|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Kaj ustvarite prej, besedilo ali glasbo, kaj čemu prilagajate?
Zadnje čase večinoma pišem oboje hkrati, trenutno delam štiri pesmi. Imam temo, ki jo počasi začnem razvijati, okrog nje se potem začne razvijati še glasba. Tak način je seveda najtežji, ker ne smeš ničesar »posiliti«, tudi tam, kjer je veliko zlogov. To je tudi ena od skrivnosti, da se je veliko mojih komadov prijelo, ker se zdijo bolj ritmični, vsebinsko in oblikovno. Eden najstarejših komadov, ki je etno pa še »zafrkantski«, je Živela je deklica. Našel sem star tekst, ki je šel takole: Živela je deklica, imela je rada, naprej pa so bile neke kozlarije. Potem sem si rekel, te osnovnošolske ljubezni sem prerastel, ampak ži-ve-la je de-kli-ca je v bistvu valček. Velikokrat mi glasbena oblika narekuje vsebino. Na primer pri pesmi Stara mama, kje si zdaj je ragtime, to je glasba naših starih mam. Tudi pri Jamajki je reggae, ki je tam doma. Ali pa Kamionar, ki je nastal po resnični zgodbi. Pravzaprav bi za vsako pesem lahko povedal, kako je nastala. Rad bi vedel, kaj resnično hočem; to se pravzaprav sprašuje čisto vsak človek, ki ima pač kaj v glavi, in to je blazno težko ugotoviti, najlažje je povedati, česa nočeš. Jaz zadnja leta, odkar se bolj zavedam tega, kar počnem, ker sem vedno bolj odgovoren pred sabo, vedno bolj zaposlen, ko vedno bolj z gnusom gledam vse, kar se dogaja, delam vse naenkrat. Zdaj zraven slišim že aranžma, kakšen zbor naj bi bil. In to je seveda zelo težko.
Kaj poveste z besedilom in kaj z zvrstjo glasbe – zakaj ste roker?
To da sem roker, je zelo relativno. Mogoče veljam za rokerja zato, ker edini znam igrati rok kitaro. Tudi Benč in Mežek znata zelo dobro igrati kitaro, drugi pa so postali kantavtorji po sili razmer, recimo Kreslin, ki je tako ali tako dvomljiv kantavtor, ker ima malo svojih besedil in glasbe, že na začetku svoje kariere je imel s sabo kitarista. Najbolj popoln v tem smislu je Iztok Mlakar. Smolar in Šifrer sta začela delati s skupino, potem pa sta naredila še pesmi samo s kitaro. Pri meni je bilo obratno; veliko ljudi je reklo, tako kot sedaj pri Plestenjaku: saj ima »fajn« komade, zna igrati kitaro, samo peti naj neha. Ampak to je bilo bolj na začetku. Meni so skušali celo preprečiti udeležbo na določenih festivalih. Tu se je začela ta rokerska slava, nastopal sem na tisočih rockerskih koncertih po Jugoslaviji, ugled pa sem si ustvaril s pesmimi, ki niso rokerske, in z nastopi na Slovenski popevki. Čeprav so vse te pesmi lahko tudi rokerske. Hondoidi je edini rock&roll komad. Slava o meni kot rokerju je nastala tudi zato, ker sem edini, ki sem nastopal en dan pred Bjelim Dugmom, drugi dan pa na festivalu popevk z orkestrom. Danes je drugače, vse je bolj razporejeno, potem si kantavtor. Tudi v Franciji in Italiji imamo veliko takih ljudi.
Kdaj imate občutek, da napišete dobro pesem?
Hmm… Takrat, ko samega sebe spravim v jok. To je redko, ampak takrat.
Katere pesmi so Vas doslej spravile v jok?
Slovenskega naroda sin, Ker te nima rad, Kamijonar, kar nekaj jih je bilo. Zdaj delam eno tako, vendar mi gre na živce, ker mi potem udari na slinavko. Jok je še kar v redu, ko se pojavijo problemi s slinavko, pa ni več v redu. Mislil sem, da te poznam, nekaj takšnega bo, če bom zdržal.
Kdaj začnete pisati, ko ste jezni, žalostni, srečni?
Vse, vse… Impulz je pomemben. Vedno težko pišem. Edino pesem Kaj naj si skuham, kaj naj pojem, sem napisal v dveh urah in pol od začetka do konca. Jamajko sem delal tri dni, Avtomat tri leta, prav tako Kamijonarja. Tole Bog me še ne mara, sem tudi napisal hitro, ker sem jo pisal za festival. Tudi ta je nastala po resničnem dogodku, kajti Jane Weber mi je povedal, da njegova mama pravi, da me Bog še ne mara, hudič se me pa boji. Mogoče bo kdo pomislil, da je ta pesem Kamijonar čez 25 let, ja, zdaj je kamijonar pač doma. Velikokrat sem se identificiral s kamijonarji, imamo ogromno skupnega, naredimo ogromno kilometrov v nemogočih razmerah, razlika je le v tem, da ko se kamijonar nekam pripelje, je njegov posel opravljen, za glasbenika pa se šele začne.
V pesmih lahko spoznamo konkretne osebe – kakšne so bile njihove reakcije? So Jaša, Jože, Miha, Francelj, Lojze, Emil, Katra, Vika, Ciril komentirali vašo pesem Sit sem že bluesa?
So. Nekateri so bili zadovoljni, nekaterim se je zdelo smešno, večina je bila zgrožena, ostali pa so ignorirali, kar je po mojem najboljše v teh primerih. Tudi jaz sem tak, razen če ne gre zadeva res daleč. Zame so te družbeno kritične pesmi predvsem zbadljivke, nekatere pa so marsikomu zlezle pod kožo, na primer Avtomat, Preveč je kartotek in še danes mi marsikdo reče, vidiš, kaj si ti že takrat napisal, kako si mogel to vedeti. To se mi je večkrat zgodilo tudi v življenju, da sem potegnil na dan, kar se je potem dejansko zgodilo. Razumevanje pesmi je odvisno je tudi od tega, kdo te ocenjuje. Slovenskega naroda sin je za nekatere celo nacionalistična pesem in skinheadi so jo vzeli za svojo himno. Toda ta pesem je nastala takrat kot tradicionalna pesem, saj smo bili konec koncev vsi nacionalisti. Kaj pa je ne vrag, le sosed bo mejak? Kdo je bil vajen tujcev klet? Tisti, ki so bili od tujcev zatirani. Seveda, če pa kdo to ignorira, če se je kdo mentalno rodil šel pred nekaj leti, potem je to lahko ksenofobična pesem.
Eden od negativnih likov pri vas je direktor v pesmi Gospod direktor.
Gospod direktor je pesem, ki je zanimiva iz treh vidikov. Prvi razlog je bil odmevnost, ker so vsi mislili, da je za njihovega direktorja, vendar je šlo za konkretnega. Pesem je nastala ob enem prvih škandalov, ki je prišel na dan v nekdanji Jugoslaviji. Direktor AMZ Jugoslavije je veliko poneveril in pokradel, to je bilo okrog 70. leta. Prav zanj sem napisal pesem. Še bolj zanimivo pa je to, da je bil moj oče takrat direktor, oziroma je bil celo življenje direktor. Najbolj zanimivo pa je, da sem sedaj sam direktor svojega podjetja in velikokrat začnem s to pesmijo. To je bila takrat ena redkih družbeno kritičnih, ki pa ni bila politično sporna. Ker tisti direktor, ki je bil v redu, si je rekel, to se mene ne tiče, tisti, ki ni bil, si pa tako ali tako ni upal čivkniti, ker bi sicer izgubil položaj. Kakšnih groznih problemov takrat ni bilo. V Mariboru v hali Tabor so mi zaradi Direktorja skušali preprečit nastop, pa še par takih je bilo. Nikoli pa ni bilo česa tako odmevnega, da bi me zaradi te pesmi poslali k sodniku za prekrške, ali pa me sneli z odra, tako kot so me zaradi nekaterih štosov ali zaradi prevoda Tiček moj, ko sem bil policijsko preganjan.
Katere od vaših pesmi so bile tako ali drugače sporne, mogoče prepovedane?
Leta 1979 so bile vse moje pesmi prepovedane. To je bilo zaradi prepira in lažnih ovadb, ki so prišle iz Skopja. Zagnani redaktorji so me izločili tudi v Mariboru in Ljubljani. Zaradi prepirov z direktorjem Radia so prepovedali moje pesmi, celo festivalske posnetke, veliko so zbrisali s trakov. Prav črno na belem je bila prepovedana pesem Tiček moj, ko sem moral k sodniku za prekrške zaradi kršitve javnega reda in miru in morale in ne vem česa še. Pred osmimi leti sem imel na Melodijah morja in sonca pesem Ana Marija, ki je bila moralno sporna zaradi besedila, ampak to zato, ker besedila niso poslušali do konca ali pa ga niso razumeli. Ljudje so premalo samokritični, in če jih dajo službeno v komisijo za ocenjevanje besedil, kljub temu da jezika ne poznajo dovolj, sprejmejo to funkcijo. Ana Marija je komad, ki je zelo resničen, saj gre za želje, ki jih ima marsikdo, vendar jih noče obelodaniti. Gre za to, da 17-letni mladenič doživi poletno avanturo z leto mlajšim dekletom. Potem se razideta in se ponovno srečala čez trideset let. Oba imata svojo zgodovino, mogoče sta samska, če nista samska, so otroci že veliki in v takšni situaciji te zanima, kako bi spet bilo. Hvala bogu. Nadoknadiš tisto, česar nisi takrat izkusil ali pa ponoviš s 30-letnimi izkušnjami na obeh straneh. To je fenomenalno. Lahko povem iz lastnih izkušenj, to je fenomenalno. Ta pesem govori o tem, vendar so jo razumeli kot da jaz, 46-letni prasec, pojem o neki 16-letnici, s katero hočem spati. Napačna razlaga pa ima včasih tudi pozitivne posledice. Pesem Vlak na jug, zdravo Jugoslavija kako si je bila zmeraj pesem proti Jugoslaviji, z neko mero sočutja do ljudi, ki so tam, so utrujeni, neumni, tudi smrdljivi, vendar ne po lastni krivdi, po krivdi sistema, občutka velikega naroda, ki se ga nič ne prime. Moj prijatelj Nace Zaletelj (umetnostni izdelovalec brenkal; op. avt.) je na račun te pesmi dobil teden nagradnega, ker je bil v vojski nekje na Kosovem in so to razumeli kot domoljubno pesem. Tu gre za tiste male detajle, zaradi katerih razumeš ali ne razumeš besedila, zaradi poznavanja jezika. Pesem Kam so šle vse rožice so hoteli domobranci vzeti za svojo, nekateri so celo govorili, da sem jo napisal zanje. Vse se da sprevračati. Vse gre tako mimo in vedno te vzamejo izven konteksta. Za vedno mlad je na primer največkrat predvajana na Radiu Ognjišče, pa tudi drugje, ker se začne Naj ti Bog ohrani zdravje. V nadaljevanju bi bilo lahko še marsikaj drugega, pa ni.
V pesmih je mogoče zaznati, da je Vaš odnos do mame drugačen? Zakaj?
Moja mama je bila strašno nezadovoljna, če sem jo kdaj omenjal. Že v pesmi Stara mama sem imel v mislih drugo mamo. In ob Stari mami je moja mama rekla: »A tako, zdaj bodo pa ljudje mislili, da te je stara mama spravila h kruhu, jaz sem se pa tako trudila zate.« Če začneš vse to že naprej misliti, potem ne bi napisal nobenega teksta več. Razen mislim nate, srce me boli, draga moja, kje zdaj si ti. Takšnih tekstov lahko napišem 17 na dan. Najljubša zame si ti le, to je fino za na konec. Dostikrat sem malo satiričen in ciničen. Mama je močan faktor, vendar je dobro vedeti kdaj. Zame je bil večji faktor oče, ki je enkrat na tri tedne nekaj rekel, ampak še danes drži. Mame pa ves čas rožljajo, v poplavi tega besedičenja in dokazovanja svetovnih resnic se tudi marsikaj pomembnega in aksiomskega izgubi. V tem je verjetno čar tega, kar jaz za mamo kot tako pišem ali sploh za ženske. To je zelo potrebno bitje v življenju moškega, samo nikoli ne smeš popustiti. Ne vsi enakopravni – vsi enaki, ampak vsi različni – vsi prijatelji.
Refreni so velikokrat hkrati tudi naslovi, kako v drugih primerih določite naslov?
Dostikrat se naslov kar sam določi, Hondoidi je tak naslov, ki nič ne pomeni, zajahaj svojo hondo. Velikokrat gre tudi za komercialen efekt, nekajkrat sem popustil že vnaprej. Včasih se obdrži prva vrstica ali začetek refrena. Pri pesmi Slovenskega naroda sin bi gotovo več mladih znalo zapeti, če bi jim rekel, naj zapojejo Na planini je živel kot pa Slovenskega naroda sin. Velikokrat sploh ne premišljujem o tem.
Koliko ljudskih pesmi ste prepesnili?
Učilna zidana je edina in še ta je z dodatkom. Ravno obratno je večkrat, veliko mojih pesmi je ponarodelih. Pred mnogimi leti sem še na fakulteti pel staro pesem Sveta Kristinca, ki je nobeden ne pozna več. Še tri irske oziroma angleške imam prevedene, to so Dravski most, Mlinar na Muri, Loški grad, verjetno sta še kakšni dve ali tri tuje.
Imate koga, ki je Vaš prvi kritik?
Ne. Pa bi si želel, ker moram tako vse sam ugotoviti. Meni trenutno manjkajo nastopi, kajti vedno sem na nastopu veliko stvari spremenil in sem velikokrat pesmi prvikrat pel občinstvu ter tako opazoval reakcije. Imam še posnetek od takrat, ko sem prvič igral Ko se zjutraj zbudiš, še recitiral sem jo, pa ni bilo nobene reakcije. To so zanimivi dogodki. Pred 20 leti, ko sem nastopal v študentskih domovih, sem vedno zaigral kakšen nov komad. Na primer Letnik 48, ki je ena najbolj močnih, sem takrat prvič zaigral. Toda bilo je drugače, sam sem bil še mlad, če sedaj pridem igrat študentom, izpadem kot neka folklora in me potem pridejo spraševati: »Ti, a si res starejši od mojega očeta?« in tako naprej. Mi smo trenutno v zelo slabi fazi za ustvarjalnost, vendar bo trajalo pet do deset let, da se bo spet obrnilo, da bo prišla kantavtorska glasba do nekega statusa, kakršnega ima danes plesna kultura ali gledališče.
Katere slovenske glasbenike posebej cenite?
Kar zadeva kantavtorje je zame prvi Iztok Mlakar, potem smo ostali, nekje zadaj. On je država zase. Tako kot če me kdo vpraša, kdo zna peti – Oto Pestner, ostali se pa trudimo. Mlakar mi je tudi zato všeč, ker poznam to goriško, primorsko, mediteransko dušo.
Štejejo Vas med slovenske kantavtorje. Ste zadovoljni s to »oznako«?
Meni se to zdi zelo neposrečen izraz. Ker boljšega izraza ni, ne moreš biti glasbeni stihoklepec ali klepar besed in glasbe, najbližje, kar pride, je avtorska pesem. V mojem primeru se mi zdi, da je vedno težje narediti zanimiv tekst, in ker sem bolj stihoklepec, za to porabim več časa. Ni nujno, da je to v rimah, včasih se preveč žrtvujem za rimo, čeprav sem ljubitelj novih stavčnih zvez, novih rim. Ena od stvari, ki mi zelo lepo deluje je skoz bedresa v nebesa tvojga svetga telesa. Rad imam to, česar ni še nihče naredil pred menoj. V glavi se ti nabere veliko melodij, sčasoma mogoče dobijo dober tekst ali pa ne. Tudi za dober tekst ni nujno, da dobi vedno dobro melodijo. Včasih zelo dobra ideja propade, ker si prehitro hotel narediti dobro melodijo. Zdaj pa se spet pojavi vprašanje, ali je dobro tisto, kar je bolj popularno. Tudi tukaj ni zakona. Pri nekaterih pesmih mi je kar všeč, da nikoli niso postale zlajnane. Pesmi velikokrat primerjam z otroki. Otrok imaš veliko, toda eden ti malo bolj uspe, drugi pa ne. Enega imajo ljudje rajši, drugega malo manj. Eden je grši ampak bolj pameten, drugi pa lep in mu drugje kaj manjka. Lahko pa se v eni pesmi ali enem otroku vse združi. Tudi nastajanje pesmi je neke vrste rojstvo, tudi nastajanje plošče je ene vrste rojstvo. Z enim svežnjem pesmi pravzaprav oddaš neke stvari, se rešiš, se olajšaš tega, kar ti je ležalo na duši. Gre za neko vrsto samoočiščevanja. Tako kot se potoki sami čistijo, se tudi človek. Vsak ima svojo čistilno napravo. Tisti, ki je nimajo, so pa v Polju. Frustracije so stvar vsakdana in pesmi so moj ventil.
Kdaj ste zadovoljni s svojo pesmijo?
Na začetku sem imel zelo zanimiv način. Pesem, ki sem jo šel zaigrat mami, se je kasneje izkazala za nekaj posebnega. Odkar mame ni več, je drugače. Zoboblues in Vse manj je dobrih gostiln sem najprej zaigral mami. Nekaj je bilo v tej ženski, da mi je znala povedati, da bo nekaj dobrega iz tega. Kdaj je pesem v redu, ne veš. Sedaj nimam neke lastne notranje kontrole – to je dobro. Nazadnje je tako, da neki tuji ljudje, neki uredniki določajo, ali je to to. Vse je povezano s poslom. Na primer pesem Satan je živ se meni zdi fina, ampak še na nobeni radijski postaji je nisem slišal. Dvomim, da jo ljudje poslušajo. To ni ravno tak tekst kot Za prijatelje, ampak je v bistvu neko opozorilo, da se v svetu dogajajo stvari, ki gredo kar mimo. Kdo se s kom druži? Politiki se z njim družijo, mediji so tisti, ki se družijo s satanom.
Vaše pesmi prinašajo tudi različne zvrsti glasbe. Kako se odločite za pravo?
Toliko časa sem že na svetu, da mi je veliko stvari všeč. Odraščal sem v času, ko se je ta svet glasbeno bohotil. Bil sem otrok petdesetih, ampak glasbeno gledano otrok šestdesetih, bil sem živ in zdrav, ko so delovali še Beatlesi in smo čakali njihove plošče, bil sem živ in zdrav leta 1969, ko se je zgodil Woodstock, in prej, ko se je dogajal San Francisco. Samega sebe sem se zavedal, ko so se pojavili Crosby, Stills, Nash & Young, Jackson Browne. Takrat so se zame ob ravno pravem času pojavili avtorski pevci. Joni Mitchell, James Taylor. Ti so bili zame kot napisani na kožo. Konec je bilo popa in skozi njihova besedila sem se naučil angleško. To je bilo darilo. V šoli se namreč nisem učil angleščine.
Tudi v vaših pesmih je direktor negativni lik. Zakaj ravno direktor?
To je bilo drugačno obdobje. V nekdanjem sistemu smo imeli občutek, da so ti ljudje privilegirani, da so prišli do svojega položaja po partijski liniji in najmanj po sposobnosti. Direktorski položaj je bil dirigiran in šlo ti je na bruhanje, če je tam gori sedel bedak, in to zato, ker je naredil kumrovško šolo, strokovnjaki pa so odhajali v tujino. To se je vedno gibalo v tem kontekstu, danes so to lahko stečajni upravitelji, ki podjetja spravijo na kolena, potem jih sami kupijo.
Se v vaših pesmih določene osebe prepoznajo?
Seveda. So določene osebe, ki jih skušam skriti iz zelo jasnih razlogov, ker mi ni do tega, da bi vsi vedeli, za koga gre. To so osebe iz mojih sanj, iz mojih podstrešij in iz mojih kleti.
Nam lahko zaupate, kdo je majhen pes ali lepo dekle, ki ljubi barabo?
To so ljudje z imeni in priimki in naj ostanejo tako kot so, ker vse poznate.
Katere pesmi so se znašle na črni listi?
To sta bili Martinov lulček, ker je bila preveč pohujšljiva in Ko zvonovi zapojo, ker je bila preveč »farška«. To je izvedel Marjan Kralj; ko jo je hotel predvajati v oddaji, je ni bilo. Tudi Uspavanka je bila prepovedana. Sedaj se ne vrti pesem Ženske, ki pijejo pivo.
Zanimiva je zgodba, ki Vas je navdihnila za ta tekst. Jo lahko poveste?
Seveda. Nastala je zaradi lepe mlade lepotice Eve Herzigove, ki je uspešno prsata. Res je, da ji je dedek rekel: »Evica, pij pivo, da boš imela velike joške.« Kaj je boljšega kot iz take zgodbe napisati pesem? Več ko pišeš, boljši si. Nikoli ne porabiš idej, se ne izpoješ, kajti vedno se veliko dogaja okrog tebe.
Veliko pesmi je veseljaških, pojete o pivu, vinu, nikoli ne kritizirate pitja, medtem ko se lotite slabosti kajenja.
Pivo se v pesmi pojavi slučajno, meni je vino bližje. Mislim, da je od vseh teh razvad vino najbolj zdrava razvada. V stari zavezi piše, da bo Bog dal človeku rastlino, ki mu bo razvedrila duha. Jaz verjamem, da je to trta. Na Jamajki pa so prepričani, da je to gandža, torej gre spet za interpretacijo.
Do ljudskih pesmih gojite poseben odnos, veliko ste jih tudi priredili in posneli. Zakaj?
Veliko sem pel v zboru, bil sem tabornik, v hiši smo stanovali skupaj z gospodom Venceljem, ki je bil organist in me je prvi učil igrati kitaro, to omenjam v pesmi Muza mojga bluza. Veliko smo peli, ko smo bili pri stricu v Žabnici, vsake počitnice sem šel za mesec dni na počitnice na kmete; peli smo med vožnjo na polje in nazaj. Od tam so tudi pesmi, ki so mi ostale, in se mi zdi, da je tako malo veselih slovenskih pesmi. Zato je bil meni zelo všeč Vasovalec, ki govori o pozitivni stvari, v smislu to bom naredil. Zagorski zvoni so mi bili všeč, ker je tako lepa melodija. Šimen inu Agata in še nekatere so bile malo bolj hudomušne.
Poseben odnos do vasi in mesta je prav tako ena od vaših značilnosti.
Jaz sem prišel iz vasi v mesto in sem bil avtomatsko v podrejenem položaju. Moral sem se voziti in zato vstajati uro in pol prej kot ostali, poleg tega smo bili za mestne ljudi vedno tisti s kmetov. Vedno sem bil v kontaktu s kmečkim žuljem in tudi sedaj živim na vasi: pustil sem mestni čas, šel sem živet na vas, nekako še pestujem te vrednote iz vasi. Pred televizijskim časom so se ljudje pogovarjali za mizo, peli, hodili v vas. Moderna doba je naredila veliko dobrega za ljudi, hkrati pa jih je tudi odtujila. Mislim, da bo vedno hujše. Sedaj ko imamo internet, ničesar več ne potrebuješ, celo pico lahko naročiš. Kuhanje je ritual, hrana je ritual. Pri stricu smo dobili skledo kislega mleka in potem je imel vsak svojo potko, saj nam je kapljalo iz žlice. To so stvari, ki jih ni več.
Po kakšnem ključu pesmi dobijo naslov? Zagotovo je Uspavanka eden bolj provokativnih.
Če nekoga spraviš spat, si to predstavljam kot uspavanko. Naslov je pesem dobila med ustvarjanjem. Včasih je naslov beseda, ki se bolj pojavlja, pri nekaterih pesmih je očitno, na primer Za prijatelje, Martinov lulček. Ljudem so si zapomnili to, da si je za prijatelje treba vzeti čas, ker pač nimajo časa, da bi brali naprej. Čeprav se mi pri pesmi za Prijatelje zdi močnejši tisti del, ki pravi, da sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam. To se mi zdi še bolj pomembno, ampak tega ni še nikoli nihče vzel iz konteksta.
Medtem ko hitite po svetu, ali se vam kdaj zgodi, da si rečete: to je pa snov za mojo pesem?
Rečem si: to je pa »fajn«. Ali pa preberem kaj, in si rečem, aha, to je nekaj, česar se tudi jaz lahko primem.
Kakšna čustva Vas spravijo k pisanju. Ste jezni, žalostni, srečni?
Težko pišem, če sem razburjen. Prah se mora pomiriti. Zelo močno čustvujem v vseh pogledih. V bistvu je zame sreča, da imam zelo občutljive senzorje. Tudi eksplodiram, seveda. Reagiram močno in imam rad močne okuse.
Imate svojo najljubšo pesem?
Recimo, da bi bila v tem času Kako mi zadišiš, ker se mi zdi, da se je iztekla zelo lepo – všeč mi je tekst, glasba.
Po izobrazbi ste pravnik, po poklicu pa ne.
Ne opravljam tega poklica, ampak se srečujem s kolegi, ki govorijo, kako je meni lepo. Vidim, da tudi njim ni nič hudega. Moja generacija je sedaj na vrhuncu moči in sodne oblasti. Imajo tudi zelo zanimive izkušnje. Pravo je idealna iztočnica za pisanje pesmi. V pravu so vnaprej zamišljene abstraktne norme: če se zgodi to in to, potem sledi to in to, ampak življenje je vedno drugačno. Med slovenskimi pisatelji je bilo največ duhovnikov in pravnikov. In če bi moral še enkrat izbirati med tema dvema poklicema, bi ponovno izbral istega.
Značilni za vaše pesmi so nauki. Zakaj?
Če veš, kaj bi rad povedal v pesmi, potem sledi tudi nauk. Moji nauki niso žugajoči, so dobrodušni, tako se mi zdi. Prepuščam poslušalcu, da sam razbere, potem pa to uporabi ali pa ne. Pa ne, da bi si domišljal, da sem zelo pameten, ampak po količini razmišljanja mislim, da na nekatere stvari gledam dokaj normalno in lahko svetujem ljudem, ki morda nimajo časa za to, da bi se poglobili v svoje življenje ali v življenje kot tako.
Naslovi so velikokrat refreni, je to pravilo ali se zgodi spontano?
Ponavadi naslov vzamem kar iz samega teksta, dostikrat gre za to, da je čim krajši, ali pa da vsaj malo razloži vsebino pesmi, ponavadi ga vzamem kar iz refrena.
Resno kariero ste začeli že v času slovenske samostojnosti. Je bila kljub temu katera od pesmi prepovedana?
Jaz nastopam že od leta 1981, vendar takrat mojih pesmi niso predvajali. Morda so bile za medije pregrobe, med ljudmi so bile kljub temu lepo sprejete. V medijih ni bilo interesa, tam se zapičijo v eno besedo, jo vzamejo iz konteksta. Poslušati je treba celo pesem, predvsem konec, kjer je ponavadi »razodetje«.
V vaših pesmih ne prepoznamo konkretnih oseb. Se katera od pesmi navezuje na konkreten dogodek?
Moje pesmi se nanašajo na narod. Želim si, da bi bile čimbolj zanimive za človeštvo na splošno. Če prikažem eno problematiko na tak način, da jo ljudje razumejo, potem jo razširim prostorsko. Posebno poskrbim, da ni minljiva. Če je tema vezana na aktualen dogodek, pesem čez čas izgubi pomen. Jaz se temu izogibam, želim si, da bi pesmi preživele, vsaj nekatere, zato se ne lotevam problemov ozko, ampak široko.
Tako kot pri Šifrerju in Domicelju se tudi pri vas pojavlja direktor v negativni vlogi. Zakaj?
Nič nimam proti nobenemu človeku, nimam nobenih predsodkov do kogarkoli, vedno se da razbrati iz pesmi, da pozivam k dobroti, in če koga ošvrknem, je to dobronamerno. Je pa res, da naredim kakšno stereotipno pesem, predvsem zaradi ljudi. Moja želja je, da mi ljudje prisluhnejo, ne zato, da bi jaz imel kaj od tega, ampak zato, da se oni kaj naučijo.
Razberemo lahko tudi nekaj predmetov, ki imajo prav tako negativni predznak, na primer televizor.
Sami po sebi ne, zaradi naše pretirane uporabe so negativni, in jaz vedno pozivam, če uporabljaš, uporabljaj s pametjo, če pretiravaš, ni nobena stvar dobra. Tudi s pijačo je tako, čeprav nekateri celo mislijo, da jaz propagiram pijačo. Če bi res dobro prebrali moje pesmi, bi vedeli, da jaz pozivam k zmernosti.
So bile vaše pesmi kdaj napačno razumljene?
Pri tistih, ki poslušajo preko radijskih postaj. Moje pesmi zahtevajo pozornega poslušalca, tako da si je treba vzeti čas in poslušati; če se pesem dostikrat ponovi na radiu, potem se že razbere, vendar vseeno pride do nerazumevanja. Na primer otroška pesem Jaz ne grem v šolo je bila že narobe razumljena, govorim o fantu, ki nič ne zna, zato ker ne hodi v šolo. Enkrat sem se smejal, ker sem naredil parodijo Moja žalost je najbolj žalostna in so vsi mislili, da je to žalostna pesem. Treba je računati na to. Če sodim po prodaji svojih plošč, večina Slovencev razbere prava sporočila.
Resne teme velikokrat zabelite s humorjem.
Če se le da. Tako kot se svet vrti, se tudi življenje menjava, nekatere teme so takšne, da se ne moreš šaliti. Če se le da, pa povem na duhovit način, ker se tako lažje pride do poslušalcev. Čeprav je težko delati humoristične pesmi. Tisti, ki misli, da je to lažje, se moti. Humor s pravo mero je težko narediti. Je pa zelo hvaležno, še tako resno sporočilo skozi humor dosti lažje naleti na pozorne poslušalce, da si lažje zapomnijo.
Ob prebiranju pesmi sem dobila občutek, da se je vaš odnos do življenja precej spremenil. Sedaj, ko imate družino, se lotevate tudi problematike otrok, na primer v pesmi Moj Bog.
Tu gre za poziv k odnosu do otrok, sicer pa je ta pesem nastala že prej. Jaz nisem toliko vezan na lasten občutek, na lastno življenje, bolj se prepuščam razmišljanju. Nekatere stvari so seveda vzete iz mojega življenja, velika večina idej se rodi ob razmišljanju, branju. Gre za mešanico lastnih doživetij in ostalih stvari, vendar večina idej prihaja od zunaj, ker je moje življenje zelo dolgočasno.
Res?
Seveda, jaz živim z družino, sem doma, bolj se kažem v pesmih.
Kdaj ustvarjate, ko ste jezni, žalostni, zaljubljeni, srečni?
Jeza je že en zelo pozitiven občutek. Kdo ima prav je pesem, ki sem jo napisal v jezi, ko sem doživel slabo kritiko novinarja. Tudi V slogi pa vrtijo je nastala tako. Drugače pa, kaj jaz vem, včasih ena beseda, en stavek, včasih povzamem kakšen naslov v časopisu in potem naredim svojo zgodbo. Življenje je zelo pestro in tem je ogromno. O vsaki stvari lahko pišeš, če imaš tak pogled. Jaz rad delam z distanco, ko se lotim ene teme, rad stopim korak nazaj in se potem zavem, kako je to banalno, smešno, zato potem v pesmi pokaram.
Med glasbenimi skupinami je v zadnjem času opazen trend, da ustvarjajo v tujih jezikih, češ da so bolj milozvočni. Kaj pa vi?
To je zelo neumen predsodek, kar je dokazal že Prešeren. Kvečjemu bi dejal, da gre za slabe tekstopisce, ki jim to služi za izgovor. O tem govorim v pesmi To bo hit. Slovenci imamo zelo bogat jezik. Prav kantavtorji to dokazujemo, res pa je, da knjižna slovenščina včasih ni najbolj primerna, zato uporabljamo sleng, ki naredi besedilo bolj avtentično.
Katere slovenske kantavtorje cenite?
Vse kantavtorje cenim, treba pa je biti previden pri tej oznaki. Za ločnico med pravimi in kvazi kantavtorji bi dal besedila, ki so kolikor toliko aktualna, narejena s spretno roko in pesniškim navdihom. To je zame kantavtor. Popevkarji so pač drugačni. Slovenci bi lahko bili bolj ponosni na svojo sceno, ker imamo veliko kantavtorjev. To smo ljudje, ki delamo vsak na svoj način. Ta glasba ni samo komercialna, ampak je v njej tudi del duše.
Gospod direktor, kako si kaj,
zdaj ko oziraš se nazaj?
Na lepo hišo in na drag avto,
na mlado ženo in vikend nov.
Na vse večerje za tuj denar.
Nič več ni tega –
saj zapihal veter je nov.
Gospod direktor, kako si kaj,
zdaj ko oziraš se nazaj?
Splahnel je trebuh
brez telovadbe.
In ta uniforma zdaj grize te.
Je šla svoboda za nekaj let.
Nič več kupčij ni --
saj zapihal veter je nov.
Gospod direktor, kako si kaj,
zdaj ko oziraš se nazaj?
Na lepo hišo in na drag avto,
na mlado ženo in vikend nov.
Je šla svoboda za nekaj let --
nič več ni vsega.
Saj zapihal veter je nov.
GOSPOD DIREKTOR!
Sit sem že bluesa
Sit sem že bluesa
in njegovih dveh zguljenih fraz.
Sit sem že bluesa
in njegovih dveh zguljenih fraz.
A še bolj sit sem gnusa,
ki ga vsak dan slišim pri nas.
Se Jaša oglaša, bi Jože iz kože
in Miha spet piha, je Francl za krancl,
bo Jelko Metelko, je Emil popenil,
iz Lojzeta Dim se kadi.
Je Mile pogoru in Janez bo znoru,
ker Žakelj je prazen zdaj gremo narazen.
A Katra se matra in Vika ne cvika;
Ciril bo za ribami šel.
ZATO BEŽIM, KJERKOLI SEM,
V STARI DOBRI BLUES.
Sit sem že bluesa
in njegovih dveh zguljenih fraz.
Sit sem že bluesa
in njegovih dveh zguljenih fraz.
A še bolj sit sem gnusa,
ki ga vsak dan slišim pri nas.
Gre Bučko na pručko, se Darja pretvarja,
ko Rudi napiše jo Tone pobriše.
Andrej je odletu in Mitja pr'letu,
se Maksl je v vinu utopil.
Kosmati grosisti, papirnati listi,
ker ribiči puhajo Juriji kuhajo.
Milan je majhen in Igor prevelik,
a vsem nam nevaren je Stres.
ZATO BEŽIM. KJERKOLI SEM,
V STARI DOBRI BLUES.
Vlak na jug
Pozno je in sam sedim v vagonu,
ki nekam pelje petnajst revnih duš.
Po hodniku pridrsa star sprevodnik,
ki se mu nikamor ne mudi.
A vlak beži po svoje
mimo vseh neznanih mest
in mimo vseh neznanih toplih hiš,
mimo vseh postaj in mimo vseh vagonov
in bliža se trenutek ko bom dejal:
"Zdravo, Jugoslavija kako si?
Zakaj se delaš, da me ne poznaš?
Saj sem vendar rasel v tvojih lepih nedrih,
a jutri zagotovo spet bom šel."
V kotu par je slabih kvartopircev,
zanje se ne meni več nihče.
Slivovka in kajmak in čebula
in stara slanina smrdi iz bisag.
Izmučeni obrazi in obdelane roke
tistih, ki odšli so v sanjski svet.
Mati pa iz prsi, ki že zdavnaj so uvele,
doji otroka, ki nekoč bo dejal:
"Zdravo, Jugoslavija, kako si?
Zakaj se delaš…
Jutro prebudi vse v vagonu,
v daljavi se že vidijo gore,
skozi okno pa nas še pozdravlja
poslednji odpad iz zarjavelih vozil.
Kolesa in pragovi pa kar pojejo to pesem,
ki spremljala je že milijon želja.
Kdo ve kdaj in kje zapisan bo pozdrav,
ki pojem ga na vlaku, ki ga nihče več ne prizna:
"Zdravo, Jugoslavija, kako si?
Zakaj se delaš…
Vlak na jug '98
Pozno je in sam sedim v vagonu,
ki nekam pelje petnajst revnih duš.
Po hodniku pridrsa star sprevodnik,
ki se mu nikamor ne mudi.
A vlak beži po svoje mimo vseh neznanih mest
in mimo vseh neštetih toplih hiš,
in bliža se trenutek ko bom dejal:
"Adijo, Jugoslavija, kako kaj?
Zdaj jaz se delam da te ne poznam.
Pa čeprav sem rasel v tvojih lepih nedrih
nikoli več ne bom prišel nazaj!"
V kotu par je slabih kvartopircev,
zanje se ne zmeni več nihče.
Slivovka in kajmak in čebula
in stara slanina smrdi iz bisag.
Mati pa iz prsi, ki že zdavnaj so uvele
doji otroka, ki nekoč bo dejal:
"Adijo, Jugoslavija… "
Jutro prebudi vse vagonu,
v daljavi se že vidijo gore,
skozi okno pa nas še pozdravlja
zadnji odpad zarjavelih vozil.
Kolesa in pragovi pa kar pojejo to pesem,
ki spremljala je že milijon želja.
Kdo ve kdaj in kje zapisan bo pozdrav,
ki pojem ga na vlaku, ki ga nihče več
ne prizna:
"Adijo, Jugoslavija, kako kaj?
Zdaj jaz se delam, da te ne poznam.
Pa čeprav sem rasel v tvojih lepih
nedrih nikoli več ne bo prišel nazaj!"
Učilna zidana
U-u-u-čilna, U-u-u-čilna...
Stoji učilna zidana,
pred njo je stara jablana.
Ta jablana je votel panj,
sinica znosi gnezdo vanj.
Sinica zjutraj prileti,
na šolskem oknu obsedi
in ko kljunček svoj odpre
tako prepevati začne:
U-u-u-čilna...
Poslušaj me, poslušaj me, učitelj ti,
kaj se pod teboj godi;
vsi tvoji dečki me črte,
povsod pode, povsod love.
Zalezli moj so ptičji rod,
iz gnezda vrgli ga čez plot.
Mladički tam pomrli so,
svetle oči zaprli so.
Grdobe, grdobe, grdobe grde, paglave,
masti ste vredni leskove.
Kdor v gnezdu ptičice mori,
ta v svojem srcu kaj prida ni.
U-u-u-čilna, U-u-u-čilna...
Usmerjeni učitelji,
dovolj ste prali glavo mi.
Od vas želodec me boli.
Pojdite v penzijo, v penzijo vsi.
U-u-u-čilna, U-u-u-čilna
učilna zidana...
Potisnjen v kot
Raje imam orehovo potico
kakor pito zeljanico.
Rad imam baklavo
a ne pod rdeče-črno zastavo.
Mrzel veter piha z juga,
topla zabloda pride z vzhoda.
Zahodna zvezda ne obstaja,
na severu srce se odtaja.
Najraje bi pozabil na to leto,
a prihodnje bo še bolj napeto.
Nič zato,nič zato,
če bo spet polno novih zmot:
najmočnejši sem, najmočnejši sem,
ko sem potisnjen v kot!
Najmočnejši sem, najmočnejši sem,
ko sem potisnjen v kot!
Utirajo se kolesa zgodovine
preko moje bivše domovine.
Nekakšen hudič me vedno znova vrača -
samo mir mi ni dovolj velika plača.
Najraje bi pozabil na to leto,
a prihodnje bo še bolj napeto.
Nič zato, nič zato, če bo spet polno novih zmot:
najmočnejši sem, najmočnejši sem, ko sem potisnjen v kot!
Najmočnejši sem, najmočnejši sem, ko sem potisnjen v kot!
Najmočnejši sem, najmočnejši sem, ko sem potisnjen v kot!
Povej kar misliš
Povej kar misliš! Povej! Povej kar misliš!
Povej! Povej kar misliš! Povej!
Zadnje vrste so najboljše,
v njih lahko lepo se drema
in zbudiš se le da dvigneš roko...
Če nespečnost te preganja
in ne moreš več zaspati
naj povem ti tale recept:
Povej kar misliš! Povej! In boš mirno spal.
Povej kar misliš! Povej! Da boš ravno stal.
Povej kar misliš! Povej! Čeprav bo prvič težko.
Povej kar misliš! Povej! Nihče namesto tebe ne bo...
Povej kar misliš! Povej! In boš mirno spal.
Povej kar misliš! Povej! Da boš ravno stal.
Povej kar misliš! Povej! Čeprav bo prvič težko.
Povej kar misliš! Povej! Nihče namesto tebe ne bo...
Vedno tanjše so kuverte
in če znajdeš se na cesti
z glavo butneš ob zaprta vrata.
Nič ne da se spremeniti, spet so
vsega krivi drugi in izhod je v tem,
da ne molčiš.
Povej, kar misliš! Povej!
Nihče na mesto tebe ne bo...
Ko pravica spi
Bojte se trenutka vsi ko pravica spi.
In ko med v levi roki tehtnici grozi.
Ko resnica nima lica važne so laži.
In življenje ti beži, ko pravica spi.
A tožniki se smejijo, advokati se potijo
in obtoženci klečijo, ko pravica spi,
ko pravica spi, ko pravica spi.
Mlini meljejo počasi, saj se ne mudi.
In sodniška prazna glava nikdar ne osivi.
Res lenobno se odvija vozel gordijski.
In odvezanih oči ta pravica spi.
A tožniki...
Na gobec!
Gledam stari zemljevid,
v gostilni je na zid pribit.
Odtlej stopetdeset je let,
a kmalu bo tako že spet.
Zavpimo z vrha Triglava:
"KRANJSKA CENTER JE SVETA!
OD PULJA DO GROSSGLOCKNERJA
ZOPET BO SLOVENIJA!" A-ha, a-ha. a-ha!
Pustimo jim mogoče Cres,
na Krku zakurimo kres!
Kaj nam bo Savudrija?
Na vrsti je Amerika!
Gremo v Benečijo,
ker naši tam živijo!
Julijska bo krajina
tja dol do Ankarana šla!
Knežji kamen bomo vzeli,
saj smo včasih mi ga imeli!
Rešimo porabske brate,
udarimo še za Karpate!
U-a, U-a, U-a, U-a!
Zavpimo z vrha Triglava:
"KRANJSKA CENTER JE SVETA!
OD PULJA DO GROSSGLOCKNERJA
ZOPET BO SLOVENIJA!" A-ha. a-ha, a-ha!
Kdor ni z nami
je za njimi.
Taki vedno so sumljivi
in sovražni zgodovini.
Dajmo jih NA GOBEC!
Najprej enkrat, pol'pa dvakrat, pol'pa trikrat,
pa še štir'krat, petkrat, šestkrat, še ene sedemkrat!
NA GOBEC, NA GOBEC, NA GOBEC,
NA GOBEC...!
Zgodba o kravi, plešastem človeku In policajih
Potrkal sem sredi vasi pri veliki beli hiši.
Povprašal sem jih: "Imate kaj za jest?"
Rekli so mi: "Pojdi v hlev in pomolzi kravo,
potlej pa boš dobil kaj za pod zob."
Odvrnil sem: "Ne znam molzti krave,
lahko pa vam kaj zaigram."
Vprašali so me: "Ja, kje pa imaš meh?"
Hodil sem po velikem mestu
in spraševal na široki cesti:
"Imate morda zame kakšno službo?"
Rekli so mi: "Ja, kakšen si pa v glavo?
Pojdi se najprej postrič!
Pa boš morda dobil kakšno službo."
Odvrnil sem: "To je pa res čudno;
prejle sem videl za vogalom človeka,
ki je od lakote umiral plešast."
Ah, vsega mi je bilo že čez glavo,
pa sem šel še malo na morje
in vsak večer ljudem igral.
A so se pripeljali
tisti v modih uniformah
in me odvlekli - saj veste kam.
Tepli so me in zmerjali:
"Ti bomo že pokazali, huligan!"
Jaz pa še sedaj igram in tudi pojem.
Letnik 48
Verjamejo v tobak,
v kavo in v čaj,
v travo, šit in trip,
pa čeprav je zmaj –
a pivo je moja droga!
Saj sem letnik '48,
letnik '48, letnik '48.
Stalin je že mrtev
In petletk več ni,
Kruh je brez otrobov,
Manjše so skrbi –
A d'narja je premalo!
Saj sem letnik '48,
letnik '48, letnik '48.
In zdaj prišel je čas,
Ko se je treba brit'
In dolgo grivo strič',
A ne ker sem jo sit –
Tako zahteva zakon!
Saj sem letnik '48,
letnik '48, letnik '48.
Sklepi že bolijo,
Redki so lasje,
Noge se potijo,
Črvivi so zobje –
A glava je še zdrava!
Saj sem letnik '48,
letnik '48, letnik '48.
Letnik '49, letnik '50, letnik …
Po novem letu boljše bo
"Davki so visoki", pravi obrtnik,
tisti, ki kmetuje, postal bo še svetnik.
Glavno, da živimo in da lačni nismo več,
saj po novem, saj po novem.
saj po novem letu boljše bo.
Poginile so ribe, nihče ne ve zakaj,
pravijo, da ptiči so že na vrsti zdaj.
Glavno le, da mi smo zdravi in da zrak je čist.
saj po novem, saj po novem,
saj po novem, saj po novem letu...
Da vrste so predolge pritožuje se bolnik,
"Preveč imam dežurstev!" sitnari še zdravnik.
Važno je, da se gradi in vsi prispevamo,
saj po novem, saj po novem letu...
"Turistov je preveč!" pravi hotelir,
če spet mesa ne bo, uvoz bo za krompir.
Važno je, da delamo in smo prijatelji,
saj po novem, saj po novem letu...
Kakor za koga …
Maja pod razno
Gledaš na sebe, ker vsakdo se grebe,
da ukradel bi še en kos potice
Hodiš čez polja in mine te volja,
da bi komu pljunil v lice.
Kuhinja varna vse bolj je nemarna.
Predvčerajšnjim padla je vlada.
Važen si blazno zapišeš pod razno,
da Maja ima te še rada.
Zdaj je vseeno, če vse je izgubljeno
in olje prinaša stihijo.
Leni so siti, sedijo na riti
in včasih še koga ustrelijo.
Ostali smo sami, tako smo presrani,
da Floydi gradijo zidove.
Nič ni več važno, če piše pod razno,
da Maja prišla je med vdove.
Resnično mesto
Prerok mi je rekel da bom fant,
ki ne bo nikogar se bal.
Vendar bojim se ljudi
z usti, polnimi laži.
Ptica v oblakih nosi skrivnost
na breze in stolp, ki raste v nebo.
Steza v megli pred menoj
vodi v mesto polno sanj.
Ljubil sem svet, ljubezen in smeh.
Izgubil sem vero v odkritost in jok.
Morda našel jo bom tam -
ljubezen, ki sem jim jo dal.
Šel bom na pot, kakor nekoč.
In poiskal resnico iz sanj.
V mestu, ki tiho spi,
v mestu, ki si ga želim.
Si želim …
Sol
Naj bo kamena ali pa morska,
vedno le bela je.
Brez nje ni žeje in ni življenja.
Seveda - to je sol (sol, sol).
Ni niti draga, niti poceni,
in zmanjkala še ni.
Če piješ morje, potem začutiš
odkod prihaja sol.
Martin Krpan je imel probleme,
ko je včasih švercal sol.
Zdaj o tem ni nič več dileme -
ne splača se je niti pridobivati.
Kar si zamešaš,
kar si zakuhaš lahko popravi sol (sol, sol).
Najboljša jed pa je neokusna,
če pozabiš sol.
Za juhe, solate, usnjene copate
je sol (sol, sol), za ceste, prebavo,
za srne, za kravo je sol (sol, sol).
Največje luknje v glavi
lahko zapolni le sol (sol, sol).
Ko odvzemaš in ko dodajaš
se zlahka zamoriš,
ko še zaliješ in ko zapečeš
na koncu zmanjka sol.
Martin Krpan je imel probleme...
Za vse predpise, za vse pakete
in za vse akcije, za vsa soglasja,
za vse ukrepe je bistvena le sol (sol, sol).
Po vseh napakah, po vseh zablodah
nas reši le še sol (sol, sol). Znova!
Po vseh napakah, po vseh zablodah,
nas reši le še sol (sol, sol),
nas reši le še, nas reši le še,
nas reši le še, nas reši le še sol, sol, sol, sol!
Sveti Peter
Sveti Peter, daj, odpri!
Meni se v nebesa mudi.
Sveti Peter, ne mečkaj!
Ker tudi jaz želim si v raj.
Priznam, da sem komuniste gostil
in da se nisem nikdar postil.
Za cerkev tudi nisem dajal,
med obhajilom sem se smejal.
Vseeno bil sem včasih pravi gospod,
tovariši pa so me vrgli za plot.
Po tistem nisem več vzravnano stal
in lastne sence na vsakem koraku sem se bal.
Sveti Peter, daj, odpri!
Meni se v nebesa mudi!
Sveti Peter, kje si zdaj?
Nikar me ne pošiljaj nazaj!
Tam doli čaka me ducat otrok
in najmanj sto pohlepnih rok.
Ni čudno. da sem se zapil,
če ne lahko bi še koga ubil.
Vseeno zdaj računam na tvojo pomoč,
ker nočem, da pokrije večna me noč.
Saj me razumeš, da tako ni več šlo -
zato sem se obesil na drevo.
Sveti Peter, daj odpri!
Meni se v ne besa mudi.
Sveti Peter, ne mečkaj!
Tudi jaz hočem v raj.
Tudi jaz hočem v raj!
Marjetica in Tonček
U Lublan' en čuden par živi,
smo nanj že kar pozab'l vsi,
a včas' se mejčk'n prebudi,
da pesek vrže nam v oči.
Ker on bi tud' rad pesnik bil
si brado rasti je pustil.
Obraz za kamero je skril -
vesel naj bo, da je sploh še živ,
ker ona prava je lisica,
včas' je hotla bit' kmetica;
rdečelasa rokerica
v resnici rdeča je prasica.
K' jest s'm jo že parkrat fukou,
se je on okrog bab ves slinast smukou;
k' sm' ji naredu prvi hit -
banane ji je vtikal v rit.
MARJETICA, Marjetica in
to-to-to TONČEK! /Si-si-si Simon/
K' sta videla da je sin en kiks
sta mu kupila BMX.
Zdaj med desetimi zmaguje
in sponzorje s tem nateguje.
Okol' si je obrnu kapo,
za sabo vleče besno klapo.
Najrajš' zmerjajo z debili,
ta glavni hočejo bit' po sili.
Med njimi en se je povzpel,
še preden dobr je začel
v prazno luknjo je zadel
ALIJA TE TOŽI, ALIJA TE SODI,
Ali-ja, Ali-ne.
Mačji kašelj mu pomaga,
da sploh lahko po sceni gaga.
Dela se, da je baraba,
moralo ima kot stara baba,
zato pa glasno ugotavlja
zakaj kdo komu kaj nastavlja.
Nima šole, nima doma,
ne ve, kaj je papir Paloma.
Misli da smo tako vsi
kot njegov' obrezanci.
Zakaj mu slovenskega naroda sin
na živce gre?
Zato, ker on je pankrt turške nacije.
Ko reče "motherfucker" misl' da je blazno kul,
jest pa prav'm: "Jebemti mater, pun kurac te'mam ful!"
BUREK, BOZA, RAHAT LOKUM, TAHAN HALVA – JANIČAR Ali-ja.
U Lublan' živi en čuden par,
za prave norme ni mu mar.
Ko blef v umetnost si ovija
iz države dober denar izvija.
Se ona s tujim delom kiti
in on še vedno liže riti.
Sta na kolege pozabila,
tud' sina to sta že naučila.
Za dobrim konjem se kadi,
za slabim pa sam' drek smrdi.
MARJETICA; Marjetica in
To-to-to Tonček,
kdaj poč'u bbbbo - b-b-b-balonček!?
Le najmočnejši smo ostali,
drugi pa so se prodali!
BUREK, BOZA, RAHAT LOKUM, TAHAN HALVA, JANIČAR! Ali-ja. Njegova revolucija je jogurt!
Slovenskega naroda sin
Na planini je živel,
rad je stare pesmi pel,
se življenja veselil,
mnogo vinca je popil.
Ko je prvič šel v svet,
si pripel rdeč je cvet,
ki ga z žuljavo roko
mati dala je v slovo.
Oče zgubljal ni besed,
bil je vajen tujce klet,
fantu dal je v spomin
zeleneči rožmarin
in dejal:
"Koder hodil boš z njim, vedi da si
le slovenskega naroda sin!"
Sam utiral si je pot,
videl mnogo je zarot,
težko se premagoval,
ker ubijati ni znal.
Večkrat jokal je naglas,
čakal je vrnitve čas,
nič več ni le zmagoval
in zato si je lagal
iz dneva v dan:
"Ni mi mar bolečin,
z njimi živim
kot slovenskega naroda sin.
Ni mi mar bolečin,
z njimi živim
kot slovenskega naroda sin."
Jamajka
TO JE PESEM O MAJHNI, LEPI,
DALJNI DEŽELI V KARIBSKEM MORJU.
O NJEJ VEMO ZELO MALO.
NEKATERI MORDA LE TO, DA SE IMENUJE:
Jamajka, otok sonca in ožganih lic,
kjer nihče več ne pozna krivic,
kjer so solze košček peska.
Jamajka, kjer vsakdo pod sončnikom sedi,
kjer se sladkor, čaj in rum cedi,
kjer na palmah raste sreča.
Sreča skrita v modri dim cigar
naftnih milijonarjev,
ki gradijo v zatišju jaht
križ novih misijonarjev.
MESEČINA, TOPLA PLITVINA,
DIVJI RITMI, GOLA TELESA,
TO NISO SANJE, TO JE JAMAJKA.
Jamajka, plodna zemlja praznih radosti,
kjer za dolar se poljub dobi,
kjer nasmeh je kalna reka.
Jamajka, kjer plantaže grenki znoj poji,
kjer v predmestjih tih požar še spi,
kjer se dviga temna roka.
Roka, ki se stiska v trdo pest žuljavih krmarjev,
dolgo sužnjev belih prašnih cest
vseh tujih gospodarjev.
JAMAJKA, TO JE JAMAJKA,
TUDI TO JE JAMAJKA. TO JE
JAMAJKA…
Afrika, mama Afrika
Afrika, mama Afrika,
Afrika, mama Afrika.
Afrika, pekoča bolj kot paprika,
suha in razbeljena, črna kakor noč.
Mama Afrika, zelena in poraščena.
Vedno bolj osamljena
čaka na pomoč.
Kdo pobija tvoje slone?
Kdo odreka ti kondome?
Ko bolezen te razjeda,
marsikdo od daleč gleda.
Prevaranti z diamanti,
špekulanti, ignoranti
in vsi tisti avanturisti,
ki prav malo briga jih Afrika.
Mama Afrika, pekoča bolj kot paprika,
črna kakor noč.
Afrika, mama Afrika, Afrika.
Prazne lepe so sipine,
kje so tvoje korenine?
Čez morje so jih poslali
in za delavce prodali.
Zdaj prišla je nova klika,
ki povsem jo isto mika,
le da to drugače dela
in si tisto je privzela, kar je Afrika.
Mama Afrika, pekoča bolj kot paprika,
črna kakor noč.
Zimbabve, Angola, Malavi, Burundi,
Botsvana, Uganda, Tanzanija.
Gvinea Bisao, Siera Leone,
Namibija, Kamerun.
Kenija, Zambija, Gambija, Mali,
Sudan, Senegal, Somalija.
Burkina Faso, Svaziland,
Liberija, Mozambik.
Vse to je Afrika, zelena in poraščena.
Vedno bolj osamljena
čaka na pomoč.
Kinšasa, Luanda, Harare, Kampala,
Lagos, Dakar, Mogadiš,
Kaunda, Mobutu, Lumumba, Mandela,
Ndžomo, Idi Amin...
Teh imen je na milijone,
da v njih lahko se utone.
Ne pomenijo veliko -
včasih nam samo razliko
med nesrečo in med barvo,
med poletjem in med zimo,
med oblaki in med soncem,
med usodo in zablodo...
Polja
Puško daj si spet na ramo,
bajonet za pas pripni!
In granate daj si v žepe,
saj greš spet tja, kjer so uši!
V rjast plug zapreži konja,
pa čeprav je silno suh!
In sposodil si pšenico,
saj greš prav tja, kjer ni muh!
Majhne krpe so zoreče,
večja srca so želja.
To so polja rodovitna,
vsakdo že po njih hlasta!
Po vseh naših poljih,
ki bila so že,
ko nas še ni bilo!
Puško daj si spet na ramo,
bajonet za...
Na krvava polja,
ki bila so že ko nas še ni bilo!
V rjast plug zapreži konja, pa čeprav...
Na puščobna polja,
ki bila so že, ko nas še ni bilo!
Majhne krpe so zoreče; večja...
To so naša polja
to so naša polja..
Kol'k' je mrtvih
Bliža se sezona lova na vse
človeške glave, ampak prav
na koncu ostal bo eden,
ki pritisnil bo na gumb. Tudi če ne
boš drugačen ti možgane bojo
zmleli pod pritiskom teh fanatikov
in zmešane realnosti.
Vsakomur od nas pripada dvajset
tisoč ton streliva, kar je res enkraten
in fantastičen dosežek znanosti.
Zgodovinske knjige bojo spremenili
in nazadnje zapisali, da je
najstarejši art umetnost ubijanja.
Biti vojak je najboljša obrt, najlepši
hobi sejati je smrt. Najljubši sosed
je tisti, ki je sprt in se zlaže kol'k'
je mrtvih. Kol'k' je mrtvih. Kol'k' je mrtvih.
Jože in Janez
Jože je bil mlajši Janezov brat
na kmetiji sredi dolenjskih trat.
Oče enako je imel rad oba,
pred tem je dobil že petero hčera.
Mati za dom in moža je skrbela,
bala se je da ne hi kmalu ovdovela.
A Jože in Janez sta ras(t)la,Jože in Janez kot lepa fanta
in kmalu že krave sta pasla,
v šolo sta skupaj hodila -
na Poljan', na Poljan',
na Poljan', na Poljan'.
Vse sestre so se omožile,Jože in Janez sta marsikaj znala,
bogato so doto dobile,
da grunt so zato prepustile,
bratoma, bratoma,
bratoma, bratoma.
A v Evropi vse je zavrelo,Jože in Janez staknila sta glave,
ker v Nemčiji se je začelo.
Ko je kraljevino vzelo,
so šli prot' Lublan', prot' Lublan',
prot' Lublan', prot Lublan'.
Ko k njima prišli so ta rdeči,Jože se ubadal je sam z domačijo,
sta skupaj bedela oh sveči.
Ker Janez bil je ta veči
je postal njihov vojak,
njihov vojak, njihov vojak.
Potem pa prišli so ta beli,Minilo že dolgih je petdeset let
ki v sosedn(j)i so vasi živeli.
So Jožeta s sabo vzeli
na Turjak, na Turjak,
na Turjak, na Turjak.
Ker Jože in Janez sta brata,Stara mama
za koga mogoče kos blata.
A Jože in Janez sta brata
in naša kri, in naša kri,
in naša kri, naša kri.
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Nič več zmerjal te ne bom,
priden bom (vsaj mislim, da bo res tako).
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Hočemo da vse bo spet kakor prej.
Si pazila vnuke nam,
prala si nam hlačice,
ribala si nam; bilo je res lepo,
vse čisto. Bilo je res lepo.
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Nič več zmerjal te ne bom, priden bom.
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Bomo dobri vsi s teboj,
kakor si želiš in si zaslužiš ti.
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Hočemo da vse bo spet kakor prej!
Spet pazila vnuke boš,
spet bos prala hlačice,
ribala bos spet;
vse bo res lepo, vse čisto,
vse bo res lepo.
Stara mama, kje si zdaj?
Daj, povrni se nazaj!
Mi obljubimo tako,
da ti dali bomo lep kamen ti na grob,
(LEP KAMEN TI NA GROB),
lep kamen, lep kamen,
lep kamen ti na grob!
Mama, daj mi denar
Mama, mama, mama, daj mi denar!
Mama, mama, vem da ti ni mar.
Mama, mama, mama, daj mi denar!
Mama, mama, vem da ti ni mar,
da ne morem niti v kino, kaj šele na ples;
in ker še kolesa nimam moram hodit' peš.
Mama, mama, mama, daj mi denar!
Mama, mama, vem da ti ni mar.
Mama, mama, mama, daj mi denar!
Mama, mama, vem da ti ni mar,
da nikjer ne najdem službe
in predolg je dan, ker se izogibam družbe
zdaj kot pes sem sam.
Mama, mama, mama, daj mi denar!
Mama, mama, vem da ti ni mar.
Vem da ti ni, vem da ti ni,
vem da ti ni mar...
In zato, mama, daj mi denar!
Avtomat
Avtomat, za vogalom stoji avtomat.
Avtomat, že počasi postaja ti brat.
Še preden vedel boš kdaj,
zagrabil te bo za vrat.
Še bolj potiho kot tat
oropa te avtomat.
Avtomat, za vogalom stoji avtomat.
(U-la-la-la-la, u-la-la-la)
Avtomat, že počasi postaja ti brat.
(U-la-la-la-la, u-la-la-la)
Še preden vedel bos kdaj,
zagrabil te bo za vrat.
Še bolj potiho kot tat,
vzame ti vse, vzame ti vse,
vzame ti vse (zame je vse)
avtomat, avtomat.
Instant hrana res je zdrava,
avtomatom to je krava.
Plastične so že solate,
z njimi krmiš avtomate.
Avtomat kmalu rekel ti bo "Srček zlat"
(U-la-la-la-la, u-la-la-la)
Avtomat, namesto tebe bo šel vasovat',
(U-la-la-la-la, u-la-la-la)
bo čas obrnil nazaj, oblekel se bo v brokat.
Kaj pa jaz? Kaj pa jaz? Kaj pa jaz?
Ljudem bom nehal lagat',
nikoli ne bom avtomat.
Četudi spet bom soldat,
nikoli ne bom, nikoli ne bom,
nikoli ne bom avtomat, avtomat...
mat, mat, mat...
Preveč je kartotek
Preveč, preveč,
preveč je kartotek...
Otroke mečejo v kompjuterje in
vsakdo že ima karton.
Ko si zapisan, te ne izbrišejo -
povsod preveč je kartotek.
In tisti, ki vsak dan potujejo,
nam delajo še manjši svet,
pri sebi pa so najsrečnejši le
če smo lastnina kartotek.
Preveč, preveč,
preveč je kartotek...
Otroke mečejo v kompjuterje...
Preveč, preveč,
preveč je kartotek.
Povsod preveč je kartotek.
Vem, da ni lahko nositi glave v rokah
in da zid težko razbijati je z njo
čeprav se zdi drugače, zdaj zidovi trši so
menda sedaj drugačne delajo.
Luči na odru močne so in jemljejo ti vid
zato ne vidiš kakšen je aplavz
a mož izza kulis pozna ga že od prej,
zdaj vse življenje boš nastopal, lepše se nasmej.
A bodi hladen hladen ali vroč
ker če boš mlačen, te izpljunem proč.
Naučil se boš misliti z besedami ljudi,
ki so si jih kupili od falotov
in mesto boš spoznal šele v stranski ulici
ob koncu zadnjega dejanja pod lučmi.
A bodi hladen hladen ali vroč
ker če boš mlačen, te izpljunem proč.
Zdaj pusti vse, obleci se in steci
v gostilno na vogalu do moža,
ki svojo bo filozofijo prodal ti za dva deci
njegova igra jutri se konča.
A bodi hladen...
Mar naj znorim?
Zdaj so tisti dnevi,
ko hodi se po levi,
ko ljudje počenjajo že vse podnevi,
a novice so le včerajšnji odmevi.
Zdaj so tisti časi,
ko hodi se počasi,
ko temni so postali svetlolasi
in se učijo govoriti masi.
Mar naj zato znorim?
Srečal sem očeta,
videl, kaj je zemlja sveta.
Na obali videl stati sem poeta.
iz ust mu ušla je pesem neizpeta.
Da bi dobili praske.
smo si sneli maske,
orali smo, rodili majhne klase,
a od ljudi smo slišali opazke.
Mar naj zato znorim?
Mlade barabe
Čas je potisnil kazalce naprej,
kot da števci v možganih nimajo mej.
Nove navade in nove strasti,
počasi prižigajo skromne luči.
Mlade barabe vam pijejo kri.
Mladim barabam se nič ne mudi.
Kaj je veselje in kaj je razvrat, moram izvedet' od starih barab.
Pot naše svobode ste nam ponudili,
z bodečo žico ste jo ogradili.
Mlade barabe si iščejo pot,
zdaj se ne da jih več stisniti v kot.
Čuvaji kulture navijajo ure,
čeprav jim stojijo že več kot sto let.
Mlade barabe pa imajo skrbi,
hočejo nekaj, česar še ni.
Mlade barabe vam uhajajo iz rok,
v njih ne spoznate več lastnih otrok.
Kdo jih bo gledal, kdo jih bo miril,
starši in šola, če ne pa - poziv!
Nobena beseda ne zaleže jim več,
če učitelj ga udari, bo sam moral proč.
Mlade barabe vam gredo v nos.
Mladim barabam niste več kos.
Mlade barabe pa imajo zobe,
ampak brez kril so - ako naj lete?
Tukaj so z nami ujeti v pasti.
Izbirati hočejo, ampak rez vase pomoči.
Mladim barabam pa delo smrdi,
saj govorite, da vse nardil' ste sami.
Bežijo od vas in vem, to vas boli,
nočejo biti takšni kot vi.
Ljudi je strah
Črni dim se nizko vali,
vsak obraz je daljši te dni,
nov oblak zakril je star cilj,
kdor je kriv, se je že umil.
Nov dan iztisne nove ljudi,
skozi usta, kamor včeraj so šli.
Včerajšnje misli prekril je že mah,
vsi so spet tu, a ljudi je strah.
Gledam jih skozi temno steklo,
čutijo, da se jim nekaj je izteklo,
oči izgubljajo v daljavi,
to jih izda, kaj skrivajo v glavi.
In ko te vprašajo: "Kako si kaj?"
da bi podrli eno od ograj,
molče sprašujejo: "Kdo, kdo z nami igra šah?"
ker ljudi je strah.
Kdo je verjel in kdo je lagal,
kdo je zapuščal in kdo je ostal,
kdo je kradel in kdo se bahal,
sum je padel, kdo ga bo pobral?
Jesti in piti še imamo,
dokler tako bo, zakaj sploh godrnjamo,
in če imamo vsaj streho nad glavo,
nadaljujmo kot pijani grofje našo skupno zabavo.
In se sprašujemo: "Kako si kaj?"
da bi podrli eno od ograj,
molče sprašujemo: "Kdo, kdo z nami igra šah"
ker ljudi je strah!
Država
Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država?
Kdo takrat bo mašo bral, ko umrla bo država?
Kdo bo za sedmino dal, ko umrla bo država?
Hej, fant, to bo dan, kot ga še ni bilo!
Kdo bo na pogreb prišel, ko umrla bo država?
Kdo bo glavni govor imel, ko umrla bo država?
Dvajset milijonski zbor bo pel: »Umrla je država!«
Hej, fant, to bo dan, kot ga še ni bilo!
Državna varnost bo varnost le, policaj le čuvaji še.
Komu bomo carino plač'val in koga v areste dajal?
Na Koga bomo poj pljuval, ko umrla bo država?
Koga bomo v rit suval, ko umrla bo država?
In kam bomo z vsemi ljudmi, ki delajo za državo?
Hej fant, to bo dan, kot ga še ni bilo!
Le kdo potočil solzi bo? Mladinski tisk se obesu bo.
Komu bo odzvonilo takrat in kdo izdelal bo plakat?
Že don vidim tiste, ki bodo vpil: »A umrla je država?
Zakva smo se pa poj buril, če umrla je država?«
Kam bomo na vojske šli, umrla je država?
Hej, fant, to bo dan, kot ga še ni bilo!«
Razpis
Šola mi ne gre
in to tvoj oče dobro ve,
vendar z nama nima to
nobene zveze.
A le redko se zgodi,
da bi doktorjeva hči
čas izgubljala s človekom
kot sem jaz.
Vašim nisem všeč
in prav nerodna je ta reč,
saj želijo si v svoj dom
moža z diplomo.
Tudi jaz jo imam doma,
a je le za vajenca
kar je preslabo za vaš nivo.
Mami pa povej,
da v šolo grem naprej
in nekoč se vpisal bom na
kranjsko Sorbono.
Z mano bi še šlo,
ampak ta starim je težko,
ker preveč jim gre za tvoj nivo.
Tvoj oče ima prav;
kakršen sem, tak bom tudi ostal,
k vam v družino sprejet bo le najboljši.
Bo zdravnik al' obrtnik,
on ne bo kamen spotik
kot pri vas sem bil jaz kratek stik.
Ne ustrezam,ne ustrezam razpisu tvojih staršev.
Več let prakse in diploma, s poskusno dobo do enega leta,
za delovno mesto bodočega zeta.
Nihče ne trdi (da vam to bo všeč)
Matere, očetje zrastlo vam je lepo cvetje,
ki včasih prizadene, ko trnje mu požene.
To niso več otroci, so fantje in dekleta,
ko jih puberteta vrže iz tega planeta.
Potrpite in se od njih učite, stojte jim ob straneh,
pustite same stati na tleh.
Hočejo dol iz vaših pleč,
a nihče ne trdi, da vam to je všeč.
Zdaj ste tujci v svoji hiši, res se čudno sliši.
V kopalnico ni vstopa,
usranih cunj pa že do stropa.
Hlače, majice ležijo kot utopljenci sredi sobe
in iz tal v vas kričijo: "Mi bi radi v garderobe!"
Potrpite in se od njih učite...
Povsod luči gorijo, se s stropa vam smejijo,
iz gramofona pa nabija, neka čudna energija.
Časa je dost za pred ekran, minuta šole na vsak dan.
Mirno gleda te v oči: "Za jutri nič naloge ni".
Potrpite in se od njih učite...
Iz gosenic veter časa bo v metulje jih razvil,
nova gnezda bodo spletli sredi svojih trat in njiv.
Takrat starejši in nadležni, jimboste hvaležni
vozili bodo vas okrog, postali njihov boste otrok.
Dobili boste vse nazaj, v kar vlagate sedaj,
ko boste nergali, bodo svojim šepetali:
"Potrpite in se od njih učite".
Edini bodo vam ob straneh,
ko težko boste stali na tleh,
zavedali njihovih se pleč -
a nihče ne trdi, da vam to bo všeč.
Lepa dekleta
Sem učit se šel v mesta,
da od pametnih izvem, kaj je bolje v
življenju,
biti slab ali pošten.
Žrl knjige sem s polic,
da naučim se vseh resnic,
da izumil bi smodnik,
a postal sem mlad sodnik.
Vrnil sem se v svoj kraj, vzljubil
brhko sem dekle,
obljubil nežne sem ji roke, plavooke
otroke
in dober meter knjižne zbirke na
obroke.
A prišlo je do razprave, kjer naj
padale bi glave,
da pred dekletom se postavim, na
razpravo jo povabim.
A moja draga Lila se je na razpravi
zaljubila v največjega zmikavta
in ga rešila je iz avta.
Lepa dekleta ljubijo barabe,
Lepa dekleta jim padajo v objem
Imajo jih rade, dokler so mlade
Nato gredo z nekom, ki je star in pošten.
Kaj pomenijo diplome,
svet drugače se vrti,
danes najbolje živijo
izučeni lopovi.
Zato pa lepa dekleta …
Ljubljana
Hej, hej bela Ljubljana, ko včasih te
gledam se mi zdiš tako sama.
Dvigaš nos nad vsem, kar ni iz mesta,
ljubiš le kruh iz svojega testa.
V sebi neguješ kmete brez zemlje,
ki čez noč so prešli iz kruha na žemlje.
V tebi živijo, zadovoljni s teboj,
a na škornjih se jim še suši hlevski gnoj.
Hej bela Ljubljana, ko včasih te
gledam, se mi zdiš tako sama,
sredi bele Ljubljane so me učili in prali možgane.
Zbiraš cvet fantov in deklet,
da tvoje ime, ponesejo v svet.
V svoje življenje jih na hitro vtiriš,
nato se z njihovim perjem šopiriš.
Pozabijo govoriti tako kot doma,
njihov jezik postane Ijubljanščina.
Hej bela Ljubljana...
Poznava se že dolgo, vem za tvoje slike,
razberem te skoz masko, poznam tvoje trike.
Morda nisi kriva, ko te napadam,
le odsev si naroda, ki mu pripadam.
"Tako smo dobri, tako smo si všeč",
a Herrnfolk kompleks je nevarna reč.
Hej bela Ljubljana…
Hej bela Ljubljana, si sploh bela še,
včasih se mi zdi, da le zaradi megle.
Z menoj ne bo nič, jaz te bom zapustil,
ko čas bo dozorel, se ti bom izluščil.
Odšel iz tvojih hlevov bom in tvojih gozdov
in z lumparjev odpeljal se bom zadnjič domov.
Hej bela Ljubljana,
prevzetna in nališpana postarana dama,
sredi bele Ljubljane so me učili
in prali možgane, možgane z jajci.
Romanje
To je moje mesto, ki ne mara tujcev.
Na cestah skoraj da ni več ljudi.
Le fantje s komunale so še budni,
S cest izprali bodo dan in smeti.
Ob desetih so zaprli vse lokale.
V mestu je zavladal nočni mir.
Na železniško postajo se odpravim,
Tam edini točijo še nočno pri.
Kot da tukaj mesto še živi,
Kot da tukaj mesto še ne spi,
Romajo vsi v barakah življenja,
nosijo veter alkoholnega vrenja.
Glej noč nam prinaša novega gosta!
Nekaj boš spil in z nami odšel na romanje, romanje.
Hej, fant, pridi sem!
Za hudiča, od nekod te poznam,
ampak nisem prepričan.
Izveci tamburo, razveseli p'janduo.
Mi skrivamo dan in ustvarjamo uro.
Postaje vseh mest so si podobne.
Eni pridejo a drugi sept gredo,
a nekaj jih za vedno tam ostane,
na istem mestu skoz življenje plovejo.
Obraz izdaja, če noči so dolge,
Roke izdajajo, če težek bil je dan,
Oči pa govorijo drugo zgodbo,
O vlaku, ki ga čakajo zaman.
Uspavanka
Lahko noč, lopovi in kurbe,
dolg vaš delovni je dan.
Odpočijte si vsaj malo prste in telo,
za novo noč, dani se, pet je proč.
Sanjala je o mestu, on o fakulteti,
a taki filmi strgajo se z nekaj leti,
oba sta v evidenci, seznanjena z rajem,
a njena želja zdaj je poroka s policajem.
Lahko noč...
Prijatelji in znanci
so mi kurbe in pijanci,
ljudje brez zgodovine,
živali brez lastnine.
Iz pristanišč življenja
in nočnega brstenja,
ki so doma iz dna.
Lahko noč, lopovi in kurbe
dolg vaš delovni je dan.
Odpočijte si vsaj malo prste in telo,
za novo noč - poletno noč,
Vse manj je dobrih gostiln
Vse manj je dobrih gostiln,
vse manj je dobrih ljudi,
Vse bolj nas dolgčas razjeda,
nekoč prijat'li zdaj tujci smo si.
Znanost in tehnika, avto, televizija
so prikovali te v zlati brlog.
Več ne poznaš ljudi, vse bolj se ti mudi
in prehitevaš čas, ne znaš več priti v vas.
Vse manj je dobrih gostiln ...
Mreža nevidnih ječ stiska nas preko pleč,
stiska nas in duši, tako smo sami.
Pustil bom mestni čas, šel bom živet na vas,
čas si bom sam vzel, ne bo me več v rokah imel.
Šel bom v dobre gostilne, šel bom med dobre ljudi,
nalil si bom čistega vina in zapil se s prjat'li do dne.
Gozdni Joža
Gozdni Joža, Gozdni Joža,
nobena noče te za moža.
Gozdni Joža, Gozdni Joža,
ostal boš sam sredi svoj'ga sveta.
Podiraš smreke, visoke vrhe,
mestni fakini pa gospe...
vodijo na izlet,
tja, kjer je lep razgled
in kot veli bonton,
jim ponudijo rdeč bombon.
Gozdni Joža, Gozdni Joža,
vse kar imaš, so klaftre drv.
Gozdni Joža, v hrib ne bo prišla
se možit nobena fina gospa.
Zajahaj moped in jo odkuri na ples,
tam se naglej lepih potnih teles.
Potlej pa brž domov,
dovolj bo za leto in pol.
In ko se lotiš postelje,
boš mislil na tiste mastne gospe.
Še gozdne vile so s škrati zanosile
in se iz gozdov v mesta preselile.
Gozdni Joža, Gozdni Joža,
ostal boš sam brez sinov inhčera.
Gozdni Joža, ženo čakaš zaman,
ker si grob in nepočesan.
Joža, a, slišiš, Jožaaaaaaa...
Kdo komu več pomeni
Težko sem našel pot in vse smeri.
Le kdo stanuje 1u, kdo tu živi?
Obrnil bom nazaj in glej, tedaj
zagledam prve hiše, majhen kraj.
Gasilski dom, dvorana, kup otrok.
v vasi, ki jo je pozabil Bog
in lokalne lepotice namažejo si lice,
stokrat lepše so brez teh oblog.
Oj, kako sem vzljubil te ljudi,
kot pri nedeljski maši vsi so tam bili.
še pijančki so hitreje svoj redni liter spili.
poslušat gredo luleka in tisto od gostiln.
Ko sem gledal te obraze, sem se spraševal,
kdo komu več pomeni, kdokomu več bo dal.
Po koncu pa sem jih poslušal jaz,
iz hiše v hišo šel je ljudski plaz.
Čez ramena smo prijeli se in eno smo bili
z ljudmi iz tiste štajerske vasi.
Zdaj vem, zakaj bom pisal za ljudi
iz takih majhnih štajerskih vasi,
ker vračajo mi vero, ki skoz prste mi polzi,
ti, ki so poslušat me prišli.
Ko sem gledal te obraze, sem se spraševal,
kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal.
Noč je in kako bežim domov,
bel prekinjen trak je moj vodnik.
Poizkušam zbrati misli, a zaman,
ko od nekod drvim domov, da sklenem dan.
Ka ka blues
Današnji čas nam nudi vsega na pretek
v času smo, ko tečeta nam mleko in pa med,
a mnenje mnogih je, da so dali nam ta vek,
da ni ga čez užitek, ki da ga cigaret.
Dim je vsepovsod, podiramo tabuje
kadimo vse po vrsti, a še najraje tuje.
Slišati je mnoge nove teorije,
otrok naj le kadi, da si pljuča bolj razvije.
Zjezili so se tisti, ki nanje nekaj damo
in pridrveli pred ekran so z vso svojo kramo:
"Vsak dim je smrt"-v gledalce so tulili,
po koncu pa so hitro vsak eno nasmodili.
Kadijo vse tovarne, kadi se vsaka peč
in če pogledaš dobro, kadi se še od sveč.
Da ljudje kadijo, jasno to se ve,
menda sedaj učijo v Ameriki še pse.
Pred svetom me je sram, pred vsakim, ki kadi,
ker ko potegnem dim, se v glavi mi zvrti,
imel sem nekaj punc, a pri nobeni ne zdržim,
ker vsaka me sprašuje, kako da ne kadim.
Zadnjič sredi mesta sem srečal par deklet in
ena mi zavpije:"Frajer. daj mi cigaret".
"Nimam, ne kadim" takoj ji razložim
"Ta je tist',ki se kadi iz ust mu le pozim"'.
Življenje včerajšnjega časopisa
Človeško življenje, včasih se mi zdi,
dolgo kot življenje včerajšnjega časopisa.
Nekega jutra svež in nov se rodi,
naslednji dan ga vržemo v smeti.
Besede, ki niso govorile, se vedno zberejo na kup,
dokler ponje ne pride mrtvaški voz,
ki pobira smeti in seje hrup.
Nihče ne pomaha z roko,
nikogar oko ni rosno,
nihče se ne zaveda, daje minil še en dan,
en dan preveč je časa, da bi metali ga v smeti,
premalo za misel o enem dnevu.
"Končal bom kje v kupu zemlje,
ki Niču daje vse in vse mu jemlje.
A ljudje, o ljudje so smešni,
beseda sem, a na grob ne dajo mi napisa,
njihovo življenje je podobno mojemu -
življenju včerajšnjega časopisa".
Živite življenje včerajšnjega časopisa,
sveti se v črki in verjame stilu.
Njegova usoda je hrumeč mrtvaški avto,
pri vas razlika bo le-v avtomobilu".
Debeluhi
Debeluhi, debeluhi, debeluhi
so srečni ljudje.
Tudi če so brez denarja,
debeluhi niso suhi ljudje.
Na visokih položajih so debeli ljudje,
ker nizki so največkrat jih visoki tja dajo.
Veseli in sproščeni so debeli ljudje
in vse pojedo, kar jim prineso.
Mastne vice si izmišljajo debeli ljudje
pot do srca pri njih se vleče tri dni.
Ljubezen gre v želodec debelih ljudi,
naslednji dan jo splaknejo takrat jim že smrdi.
Debeluhi…
O infarktu nič ne slišijo debeli ljudje,
ugasnejo, utišajo radio in tv.
"Če bom jedel ne bom vedel" je geslo teh ljudi,
tudi zemlja je debela pa se nič ji ne zgodi.
Debeli ljudje, debeli ljudje
zdaj vas ustavil ne bo več nihče
pojedli boste ves atomski vek,
debeli ljudje: dober tek.
Debeluhi, debeluhi, debeluhi
so srečni ljudje
Če bili bi radi srečni.
odprite usta in zaprite oči.
Majhni psi
Ritititititititititi
Majhni psi - v nizkih kočah grizejo le majhne kosti.
Majhni psi cvilijo in lajajo, ker
vedno se jim le krivica godi.
Pijejo svoj tolč, nihče od njih ne spi,
grize jih zavist zaradi mirnih ljudi.
Brusijo si kremplje, stiskajo zobe,
motijo jih le mirni ljudje.
Majhni psi - ti poližejo rit, če zvedo,
da se pri tebi zanje kaj dobi.
Majhni psi - napadajo od zadaj, ker
ne upajo si gledat naravnost v oči.
Ko pa res zagrmi, majhnih psov več ni,
skrijejo se v luknje, da jih videti ni.
"Pustite nas pri miru, mi smo majhni psi
in le cvileče lajamo na mirne ljudi, kadar ne grmi."
Ritititititititititi
Enega poznam, od teh majhnih psov,
te od nekdaj bi vsaj enkrat rad skočil na stol.
A to ne gre, zakaj sam dobro ve,
pobira le drobtine z gobcem. polnim sline,
in cvili, to ni fer, laja to ni fer, jaz ne sodim v parter.
Majhni psi - se ti zjokajo na rami, brž ko jih uloviš.
Majhni psi - ti priznajo, da si upajo poscati le vogale majhnih hiš.
Večno nezadovoljstvo je njihova steklina,
ugrizi od zadaj najljubša vrlina.
S strupom majhne usode in lastne nemoči
skušajo okužiti mirne ljudi.
Ego
Okrog mene so kreteni,
okrog mene je sam gnoj,
najraje imam sam sebe.
Najraje spim kar sam s seboj.
V dvoposteljni sobi,
kot se to spodobi.
Moje maske so resnične,
kriza je stvar štirih sten,
stare kače klopotače
v moji glavi so domače.
Glava stalno opozarja (Pazi nase, pazi nase!).
Preveč ne jej, preveč ne pij (Pazi nase, pazi nase!).
Moja jetra in ledvica (Pazi nase, pazi nase!).
Prepikantna srbska pizza (Pazi nase, pazi nase!).
Ego _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Noči so moje brez žensk,
sobe vse so brez pohištva,
velika postelja je ostala,
povsod po stenah ogledala.
V dvoposteljni sobi,
kot se to spodobi.
Premalo govore o meni,
to tišči in to me grebe.
Živim v lončku za cvetlice
in zalivam sam sebe.
Sam izumil bom mašino (Ti si mojster, ti si mojster.),
sam izumil bom tak stroj (Ti si mojster, ti si mojster.),
ki bo stalno opozarjal (Ti si mojster, ti si mojster.),
da je to izdelek moj (Ti si mojster, ti si mojster.),
Ego _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Podajam roke
Dobro se spominjam dne, ko so mi prodali
novo leto s prazniki in mi roko podali.
Morda zato, ker žal jim je, da več ne smejo verjeti,
ker so na dolgi prašni poti se naučili vse prekleti.
Ljudje smo smešni prav zato,
ker si v naprej izberemo dneve za veselje,
dneve za jok, praznik za odrasle, praznik otrok.
Žrtvujemo se na oltarju, razpoloženi
tako, kot nam veli številka na koledarju.
Dobro se spominjam dne, no so mi dejali,
da najhuje je za nami, in me prvič nalagali.
Ne vem, nisem prepričan, ampak zdi
se mi, da videl sem točno,
drugačne solze v teh očeh videl sem razločno.
Ljudje smo smešni ...
Vse hitreje prihaja dan, ko bom tudi sam prodajal
novoletne zgodbe in bom roke podajal.
Segal v drobne ročice mojih otrok,
ker sem se navadil po koledarju
izbirat dneve za veselje in dneve za jok.
To se govori (med ljudmi)
Dan pred teboj ti nič dobrega ne obeta,
neprijazen je, kot so šoferji mestnega prometa.
Tu sestanek, tam je zbor, pa spet nova seja,
poln urnik, kakor so lokali okrog RTV-ja.
A to se govori med ljudmi,
da, to se govori med ljudmi.
Več kot sam o sebi, o tebi kompjuter ve,
zdaj smo spet številke, zdaj ismo več ljudje.
Vse ostrejši je ta naš kamen spotike,
da prav nesmrtni imajo največje spomenike.
A to se govori med ljudmi.
Ko svet se rodi ob petkih ob dveh,
ko odprejo se vrata in sliši se smeh,
ko masko nasmeha si nadene še šef,
svet se rodi v petkih ob dveh ja ja ja,
ob dveh.
Štiriinšesdeset ur zdaj imaš na razpolago,
da za konec tedna si privoščiš zgago.
Ne verjemi pa tem, ki glasno govore,
da smo tukaj sami dobri ljudje.
Ampak to se govori, med ljudmi,
da, to se govori med ljudmi.
Ko svet umira v nedeljo zvečer,
ko vsi smo zbrani in v hiši je mir,
ko lokal bo zadnji oštir,
svet bo umrl, v nedeljo zvečer.
Svet nam umira v nedeljo zvečer -
v nedeljo zvečer.
Deseti brat
Zjutraj sonce mi razvleče usta v nasmeh,
vrnem mu poljub in vržem staro uro prek streh,
da ne maram dela, rade volje priznam,
zato imam gibljiv delovni čas ves dan.
Grem, kamor pridem, pridem, kamor grem.
Če imam kaj v ustih, takoj lažje jem.
Pravijo mi, da sem deseti brat,
da sem človek, ki jemlje in družbi ničesar ne daje.
A take ljudi poznam in v njih zvijače,
delajo manj kot jaz in zraven vlečejo plače.
V tej državi pri vratarjih na oltarjih je vladar,
ki tiktaka, žre kartone in odšteva denar.
Tehnika naj dela za ljudi,
ne pa da jih kontrolira, kdaj so prišli in odšli.
Ne plačujem desetine.
Kar potrebujem že naredim.
Tudi, če bankam ne posojam,
kaj, če zmanjka tudi njim?
Pravijo mi, da sem deseti brat...
Sam sem svoj direktor,
svoj vratar in sindikat,
javim delavski kontroli, če okrade me kak tat.
Brez sestankov je moj svet,
brez vroče krvi,
kar mi pade v glavo, to se tudi zgodi.
Ne prebiram časopisov,
grozno je, kar tam izvem,
ljudem zategujejo pasove,
dobro, da nič nimam s tem.
Pravijo, da sem deseti brat...
Upor besed
V krčmi pri postaji je bil v petek čuden zbor,
nekaj sto besed je zahtevalo upor.
Majale so se s pikami, razbijale s klicaji,
da so prišli mirit jih dežurni policaji.
Pomen je med vrsticami, nihče ga ne izreče,
vsi vemo za kaj gre, beseda pa ne steče.
Besede so brez pomena, besede tjavendan,
govorniki se menjajo, a govor je en sam.
Od tega dne politiki so ostali brez besed,
tiskarski stroj je umolknil in škrat je šel na Bled.
Novinarji z radia so brž odšli na pir,
telefoni so utihnili, zdaj vrabci imajo na žicah mir.
In vaške klepetulje izkoristijo premor,
zamenjajo poteze, dokler traja besedni upor.
Besede so brez pomena, besede tjavendan,
govorniki se menjajo, a govor je en sam.
Po nekaj tednih krize spoznali so ljudje,
da žalijo besede, da naj se vrnejo že.
Prišle so, odpustile, rešile ta zmedeni svet,
v zahvalo nek govornik jim povedal je par besed.
Živel je mož
Živel je mož, imel je psa,
lepo ga učil.
Nekoč mu ukrade kos mesa,
zato ga je ...
…predlagal za finančnega direktorja
v podjetju, kjer je bil on generalni, postavljalni, odstavljalni.
Tisti, ki vsak bi ga po gobcu
in stanuje v slehernem želodcu.
Podjetje import-export Kradisam,
Ulica bratov tatov, številko so ukradli nam.
Živel je mož, imel je psa,
finančnega direktorja.
A enkrat pes ga ogoljufa in
v stvar se vmeša SDK.
A za rešetkami, z drugimi še psi,
naš znanec premišljuje in nič ga ne skrbi.
Ko sem bil še pri skledi,
kosti nisem do konca obral.
Nesel sem jo v Švico in kmalu mi prišla bo prav.
Ha, ha, ha, ha.
Ko dve leti odsedim,
dvignem iz banke svojo robo,
na Jadranu kupim hišo in bom oddajal sobo.
Če mi tisti ni lagal, tisti stari pes iz Tuzle,
na Jadranu se dobe v sezoni dobre kuzle.
Živel je mož, imel je psa, lepo, lepo, lepo ... ga je učil.
Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je zašil.
Umazanci
Že kot otrok sem bil zmerja usran,
Mama umila je petkrat na dan.
Zvečer mi najprej je umila obraz,
Da je videla, če sem sploh jaz,
Pri nas doma je tako čisto!
Pa če je sonce sijalo ves dan,
Dmovo sem hodil do vratu usran.
Na dvorišču smo se igrali, največje luže poiskali,
Pri nas doma je tako čisto!
Umivajo naj se samo umazanci,
Umivajo naj se samo umazanci!
O mama, mama, naj te nič ne skrbi!
Nek nori doktor sedaj trdi,
Da si otrok odpornost pridobi,,
Če na leto zaužije vsak dve kili svinjarije,
Pri nas doma je tako čisto!
Pri verouku sem zasledil,
Da Pilat si je roke umil.
Kakšno neumnost je potem storil:
Sam'ga Boga je na križ pribil.
Kdor se umije, dela traparije.
Mama, jaz se ne bom umil!
Spominjam se, da sem zvečer vpil:
Kako pa umivajo tiste ljudi,
ki so od znotraj umazani?
O, mama, mama naj te nič ne skrbi!
Satan je živ
Ne vidiš ga v obraz, ne vidiš ga v oči,
uživa v tem, da misliš, da ga sploh ni.
Njegov kruh je napuh, zavist je potni list,
v dušo pihne dvom, jo hoče za svoj dom.
Časopisi, radio in TV
odstopajo mu prostor in si ga žele.
Povsod je navzoč, ker je iznajdljiv,
Satan ni izmišljen, Satan je živ.
Vidim porušene vasi, v njih objokane ljudi,
za slike nore groze on zlahka poskrbi.
Sprašujemo, od kod se v nas naseli zlo?
Sprašujmo bolj natančno: Kdo je kriv za to?"
Politika treplja ga, mu je iz roke,
generalom se že zdavnaj je vsidral v srce.
Povsod je navzoč, ker je iznajdljiv,
Satan ni izmišljen, Satan je živ.
Ko z njim se borim, se sam sebi zazdim,
da sem le bojno polje med dobrim in zlim...
Poljublja in obljublja pot v njegov raj,
a bolj, ko mu verjameš, je težja pot nazaj.
Tako kot svet se kaže, kot se razpozna,
je lažje verjet v hudiča, kakor v Boga.
Povsod je navzoč, ker je iznajdljiv,
Satan ni izmišljen, Satan je živ.
Radi se imejte
Se je začelo s podarim dobim,
je vsa družina ponorela.
Se še danes kar naježim,
saj smo zapravljali kot strela.
Smo bli sigurni nagrada bo:
jih tolk je, da vsaj nekaj vsi dobijo!
Pa čist nikol, nikol čist nič ni blo
in smo začel začel z litanijo:
Nič nismo dobili, kaj pa zdaj,
mama pravi : Bohpomaj,
oče vpije : švajneraj,
no, pa smo spet opleli!
žena stoka, stokam jaz,
mladina joka na ves glas,
če kdo bi vidu nas, bi mislu,
da smo vsi znorel
"Kdor podari, nič ne dobi",
smo jezni bili na svojo zmoto,
"se takšnih igric ne bomo več šli",
in smo se vrgli na LOTO.
Tam, kjer je cifra, narediš en križ,
pa križali smo vse po spisku
Je blo sedmic, koker želiš,
ampak nikol na istem listku
NIČ NISMO DOBILI, KAJ PA ZDAJ, ...
Ekspresne srečke smo kupoval,
na mesec kar za dobro kilo,
smo brez dobitka jih kar stran metal,
zato nas kmalu je minilo.
Za športne stave smo se ogreli, smo tuhtali,
kdo bo koga premagu.
Fuzbalerjem ne bomo več verjeli!
(je vedno kak autsajder zmagu!)
NIČ NISMO DOBILI, KAJ PA ZDAJ, ...
Zdaj igramo 3x3
in srečk imamo koker toče,
se okol vrstic naš svet vrti,
med žrebanjem pri nas je vroče!
Noben ne cvili, noben ne klone,
ko drugi polnijo garaže, ha
mi bomo dobili miljone,
a sreča vedno figo nam pokaže!
Pri nas, seveda, ni tako,
sem zmislu si vse, dab lahko
na koncu povedal to:
(vi kar naprej povejte)
Če niste dobli nič nikdar,
poslušte, kaj vam prav Smolar,
SREČE NE PRINESE DENAR, LE RADI SE IMEJTE!
Saj te prime - pa te mine
Sem bil na enmu žuru, res fajn je blo,
zabaval smo se sto na uro, dobr nam je šlo,
nobenga ni blo, ki ne bi pel in se smejal,
mogoče tud zato, ker jaz kitaro sem igral.
Pa na zabavo je pršu še en tip,
ponuju nam je travo, ponuju nam je trip,
ves čas mi je govoru: se lepše se boš mel,
me skoraj nagovoru, da bi kaj vzel.
A pamet mi je rekla: merki se!
Zato sem reku: e, e!
Saj te prime - pa te mine, fantje ne ga srat,
še vedno je najbolje pri piru ostat!
Saj te prime - pa te mine, punce ne ga srat,
še vedno je najbolje pri piru ostat! Ahaha!
Na zabavi sem se znajdu, je ohcet bla,
se je oženu en prijatu, že dolgo je tega.
Sedu sem pri mizi, nobenga poznal,
ob eni Mona-Lizi, pa sem z njo kramljal.
Med plesom mi je rekla: a greš na zrak?
Pa šel sem za njo, da neb ispadu bedak.
Čeprav pri seb kondomov nisem imel
je bla za to, da z njo vseeno vse bi počel.
Pa mi je taprava glava djala je, nkol se ne ve!
Zato sem reku: hvala, ne!
Saj te prime - pa te mine, fantje ne ga srat,
še vedno je najbolje zdrav ostat!
Saj te prime - pa te mine, punce ne ga srat,
še vedno je najbolje zdrav ostat! Ahaha!
Mi je crknu televizor, popravljat sem ga dal,
zato sem se do centra z avtom pripeljal,
vročina je bla pa v en bife sem zavil,
ko je vprašala kelnarca: kuga, sem špricer naroču.
Je vletu en prijatu, za njim pa še dva,
trepljali so me: hej, ze dolgo nismo pili ga!
Sem primaju se do avta, komaj sem stal,
sem sedu za volan, a ga nisem vžgal,
ker pamet mi je rekla: hej, kaj pa se greš!
Domov sem šel raje peš!
Saj te prime - pa te mine, fantje ne ga srat,
se vedno je najbolje ziv ostat!
Saj te prime - pa te mine, punce ne ga srat,
se vedno je najbolje ziv ostat! Ahaha!
To bo hit
Eno melodijo bom ukradu in iz nje svoj hit naredu,
folk se tega je navadu, mi noben ne bo pod prste gledu,
mnogi že blestijo, ko kitijo se s tujim perjem,
radi govorijo: na avtorske pravice se poserjem!
Da pa ne bo mi kdo težil, jo malo bom predelal, malo spremenil...
TO BO HIT!
Treba bo napisat besedilo, nekaj kar v uho ti zleze,
napisal nekaj bom na silo, kaj zato, če bo brez veze,
kdo pa sploh posluša, glavno da lepo se rima,
tistemu, ki razumet poskuša , pa bom reku: ne zastopiš to je umetnina!
Jaz bi rad letel s teboj, nocoj, ves tvoj, takoj, ojoj...
TO BO HIT!
Če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata,
če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata,
če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata,
če ti dober stavek rata, ponavljaj ga kot stara plata!
Da pa ne bo vse čisto glih, mau zastokam, dodam še vzdih...
TO BO HIT!
Bom s hitom na kaseti okol novinarjev se plazu,
skoz bom na tapeti, kjer se bo dalo, se bom jaz prikazu,
dajal intervjuje: »jaz mam en hit« naokol razglašu,
»dost še načrtujem,« bom djal, če me bo kdo to vprašu:
»Naredu bom še tri remikse, za otroke pa še verzije za karaoke...«
TO BO HIT!
To je procedura, kako brez truda dalč se pride,
kratka učna ura za pozerje in bleferje in podobne gnide,
gredo se prvo ligo, oh, revčki, naj se bog jih usmili,
je vse za eno figo, karkoli so do zdaj nardili.
Če pa hočte še bolj znani bit, za naslovnice pokažte svojo rit!
TO BO HIT, TO BO HIT, TO BO HIT!
Ljudje pa pravijo
Slovencev je premau, baje, da kriv je splav,
jaz pa opozoru bi na asfalt krvav!
Glede na to, kako se pri nas divja,
naredmo avtocesto kar do britofa!
Že vrsto let niti teden ne mine,
ko ne bi koga rezali iz pločevine...
LJUDJE PA PRAVIJO: TO MENE NE SKRBI, NE, NE, NE,
TO DOLETI LAHKO LE DRUGE LJUDI, MENE PA NE!
Aleluja, postajamo Amerika,
evo: tu so droge, lajdre, orožje, tu je mafija!
Je vedno več nasilja, vedno več krvi,
nekaj gnilega se plazi med ljudi!
Politika po svoje kvasi, sodišča delajo počasi....
LJUDJE PA PRAVIJO...
Fuj pijanec, fuj, fuj narkoman,
se najlažje je obrnit stran, isto velja za aids,
naj ima ga, kdor ga ima.
Preventivna vzgoja pač preveč košta!
Mladina se po luknjah zbira,
na ulicah živi, na skretih pa umira...
LJUDJE PA PRAVIJO...
Samomori, samomori, samomori spet in spet,
kot kaže, je na sončni strani Alp lepo umret!
Če Slovenc ima težave, se mora najbolj sebe bat,
a bolj skrbijo nas simboli države, ki jih je težko razbrat!
Predlagam, da grbu štrik dodamo,
namesto Zdravljice pa pogrebni marš igramo...
LJUDJE PA PRAVIJO...
Na koncu bi omenil le ozon,
naredle so se luknje v zemeljski plafon,
če bo šlo tko naprej, se stalil bo led,
pa bo moral plavat znat cel svet!
Folk vse to brezskrbno gleda, gleda, gleda, ker se ne zaveda...
LJUDJE PA PRAVIJO...
Povprečnost
Nadpovprečno je žuriral, podpovprečno priden bil,
vso povprečnost je preziral in ga nadpovprečno pil.
So dušila ga pravila, ki so plod povprečnosti,
ker ni se zmenil za ta merila, so se mu odrekli vsi.
Odkar naš svet ima ljudi, se skrajnežem slabo godi,
Večini moraš bit enak, če ne, osamljen si čudak.
Če rad živel bi srečno, mirno med ljudmi,
bodi vsak dan predan in zvest povprečnosti.
Nadpovprečno je razmišljal, nadpovprečno čustvoval,
se podpovprečno okoriščal, nadpovprečno delal prav.
Poln idej, sanjav, drugačen, je hotel spreminjat svet,
ker pa svet ostal je mlačen, postal je zagrenjen poet.
ODKAR NAŠ SVET IMA LJUDI...
Življenje bo težavno, mi oče davno je dejal,
je le povprečje za ljudi naravno, ti odstopaš, to ni prav.
Nadpovprečnih se bojijo - ti si tak po pameti,
podpovprečnim se smejijo - tak pa ti za videz si.
ODKAR NAŠ SVET IMA LJUDI...
Kravata
Bil je mož na visokem položaju, vendar se grebu ni za dnar,
je pridno delal, je vedno bil pošten in se trudu je za ljudsko stvar.
Sodelavci zelo so ga cenili, priznanje treba mu dati, so sklenili,
za rojstni dan so skupaj mu kupili kravato lepo iz hvaležnosti.
KRAVATA, VSEGA KRIVA JE KRAVATA,
ZARADI NJE ČLOVK DRUGAČEN RATA,
VSEGA KRIVA JE KRAVATA!
Mož bil je te pozornosti vesel, a kaj, ko takšne obleke ni imel,
ki bi podala k lepi se kravati, zato si kupu je obleke nove tri.
Ves eleganten pršu je v službo, k aplavzu spravil je vso svojo družbo,
a nek glas je dejal: »Čuj, kaj ne poveš, tak super frajer, pa hodi v službo peš?!«
KRAVATA ...
Si misli mož: saj res, presneto, v obleki peš je čudno videti,
zato kar kmalu potelefonari in si novga merdžota dobi.
So vedno bolj ga vsi občudovali: Zdaj je res videt, da je velik mož!
Medtem za avto garažo si postavi in zravn veliko bajto, polno rož.
KRAVATA ...
Na ist način sledila je še vila nekje pri morju in vikend v gorah,
da ne omenjam za ženo vsa darila in sploh izdatkov, da te je kar strah.
Pa odkrila nekakšna je kontrola, da nakradu ves si je ta dnar,
zlorabu svoj visok je položaj, nič več ni bil za ljudsko stvar!
KRAVATA ...
So dali ga za nekaj let na hladno, čeprav trdil je, da ni kriv,
odvzeli nekaj so mu od bogastva in od sramu je rekel, da se bo ubil.
Morda zdaj mislite, da tu je vsega konec, da se s kravato obesu je pod strop?
O, ne, on živ in zdrav je pršu iz aresta, na drugem položaju velik je gospod!
KRAVATA, VSEGA KRIVA JE KRAVATA,
KRAVATA, TAKŠNA ZA OKOL VRATA,
ZARADI NJE ČLOVK DRUGAČEN RATA,
VSEGA KRIVA JE KRAVATA!
Neprilagojen
Ko pamet so delili, jaz sem izvisel,
zato nikol do zdaj posebne sreče nisem mel,
namesto, da v povprečje skrit bi šel naprej,
jaz s svojo glavo mislim, pa me tolčejo po njej!
O, O, O, ŽIVETI JE TEŽKO,
VEDNO SEM TEPEN, KER SEM NEPRILAGOJEN!
Se ti dobro bo godilo, če v življenju ti bo mar
le za hrano in pijačo, za ženske in za dnar,
če boš opozarjal, da svet ni prav narjen,
presneto gor boš plaču, cepec neprilagojen!
Če rad bi mirno živu, del črede moraš bit,
ko vsi kričijo, tudi ti moraš z njimi vpit,
jaz pa to odklanjam, se to ne zdi mi prav,
pa jih dobim na gobec, v želodec in po glav!
Če bi visoko rad prilezu, moraš sluzast bit,
slabotne v drek potlačit, mogočnim lazit v rit,
meni to se gravža, tega nikdar nisem znal,
zato od raznih šefov dobivam jih po glav!
Če rad bi mel dost dnarja, treba je lagat in krast,
resnica in poštenje nepotreben sta balast,
mene pa, kretena, lagat in krast je sram,
zato pa revščina me tepe, tepe iz dneva v dan!
Če te ustavijo organi, jim ne smeš težit,
čeprav te gnjavijo brez veze, moraš tiho bit,
bognedaj, dab kakšno reku, da bi kaj gobcal,
sem to naredu, pa sem dobu s pendrekom po glav!
Če hočeš v življenju svojem dobro skozi prit,
vsakemu se stanju moraš znat prilagodit,
če boš ubogal svojo vest in se načel držal,
jih vse življenje, tko kot jaz, dobival boš po glav!
Je treba delat
Je treba delat, če hočeš kaj postat,
je treba delat, če hočeš karkoli znat,
je treba delat, na svetu je pač tako,
je treba delat, z lufta padlo nič ne bo!
je treba delat, ja, delat, delat, koker se le da!
Je treba delat, če hočeš nekam prit,
je treba delat, če hočeš pameten bit,
je treba delat po svojih najboljših močeh,
je treba delat, brezdelje zapelje te v greh!
Je treba delat, ja, delat, delat, koker se le da!
KO POGLEDAM V VESOLJE, SE ZDI MI, DA PR MIR STOJI.
ČE PA POGEDAŠ MALO BOLJE:
SE KAR ŠIRI IN ROTIRA, OSCILIRA IN VIBRIRA...
ČISTO NIČ PRI MIRU NI!
Je treba delat, se vsak atom vrti,
je treba delat, se vsaka celica deli,
je treba delat, vsakdo si zapomni naj,
je treba delat, delo krepi telo in značaj!
Je treba delat, ja, delat, delat, koker se le da!
Je treba delat, ne pa zijala past,
je treba delat pošteno, ne pa krast,
je treba delat, ne se dela bat,
je treba delat počasi, včasih pa garat!
Je treba delat, ja, delat, delat, koker se le da!
KO POGLEDAM ŽITNO POLJE, DOKAJ MIRNO SE MI ZDI.
ČE PA POGLEDAŠ MALO BOLJE:
ŽITO RASE, POLNI KLASE, KORENINE V ZEMLJO RINE...
ČISTO NIČ PRI MIRU NI!
Je treba delat, ne pa okol ga srat,
je treba delat, ne pa mamila jemat,
je treba delat pa lepše boš živel,
je treba delat pa življenje rad boš mel!
Je treba delat, ja, delat, delat koker se le da!
VČASIH SE MI ZDI NAJBOLJE, DA BI KAR LEŽAL IN PA SPAL,
KO PA POMISLIM MALO BOLJE:
ČAS MINEVA, SMRT ODŠTEVA, ŽIVA LETA SO MI ŠTETA...
IN VSAKE URE MI JE ŽAL!
Je treba delat, to pomeni, da si živ,
lepo je delat pa gledat, kar si naredil,
je treba delat, da smiselno živiš,
je treba delat, da za sabo kaj pustiš!
Je treba delat, ja, delat, delat, koker se le da!
Ajajaj, Slovenija
Vsi vemo, kako je, če v družini vlada le prepir,
vse narobe gre, zarad očitkov in zamer!
Če pa družina skup drži, vse probleme rešit zna!
Tako kot za družino tud za narod to velja!
AJAJAJ, LEPA SI, SLOVENIJA!
AJAJAJ, LE MAL PREVEČ SI SKREGANA!
AJAJAJ, SLOVENCI, NEHAJMO GA SRAT!
DAJMO, DAJMO, DAJMO RAJE BOLJ SODELOVAT!
Ko smo postali samostojni, sem si mislu: zdaj pa bo:
višji standard, red in mir, okolje pa popucano...
A vrstijo se prepiri, skor vsak dan je nov škandal!
Sodelujejo pa tisti, ki se grejo kriminal!
AJAJAJ, LEPA SI, SLOVENIJA...
Nam vsake tolko kažejo, kaj v parlamentu se godi,
pol pa ure in ure gledamo kup skreganih ljudi!
Se ne znajo zglihat, vse vrti se le okol replik...
Ko človk jih gleda, kolne, križa se al išče štrik!
AJAJAJ, LEPA SI, SLOVENIJA...
Na vseh področjih kregamo se za naprej in za nazaj,
država pa postaja zadrogiran kupleraj!
Je vedno več nasilja, vedno več obupanih ljudi...
Če tko bo šlo naprej, za narod perspektive ni!
AJAJAJ, LEPA SI, SLOVENIJA...
»Če bi Slovenci skup držali, hitro bi naredli red!
Ja, če bolj bi sodelvali...« mislu sem in šel na skret.
Sedu sem na školki nekaj ur totalni zbit:
ni hotla sodelvat z mano niti lastna rrrrr..!
AJAJAJ, LEPA SI, SLOVENIJA!
AJAJAJ, LE MAL PREVEČ SI SKREGANA!
AJAJAJ, SLOVENCI, NEHAJMO GA SRAT!
DAJMO, DAJMO, DAJMO RAJE BOLJ SODELOVAT!
Nič nisi vreden
Pijan sem se domov primajal, sem preklinjal in razgrajal,
vse, kar sem prijel, to sem razbil.
Skoz okno vrgu sem omaro, ko se hotu še ta staro,
sosed pridrvel je in težil.
Pa sem se na njega spravu, mal ga brcu, mal ga davu,
pol pa s kolom naokol podil.
So poklical policijo, sem zaklical le: adijo
in v arestu dolgo se hladil.
NIČ NISI VREDEN, ČE SI POREDEN,
ČE SI POREDEN, NISI VREDEN NIČ!
TE VSAK NADIRA, TE VSAK ZATIRA
IN VSI SO JEZNI NATE KOT HUDIČ!
NIČ NISI VREDEN, ČE SI POREDEN,
ČE SI POREDEN, NISI VREDEN NIČ!
ČE BOŠ POREDEN, ČE BOŠ POREDEN,
BOŠ VSE ŽIVLJENJE - TKO KOT JAZ - JETNIŠKI PTIČ!
V službi sem se dobr znajdu, vedno sem izgovor najdu,
da sem zabušaval al pa spal.
S čikom v roki sem posedal, skozi okno babe gledal,
večkrat pa kar plavega sem vžgal!
Sem šraufe iz skladišča plunu, pa še ene klešče sunu,
nič ni pomagal, ko sem lagal,
so poklical policijo, sem zaklical le: adijo
in v arestu znova sem spoznal:
NIČ NISI VREDEN, ČE SI POREDEN ...
Pa sem se na biznis vrgu, služu dnar na bolšjem trgu,
na štacjonu in na tržnici.
Kramarijo sem prodaju in devize preprodaju,
zame to so zlati časi bli!
Sem ponuju razne drobnarije, najbolj pa so šle revije -
tiste za osamljene ljudi,
so poklical policijo, sem zaklical le: adijo!
No, pa spet smo do aresta šli!
NIČ NISI VREDEN, ČE SI POREDEN ...
Kazni so me izučile in me končno prevzgojile,
zdaj sem priden, trden kot en hrast!
Pošteno z žulji dnar si služim, z reveži se družim,
ker ubogam ženo, šefa in oblast!
Ko pa naše bogataše gledam, najbolj se zavedam:
to, da priden si, je pravzaprav balast!
Je moja bla edina hiba, da sem bil premajhna riba -
ne šraufe - je tovarne treba krast!
NIČ NISI VREDEN, ČE SI POREDEN ...
Če svet prijazen bi postal
Nič slabga se zgodilo ni, nobena vojna ne grozi,
je hrane dost za vse ljudi, nobena nas bolezen ne skrbi.
Ni katastrof in ni nesreč, ob cestah že dolgo ni več sveč,
ni več sovraštva, ni meja, ni bede in ni gorja.
Ni več osamljenih ljudi in tudi samomorov ni,
ni kriminala, ni več drog, ni več zlorabljenih otrok.
Imajo radi se ljudje in skupaj za ta svet skrbe,
prijazni so do vseh žvali in prav nikjer ne teče kri!
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL,
LE KDO BI CAJTNGE ŠE BRAL,
LE KDO BI CAJTNGE ŠE BRAL,
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL!?
Nasilje, kraja, rop, umor, pohlep, prevara, laž, zapor ...
Slovarji se po celmu svet že dolgo tiskajo brez teh besed.
Vsak človk ma dom, družino, mir ... Nikjer ne sliši se prepir.
Ni nepoštenja, ni krivic ... Zares nič slabih ni novic!
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL ...
Nič slabga se zgodilo ni, nobena vojna ne grozi,
ni katastrof in ni nesreč, ob cestah že dolgo ni več sveč.
Ni nepoštenja, ni krivic ... Zares nič slabih ni novic!
Imajo radi se ljudje in skupaj za ta svet skrbe.
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL,
LE KDO BI CAJTNGE ŠE BRAL,
LE KDO BI CAJTNGE ŠE BRAL,
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL!?
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL,
LE KDO BI CAJTNGE ŠE BRAL,
JAZ BI JIH Z VESELJEM BRAL,
ČE SVET PRIJAZEN BI POSTAL!?
Jaz sem nor
Pršu sem na idejo genialno, zdaj jo pa izvajam maksimalno,
morda se zdela vam bo destruktivna, a ideja zlo je perspektivna:
Sem pameten težko živel, zato sem se odloču, da bom znorel!
Pamet mi je vedno le škodvala, lalalalalalala, ne, hvala!
Vedno sem namest ljudi garal, Ti si pameten, so rekli, Ti boš znal!
Zdaj pa, ko pojavi se problem, se nasmehnem in povem:
JAZ SEM NOR, JAZ SEM UBOGI,
BOGI, BOGI, BOGI, BOGI, BOGI STVOR!
Ko znoriš, takoj se lažje diha, zdaj vsak človk se mi nasmiha,
tudi ženske raje me imajo: »Glej ga, norčka«, pravjo in me crkljajo.
Zame ni problemov, ni ovir, res, odkar sem nor, jaz imam krompir!
Vsak dan neizmerno se zabavam, kogar hočem lahko zaje(e,e),
človek sem, ki nič več ne nasrka, vsi vedo, da mene luna: tok, tok!
Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdaj pustijo me pri miru, ker sem nor!
JAZ SEM NOR ...
Če me kdo ujezi, do njega švignem in nesramno na uho mu rignem,
nato mu rečem: »Kupček sem podrl, ker sem feferonov se nažrl!«
Če me hoče kdo na gobec vžgat, pa mu rečem: »Pazi, jaz sem psihopat!«
Jaz sem mali psihopat, psiho, psihopat
in te stisnu bom za vrat, bom za vrat!
Z mano se ne smeš igrat, se ne smeš igrat,
ker jaz sem mali psihopat, psihopat!
JAZ SEM NOR (ON JE NOR) ...
Zdaj nič več se ne sekiram, vse naderem in naprej maširam,
se po svoji pameti odločam, norost tolo vam priporočam!
Če želi si kdo od vas znoret, za začetek mora si zapet:
JAZ SEM NOR, JAZ SEM UBOGI,
BOGI, BOGI, BOGI, BOGI, BOGI STVOR!
Samo na en način
Ko vidim bombe, ki padajo z neba in pa rakete, ki letijo sem in tja,
in slišim šmajserje, ki žgejo: ratatata...,
priznam, zagrabita me gnus in panika,
ker vem, da spet nekje ubijajo se ljudje,
od pamtiveka že to nam od rok dobro gre,
pri tem izdatno nam pomaga tehnika,
na vse načine se ljudi uničit da!
SAMO NA EN NAČIN SE ČLOVK NARDI,
NA STO NAČINOV PA SE GA UGONOBI!
Za mnoge vojna je le atrakcija, na televiziji pač dobra akcija,
pa kaj zato, če se ubijajo zares,
najbolj nas moti le, da so reklame vmes,
iz dneva v dan človeška se preliva kri,
večini pa se to povsem naravno zdi,
tako naravno kot, na primer, lakota, zarad katere nam umira pol sveta!
SAMO NA EN NAČIN SE ČLOVK NARDI,
NA STO NAČINOV PA SE GA UGONOBI!
Živimo v dobi, ko imamo internet,
doma v sobi ti na dlani ves je svet,
prek satelitov se med sabo gledamo,
vse to zelo spominja na fantastiko,
obenem pa duhovno smo povsem na dnu,
vse delamo tako, da svet bo šel po zlu,
nam prinesla je civilizacija, da smo enkratni izumitelji uničenja!
SAMO NA EN NAČIN SE ČLOVK NARDI,
NA STO NAČINOV PA SE GA UGONOBI!
Ko vidim bombe, ki padajo z neba in pa rakete, ki letijo sem in tja,
in vidim trupla starcev in žena in otrok,
in slišim krike, stokanje in prošnje in jok,
se v sveti jezi obrnem na Boga, naj kaj nardi,
naj nam pomaga, naj nasvet mi da...
Mi reče: človek v dušo si poglej,
vse, kar je živo spoštuj in rad imej,
spoštuj in rad imej, rad imej, rad imej, rad imej...!
SAMO NA EN NAČIN SE ČLOVK NARDI,
NA STO NAČINOV PA SE GA UGONOBI!
Mojbog...
Saj razumem, da ljudje so agresivni,
prenapeti, živčni, imajo slabe dni...
Za malenkosti vzkipijo, podivjajo, ponorijo,
lotijo se bližnjih kar s pestmi...
Premnoga stanovanja polna prošenj so, kričanja,
vsepovsod se najde kdo, ki udarja, brca,
tolče do krvi... Tako je pač med ljudmi!
VENDAR, MOJBOG, NE PRETEPAJTE OTROK,
PROSIM NE, NE OTROK!!!
Saj razumem, vsi si spolnosti želijo, to naravno je in nekaj lepega...
A kaj ko: mnogi potešijo svojo slo si kar s prisilo,
v sočloveku vidijo le kup mesa!
Navzven so vsi prijazni, v svojih dušah pa kot blazni -
si izmišljajo, nato pa uresničijo perverznosti... Tako je pač med ljudmi!
VENDAR, MOJBOG, NE PRETEPAJTE OTROK,
PROSIM NE, NE OTROK!!!
Saj razumem, ko nekje začne se vojna,
nimaš kaj, je treba ubijat al umret!
Za domovino, za vladarja, vero, narod al kup dnarja,...
eni branijo, kar drugi hočjo vzet!
In prične se bojevanje, spremeni se v splošno klanje...
Vsepovprek morijo, tud nedolžne, vsepovprek,
brez milosti... Tako je pač med ljudmi!
VENDAR, MOJBOG, NE PRETEPAJTE OTROK,
PROSIM NE, NE OTROK!!!
Vedno bolj se svet mi gnusi, da sem človek, me je sram!
Vidim bedo, vidim bolečino, lakoto,
trpljenje vidim, pomagat pa ne znam...
Potem pač brenkam na to svojo kitaro,
z njo vsaj malo rad olajšal bi gorje...
Z njo pozivam vas ljudje:
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok, prosim vas, vsaj otrok!
LJUDJE, MOJBOG, USMILITE SE OTROK,
PROSIM VAS, VSEH OTROK!!!
Bog ne daj, da bi crknu TV
Kadarkoli naša je družina zbrana, se razporedimo okol TV ekrana.
Pet nas je, vsi molče sedimo, gledamo program, nič ne govorimo.
Se noben na nobenga ne ozira in zato ne pride do prepira,
vsi smo v svoje misli zatopljeni, prav lepo, lepo smo odtujeni.
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ,
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ,
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ,
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ!
Starejše sestre nobeden ne pogleda, sreča njena, saj je čisto bleda,
trebuh njen se počasi veča, s poročenim šefom že dolgo je noseča.
Se v fotelj tamlajša je skrila, malo prej je travco pokadila,
jo v mamila družba je zavedla, šprica šolo, totalno je zabredla!
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ!
Fotra je sanacija zadela, rekli so, da bo ostal brez dela,
mat molči, ker noče biti tečna, a v zakonu že dolgo ni več srečna.
Če bi se odkrito kdaj pogovorila, bi takoj, takoj bi se ločila,
jaz molčim, kaj bi jih sekiral, da na faksu totalno sem sfaliral.
BOG NE DAJ, DA BI CRKNU TELEVIZOR, BOG NE DAJ!
Kadarkoli naša je družina zbrana, se razporedimo okol Tv ekrana,
pet nas je, vsi molče sedimo, gledamo program, nič ne govorimo.
Se noben na nobenga ne ozira in zato ne pride do prepira,
vsi smo v svoje misli zatopljeni, prav lepo, lepo smo odtujeni ...
KAJ ZATO, ČE ČISTO NIČ NE ŠTIMA,
OB TELEVIZORJU SREČNA SMO DRUŽINA!
KAJ ZATO, ČE ČISTO NIČ NE ŠTIMA,
OB TELEVIZORJU SREČNA SMO DRUŽINA!
Punčke mamine
Bila je pridna, na pol frigidna, vedno v šoli ali pa doma,
bili ponosni na njo so starši, nobena je soseda ni opravljala,
vzvišena nad sovrstniki, ki po šoli kdaj pa kdaj so šli na pir,
nikol ni hotla bit v njihovi družbi, je vedno pravla:
»Pustite me pri mir!«
PUNČKE MAMINE, UAU, PUNČKE MAMINE, ŠUBIDU,
POJMA NIMATE, KAJ ŽIVLJENJE JE, ZATO LE PAZITE SE.
Je mislila, da ve, kaj prav je in kaj ni,
je mislila, da ve, kako naj se živi,
verjela, da vse zna, odlična skoz je bla, sta starša ji govorla »punčka pametna«,
ni vedla, kaj je pomanjkanje, ni vedla kaj je upanje,
ni vedla kaj so razočaranja in da usoda se s človekom poigra.
PUNČKE MAMINE, UAU, PUNČKE MAMINE, ŠUBIDU,
POJMA NIMATE, KAJ ŽIVLJENJE JE, ZATO LE PAZITE SE.
Za njo vsak dan bil je lep, sta starša čuvala jo kakor cvet,
živela je v raju, ki ga ni in verjela, da bo vedno brez skrbi,
je vedla le, kar ji je rekla mama, nikoli ni razmišljala sama,
ne vem, kaj čez nekaj let bo z njo, lahko pa rečem, da bo še hudo.
PUNČKE MAMINE, UAU, PUNČKE MAMINE, ŠUBIDU,
POJMA NIMATE, KAJ ŽIVLJENJE JE, ZATO LE PAZITE SE.
Drugače bom živel
Kamorkol pogledam, obrazi zamorjeni.
Kamorkol se obrnem, pogledi zaslepljeni.
Kamorkol pogledam, nasmeški narejeni.
Kamorkol se obrnem, odnosi odtujeni.
Važno je le to, kolk maš, delaj to, kar se ti splača!
Orožje, droge, sex prodaš, tudi sebe, le da dnar se vrača!
Kar pozabi na moralo, kar pozabi na vrednote!
Čas je za falote, zdaj MAMONU se poje hvalo!
JAZ PA PRAVIM NE, NE, NE, NE, NE
IN STOKRAT NE, NE, NE, NE, NE! JAZ DRUGAČE BOM ŽIVEL:
BOM GLEDAL ZARJO IN PONOČI ZVEZDE ŠTEL!
Noben nobenmu ne verjame, kdor ima prilko, ukrade, vzame,
navzven pozira in blefira, laže, druge v drek poriva.
Na glas trdijo, da dobrota je vedno bla in bo sirota!
Pravjo mi: Če boš sanjaru, si življenje boš pokvaru!
JAZ PA PRAVIM NE, NE, NE, NE, NE
IN STOKRAT NE, NE, NE, NE, NE! JAZ DRUGAČE BOM ŽIVEL:
BOM GLEDAL ZARJO IN PONOČI ZVEZDE ŠTEL!
Časa ni
Časa ni! Ni časa za veselje! Časa ni!
Najde se za greh, na prijaznost in za poštenje pa
časa ni!
Pa kaj, če kdo trpi? Naj briga vsak se zase! Časa ni!
Zelo se nam mudi, treba mislit je le nase! Časa ni!
Hitro, hitro moramo živeti!
Morda ne bo nam treba umreti!?
Časa ni za jok, ga ni za čustvovanje!
Za vzgajanje otrok, za igro in kramljanje,
časa ni!
Ni časa za toplino, za sorodstvo, za prijatle… Časa ni!
Iz dneva v dan hitimo, ujeti v svoje škatle! Časa ni!
Hitro, hitro moramo živeti!
Morda ne bo nam treba umreti!?
Časa ni za mir, ga ni za dialoge! Časa ni!
Se najde za prepir, za pametne predloge pa časa ni!
Tako se govori: jaz drugim bi pomagal, a časa ni!
Po svoje vsak drvi, dokler ne bo omagal! Časa ni!
Hitro, hitro moramo živeti!
Morda ne bo nam treba umreti!?
Vse za dober biznis
Spustite me, spustite do korita,
deležen hočem bit profita,
odslej se držal bom napotka:
brez predsodkov do dohodka,
se barabam bom pridružu,
na vse načine dnar bom služu,
dobro vem, saj nisem teslo,
danes velja le eno geslo:
VSE ZA DOBER BIZNIS,
VSE ZA VELIK DNAR!
Ljudi bom goljufal, odiral,
izsiljeval, teptal, kasiral,
za tolarje in dojče marke
pretepal bom šolarje in brcal starke!
Mi dala moč bo gotovina,
postal pomembna bom mrcina.
Bom dobu dnar magar s pištolo,
za biznis tolku bom z macolo!
VSE ZA DOBER BIZNIS,
VSE ZA VELIK DNAR!
Naivna raja rada se naslaja,
zato vse kupi, vse prodaja,
a najboljše so kupčije
sred masovne histerije,
ko se zamenjajo vladarji,
ko vojska se poveže s farji,
ko fanatizem po ljudeh udari...
V ozadju zmer so težki dnarji!
VSE ZA DOBER BIZNIS,
VSE ZA VELIK DNAR!
Dnar od nekdaj svet vrti, svet vrti, svet vrti,
že od nekdaj svet vrti, svet vrti!
Nič ni tabu, nič ni izvzeto,
človeški rasi nič ni sveto,
obnašamo se kot živina,
cel svet postal je flajš mašina!
VSE ZA DOBER BIZNIS,
VSE ZA VELIK DNAR!
Čiki čiki
Vsi vemo, da je neumen tisti človek, ki kadi,
vendar to se še prenese, ena stvar pa me ujezi,
prav zares postanem besen, besen, kolikor se da,
če vidim, da nekdo nemarno čik odvže kar na tla.
ČIKI, ČIKI, ČIKI, ČIKI, POVSOD SAMI ČIKI,
ČIKI, ČIKI, ČIKI, ČIKI, STRAN JIH MEČEJO VELIKI,
ČIK PRI ČIKU, ČIK PRI ČIKU, PRI VSAKEM ČIKU ČIKOV
(en, dva, tri, štir), pet,
ČIKI, ČIKI, ČIKI, ČIKI, PREKRILI BODO VES NAŠ PLANET.
Sprehajal sem se po parku, med potjo sem zrl v tla,
vse je s čiki blo nastlano, da me kar groza je obšla,
da bi se malo pomiril, sem na klopco šel sedet,
a tam bilo je še najhuje: čikov, čikov, za znoret!
ČIKI, ČIKI, ČIKI, ČIKI …
Kadar mi kupi sladkarije, mama vedno govori:
“Sladkarije so za v usta, a odpadki za v smeti!”
In tudi, ko sem čisto sam, vedno le tako ravnam,
kdorkoli pa ravna drugače, naj ga bo pošteno sram!
K, F, in U
Vsak jezik ima nekaj grdih besed.
So njih avtorji zdavnaj že šli na drug svet.
No med njimi beseda je FUK velik greh!
Ob njej le skrivaj gre spodobnim na smeh.
Beseda je glagol. Pomeni? Vemo:
početje, ob katerem je dvema lepo!
Govori in na stene jo piše svojat,
ostali se moramo fuka sramvat!
Tri črke, nič krive, so: K, F in U.
Primerne za KUFer, za FiKUs, Kung Fu.
Če pa skup so kot FUK, dvigne dost se prahu!
V tem vrstnem redu so velik tabu!!!
Čist mirno lahk rečem: POSILSTVO, UMOR,
STRELJANJE, OBEŠANJE, KLANJE, ZAKOL ...
Če drl se bom: VOJNA! bo cenzorjem prav,
če šepnil bom FUK, vik in krik bo nastal!
Je ura pol osem zvečer, zrem v ekran:
en kup ustreljenih, vmes en zaklan ...
Bi bolš blo, ljudje, vam povem v poduk,
če bi na svetu obstajal le fuk!
Kurb'n'haus
Tri mlade, luštne kurbice po cesti so špancirale.
Nasprot so jim prišli trtije direktorji.
So kmalu zmenili se, saj dnarja dost je blo,
tam bili so službeno, podjetje vsakemu je plačalo ... KURB'N'HAUS
So pili le šampanjc in jedli so kaviar,
zapravljali so vsepovprek, saj ni bil njihov dnar.
Sporočli so domov: Kupčije se obetajo!
In nihče zvedel ni, da ves čas vzdržujejo ... KURB'N'HAUS
Ko morali domov so, vsem bilo je zlo hudo,
a so zmenili se, da kmalu spet se srečajo.
Ob vrnitvi govor delavcem je vsak perbral:
svojem znoju, trudu - pravzaprav nobeden ni lagal. KURB'N'HAUS
Na srečo pa izmišljena je tale pesmica,
ker blo bi prehudo, če res bi blo tako.
Vsa potovanja so v tujino strogo službena
in od njih podjetje le korist ima! KURB'N'HAUS
V Slogi pa vrtijo
Čist v redu je, če tak je film,
da se strelajo in šprica kri in čreva gor po zraku letajo.
Čist v redu je, če kdo iz groba roko pomoli
in en brez glave drugega, ki je brez nog, lovi.
Čist v redu je, če kakšnega na kol nataknejo,
mal posolijo, skuhajo, potem pomalcajo.
Čist v redu je, če kdo ponoči drugim pije kri.
Otroci, pejte gledat film! Glavn, da seksa ni!
V SLOGI PA VRTIJO PORNOGRAFIJO
IN STARŠI NE MOREJO VEČ SPAT.
GLAVE SKUP TIŠČIJO IN GOVORIJO:
MLADINO MORAMO OBVAROVAT!
Čist v redu je, če gre družina k babici na vas.
»Koline bodo,« veselijo se, »dost bo klobas!«
Najprej žival ogledajo si in jo gledajo, nato:
Otroci, pridte gledat, kak jo koljemo!
V SLOGI PA VRTIJO PORNOGRAFIJO
IN STARŠI NE MOREJO VEČ SPAT.
GLAVE SKUP TIŠČIJO IN GOVORIJO:
MLADINO MORAMO OBVAROVAT!
Čist v redu je, če gledaš dnevnik ob večerjici:
nesreče, vojne, lakota, res paša za oči.
In vidiš: k vragu gre ves svet, kmal konec bo trpljenja.
Otroci, glejte dnevnik, veselite se življenja!
V SLOGI PA VRTIJO PORNOGRAFIJO
IN STARŠI NE MOREJO VEČ SPAT.
GLAVE SKUP TIŠČIJO IN GOVORIJO:
MLADINO MORAMO OBVAROVAT!