Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

2. Tomaž Domicelj

2.1 Življenjepis

Dvajseto obletnico svojega glasbenega delovanja je obeležil decembra 1978 z dvema koncertoma v ljubljanskem Mladinskem gledališču, kjer je začel svojo kariero. Drugo LP ploščo Letnik 48 je posnel s prekaljenimi glasbeniki, s katerimi je po tem sodeloval še večkrat. V tem času je nastopal po vsej Jugoslaviji in v Angliji z legendo britanskega bluesa Alexisom Cornerjem. V osemdesetih letih se je na številnih koncertih prepustil bluesovskemu načinu izražanja. Na albumu Kratke domače so nekatere pesmi, ki so se znašle tudi v repertoarju Nece Falk: Banane, Končno človek brez problemov in Samo najmočnejši ostanejo. Pri snemanju albumov je vedno bolj odločno prevzemal tudi vlogo glasbenega producenta, kar se popolnoma sklada z njegovo samosvojo naravo in željo imeti »pod kontrolo« vse, kar pride izpod njegovega peresa in prstov. Že na naslednji plošči Brez zavor je nakazal novo smer: prepesnjevanje nekaterih folk standardov v slovenščino in seveda izvajanje teh pesmi. Med najbolj znanimi so Dylanova Forever Young (Za vedno mlad), z albuma Človek v ogledalu iz leta 1993 pa Sweet Home Alabama (Moj dom je Ljubljana), A Hard Rain's Gonna Fall (Težak dež), Little Old Wine Drinker Me (Stari pijanček). Naslednji postaji v Tomaževi glasbeni karieri sta Projekt Triglav in zgoščenka s pesmimi in pravljicami za otroke Morske in prekomorske prigode. Zatem je izdal zgoščenko z naslovom Bivše in bodoče z nekaterimi izvirnimi pesmimi in prepesnitvami. V času samostojne Slovenije nastopa izključno v domovini in izjemoma (kot leta 1996 na koncertu v spomin Alexisa Cornerja) v Londonu.

Tomaž Domicelj je prevedel nekaj knjig, ki govorijo o velikanih svetovne protestniške, folk in pop glasbe: o Bobu Dylanu, Woodyju Guthryju, Elvisu Presleyu, o skupini The Beatles itd. Ob koncu šestdesetih let je napisal glasbo za film Onkraj režiserja Jožeta Galeta, pa tudi sodelovanju v gledališču se ni odrekel (predstava Vaclav Havel). Na nekaterih slovenskih radijskih postajah je pripravljal in vodil glasbene oddaje, o glasbi je pisal za slovenske časnike in bil nekaj časa zaposlen pri reviji Stop. Od leta 1985 do 1992 je deloval kot novinar v slovenski redakciji BBC-ja. V letu 1993 se je podal med podjetnike – seveda na glasbenem področju: ustanovil je založbo DOTS Records in odprl trgovino s CD ploščami.

Diskografija:

1. Tomaž v živo (1977)
2. Letnik 48 (1979)
3. Ženska ženske ženski (1980)
4. Kratke domače (1981)
5. Brez zavor (1985)
6. Človek v ogledalu (1993)
7. Preprost človek (1993)
8. Ljudski rock 3x5 (1993)
9. Morske in prekomorske prigode (1993)
10. Bivše in bodoče (1995)

2.2 Povzetki družbeno kritičnih pesmi

Tomaž v živo (1977)	Gospod direktor
	Stara mama
Letnik 48 (1979)	Ko pravica spi
	Polja
	Po novem letu boljše bo
	Slovenskega naroda sin
	Jamajka
	Vlak na jug in Vlak na jug '98
	Avtomat
	Letnik 48
Ženska ženske ženski (1980)	Maja pod razno
	Resnično mesto
	Zgodba o kravi, plešastem človeku in policaju
Kratke domače (1981)	Na morju ni nič več lepo
	Učilna zidana
Brez zavor (1985)	Povej kar misliš
	Sol
	Mama, daj mi denar
	Kol'k' je mrtvih
	Preveč je kartotek
	Sveti Peter
	Potisnjen v kot
Človek v ogledalu (1993)	Na gobec
	Sit sem že bluesa
Preprost človek (1993)	Afrika, mama Afrika
	Jože in Janez
Bivše in bodoče (1995)	Marjetica in Tonček

Vse Domiceljeve družbeno kritične pesmi sem razdelila v naslednje kategorije:

1. Kritika političnega sistema
2. Kritika slovenske družbe
3. Kritika družbenih razmer v svetu
4. Protivojne pesmi
5. Družinska problematika
6. Pasti tehnološke družbe

2.2.1 Kritika političnega sistema

Gospod direktor
Gospod direktor je pesem, ki je za Domicelja zanimiva iz treh vidikov. Prvi razlog je bil odmevnost, ker je imela tako splošno znano temo, da so jo lahko vsi vzeli za svojo. Pesem je nastala ob škandalu, ki je prišel na dan v nekdanji Jugoslaviji. Direktor AMZS Jugoslavije je okoli 70. leta veliko poneveril in pokradel, to pa je direktor, ki je opisan v pesmi. Zanimivo je tudi to, da je bil takrat, ko je pesem nastala, tudi Domiceljev oče direktor, oziroma je bil celo življenje direktor, sedaj pa je tudi Domicelj direktor svojega podjetja. Gospod direktor je bila v času nastanka ena redkih družbeno kritičnih pesmi, ki pa ni bila politično sporna, saj si je tisti direktor, ki je bil pošten, rekel, da se to njega ne tiče, tisti, ki ni bil, si pa tako ali tako ni upal povzdigniti glasu, ker bi sicer izgubil položaj. V pesmi lirski subjekt sprašuje direktorja, kako je kaj, ko se ozira na svojo preteklost, ki je bila bogata, v njej so bili nepogrešljivi nov avto, nova hiša, mlada žena. Sedaj tega nima več, le uniformo, ki ga tišči. Celotna pesem je nagovor gospodu direktorju.

Sit sem že bluesa
Naslov je prvi verz, refren je opozicija: Zato bežim, kjerkoli sem, / v stari dobri blues. Bolj kot bluesa je Domicelj namreč sit gnusa, ki ga prinaša vsak dan. Potem se osredotoči na politiko in politike, tvorce tega gnusa, in jih poimenuje. Med njimi spoznamo slovenske politike. Razberemo lahko, da se ti lahko karkoli zagnusi, toda ne v tolikšni meri kot politika. V pogovornem jeziku je znan izraz bluziti, to pogovorno besedo pa je mogoče navezati na naslov.

Vlak na jug in Vlak na jug '98
Pesem je priredba, prva verzija Vlak na jug je izšla v času Jugoslavije, druga po njenem razpadu. V njej kritično opiše situacijo v Jugoslaviji, razumeti pa se jo da tudi čisto drugače. Domicelj opisuje svojo pot na jug v družbi petnajstih revnih duš. Sprevodnik je počasen, vlak beži mimo neznanih hiš, v kotu je nekaj kvartopircev, ljudem iz torb smrdijo slivovka, kajmak, čebula. Kolesa in pragovi pojejo isto pesem že mnogo let. Domicelj sočutno opiše situacijo na vlaku. Kitice so v obeh primerih enake, refren je drugačen:
Vlak na jug: 'Zdravo, Jugoslavija, kako si? / Zakaj se delaš, da me ne poznaš? / Saj sem vendar rasel v tvojih lepih nedrih, / s jutri zagotovo spet bom šel.'
Vlak na jug '98: 'Adijo, Jugoslavija, kako kaj? / Zakaj jaz se delam, da te ne poznam? / Pa čeprav sem rasel v tvojih lepih nedrih, / nikoli več ne bom prišel nazaj. Pesem je kritična do države, ki je ljudi pripeljala v nemogoč položaj. Kritizira obstoječi politični sistem.

Učilna zidana
Ljudski pesmi o sinički in njenemu gnezdu je Domicelj dodal eno kitico. V luči zadnje kitice se spremeni pomen celotne pesmi. V temu primeru so učenci siničke, ki jih učitelji, zavezani sistemu, omejujejo. Učitelji imajo vlogo dečkov, ki so hudobni. Pesem je ostra kritika takratnega šolskega sistema. Usmerjeni učitelji, / dovolj ste prali glavo mi. / Od vas želodec me boli. / Pojdite v penzijo, v penzijo vsi.

Potisnjen v kot
Mrzel veter piha z juga, topla zabloda / pride z vzhoda. Zahodna / zvezda ne obstaja, na severu / srce se odtaja. Veter je metafora za politični sistem, strani neba pa za politično usmeritev. Razočaran je nad razmerami in nad letom, ki se izteka, toda ostaja optimist in pravi, da je najmočnejši, ko je potisnjen v kot. To je stara resnica, ki so jo uporabljali tudi vojščaki. Odkrito spregovori o svojem razočaranju nad državo: samo mir mi ni dovolj velika plača. S to pesmijo je Domicelj nastopal v novoletni oddaji leta 1987, od takrat ni bil nikoli več gost tovrstnih oddaj.

Povej kar misliš
Naslov je hkrati refren in tudi nauk pesmi. Slednji v njegovih pesmih ni zelo pogost. V prvi kitici govori o tem, da se najbolj lagodno živi, če se skrivaš nekje zadaj in vse sprejemaš čisto pasivno. Ko tega ne moreš več, je najbolje, da poveš, kar misliš. V pesmi sta dva nauka: povedati moraš, kar misliš, svoje probleme moraš reševati sam, ker si na svetu pravzaprav vedno sam. Nastala je v času socializma, ko si ljudje niso upali povedati tistega, kar so mislili, in predstavlja kritiko tedanjega političnega sistema.

Ko pravica spi
Naslov je hkrati refren in tema pesmi, gre tudi za poosebitev. Domicelj opozarja, da se je treba bati trenutka, ko pravica spi. Metafora za pravico je tehtnica, simbol sodnikov, ki ji grozi meč v levici, kar je metafora za levičarsko politiko. Laži so pomembne, ko pravica spi. A tožniki se smejijo, / advokati se potijo / in obtoženci klečijo. / Ko pravica spi, ko pravica spi, ko pravica spi. Spet gre za stopnjevanje in ponavljanje. Tudi glasba na začetku deluje grozljivo. Pesem je napisal takrat, ko je imel na sodišču 13 pravd in je resnično občutil, kako je, ko pravica spi. Obtožili so ga namreč po krivici, kar se je pokazalo šele po štirih letih pravdanja.

Na gobec
Star zemljevid na steni v gostilni je spomin na vse razprtije v zgodovini, ki so se odvijale zaradi meje. Zavpijmo z vrh Triglava: / 'Kranjska center je sveta! / Od Pulja do Grossglocknerja zopet bo Slovenija.' Domicelj predlaga različne kombinacije: predvsem zahteve za ozemlje, ki smo ga že imeli. Tistega, ki je proti, pa je treba na gobec. Tu spet nastopi stopnjevanje: Kdor ni z nami je za nami. / Taki vedno so sumljivi in / Sovražni zgodovini. / Dajmo jih na gobec! / Najprej enkrat, pol pa dvakrat, / pol pa trikrat, pa še štir'krat, petkrat, / šestkrat, še ene sedemkrat! Domicelj je pesem napisal leta 1992, ko je obiskal zamejske Slovence v Monoštru. Pretresen je bil zaradi okoliščin, v kakršnih živijo. Pri mejah gre seveda za pretiravanje, s čimer doseže ironičen učinek.

2.2.2 Kritika slovenske družbe

Zgodba o kravi, plešastem človeku in policajih
To je prva pesem, ki jo je Tomaž Domicelj posnel. Tema je položaj glasbenika v družbi. Pripoveduje zgodbo, kako se je ustavil na kmetih in prosil za hrano. Rekli so mu, naj si v hlevu pomolze kravo, povedal jim je, da tega ne zna, lahko pa jim zaigra kakšno pesem. Vprašali so ga, kje ima meh. Na vasi se je čas ustavil, še vedno zabava le meh. V velikem mestu je iskal službo, vendar je ni dobil zaradi dolgih las, želeli so, da se prej postriže, on pa jim je odvrnil, da je videl plešastega človeka, ki je umiral od lakote. S tem dokaže, da je njihovo pravilo nesmiselno in ni zagotovilo. Odšel je na morje, igral ljudem, toda tam so ga policisti odvlekli in tepli ter ga ozmerjali s huliganom. Pesem konča z verzom: Jaz pa še sedaj igram / in tudi pojem. Domicelj s tem pove, da se je uprl družbi in njenim normam ter uspel.

Letnik 48
Pesem je hkrati družbeno kritična in osebno izpovedna. Domicelj se pojavi kot letnik 48, to je leto njegovega rojstva in govori o tem, kaj se je v času njegovega življenja spremenilo na njem in v družbi. Njega bolijo sklepi, zobe ima črvive, lase ima redkejše, le glava je še vedno zdrava. Časi so se zelo spremenili: Stalin in petletke so preteklost, kruh je brez otrobov, skrbi je manj, le denarja je premalo. Ni mu prav, ker se je treba briti in striči lase, to dejstvo ga moti predvsem zato, ker si tega ne želi sam, ampak to od njega zahtevajo drugi. Sedanjost je torej rešena nekaterih zablod preteklosti, toda prinaša nove probleme.

Po novem letu boljše bo
Vsem se slabo piše: obrtnikom zaradi visokih davkov, kmetom, ostalim ljudem, ki se tolažijo, da niso lačni. To pove ironično: Glavno, da živimo in da lačni nismo več, / saj po novem, saj po novem, / saj po novem letu boljše bo. Problem je onesnaženost, zaradi katere umirajo ribe, slabo se piše tudi ptičem. Potem spet ironično pove, da je najpomembnejše, da smo mi zdravi in da dihamo svež zrak, kar seveda ne more biti res. V sistemu je marsikaj narobe, tudi v zdravstvenem, kjer so predolge čakalne vrste, zdravniki pa se pritožujejo nad prevelikim številom bolnikov. Veliko prispevamo za novogradnje in to nam obeta lepšo prihodnost. Omeni tudi pomanjkanje mesa, pomanjkanje smisla za turizem. Tudi po tretjem delu se ponovi refren, cela pesem je ironična, konec pa začini z mislijo, da bo novo leto boljše kakor za koga. V družbi so velike razlike med ljudmi in so bile tudi leta 1977, ko je Domicelj napisal to pesem. Pesem je še vedno aktualna.

Maja pod razno
Pesem opisuje slabo stanje celotne družbe. Vsak krade in hoče zase čim več, vlada je padla, lenuhi imajo vsega dovolj, sem ter tja koga ustrelijo. Postali smo ravnodušni, kajti: Nič več ni važno, / če piše pod razno / da Maja prišla je med vdove. Ljudje so ravnodušni drug do drugega, stiske kot na primer smrt jih ne prizadenejo več.

Resnično mesto
Prerok mu je dejal, da bo živel brez strahu, toda on se boji ljudi z usti polnimi laži. Ptica v oblakih / nosi skrivnost / na breze in stolp, / ki raste v nebo./ Steza v megli pred menoj / vodi v mesto iz sanj. Gre za poosebitev in simboliko. Steza, ki vodi v mesto iz sanj, je v megli, to pomeni, da mu pot, ki ga čaka, ni znana, ve le za cilj in se ga oklepa. V nadaljevanju govori o izgubljeni ljubezni do sveta, veri v odkritost in jok. Odpravil se bo na pot in iskal resnico iz sanj, odpravil se bo v mesto, ki si ga želi…

Na morju ni nič več lepo
Naslov napoveduje tematiko; na morju ni več lepo, ker je voda kalna, ker so hoteli dragi, preveč ljudi je na kupu. Domači gosti niso dragoceni, le če imaš devize nekaj pomeniš. Iz mest se kotali / dolga pločevinasta kača / ne sliši se več / beseda domača / le tisti velja, / ki z devizami plača.

Sol
Sol je v nekaterih kiticah začimba, sicer pa metafora za pamet. Je bela, kamena ali morska, nikoli je še ni zmanjkalo. V drugi kitici omeni Martina Krpana, ki je tihotapil sol, zdaj so se časi spremenili in soli se niti pridelovati ne splača več. To lahko razumemo tudi drugače: včasih je pamet veliko veljala, sedaj pametnih ljudi ne cenimo več. Kar si zamešaš, kar zakuhaš / lahko popravi sol. Človeške neumnosti se lahko popravijo le s pametjo. Tudi za zakon, predpise in vse državne odločitve je potrebna sol – pamet. Tako kot je hrana brez soli neokusna, tako so dejanja brez pameti slaba.

Sveti Peter
Pesem je pravzaprav bivanjska, vendar se v njej dotakne tudi družbe, zato sem jo uvrstila med družbeno kritične. Domicelj prizna, da se je norčeval iz cerkve, da je imel opravka s komunisti, toda ti so ga zavrgli (ne samo tu) in postal je prestrašen. Sedaj se zateka k sv. Petru, kljub smejanju med obhajilom pričakuje njegovo pomoč – želi si v raj. V pesmi sta omenjeni dve nasprotni si strani – Cerkev in komunisti. Komunisti so ga zavrgli, sam pa se zateka k sv. Petru. S tem želi povedati, da če obstajajo nebesa, ima vsak pravico priti vanje.

Marjetica in Tonček
Domicelj na vulgaren način opiše par, ki živi Ljubljani. Tonček je blefer, ki si želi postati pesnik, vendar se potrudi le za zunanjo podobo: Ker on bi tud' rad pesnik bil / si brado rasti je pustil. Ženska, ki se najde s Tončkom, je lisica, metafora sama po sebi opiše njen značaj. Domicelj govori o paru, ki ga pozna, Tonček je Necin mož Tone Stojko, Marjetica je tu Neca Falk, kar je razvidno tudi iz verza: K' sm ji naredu prvi hit / banano ji je vtikal v rit. Pesem Banane je Domicelj namreč napisal prav zanjo, v prvi kitici pa izvemo tudi to, da sta bila Neca in Tomaž ljubimca. Druga kitica govori o sinu Marjetice in Tončka, ki ni kaj prida. Dober je v dirkanju z motorji, izkorišča pokrovitelje. Druži se z raperji: Okol si je obrnu kapo, / za sabo vleče besno klapo. Obrnjena kapa s senčnikom na hrbtni strani je namreč eden od njihovih simbolov. Med njimi ima tudi prijatelja, ki se je povzpel: daje vtis, da je baraba, nima morale, poje pa o tem zakaj kdo komu kaj nastavlja. Domicelj Ali Ena označi za obrezanca, stopnjuje, da ne pozna Paloma papirja, muslimani se namreč po veliki potrebi umivajo, in se vpraša, zakaj pankartu Turške nacije gre na živce slovenskega naroda sin. To je druga Domiceljeva pesem, ki jo omeni. V tretji kitici se spet vrne k čudnemu paru iz Ljubljane in kritizira državo, ki podpira tovrstne umetnike: Se ona s tujim perjem kiti / in on še vedno liže riti. Med tuje perje sodijo tudi Domiceljeve pesmi, ki jih je pela Neca. Z metaforičnim verzom konča tretjo kitico: Za dobrim konjem se kadi, / za slabim pa sam drek smrad. Refren je vsakokrat drugačen, v njem našteva tuje stvari in besede, ki izhajajo iz juga, zadnjič pa v refrenu pove, da so ostali najmočnejši, ostali pa so se, tako kot Marjetica in Tonček, prodali. Domiceljev tekst je vulgaren, vendar z namenom. Ljudem, ki pišejo pesmi s tako nizkim nivojem, je odgovoril na njihov način. Opisan je konkreten primer, ki bi ga lahko tudi posplošili. Pesem je leta 1993 nastala iz dveh: Ali En ima vedno prav in Marjetica in Tonček, potem ju je Domicelj združil. Na škatlici zgoščenke je nalepljeno opozorilo, da skladba št. 10 vsebuje psovke.

2.2.3 Kritika družbenih razmer v svetu

Slovenskega naroda sin
Pesem je ena Domiceljevih najbolj popularnih. Slovenskega naroda sin je pošten človek, ki živi na planini, si služi kruh s trdim delom. V svet odide ponosno, mati mu pripne redeč nagelj, slovenski simbol. Svet okoli njega je pokvarjen: poln zarot, ubijanja. Sin slovenskega naroda v njem trpi in si tega ne prizna, ostaja ponosen sin ponosnega naroda. To je hvalnica slovenskemu človeku in graja tujega sveta, predstavljena je v črno beli tehniki, kar deluje tudi ironično.

Jamajka
Tudi to je pesem, ki jo skoraj vsak pozna. Na videz je lahkotna, k temu pripomore predvsem glasbena zvrst reggae. Skozi lahkoten ritem izvemo več o lepi sončni deželi, ki je za turiste čudovita in sanjska dežela, je raj za bilijonarje, na palmah raste sreča. V sebi pa dežela nosi neštete bridkosti: Jamajka, plodna zemlja praznih radosti, / kjer za dolar se poljub dobi, / kjer nasmeh je kalna reka. / Jamajka, kjer v plantažah grenki znoj goje, / kjer v predmestju tih požar že tli, / kjer se dviga temna roka. / Jamajka, roka ki se stiska v trdo pest, žuljavih krmarjev, / polnih sužnjev belih prašnih cest, / vseh tujih gospodarjev. / Jamajka, Jamajka. Domicelj predstavi dva vidika dežele: Jamajko v resnici in Jamajko kot tržno znamko za bogate turiste. Ti so slepi za resnico, ta jih ne zanima, zanima jih le lasten užitek.

Afrika, mama Afrika
Ritem pesmi je afriški, predvsem začetek spominja na njihovo tipično glasbo. Afrika je mama vsega človeštva, čeprav so Evropejci na to pozabili, le izčrpavali so jo in ji pomagali do slabega stanja na vseh področjih, ki tam že dolgo vlada. Pesnik postavi retorično vprašanje, kdo pobija njen slone, kdo je kriv za aids. Za vse je kriv t. i. razviti svet, ki je Afriko izčrpal in jo še. Svoje korenine, avtohtone prebivalce, so prišleki prodajali in jih poslali čez morje za sužnje. V tretji kitici našteva afriške države in pove, da je vse to Afrika, ki čaka na pomoč. V zadnji kitici našteje pomembna imena iz afriškega sveta in konča, da je takih imen na milijone. Do vseh imen smo brezbrižni. Ne pomenijo veliko – / včasih nam samo razliko / med nesrečo in med barvo / med poletjem in zimo / med oblaki in med soncem / med usodo in zablodo… Afrika je bila nekoč bogata z naravnimi viri, z ljudmi, pohlep belcev jo je uničil. Sedaj so vsi ravnodušni do nje, njihov pohlep pa se še ni ustavil, že tako izčrpano še izčrpavajo.

2.2.4 Protivojne pesmi

Polja
Polja – prostor, kjer raste pšenica in prostor, kjer se ljudje pobijajo. V prvi kitici je polje bojno polje, tam kjer so granate in uši. V drugi kitici polje rojeva pšenico – čeprav polje orje suh konj in je pšenica za sajenje sposojena. Vsakdo hlasta po rodovitnih poljih, tistih, ki so bila in so, zato so tudi vojne. Polja so bila v preteklosti krvava in so še vedno.

Kol'k je mrtvih
To je protivojna pesem, ki je nastala leta 1982 v času iransko-iraške vojne kot kritika vojne in poročanja o njej. Pesem ima dva dela: štirivrstičnico, ki predstavlja drugi del, v pesmi ponovi trikrat. V prvem delu pesmi, ki vsebuje 13 verzov, govori o ubijanju. Na ironičen način pove, da vsakomur od nas pripada dvajsettisoč ton streliva. Orožje velja za dosežek znanosti, zgodovinske knjige pa bodo pisale o tem, da je ubijanje najstarejša umetnost. Štirivrstičnica prehaja na konkretno osebo – vojaka, ki mu ubijanje pomeni kruh.
Najljubši sosed / je tisti, ki je sprt / in se zlaže kol'k je mrtvih. Sosed je tu prenesen pomen za sosednji državi, ki vsaka po svoje poročata o številu mrtvih. Soseda pa lahko razumemo tudi dobesedno, ob pobijanju ljudi v daljnih deželah imajo sosedje snov za pogovor.

Jože in Janez
Pesem je zgodba o dveh bratih, ki sta se rodila pred vojno. Pesem je dolga, dogajanje počasno. Brata hodita skupaj v šolo, odrasteta, skupaj poženeta očeta čez prag in delata na kmetiji. Začne se vojna, Janez, ki je večji, gre k partizanom, Jože ostane doma. Čez čas pridejo še po Jožeta, vendar ne partizani ampak domobranci, in ga odpeljejo na Turjak. Iz zgodovine so znani boji in uboji na tem gradu. Tu se zgodba konča, zadnja kitica je postavljena v sedanji čas. Petdeset let po vojni sta Jože in Janez za mnoge kos blata, na grobu cveti en samcat cvet. Kos blata sta za različne ljudi: Janez za tiste, ki so kritični do partizanov, Jože za drugo stran. Ne glede na razprtije in dve strani, ki sta razlog za prepire tudi v sodobnosti, sta bila Janez in Jože brata in oba sta bila slovenske krvi. S tem je mogoče povezati tudi en cvet, ki cveti.

2.2.5 Družinska problematika

Stara mama
Zgodba je znana in živa: stara mama je pri hiši tista, ki poskrbi za vse: čisti, pomiva, pere, riba… Otroci in vnuki ji seveda niso hvaležni, zato odide. Pesem je napisana kot prošnja stari mami, naj se vrne. Na koncu vseh prošenj sledi ironična ponudba, da ji bodo v zahvalo, če se vrne in vse počne tako kot prej, na grob postavili lep spomenik. Mi obljubimo tako, / da dali bomo / lep kamen ti na grob, / lep kamen, lep kamen, / lep kamen ti na grob! Izkoriščanje je ena od slabosti sodobne družbe in predstavlja tudi krizo vrednot. Stara mama je namreč idealna za pospravljanje, za vse tisto, česar ljudje ne maramo početi.

Mama, daj mi denar
Sin v tej pesmi prosi svojo mater za denar. Lik matere je tu precej drugačen, kot smo ga vajeni v popevkah, tudi cankarjanska mati je drugačna. Mama v tej pesmi nosi krivdo za sinovo nesrečo. Mama, mama, mama, daj mi denar! / Mama, mama, vem da ti ni mar. / Vem da ti ni, vem da ti ni, / Vem da ti ni mar… Vso pesem stopnjuje: najprej pove, da nima niti na za kino, ples – torej za družabno življenje, potem pove, da nima za kolo, ki bi mu pomenilo prevozno sredstvo, ki je nujnejše kot zabava. V drugem delu stopnjuje svoje pomanjkanje tako, da pove, da nikjer ne najde službe, vse to pa ga vodi v osamljenost. Zato naj mu mama da vsaj denar.

2.2.6 Pasti tehnološke družbe

Avtomat
Nastala je spomladi leta 1979 in bi jo sedaj lahko označili za neke vrste preroško pesem. Med časom nastanka in sedanjostjo se je res veliko spremenilo – kar so bile prej le mračne napovedi, je sedaj resnica: na vsakem vogalu imamo avtomat – bankomat, avtomat za hrano, pijačo, tudi hrana je vedno bolj 'plastična'. Domicelj poje o avtomatu, ki stoji za vogalom, postaja ti kot brat, te ropa in počasi zgrabi za vrat. Avtomat bo tudi prijazen, šel bo celo vasovat. Na koncu pesmi pove, da sam ne bo nikoli postal avtomat, tudi če bo šel v vojsko. S tem pove, da so vojaki že avtomati takratne dobe, kajti delajo tako, kot jim ukažejo – svoje občutke zatajijo.

Preveč je kartotek
Naslov pesmi je tudi refren, ki se velikokrat ponovi. Pesem je razmeroma kratka; sestavljena je iz ene kitice in refrena. Gre za zaznamovanost, ki jo prinaša sodobni način življenja. Ljudje postajamo številke, svet pa je vedno manjši. Popevka se začne z monotono računalniško melodijo, ki se v ozadju ponavlja do konca. Domicelj jo je napisal leta 1982, ko je bila doba računalništva še v povojih. Poosebitev otroke mečejo v kompjuterje so si ljudje ob računalniški melodiji predstavljali preveč dobesedno. Danes se to v bistvu res dogaja, kajti otroci sedaj ne znajo več živeti brez računalnikov. Ta pesem ima tako v današnjem času novo dimenzijo. Skoraj deset let po nastanku bi jo lahko označili za preroško. Domicelj jo je prvič predstavil na Slovenski popevki leta 1982.

2.3 Splošne značilnosti

Značilno za Domiceljeve družbeno kritične pesmi je, da se lotevajo ene tematike, na primer vojne, ki se v manjši meri prepleta z ostalimi. V večini primerov se loti nekega stanja in ga opiše z različnimi primerami in metaforami, te vzame iz vsakdanjega življenja: sol, polje, mesto… Domicelj nikoli ne našteva problemov vsevprek; ali je v središču problem (npr. Ko pravica spi) ali pa skupni imenovalec problemov (npr. Jamajka). Mesto in vas pri njem nista nosilca posebnih lastnosti, občutij, dogodkov. On se odpravlja v mesto sanj (Resnično mesto) in ne sanjsko vas. Vas se pojavi v nekaterih pesmih, vendar ne kot nekaj romantičnega, ampak do nje in njenih prebivalcev goji sočutje. Odnosa do vasi, kakšnega spoznamo pri Šifrerju, pri Domicelju ne najdemo.

Domiceljeve pesmi so prvoosebne: včasih je del zgodbe in glavna oseba v pesmi, drugič kritični opazovalec (npr. Jamajka, Mama Afrika), tretjič svetovalec oziroma tisti, ki deli nauke (npr. Povej kar misliš), četrtič prizadeti kritik (npr. Ko pravica spi), petič provokator (npr. Na gobec). Večina pesmi ima rimo, tudi refren je stalnica. Med Domiceljevimi značilnimi osebami je direktor, ki je izrazito negativna oseba. Tudi politiki, sodniki, tožilci (Ko pravica spi) so vedno negativni liki. Ostale splošne osebe so še vojak, komunisti, celo osebe iz političnega in kulturnega življenja se lahko spoznajo, navadno v slabi luči. Trikrat v pesmih omeni tudi sebe.

Graf 1: Kategorije družbeno kritičnih pesmi

Graf 2: Delež družbeno kritičnih pesmi

Najmočnejša Domiceljeva kategorija so družbeno kritične pesmi, ljubezenske pesmi so na drugem mestu, sledijo satirične, bivanjske, priložnostne, osebno izpovedne in otroške. V kategoriji druge pesmi so posamezne pesmi, ki sem jih zaradi manjšega števila združila. V grafu niso vštete priredbe in prevodi tujih pesmi.

Stran je po predlogi Mateje Feltrin postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/feltrin_mateja/feltrin_2.html

Število obiskov: