Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Diplomske naloge

3. Andrej Šifrer

3.1 Življenjepis

Šifrer je večinoma sodeloval s tujimi glasbeniki, leta 1994 je z Dublinersi posnel zgoščenko Sedem irskih noči, ki je izšla v zlati nakladi. Leto pozneje je izdal zgoščenko Življenje je drag šport. V dveh mesecih je bila prodana v deset tisoč izvodih in je končala v zlati nakladi. November 1997 je predstavil svojo novo skupino Šlafrock in izdal zgoščenki Moj žulj in Ideje izpod odeje. 20. junija 1998 je Šifrer na finalni prireditvi Slovenske popevke na Ljubljanskem gradu zmagal s pesmijo Za prijatelje. Istega leta je na zgoščenkah izdal še albuma Od šanka do šanka in Nove pravljice. 15. septembra pa je izdal zgoščenko Čakam, ki je postala najbolje prodana plošča leta. Do sedaj so prodali več kot dvajset tisoč izvodov. Predlani je izdal zgoščenko Muza moj'ga bluza.

Diskografija

1. Moj Žulj (1978)
2. Od šanka do šanka (1979)
3. Ideje izpod odeje (1981)
4. Nove pravljice za otroke in upokojence (1983)
5. Hiti počasi (1990)
6. Bil sem mlad… Ostani z nami (1990)
7. Sedem irskih noči (1994)
8. Življenje je drag šport (1995)
9. Čakam (1998)
10. Šifrer & Šlafrock (1998)
11. Muza moj'ga bluza (2000)

3.2 Povzetki družbeno kritičnih pesmi

Moj Žulj (1977)	Ka-ka blues
	Življenje včerajšnjega časopisa
	Debeluhi
	Hladen ali vroč
Ideje izpod odeje (1981)	Majhni psi
	Lepa dekleta
	Ljubljana
	Romanje
	Uspavanka
	Mlade barabe
	Ego
	Mar naj zato znorim?
	Podajam roke
	To se govori (med ljudmi)
	Ljudi je strah
	Vse manj je dobrih gostiln
Nove pravljice (1983)	Gozdni Joža
	Deseti brat
	Upor besed
	Kdo komu več pomeni
	Razpis
	Živel je mož
Hiti počasi (1990)	Država
	Umazanci
Življenje je drag šport (1995)	Nihče ne trdi (da vam to bo všeč)
Muza moj'ga bluza (2000)	Satan je živ

Razdelila sem jih v naslednje skupine:

1. Kritika političnega sistema
2. Družinska problematika
3. Kritičen pogled na mesto in odnos mesto - vas
4. Kriza vrednot

3.2.1 Kritika političnega sistema

Hladen ali vroč
Hladen in vroč predstavljata dve skrajnosti, ki človeku nista simpatični, vendar se mora navkljub vsemu odločiti za eno ali drugo. Hladen ali vroč lahko pomeni tudi vročega privrženeca obstoječega sistema ali pa hladnega državljana, ki živi po svoje. Zidovi so v sedanji situaciji močnejši, kot so bili nekoč; zid je metafora za vse ovire, ki jih je zgradil sistem. Vse je načrtovano: Luči na odru močne so / in jemljejo ti vid / zato ne vidiš kakšen je aplavz / a mož izza kulis pozna ga že od prej. Življenje v takšnem sistemu je kot življenje na odru, pred vsemi si razgaljen in v soju odrskih luči zaslepljen.

Mlade barabe
V pesmi se prepletata kritika sistema in kriza vrednost. Politični sistem je tisti, ki je povzročil krizo vrednot. Mlade barabe se učijo od starih barab, toda slednjim njihovi učenci uhajajo iz rok. Stari so svobodo ogradili z bodečo žico, mladi pa so brez meja. Nihče jim ne pride do živega, ne starši, ne učitelji, ne kazni, ker jih sistem ščiti. Mlade barabe vam uhajajo iz rok, / V njih ne spoznate več lastnih otrok. Otroci so odrasli in tako kot njihovi starši, postali barabe. Starši trdijo, da so vse storili sami, mladim delo smrdi, ker hočejo biti drugačni od staršev, želijo se osamosvojiti. Mlade barabe pa imajo zobe, / ampak brez kril so – / kako naj lete? Mladi so borbeni, včasih grobi, toda nimajo kril, ker jih jim je prirezal sistem. Tudi oni so kljub vsemu ujetniki političnega sistema, čeprav jim na drugi (in to napačni) strani dopušča preveč svobode.

