Razlogov za to, da prihaja tretja knjiga Gradnikovega Zbranega dela šele 15 let po izidu predhodne, je več. Najprej so bila tu nesoglasja glede uredniškega koncepta, ki sva jih urednika razložila na začetku Opomb v drugi knjigi ZD. Zastopala sva ortodoksno tekstnokritično stališče in pričakovala sva "nepotvorjeno" izdajo kompletnega Gradnika. Nasproti je stalo zavzemanje založbe in glavnega urednika za prilagoditev strogega koncepta zbranih klasikov popularnejšim namenom, kar je vključevalo, tako kot je bila praksa tudi pri drugih avtorjih v zbirki, pravopisno prilagoditev sodobnemu jeziku. Šlo je za dileme tipa češnje/črešnje, sonce/solnce, pa tudi za vprašanje, kako natančno in izčrpno popisati variante besedila z napakami in akcenti vred, ter za to, kako na široko naj seže objavljanje Gradnika pri klasikih: naj se omeji na njegovo izvirno poezijo, naj upošteva tudi vse prevode ali le nekatere itd. (za več glej moj članek Pred natanko desetimi leti: Dve pismi uredniku Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, Slava IX, 1995/96, 1, 38–40). Tretja knjiga ZD sledi principom in kompromisom, uveljavljenim v drugi knjigi ZD. Ker je osnovna organizacijska enota knjige pesniška zbirka, so bile za natis izbrane tiste variante pesmi, ki jih je pesnik objavil v zbirkah. Pravopisnega posodabljanja je malo: črešnje je bilo treba popraviti samo štirikrat, solnce pa Gradnik ni več zapisoval. Popravljene so bile redke tiskarske napake. — Druga nesreča za zbranega Gradnika je bila prezgodnja smrt sourednika Toneta Pretnarja novembra 1992. Podjetje je pred leti nameravalo najprej oživeti v obliki spletne izdaje, kar pa zaradi težav z avtorskimi pravicami ni bilo uresničljivo. Leta 2001 odobreni raziskovalni projekt pri ZRC SAZU spet vzbuja upe, da bomo Gradnika med prvimi slovenskimi avtorji dobili v elektronski kritični izdaji.
Spodbude glavnega urednika zbirke akademika dr. Franceta Bernika za nadaljevanje Gradnikovih zbranih del v klasični knjižni obliki so tako šele s časovnim zamikom obrodile sad. Kot urednika sva ponovno podpisana oba s Pretnarjem, saj je bilo veliko dela za nadaljnje knjige opravljeno že v prvi polovici 80. let, ko sva zbirala in urejala gradivo za prvi dve knjigi. Tedaj sva sortirala in popisala vse, kar se je našlo uporabnega v avtorjevi zapuščini v stanovanju na Župančičevi 14 v Ljubljani, kjer nama je vdova Francka prijazno nudila primerno delovno okolje.
Celotna Gradnikova rokopisna zapuščina je zdaj v rokopisnem oddelku NUK-a in je tam na voljo pod signaturo Ms 1398; vsebina zaupuščine je popisana v publikaciji Katalog rokopisov Ms 1385 – Ms 1470 (NUK, 1999). Pod to signaturo so bili vključeni še tisti deli nekaterih drugih zapuščin, ki so bili v NUK-u že prej in so se nanašali na Gradnika, vendar ne vse. Pod samostojnimi signaturami so ostali tipkopis Zlatih lestev za tiskarno (Ms 691), cenzurna izvoda za Pesmi o Maji in za Pojočo kri (Ms 1391) in še kakšna reč. Po presigniranju je pregled nad tipkopisi za posamezno zbirko ali pesem precej večji, kot je bil prej, malo teže pa je priti do podatkov o prejšnji ureditvi gradiva oz. prejšnjih lastnikih rokopisov. V posameznih primerih ni bilo več mogoče najti kakšne pred leti registrirane in prepisane tipkopisne variante ali korekturnega lista, kar ob dejstvu, da ima besedilo v zapuščini povprečno več variant, od katerih so ene le kopije tipkopisov in čistopisi, ni preveč usodno; redki rokopisi se nahajajo še kje drugje, npr. tisti iz rdečega usnjenega albuma, ki ga je pesnik poklonil svoji drugi ženi in sva ga popisala pred 15 leti, je zdaj v lasti pesnikovega sina Sergeja. Za precej besedil v 3. knjigi (in tudi za nekatera, pripravljena za 4. knjigo) Gradnikovega ZD je bilo treba upoštevati še en dodatni rokopisni vir, ki pri besedilih za 1. in 2. knjigo ZD še ni bil v razvidu, to je tipkopis za zbirko Harfa v vetru (HVp), ki nazorno dokumentira, kdaj in kako je prišlo do spreminjanja prej natisnjenih pesmi. Kar nekaj svežega gradiva v zvezi z Alojzom Gradnikom se je našlo v na novo pridobljeni Veselovi zapuščini, od koder bo nekaj gradiva verjetno razporejeno pod Gradnikovo signaturo; gre za rokopise in tipkopise nekaterih pesmi, ki so bile že natisnjene v ZD 1 in 2 oz. so vključene v ZD 3 in 4, rokopise prevodov, zbirko izrezkov člankov o Gradniku iz časopisja ter nekaj osebnih dokumentov. Identifikacija pesmi je lažja tudi zato, ker so zdaj v celoti v elektronskem zapisu; največji del jih je vtipkal moj oče Jože Hladnik.
Tako kot je v ediciji navada, naj najprej dopolnim nekaj podatkov, ki bi sodili v drugo knjigo. Najpomembnejša se zdijo pojasnila Josipa Vidmarja o pripravah na ureditev Svetlih samot. Izšla so v poglavju Alojz Gradnik v njegovi knjigi Obrazi (Ljubljana, 1985, 382–90), ki je pri pripravi Gradnikovega ZD 2 še nisva imela v rokah:
"Leta 1932 je dopolnil petdeset let. Prezreti njegov jubilej je bilo skoraj nemogoče. Razen tega je bila za marsikoga poezija važnejša od vsake politike, čeprav je moral tiste čase na primer Penklub kot mednarodno predstavništvo slovenskih pisateljev pogosto intervenirati pri beograjski vladi ravno zaradi usode obsojenih in kaznovanih komunistov. Toda ravno možnost in potreba po teh intervencijah sta v marsikom od nas vzdrževali prepričanje, da je literatura vendarle pomembnejša ali vsaj uglednejša od vsake politične pripadnosti. V takem ali podobnem prepričanju sem se odločil, da sem na željo urednika Janeza Žagarja v Modri ptici objavil jubilejni članek o Gradniku, v katerem pa ni ne pozdravov ne voščil in ki je izšel celo z neznatno zamudo. Toda članek izzveni resno pozitivno in malodane s svečano izjavo, da pesnika 'njegova človečnost, ki je zgnetena iz tako jedrovitih, težkih in hkrati eruptivnih snovi, in njegova oblikovalna moč, ki je navzlic okornostim resnično stvarniška, povzdigujeta med slovenske pesnike, ki se ne morejo preživeti'. Poleg tega članka pa sem prevzel tudi ureditev antologije iz njegovega dotedanjega dela, ki naj bi dobila naslov Svetle samote; spisal pa naj bi zanjo tudi uvod.
Lotil sem se tedaj urejanja. Pregledoval sem njegove prve tri zbirke in izbiral v njih najboljše pesmi. Poslušal sem ritem in melodijo njihove muzike in zdela se mi ni samo nervozna in sunkovita, temveč sem slišal tudi, kako se trga, lomi in kako je včasih nerodna in robata. Popolnih pesmi, se pravi pesmi iz celega sem našel prav neznatno število, naletel pa sem na veliko pesmi, ki so se mi zaradi posameznih dragocenih stihov zdele vredne upoštevanja in uvrstitve v izbor. Gradnik si metaforiko večidel izmišlja in jo velikokrat podreja tudi zahtevam rime. V takih primerih kaže dovolj nezanesljiv čut za skladnost in primernost prispodobe za celoto. To pomeni, da svoje pesmi velikokrat sestavlja in krpa. Ne zlivajo se mu neprisiljeno in ne teko mu, marveč so pogosto z očitnim trudom in nasilno sestavljene. Zelo pogosto si pri tem pomaga zlasti z naštevanjem in z izmišljenimi prispodobami. Toda neko zvestobo lastni naravi si ohranja tudi v večini takih primerov. Zato mi je bilo kljub vsemu mogoče izluščiti iz njegovega pesniškega gradiva silhueto njegove narave. In iz tega spoznanja sem se moral sprijazniti z marsikako pesmijo, ki je le nisem smel zavreči. Zato je bilo odbiranje pesmi težak in nekako estetsko mučen posel. Moram pa povedati, da se je Gradnik z mojimi odločitvami povsem strinjal, in edino nesoglasje, do katerega je prišlo med nama, je nastalo zaradi poglavja Večerna senca, ki sem ga v celoti odklanjal, vtem ko se je Gradnik goreče zavzemal zanj. Zdelo se mi je, da ga pri tem vodi skrb za obseg antologije, ker po njegovem le ne bi smela biti preneznatna, jaz pa sem se boril za kakovost. Imel sem namreč občutek, da sem zagrešil že težak popust s tem, da sem v zbirko sprejel ciklus Zadnje straže. Njegova pesniška vrednost je majhna. Pri tej sodbi bi lahko izvzel le eno ali dve pesmi. Toda vse so značilne za Gradnika in za njegovo čustveno navezanost na Brda. Ta vidik značilnosti pa je nevaren kriteriju kakovosti in je velikokrat usoden zanjo. Skratka, kompromis, ki je očiten pri ciklu Zadnje straže, mi je govoril, naj glede Večerne sence, poglavja, ki je bilo za poeta takrat še nemara novo in sveže, ne popustim. Toda Gradnik je vztrajal in naposled celo prosil. Vdal sem se z mislijo, da tudi za antologijo, ki je sicer ni sestavil sam, naposled le odgovarja pesnik. In vrhu vsega: bilo je ob njegovem petdesetletnem jubileju. Spominjam pa se, da mi je verjetno v skupino Sebi, v bližino Žoge ali Vodnjaka, na vsak način hotel vsiliti neko 'humorno' pesem, ki pa se je danes ne spominjam več. Toda Gradnik in humor! Odbil sem jo tako odločno, da je naposled popustil.
Z razvrstitvijo in poimenovanjem skupin ali zaglavij zbirke se je strinjal, je pa tudi to ali ono predlagal. Več razprav in debat sva imela s podrobnostmi posameznih pesmi. Želel sem, da bi jih čim bolj približal jezikovnemu čutu in posluhu utrjenega knjižnega jezika. Skušal sem odpraviti v njegovih stihih lokalizme, kolikor niso vnašali obogatitve in kolikor so tod in tam samo izhod iz zadrege. Ravno tako pa sem trebil posebne primorske naglase, ki jih je v njegovih stihih kljub mojemu prizadevanju le še precej ostalo. Kolikokrat je bila pri tem čiščenju potrebna samo sprememba v razvrstitvi besed. Najtežje vprašanje pa je bilo in ostaja pri njegovih pesmih vprašanje rim, ki so le zelo važne pri pesniku, kakršen je Gradnik, saj se široko izživlja v sonetih. Treba se je zavedati, da so glede rim skoraj brez izjeme vsi primorski pesniki tako rekoč brez posluha in da jim skoraj vsem zadostujejo tudi rime, ki obstoje samo v pismu. In Župančič je pri ugotavljanju tega dejstva poudaril še to, da se ti naši rojaki pri rimanju ne drže dosledno niti svoje izreke. Skratka, njihovo rimanje je res brez posluha, zaradi česar je pogosto kvečjemu moteče. Takih rim je pri Gradniku dovolj in kljub mojemu prizadevanju jih je v zbirki ostalo nemara več kot petdeset parov. Pri tem je Gradnikova rimarska domiselnost zelo skromna in znatno število se mu jih velikokrat ponavlja. Nuja pa ga kdaj zavede tudi do tega, da se v svoji stiski zateče kratko malo k srbskohrvaški besedi, kakršna je 'san' za sen ali sanje, ali pa 'zmija' za našo kačo. Kdor bo besedila pesmi Svetlih samot pregledoval natančno in jih primerjal z njihovimi prvimi natisi, se bo spričo teh podatkov lahko prepričal in bo laže ocenil delo, ki sva ga s to zbirko opravila s pesnikom.
Naposled je bilo treba napisati knjigi predgovor. Priznati moram, da sem pri pisanju tega eseja živel v nekakšnem precepu. Redke lepe pesmi in številna lepa mesta v drugih so mi narekovali sorazmerno visoko oceno njihove vrednosti. Njihove pomanjkljivosti, zlasti pa številna, nepotrebna in celo neumestna naštevanja pa so mi sodbo privijala navzdol in mi jemala vero v pesnika. In zakaj sem se spotikal ravno ob naštevanja? Ker so pri Gradniku tako številna, da bodejo v oči, vrhu vsega so pa prepogosto neorganska in nekako mehanična, da se njegova pesniška govorica pri njih prične ustavljati, kar ne pomeni nič drugega kakor to, da zamira tudi njihova vsebina, se pravi pesnikovo čustvo, ki s tem zgublja polet in strnjeno sugestivnost. Njegove pesmi so zaradi tega večkrat zdrobljene in to dela omenjeni vtis, da so sestavljene in skrpane. V podobnem precepu glede ocene pesnika Gradnika je bil nekoč tudi Župančič, ki si je leta 1917, verjetno pri branju Padajočih zvezd, zapisal: 'Gradnik bolj uživač nego tvorec. On sprejema, a brez energije, pasivno, leno. Njegovi lastni ritmi so leni, počasni, zaspani. Celo v uživanju len in zaspan. Medla duša.' In vendar je napisal o njegovi prvi zbirki zelo pohvalno kritiko, iz katere sem si zapomnil poučne besede: 'Ravno ker se gibljejo Gradnikove pesmi ob zabrisanih mejah, jih je težko prav pretehtati.'
Ko sem se do malega otresel svojih pomislekov, ki so danes odpornejši kot takrat, sem sestavil svoj uvod. Sporočil sem to Gradniku, ki mi je določil sestanek v kavarni Evropi, da bi moj spis prebral. Sestala sva se in izročil sem mu rokopis. Bral ga je pozorno, toda ves začuden sem proti sredi njegovega branja opazil, da ga oblivajo solze. Vprašal sem ga, kaj pomenijo. Dejal mi je, da je pretresen ob misli, kako je mogoče, da ga lahko tuj človek razume tako do kraja. Nato je bral dalje in ko je članek prebral, se je zamislil in mi po dolgem molku rekel: 'Res je razburljivo, če kaj takega bereš o sebi. Pripomniti imam samo eno. V ljubavnih pesmih, ki jih pri meni večidel govore ženske, nemara le niste dojeli tega, da to niso pripovedi o nečem, kar je bilo, temveč so izpovedi o čustvih, kakršnih sem si želel.' Njegovo pojasnilo sem seveda moral sprejeti in priznati moram, da mi je dalo boljši vpogled v naravo in vrednost njegovih pesmi.
Dobrih dvajset let kasneje je pesnik v pogovoru z Marjo Boršnikovo izrekel o mojem uvodu tole sodbo: 'Kritika je poudarjala, da je Vidmarjev uvod zajemljiva, dasi ne izčrpna študija o moji liriki, vsekakor pa najboljša, kar jih je bilo dotlej napisanih o meni. S prodornim pogledom da je odkril dva najsilnejša vrelca moje pesniške inspiracije: ljubezen in smrt. Tudi jaz menim, da ta študija, kot je duhovita, do konca ni dognala moje podobe, kakor je tedaj niti ni mogla.' Mislim, da je ta sodba točnejša od prvega vtisa. Tako čas in življenje, ki sta tako neizprosna do poezije, razkrivata resnico o nji in resnico njenih razlag. Trenutno uslugo pa je spis storil pesniku, kajti na istem mestu pravi: 'Ne morem tajiti, da so mi Svetle samote poživile samozavest, ki je bila dotlej šele v povojih, da nisem zaman pisal, kar sem pisal. S tem je moja ustvarjalnost dobila nove pobude.' [...]
Ta zastranitev v mojem spominu je bila potrebna, da naposled preciziram svoj odnos do pesnika Gradnika, ki se mi zdi v uvodu v Svetle samote nekoliko dobrohotno nedognan, ker je bilo in je 'težko prav pretehtati njegove pesmi', ki se tako izrazito 'gibljejo ob zabrisanih mejah', kakor se je izrazil Oton Župančič. Poleg tega mislim, da moram vendarle povezati čas Svetlih samot z zadnjim važnejšim srečanjem, ki sem ga s pesnikom doživel kakih deset let po času najinega tako intenzivnega sodelovanja. V teh desetih letih je ostal najin pogovor o njegovem službovanju samo najina skrivnost. In čeprav sem ga takrat opozarjal, da naj navsezadnje misli tudi na svojo bodočnost in naj se zaveda, da s svojim hotenim ali nehotenim sojenjem komunistom zagotovo spravlja v nevarnost svojo bodočo eksistenco, sva ostala v dobrih odnosih, nisva si pa imela pri najinih srečanjih vsa ta leta kaj posebnega povedati, saj sva hodila tako povsem nasprotna pota in se odločala za tako nasprotujoče si smeri."
Zapoznela je na tem mestu navedba pesmi Zdaj so rože osuti cveti ..., ki jo je Alojz Gradnik skupaj s prevedenimi verzi iz Šikinga (Po cesti šla sva, tiho šla) objavil na začetku bibliofilske izdaje dekliških risb Mihe Maleša v knjigi z naslovom Rdeče lučke ali risbe o ljubezni (Ljubljana: samozal., 1929, tiskala Jugoslovanska tiskarna, 110 str.) in sva jo s sourednikom v drugi knjigi spregledala.
Zdaj so že osuti cveti.Naslov pesmi se razteza čez dve strani, kitici pa sta natisnjeni vsaka na svoji in pod njima stoji: "Alojz Gradnik, h knjigi". Čeprav je pesnik skrbno hranil vse svoje tekste, o tem v njegovi zapuščini ni sledu in se tudi ne omenja v bibliografskih popisih njegove poezije. Uvodna Maleševa beseda nekoliko razkriva, za kakšno publikacijo je šlo:
Da sok bridki vsi darovi,
srce ve zdaj, da grobovi
hočejo še več mu vzeti,
kot so roke hrepeneče
bežnih sanj prejele sreče.
Zdaj so cveti že osuti,
Ali še njih duh je v sobi:
ah, še v smrti in trohnobi
srce prejšnjo srečo čuti.
"Te risbe so le bežne linije tistega lepega življenja, ki ga človek doživi ali v slutnji ali v kakem spoznanju. Še svojim najbližjim težko o tem govorimo. In to, kar je zraslo drugim v pesmi sestavljeni iz črk, se je meni zlilo v linije. — // Mlada deklica! Moj bog, kaj je na svetu lepšega od oči šestnajstletne deklice?! Kdo jih še ni gledal, sanjal o njih in jih ljubil? Ob dvanajsti uri hite vsevprek po Šelenburgovi ulici z grmado knjig v aktovkah. Smejejo se, koketizirajo in kritizirajo. [...] Zgodi se včasih kar čez noč: deklica ni ne deklica, ne žena, je na razpotju in v svojem razočaranju je srečna in nesrečna. Zapre se v svojo sobico (mlade deklice imajo vse svoje sobice), vzame iz pisane šatuljice prav majhen sveženj prvih pisemc, spominsko knjigo [...] In če sedi deklica z lepo knjigo Župančičevo ali Gradnikovo in se ji v lepih modrih očkah zasveti nežna solzica, jo jutranje solnce posuši brez vsega. In če je ni – o, solnce že kaj najde! [... ] V Ljubljani, prav malo pred Veliko nočjo leta 1929." Maleš je Gradnikovo poezijo s to publikacijo vključil v svoj koncept likovne umetnosti, ki je bil polemično nastrojen proti razpoloženjskosti impresionizma in se je zavzemal za čisto linijo in čustvo.
V urejeni Gradnikovi zapuščini in v katalogih so prišli na dan še nekateri ponatisi in uglasbitve pesmi, ki jih v času nastajanja prvih dveh knjig Zbranega dela nisva poznala; ti drobni dodatki v tretji knjigi ne bodo navedeni in bodo počakali do morebitnega ponatisa ZD 1 in 2 oziroma do elektronske izdaje. Presenetljiva je ugotovitev, da je Gradnik kljub očitani mu neblagoglasnosti oziroma okornosti izraza med glasbeniki eden bolj priljubljenih. Skladateljica Mirca Sancinova je to razločno izpovedala: "Pri samospevih polagam največjo važnost na besedilo. Besedila Župančiča, Grudna, zlasti pa Gradnika mi čustveno nadvse ugajajo. Do Gradnika imam poseben odnos; njegova poezija je kakor vzeta iz moje duše in zato je večina mojih samospevov nastala ob njegovi muzi, na njegova besedila." (Pri slovenski skladateljici Mirci Sancin, SN 20. okt. 1941, št. 242, str. 4; koncertni letak za Skladateljski večer Mirce Sancinove v Mali filharmonični dvorani 20. okt. 1941 prinaša nekaj Gradnikovih naslovov iz PZ in DP, vendar katalog slovenskih skladb na Glasbenem oddelku NUK-a njenega tovrstnega opusa ne pozna). Skoraj bolj kot izvirna besedila so skladatelji jemali v roke njegovo prevodno poezijo, kitajsko ali Zmajevo, in otroške pesmi. Identifikacija predlog je bila pri skladbah s ponavljanimi naslovi kot Zima, Vprašanje, Ogenj, Dvogovor ali z modificiranimi naslovi seveda naporna in včasih celo nemogoča.
Primerno je že zdaj opozoriti na razkrito dodatno biografsko ozadje k pesmim Besede iz groba (PZ) in Na goriškem pokopališču (PB), pa tudi cikla De profundis, posvečenim pesnikovi mladostni ljubezni Mariji Švalj, ki ga je v članku Skrivnost Gradnikove velike pesmi (Dolenjski list 25. 11. 1955) popisal Lado Smrekar.
Tretja knjiga Gradnikovega Zbranega dela prinaša v zaporedju, kakor so izhajale, pesniške zbirke med leti 1938 in 1954, to je Večne studence (1938), Zlate lestve (1940), Pesmi o Maji (1944), Pojočo kri (1944) in tiste pesmi iz izbora Harfa v vetru (1954), ki prej še niso bile natisnjene. Leta 1952 je izšel izbor Primorski soneti, kjer so bile objavljene samo pesmi, znane že iz prejšnjih zbirk, zato je temu izboru posvečeno le poglavje v Opombah, v besedilnem delu pa pesmi iz zbirke ni, ker so bile že natisnjene v 1. in 2. knjigi Zbranega dela v okviru pesniških zbirk, v katerih so se prvič pojavile. Leta 1953 je izšla zbirka za otroke Narobe svet, ki bo skupaj z drugimi Gradnikovimi otroškimi pesmimi predstavljena v 4. knjigi Zbranega dela. Vanjo bodo prišle še zadnja, posmrtna Gradnikova pesniška knjiga Lucipeter (1973), tiste objavljene pesmi, ki jih ni vključil v nobeno zbirko, in vse neobjavljene pesmi. S 4. knjigo bi se tako izčrpalo izvirno Gradnikovo pesniško delo.
| AG | Alojz Gradnik, Ausgewählte Gedichte. Prevedel in spremno besedo napisal Gvido Soklič. Rokopisna knjiga izbranih pesmi Alojza Gradnika. Leta 1962 so pesniku v Društvu slovenskih pisateljev napravili prepis te zbirke. V NUK-u so ohranjeni trije celi vezani izvodi in en nepopoln izvod knjige. Sokličeve rokopisne prevode je ocenil B. Borko v Naših razgledih 27. avg. 1960. |
| APSl | Antologia poezji słoweńskiej. Ur. Marion Piechal. Wrocław idr., 1973 (Biblioteka narodowa, 177). |
| BU | Bog in umetnik, 1943. |
| HNT | Hvězdy nad Triglavem: Moderní poesie slovinská. Praga, 1940 (Poesie, 40). 2. izdaja 1946. |
| HVp | Predloga za tisk Harfe v vetru. |
| K | Krtačni odtisi v polah, označeni z zaporednimi številkami K1–K3. |
| Kl | Korekture v listih, lomljene. |
| NBG | Na Brda gledam: Pesmi. Ur. Marijan Brecelj. Gorica: ZKO Dobrovo itd., 1994. |
| Narodno kolo | Kalendar Narodno kolo za godinu 1941. Zagreb, 1940. |
| Orfeo | Orfeo: Il tesoro della lirica universale interpretatta in versi italiani. Ur. V. Erante in F. Mariano. 2. izdaja. Firenze, 1953, 1477–79. 1. izdaja 1950. |
| PK | Pojoča kri, 1944. |
| PM | Pesmi o Maji, 1944. |
| Poesie | Alojz Gradnik, Poesie. Ur. Hans Kitzmüller, sodelovali Wanda Gradnik, Robert Petaros, Franco Verbas. Cormons: Braitan, 1984. Prinaša 15 Gradnikovih pesmi v izvirniku in paralelnem prevodu. NUK 355044. Pri 2. izdaji (Brazzano: Braitan, 2001) je poleg naštetih sodelovala še Vida Doktorič. Vzporedno slovensko besedilo in prevod v italijanščino. Dostopno v Študijski knjižnici v Trstu, SKL 42360. |
| PSJ | Poezija sovremennoj Jugoslavii. Moskva: Hudožestvennaja literatura, 1981. |
| PSXX | Poezija Slovenii XX vek. Ur. A. Romanenko. Moskva: Hudožestvennaja literatura; Ljubljana: CZ, 1989. |
| Slovenska lirika 1944 | Slovenska lirika: najlepše pesmi od Prešerna do najnovejšega časa. Ur. Anton Podbevšek. Ljubljana: bibliofilska izdaja založbe Sejalec v 350 izvodih, 1944. |
| SR | Slovenske rime. Ur. in prev. Stevan Raičković. Beograd: Rad, 1976. 6 Gradnikovih pesmi v izvirniku in v vzporednem prevodu. |
| SSzGK | Sedem samospevov za glas in klavir = Seven songs for voice and piano. Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 1997, 1 partitura (46 str.) |
| Tf | Tipkopis na finem pisalnem stroju. Tipkopis je prepis kasnejšega datuma, ker na njem praviloma ni popravkov in se večinoma ne razlikuje od objave. |
| TKg | Tipkopis za ciklus Kmet govori. |
| VS | Večni studenci, 1938. |
| ZL | Zlate lestve, 1940. |
| ŽiŽ | Žariš in žgeš: samospevi na verze Alojza Gradnika. Hubert Bergant, klavir, David Šuligoj, kontrabas. [Avče]: Združenje pevskih zborov Primorske, 1995. |
| [ ] | prečrtano |
| [ >] | nadomeščeno z (včasih zapisano čez staro, včasih nadpisano) |
| nnn | nejasno |
| [nnn] | nejasno zaradi črtanja |
| [??gubi] | deloma nejasno |
| < > | vrinjeno brez prečrtavanja |
| / / | domnevno |
Pri redakciji je bilo vodilo čim natančnejši prepis besedil in avtorjevih posegov vanj. Pedantno prevajanje vseh rokopisnih posegov v tipografsko obliko v posameznih primerih vodi v nepreglednost in vzbuja dvome v smiselnost takega početja. Natačnosti in preglednosti obenem bi bilo zadoščeno, ko bi imel bralec po želji in potrebi takoj pred sabo fotografske posnetke vseh variant besedila. Do tega ideala pa seveda ni mogoče po poti klasične knjižne kritične izdaje, ampak kvečjemu v elektronski izdaji, pa še tam težko. Zato sem se v primerih, kjer bi dosledna transkripcija rokopisnih popravkov in vrivkov povzročila zmedo, odločil za manj natančen, vendar preglednejši način, npr.:
[Od koder prišel je, se vrne. >] Odkoder je, tja se povrne.V praksi to pomeni, da sem spremembe ponekod poenostavil tako, da sta pred bralcem samo izhodiščna in končna oblika verza v popravljanem besedilu brez podrobnejših podatkov, katero besedo je prečrtal, kje je samo s številkami označil spremenjeni besedni red in ali je popravek vrinil med vrstice ali je z njim kar nadaljeval vrstico. Kadar sta v enem verzu dva popravka, eden na začetku in drugi na koncu, je naveden popravljeni verz v celoti. Kogar bo natančneje zanimalo Gradnikovo spreminjanje besedila, bo še vedno moral po informacije k rokopisu. Poenostavitev pomeni tudi ne prav dosledno upoštevanje sprememb teksta v korekturah, kjer je težko ločevati med popravki, ki zadevajo avtorjevo kreativno dejavnost, in med tistimi, ki le odpravljajo tiskarske napake. Čisto mogoče je tudi, da obstaja še kakšna kopija tipkopisa, ki v preglednicah variant ni bila upoštevana. Kjer obstajajo za pesem v zbirki korekturni iztisi, je to v opombah k pesmi označeno s kraticami (K1, K2, K3 ali Kl), niso pa posebej označeni korekturni iztisi za izbor v Harfi v vetru, z izjemo tistih pesmi, ki se tam prvič pojavijo v knjižni obliki.namesto:
Od[ ]koder [prišel] je,
se vrne.
Tipkopisi Gradnikovih pesmi so reproducirani tako, da so vejice, vprašaji, klicaji in pike v skladu s pravopisom vedno levostični, čeprav je v predlogi pred njimi pogosto, vendar ne vedno, presledek. Odpravljen je tudi desni presledek pri začetnem narekovaju in levi presledek pri končnem. Akcenti so bili v tipkopise naknadno postavljeni z roko, vendar tega redakcija večinoma ni interpretirala kot vrinjanja ali kot popravek, enako tudi ne popravljenih očitnih tipkarskih napak. Čeprav se zdi opozarjanje na spremenjena ločila in akcente v opombah včasih drobnjakarsko, sva se s sourednikom zanj odločila zato, ker je Gradnik akcentom posvečal vztrajno pozornost. Pri stavljenju ločil in naglasov je bil pogosto negotov in jih je v prepisih rad popravljal; izbrano besedilo in variante kolikor mogoče dosledno razkrivajo njegove tovrstne ustvarjalne dileme.
Tako kot pred leti sem bil tudi tokrat v zadregi, kaj storiti s pravopisnimi napakami. Zelo redke nedoslednosti pri velikih začetnicah in pri narekovajih sem v izbrani natisnjeni varianti odpravil in na popravek opozoril v opombah. Večje težave so pri vejicah. Le-te bi bilo še najlaže popraviti, če ne bi dosedanji uredniki Gradnikovega dela, ki so sicer avtorja pripravili do nekaterih sprememb besedila, očitne manjkajoče vejice pustili kar pri miru, kljub dejstvu, da so bile izdaje namenjene tudi poljudnemu sprejemniku in šolski rabi. Gradnik vejic ni stavil toliko po pravopisu kot po posluhu. Njegovi posegi v tipkopise so dokaz, da sta se mu interpunkcija in akcentuacija zdeli pomembni, zato v tem pogledu v besedila razen v zelo redkih primerih nisem posegal, ampak je objavljen natančen prepis objave pesmi v prvi pesniški zbirki.
Redakcijsko poenotenje zadeva naslednje grafične elemente: velikost in postavitev naslovov ter podnaslovov, številčenja pesmi v ciklu, imena "govorečih" v dialogiziranih pesmih, oznake, komu so posvečene, na koncu pesmi ter avtorjeve lastne opombe na koncu zbirke. Naslovi pesmi so po tradiciji v verzalkah, pri čemer se včasih izgubi razlika med malo in veliko začetnico (npr. Noč vseh svetih v Brdih : Noč vseh Svetih v Brdih). Zaporedne številke pri oštevilčenih pesmih so poenoteno arabske in brez vrstilne pike. Za opombni del knjige so potrebna naslednja pojasnila: Številke v nizu bibliografskih podatkov gredo v zaporedju letnik (z rimsko številko), letnica, številka, stran. Prevodi so nanizani v zaporedju izhajanja, rokopisni pridejo na konec niza. Pri podatkih o prvem natisu, ponatisih in prevodih med okrajšanim imenom zbirke in stranjo zaradi preglednosti ni ločila. Med ponatisi posameznih pesmi so navedeni praviloma samo tisti v času pesnikovega življenja, kjer je mogoče predvidevati, da se je z objavljeno obliko strinjal, in pesmi v antologijah. Strani v miniaturki Cankarjeve založbe (M) niso navedene, ker je bilo več različno paginiranih izdaj, pa tudi sicer se ta redakcija ne razlikuje bistveno od one v Harfi v vetru.
Iz letnih izpiskov, ki jih je jugoslovanska avtorska agencija pošiljala avtorjem, se je dalo razbrati vrsto uglasbitev Gradnikovih pesmi, vendar so bili podatki često tako pomanjkljivi, da ni bilo mogoče navesti ne skladatelja, ne leta, ne za kakšno izvedbo je šlo. Prav mogoče je, da je zunaj razvida ostala še kakšna uglasbitev, zlasti če ni bila objavljena.