Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

4. Planinska literatura

Alpinistična in odpravarska literatura pa predstavlja tista dela, ki opisujejo alpinistične vzpone oziroma nastanejo na podlagi alpinističnih odprav v različna gorstva. Tomo Virk in drugi pojmujejo alpinistično literaturo kot ožji del planinske literature (Dobnik 1996: 325). Obe vrsti literature - planinsko in alpinistično - lahko združimo pod pojmom planinska literatura, in sicer v širšem smislu, saj gre pri obeh za tematiko gorskega sveta. Kadar hočemo poudariti, da knjiga vsebuje le alpinistične prvine, jo poimenujemo alpinistična knjiga, kot nasprotni pojem pa uporabljamo besedo planinska knjiga, in sicer v ožjem smislu.

Prav planinska literatura je dober primer prepleta umetnostnega in neumetnostnega. Zanimivo je, v kakšnih oblikah se pojavlja eno in drugo. Glede na delež leposlovnih ali strokovnih prvin oziroma prisotnost dokumentativnosti ali fiktivnosti je Milena Dobnik³ v svoji diplomski nalogi planinsko literaturo razvrstila v tri skupine:

• strokovna literatura (planinski, alpinistični, športnoplezalski priročniki, planinski in alpinistični vodniki, dela znanstvene, vzgojne in zgodovinske narave),
• literatura, ki vsebuje praktično-strokovne in leposlovne prvine (potopisi, dnevniški zapisi, memoarska literatura, nekateri vodniki),
• leposlovje (vseh treh zvrsti: lirika, epika in dramatika; omeniti pa velja še četrto: esej, ki vključuje tudi ideološko alpinistično literaturo).

Slog pisanja v planinski literaturi (brez strokovne literature) poskuša biti opisen z bolj ali manj podrobnim opisovanjem ali navajanjem situacije ali z izseki doživetij, kjer se zaključek prebere sam od sebe. Kot dobro planinsko literaturo razumemo tisto, ki razbije znano fabulo, ki krasi skoraj vsak planinski zapis s trikotnikom: odhod v gore - zmagoslavje na vrhu - zaobljuba goram.

Med oblike planinske literature štejemo več zvrsti (pravljica, ljudska povest, igra, monografija, avtobiografija, almanah, alpinistična literatura, novinarska knjižna dela in planinsko leposlovje), vendar se bom v nadaljevanju omejila le na alpinistično literaturo.

Alpinistična literatura se začenja z izbranimi plezalnimi spisi dr. Klementa Juga in pomeni plezalni klasicizem ter hkrati začetek alpinističnega čutenja. Po vojni je nastala knjiga spominov dr. Mihe Potočnika Srečanja z goro (1968). Višek povojne alpinistične literature predstavlja Sfinga Anteja Mahkote (1975), enega najbolj obetavnih alpinistov na svetu. Sfinga, kot je imenovan najtežji del triglavske stene, predstavlja ne samo alpinistično, ampak tudi književno vrhunsko delo. Kot eno redkih žensk v svetovni planinski literaturi je treba omeniti Dušico Kunaver, ki je po smrti svojega moža Aleša uredila in napisala knjigo o njegovem odkrivanju domačih sten in Himalaje (tudi Alešev oče Pavle je pustil svoj pečat v literaturi). Med alpinistično literaturo igrajo vidno vlogo še Tone Škarja s svojo knjigo Stene mojega življenja (1975), ki pomeni začetek številnih himalajskih knjig. Skupaj z Vikijem Grošljem je Škarja najbolj plodovit slovenski himalajski pisec. Najuspešnejša alpinistična knjiga je prav gotovo Pot alpinista Nejca Zaplotnika, prvega Slovenca, ki je stal na najvišji točki sveta in leta 1981 napisal svoj legendarni prvenec. Med pisci izstopajo še Iztok Tomazin, Marjan Manfreda, Tomo Česen, Milan Romih in drugi.

Planinski potopis je torej definiran kot potopis, ki vsebuje teme in motive iz gorskega sveta (opise poti in doživetij v gorah), vsebuje naravoslovna, geografska in kulturnozgodovinska opažanj. Poleg epskih prvin so prisotni tudi spominski, avtobiografski, esejistični in meditativni (miselni) elementi. Potopis praviloma nima fabulativne strukture, zgradba je tipično trodelna: opis vzpona, osvojitev vrha in sestop, avtorji pa so (vsaj v zadnjem času) praviloma neliterati. Tipične prvine planinskega potopisa so razmišljanja o motivih in smislu zahajanja v hribe, razmišljanja o bistvu človeka, njegovega obstoja, smisla, meditacije o smrti. Prvine se razlikujejo, kar izhaja iz drugačnih motivov zahajanja v gore: planinski potopis se omeji na željo planinca po uživanju in lepoti, pri alpinističnih prvinah pa gre še za tekmovanje, dosežek, želja po osvajanju, goro alpinisti razumejo na nek način kot objekt športnega udejstvovanja.

Hladnik v prispevku Planinska povest (Hladnik 1987) ugotavlja, da je tudi pri planinski literaturi objava dolgega besedila avtorjeva nikoli uresničena želja. Dolžina potopisov je tako zelo različna (tako časovno kot po številu besed), od kratkih, ki opisujejo enodnevne izlete ali plezanje v gorah, do daljših, ki obsegajo celo knjigo in popisujejo življenje odprave in osvajanje oddaljenih vrhov. Skozi zgodovinski oris je videti, da so prav z razvojem alpinizma začela nastajati dela o alpinističnih dosežkih, prepletena z razmišljanji, opisi doživetij in leposlovnimi prvinami.

