|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Leta 1973, po šestih letih precej trdega gorniškega življenja, prepletenega s čudovitimi doživetji pa tudi težkimi in nevarnimi preizkušnjami, se je prvič podal v Centralne Alpe in uspešno preplezal severno steno Les Courtes. S prijateljem sta bila prva Jugoslovana, ki sta prišla čeznjo po avstrijski smeri. Naslednje leto je opravil lepo število vzponov po najtežjih smereh domačih gora in nekaj solidnih vzponov v Centralnih Alpah.
Leto 1975 je bilo za Vikija Grošlja prelomno – prvič je odšel v Himalajo. Dne 10. oktobra je z Ivčem Kotnikom po prvenstveni smeri čez južno steno osvojil peto najvišjo goro sveta, 8463 m visoki Makalu. Hkrati je bil to prvi jugoslovanski osemtisočak!
Naslednje leto je z najboljšimi prijatelji Danilom Cedilnikom, Ivčem Kotnikom in Nejcem Zaplotnikom preplezal severno steno Matterhorna.
Leta 1977 se je udeležil naše četrte odprave v Hindukuš in že teden dni po prihodu v bazo osvojil najvišjo goro Nošak, nato pa so potegnili še niz prvenstvenih smeri na tri šesttisočake. Naslednje leto so potekale priprave (pod vrhom Druja) za prihajajočo "odpravo odprav" - Mount Everest, 8848 m, najvišja gora zemeljske oble, so bile sanje že več generacij slovenskih plezalcev. Viki Grošelj in Marjan Manfreda sta na zahodnem grebenu preplezala in opremila ključno mesto na višini nad 8200 metrov. Zaradi okvare na dihalnih aparatih in ozeblin pa sta morala sestopiti le dan pred naskokom na vrh.
Po seriji vzponov v Centralnih Alpah leta 1980 so se leto kasneje odpravili v južno steno Lhotseja, najtežjo steno v Himalaji. V najhujših vremenskih razmerah so se z njo spopadali kar 63 dni, a žal niso uspeli stoodstotno. Viki Grošelj se je z odprave vrnil s poškodovano hrbtenico in bil zaradi operacije ter okrevanja leto dni na "prisilnem dopustu".
Želja po dosežkih ga je v drugi polovici leta 1982 spet pripeljala k pripravam za novo odpravo – 8163 m visoki Manaslu. Nekako od tu naprej beremo življenje Vikija Grošlja v njegovih osmih knjigah.
Sodeloval je na 16 odpravah v Himalajo in stal na vrhovih desetih od štirinajstih osemtisočakov. Povzpel se je tudi na vse najvišje vrhove kontinentov:
EVROPA: Mont Blanc, 4807 m, 1974
Elbrus, 5642 m, 1990, spust s smučmi
AFRIKA: Kilimandžaro, 5895 m, 1985, prvenstvena smer
JUŽNA AMERIKA: Aconcagua, 6959 m, 1986
SEVERNA AMERIKA: McKinley, 6194 m, spust s smučmi
AVSTRALIJA: Mount Kosciusko, 2226 m, 1988
AZIJA: Mount Everest, 8848 m, 1989
ANTARKTIKA: Mount Vinson, 5140 m, 1997, spust s smučmi
Viki Grošelj se je sprva sicer odločil za mizarski poklic , končal tudi delovodsko šolo in se zaposlil v Avtomontaži. Pri 24-ih letih pa se je vpisal na takratno Visoko šolo za telesno kulturo in jo uspešno zaključil z diplomskim delom Sistem alpinistične vzgoje. Od leta 1978 je kot športni pedagog zaposlen na Osnovni šoli Pirniče pri Ljubljani. Odkril je poklic, ki je hkrati tudi njegov hobi. Od leta 1967 je član alpinističnega odseka Ljubljana Matica, je tudi član Gorske reševalne službe pri reševalni postaji Ljubljana.
Življenje Vikija Grošlja so tudi njegove knjige. Zato je pri življenjepisu praktično nemogoče zaobiti nekatere podatke, ki jih bomo srečali tudi kasneje pri analizi del.
"Do prvih zvezd" je njegov prvenec. Skozi vsa leta je Grošelj sproti pisal dnevnik. Vtisi, doživetja, spoznanja, najbolj intimni občutki so zapisani na papirju kar sami vabili k temu, da jih avtor podeli še s kom.
Delo začne z dvema odlomkoma iz poezije , posvečeno pa je Nejcu in Alešu, prijateljema in učiteljema. (Nejc Zaplotnik in Aleš Kunaver, op. p.) V uvodu nam avtor pojasni, da je že nekaj časa razmišljal o tem, da bi devet zvezkov telegrafsko zapisanih spominov prelil v knjižno obliko. Želi si napisati knjigo o gorah, o prijateljih in o tem, kaj je doživel v tem nenavadnem svetu, kjer sreča, prijateljstvo, pogum, strahopetnost, uspeh, neuspeh, življenje in smrt dobijo druge razsežnosti. Želi si pisati tudi o tako žalostnih trenutkih, da se mu je življenje zazdelo nesmiselno. Tragedijo in srečo z roko v roki je doživljal le v gorah in ob dogodkih, ki so povezani z njimi.
Knjiga ima 20 poglavij. Na koncu so še pojasnila in poskus dvojnega življenjepisa izpod peresa avtorja samega.
Poglavja so pravzaprav spomini, utrinki, vtisi, ki so avtorja do takrat najbolj zaznamovali in si jih je najbolj zapomnil. Zato poglavja med seboj niso povezana, ampak je vsako celota zase. Najprej nas popelje na Čopov steber, za katerega so si zelo prizadevali, da bi ga premagali. Hkrati pa na duhovit način prikaže še tradicionalno "rivalstvo" med plezalci ljubljanske Matice in plezalci Akademskega odseka.
Ob reševanju pri dveh nesrečah se avtor sreča s smrtjo, na drugi strani pa tudi z življenjem.
Opisuje prvi obisk francoskih Alp leta 1973 – bralcu želi povedati nekaj o sreči, ki včasih spremlja alpinista in o počutju, ki je značilno skoraj za vsakega plezalca. Ko namreč osvojiš vrh, misliš, da je najtežje za teboj in niti ne pomisliš, da je tudi sestop lahko še kako nevaren. O tem se je sam prepričal, ko je pri vrnitvi z Les Courtesa padel v razpoko, tragedijo pa je preprečila ledena polica, na kateri se je ustavil. Sreča mu je stala ob strani.
Severna stena Druja. S prijatelji doživijo hudo nevihto. Plezanje opisuje tehnično podrobno.
Poglavje o odpravi v Hindukuš (predgorje Himalaje, ki leži v Afganistanu), je nekoliko daljše in ima tri dele, saj precej podrobno opisuje celotno odpravo. V prvem delu opiše pot "od Guncelj do Kazi Deha, vasice v osrčju Hindukuša", v drugem nas seznani z uspešnim vzponom na Nošak, v tretjem pa duhovito popisuje pot domov. Ponorčuje se tudi iz dejstva, da so se člani na odpravi med seboj večkrat sprli.
V poglavju Prvi spomin opiše prvo asociacijo, kadar pomisli na odpravo na Makalu. Ko sta s prijateljem Ivčem sestopala, je Ivč dobil snežno slepoto, kar jima je močno otežilo povratek. Ko mu Viki ponudi čaj, ga prijatelj poboža po obrazu…
Ne piše pa le o vzponih, ampak tudi o predavanjih, ki obvezno sledijo vsakemu povratku v domovino. Na duhovit način nam pove zgodbo o tem, kako je sredi zime hitel na predavanje v dvorano kina Union v Ljubljani, pri tem pa se mu je po nesreči odprl kovček z diapozitivi, katerih večina se je znašla v luži. S prijatelji so jih tik pred začetkom predavanja poskusili zložiti v pravilen vrstni red in kljub vsemu so doživeli aplavz gledalcev. Od takrat nosi škatle z diapozitivi vedno pod pazduho…
V naslednjem poglavju pa s spomini seže tudi nazaj v mladostna leta in prvo predavanje v domačih Guncljah. Spominja se še nekaterih drugih predavanj, med drugim tudi v Subotici.
Saga o Sagarmati je zgodba o Everestu iz leta 1979. Zaradi mraza in pomanjkanja kisika sta s prijateljem ozebla in tik pod vrhom sta morala obrniti.
Leto 1981 - južna stena Lhotseja. Veljala je za največji športni problem Himalaje. Tudi dneve na tej odpravi opisuje kronološko- od poti do baznega taborišča naprej. Plezanje je opisano tehnično podrobno. Vreme je onemogočalo napredovanje, Grošelj se je s steno boril kar 55 dni, na koncu ji je popolnoma dotolčen priznal premoč.
V nadaljevanju se spominja nekaterih podrobnosti z odprave. Med čakanjem v bazi so si krajšali čas na vse mogoče načine, še najraje pa so sedeli in se pogovarjali o vsem mogočem. Če se je komu zazdelo, da drug s pripovedovanjem že pretirava, je začel z lopato navidezno odmetavati stran vse, kar je kolega povedal. Tako so uvedli tekmovanje za zlato lopato.
Žal so napori v steni na Grošljevi hrbtenici pustili hude posledice in v Ljubljani ga je čakala operacija ter dolgotrajno okrevanje. Na srečo se je vse dobro izteklo.
24. april 1983 si bo Viki Grošelj žal zelo dobro zapomnil. Sodeloval je na odpravi na Manaslu in bil priča izgubi dveh prijateljev – Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, ki ju je pod seboj pokopal ogromen plaz serakov.
A Manasluja ni pozabil. Pod goro se je vrnil že naslednje leto in dopolnil svoj načrt. Lepo nam opiše tudi dan z odprave, v katerem opazi tudi dogodke, ki jih sicer morda ne bi.
2. november 1984. Tudi ta dan je žal v življenju Vikija Grošlja zaznamovan z izgubo prijatelja. V nesreči reševalnega helikopterja je umrl Aleš Kunaver.
V naslednjem poglavju pa nas že popelje povsem na drug konec sveta – na Kilimandžaro. Po uspešnem vzponu si je ogledal še nekaj drugih zanimivosti Afrike- narodni park in podobno. Proti koncu pa mu spomin seže še čisto na drugi konec sveta – v Južno Ameriko. Spominja se vzpona na Aconcaguo, najvišji vrh obeh Amerik.
V zadnjem poglavju avtor razmišlja o tem, kaj mu pomenijo gore in zakaj je ta ljubezen tako močna. Pred očmi se mu odpre spomin na dan, ki ga je preživel na izletu z otroki. Zaveda se, da je "vedno na poti k njej, ki se imenuje hrepenenje. Gora? Ženska? Svoboda? Sreča?"
Grošljev prvenec še ne da slutiti, da je to prva od več knjig. Bralec dobi vtis, da je želel na papir preliti tiste spomine, ki so ga do takrat v življenju najbolj zaznamovali, ob strogih tehničnih opisih vzponov pa je veliko razmišljanja. Gre za nekakšno nanizanko alpinističnih zgodb. Že v tej prvi knjigi Grošlja zaznamujeta smrti dveh dobrih prijateljev, pa vendar je bil klic gora vedno močnejši. Začutimo pa, da ga je alpinizem že tako prevzel, da mu bo brez pomislekov sledil.
V knjigi je za 16 strani fotografij, razdeljene so med poglavja. Vseh strani je 153.
Avtor sam imenuje to odpravo tudi "odprava presežnikov":
Tudi ta knjiga se začenja s pesmijo in s kratko mislijo o nekaterih ljudeh, ki "so vedno pripravljeni pomagati, da so priprave na odpravo težje, kot so."
Ideja o odpravi v Karakorum pri Grošlju ni bila nova, saj je o tem razmišljal že dalj časa. Zadeva pa je bila malo bolj zakomplicirana, saj v Pakistanu še niso bili. V priprave na odpravo pa je v avtorju venomer glodala tudi bolečina – doma je namreč pustil hudo bolnega očeta.
Knjiga je pisana v obliki dnevnika, razdeljena pa je na 4 poglavja (+ uvodni del). Na začetku vsakega nam avtor naniza misli, ki nam na zabaven način predstavijo vsebino poglavja.
DOLGA IN PRAŠNA POT JE PRED NAMI
Po začetnih zapletih z avtobusi alpinisti le odrinejo na pot. Sledi podroben opis prihoda in priprav na začetek poti proti bazi. Podrobneje nam z geografskega vidika opiše tudi gorovje Karakorum.
VRH GORE SNEŽNO BEL KIPI V NEBO (Menart)
Opisi naskokov na goro, dni v bazi. Vmes razmišlja tudi o ljudeh, ki početja alpinistov ne razumejo ali pa ga nočejo razumeti, hvaležen pa je tistim, ki ljubitelje gora podpirajo – tako ali drugače. Vmes jim malo ponagaja vreme in tudi počutje nekaterih ni najboljše. Pravi "razbita vojska, še preden se je začela bojevati". A volja je našla pot in 28. julija 1986 sta Viki Grošelj in Bogdan Biščak kot prva Slovenca stopila na Broad Peak. Za njima tudi drugi.
HOTEL SI BITI PTICA
Odpravijo se v bazo pod Gasherbrumi. (vrhov s tem imenom je več, zato ima vsak zraven še številko, op. p.). Brez težav osvojijo 4. avgusta še Gasherbrum II – Bogdan Biščak, Viki Grošelj in Andrej Štremfelj. Tomu Česnu pa uspe vzpon čez južno steno K2.
MARGINALIJE PA IZGINJAJO V USMILJENI SENCI
Odprava se končuje. Grošelj že kuje nove načrte. Izve pa tudi žalostno novico, da mu je medtem, ko je bil zdoma, umrl oče. Čez uspešne dogodke pade temna zavesa.
V tej knjigi izvemo marsikaj zanimivega tudi o odnosih vseh članov na odpravi – vključno s šerpami. Ves čas npr. avtor kritizira kuharja – tako bralec lahko izve, da je kuhar še kako pomemben na taki odpravi. Pokritizira tudi razmere v našem alpinizmu in se ponorčuje iz tistih, ki menijo, da so take odprave le brezplačne počitnice za neodgovorne alpiniste. Pobliže nam predstavi tudi življenje v bazi, kadar je slabo vreme in so alpinisti obsojeni na čakanje. Večkrat se srečajo tudi s člani drugih odprav in si med seboj pomagajo. Knjiga je nekakšna reportaža uspešne odprave.
V knjigi je za 24 strani barvnih in črnobelih fotografij, vseh strani pa je142. Največ fotografij je na sredini knjige.
Ko je po Mont Blancu (l.1974) in Everestu (l.1979) stal na Kilimadžaru, se mu je leta 1985 utrnila zanimiva misel, da bi osvojil najvišje vrhove vseh celin in doživetja ponudil tudi bralcem. S tem ciljem je lažje prebrodil ovire na poti oziroma poteh. A, kot pravi sam, "vrhovi celin so le okvir njegove zgodbe o življenju, ki ga živi, o spoznanjih, ki ga učijo, in o sanjah, ki se lahko uresničijo."
Knjiga ima 7 poglavij in tudi zdaj se prav vsako začne s krajšo poezijo ali mislijo.
EVROPA - MOGOČNI GRANIT EVROPSKIH ALP – Mont Blanc, 4807 m
Začetek nas popelje v otroštvo k prvim obiskom Šmarne gore. Ena prvih velikih želja pa je bil Mont Blanc, ki mu je dalo poseben čar to, "da je najvišja gora Evrope in da stoji v tujini". Opiše nam tragično zgodbo, v kateri je izgubil brata Silva, s katerim sta v letu 1969 in na začetku 70. leta postala ena najbolj perspektivnih navez v Sloveniji. Žal je brat pri vzponu na Mont Blanc izgubil življenje.
Po služenju vojske pa je želja po Mont Blancu vendarle dozorela in s tremi prijatelji so šli na pot. Vendar pa je uspeh preprečilo slabo vreme in morali so se vrniti leto kasneje. Tokrat je Grošelj stopil na svoj prvi štiritisočak. Povsem slučajno pa je spoznal tudi svojega vzornika Reinholda Messnerja. Takrat, daljnega leta 1974, je Viki Grošelj že vedel, da "potovanje v svet ni le zapravljanje časa in denarja, ampak nuja, potreba in svojevrstno bogastvo, ki ni merljivo z denarjem, da so vrednote, ki ni nujno, da imajo, otipljiv, merljiv cilj."
"…šel bi po tem svetu kar tako, brez "uporabnega" cilja, da bi ga prehodil mogoče samo za goro, ki čaka name, za mladost brez konca, za okus vina na vročih ustnicah, za orle nad prepadi, za sneg, ki tiho naletava, za reko, ki hiti v ravnino, za toplino večernih ognjev, ali pa za en sam nasmeh."
AZIJA - VETER,KI MED GREBENI HIMALAJE SE RODI – Mount Everest, 8848 m
Grošelj primerja Himalajo z olimpijskimi igrami. Kar so drugim športnikom pomenile olimpijske igre, je bila alpinistom tistih časov Himalaja. Do Himalaje si moral prehoditi precej stopnic, od domačih gora, do italijanskih Dolomitov in potem osrednje Alpe. Sam je moral po teh stopnicah stopati kar enajst let, da je dosanjal svojo prvo Himalajo oziroma peti najvišji vrh, Makalu.
Spomladi 1979 pa je dočakal tudi Everest. Na pot je šlo 25 alpinistov in 6 spremljevalcev, bila je to ogromna odprava, spremljana z veliko publicitete. Zavedali so se, da je to edinstvena priložnost, saj bi dovoljenje za naslednji poskus dobili šele čez nekaj let. Everest so čutili kot skupni cilj ob vsej nacionalni evforiji.
Žal pa so takrat Grošlju ozebline na nogi tik pod vrhom preprečile, da bi Everest dosanjal na tisti odpravi.
AFRIKA - VROČI LED AFRIKE – Kilimandžaro, 5895 m
Grošlja je Afrika zamikala po pripovedovanju prijateljev, po več napornih odpravah v Himalajo pa si je tudi zaželel, da bi obiskal nekoliko manj zahtevne, a še vedno zanimive gore. Z Danilom Cedilnikom sta odšla na pot avgusta 1985.
Avtor nas seznani tudi z nekaterimi zgodovinskimi in geografskimi podatki o deželi ter značilnostmi tamkajšnjega življenja.
Domov se je vrnil z osvojenim najvišjim vrhom Afrike.
JUŽNA AMERIKA - TREPET KONDORJEVIH KRIL NAD ANDI – Aconcagua, 6959 m
Januarja 1986 se je Grošelj priključil skupini planincev in izletnikov, ki so za pet tednov odhajali na potepanje po Čilu, Argentini in Peruju.
Aconcaguo, najvišji vrh obeh Amerik, je avtor osvojil v dveh dneh in pol.
Ob koncu potovanja pa ga je izredno prevzelo tudi mesto Santiago, ki ga bralcu malce podrobneje predstavi. Očarale so ga tudi največje zgodovinske znamenitosti Peruja – Cuzco, Machu Picchu in Nazca.
ALJASKA - POLARNI SIJ ALJASKE – Mount McKinley, 6193 m
Pred vzponom na to goro je Grošlju prišlo na misel, da bi se z njenega vrha spustil na smučeh. S seboj je povabil Tomaža Jamnika.
Aljasko nam najprej predstavi z zgodovinskimi očmi. Izvemo tudi zanimivo zgodbo o prvem vzponu na Mount McKinley oz. Denali. Nekoliko nižji severni vrh je bil namreč osvojen zaradi stave in to leta 1910!
Pri vzponu se je kot največja težava pojavil – izredno hud mraz. Žal prijatelj zboli in oba morata sestopiti in medtem ko Tomažu pomagajo člani drugih odprav, se Grošelj vrača po njune stvari, in tedaj mu pride na misel, da bi se na goro lahko povzpel po 2000 metrov visoki steni, kar mu tudi uspe. V dolino se spusti na smučeh.
Ta solo vzpon in spust na smučeh mu še danes pomenita zelo veliko.
AVSTRALIJA - JUŽNI KRIŽ AVSTRALSKEGA NEBA – Mount Kosciusko, 2228 m
Poglavje začne z avstralsko pripovedko o dveh črnih labodih. Nadaljuje z zapleti na letališču in z razlago ciljev v Avstraliji. Njegov cilj namreč ni le osvojiti najvišjega vrha, ampak si želi dobiti kar največ informacij o najvišjem vrhu Oceanije Punkcak Javi, Avstralcem bi rad predstavil naš vzpon na Everest-ob 200-letnici Avstralije namreč pripravljajo odpravo na najvišjo goro- , zelo rad pa bi tudi navezal stike z avstralskimi alpinisti, ki obiskujejo gore na Antarktiki. V prihodnosti bi je jim morda lahko pridružil kdo od slovenskih alpinistov. Poleg vsega tega pa ima še prijatelje na Novi Zelandiji, ki bi jih rad razveselil z obiskom. Na pot se je odpravil skupaj s Cveto, ki takrat še ni bila njegova žena. Ob vseh informacijah pa se ponorčuje iz informacij, ki jih o Avstraliji dobimo ob gledanju njihovih nadaljevank in filmov.
Ob prihodu v Sidney ga je povsem očarala opera in zato bralcu postreže z nekaterimi zgodovinskimi podatki o gradnji te stavbe. Druga stvar, ki ga je prevzela, pa so bile koale v živalskem vrtu in zato izvemo še nekaj o teh ljubkih živalcah.
Pot na najvišji vrh ni težka. Skoraj do vrha kot pot vodi kovinska mreža, da obiskovalci ne bi pohodili trave in rastlin.
V prihodnjih dneh sta namenjena k prijateljema na Novo Zelandijo.
ANTARKTIKA - LEPOTA VEČNEGA LEDU – Mount Vinson, 4895 m
To poglavje je povsem drugačno – ni namreč napisano iz lastnih doživetij, ampak je zgolj teoretično. Grošelj namreč do tistega časa na Antarktiki še ni bil, želja, da bi jo obiskal, pa mu ni dala miru že nekaj časa. Tako se je na ta "večni sneg in led" spet spomnil ob obisku Vide in Johna na Novi Zelandiji, saj je od tam lahko opazoval pristanišče, od koder so odhajale ladje z odpravami na Antarktiko.
Izvemo nekaj o zgodovini dežele in nekaj o razmišljanjih ter načrtih, kako bi lahko nekega dne stopil na antarktični led. Pravzaprav napiše pravi slavospev velikim pomorščakom in raziskovalcem, ki so bolj ali manj uspešno zaznamovali pot na Južni tečaj.
Predstavi pa nam tudi utrinke z Nove Zelandije, samotne dežele, ki ga je vznemirila.
Ob koncu tega poglavja in s tem tudi knjige že zaslutimo, da Viki Grošelj ni in ne bo odnehal. Preveč je poti, ki ga mikajo, in ciljev, ki si jih želi doseči. Z leti se namreč spreminja tudi namen teh poti in tudi doživljanje je drugačno. Alpinizem mu že postaja način življenja, potovanja in pustolovščine pa življenje bogatijo. Viki Grošelj živi za to, da odsanja svoje sanje. In ko odsanja ene, se že najde v naslednjih. Poetičen naslov knjige nakazuje, da njegove sanje niso le Himalaja, ampak morda tudi drugi vrhovi po celinah sveta. Da so le vrhovi. Takoj, ko odpremo knjigo, jih najdemo na platnicah.
V knjigi je 32 fotografij, vseh strani je 133. Fotografije so že celostranske in natisnjene na kvalitetnejšem papirju, tako da se bralec tudi s pomočjo fotografij lahko še bolj poglobi v zgodbo samo.
To je zgodba o treh odpravah in štirih osemtisočakih v manj kot letu dni. "Privoščil" si je pravo dirko, ne le s časom, ampak tudi s samim seboj. Knjigo posveča ženi.
BOGINJA TURKIZOV – Čo Oju, 8201 m
Ta del začenja s posvetilom prijatelja Andreja Uleta v neki knjigi: "Podobno kot se skozi norost ugleda modrost, je treba včasih tvegati nemogoče, da se doseže mogoče."
Ob zapletih pred odpravo se avtor tokrat ustavlja tudi ob dogodkih v (bivši) Jugoslaviji.
Izredno pa je očaran nad Tibetom, čeprav bo njegova zgodba o tej osupljivi deželi "nekaj med tragiko življenja Tibetancev, ki me je z brutalno nasilnostjo kitajskih okupatorjev osupnila, in nekaj med sanjsko lepo pokrajino, posejano s številnimi samostani, katerih veličina in mir te prisilita v molk in spoštovanje, v razmišljanje ne samo o tej daljni deželi, o njeni zgodovini in žalostni sedanjosti, ampak o življenju nasploh."" Presunljivi so dogodki, ki so v Tibetu dogajali v zgodovini in le-ti se avtorja zelo dotaknejo. Ob koncu poglavja se ob opisu vrnitve kar precej posveti zgodovini in nekaterim posebnostim Tibeta.
Čo Oju je njegov peti osemtisočak. Sam pravi, da zaključuje svoje "do sedaj najbolj razburljivo in čustveno najgloblje doživeto potovanje."
VIHARNI VRH – Lotse 8516 m
Drugi del uvaja misel argentinskega pisatelja in pesnika Borgesa.
Grošelj spet ne more mimo spoznanj, ki se mu razkrivajo v življenju povprečnega vsakdana: to so spoznanja o ljudeh z maskami na obrazih, ki jih spretno ohranjajo vsa leta, potem pa nekega dne ne zmorejo več brzdati svoje majhnosti in naenkrat razkrijejo prave misli o nekom, ki pač ni na njihovem bregu. A Grošelj ta neprijetna spoznanja prav spretno zna zamenjati z odrešujočim občutkom, da ne spada v njihove igre, v njihova otopela življenja.
S prijateljem Stipetom Božičem, alpinistom iz Splita, sta se pridružila makedonski odpravi, ki bo poskusila osvojiti Everest, o katerem v zvezi z njegovim osvajanjem izvemo tudi nekaj zgodovinskih podatkov. Dotakne se tudi razmišljanj o varstvu okolja.
Leta 1981 se je odprava, v kateri je bil tudi sam, kar 63 dni brezupno borila s 3200 metrov visoko južno steno Lotseja.
Po dobrem začetku se prijatelj zaradi strahu pred ozeblinami obrne. Grošlju strahotno nagaja veter, pot se zdi neskončna. A končno:"Z eno roko nerodno tipam po žepu vetrovke, polnem snega, iščem fotoaparat, da bi napravil vsaj en sam samcat posnetek tega, od naporov in skoraj že blaznosti pijanega človeka na vrhu gore, ki se imenuje Lotse in je visoka osem tisoč petsto in še šestnajst metrov…"
Po vrnitvi v bazo s Stipetom že načrtujeta vzpon na Everest.
NA VRH BOGINJE MATERE ZEMLJE IN NAZAJ V ŽIVLJENJE – Everest, 8848 m
Po pogovoru z makedonskimi alpinisti se odpravita na pot. Slutita, da je to edinstvena priložnost. Tik pod vrhom Grošlju zmanjka kisika v jeklenki in nadaljevanje poti mineva v nečloveških naporih. Toda – uspel je! Uspelo je tudi soplezalcema Stipetu in Dimetu.
Zgodi pa se nesreča – pri sestopu Dime ostane na gori.
Ne eni odpravi je Grošelj uspel premagati deva osemtisočaka.
PONOVNO V TIBET – Šiša Pangma, 8046 m
Prišla je jesen in Grošelj spet odhaja na pot. Uresničuje svoj drzen načrt. Ker ga je Tibet že prejšnjič tako očaral, zdaj bralcu spet ponudi nekaj podatkov o tej deželi. Šiša Pangmo osvoji, ob povratku pa vse alpiniste pretrese žalostna novica o smrti poljskega alpinista Jerzyja Kukuszke – poleg Messnerja je bil edini človek, ki je že stal na vrhu vseh štirinajstih osemtisočakov.
Grošelj svojo zgodbo o štirih osemtisočakih v manj kot letu dni zaključi. Zaznamovan z "nekoristnim svetom". A življenje v tem svetu je včasih tako napeto, da ga lahko beremo kot napet roman, ko niti približno ne slutimo konca. Res je, da tudi alpinisti sami velikokrat ne vedo, kako in kaj sledi, in prav zato je Štirikrat osem tisoč najbolj napeta zgodba Grošljevega življenja, hkrati pa tudi eden od najlepših delov našega himalajizma.
Knjiga ima za 32 strani fotografij, vseh strani pa je 212.
OTROŠTVO
Spominja se svojih prvih smučarskih korakov in predvsem svojih prvih smuči, ki pa so ob skakalnih poskusih kmalu žalostno končale. Kot otrok se je zelo navdušil nad skakanjem, kasneje pa je že začel spoznavati užitke turnega smučanja – to so bili resnično prvi koraki, ki pa so malemu Vikiju že dali slutiti, da je praktično vsako strmino lahko premaga tudi na smučeh.
PRVI KORAKI
Že v višjih razredih osnovne šole je bil zasvojen z alpinizmom in v tem času je vedno nosil s seboj tudi smuči. S prijateljem Denom sta obredla marsikatero strmino, navzgor peš, navzdol pa vsaj del poti na smučeh. Že takrat je začutil, da ga gore resnično privlačijo na tisti prvinski način, s svojo lepoto in svobodo, prav nič pa ga ne zanima ponočevanje in zabave po kočah. Turno smučanje ga je privlačilo veliko bolj kot spusti po urejenih smučiščih. Imel je celo to srečo, da je vojsko služil v Bovcu v planinski enoti.
UČENJE IN ZORENJE
Bil je počaščen, ko so ga sprejeli med člane gorske reševalne službe pri reševalni postaji Ljubljana, saj je na delo gorskih reševalcev vedno gledal z velikim spoštovanjem.
Svoje znanje o smučanju je lepo dopolnil ob študiju na Visoki šoli za telesno kulturo.
Vsako zimo je tudi sodeloval kot inštruktor ali pa celo vodil zimske alpinistične tečaje.
Pozimi 1978 pa so ga povabili v Enso, francosko šolo smučanja in alpinizma, na tečaj visokogorskega turnega smučanja.
SPOGLEDOVANJE Z EKSTREMIZMOM
Prvih zahtevnejših smučanj se je lotil s komaj 120 cm dolgimi smučmi, ki so bile takrat v modi, šele kasneje pa se je izkazalo, da so tudi za ekstremne spuste potrebne daljše smuči.
To so bili časi, ki jih je Grošelj vsak konec tedna preživljal v gorah in ko mu je uspel veliki problem, presmučati severno steno Krna.
McKINLEY
Na pot se je odpravil s prijateljem Tomažem Jamnikom, ki pa vrha zaradi bolezni žal ni osvojil. Grošlju je uspel vzpon po "bližnjici", skoraj 2000 m visoki steni, in uspešno je odsmučal v dolino.
ELBRUS (Moje prvo potovanje v Rusijo)
Že nekaj časa je razmišljal o Rusiji in tako je v okviru akcije "osvojiti najvišje vrhove vseh celin" prišel na vrsto tudi 5642 m visoki Elbrus, ki ga imajo v večjem delu sveta, razen v Evropi, za najvišji evropski vrh. Odločil se je, da bo tudi z vrha te gore poskusil smučati. Pridružil se je članom planinske zveze Vojvodine.
Poleg opisov pokrajine in vzpona ter spusta samega Grošelj na duhovit način razmišlja tudi o razmerah, ki so takrat vladale na tem koncu sveta. Imel je priložnost obiskati povprečno rusko družino in primerjati njihove razmere z našimi.
KANGČENDZENGA
Med potjo so se na enem izmed letališč izgubile Grošljeve smuči in zato, da bi vsaj nekaj presmučal, jih je bil Grošlju pripravljen posoditi Stipe Božič, a vreme se je na poti z vrha močno poslabšalo. In prav zaradi tega so žal spet priča tragediji – na gori sta za vedno ostala Marija Frantar in Jože Rozman.
POGLED NAPREJ
Vojna v Sloveniji. Razmišlja o prijatelju Stipetu, ki se namesto s snemanjem alpinističnih uspehov ukvarja s snemanjem vojnih grozot. A Grošelj kljub vsemu verjame v prihodnost, ki bo prinesla nove uspehe – načrtov ne potrebuje, saj večkrat pravi, da jih ima za celo življenje in še čez. In pri uresničevanju načrtov ga bodo prav gotovo spremljale tudi smuči, ki jih pravzaprav jemlje kot nekakšno protiutež temnim stranem življenja.
To je zgodba o smučanju. Ni le ena zgodba, a od ene do druge nas popelje Grošljeva smučina, da lahko vijugamo skozi njegovo življenje – tisto, smučarsko. Gre za smučanje v naravi, z gora, saj so doživetja v stiku z nekakšno avanturo neprimerljivo bolj globoka in pristna. Sam pravi, da je zanj turno in ekstremno smučanje najlepši del planinstva in alpinizma. A tudi tukaj si postavlja vedno težje, predvsem pa višje cilje – od smučanja na hribčku za domačo hišo do smučanja v Himalaji.
Knjiga je izšla ob stoletnici Slovenskega planinskega društva.
V knjigi je za 32 strani fotografij, vseh strani pa je 141.
Grošelj začenja knjigo z razmišljanji oziroma primerjavo med nepalsko Himalajo in Karakorumom. Žal so smrti v obeh Himalajah enako strašne.
V poglavju OSVAJANJA izvemo nekaj o zgodovini raziskovanj in poskusov osvojitve gore K2 ali Gore gora ali Velike gore, kar v jeziku Balti pomeni Čogori, drugo ime za K2. Karakorum je bil namreč v zgodovini nekaj časa zaprt za tujce. Leta 1977 so se tudi Slovenci zapisali med pionirje s prvenstvenim vzponom na 8061 m visoki Hidden Peak. Prvič, žal neuspešno, pa so Slovenci odšli na K2 leta 1988.
PRIPRAVE
Po tem letu so se slovenski himalajci spet posvetili nepalskemu in tibetanskemu delu Himalaje. A Gora gora je ostala skrita želja in po burnih pripravah, pomešanih z "afero Lotse – Tomo Česen", se je zbor alpinistov leta 93 le odpravil na ta konec sveta.
Poglavja ODHOD, ISLAMABAD in SKARDU nas pripeljejo na začetek poti proti bazi. V bazo jim uspe priti kar cel teden pred načrtovanim datumom (poglavje PRISTOP):
ABRUŠKO REBRO
Delo na gori se začne, nekoliko jim nagaja vreme, kar je za K2 značilno. Vreme se tukaj namreč lahko zelo hitro spreminja. A delavnost in tovarištvo gresta na tej odpravi resnično z roko v roki.
ODLOČILNI DNEVI
Tehnično najzahtevnejši del odprave se začne. V dvojicah naskakujejo goro in nekomu vendarle mora uspeti!
VRH
"Nekaj minut čez štiri popoldan pa končno le obstanemo tik ob snežnem robu, preko katerega brizgajo pobesneli sunki vetra, pomešani z rafali ledenih drobcev. V besnečem belem peklu tisoče metrov niže slutimo peščene pustinje Tibeta. Dopolnjeno je."
Vrh so dosegli tudi Zvonko Požgaj, Stipe Božič in Carlos Carsolio.
TRAGEDIJA
Z Boštjanom je vse slabše. S tremi soplezalci je ujet v šotoru tabora štiri, zunaj pa divja vihar. Ko se z nezavestnim Boštjanom le odločijo za sestop, se alpinistovo življenje ustavi …
SLOVO
Izdelajo spominsko ploščo za Boštjana Kekca.
DRUGIČ NA VRHU
Vrh doseže tudi Skandinavec Goran Kropp. Karničarju pa se izjalovi načrt smučanja, saj v snežnem viharju ni več našel smuči, ki jih je že prej odnesel višje.
VRNITEV
Ob vrnitvi privrejo na dan spomini na vse, ki jih je Grošelj izgubil v gorah. Na vsaki odpravi pa vedno pusti tudi del sebe.
Vsaka himalajska zgodba je pravzaprav kot napet roman. Ima začetek, vrh in konec. Ko pa prebereš šesto Grošljevo knjigo, ti je popolnoma jasno, da se nobena himalajska zgodba ne bo končala kar tako, saj bodo alpiniste mikale vedno nove in nove , znane in neznane, preplezane in nepreplezane poti. Življenje in tudi izgube jih ne bodo ustavile, saj so se svojim željam in idejam popolnoma zavezali.
Do leta 1993 je bilo na K2 preplezanih osem različnih smeri, vrh je osvojilo 79 alpinistov, gora pa je vzela življenje kar 28-im. Devetindvajseti je bil Boštjan Kekec, kateremu je knjiga tudi posvečena.
Na koncu knjige je še povzetek v angleščini in kronološki pregled odprav ter plezalcev, ki so osvojili vrh in tistih, ki so na K2 izgubili življenje.
Knjiga je bogato opremljena s fotografijami – kar za 55 strani jih je, vseh strani pa je 129 (brez dodatka v angleščini in preglednic odprav).
Uvodne besede je prispeval slovenski himalajec in novinar Zoran Jerin, spominja pa se knjige z enakim naslovom, ki jo je napisal Francoz Maurice Herzog, prvopristopnik na vrh Anapurne.
Anapurno sta prvič osvojila dva moža 3. junija 1950. Ker se je Grošelj rodil natanko dve leti kasneje, verjame, da je z Anapurno povezan na nek poseben način.
Na začetku izvemo nekaj o zgodovini osvajanja te gore.
Sledi pregled vseh poskusov slovenskih alpinistov od leta 1983 – žal je idejni vodja odprave Nejc Zaplotnik izgubil življenje še pred odhodom.
1990 so poskusili drugič, potem pa še 1991, leta 1992 je odšla na pot nekoliko številnejša odprava, saj sta Grošelj in Škarja želela, da bi čim več mladih dobilo kar največ himalajski izkušenj. Anapurna je bila še vedno močnejša. Leto kasneje sta znova poskušala Slavko Svetičič in Franček Knez. Slednji se je moral zaradi težav z zdravjem vrniti domov, Svetičič pa je pričel prvenstveni vzpon v zahodni steni, a mu plazovi niso dovolili do vrha.
Anapurna je bila za Slovence še vedno neosvojen vrh. A bila je zadnji še neosvojen osemtisočak za Slovenijo! Leta 1995 so zato sklenili poskusiti znova, bilo pa je to natanko 20 let po prvem osvojenem osemtisočaku (Makalu 1975).
Alpinisti so si zadali precej drzen načrt:
Andrej in Davo Karničar naj bi z vrha smučala, Janko Oprešnik in Tomaž Humar naj bi poskusila uresničiti idejo o prvenstvenem vzponu po severozahodnem razu Anapurne, Grošlju pa bi osvojen vrh pomenil že enajsti osemtisočak – od štirih, ki so mu še ostali, je Anapurna najbolj nevarna. Na pot so odšli še Stipe Božič, vodja odprave Tone Škarja, zdravnik Damijan Meško in Mehičan Carlos Carsolio.
20-letna prizadevanja so dobila svojo piko na i. Dnevi so jim bili naklonjeni, vreme je sicer malo ponagajalo, a vendar: 29. aprila so prvi trije – brata Karničar in Carlos Carsolio stali na vrhu Anapurne! Pustolovščine pa še ni bilo konec – Karničarjema je uspel tudi smučarski spust.
Svojo pustolovščino je na tej odpravi doživljal tudi Grošelj. S Stipetom Božičem sta bila že pripravljena, da odideta na vrh, Grošelj se je začel že vzpenjati, Božič pa se je zaradi izredno slabega počutja obrnil. In prišel je tisti odločilni trenutek, ki je zaznamoval tisto in morda tudi poznejše odločitve Vikija Grošlja. Mraz je bil strupen, soplezalec se je obrnil… Doma pa se je Grošlju pred letom dni rodil sin. Prisluhnil je notranjemu občutku in vrhu se je odpovedal.
Tudi Tomažu Humarju je uspelo priti na vrh.
Dejstvo je, da je Grošelj po tej odpravi opustil misel, da bi osvojil vseh 14 osemtisočakov. Sam na duhovit način rad pove, da ga je Slovenija premagala s 14 proti 10 in da je tudi to povsem soliden rezultat. Kot zapiše sklepne misli ob koncu knjige, mu je Anapurna pomagala odvzeti neko breme. Verjetno breme vseh osemtisočakov na Zemlji. Ni pa odvrgel tistega nemira, ki ga nosi s seboj že vse življenje, in ga bo pod Himalajo še prineslo – a tokrat z drugačnimi nameni in idejami. Poraz, ki ga je doživel na gori, pa je bila pravzaprav njegova osebna zmaga.
Na koncu knjige je še poročilo o tej odpravi, ki ga je zapisal Tone Škarja, in prevod poročila v angleščini. Znani slovenski planinski in alpinistični kronist Franci Savenc je prispeval preglednico Anapurna od prvih odprav do konca leta 1995, ogledamo si lahko še preglednico pristopov posameznikov in po državah. Sledi še seznam vseh, ki so do takrat na gori izgubili življenje.
V knjigi je 12 strani fotografij, 2 risbi (pot odprave in pot na vrh gore l. 95), strani pa je, brez preglednic, 104.
Na pot so se konec leta 1996 odpravili Viki Grošelj, Stane Klemenc, Rafko Vodišek, in Hrvata Stipe Božič ter Joško Bojič. Nameravali so osvojiti najvišji vrh Antarktike, 4897 m visoki Mount Vinson, preplezati prvenstveno smer v kateri od njegovih sten, načrtovali pa so tudi prečenje gore in smučarski spust z vrha.
Poglavje NEZNANA JUŽNA DEŽELA nam predstavi Antarktiko v njeni podobi, ki je hkrati slikovita in grozljiva – razmere za življenje so do 3000 m debel led in mraz do skoraj 90 stopinj pod ničlo. To je domovina pingvinov, tjulnov, kitov, morskih psov in neštetih vrst ptic.
Izvemo tudi zanimive podatke o zgodovini osvajanja te celine.
PREDHODNA SREČEVANJA Z ANTARKTIKO
Leta 1983 se je odprave na Antarktiko domislil Stane Klemenc. Tudi Andrej Ule je o ledeni deželi razmišljal že od otroštva. Grošelj pa se še dobro spominja obiska na Novi Zelandiji, kjer se je s prijateljem Johnom pogovarjal o tem delu sveta. V spomin se mu je vtisnil tudi pogovor o Antarktiki z Edmundom Hillaryjem in srečanje v baznem taboru pod Everestom z Norvežanko Liv Arnesen, prvo žensko na svetu, ki je povsem sama dosegla južni tečaj.
LETO 1996
se je za Grošlja začelo s smučarsko odpravo na Everest, žal neuspešno. Po premisleku se je odpovedal prej načrtovani Oceaniji in družino pokojnega Nejca Zaplotnika spremljal v Nepal na očetov grob.
Poglavje POT pripelje druščino na tako pričakovano Antarktiko, poglavje VZPON pa jih pripelje na načrtovani cilj. Vzpon in spust jim je uspel v rekordnem času, saj so želeli izkoristiti dan, ki je v tem času na Antarktiki trajal kar ves čas.
V poglavju SLOVENIJA IN DRUGI alpinisti preplezajo še nekaj drugih vrhov, zaradi poslabšanja vremena pa morajo v bazi PATRIOT HILLS, kar je tudi naslov naslednjega poglavja, ostati nekoliko dlje, kar s pridom izkoristijo za raziskovanje.
VRAČANJE – končuje se ena najzanimivejših Grošljevih odprav.
Kot bi pričakovali zgodbo o takšni odpravi. O odpravi, ki ni osvajala vrtoglavih višin, bila pa je še vedno dovolj zanimiva z motivom osvojiti najvišje vrhove vseh celin. Skozi literaturo je bralcem Himalaja že nekoliko bližja, o Antarktiki pa verjetno nismo veliko brali in zato je ta zadnja Grošljeva knjiga prava osvežitev.
To je knjiga, ki so jo najprej lahko ogledaš. Čudovite fotografije ob tekstu te popeljejo na "konec sveta" – na "celino, ki leži vzhodno od sonca, zahodno od lune in južneje od česarkoli drugega".
V knjigi je kar 73 enostranskih fotografij, na koncu so še štiri, in 13 dvostranskih. Poleg tega se vsako poglavje začne s fotografijo (8), vseh strani pa je 164. Ob koncu sledi še poročilo o prvi slovenski alpinistični odpravi na Antarktiko, ki je prevedeno tudi v angleščino, dodani pa sta še dve karti – zračne poti od Ljubljane do Antarktike in Antarktike same.