Mar naj znorim?
Zdaj so tisti dnevi, / ko hodi se po levi… Hoja po levi je metafora za levičarski politični sistem, ki vse spreminja – tudi ljudi. Nekaj izbrancev se uči govoriti masi, ki ne razmišlja, temveč slepo sledi. Najprej opiše splošno stanje, potem se osredotoči le na določene trenutke. Pri očetu se je naučil, da je zemlja sveta, na obali je srečal poeta, ki ni smel tako peti, kot je hotel. Nekateri so si kljub temu sneli maske in se izpostavili, toda ljudje jih niso sprejeli. Na koncu se refren Mar naj zato znorim spet ponovi. Kritizira politiko, ki je družbo pripeljala tako daleč, da ne razmišlja s svojo glavo.

Ljudi je strah
Pesem je nastala leta 1981 in govori o tem, da je ljudi strah življenja, pravzaprav vsakega novega dne. In ko te vprašajo: »Kako si kaj?« / da bi podrli eno od ograj, / moleč sprašujejo: »Kdo, kdo z nami / igra šah?« Ljudje čutijo, da sami ne morejo ničesar, da so le del neke igre. Tolažijo se s tem, da imajo jesti in piti, streho nad glavo. In dokler bo tako: nadaljujmo kot pijani grofje našo skupno zabavo. O njihovih življenjih odloča oblast, ki jih drži v nenehnem strahu.

Država
Konec 80. in začetek 90. let preteklega stoletja je bilo obdobje velikih družbenih sprememb, padel je Berlinski zid, države so se osamosvajale. Šifrerjeva pesem je preroška, saj napoveduje razpad Jugoslavije. Dvajset milijonski zbor bo pel: / »Umrla je država!« V Jugoslaviji je bilo 22 milijonov prebivalcev, ko se bodo Slovenci odcepili jih bo le še 20 milijonov. Pesem je sestavljena iz samih vprašanj; sprašuje se, kdo bo takrat, ko bo umrla država, dal za pijačo, kdo za mašo, kaj bodo počeli cariniki in preštevilni uradniki. Le naslednje tri povedi niso vprašalne: Hej fant, to bo dan, kot ga še ni bilo! / Dvajset milijonski zbor bo pel: »Umrla je država!« / Mladinski tisk se bo sesul.

3.2.2 Družinska problematika

Razpis
To je zgodba od fantu in dekletu, ki se imata rada, vendar je njuna ljubezen nemogoča, ker fant ni dovolj izobražen. Seveda tako mislijo njeni starši, ker si želijo nekoga z diplomo, vajeniška ni dovolj. V njihovo družino bo sprejet le najboljši, zdravnik ali obrtnik. K njim bo prišel človek, ki bo ustrezal razpisu njenih staršev. Ljubezen je tu izničena, razpis je namreč nekaj zelo uradnega, v njem se zahteva določena izobrazba, določena znanja. Konec je ironičen: Več let prakse in diploma, / s poskusno dobo / do enega leta, / za delovno mesto bodočega zeta.

Nihče ne trdi (da vam bo to všeč)
Šifrer se tu loti odnosa med otroki in starši. Slednje svari in poučuje, da njihovi otroci zrastejo v fante in dekleta in jim svetuje, naj potrpijo in se ob njih učijo. Otroke primerja s cvetjem, ki ima bodice: Matere, očetje zraslo vam je / lepo cvetje, / ki včasih prizadene, ko trnje / mu požene. Straši postanejo tujci v svoji hiši, kopalnica je ves čas zasedena, soba razmetana, umazane cunje ležijo naokrog, iz gramofona prihaja čudna glasna glasba, za šolo nimajo časa. Sledi refren, ki je nagovor staršem, naj potrpijo in se od njih kaj naučijo. Potem za človeško življenje najde primero v naravi: Iz gosenic veter časa bo / v metulje jih razvil, / nova gnezda bodo spletli / sredi svojih trat in njiv. Ko bodo otroci odrasli, bodo starše, ki bodo stari, vozili naokrog, starši bodo takrat dobili vse poplačano. Življenje je sklenjen krog.

3.2.3 Kritičen pogled na mesto in odnos mesto – vas

Lepa dekleta
V mesto, kjer so pametni ljudje, se je šel lirski subjekt učiti, kaj je bolje, biti slab ali pošten, postal je sodnik in nekoč na obravnavo povabil svoje dekle, saj je hotel narediti nanjo vtis. Lila se je na razpravi zaljubila v obtoženca, ga rešila in odšla z njim. Iz tega sledi sklep, da lepa dekleta ljubijo barabe, vendar le v mladosti, ko so starejše, si želijo varnosti pri poštenem možu. Šifrer ugotovi, da nič ne pomagajo diplome, nič ne velja poštenost, najbolje se v življenju in celo ljubezni znajdejo izučeni lopovi.