Planinska literatura praviloma ne dobiva literarnih nagrad, v knjižnicah jo najpogosteje najdemo v rubriki športna literatura s predmetno oznako "alpinizem"… Literarna zgodovina planinske literature večinoma ne omenja, delno se je dotakne Hladnik v zgoraj omenjenem prispevku, (delno) pa jo opredeljujejo štiri diplomske naloge⁴. Tovrstna literatura za literarno teorijo ni pretirano zanimiva, vendar ji vseeno priznava določen pomen.

Tudi na svetovnem spletu ni bilo mogoče najti zapisov, ki bi povezovali planinske knjige in literarno teorijo, mogoče je najti nekatere spletne strani različnih izobraževalnih ustanov, ki ponudijo z izborom najboljše planinske literature.

Planinska literatura tako ni toliko pomembna zaradi svojih leposlovnih odlik (čeprav jih v nekaterih delih tudi vsebuje) kot zaradi svojega kulturnozgodovinskega sporočila o pomenu gora za Slovence. Lahko rečemo, da je planinska literatura ohranila planinstvo še na tistem, na čemer ga hočemo ohraniti. Ima veliko zaslug, da obstaja planinska kultura, kolikor jo je še, kar naj bi plemenitilo lik planinca.

5. Zakaj alpinisti pišejo knjige?

Osnovno vprašanje, ki se pojavlja pri alpinistih, je bilo vedno, zakaj pravzaprav plezajo, kaj jih žene tja gor. Največkrat uporabljeni izrek pripada Edmundu Hillaryju, ki se je prvi povzpel na najvišji vrh Zemlje, 8848 m visoki Everest. Na vprašanje, zakaj pleza na gore, je enostavno odvrnil: "Ker je gora tam!". Če bi enako vprašanje postavili še tistim, ki o teh vzponih napišejo eno ali več knjig, bi verjetno dobili podobne odgovore.

Alpinist, ki opisuje svojo turo, ima lahko pri tem različne motive. "Njegov opis more biti znanstven, poučen referat; vsled užitka, ki ga nudi, se lahko približuje estetičnemu umotvoru; izvirati more zgolj iz zadoščenja ob spominu na izvršitev (kar ni treba, da smatramo za bahanje; saj vsak resnični turist z užitkom pripoveduje o svojih doživljajih svojemu soturistu, o katerem ve, da ga razume in v njegovi pripovedi tudi uživa…), in končno lahko izvira tak opis tudi iz gole bahave megalomanije. Vsak od teh načinov opisovanja ima svoj - dober ali slab - smoter." (Jug 1928.) Prvi smoter, ki naj bi ga po Jugovem mnenju planinci dajali s svojim opisom, je "vzgoja mlajših planincev in izpopolnjevanje turistov sploh". Planinci naj bi s prebiranjem gorniške literature dvigovali svoje zmožnosti ter krepili svoj značaj, tako etično kot kulturno. Kot eno prvin gorniške literature omenjajo teoretični pisci tudi pomen za narod, kot pravi dr. Jug: "…zgodovina nam kaže, da so bili narodi močni le tako dolgo, dokler so poznali požrtvovalnost; ko pa jih je takozvana civilizacija pomehkužila in jih napravila odvisne od naslad in individualne sreče, so propadli." (Jug 1928.)

Alpinistična literatura tako pokriva več temeljev gorništva, od filozofskega, zgodovinskega, kulturnega do športnega. Slovenci imamo poseben tip gornika – svetovljana, v katerem so združene lastnosti umetnika, filozofa in kulturnika (Strojin 1999). Gorniška literatura naj bi imela med Slovenci pomembno nalogo, kasnejšim rodovom pomagati priti v zmožnostih in značaju prek dosežkov avtorjev takšne literature, pa tudi širše. Tako kot dr. Jug pravi: "Žalostno, če nas potomci ne prekosijo! Naša in naših zanamcev naloga je, da se ne navdušujemo ob lastni preteklosti, marveč da gledamo v bodočnost." (Jug 1928.)

Navkljub vsej pomembnosti planinstva za Slovence je vsekakor nenavadno, da se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev (Hladnik 1987). Takšna ugotovitev vsekakor drži za fabulativno pripovedno prozo, medtem ko za planinski potopis tega ne moremo reči. Sistematično je bila bibliografija planinske literature objavljena v Planinskih vestnikih ter leta 1965 v delu Jožeta Munde iz knjige Gore v besedi, podobi in glasbi.⁶ To je zadnji sistematični zapis tovrstne bibliografije, ki pa žal ne zajema najplodovitejšega obdobja v slovenskem alpinističnem potopisu, ki se je začelo po letu 1960 s prvo slovensko odpravo v Himalajo. Izdaja potopisa o tem podvigu je spodbudil tudi druge pisce, da so opise odprav in njihove občutke ter vtise strnili v vrsto zanimivih in med bralci priljubljenih alpinističnih in planinskih potopisov.

V anketi (Strojin 1999: 88), ki so jo leta 1976 opravili med člani planinskega društva Ljubljana-Matica (heterogenost članstva je zagotavljala reprezentativnost sorazmerno majhnega vzorca), so gornike spraševali o motivih za gorniško dejavnost. Med vprašanji o vidikih, pomenu in smotrih gorniške dejavnosti, so anketirane spraševali tudi o prebiranju planinske literature in poleg količine zahtevali tudi strukturo prebranega. Razmerje med tistimi, ki so letno prebrali eno ali več knjig, je bilo približno enako, kar je bilo težko komentirati, saj prirastek slovenskih gorniških knjig na leto ni bil pretirano velik. Vseeno pa je obstajalo precej gornikov, ki ne preberejo nobene knjige s takšno tematiko. Med najbolj branimi je bila gorniška literatura, ki je v približno enakem obsegu z odpravarsko, beletristično in zgodovinsko. Tako so takrat ugotovili, da je slovenskim gornikom najljubše izletništvo, šele nato pa prebiranje planinske beletristike, zgodovinskih dogajanj in alpinistične (odpravarske) literature.

