja in kot dediščina narodne pesmi. Morda se spominjate, da sem našel nekaj furlanskih pesmi (narodnih), ki podobno kakor stare koroške (Pojdem v Rute in podobne) obravnavajo motiv ljubezni preko groba. Vse to ob ciklu De profundis.
3. Pesnikovo krajinarstvo: Istra in Brda. Socialna motivika v tem krajinarstvu, osebna doživetja iz otroških let in pazinska leta, odseva kolonata in proletarskega sveta v ciklu Zadnje straže.
4. Pesnikovi samogovori o življenju in smrti. Njegova predanost naravnemu toku vseh stvari, njegova težnja po jasno oblikovani osebnosti, četudi za ceno trpljenja, razočaranja in resignacije. Njegova herojsko pesimistična vera v življenje. To ob ciklu Srce posluša.
5. Pesnikov panteizem, sublimacija njegove erotične nature v bogoiskateljstvu, problem umetniške stvarilnosti (Harfa v vetru).
6. Mejaš sredi geopolitičnega prostora svoje zemlje in njegova zgodovinska zavest, upornost tega zemlji zvestega človeka in njegove korenine v kmečkih puntih, socialna in vojna tematika sredi teh problemov, tematika žrtve, ki se javlja v vseh ciklih, tukaj v svojstveni nacionalni obliki. To ob ciklu O bridka zemlja.
7. Doba jesenske zrelosti, jasno notranje motrenje vseh stvari, malodane svetopisemska zavest o zakonitosti narave (če zrno ne pogine, ne obrodi sadu), nova tematika o življenju in smrti, težnja po višjem spoznanju – ciklus Večerne sence.
8. Elegije zrele ljubezni, slovo od vseh stvari, čustvo predanosti življenjskim zakonom, samote poznih let – v Jesenski tišini. [...]

Filip Kumbatovič se je torej lotil dela dokaj na široko in je preučeval celo gradivo o Gradnikovi družini in rodu, ki mu ga je pesnik poslal. V pismu 14. 2. 1953, ki ga je pisal v ustvarjalni samoti Doma Društva slovenskih književnikov na Bledu, ga prosi za dodatna pojasnila glede pesnikovega očeta, o katerem najde enkrat podatke, da je domačin, drugič pa, da je bil najdenček v Trstu. (Gradnik se menda s slednjim dejstvom zlepa ni hotel sprijazniti, saj se je imel za potomca vodje tolminskega upora.) Pesnikovih pričevanj sicer ne namerava vključiti v spremno besedo, bi bil pa vesel, če bi mu z njimi pomagal razjasniti zlasti obdobje med prvo in drugo svetovno vojno in ustrezno genezi in doživljajski podlagi razvrstiti pesmi v cikle. Cikle sta poimenovala skupaj, zdaj pa mu Kalan predlaga, da bi nekatere pesmi iz 4. preobsežnega cikla (Kovač, Preustvarjenje) prenesla v naslednji cikel, iz katerega pa bi rad črtal posvetilo Adi Škerlovi in Prešernu ter ju raje citiral v celoti v svoji spremni besedi, ker "ne dosegata doživljajske zbranosti in izrazne dovršenosti pesmi iz svoje soseščine". Kalan domneva, da ima odsotnost erotične tematike v letih 1926–31 biografsko podlago in želi dodatnih pojasnil, kako je prišel v stik s himnično pesmijo svetega Frančiška. Z opravičili, da nikakor ne pripada Kidričevi hiperpozitivistični šoli, "ki vidi višek svojih izsledkov v tem, da dožene, koliko jajc je znesla kokoš na dvorišču tiste gostilne, kjer je Prešeren popival pri stari Metki", ga prosi, če mu za osebno rabo pošlje letnice in kraje pesnikovih potovanj v tujino, datume poroke in ločitve in sinovega rojstva ...

19. julija 1954 se je delo že približalo koncu in Kumbatovič je sporočal pesniku:

"Dragi gospod doktor! // Vašo dopisnico sem dobil, na žalost pa dotlej še niso bile napravljene vse korekture, manjkala je namreč še zadnja pola. Z Accettovo sva bila dopoldne v tiskarni in sva vse uredila glede tiska, zlasti glede velikosti posameznih črk pri napisih, glede paginacije, razvrstitve slik itd. Vaše korekture sem po ovinkih dobil in sem jih vnesel v svoje; bilo je še nekaj drugih malenkosti, ki ste jih vi spregledali. Danes dopoldne, tj. 19. t. m. sva vse oddala. Strani je s slikami in praznimi stranmi vred točno 300; bo torej precej zajetna knjiga in gotovo tudi tiskarni v čast, ne le pesniku. Moram reči, da se zelo trudijo, čeprav je takšno delo, kakršno je tiskanje pesniških zbirk, zelo zamudno in dandanašnji ne posebej priljubljen posel. Obljubili so mi, da mi bodo dali zadnje lomljene korekture v soboto, 24. julija, in upam, da se bo to tudi zgodilo. Čez nedeljo bom jaz še enkrat pregledal vso zbirko in če vam je prav, pridem v ponedeljek ali v torek k Vam v Rogaško Slatino, da pregledava vse skupaj. Upam, da boste takrat še v zdravilišču. Seveda se lahko zgodi, da bodo kakšne zamude s temi korekturami, ker je zdaj vsa tiskarna noč in dan zaposlena s časopisi (dan vstaje itd.), upam pa, kakor sem že povedal, da mi bodo do sobote vse poslali. Dotlej seveda nobena urgenca ne bo pomagala. // Zaenkrat torej lepe pozdrave in prijeten oddih!"

Po ohranjeni dokumentaciji je sklepati, da sta avtor in urednik dosegla soglasje o številu in zaporedju pesmi v zbirki ter o njihovi podobi. Nič ne pričuje o tem, da bi urednik predlagal avtorju popraviti vsaj najbolj moteče pravopisne napake, ki zadevajo stavo vejic. Najbrž mu je predlagal črtanje nekaterih naglasnih znamenj, vendar avtorjev rokopis v korekturah govori o tem, da se je posla v veliki meri loteval sam. Na korekturah v prelomu je napačno ali odveč postavljene akcente ob robu komentiral, kakor da hoče poučevati stavca, v resnici pa so njegove pripombe izraz nejevolje, ker se njegova vztrajna želja po naglasnem označevanju besed ni ujemala s sodobnimi pisnimi navadami. Pri pesmi Konec je npr. takole utemeljil izbris akcenta v besedi slovó: "akcent odveč, ker slóvo ni nikdar (če ne pomeni črko!) v rabi"; takih utemeljitev ob robu je še nekaj.

Zbirko naj bi uvajala nova pesem Duh in podoba in zbirka naj bi tudi imela tak naslov: "To doslej še neobjavljeno pesem sem hotel postaviti na uvodno stran svoje nove zbirke in obe enako nasloviti: Duh in podoba." Urednik Kumbatovič je zbirki potem raje našel bolj abstraktni naslov Harfa v vetru (Boršnik, 140).

Redakcijsko delo in dileme se razkrivajo skozi ohranjeno predlogo za tisk in krtačne odtise. Relevantno je naslednje gradivo:

• T in R posameznih prej neobjavljenih pesmi (Ms 1398, mapa 8).
• Mapa s predlogo za tisk (Ms 1398, mapa 9; tule je zanjo uporabljena krajšava HVp).
• Več serij krtačnih iztisov (Ms 1398, mapi 10 in 11; tule označene s K ali Kl).

1 "Alojz Gradnik: [Harfa v vetru >] Duh in podoba." Kalan je na to stran zapisal, da bo obseg 16 tiskanih pol, če pride vsaka od 207 pesmi na svojo stran.
2 "Alojz Gradnik: [Harfa v vetru >] Duh in podoba, Državna založba Slovenije Ljubljana [1952 >] 1954".
3 "Pesmi je izbral in uredil Filip Kalan".
4 Naslovna pesem Duh in podoba.
5 Druga uvodna pesem je prečrtana: [Pojoča kri].
6 Naslov prvega razdelka Drevo življenja.
7 Prva pesem razdelka Vprašanje. V desnem spodnjem kotu lista je krajšava SS 105 DP, ki opozarja na mesto pesmi v prejšnjem izboru in zbirki in tako so opremljene tudi naslednje pesmi. Ob robu jih je Kalan provizorično datiral z letnicami, Gradnik pa datacijo naknadno popravljal; ti podatki so bili potem vneseni v aparat na koncu knjige. Precej akcentov je prečrtanih ali poradiranih, vendar se nekateri kljub temu pojavijo v natisu, izginejo pa ponekod tam, kjer so v predlogi ostali; morda so bili odpravljeni pri korekturah.

Kazalo na koncu ustreza temu v knjigi, ni pa še podatka, na kateri strani bodo pesmi. Razlike so tele:

• med Mladost in Padajoče zvezde se nahaja November, ki se je v natisu znašla nekaj mest niže,
• med Žoga in Nasvet je Mladi pesnici,
• pred Stara ura govori je Stara cukrarna,
• za Maja in azil je z roko vrinjena Maja in mesto,
• med Elegija in Ob zori še ni V zatišju.

Krtačnih odtisov v straneh je pet. V mapi 10 sta skupaj s polami dva, v mapi 11 pa trije, žal hudo pomešani med seboj in težko uporabni. V prvem je nekaj drobnih popravkov (npr. pri pesmi November, Na Mestnem trgu, Resignacija). Pesem Mladi pesnici (oz. najprej Pesnici Adi Škerlovi) je nekam izginila in se pojavi šele v naslednji korekturi, vendar je kasneje še enkrat prečrtana in je v HV ni – ostala je v rokopisu. Pač pa je v prvi lomljeni krtačni odtis že vstavljena Maja in azil (tudi v kazalo) in V zatišju. Skozi druge odtise sta šli dve roki. Prečrtali sta dve strani Kalanove spremne besede, spremembe pa je doživela še pesem Očiščenje. Pesem Kmet govori sodniku je tu prečrtana in prečrtana je tudi v kazalu, pa se nazadnje v HV vendarle pojavi. V pomešanih listih treh korektur je Gradnik zaradi poenotenja odpravljal oklepaje v podnaslovih in se še vedno bodel s posameznimi akcenti.

Odmevi na zbirko

"Nekako ob začetku leta 1951 je bilo govora o tem, da bi bilo lepo in prav, če bi drugo leto, se pravi za sedemdesetletnico Alojza Gradnika, izšel izbor njegove poezije. Ob tej zamisli se je postavilo vprašanje, kdo naj bi ta izbor urejal, saj je izkušnja pokazala, da sami pesniki po navadi nimajo srečne roke pri urejanju svojih zbirk. Meni se sicer zdi, da je med slovenskimi pesniki nekakšna častna izjema Oton Župančič, kajti njegova Mlada pota so zgledna urejena ciklična celota in celo njegova prva zbirka, Čaša opojnosti, ki se ji je pesnik v poznejših letih malodane odrekel, je v uredniškem pogledu dokaj uspelo delo. Pri Gradniku stvar ni takšna. Kdor pogleda njegove zbirke, si je kmalu na jasnem, da so vsebinsko in formalno najboljše urejene njegove Svetle samote. Z drugo besedo: zbirka, ki jo je uredil kritik Josip Vidmar. Kolikor se spominjam, si je tudi pesnik sam želel urednika za svoj obilni pesniški opus in tako je Državna založba zaupala ureditev te zbirke meni. Moram reči, da naloga ni bila lahka. Ne le zavoljo obilice objavljenega in rokopisnega gradiva, pač pa tudi zavoljo tega, ker niti pesniku niti meni ni bilo do tega, da bi si izmišljala samo nekakšno antologijo njegove poezije, pač pa sva se že od vsega začetka sporazumela v tem, da bi zajela v izbrano delo vse bistvene poteze te poezije. Hiteti se pri takšnem delu ne da, saj ti sama rutina prav nič ne pomaga. Res da sva zbirko zaključila malone do podrobnosti poleti leta 1952, vendar se je celo med letošnjimi korekturami marsikaj spreminjalo. In lahko ti zaupam, da je bilo to zbirki samo v prid. V oklepaju povedano: tudi grafično. Knjiga je stavljena na novem monotypu s čisto in zelo pregledno angleško antikvo in, kakor vidiš, je opremljena z lesorezi pesnikovega briškega rojaka Rika Debenjaka, skratka, upam, da nama bodo vsaj bibliofili odpustili zamudo. [...]

Že ob samem začetku sem bil pred dilemo, [...] ali naj pripravim Gradnikovo izbrano delo tako, da sestavim celoto iz izbranih predelov posameznih zbirk – ali naj vzamem celotni Gradnikov opus z vsem objavljenim, delno celo po revijah raztresenim, pa tudi rokopisnim gradivom in uredim iz tega zajetnega gradiva takšno zbirko, ki nazorno odraža celotno pesnikovo podobo. Da kar naravnost povem: prva pot je nemara lažja, pa me ni prav nič zanimala. In tako sem se že po prvem pregledu celotnega gradiva odločil za drugo pot. [...]

Razlogi za ta drugi način so se ponujali nekako sami po sebi. Prvo, kar je bilo očitno: da so Svetle samote uspela rekapitulacija pesnikovega petdesetletnega življenja in da bo ta izbor iz leta 1932 moral biti stržen za nekatere cikle nove zbirke. Drugo, kar je bilo prav tako očitno: da vojni zbirki (Pesmi o Maji in Pojoča kri) nista niti v podrobnostih niti v celoti tako pomembni, da bi lahko nudili znatnejšo oporo pri novi ureditvi. Tretji preudarek je bil tale: prav vse pesnikove zbirke vsebujejo nekaj takšnih tematičnih predelov, ki jih pri izbranem delu ni mogoče zanemariti. Še prav posebno nujen je bil ta preudarek spričo tega, da niti Svetle samote niso dovolj nazorno zajele Gradnikove nacionalne tematike in da dotlej tudi ni bilo mogoče ustvariti zaključnega cikla, ki bi združeval v smiselno celoto Gradnikove pesmi o pesniškem poslanstvu, o pesniškem odnosu do narave, o njegovi strastni težnji po harmoniji z vesoljstvom, ali, če hočeš, pesmi o njegovem 'bogoiskateljstvu', skratka, pesnikova izpoved o tem, da je poet instrument vesolja, mikrokozmos v makrokozmu, ali s pesnikovo besedo – harfa v vetru. [...]

Harfa v vetru je osrednji ciklus v novi ureditvi, saj ponazarja s svojo izpovedno vsebino osrednje vprašanje pesnikovega življenja: vprašanje po smislu in namenu pesnikove izpovedi. S tem tudi ta ciklus drži nekakšno ravnovesje drugim ciklom, ki so sami zase ne le vsebinske, ampak tudi kronološko zaključene enote. Če boš pazljivo pregledal te cikle, boš nemara opazil, da gre pri novem izboru za veliko kompozicijo, ki prevzema temo za temo, dokler teh tem ne zaplete v veliko krizo osrednjega cikla, nato pa vse te teme spet polagoma razplete do zaključnega akorda. Prvi ciklus Drevo življenja je v tej kompoziciji uvod in ekspozicija; De profundis načenja prvo veliko erotično doživetje pesnikovega življenja, ki je vseskozi uglašeno na dialektični dvojici Eros-Tanatos; tretji ciklus Zadnje straže obravnava pokrajinsko liriko Istre in Brd z značilnim socialnim poudarkom; ciklus Srce poslušam obnavlja temo Življenje-Smrt v mnogih pretresljivih samogovorniških variacijah; Harfa v vetru stopnjuje dosedanje teme do osrednjega problema pesniške izpovedi; v prvem ciklu onstran te velike parabole, ki sva ga imenovala O bridka zemlja, se obnavlja pokrajinska lirika cikla v geopolitični in zgodovinski govorici; Večerne sence prevzemajo tematiko drugega in tretjega cikla v melanholičnem molu jesenskega občutja; zadnji ciklus z značilnim naslovom Jesenska tišina pa se vrača znova v svet pesnikove dvojice Eros-Tanatos, dokler ne izzveni v melodijo odpovedi in slovesa [...]

Za ciklično ureditev, ki sem ti jo že opisal, sva se s pesnikom prav kmalu sporazumela, saj sva se oba od vsega početka držala tega načela, da morava prikazati pesnikovo organsko rast, ponazoriti njegovo podobo, ne da bi si izmišljala zgolj estetsko pretehtane antologije ali pa prešla v znanstveno izdajo pesniškega gradiva. Pri izločevanju tega gradiva sva seveda pogosto zahajala v razpravo, ki nama pa je veliko koristila pri nekaterih korekturah posameznih besedil. Podrobni razbor teh besedil bi pokazal, da sem nekatere pesmi objavil spet v prvotnem natisu, da je bilo v pesmih do leta 1932 nenavadno malo korektur, da sva pri poznejših izpuščala kvečjemu nepotrebne prehode ali pa poudarila zaključno poanto. Na vse te korekture, ki so skušale z vso rahločutnostjo ohraniti pesnikov prvotni navdih, njegovo značilno govorico, njegovo pesniško poantiranje, je Alojz Gradnik pristajal z resničnim razumevanjem – navzlic svoji znani redkobesednosti. [...]

Res da ima Gradnik precej neobjavljenega gradiva, vendar se ob podrobnem kritičnem pregledu pokaže, da so to zvečine koncepti ali vsaj variacije pesmi, ki jih že poznamo. Tako je bilo težko z izborom novosti, ki bi bile povsem enakovredne že objavljenim pesmim. Sporazumela sva se s pesnikom tako, da objaviva v najini kompoziciji samo take nove pesmi, ki kakor že koli ponazarjajo organski razvoj pesnikove tematike ali pa smiselno dopolnjujejo pesnikova doživetja iz zadnjega desetletja njegovega življenja. Tako je največ neobjavljenih pesmi v zadnjem ciklu Večerne sence: V snegu (1938), Ob ribniku (1944), V zatišju (1945), Ob zori (1944), V megli (1944). Pesem Gost ob trgatvi v prvem ciklu prav tako le zaključuje že prej znane teme, pesem Povabilo (1951) parafrazira pesnikovo razmišljanje o smrti ob jesenskem razpoloženju. Vse te pesmi ubirajo eno in isto melodijo, tisto, ki sem o nji že govoril: melodijo odpovedi in slovesa ..."

Miklavž Prosenc pod psevdonimom Marjan Jerše (SP 14. 11. 1954 – XV, št. 276, 6) začenja svojo oceno spodbudno: "Pesmi Alojza Gradnika so [...] postale redkost celo v izložbah antikvariatov. Zato je bil njihov ponatis vsaj v izboru na mestu," vendar že kmalu izreče prve kritične besede.

"Medtem ko je bil Vidmarjev izbor smiselno povezan in jasen, pa je tovrstna doslednost nekoliko zabrisana. Vsebinsko nedoslednost je pač narekovalo preobsežno gradivo, zato snovne prvine Gradnikove ustvarjalnosti iz urejenega izbora ne morejo biti dovolj razvidne. Kdor bi jim hotel slediti skozi osem ciklusov, ki sestavljajo knjigo, bi vsaj na vprašanje o oblikah življenja, ki so Gradnika prizadevale, vezale in vzpodbujale, ne našel odgovora. Res je, odgovor na to vprašanje si vsakdo lahko poišče sam. Res pa je tudi, da je urednik zbirke mimo vsebinske zakonitosti iskal drugačno, morda še bolj utemeljeno rešitev vprašanja, kako razvrstiti gradivo. Poizkušal je namreč – ne glede na snovne in stilne sestavine, ki v tem primeru niso več bistvenega pomena – izluščiti iz posameznih pesmi pesnikov pogled na svet in po tej, pravzaprav globlji logiki, povezati pesmi v smiselne celote ciklusov. Težnja po tovrstni ureditvi je razvidna iz zbirke in za bralca ni brez pomena. Razen v ciklusu 'Večerne sence', kjer je ostal tu in tam nedosleden, je Kalan svoj namen dosegel in tako uspešno opravil svojo nalogo."

Prosenc se nato spomni Župančičeve oznake Gradnika izpred 40 let, ki še vedno drži. Kritično besedo namenja dragocenim grafikam Rika Debenjaka, "ki so v tisku povsem brezizrazne zaradi motne, blede sive barve. Res, škoda je lepih lesorezov, ki so tako postali skorajda odveč."

Kratki čustveni zapis Mitja Mejaka v Tedenski tribuni (18. 11. 1954) ne pove o zbirki nič oprijemljivega, le pohvali pesnika s primerjavo s Prešernom in avtorju se zdi vredno bralcu povedati, da pesnika osebno ne pozna. Zapis Umberta Urbanija L' arpa nel vento di Alojz Gradnik v Corriere di Trieste 18. 11. 1954 (X, št. 2889, 3) potrjuje, da je Gradnik tudi po vojni ohranil sloves pesnika, ki pokriva kulturni prostor na obeh straneh meje med dvema narodoma.

Andrej Budal je tako kot ob izidu Primorskih sonetov poskrbel za informiranost primorske publike v Primorskem dnevniku. 5. dec. 1954 je tam začel sestavek takole: "Če se človek danes ozre ob Gradnikovi 'Harfi v vetru' v 'Kratko zgodovino slovenskega slovstva' Ivana Grafenauerja iz leta 1919, najde v zadnjem poglavju o najmlajšem rodu osem skromnih vrstic o tedaj 37-letnem Gradniku, o njegovih 'Motivih iz Brd', 'Motivih iz Istre' in o prvi zbirki pesmi 'Padajoče zvezde' iz leta 1916. Do letošnje 'Harfe v vetru' je sledilo še deset zbirk in sledila je dolga vrsta prevodov iz svetovnih slovstev." Pesnik je ostal "po Župančičevi smrti najvidnejši slovenski lirik tistega rodu, ki je zorel vzporedno z moderno." Njegovo delo se je do Harfe v vetru več kot podeseterilo: "'Harfa v vetru' je v dobršni meri antologija iz dosedanjih Gradnikovih zbirk, obenem pa prinaša tudi nekaj do zdaj še ne objavljenih pesmi. Z novo knjigo bo zelo ustreženo tistim, ki nimajo ali ne morejo dobiti vseh prejšnjih zbirk, nič manj pa tudi tistim, ki bi radi imeli najznačilnejše Gradnikove pesmi združene v eni knjigi. [...] Iz naslovov posameznih ciklov diha večja uravnovešenost in umerjenost kakor iz naslovov nekdanjih zbirk, s katerimi je pesnik rad meril v nedosegljive dalje, si tam izbiral odmaknjene in vzvišene piedestale in se z njih razgledoval po svojih in tujih notranjih višinah in prepadih, kakor nekoč Župančič, ko je bil še 'daljnjih carstev sin'. Z novo zbirko se je pesnik bolj približal zemlji in ljudem." Zbirka ponazarja "organsko rast pesnikove osebnosti". "Kakor Oton Župančič sodi tudi Kalan, da je organska povezanost med mnogimi pesmimi tako tesna, da so te druga drugi dopolnitev in včasih razlaga ter so zato nekatere razglabljajoče pesmi le navidezno teže umevne; njih zapletenost se razreši v naslednji ali v kateri naslednjih pesmi."

Ocena Lina Legiše v Ljubljanskem dnevniku 11. 12. 1954 se je osredinila na primerjavo izbora s prejšnjim Vidmarjevim izborom v Svetlih samotah, najprej pa je spregovorila o splošnih dejstvih: "Gradnikove izbrane pesmi, ki so bile obljubljene za pesnikovo sedemdesetletnico, so se zakasnile, so pa vendarle zunaj. Bile so zelo zaželene, oglašala so se zelo nestrpno vprašanja, kdaj bomo prišli do podobnega izbora. Ni čuda, saj ima Gradnik stvaritve, ki večino že na prvi mah tako prevzamejo, da ga uvrstijo med naše najboljše pesnike, med tiste, ki zaslužijo, da si pridobijo evropsko veljavo. In Gradnik si jo je pridobil. [...] Sicer bi si želeli boljšega papirja, ne samo zaradi pesmi samih, ampak tudi zaradi Debenjakovih zanimivih, marsikod ti poeziji prav blizkih, včasih pa za Gradnika še premodernih lesorezov. [...] Tukaj [...] s svojo bledoto ne morejo izraziti tega, kar je v njih." Legiši se zdi, da pesniške zbirke, ki jih je Gradnik izdal za Svetlimi samotami, ne dosegajo več tako visoke kvalitete, čeprav so vmes nekatera antološka besedila. Takega pomembnega esejističnega spremnega besedila kot Josip Vidmar za Svetle samote Filip Kalan za tokratni izbor ni pripravil. V njegovi bibliografiji pogreša utemeljitve, zakaj so besedila razvrščena v drugačnem vrstnem redu kot v predhodnih zbirkah, in odkrije, da dveh pesmi iz bibliografije (Večer v Medani in Stara cukrarna) v knjigi sploh ni, za drugi dve (Nasvet, Noč v luki) pa podatki manjkajo. Urednikova strnjena označitev je

"duhovit in lep zagovor novega izbora, ki pa je morala zbuditi nekaj pomislekov in pripomb. [...] Medtem ko je štel Vidmarjev izbor nekaj čez sto pesmi, jih je tu skoraj še enkrat toliko, kar zbirki ni povsod v prid.

Res je, da bi Vidmar lahko sprejel še to in ono pesem, ki je prišla v sedanji izbor, in okrepil domoljubno skupino, ki je za Gradnika tako značilna, s soneti Riva degli schiavoni in Tolminski upor. Kalan je dobro poudaril to stran pesnikovega ustvarjanja, saj je v njem še vedno krepko živa, kar ni čudo, zakaj človek z meje narodne stvarnosti ne more tako zlahka zgubiti iz vida. Zgled za to je Sonet o človeštvu, ki pa ga ni tukaj. Tudi med kasnejšimi pesmimi je vrsta takih, ki jih ni bilo mogoče prezreti, kakor so na priliko Na Kontovelu, Očiščenje, Mrtvi vojak v tujini, ki je zanimiv zlasti zaradi svoje misli, ali nekatere iz cikla Kmet govori, Molčeče ure, Drevo, tudi Timandra Alkibiadu, čeprav je v bistvu le prijetna varianta drugega soneta v Dvogovoru, preoblikovana v precej prisrčno objektivno liriko. In take, ki jim ne moreš odrekati doživete, miselne in pridržane čustvene moči, so še Prevarani, Ob ribniku, Dim ali Ob zori. Od teh jih je nekaj tu prvič natisnjenih in so zanimiv odmev zadnjih let. [...] ta poezija ni ne motivno preširoka ne oblikovno dosti razgibana. V času svoje elementarnosti je pognala tako cvetje, da je pravo odkritje, in rodila kasneje nenavadne, žlahtne sadove spoznanja. Toda kakor pojema zapletena elementarnost, smo v neki goli pokrajini razmišljanja, kjer je težko odkrivati zmeraj kaj novega. Tako naletimo celo na primere, ki spominjajo na delo podobno refleksivno ubranih pesnikov. Ob prvi pesmi Mrtvi materi prihaja na misel Medved, seveda tudi spričo oblike. Še nekaj je takih, ki ne dosegajo višje ravni, naj gre za premajhno moč in izvirnost, prekonservativno ali neizdelano obliko, n. pr. Gost ob trgatvi, Vsi sveti v Brdih, Vigred, kjer je malo pričakovan le zadnji poudarek o neminljivosti zemlje in zvezde. Kraška pomlad je zašla celo na pot neizčiščenega patetičnega izrazja Iga Grudna. Vojni motivi so zanimivi, toda preveč na tleh. In tako bi naštel še to in ono pesem, ki zveni presplošno, premalo novo.

Kar zadeva samo ureditev, imajo Svetle samote to veliko prednost, da začnejo s pesmimi, ki morajo pritegniti, saj so tu tiste, ki so znale poiskati najbolj nasičenih podob in barv, ki so po svoje nenavadno ritmično razgibane, kakor vlite – z najbolj primernimi, najbolj pravimi besedami – mislim na tiste edinstvene ne samo po kakšnem slovenskem merilu. V novi zbirki je ta ciklus (Eros-Thanatos) le nekoliko bolj kronološko urejen in preimenovan (De profundis), pred njim pa je postavljena skupina Drevo življenja, za Gradnika zelo značilna, vendar kasnejša po nastanku, potekajoča iz osnov prve, že preudarno refleksivna in manj elementarno iznajdljiva, razen izrednega Dvogovora. Tretji razdelek Zadnje straže s socialno-nacionalno tematiko ni tako daleč od šestega O briška zemlja. Prav tako je včasih meja med drugimi skupinami bolj zabrisana, kakor bi se zdelo. Sicer pa je taka delitev pomagala nekoliko razbiti enoličnost, ki je pri tolikšnem številu pesmi skoraj neizogibna. Na naslov zbirke same se bo treba še navaditi. Sicer naletiš tudi pri Gradniku na verze, ki bi nekako opravičevali tako podobo, so pa nekam presenetljivi. Na splošno pa ne veže njegove pesmi kakšno melodiozno zvenenje, ampak svojevrstna ritmika."

V reviji Bori (I, 1955, 51) je Legiša svoje pripombe o preširokem in preveč bledem izboru na krajši način ponovil, pohvalil pa vključitev Gradnikovih socialno-domoljubnih pesmi, ki jih Svetle samote niso vsebovale v dovoljšnji meri. Uspeh zbirke Primorski soneti priča, da je po tej vrsti poezije veliko povpraševanje; Gradnik je največji med živečimi pesniki in bolj kot pri kom drugem je njegova poezija povezana z zemljo, od katere se ne more odtrgati.

Tudi naslednja ocena je bila za primorske bralce. Marijan Brecelj piše v Slovenskem Jadranu 24. 12. 1954 (št. 53):

"Ko je naša kritika o Gradniku spregovorila, je to storila po precej enoličnem in udomačenem obrazcu. Ponavljala je Župančičevo bistrovidno oznako, da je pesnik uklenil svoje pesmi med eros in tanatos (ljubezen in smrt), a je še ta pojem zožila tako daleč, da je ostal samo Gradnik – erotik, temni erotik. V tem je šla včasih tako daleč, da je nehote prezrla vse drugo tako globoko, a obenem široko pesniško snovanje, ki ga je moral urednik Harfe v vetru močno podčrtati in podkrepiti z namernim izborom (prim. str. 290).

Osem ciklov nas vodi skozi pesniško snovanje umetnika, ki nam ga je – kot so morali Nemci Čehom odkriti Otokarja Brežino – morala tujina pokazati, preden smo ga kot tvorca velikih lepot uvrstili med svoje velike umetnike. // V prvem ciklu 'Drevo življenja' rase pesnik iz svojega rodu: iz očeta, ki 'brez matere ga beda je krstila', in iz matere. Na tej poti ga sreča žena, ki mu da sina, da z njim v 'neskončno večnost je razpet'. Ob spoznanju, 'da je sredina in novih zametkov začetek', se zave smrti, ki mu je poslednji gost. // Naslednji cikel 'De profundis' (Iz globin), povzet po istoimeni zbirki (1926), vsebuje po večini tisto poezijo, ki so jo nazivali za tipično Gradnikovo. Tu je skoraj ves Gradnik erotik. Tu ima njegova harfa v resnici samo dve struni: ljubezen in smrt. Morda pa niti dve nista, kajti pesnik odločno pravi o slednji, da je 'najskrivnostnejša ljubezen'. // Tretji cikel je naš. Poezija, ki je v njem zbrana, je en sam problem Slovenskega Primorja in Istre, ozemlje, ki je bilo pod Italijo. Tu je del Gradnikove patriotične poezije. Pribiti moramo, da zadene v živo, da je prerok in branitelj, da je tenkočuten in vesten tolmač svoje ožje domovine, njenih ljudi, njih trpljenja in boja. Tesno s tem je povezan še cikel 'O bridka zemlja'. Obadva sta drugi del dvojice Natura – Patria, ki je narekovala sestavo izbora. // Intimne človeške izpovedi združuje cikel 'Srce poslušam'. Po kvantiteti je to drobna miselna poezija. Poezija, ki je pesniku rasla z življenjem. Tu najdemo odgovor marsikateri pesmi iz ostalih ciklov. Te pesmice so ključ, ki nam odklepa Gradnikovo bolj človeško kot pesniško podobo. In reči moramo, da nam je kot človek silno blizu. Blizu nam je njegov miselni in čustveni svet teh pesmi. // Naslednji cikel je dal izboru naslov. Pesnik se tu premakne v višjo sfero in rešuje svoj jaz v Kozmosu. Panteistični svetovni nazor pripisujejo pesniku. Morda drži. Vendar se mi zdi, da v to oznako še ni zajeta vsa njihova tovrstna tvornost. In odkar mu je Vladimir Pavšič odprl dve poti (LZ 1941, 81), imam občutek, da se je izognil obema. Panteizem pa je v njem močno ošibel. Tako bomo še veliko črnila prelili, preden si bomo o tem na jasnem. Vsekakor se Gradnik ni ustrašil odgovora na to vprašanje. Izpovedal ga je in bil v izpovedi iskren. // Kot se vse, kar je živega na tem svetu, čeprav morda velikega in slavnega, končuje z večerom in jesenjo, tako se tudi ta izbor. // Pod naslov 'Večerne sence' je urednik uvrstil nekaj nedvomno najlepših umetnin, ki jih je pesnik napisal o rodni vasi Medani, o svoji družini ter cikel 'Kmet govori'. Ta in naslednji cikel 'Jesenska tišina' je narekovala tematika pesmi. Gradnik kot edini predstavnik na 'poluti mračne, ali celo strahotne veličasti na Kantovem zemljevidu estetskega pojmovanja' (Kozak J., Maske, 2. izd., 92) je ustvarjal več temnih kot svetlih pesmi, čeprav je ustvaril tudi lepe svetle pesmi. Velika večina teh je tu ponatisnjena.

Vseh teh osem ciklov oklepa uvodna pesem 'Pojoča kri' in zaključna 'Pesnikova smrt'. [...] // Drugi del knjige, rekel bi tehnična oprema besedila, je delo Filipa Kalana. Podatki na koncu knjige, zbrani v štirih skupinah [...] so zelo dobri, jedrnati, kratki in pregledni. Prve tri skupine bodo imele veliko praktično vrednost ter bodo pripomogle, da bo marsikdo segel po gradivu.

Še tretja osebnost je vtisnila knjigi pečat. Lesoreze (8 po številu) ter pesnikov portret je izdelal slikar in grafik Riko Debenjak. Portret je dobro uspel. Z lesorezi pa je tako: slikarsko (tehnično) so nedvomno zelo dobri; idejno so spremljava tekstu, a njihov slikarski jezik zahteva na nekaterih mestih precejšnjo stopnjo intuicije. — Tiskarsko pa so uspeli le deloma; pri taki kvaliteti papirja ne pridejo tako močno do izraza, kot bi sicer lahko prišli. — Oprema Jakice Acetto je dobra: dokazala je, da zmore kaj boljšega.

Če se sedaj ozremo na celotno delo, vidimo, da ima tudi nekaj senčnih strani. // Pri izboru pesmi bi si želeli nekaj več. To že zahteva izbor kot tak, ki je že drugi po vrsti. Tako ali tako, toda manjkati ne bi smele nekatere pesmi (Nezakonska mati, Smučarjeva jutranja molitev, Zločinka, Vdova, nič odveč ne bi bil cel cikel Napisi za mesece, še posebej, ker je pesnik ustvaril že dva taka cikla (prim. Narobe svet ...), Kajn, Križev teden, Maja in morje, nekaj nagrobnih napisov ...). // Glede besedila pesmi to. Urednik pravi, da je to pesnikovo dokončno besedilo. Popravki sicer niso znatni, toda vsi nas ne zadovoljujejo. Težko sprejemamo premik vejice v 'Jesenski tišini', zamenjavo besedice v 'Pismih, 7', krajšanje v 'Zlatih lestvah'. Le nekaj sprememb je dobrih, n. pr. v pesmi 'Ob slovesu'. // Ker je že prostor za bibliografijo, bi bilo zelo dobro, da bi bila kar se da popolna. — Naklada je tudi prenizka. // Čeprav malo, nekaj tiskarskih napak je le."

Kritik Radivoj Rehar se je v reviji Mlada pota (Gradnikova podoba iz zbirke "Harfa v vetru", I, 1954/55, 99–101) skril za kratico M. S. in po gradnikovsko spregovoril skozi ženska usta: "Obrnila sem zadnji list v obsežni knjigi in zamislila sem se. Kakšen mož je to, ki nosi v prsih tak zaklad, tako občutljivo, vroče srce. Pesmi same so mi Alojza Gradnika najbolj razodele in približale, veliko pa sem zvedela seveda tudi iz navadnih podatkov o pesnikovem življenju. // Zbirka 'Harfa v vetru' je plod dolgotrajnega dela. Saj je izšla, oziroma vsaj morala bi iziti, za pesnikovo sedemdesetletnico." Sledijo podatki o pesnikovem življenju in njegovi nacionalni zavesti na meji s sovražnim italijanstvom. Posebej izpostavi njegovo žensko liriko, ki da je v njej naš največji pesnik, njegovo povezanost z zemljo in z narodom. Drugi del članka je popis kompozicije in ciklov.

Revija Beseda je prinesla kar dva zapisa o HV: Kajetan Kovič je prispeval študentsko načitane Neurejene zapiske ob Gradniku (Beseda III, 1954, 575–76), Tomaž Žagar pa Kritične opombe k izboru Gradnikove poezije (577–80). Najprej si oglejmo Koviča:

"Prebiram 'Harfo v vetru'.

Doživetje vsebine in nedoživetje oblike sodita med osnove Gradnikovega pesniškega sveta. Intenziteta obeh komponent je v pesnikovem obširnem delu različna, harmonija ponekod večja, drugod manjša, kvalitetna lestvica umotvorov razmeroma široka, kar vse priča o nenehno trajajočem sporu med vsebino in obliko v Gradnikovi poeziji. V tem sporu se nam odkrivajo značilnosti poezije, obenem pa pesnikova umetniška osebnost. Menim, da mimo tega problema ne bo moglo nobeno razmišljanje o Gradniku.

Izpovednost je bila često interpretirana ne samo kot značilnost, ampak tudi kot kvaliteta Gradnikove poezije. Čeprav se zavedam širokih možnosti interpretacije tega pojma, mi v Gradnikovem primeru pomeni bolj ali manj simbol za vsebinsko težo nasproti Župančičevi oblikovni perfektnosti, s čimer sta podana pozitivna predznaka dveh pesniških osebnosti, ne pa hkrati ovrednotena njuna dejanska izpovednost in izmerjena izpoved v ožjem smislu besede.

Motivni krogi Gradnikove poezije so precej številni, po pesnikovem intimnem odnosu do snovi pa tudi precej različni. Center pesnikovega sveta je individualno bitje. Posameznih plasti tega bitja se dotikajo druga bitja, drugi svetovi in pesnik je v tem sklopu neke vrste rezonator, ki meri jakost dotikov. Čim bolj individualno je prizadet, tem močnejši so odmevi in čim splošnejši so problemi, tem manj prepričljiva je reakcija. Ne gre za intenzitetno stopnjo doživetja (čeprav se tudi ta že nakazuje), ampak predvsem za značilnost pesnikove osebnosti: Gradnik je velik kot pesnik svojega lastnega sveta, velik, kjer je prizadet kot intimna osebnost, manj prepričljiv pa, kjer zadeva ob vprašanja, ki presegajo zgolj osebni okvir.

V najintimnejši krog Gradnikove poezije spada njegova erotika z vrhom desetih pesmi v ciklu 'De profundis' in s prvim 'Dvogovorom', nekaj pozne ljubezenske lirike, dalje v 'duhovnem krogu' vrsta meditativnih pesmi, ki se vežejo s pesmimi večnostnega razmerja med pesnikom in nekim principom izven njega, ki ga lahko imenujemo bog ali narava ali kako drugače. V tej zapovrstnosti najdem tudi interno graduacijo te intime, ki se na svojem obodu stika z nič manj obsežnim krogom manj subtilnih pesmi, ki pojejo o družini, ljudeh, domovini in dobivajo ponekod socialni ali politični nadih. Ob tem širokem kompleksu s pojmom izpovednost ne morem povedati nič več, kakor če bi opisal pesniški svet kateregakoli pesnika. Gradnikova vélika pesem sicer je osebna izpoved, toda poudarek je treba postaviti na prilastek, kajti čiste izpovedi je v celotnem Gradnikovem opusu razmeroma malo ali vsaj ne več kot lirike v drugačni obliki.

Med pesmi z izpovedno obliko štejem poleg pravih izpovedi še tiste, kjer so besede položene v usta drugim osebam ali predmetom, torej neke vrste 'Rollenlirik' ali 'Maskenlirik'. Pogosti obliki, često prepleteni z izpovedjo, sta nagovor in opis. Med te sodijo zlasti nekateri pokrajinski soneti in nekaj družinskih portretov. Prevelika opisnost je nekaterim pesmim v škodo, posebno, ker je statična in v izbiri besed često bolj abstraktna kot konkretna.

Navidezna ustaljenost Gradnikove oblike je pravzaprav samo prikrita oblikovna razkrojenost. Gradnikov verz s številnimi prestopi uhaja iz svojih naravnih meja, rima je marsikje sekundarnega pomena in mnoge njegove pesmi je mogoče brati kot dosledno ritmizirano prozo. Kljub temu knjižna, natisnjena oblika opozarja še na neke na videz nasprotne stvari. Mislim predvsem na sonet.

Pri sonetu, ki je v Gradnikovi poeziji izredno številno zastopan, moram spet pomisliti na nedoživetje ali nedoživljanje oblike, obenem pa na opisnost nekaterih njegovih tekstov. Sonet je v poetiki izredno 'intelektualna' oblika. Aškerc je nekoč opozarjal na njen romanski izvor in njeno neprilagodljivost slovanskemu duhu, pri čemer je seveda po svoje in v duhu tistega časa razločeval med razumom in čustvom. Močna intelektualna komponenta Gradnikove osebnosti si vendarle ni mogla docela podrediti kompozicijskih zahtev te jeguljaste oblike. Zanimivo je, da so v sonetni obliki z redkimi izjemami napisane pesmi, ki stoje v pesnikovem zunanjem motivnem krogu ali pa se razvrščajo vsaj proti obodu intimnejšega. V prvi vrsti so to meditacije – in med njimi je nekaj dovršenih umotvorov – ter pokrajinske in domovinske pesmi. Ponekod se mu – pri teh zadnjih – oblika sprevrže v kalup, napolnjen z opisi in naštevanjem, kar mora izzveneti precej mimo bralca. Vse to me navaja na misel, da je Gradnik sonetno obliko sicer sprejel, ne pa tudi doživel ali z drugo besedo 'na novo ustvaril'.

Zanimivo je tudi vprašanje rime. Čeprav je v recitirani pesmi marsikdaj sekundarna, njena dosledna uporaba izdaja določen oblikovalni nazor. Toda kje je njen pomen, če je zvočnost zabrisana?

Spor med vsebino in obliko je skrit že v obliki sami: navidezna regularnost in notranja dinamičnost sta si navzkriž. Morda je tukaj pot za globlje doumetje celotnega Gradnika.

Pravim: morda, ker so to samo neurejeni zapiski v dnevnik."

Za razliko od Kovičevega interpretativnega prispevka je Žagarjev izrazito polemičen. Svoje zavračanje Kalanovega uredniškega dela je kontrastiral z uvodnim vzklikom: "Končno Gradnik!" Spomnil se je, da je revija Beseda napovedovala zbirko že leta 1952 za pesnikovo 70-letnico in da "ne bo urejen profesionalno, marveč z ljubeznijo do slovenske poezije". Najprej rahlo ponegoduje zaradi zamude pri izidu, potem pa udari v sredino:

"Pri sestavljanju zbirke je obledel [...] eden glavnih motivov Gradnikove poezije, motiv smrti, ker so pesmi, ki obravnavajo to tako bolestno in priljubljeno poglavje Gradnikovega bistva, porazdeljene med ostale oddelke, ki imajo vsak zase svoj lastni pečat in jih je treba jemati kot celoto. Zdi se, da bi Filip Kalan lahko združil zadnja dva ciklusa, ki vsebujeta povečini priložnostne pesmi in vsebinsko nista točno opredeljena, zato pa tudi dosti manj strnjena od prejšnjih, še celo manj od ciklusov, ki jim je ustvaril zasnovo že Josip Vidmar. Tako je skoraj nerazumljivo, kako je zašel dvogovor med Timandro in Alkibijadom, ki je poln ljubezenskega občutja in hrepenenja, med premišljajoče verze 'Jesenske tišine'. (Morda je zavedla urednika k temu že prejšnja, tudi ponesrečena, Gradnikova uvrstitev v 'Zlatih lestvah'.)

Urednik bi se lahko izognil natrpanosti v zadnjih dveh ciklusih, ko bi uporabili ostrejše kritično merilo pri izbiri, s tem bi samo koristili čistosti Gradnikove podobe. Ponatisnjenim pesmim sta z avtorjem dodala še štirinajst nenatisnjenih, ki sodijo po nastanku približno v prejšnje desetletje in od katerih so posebno lepe in občutene tri pesmi: Gost ob trgatvi, Povabilo in Ob ribniku.

Drugi del izbora sestavljajo podatki o izbranih pesmih, bibliografski pregled sestavkav o posameznih zbirkah, člankov o pesniku in beseda o pesniku. Filip Kalan se je posluževal avtorjevih podatkov in materiala, kot ga omenja pod črto. Kakor kaže nabiranje padatkov priličen trud in vestnost, je vendar ta del sestavljen preveč površno za čas, ki ga je imel urednik na razpolago. Mimogrede bi omenil naslov izbora 'Harfa v vetru'. Spominjam se, da je pred časom objavila 'Ljudska pravica-Borba' odgovore ravnatelja založbe tov. Bratka, ki je omenil, da pripravljajo izbor Gradnikove poezije z naslovom 'Duh in podoba'. Očitno je bil tak prvi naslov sedanje zbirke. 'Harfo v vetru' je povzel urednik (ali morda pesnik ali oba?) po istoimenski pesmi. Kakšni kriteriji so odločali pri preimenovanju knjige, ni znano (človek bi to pričakoval med opombami, posebno, ker je bil prejšnji naslov že objavljen), vendar se mi zdi, da je bil prvi, tako simbolični, veličastni, tako 'goethejanski' naslov tudi vsebinsko primernejši za izbor Gradnikovih verzov, kot sedanji odmaknjeni naslov, ki povrhu vsega spominja na razna 'srca v vertru' iz polpreteklosti.

Bibliografski podatki. Izdaja res da ni znanstvena, kljub temu je zahtevala dokajšnje natančnosti pri sestavljanju pregleda natisnjenih pesmi in objav. Gradnik je napisal množico pesmi, prav tako je precejšnje število kritik in zapisov o njem. Med podatki pravi Kalan, da objavlja k vsaki pesmi 'letnico nastanka in prvi natis v pesniški zbirki'. Toda že površen pogled nam pove, da je upošteval tudi drugo objavo v 'Svetlih samotah'. Tako 'neopomnjeno' označevanje bi utegnilo koga zavesti, saj bi lahko imel jubilejno izdajo 'Primorskih sonetov' za originalno zbirko pesmi, v njej pa so dejansko ponatisnjeni soneti iz starejših zbirk. Urednik nikjer ne omenja, da upošteva samo prvi natis v zbirki in ponatis v 'Svetlih samotah', zato bi moral upoštevati tudi ponatise v 'Primorskih sonetih', posebej, ker je pesnik nekatere pesmi za to izdajo tudi popravil! Urednik sicer omenja na str. 288, da 'vsebuje izbor Gradnikove poezije med leti 1906–1951'. Le tako bi lahko opravičeval spregled 'Primorskih sonetov' in svoj koncept, ki je nastal pred letom 1952 (ko je bila knjiga namenjena v tisk), čeprav to ni dosledno in opravičeno iz dveh razlogov: prvič upošteva publikacije po letu 1951. na str. 283 (četudi jih na str. 278 med pesniškimi zbirkami ne omenja) in drugič zaradi časa, ki ga je imel po tem datumu. Doslednost bi zahtevala, da potem nasploh prezre vse izdaje po 1951. letu in tudi ocene teh izdaj itd. Prav zaradi tega dela pregled vtis naglice in dopolnitev, ki so bile premalo preverjene.

Podatki o sestavkih o Gradniku so zbrani požrtvovalno. Manjkajo samo naslednje objave: 'Pot bolesti' je ocenil nepodpisani v 'Mladiki' 1922; 'Narobe svet in druge pesmi za mladino' je omenila in ocenila Ada Škerl v 'Ljudski pravici-Borbi' 9. januarja 1954 v članku z naslovom 'Čaša tvoja je življenje tvoje ...'. France Vodnik na kratko ocenjuje Gradnika v 'Mladiki' 1938 ('Slovensko leposlovje v letih 1918 do 1938'). Izostali so tudi trije daljši sestavki, študije: 1941 je izšel v knjigi 'Mali slovenski svet' esej avtorja, ki ga Kalan sicer nekajkrat omenja, italijanskega literata Umberta Urbanija; 1944 piše o Gradniku Podbevšek v uvodu k 'Slovenski liriki' (če je omenil Ložarjev uvod, bi moral tudi tega, četudi je skromnejši); 1952 so izšli 'Primorski soneti', ki imajo tudi daljši uvod. Nehote sta se morda vrinili dve literarnozgodovinski napaki: prvo pesem je objavil Gradnik pod psevdonimom Jaromil (ne Jaromir, no, to je menda res pikolovstvo) in Michelangelovi 'Soneti' niso izšli po vojni, ampak med vojno. Ko omenja urednik posamezne prevajalce Gradnikove lirike, je izpustil predvsem dva pomembna: Ivana Gorana Kovačića in Jiři Wolkerja, ki je natisnil prevode Cankarja, Ketteja in Gradnika v knjigi 'Bratřska poesie' (brez letnice, a po 1916).

Pravo razočaranje knjige so besede o pesniku. Pravim razočaranje, ker sem prepričan, da so mnogi, če ne vsi, pričakovali, da bo imela jubilejna izdaja obširen uvod. Urednik pa je nabiral samo skromne literarnozgodovinske podatke o Gradnikovem življenju in tolmači sistem urejevanja knjige, a ocene pesnikove osebnosti se ni lotil. Tako nekako se je primerilo tudi Golievi jubilejni izdaji pred leti. Josip Vidmar se je omejil v svojem imenitnem uvodu v 'Svetlih samotah' na dva stržena Gradnikove poezije, na ljubezen in smrt, in je tudi poudaril, da bi bilo potrebno 'posebej govoriti o njegovih čustvih do rodbine in do elementarnih pojavov življenja, ki so z njo v zvezi, do naroda in še marsikaj drugega'. Pokazal je pot, mogoče smo prav zaradi tega pričakovali od urednika druge jubilejne izdaje, da jo bo prehodil, tem bolj po precej ostrih zbadljivkah v 'Besedi', ki so od strani Filipa Kalana obetale mnogo, in zaradi obširnega sestavka o Igu Grudnu. Če izdaja nima uvoda, kakšen smisel imajo potem ostali podatki v knjigi; izdaja vendar ni znanstvena? Gradnikova osebnost je ostala še vedno neocenjena in ni v celoti osvetljena niti toliko, kolikor bi bilo mogoče storiti danes, zato je prepuščena sodba razgledanosti in estetskemu okusu bralca samega. Zakaj se je urednik izognil takemu delu, ko bi ga zmogel, o tem lahko samo ugibamo. Ali naj mu služijo v opravičilo njegove lastne besede, ki jih je zapisal leta 1939 v 'Sodobnosti': 'Ugibam, zakaj je težko pisati o liriku, ki ga berem že od svojih študentovskih let ter se zmerom znova vračam k njemu. O stvareh, ki so nam znane, nam gre beseda po navadi gladko z jezika – zakaj smo potlej nenadoma redkobesedni, ko gre za zadevo pesnika, ki smo leta in leta živeli z njim? Nemara zato, ker se nam z leti polagoma oži in zateza krog umetnosti, ki se nam zdi spočetka nepremerljiv in nepregleden, in v ta ožji krog, v to deželo, ki smo si jo morali sami osvojiti in o kateri si domišljamo, da je samo naša, neradi odpiramo vrata drugim, tujim ljudem, publiki nekaj nemara iz sramežljivosti, nekaj pa gotovo iz tihega ljubosumja do stvari, ki jo imamo radi in ki brez nje ne moremo živeti ...' (Iz dnevnika, o pevcu večnih studencev.) In Kalan je res trdo zaslonil vrata.

Oprema in ilustracije: Takoj v začetku bi omenil, da se mi zdi vezava presvetla za temno vsebino. Vezava bi morala biti ko kristalna čaša, skozi katero se zrcali barva nalitega vina.

Riko Debenjak je opremil s podobami že nekaj Gradnikovih pesniških zbirk, kar mu je več ali manj tudi uspelo. Morda sta se pred desetimi leti in več oba umetnika vsebinsko ujemala, toda Gradnik se je nehal pesniško razvijati tam nekje pred petnajstimi leti, medtem ko se je Riko Debenjak v tem času umetniško razvijal, kar potrjujejo tudi njegova sodobna in modernistična iskanja. Zato so Debenjakove podobe lahko smiselne, zanimive za razvoj njegove umetnosti in tudi visoko umetniške, a h Gradnikovim pesmim ne spadajo. Gradnikove pesniške podobe so jasne in preproste in ne rabijo posebnih razlag; take bi morale biti tudi risane podobe. Od ilustracij sta samo dve, ki nista vsebinsko nakičeni. Prav dober je pesnikov portret, škoda samo, da je tako obrezan in ne obsega cele strani.

Knjigo kazijo še: spregled dveh pesmi med podatki in tiskarske in pravopisne površnosti.

Pričujoči sestavek, ki ni namenjen oceni Gradnikove lirike, marveč urednikovemu delu, vsebuje mnogo drobirstva, vendar ne zaradi prisiljenega 'kritikastrstva', ampak zaradi želje, da bi izpopolnil, kar je Kalan prezrl. Zdi se mi, da bi v tem času lahko poskrbeli za res reprezentativno izdajo tako velikega poeta.

'Harfa v vetru' je težko pričakovani izbor Gradnikove lirike in je tudi veličastna pesniška zbirka, ne le današnje, temveč vse slovenske literature. Z njo bo lahko zaslutil slovenski bralec podobo velikega umetnika, pesniku samemu pa, ki je bil doslej vedno nekak literarni 'postržek', bo prinesla pred javnostjo in kritiko, čeprav šele za sedemdesetletnico (in še to z zamudo), mesto, ki ga tako zelo zasluži."

Zaradi izčrpnosti velja navesti še anonimni epigram na račun cene knjige, objavljen med drugimi v Pavlihi 20. nov. 1954, 5:

Hotel sem se z lepo poezijo
iznebiti dvomov in viharjev.
Pa še bolj možgani me bolijo:
šest sto in devetdeset dinarjev ...

Harfa v vetru je bila zgled vsem nadaljnjim izdajam Gradnika. Najbolj ji sledijo Pesmi v miniaturki, ki jih je prav tako uredil Filip Kalan (do zdaj štiri izdaje: Ljubljana, CZ, 1962, 1967, 1980, 1985); razpored je v glavnem enak, le izbor je nekaj ožji.

Seznam besedil

• Gost ob trgatvi
• Nasvet
• Nekomu
• Na Mestnem trgu
• Rožnik
• V oktobru
• Sinu Sergeju
• Povabilo
• Opojni mrak
• V snegu
• Ob ribniku
• Elegija
• V zatišju
• Ob zori
• Resignacija
• V megli