Ljubljana
Pesem je posvečena Ljubljani, ki jo v tem primeru Šifrer kritizira in pooseblja. Mesto dviga nos nad ljudmi, ki prihajajo iz vasi, v njem ljudje pozabijo svoje vaške korenine: V sebi neguješ kmete brez zemlje, / ki čez noč so prešli iz kruha na žemlje, / a na škornjih se jim suši hlevski gnoj. Ljubljana izbere najboljše fante in dekleta, ki s svojim znanjem ponesejo njeno ime v svet, ti pozabijo svoje narečje, zamenjajo ga z ljubljanščino. Šifrer Ljubljano opeva kot belo Ljubljano, in se sprašuje, če je bela le še zaradi megle. Ljubljana mu ni prijetna, komaj čaka, da se odpelje iz njenih 'hlevov in gozdov'. To je mesto, ki v tej pesmi nima pozitivnih strani. Šifrer je povedal, da je svoj prihod v mesto resnično tako občutil.

Romanje
Tudi to je pesem o mestu, ki zvečer zapre vrata lokalov, ulice se spraznijo, ostanejo le komunalci in le na železniški postaji je nekaj življenja. Tam dobi človek občutek, da mesto še živi. Življenje je romanje, romarji na postaji si na poti pomagajo z alkoholom. Novega fanta povabijo k sebi, da jim zaigra na tamburo in jih razveseli. V nadaljevanju govori, da so si železniške postaje po vseh mestih zelo podobne, ljudje prihajajo in odhajajo, le nekaj ljudi ostaja na istem mestu. Na obrazih teh ljudi se vidi, kako dolge so noči, roke povedo, kako naporen je bil dan, oči pa govorijo drugo zgodbo, o vlaku, ki ga čakajo zaman.

Uspavanka
To je uspavanka za lopove in kurbe, ki so prišli v mesto polni želja in sanj. Te so se razblinile in postali so izmeček družbe. Spoznali so vse, imajo jih v evidenci. Pesniku so kurbe in lopovi prijatelji, so dno družbe, imenuje jih živali, vendar je do njih na ironičen način sočuten. Prijatelji in znanci / so mi kurbe in pijanci, / ljudje brez zgodovine, / živali brez lastnine.

Vse manj je dobrih gostiln
Veseljaška pesem je tudi družbeno kritična, ljudje in njihove navade so sedaj drugačne. Manj je dobrih gostil in tudi dobrih ljudi, večinoma se dolgočasijo in si postajajo tujci. Napredek je ljudi odtujil: avto, televizija ter ostala tehnika je ljudi prikovala v zlati brlog. Vedno se nekam mudi, ni več časa za obiske. Mreža nevidnih ječ stiska nas preko pleč / stiska nas in duši, tako smo sami. Toda Šifrer najde rešitev, iz mesta se bo preselil na vas, tam si dobri ljudje vzamejo čas za drugega, on bo postal gospodar svojega časa in ne obratno. Tu se pojavita mesto in vas v podobah, ki so tipične za Šifrerja.

Gozdni Joža
To je zgodba o Joži, ki živi v gozdu, nobena ga noče za moža. Sam podira smreke, mestni fantje pa dekleta. Pesem je napisana kot nasvet Gozdnemu Joži, naj gre v mesto in se nagleda potnih deklet, ki plešejo, saj k njemu v gozd ne bo nobena prišla. Celo gozdne vile, ki so zanosile s škrati, so se iz gozda preselile v mesto. Ker je grob, nepočesan, Joža zaman čaka žensko, s katero bi imel otroke. Šifrer na šaljiv način opiše Jožo, ki je splošna označitev (antonomazija) za vse kmečke fante, ki ostajajo sami v hribih in na kmetijah. Življenje in ljubezen sta v mestih.