Omenjeni rezultat ankete zapiše dr. Strojin še v svoji knjigi (Strojin 1999: 97), ki je izšla 1999, z opombo, da gre pri vključitvi rezultatov ankete bolj za zgodovinsko vrednost, ki pa vseeno delno drži še danes. Prav gotovo ne drži trditev pri prebiranju planinske literature, saj moramo upoštevati, da so od takrat Slovenci osvojili vseh 14 osemtisočakov, preplezali najvišje in najzahtevnejše stene in smeri ter napisali in izdali v primerjavi s prejšnjimi obdobji bistveno več knjig, ki so opisovale te podvige.

Viki Grošelj je edini Slovenec, ki je osvojil kar 10 osemtisočakov (kar ga je ob osvojitvi desetega uvrščalo med 7 alpinistov sveta, ki jim je to uspelo, od tega so bili živi samo trije), smučal z enega od njih (za kar je bil izbran za najboljšega alpinističnega smučarja v letu 2001), stopil na najvišje vrhove vseh kontinentov (kot edini Slovenec), hkrati pa napisal in v 10 letih izdal kar 8 knjig ter s tem presegel vse druge pisce tovrstne literature. Prav gotovo ga zato lahko smatramo za alpinista, ki ima izredno veliko zaslug za popularizacijo gorništva, alpinizma in gorskega smučanja, tako športa kot tudi krepitev človekovega duha. Leta 2002 je Viki Grošelj prejel častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne športne dosežke, delo z mladimi in prispevek k gorskemu reševanju, s čimer že 30 let promovira Slovenijo v svetu.

Grošljeve "zasluge" za promocijo Slovenije se vidijo tudi v njegovem trudu, ki ga je vložil pri zbiranju podatkov o slovenskih alpinističnih odpravah, ki jih je na željo prijatelja in alpinista Reinholda Messnerja pripravil za njegovo knjigo Die Grossen Wände (Vélike stene)⁷. V knjigi je Messner izbral (na podlagi opisov poti, ki so mu jih poslali svetovno znani alpinisti) 32 najboljših vzponov. Nemci, Angleži, Francozi so v knjigi dobili po največ tri opise, Poljaki pet, Slovenci pa smo omenjeni kar z osmimi najboljših vzponov v prejšnjem stoletju. K temu so prav gotovo pripomogli Grošljevi natančni in prepričljivi opisi, na kar je tudi Grošelj po lastnih besedah izjemno ponosen.

Kot drugo mednarodno "pisateljsko" (in alpinistično) uveljavitev pa Grošelj šteje sodelovanje pri knjigi Seven Summits (Sedem vrhov)vii, ki opisuje osvajanje najvišjih vrhov vseh kontinentov. Grošljeve prepričljive besede so očarale urednika knjige, tako da je Grošlju prepustil pisanje poglavja o osvajanju najvišjega vrha Antarktike.

V luči vsega naštetega je mogoče videti vlogo Vikija Grošlja kot gornika – alpinista – pisatelja. Njegov slog omogoča zanimivo branje širšemu krogu bralcev, saj s kombinacijo tehničnih opisov, težavnosti podvigov, opisi lepot gora, pa tudi lastnih občutij ob prijetnih in neprijetnih dogodkih popelje bralca po svojih poteh, v ozadju pa je vedno mogoče zaznati tiste prvine literature, ki so povezane z zgoraj omenjenimi temelji gorništva. Prav gotovo je pri Vikiju Grošlju eden ključnih motivov za pisanje vzgoja mladih, saj kot športni pedagog že dolga leta prenaša svoje izkušnje na mlade. Grošljevo pisanje lahko primerjamo s pisanjem leposlovnih del tistih pisateljev, ki se ukvarjajo z vzgojo na področju jezika oziroma književnosti. Vendar ima pri tem Grošelj določeno prednost, saj s svojimi podvigi prav gotovo pridobi več privržencev in jim tako postaja vzornik, kar je posebej med mladimi pomembno, saj si za vzornika najdejo osebo, ki mu na eni strani vse pomenijo gore, šport, avantura, dosežek, na drugi strani pa kultura, humanizem in vzgoja. Hkrati pa Grošelj opozarja, da moramo pri vzgoji ločiti med planinstvom, za katero navdušuje vse učence tako kot za druge športe, ter alpinizmom, za katero jih pa zaradi nevarnosti (rajši) ne navdušuje. (Pretnar 1998).

Pri večini piscev, tudi pri Grošlju, opazimo skupni motiv, da želijo razjasniti in ovrednotiti svoja dejanja ter doživetja. Beseda pa je skopa tudi pod najspretnejšimi peresi, kadar bi radi opisali mejo obstoja ali blaženi občutek, ko preplezamo še zadnji seženj stene. Velikokrat daje pri tem varnejše zavetje literatura, ki z nezapisanim, a dojemljivim poseže tja, kamor z razumom skovane besede ne morejo.(Rotar 1988)

Že leta 1929 je Ciril Oblak zapisal: "O kaki domeni umetnikov na polju planinstva ni govora. Saj to je ravno ono doživetje, od katerega ni nihče izključen, a oni, ki ima silo in moč dati mu konkretno formo s peresom in čopičem, v resnici poduševlja planinstvo." (Rotar 1988) In Vikiju Grošlju je bila dana ta moč.

6. Analiza Grošljevih del

Osnovni motiv Grošljevega pisanja je alpinizem v vseh svojih prvinah. Vrhunsko alpinistično znanje je Grošelj združil z rahločutnim opazovanjem okolice in dogajanja okoli sebe, v vseh knjigah pa je prisoten duh pustolovščine, je tudi zelo malo dialogov, kar je oboje značilno za planinske potopise. V literaturi sem zasledila opredelitev prvin (alpinističnega) potopisa le v diplomskem delu Kristine Pritekelj (Pritekelj 2000), ki je le-te razdelila na naslednje štiri prvine:

1. razmišljanja, čutenje; poudarek na notranjosti (razmišljanja, sanjarjenja, refleksija, komentar, kritika, izražanje lastnega mnenja)
2. dogajanje okoli avtorja oziroma njegove aktivnosti (priprave na odpravo/potovanje, dogajanja na gori/potovanju, pogovori, različna poročila)
3. novosti za bralca; poučne vsebine (opis poti, dežele, geografskih, bioloških in socioloških značilnosti)
4. zgodovina (zgodovina odprav, zgodovina dežele)

Prvo prvino lahko opredelimo kot filozofsko-refleksivno, ostale pa so povezane s športno in didaktično dejavnostjo. Prav ta filozofsko-refleksivna prvina naj bi na nek način ločevala potopise na tiste, kjer se avtor ukvarja sam s seboj, s svojimi občutji, vtisi in na tiste, kjer gre piscu prvenstveno za opis svojih zgodb na kronološki, faktografski, poročevalski, hudomušen način. Kot primerjavo z omenjenim pristopom sem izbrala tri knjige Vikija Grošlja in jih po enaki metodologiji, kot je bila uporabljena v literaturi (Pritekelj 2000: 19), primerjala med seboj. Izbrala sem prvo in zadnjo izdano knjigo (Do prvih zvezd in Antarktika) ter knjigo K2 kot kontrolno, saj prav to knjigo omenja tudi literatura. V skladu s pričakovanji je pri Grošljevi literaturi malo filozofsko-refleksivnih prvin, še največ jih je v prvi knjigi (18%), kar je tudi razumljivo, saj je avtor v prvencu pravzaprav nanizal kopico vprašanj, na katera v naslednjih odpravah in knjigah išče odgovor. V knjigah Do prvih zvezd in K2 je filozofsko-refleksivnih prvin manj kot 2%. V tovrstnih opisih je mogoče čutiti Grošljev odnos do alpinizma – in do življenja, saj je zanj alpinizem s svojimi izzivi, iskanjem in preseganjem mej človeških sposobnosti, s prispodobo svobode, s srečo in lepoto, pa tudi z neizbežnimi tragedijami postal način življenja.

Največji delež Grošljevega pisanja zavzema avtorjeva aktivnost, odpravarstvo, alpinizem, delo na gori, opis aktivnosti soplezalcev, saj ta prvina povsod presega 50% teksta. V zadnjih knjigah je opaziti vse večje število izjemno kvalitetnih slik kot podlaga tekstu, in (kot se je izrazil Tone Škarja) to omogoča vpogled v globino in širino lepot, ki jih opisujejo teksti. Fotografije skupaj s podnapisi dajejo vtis dokumentarnosti in reportažnosti. Preostali prvini, poučne vsebine in zgodovina, se z Grošljevim zorenjem iskalca poti k svojim sanjam kvantitativno povečujeta, v zadnji knjigi, ki je bolj odpravarskega tipa kot alpinističnega, jih je skupaj že za četrtino, kar je v primerjavami s prejšnjimi knjigami (okoli 10%) bistveno več. Razlog za to gre iskati v dejstvu, da se je Grošelj po letu 1995, ko mu zaradi spleta okoliščin ni uspelo osvojiti svojega enajstega osemtisočaka, začel ukvarjati z mislijo, ki niso več vodile v Himalajo, ampak v druga zanimiva gorstva in projekte, kot je osvojitev najvišjih vrhov vseh celin (uspelo mu je ravno z osvojitvijo najvišjega vrha Antarktike), projekt smučanja z vseh "tisočic" med 0 in 8000 metri in vodenje trekingov. V intervjuju je leta 2002 dejal: "Dejstvo je, da bom v Himalajo še velikokrat šel, kot vodja odprav, tudi na trekinge, nekako pa v sebi slutim, da sem z osemtisočaki zaključil." (Bercko 2002: 13.)

7. Sklep

Grošljevo literaturo lahko v nekaterih prvinah opredelim tudi kot popotniški priročnik, saj sem dobila pri opisih poti občutek, da je Grošelj vešč vodič po krajih, kjer potekajo tudi komercialni "rekreativni" trekingi.

Umestitev alpinistične literature Vikija Grošlja in ostalih avtorjev bo vedno ostala problematična, saj vsebujejo take prvine, ki onemogočajo opredelitev le za eno kategorijo, prav tako pa bi težko rekla, da gre za samosvoj žanr. Raznovrstnost besedil daje čar tej zvrsti, po kateri bralci, ki radi zahajajo v gore, pogosto posežejo in bodo radi posegali. Morda bodo v nasprotju z Vikijem Grošljem, ki se je v svoji plezalski karieri osredotočil na najvišje vrhove sveta, knjige mlajše generacije alpinistov prinesle drugačne vsebine, saj se pojavlja vedno večje število plezalcev, ki namesto osvajanja najvišjih vrhov svojo pot iščejo v nepremagljivih stenah, ko vrh ni več cilj, ampak je cilj ugotoviti skrajne možnosti človekovih sposobnosti v steni.

Težko je pisati o eni in isti poti, ki se spreminja le v odtenkih; poti na osemtisočake so ene in iste, pa vendar Grošlju uspe vsako pot opisati drugače. Pri tem se poslužuje različnih prijemov, od pisanja kronike odprave, humorja, napetosti, z uporabo primer, iskanja podobnosti s preteklimi dogodki. Uporabe alpinističnega jezika je zelo malo, Grošelj namerno ne vnaša strokovnega alpinističnega izrazoslovja, ki bi bralca prej begal kot ne. Uporablja splošnejše izraze, kot so serak, raztežaj, kamin, poč, baza ipd. Primerjalno je Nejc Zaplotnik v delu Pot številne strokovne besede razlagal kar pod črto. Glede uporabe slovničnih časov se Grošelj tako kot ostali tovrstni avtorji odloči večinoma za prepletanje opisov v sedanjiku (delo na gori) in pretekliku (spomini).

Motivi, ki jih Grošelj opisuje v svojih knjigah, se ne razlikujejo bistveno od motivov drugih sorodnih avtorjev. Glavni motiv je gora, ki se pretaka po žilah od prvega stika z njimi in vedno znova se izzivu gore Grošelj predano pusti zapeljati, hkrati pa se zaveda nevarnosti in odgovornosti tega početja. Notranji glas mu je že večkrat pravilno svetoval, kje se je treba obrniti in kje so meje, do katere ga gora spusti. Drugi glavni motiv je razpetost med "navadnim" življenjem in alpinizmom ter podrejenost slednjemu. V svojih knjigah se Grošelj le redko dotakne družine, slovesa ob odhodu, vrnitve, težavnosti usklajevanja življenja himalajca v slovenski družini, vendarle pa ga na Anapurni prav misel na enoletnega sina odvrne od tvegane osvojitve vrha. (Upoštevati moramo, da se je sin Matija rodil leta 1994, ko je že preplezal 10 osemtisočakov.) Naslednji bistveni motiv, tako splošno v alpinistični literaturi, kot tudi v Grošljevih delih, je smrt. Grošelj se je udeležil 16 himalajskih odprav in na njih izgubil 7 soplezalcev. V svojih knjigah se s smrtjo torej ne srečuje le odmaknjeno, ampak sodeluje pri reševanju, pomaga pri prenosu ponesrečenca, postavi znamenje na zadnje počivališče za prijatelja Nejca Zaplotnika. Tudi v ocenah Grošljeve literature je opaziti pohvale na račun občutenega pisanja ob smrti soplezalcev, najboljših prijateljev. Grošelj pravi: "To je nekaj pošastnega. Teh smrti se ne navadiš, vsaka je hujša. Izvlečeš se iz tega tako, da pozneje analiziraš, ali bi lahko kaj naredil, kako pomagal…Če spoznaš, da nisi mogel pomagati, se ščasoma umiriš. In strašna želja po Himalaji te znova potegne. Nikoli ne pozabiš. A vseeno greš. In poskušaš potegniti iz teh nesreč kakšne dodatne izkušnje." (Dobnikar 1999: 12.) Ostali motivi, ki jih Grošelj uporablja pri pisanju, so še tovarištvo, kolektivnost, zgodovinske/geografske/biološke/sociološke značilnosti, ena cela knjiga (Bela obzorja) je posvečena smučanju, ki je za Grošlja eden večjih užitkov in vir sreče.

Viki Grošelj bo v svojem življenju osvojil še veliko vrhov, preplezal zahtevne stene, presmučal divje strmine, prepričana pa sem, da nas bo razveselil še s kakšno napeto zgodbo. Že v zadnjem četrtletju leta 2002 bo izšla njegova naslednja knjiga o odpravi na Čo Oju, v delu pa ima tudi novo knjigo o smučanju z vseh osmih tisočic med 0 in 8000 m.

8. Pogovor z Vikijem Grošljem⁸

Ali se pri pisanju načrtno trudite, da bo v knjigi kar največ zanimivega za najširši krog bralcev?
Ne, sploh ne. Pišem predvsem iz sebe. Veseli me, če je moje pisanje ljudem všeč, nikoli pa ne razmišljam, kaj bo koga pritegnilo. Napišem pač moje videnje zadeve, lahko da je kdaj tudi okorno. Rad zapišem tako opise za najširše množice kot tudi tehnično natančne opise plezanja, ki zanimajo le peščico. Pišem, kakor čutim, in kar se mi zdi pomembno. Lahko rečem, da sem pri pisanju povsem iskren. Moje knjige – to sem jaz.

Kako pa se spoprijemate z jezikom in slovničnimi pravili?
Moram povedati, da s tem nimam večjih težav. Najbrž to izhaja iz tega, da na papir resnično prelijem občutke, ki me tisti hip prevevajo.

Večino knjig ali posameznih poglavij začenjate z neko mislijo, poezijo. Kako izberete?
Po občutku. Ker, kot sem omenil, če se le da, veliko berem, toliko že poznam, da približno vem, kaj in kje naj poiščem.

Opisi vaših vzponov so opisani tehnično zelo natančno …
Na odpravi imam s seboj vedno majhen zvezek in prav vsako podrobnost si zapišem. Kolega Stipe Božič se iz tega včasih ponorčuje, češ, "pa kaj stalno nekaj pišeš", po drugi strani pa mi to lastnost zavida. Potem prepišem še enkrat, ko pa pridem domov za računalnik, zadevo v bistvu zaključim. Ker si zapisujem sproti, mi nič ne uide in tudi dogodki so popisani verodostojno, ne pa z distanco po prihodu domov.

Imate kakšne pisateljske vzornike?
Morda niso vzorniki v takem pomenu besede, so mi pa izredno všeč: npr. Kurt Vonnegut – prav želel bi si pisati na njegov način. Kadar berem njegove knjige, mi je vedno kar žal, ko se bližam zadnji strani. Kot pisatelj me res fascinira in sam ga ne bi uvrstil med znanstveno fantastiko, ampak pod npr. socialno literaturo. Slovenca pa sta mi pri srcu Blaž Ogorevc in Željko Kozinc.
Zanimivo pa je, da sem tudi alpinističnega vzornika spoznal najprej skozi knjigo – gre namreč za knjigo Nanga Parbat Hermana Buhla.

Naj vas ob koncu prosim še za kratke komentarje vaših prvih osmih knjig!
Kot sem že povedal, pred prvo knjigo sem gojil do pisateljevanja pravo spoštovanje in prvenec je vedno nekaj posebnega. Do prvih zvezd so zgodbe, ki so se mi do takrat zdele najpomembnejše. V prostranstvih črnega granita pa je že knjiga, ki je nastala ob evforiji uspešne odprave, in ker se mi je zdelo res pomembno, da še sveže spomine ponudim bralcem čimprej, sem jo izdal v samozaložbi in je na police prišla v bistvu prej kot prva. Ko sem se odločil, da poskusim osvojiti najvišje vrhove vseh celin, je bil do knjige le še korak. Tako je nastala meni ljuba knjiga Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Tudi o delu Štirikrat osem tisoč nisem kaj dosti premišljeval – to je bilo res noro leto, ki ga sicer nisem načrtoval sam, ampak je tako naneslo kot posledica dovoljenj za gore. Ko so me prosili, naj za revijo Srce in oko napišem ducat besed, ki mi v življenju največ pomenijo, nekako nisem mogel zaobiti besede smuči. In tudi nisem mogel mimo tega, da ne bi napisal knjige o prelepih smučarskih doživetjih. Želel sem napisati seveda tudi knjigo o mogočni gori K2, zgodil pa se je še tragičen dogodek, ki je zmagoslavju dal grenak priokus. In Anapurna – zadnji osemtisočak za Slovenijo, prvi presmučani. Sam pa sem se takrat zavestno odpovedal vrhu in mislim, da je bila zame to nekakšna prelomnica. Antarktika pa je bila že kot cilj odprave moja dolgoletna želja in ko se mi je izpolnila, sploh ni bilo dvoma o tem, da to doživetje ponudim tudi drugim.

9. Bibliografija Vikija Grošlja

Monografske publikacije Vikija Grošlja (kot avtor ali soavtor)

1. Viki Grošelj. Himalaja '83 : dnevnik Vikija Grošlja z odprave na Manaslu. Maribor : Večer, 1983.
2. Viki Grošelj. Do prvih zvezd. Maribor : Obzorja, 1987
3. Viki Grošelj. V prostranstvih črnega granita : Karakorum '86 - Broad Peak 8047 m, Gasherbrum II 8035 m. [Ljubljana : samozaložba], 1987
4. Viki Grošelj. Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1989
5. Viki Grošelj. Štirikrat osem tisoč. Ljubljana : Prešernova družba, 1991.
6. Viki Grošelj. Bela obzorja. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1992.
7. Viki Grošelj. K2 : grenko zmagoslavje. Ljubljana : Co Libri, 1995.
8. Viki Grošelj. Anapurna : zadnji slovenski osemtisočak. Maribor : Obzorja, 1996.
9. Viki Grošelj. Antarktika : južno od vsega. Ljubljana : Modrijan, 1997
10. Željko Kozinc. Pot k očetu : po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo. Grošelj, Viki – avtor. Ljubljana : Kmečki glas, 1998.
11. Nejc Zaplotnik. Pot. Grošelj, Viki - avtor dodatnega besedila. [5. ponatis]. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000.
12. Viki Grošelj. Čo Oju - 8201 m. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 2002. (V tisku).

Avtorski članki Vikija Grošlja

1. Viki Grošelj. Aleš Kunaver : iztrgan iz pozabe. Večer, št. 137 (15. feb. 1989).
2. Viki Grošelj. Boginji turkizov nasproti. Večer, št. 20-št. 60 (26. jan. 1989-14. mar. 1989).
3. Viki Grošelj. Lepa boginja turkizov : kot duhovi smo se sprehajali okrog ČO Oja. Planinski vestnik, št. 2 (1989).
4. Viki Grošelj. Na vrhovih osemtisočakov. Večer, št. 158-št. 190 (12. jul. 1989-18. avg. 1989).
5. Viki Grošelj. Nad magično mejo 8.000 metrov. Dnevnik, št. 341 (17. dec. 1989), št. 348 (24. dec. 1989).
6. Viki Grošelj. Skozi led proti vrhu sveta. Telex, št. 22 (8. jun. 1989).
7. Viki Grošelj. Štirikrat osem tisoč metrov v enem letu. Večer, št. 277-št. 298 (1.-27. dec. 1989).
8. Viki Grošelj. Vroči led Afrike : Kilimandžaro, 5895m (Afrika). Srce in oko, št. 3 (1989).
9. Viki Grošelj. Znanci izpod Everesta in Lotseja : slovenski alpinist, ki je stal na sedmih osemtisočakih. Planinski vestnik, št. 7-8 (1989).
10. Viki Grošelj. Na smučeh z vrha Elbrusa. Večer, št. 135-št. 153 (12.VI.1990-3.VII.1990).
11. Viki Grošelj. Na vrh boginje matere Zemlje in nazaj v življenje. Srce in oko, št.21 (1990).
12. Viki Grošelj. Kanč 91 - zmagoslavje in tragedija. Večer, št.128 (4.VI.1991) - št.176 (1.VIII.1991).
13. Viki Grošelj. Na smučeh z vrha Elbrusa : moje prvo potovanje v Rusijo. Srce in oko, št. 30 (september 1991).
14. Viki Grošelj. Pot v Gopetar. Srce in oko, št. 43/44 (december 1992).
15. Viki Grošelj. Himalajska razočaranja : premišljevanje o odpravi na Anapurno I leta 1992. Planinski vestnik, št. 1 (1993).
16. Viki Grošelj. In še ena resnica o Anapurni. Planinski vestnik, št. 5 (1993).
17. Viki Grošelj. K2 leta 1954 : intervju z udeležencem prve zmagovite odprave. Floreanini, Cirillo – intervjuvanec. Planinski vestnik, št. 10 (oktober 1993).
18. Viki Grošelj. Plezanje po robu. Planinski vestnik, št.11 (nov. 1994).
19. Viki Grošelj. Anapurna - naš zadnji osemtisočak : bili smo zraven in nihče nam tega ne more vzeti. Planinski vestnik, št. 9 (september 1995).
20. Viki Grošelj. Bistvo cilja: da sega preko življenja : intervju Planinskega vestnika: Tone Škarja. Planinski vestnik, št. 9 (september 1996).
21. Viki Grošelj. Obseden s pustolovščinami : Brian Blessed, angleški filmski in gledališki igralec. Delo, št. 201 (31.VIII.1996).
22. Viki Grošelj. Tretjič pod nesrečnim Manaslujem. Večer, št. 259-266 (9.XI.1996-18.XI.1996).
23. Viki Grošelj. Antarktika ima slovenski pečat : trije Slovenci in Hrvat na najvišji gori ledene celine. Planinski vestnik, št. 3 (marec 1997).
24. Viki Grošelj. Fantastičen dosežek Tomaža Humarja. Šport mladih, št. 54 (1999).
25. Viki Grošelj. Na meji med življenjem in smrtjo : fantastičen vzpon Tomaža Humarja v južni steni Daulagirija. Delo, št. 256 (4. nov. 1999).
26. Viki Grošelj. Nimam občutka, da sem se postaral, le gore so začele rasti : Reinhold Messner, himalajski papež. Messner, Reinhold – intervjuvanec. Delo, št. 276 (27. nov. 1999).
27. Viki Grošelj. Rešen prvi problem Himalaje : portret tedna: Tomaž Humar. Večer, št. 259 (8. nov. 1999).
28. Viki Grošelj. Sirkova krtača na polarnem potovanju : Borge Ousland, sam čez Antarktiko. Ousland, Borge – intervjuvanec. Delo, št. 134 (12. jun. 1999).
29. Viki Grošelj. Stena, ki je eno samo območje smrti : kjer je odnehal celo legendarni Reinhold Messner. Delo, št. 251 (28. okt. 1999).
30. Viki Grošelj. "Stipe Božić, Slovenija" : pogovor s splitskim mornarjem, ki je postal vrhunski alpinist. Božić, Stipe – intervjuvanec. Planinski vestnik, št. 10 (okt. 1999).
31. Viki Grošelj. --- sva iz iste malhe zobala drobtine : spremna beseda k 5. ponatisu knjige "Pot" Nejca Zaplotnika. Planinski vestnik, št. 12 (dec. 2000).
32. Viki Grošelj. Imeti takega prijatelja je dragocen dar : ob petem ponatisu Poti Nejca Zaplotnika. Delo, št. 271 (22. nov. 2000).
33. Viki Grošelj. "Kako bi šele bilo, če bi bil Nejc z nami" : ob petem ponatisu knjige Nejca Zaplotnika. Večer, št. 258 (7. nov. 2000).
34. Viki Grošelj. Reinhold Messner - himalajski papež : mož, ki je bil prvi na vseh 14 osemtisočakih. Messner, Reinhold – intervjuvanec. Planinski vestnik, št. 2 (2000).
35. Viki Grošelj. Ko zvezde spregovorijo : alpinistična antologija s pomembnim slovenskim deležem. Delo, št. 181 (8. avg. 2001).
36. Viki Grošelj. Spomenik Slovencem : najpopolnejši pregled dogajanj v vrhunskem alpinizmu 20. stoletja. Delo, št. 19 (24. jan. 2001).

Intervjuji z Vikijem Grošljem

1. Glorija Marinovič. Preživi tri leta in boš dolgo živel. Grošelj, Viki – intervjuvanec. Večer, št. 39 (17. feb. 1989).
2. Tadej Golob. O sebi, lisici in kislem grozdju : intervju Planinskega vestnika: Grošelj, Viki – intervjuvanec. Planinski vestnik, št. 3 (1989).
3. Marjan Raztresen. In concreto. Grošelj, Viki – intervjuvanec. Telex, št. 46 (23. nov. 1989).
4. Glorija Marinovič. "Ne veva, kje sva in kam greva". Grošelj, Viki – intervjuvanec. 7D, št.22 (5.VI.1991).
5. Stojan Saje. Na Antarktiki so želje zajeli z veliko žlico : Viki Grošelj, mož z desetih osemtisočakov. Grošelj, Viki – intervjuvanec. Gorenjski glas, št. 13 (14.II.1997).
6. Bogi Pretnar. Le ven, na svež zrak! : znameniti alpinist je učitelj. Grošelj, Viki – intervjuvanec. Delo, št. 194 (24.VIII.1998).

Gradiva, v katerih je Viki Grošelj sodeloval kot fotograf

1. Marjan Raztresen. Kruta gora : jugoslovanski vzpon na Mount Everest 1979. [Ljubljana] : Cankarjeva založba, 1979. Grošelj, Viki – fotograf.
2. Danica Petrovič. Svetloba višin [Slikovno gradivo] : 1991. Grošelj, Viktor – fotograf. Koledar, stenski. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1990.
3. Antonija Habjan-Križaj – urednik. Klekljanje na Žirovskem. Grošelj, Viktor – fotograf. Žiri : Delovne organizacije žirovske kotline, 1991.
4. Marjan Paternoster. Slovenija 8000 [Slikovno gradivo] : 1992. Grošelj, Viktor – fotograf. Koledar, stenski. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1991.
5. 14 X 8000 [Slikovno gradivo]. Grošelj, Viki – fotograf. Koledar, stenski. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1997.
6. Miča Vipotnik. Kekčeve poti za male šolarje : v domu Zveze prijateljev mladine na Srednjem vrhu bo v začetku avgusta dan odprtih vrat. Grošelj, Viki – fotograf. Dnevnik. - ISSN 1318-0320. - 48, št. 199 (25.VII.1998).
7. Zvonko Požgaj. Ama Dablam - odsanjane sanje. Grošelj, Viki - avtor dodatnega besedila. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1998.
8. Marijan Krišelj. Lotosov cvet. Grošelj, Viki – fotograf. Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1999.
9. Milan Bizjan. Šport od mladosti k zrelosti : iskanje poti. Grošelj, Viki – fotograf. Ljubljana : Knjigarna Karantanija, 1999.

10. Viri

1. Viki Grošelj. Do prvih zvezd. Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987.
2. Viki Grošelj. V prostranstvih črnega granita : Karakorum 86 – Broad Peak 8047 m, Gasherbrum II 8035 m. Ljubljana: samozaložba, 1987.
3. Viki Grošelj. Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1989.
4. Viki Grošelj. Štirikrat osem tisoč. Ljubljana: Prešernova družba, 1991.
5. Viki Grošelj. Bela obzorja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, d. d., 1992.
6. Viki Grošelj. K2 : Grenko zmagoslavje. Ljubljana: Co Libri, 1995.
7. Viki Grošelj. Anapurna – zadnji slovenski osemtisočak. Maribor: Založba Obzorja, 1996.
8. Viki Grošelj. Južno od vsega – Antarktika. Ljubljana: Modrijan, 1997.

11. Literatura

1. Zvezdana Bercko. S Himalajo sva si izjemno blizu. 7D 9. januar 2002.
2. Milena Dobnik. Naša potopisna planinska literatura. Planinski vestnik 9 (1996).
3. Romana Dobnikar Šeruga. Neosvojenih vrhov bo zmanjkalo, smeri ne. Delo 21. november 1999.
4. Miran Hladnik. Planinska povest, XXIII. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana, 1987. Dosegljivo na http://www.ijs.si/lit/planin.html-12.
5. Dušan Jelinčič. Zadnji slovenski osemtisočak. Primorska srečanja (1996).
6. Dr. Klement Jug. O smotru alpinizma. Planinski vestnik (1928). Dosegljivo na: http://www.planid.org/.
7. Matjaž Kmecl. Mala literarna teorija, Ljubljana: 1996.
8. Valentina Kobal. Kdor najde pot… Http://www2.arnes.si/~sspvkant/index.html.
9. Peter Kolšek. Roman o naših brazgotinah. Delo 4. junij 1991.
10. Jože Munda, Ludvik Zepič, France Zupan. Gore v besedi, podobi in glasbi : slovenska planinska bibliografija. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1965.
11. Kristina Pritekelj. Razmerje med filozofsko-refleksivnim in športno-potopisnem v planinskem in neplaninskem potopisu, 2000. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
12. Bogi Pretnar. Le ven, na svež zrak. Delo 24. avgust 1998.
13. Aleš Rotar. Spremna beseda. Naša alpinistična misel: zbornik. Ljubljana: 1988. Dosegljivo na: http://www.planid.org/.
14. Dr. Tone Strojin. Gorniška literatura v Sloveniji 1-4. Planinski vestnik 4-7/8 (1995).
15. Dr. Tone Strojin. Gorništvo : Izbrana poglavja iz sociologije gorništva. Ljubljana: Tuma, 1999.
16. Tone Škarja. Knjiga, ki ji bo čas težko prišel do živega. Delo 4. januar 1990.
17. Tone Škarja. Napeta in kruta knjiga. Večer 4. september 1991.
18. Tone Škarja. Obremenitev majhnih, ambicioznih ljudstev. Delo 17. december 1992.
19. Tone Škarja. K-2 – grenko zmagoslavje. Delo 2. marec 1995.
20. Tone Škarja. Vrh v lepem vremenu. Delo 2. marec 1995.
21. Trije dobili lovorike. Delo 28. januar 2002.
22. Ciril Velkavrh. Anapurna, pokazala si mi moje meje. Delo 27. december 1996.
23. Ciril Velkavrh. Južno od vsega. Delo 6. november 1997.
24. Viki Grošelj. Himalaja '83 : dnevnik Vikija Grošlja z odprave na Manaslu. Maribor : Večer, 1983.
25. Željko Kozinc. Pot k očetu : po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo. Grošelj, Viki – avtor. Ljubljana : Kmečki glas, 1998.

Opombe

¹ (Rotar: 1988)

² Iz pogovora z Vikijem Grošljem, september 2002.

³ Milena Dobnik, Slovenska potopisna planinska literatura. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1995. Vsebina diplomske naloge je bila predstavljena v (Dobnik 1996: 325), od koder smo jo tudi povzeli.

⁴ Lucija Sodja, Razsežnosti tematike alpinizma v Svetinovi Steni, 1994; Andreja Šmarc-Tkalec, Edo Deržaj, Ivan Bučer in njuna planinska povest, 1994; Milena Dobnik, Slovenska potopisna planinska literatura, 1995; Kristina Pritekelj, Razmerje med filozofsko-refleksivnim in športno-potopisnem v planinskem in neplaninskem potopisu, 2000. Vsa dela so bila izdana kot diplomske naloge na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, Oddelku za slovanske jezike in književnosti.

⁵ Namesto izraza "turistika" so kasneje uporabljali izraz "alpinizem".

⁶ Jože Munda, Ludvik Zepič, France Zupan, Gore v besedi, podobi in glasbi – slovenska planinska bibliografija, PZS 1965.

⁷ Iz pogovora z Vikijem Grošljem, september 2002.

⁸ September 2002.

Stran je po predlogi Lucije Fatur postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/fatur_lucija/fatur_3.html

Število obiskov: