|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
| Tomaž Domicelj | Andrej Šifrer | Adi Smolar |
Družbeno kritične pesmi pri Domicelju in Šifrerju predstavljajo 26 oziroma 25 odstotni delež, pri Smolarju pa 22 odstotkov; v številkah pa so si blizu: Domicelj 27, Šifrer 26 in Smolar 23. Za število nisem vzela seštevka vseh pesmi na zgoščenkah, ampak sem tiste, ki se ponavljajo, izločila. Pesmi iz zadnje Smolarjeve zgoščenke nisem upoštevala, saj je izšla potem, ko sem imela diplomsko že napisano. Vsi kantavtorji uporabljajo zborni in splošno pogovorni jezik ter interesne govorice (sleng in žargon). Pri Smolarju in Šifrerju so prisotne tudi narečne značilnosti.
Pesmi sem razvrščala po lastni presoji glede na lastnost, ki je najbolj izstopala. Tudi kategorije se med seboj prepletajo, nimajo jasne meje; vse pa imajo skupni imenovalec: kritiko družbe. V primerih, ko se je prepletalo več tematik, sem pesmi uvrstila glede na najbolj izrazit problem. Na primer Šifrerjeve pesmi iz kategorije kritičen pogled na mesto in vas in odnos mesto – vas se ujemajo s kategorijo kritika slovenske družbe, ki je zastopana tako pri Domicelju in Smolarju. Domicelj v njej opozarja na splošne probleme, ki večkrat izhajajo iz njegovega osebnega doživljanja. Vsi trije obravnavajo tudi položaj glasbenika v slovenski družbi.
Kritika političnega sistem je značilna za Domicelja in Šifrerja, kar je logično glede na čas njunega ustvarjanja, ki se začne že v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Domicelj je največ (5) teh pesmi napisal v sedemdesetih letih, tri v osemdesetih in eno celo v devetdesetih, to je že v času slovenske samostojnosti. Šifrer ima v tej kategoriji pet pesmi, štiri so nastale konec sedemdesetih oziroma na začetku osemdesetih, zadnjo pa je napisal leta 1990, pred osamosvojitvijo – le-to v pesmi napoveduje. Kategorija kritika družbenih razmer v svetu je zastopana pri Smolarju (10 pesmi) in v manjši meri pri Domicelju (3). Tudi Slovenskega naroda sin je pesem, ki sem jo uvrstila sem, čeprav bi jo lahko tudi v probleme slovenske družbe, toda pretehtal je odnos tujina – dom. Jamajka in Mama Afrika pa se lotevata problemov naslovnih dežel, skupno jima je to, da je zanje v veliki meri kriv tudi razviti svet. Smolarjeve pesmi v tej kategoriji obravnavajo več svetovnih problemov, od lakote, vojne do vpliva medijev na ljudi. Medtem ko Smolar roti in prosi, se Domicelj od problemov distancira – nanje opozarja, predstavi obe plati, veselo in žalostno, ene dežele.
Izrazito protivojne pesmi sem našla le pri Domicelju. Tudi Šifrer in Smolar opozarjata na to, vendar v sklopu drugih problemov. Družinska problematika je zastopana pri vseh v dveh pesmih. Domicelj se loti odnosa otrok - mama oziroma stara mama, Šifrer na duhovit način opiše izbiro partnerja, ki ustreza staršem ter jim pove, da otroci včasih tudi prizadenejo. Pri Smolarju je prisoten vpliv sodobne družbe: družina je zasvojena, vsak član z nečem, vsi pa tudi s televizijo. V tem primeru sta si Smolar in Šifrer podobna, saj dajeta nauk, Domicelj pa je provokativen in ironičen. Pasti tehnološke družbe so Domiceljeva posebnost, saj je o njih začel pisati, ko so bili računalniki in avtomati domena redkih ljudi. Tudi Smolar se dotakne teh pasti, vendarle v kombinaciji z drugimi problemi, samo te tematike ne izpostavi.
Najmočnejši zastopnik v kategoriji kriza vrednot je Šifrer (12 pesmi). Tudi štiri Smolarjeve pesmi sem uvrstila tja. Skoraj vsaka družbeno kritična pesem sodi sem, toda omejila sem se le na tiste, ki govorijo o pogoltnosti, egoizmu, hudobiji… Smolarjev lirski subjekt se v teh pesmih odloči, da bo on drugačen, da zgled, Šifrer nepravilnosti pove z metaforično zgodbo. Tudi o dvojni morali je v besedilih, ki sem jih obravnavala, veliko napisanega, najbolj izrazito pa pri Smolarju. V vseh pesmih pove, da seks, ko gre za ljubezen, ni nevaren, nevarno je pobijanje, ki ga lahko vidimo povsod.
Smolar prepeva le svoje pesmi, Šifrer in Domicelj sta napisala tudi nekaj priredb. Za Šifrerja so značilne priredbe slovenskih ljudskih pesmi (devet). Domicelj je uglasbil tudi besedilo Laž, ki ga je napisal Fran Milčinski Ježek, in napisal besedila za deset priredb. Na Šifrerjevih zgoščenkah je nekaj priredb ljudskih pesmi, uglasbil pa je tudi Prešernovo Neiztrohnjeno srce.
Graf 8: Čas nastanka družbeno kritičnih pesmi Domicelja, Šifrerja in Smolarja
Smolar je izdal tudi pesniško zbirko svojih besedil. Ob vseh zgoščenkah so priložena besedila, ki predstavljajo manjše zbirke njihovih pesmi in sem jih na ta način tudi obravnavala. Vsi trije glasbeniki so izrazili enotno mnenje, da takšno ustvarjanje zahteva veliko miselne pronicljivosti, duhovitosti in volje. Kantavtorstvo je pri nas zelo razširjeno vendar z literarno teoretskega vidika neraziskano.
V diplomski nalogi mi je uspelo obravnavati le del Domiceljevega, Šifrerjevega in Smolarjevega glasbeno literarnega ustvarjanja, ostaja še veliko neraziskanega, kar upam, da bo izziv komu drugemu.
Andrej Šifrer: Moje pesmi, moje sanje. Kranj: Andrej Šifrer v samozaložbi, 1990.
Adi Smolar: Naš svet se pa vrti. Ljubljana: MIOF d. o. o., 1993.
http://www.sifrer.com/
Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M & N, 1996.
Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
Petar Janjatović: Ilustrovana Yu rock enciklopedija: 1960-1997. Beograd: Geopoetika, 1998.