Kdo komu več pomeni
Šifrer opiše svoj nastop v eni od štajerskih vasi. Tja je težko prišel, ker je kraj neznan, v majhnih belih hišah živijo ljudje, na vasi imajo zadružni in gasilski dom. V njem je dvorana, v njej kup otrok, ki so ga prišli poslušat. Mlada dekleta so se naličila, toda lepša bi bila brez oblog. Ko je gledal obraze, se je spraševal kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal. Spoznal je, da bodo oni dali njemu več kot on njim. Na koncu so se prijeli čez ramena in postali eno. Teh ljudi ne bo nikoli pozabil, saj so mu vrnili vero. Prišla je noč in oddrvel je domov, poln lepih spominov. Svoje misli težko zbere, ker spet drvi domov, da sklenem dan. Vas je v tej pesmi nosilka dobrega; ljudje so dobri, čas teče počasneje, Šifrer jo doživi kot upanje. Mestne navade se počasi vtihotapljajo v idilo, čeprav ne sodijo tja, ostajajo tujki.

3.2.4 Kriza vrednot

Ka ka Blues
V sedemdesetih letih je bilo kajenje zelo popularno. Ta čas Šifrer označi kot obdobje, ko tečeta mleko in med. Dim je podrl vse tabuje in kajenje je postalo modno. Našli so se zaupanja vredni ljudje, ki so pred kamerami povedali, da je kajenje človeku škodljivo, toda tudi ti v zasebnem življenju kadijo; gre za dvojno moralo. Kadi se od vsepovsod - iz tovarn, od sveč, iz peči … V prvem delu je podan splošni vtis, z njim tudi odpor do kajenja. V drugem delu Šifrer pove, da se ne počuti dobro med kadilci, ker se njemu, če potegne dim, zavrti v glavi. Opiše konkreten dogodek v mestu, ko ga dekle zaprosi za cigareto in se mu posmehuje, ker je nima: Ta je tist', ki se kadi iz ust mu / le pozim'.

Življenje včerajšnjega časopisa
Človeško življenje primerja z življenjem včerajšnjega časopisa. Jutranji časopis je koristen le tisto jutro, naslednji dan je že star in gre v smeti. Nihče ni žalosten, ko besede, ki niso govorile, čakajo na mrtvaški voz, ki pobira smeti. To lahko primerjamo s človeškim življenjem, saj se nihče ne ozira na ljudi, ki so stari, vedo veliko povedati, za družbo pa niso več koristni, čakajo le še ne mrliški voz. Lirski subjekt tudi svoje življenje primerja z življenjem včerajšnjega časopisa in pravi: Končal bom kje v kupu Zemlje, / ki Niču daje vse in vse mu jemlje. Človek je na koncu pokopan v zemljo, ta mu ne da ničesar več, v njej si, ko si brez življenja, toda hkrati ti da takrat, ko si mrtev, tudi vse. Tudi včerajšnji časopis ima enako usodo, čaka ga hrumeč avto, ki pobira smeti oziroma trupla.

Debeluhi
Debeluhi so srečni ljudje, sledi besedna igra, saj niso suhi niti takrat, ko nimajo denarja. Debeluhi so v tem primeru ljudje s prekomerno telesno težo in tisti, ki so na visoki položajih in »požrejo« vse, kar jim dajo. Ker so na visoke položaje postavljeni, naredijo tisto, kar od njih zahtevajo. Debeluhi so metafora za ljudi na visokih položajih. Ljubezen debeluhov je hrana, ne zanima jih škodljivost njihovega početja, pred vsem si zatiskajo oči. Debeluhi, debeluhi, debeluhi / so srečni ljudje, / če bili bi radi srečni, / odprite usta in zaprite oči. To lahko razumemo tudi v prenesenem pomenu: srečen si lahko, če stvari sprejemaš, o njih pa ne razmišljaš.

Majhni psi
Tudi v tej pesmi so majhni psi metafore za ljudi. V prvem delu pesmi spoznamo majhne pse in njihove slabe lastnosti: cvilijo, ker se jim vedno godi krivica, pijejo lastni žolč in se žrejo zaradi zavisti, ližejo riti, če jim to koristi, napadajo od zadaj – so hinavci. V drugem delu Šifrer poje o takšnem psu, ki ga pozna: že od nekdaj si želi visokega položaja, zato ne izbira sredstev. Vendar ni uspešen: In cvili, to ni fer, laja to ni fer, / jaz ne sodim v parter. Nezadovoljstvo je njegova steklina – nevarna bolezen, ki se prenaša, okužiti pa želi vse mirne ljudi.

Ego
Pesem je kritika egoističnih ljudi. Lirski subjekt prevzame vlogo človeka, ki je tako zagledan vase, da spi sam v dvoposteljni sobi, ki je eno samo ogledalo, skratka, ukvarja se le sam s seboj in se jezi na svet, ki ga preveč ignorira.

Podajam roke
Ljudje si vnaprej določimo dneve za praznovanje in se obnašamo tako, kot nam naroča številka na koledarju. Imamo dneve za veselje, jok, praznik staršev in praznik otrok. Šifrer se spominja, kako so mu prvič prodali novo leto in se zaveda, da bo tako storil tudi sam, saj se je navadil živeti po koledarju. Ljudje so razočarani: Morda zato, ker žal jim je, / da več ne smejo verjeti, / ker so na dolgi prašni poti / se naučili vse prekleti. Ljudje nismo več spontani, veselimo se takrat, ko je to vnaprej določeno.

To se govori (med ljudmi)
Delovni dnevi so težki in neprijazni, tako kot šofer mestnega prometa. Ljudje postajajo številke, o njih ve največ kompjuter. Svet se rodi šele ob petkih ob dveh, takrat se konča delavnik, takrat si masko nasmeha nadene tudi šef. Pred njimi je nekaj ur, ko lahko počnejo karkoli. V nedeljo zvečer se vse umiri, ker ljudje pričakujejo nov delovni teden.

Deseti brat
Vloga desetega brata je v zgodovini slovenskega ljudstva znana in priljubljena v različnih literarnih delih. Šifrerjev deseti brat hodi po svetu, čas ni njegov gospodar, zanj je življenje lepo: Zjutraj sonce mi razvleče / usta v nasmeh, / vrnem mu poljub / in vržem staro uro preko streh… Deseti brat je svoboden človek. Pravijo mu, da nič ne daje, le jemlje, toda to govorijo ljudje, ki delajo manj kot on, zaslužijo pa veliko. V tej državi vlada naprava, ki požira listke, šteje ure in s tem denar, ki ga ljudje zaslužijo. Tehnika bi morala biti v službi ljudi in ne obratno. Deseti brat je sam svoj direktor, sindikat, nikomur ni odgovoren, z nikomer ne sestankuje, zato je bolj miren. Ne bere časopisov, ki so polni groze in pišejo le o slabih dogodkih. Vesel je, da je drugačen. Razmišljanje Desetega brata Šifrer uporabi za kritičen opis življenja vsakdanjega človeka, vklenjenega v okove namišljene svobode.

Upor besed
V petek se je v krčmi zbralo nekaj sto besed (poosebitev), ki so zahtevale upor. Govorniki navadno samo obračajo besede, pomen ostaja isti, zato so se besed uprle. Tega dne so politiki ostali brez besed, stroji so utihnili, novinarji so odšli na pivo, tudi telefoni so umolknili. Vaške klepetulje so upor besed izkoristile za to, da so zamenjale proteze. Po nekaj tednih so ljudje spoznali, da brez teh besed ne morejo živeti, zato so jih prosili, naj se vrnejo. Besede so prišle in v zahvalo jim je nek govornik namenil nekaj besed. Pravljična zgodba skriva kritiko človeške ozkosti, ki premore tako malo besed, oziroma tem, o katerih se pogovarja. Politiki, klepetulje, novinarji… vsi uporabljajo le nekaj besed in se ne ukvarjajo s pomeni, ki so vedno skriti med vrsticami.

Živel je mož
Pesem Živel je mož imel je psa je le začetek Šifrerjeve pesmi. Tega psa gospodar ne ubije, ampak ga zato, ker ukrade kost, postavi za finančnega direktorja v podjetju, kjer je bil on generalni. Podjetje se ukvarja z uvozom in izvozom, imenuje se Kradisam, stoji na Ulici bratov tatov. Pes, finančni direktor, je potem goljufal in zato so ga zaprli, dve leti je presedel brezskrbno, saj je vedel, da ga čaka denar, ki ga je nakradel in naložil v Švico, na Jadranu si bo kupil hišo in oddajal sobe. Pesem se konča tako: Živel je mož, imel je psa, / lepo, lepo, lepo… / ga je učil. / Nekoč mu ukradel kos mesa, / zato ga je zašil. Pes je seveda metafora, razberemo pa lahko lastnosti, s katerimi se ponašajo finančni direktorji. Tudi konec je drugačen kot pri originalni pesmi, kjer gospodar ubije psa, tu pa ga 'zašije'.

Umazanci
Lirski subjekt je deček, ki je bil vedno umazan, mama ga je karala in umivala, sam pa seveda tega ni maral. Umivanje se mu je zdelo neumno, pri verouku je izvedel, da si je celo Pilat, preden je Boga pribil na križ, umil roke. Umivanje je torej dveh vrst; takšno, ki spere umazanijo in takšno, ki naj bi izbrisalo krivdo. Šifrer se je že kot otrok spraševal, kako umijejo tiste ljudi, ki so umazani od znotraj.

Satan je živ
Satana ne vidiš v oči, niti v obraz, vendar je živ. Skriva se in najbolj uživa, če ga ne vidiš. Njegov kruh je napuh, zavist je potni list. / V dušo vpihne dvom, jo hoče za svoj dom. Ljudje ga ne vidijo zaradi napuha, spretno se skrije tudi zaradi zavisti, v duši pa se naseli zaradi dvoma. Satan je živ v časopisih, na radiu in televiziji, vsi mu namenjajo čas in prostor. Satan poskrbi za žalostne in krvave prizore, ki jih ljudje čakajo in z zanimanjem gledajo. Njegova največja prijateljica, ki ga treplja in mu je iz rok, je politika. Generali so ga sprejeli, povsod je navzoč, ker je tako iznajdljiv. Vendar je v tem svetu, ki je poln zla, prav zato lažje verjeti v hudiča kot Boga. Satan je namreč iznajdljiv in je povsod navzoč, je živ. Satan je tu simbol za vse slabo, ki je prisotno v svetu, ljudje pa ob tem postajamo vedno bolj otopeli, brezbrižni.

3.3 Splošne značilnosti

V skupino kritika političnega sistema sem uvrstila pet pesmi, to je le 17 odstotkov med vsemi družbeno kritičnimi. Pomembno dejstvo je, da so vse nastale v času komunizma in Jugoslavije, ena leta 1977, tri leta 1981, zadnja pa leta 1990. Kritičen je bil do politike tedanjega časa, ki je ljudi zatirala v konkretnih dejanjih in svobodnem razmišljanju. Na poznejših zgoščenkah ne najdemo pesmi, ki bi kritizirale obstoječi sistem. Družinskih odnosov se loteva v dveh pesmih. V eni z razpisom primerja izbiro pravega fanta za dekle iz izobraženske družine. V drugi mladih ne kritizira ali svari, ampak prigovarja staršem, naj jih poskušajo razumeti in jim pomagati. Šifrer je doma iz vasi, kar vpliva na njegov odnos do mesta. Vas je zibelka vsega dobrega, medtem ko je mesto gnezdo vsega zla. Mestni ljudje so si tujci, med njimi nekateri živijo na robu družbe, npr. lopovi in kurbe, medtem ko so na vasi ljudje iskreni, prijatelji med seboj in pristni. Mesto živi drugače kot vas, mestne navade pa njene ljudi le kvarijo. Sam pravi, da je resnično tako doživel mesto in še sedaj v sebi ziblje lepoto vaškega življenja. Pesmi, ki se lotevajo omenjene tematike, je sedem ali 25 odstotkov. Pet jih je na zgoščenki Ideje izpod odeje, dve na zgoščenki Nove pravljice.

Šifrer ima poseben odnos do ljudskega izročila, kar je razvidno iz mnogih ljudskih pesmi, ki jih poje, in iz ljudskih motivov, ki jih vplete v svoje pesmi, npr. Deseti brat. Blizu so mu tudi metafore iz živalskega sveta, predvsem psi. Poigra se z uporom besed in debeluhe ter 'debeluhe' spremeni v najbolj srečne ljudi. Pozitivne osebe so prebivalci vasi. Med negativnimi izstopa direktor, ki je nosilec vseh slabih lastnosti. Tudi politiki in sodniki so slabi. Velikokrat so konkretne osebe skrivajo v majhnih psih, satanu, debeluhih. Velikokrat se loteva problemov tako, da naprej opiše splošno situacijo in jo pozneje konkretizira, npr. Majhni psi.

Graf 3: Kategorije družbeno kritičnih pesmi

Graf 4: Delež družbeno kritičnih pesmi

Šifrerjeve ljubezenske pesmi so po številu takoj za družbeno kritičnimi. Sledijo osebno izpovedne, bivanjske, otroške, priložnostne in ostale. Med slednje sodijo tiste, ki jih je bilo premalo za samostojno kategorijo oziroma so težje določljive.

Stran je po predlogi Mateje Feltrin postavila Andreja Musar 19. aprila 2004. Nazadnje je bila spremenjena isti dan.

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/www/diplomske_naloge/feltrin_mateja/feltrin_3.html

Število obiskov: