|
Filozofska fakulteta
Univerze v Ljubljani |
Celjani niso bili izjema v celem srednjeevropskem prostoru, saj so na koncu (ne)slavno izumrli. Njihova izjemnost se kaže v veliki prilagodljivosti v času, ko so vse pomembnejše rodbine zapuščale zgodovinsko prizorišče.
Izvor Celjskih grofov, te „najpomembnejš/e/ plemišk/e/ rodbin/e/, ki je izvirala s prostora današnje Slovenije,“5 je v slovenskem zgodovinopisju interpretiran precej enotno – vsi pomembnejši zgodovinarji ga namreč vidijo v Heminem plemiškem krogu. Manj je takih, ki mislijo, da so Celjski neposredni sorodniki svetnice, več jih sklepa, da so povezani z njenim možem, savinjskim mejnim grofom Vilijemom II. Večina jih prisega na rod Heminega odvetnika in/ali sorodnika6.
„V 12. stoletju se sredi igre menjav različnih časov srednjeveškega sveta na prizoriščih zgodovine človeškega rodu pojavijo svobodni gospodje Žovneški. Njihova posest je sprva skromna; obsega le gradove Sovnekk (Žovnek), Scheinegg (Šenek), Osterwitz (Ojstrica), in Liebenstein v Savinjski dolini. O prednikih Gebharda (I.) de Sauna, ki je v virih izpričan okoli leta 1130 in leta 1144, se ne ve nič gotovega. Le domneva je, da izhajajo iz stranske veje rodu grofice (pozneje svete) Heme ali njenega soproga, savinjskega mejnega grofa Viljema II. (v 11. stoletju je namreč vsa Savinjska dolina bila alod te plemiške hiše), po Pircheggerjevem mnenju pa bi mogli izvirati tudi od Heminega odvetnika in morda sorodnika Preslava. Žovneški, v 13. stoletju poslednji staroplemiški rod na svojem območju, tipološko ne sodijo v krog mogočnih družin, ki so po zatonu zgodnjefevdalne staroslovenske družbe ter po uveljavitvi zahodnoevropskih zgodnjesrednjeveških struktur vsakdanjega in nevsakdanjega življenja zagospodarile v vzhodnoalpskem prostoru, a so ena za drugo razmeroma naglo izumrle (savinjski mejni grofje, Eppensteinski, Traungauski, Andeško-Meranski, Bogenski, Babenberški, Spanheimski).“7Vzroki, da so Celjski preživeli svoje imenitne sodobnike, so čisto pragmatični. Najpomembnejša je njihova najemniška služba, s katero so polnili svoje skrinje. Prislužen denar so potem posojali, namesto denarnega vračila pa večkrat v zastavo dobili kako posestvo. Toda blago sámo ni zadostovalo. Zato se je gospoda z Žovneka že kmalu začela ozirati za politično izredno premišljenimi poročnimi partijami svojih potomcev. Slednje je zaznamovalo Celjane do njihovega izumrtja. Nazadnje je potrebno omeniti še njihovo ekspanzionistično naravnanost politike in pa seveda markantne osebnosti, ki so jo brezkompromisno uresničevale.
I. obdobje (do leta 1308),
II. obdobje (med letoma 1308 in 1322),
III. obdobje (druga in tretja četrtina 14. stoletja),
IV. obdobje (konec 14. in začetek 15. stoletja),
V. obdobje (1436–1456).
V prvem obdobju so Žovneški gospodje uživali dohodke, ki so jim jih nosila svobodna posestva (alodi) v srednji Savinjski dolini. Konrad I. (umrl 1255) je kot vitez večkrat prijel za pero in zapisal kakšno trubadursko verzifikacijo. Sicer pa so Žovneški že tedaj kupovali gradove na spodnjem Štajerskem (na primer Lemberg).
1308 je Ulrik II. Žovneški Habsburžanom prostovoljno izročil vsa svojo svobodno posest in jo takoj nato dobil nazaj v fevd. Na ta način je pokazal simbolično naklonjenost Habsburžanom, silovito ekspanzivni dinastiji z gradu na vzhodu današnje Švice v srednjeevropski prostor. Ta zveza je na primer botrovala upraviteljstvu tirolsko-goriških posesti po letu 1311. Tudi v tem obdobju so Žovneški nadaljevali s svojo najemniško in poročno politiko.
Prelomnica v razvoju Žovneških je bilo dedovanje po 1322 izumrlih avstrijskih grofih Vovberških, ki so preko Štajerske prišli v Savinjsko mejno krajino (marko) in s katerimi so bili Žovneški v bližnjem sorodstvu. Pridobili so ogromna posestva na južnem Štajerskem. Celjski gornji grad je postal njihov glavni grad. S povečano posestno maso so si izboljšali ugled in veljavo med avstrijskim in nemškim plemstvom. Leta 1341 jim je Ludvik Bavarski podelil grofovski naslov. Šele od tedaj lahko govorimo o grofih Celjskih.
Četrto obdobje je bilo obdobje Hermana II. Njegova vladavina celjski grofovski rodbini je bila dolgotrajna in na moč podjetna. Herman je bil zaslužen za „nezaslišano povečanje posesti in ekspanzijo Celjskih čez meje habsburških dednih dežel“ ter njihovo „integracij/o/ v evropsko plemiško elito z na daleč razpredenemi rodbinskimi povezavami.“9 Najsijajnejše – pa tudi pragmatične – so bile Hermanove povezave z madžarskim, češkim in nemškim kraljem ter rimskim cesarjem Sigismundom Luksemburškim. Z njimi si je Celjan utrl pot v hrvaške in ogrske dežele. Pridobil je posestva v Zágorju in Medžimurju ter naslov slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana.
Kulminacijo svoje rodbinske eksistence pa so Celjski užili ob in po pridobitvi naslova kralju neposredno podložnih državnih knezov leta 1436, dokončno pa 1443 ob sklenitvi dedne pogodbe z novim nemškim kraljem Habsburžanom Friderikom III. Ulrik II., ki je bil po agresivnosti, politični angažiranosti in diplomatičnosti zelo podoben dedu Hermanu II., je bil med drugim državni namestnik češkega kralja in skrbnik (regent) madžarskega kralja Ladislava Posmrtnega. Hkrati pa je bil Ulrik poslednji knez Celjski, saj je leta 1456, ko so ga umorili v trdnjavi Kalamegdan v Beogradu, že preživel vse svoje otroke.
Benediktinci so dobili ime po (svetem) Benediktu iz Nursije (480–547), začetniku meništva v zahodnem krščanstvu. Formalno naj bi se to zgodilo 534. leta na Monte Cassinu, ko je Benedikt sestavil svoje samostansko pravilo (Regulo). V njem se je odvrnil od vzhodnokrščanske askeze k kontemplaciji.14 Za zgled samostanske organizacije si je postavil rimsko družino – opat naj bi bil pater familias.
Do reforme benediktinskega meniškega reda je prišlo – v duhu boja za investituro – po 10. stoletju v (francoskem) samostanu Cluny. Benediktinci so se osvobodili vsake posvetne oblasti, poleg tega pa so se med sabo tudi trdneje povezali. A hkrati so opuščali fizično delo, največkrat prav zaradi obveznosti, povezanih z upravljanjem samostana in samostanskih posesti. Hkrati so se ponovno začeli ozirati k vzhodnim vzorom, čeprav je v tem času že prišlo do formalnega preloma v krščanstvu (1054). Simbolično se je to pokazalo z zanimanjem za sveto deželo in križarske vojne. Toda nezadovoljneži v vrstah menihov, ki jih je bilo vedno več, so začeli ustanavljati samostane po svojih prepričanjih. Tako so nastajali novi meniški redovi. Legalni so postali le tisti, ki so imeli potrdilo (razglas) papeža.
Na mejnih območjih alpskoslovanskega (starokarantanskega) etničnega prostora so se samostani z benediktinskimi pravili (uvedenimi med 736 in 739) uveljavili že z delovanji samostana svetega Petra nad Salzburgom (ustanovljenega okrog 700), samostana na otoku Auua na Chiemseeju (ustanovljenega pred 740), samostana Innichen (ustanovljenega 769), samostana Kremsmünster (ustanovljenega 777) in samostana v Štivanu (ustanovljenega vsaj v 9. stoletju). Tudi „prve trajne samostanske ustanove na nekdanjih slovenskih /to je karantantskih/ tleh“15 so sprva vedno naseljevali benediktinci (in sicer v času Clunyjskega reformnega gibanja), čeprav so jih kasneje večinoma zamenjali drugi redovi.16 Dva samostana, Sveti Jurij na jezeru (St. Georgen am Langsee, ustanovljen med 1003 in 1018) in Krka (Gurk, ustanovljen 1043), sta bila ženska. Moški samostani so bili Osoje (Ossiach, ustanovljen 1028), Admont (ustanovljen 1074), Millstadt (ustanovljen med 1086 in 1088), Sveti Pavel v Labotski dolini (St. Paul in Lavanttal, ustanovljen 1090) in Sveti Lambreht (St. Lambrecht, ustanovljen med 1096 in 1103). Na zahodnem robu alpskoslovanskega so benediktinci ustanovili samostana Rožac (Rosazzo, okrog 1100) in Možac (Moggio di Sopra ob Beli (1118 ali 1119).
Na današnjem slovenskem (jezikovnem) območju sta nastala le dva samostana benediktinskega meniškega reda – Klošter (Arnoldstein nad Podkloštrom, 1106) in Gornji Grad (1140). Bogo Grafenauer povezuje tako pozno naselitev s „poznejšim oblikovanjem dozorele fevdalne družbe“17 na tem prostoru.
Podobno obširen je bil stiški kulturni vpliv. V samostanu je deloval skriptorij, v katerem so cistercijanci napisali na desetine, celo stotine rokopisov, ki se jih ne bi sramoval noben evropski samostan. V samostanski zbirki so našli tudi tako imenovani Stiški (tudi Ljubljanski) rokopis z enim od najstarejših zapisov (pra)slovenščine. Nič manj monumentalni niso opatijski arhitekturni spomeniki. Znamenita je tudi samostanska lekarna.
Stiška opatija se je torej „kot prva samostanska naselbina na tleh Kranjske razvila v najbogatejši in najuglednejši samostan v deželi ter je postala gospodarsko, kulturno in versko središče za območje osrednje Dolenjske, pri čemer pa je njen vpliv segal še dalje: izven meja dežele.“22
S stiškim samostanom Celjani niso imeni neposrednih stikov. V stik z opatijo so največkrat prišli preko upravnih funkcij, ki so jih večkrat opravljali. Kot kranjski deželni glavarji na primer.
„Celjane prištevamo med drugim tudi k največjim dobrotnikom naših samostanov,“24 saj dotirali posest – pa tudi letne dohodke, denar ali druge privilegije – nekaterim pomembnim samostanom, pač po splošni praksi visokega srednjega veka. V zameno so morali samostanski bratje prebedeti nešteto ur v samostanskih cerkvah in kapelah, da so molili za ‚črne‘ duše Celjskih grofov, pa tudi maševali (še posebno ob smrti kakega imenitneža25). Gornjegrajski menihi so spremljali na zadnjo pot svobodne gospode Žovneške. Celjski so si prizadevali za dobre sosedske odnose s samostani. Tako so ustvarjali in ohranjali dobre odnose s Cerkvijo, ki so jo pri svoji ekspanzivni politiki vsekakor potrebovali na svoji strani. Večkrat so lahko namreč nekaznovano posegali v lastniške in posestne razmere kakega samostana, na katerega je mejila njihova alodialna ali fevdalna posest.
Pri iskanju povesti s tematiko ali z motivom, celo pojavom Celjskih grofov sem se uprl na Hladnikovo podatkovno zbirko o zgodovinskem romanu na spletu,27 nekaj krajših pripovedi pa sem našel s samostojnim delom.
V širši izbor del sem prištel tale dela (razvrščena po letu nastanka):
V štirih povestih (oziroma v štirih romanih) so v ospredju druge literarne osebe, Celjani pa so potisnjeni v ozadje. Njihova vloga je pomožna. Skrbijo namreč za kolorit in akcijo, s katero pomagajo gnati dogajanje protagonistov naprej. Sem spadajo Detelova spisa Pegam in Lambergar (1891) ter Véliki grof (1885), prvi z 49900, drugi pa z 42200 besedami, Kočevarjev Mlinarjev Janez (1858), ki šteje 27200 besed, in Hudalesova Vrnitev v življenje (1958) s 53100 besedami.
Grafikon 1: Dolžina slovenske zgodovinskih povesti o Celjskih grofih.
S povsem svojima zgodbama se ukvarjata Zadnji vitez Reberčan (1925) Ožbalta Ilauniga in Gospa s pristave (1894) Ivana Janežiča. Celjski grofje imajo v njih le epizodni značaj. Ilaunig je za svojo povest porabil 33700, Janežič pa zavidljivih 99600 besed.
V izbor obravnavanih del so prišle povesti in romani, ki štejejo najmanj deset tisoč besed.28 Očetova kletev, Nedolžnost in sila ter Kastiljska slika so zato izpadle iz analize te diplomske naloge. Njihova dolžina zadostuje kvečjemu za zvrstno oznako črtica, slika ali novela, nikakor pa ju ne moremo šteti med povesti. Vse tri zgodbe so po zgradbi namreč osredotočeni okrog enega dogodka, Kastiljska slika „videnju lastnega nasilnega konca Ulrika Celjskega,“29 Nedolžnost in sila Veronikini kalvariji ob poroki s Friderikom oziroma Miroslavom, kot ga imenuje Turnograjska, Očetova kletev o tlačanovi kletvi zoper Ulrika, ki mu je ugrabil hčer. Nekateri kritiki Nedolžnost in silo označujejo z izrazoma ‚povest‘ in ‚povestica‘,30 vendar so z njima merili predvsem na dolžino in preprostost besedila. Tudi Miran Hladnik jih najbrž prav zaradi dolžine v svoji podatkovni bazi zgodovinskega romana ne omenja.
Še pomembnejši je žanrski kót preučevanja proznih del o znamenitih celjskih plemičih. „Običajno je popolnoma vseeno, ali tekst imenujemo zgodovinski roman ali zgodovinsko povest /…/ V vseh primerih imamo v mislih samo daljšo žanrsko literaturo, ne pa kakšne vrstne specifike in še manj vrednostne razlike.“33 Zato bom v nadaljevanju za našteta dela uporabljal nevtralni izraz (zgodovinska) povest.
Pomembno je, da so prav vsi avtorji svoje povesti povezovali z zgodovino. Na to napeljuje že njihova izbira teme ali motiva Celjskih grofov. Neposrednejši so si upali to povezavo tudi zapisati; Detela (le v Vélikem grofu), Janežič, Ilaunig in Hudales so namreč podnaslovu ‚povest‘ (romanu) dodali oznako ‚zgodovinska‘. Potrebno drznost so pridobili s poglobljenim študijem zgodovine. Kočevar se je na zgodovinsko znanost mogel zanašati malce manj, več svobode je pustil domišljiji. Toda nekaj osnovnih podatkov je o Celjskih vendarle moral imeti, saj pravi sam v predgovoru k prvi izdaji, da anahronizmi „vendar nisu tako debeli, da bi motili.“34 Poleg tega na zgodovinsko distanco kaže podnaslov ‚[s]pisal po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja F. Kočevar‘ (poudaril B. K.). Na zgodovinskost Zadnjega grofa Celjskega se d? sklepati predvsem zaradi količine (pristnih) zgodovinskih podatkov, ki jih našteva v dolgih monologih.
Sitar na Veroniko najbrž ni zrl skozi prizmo žanrske literature. Prav zato je tudi ni podnaslovil. Vendar pa to še ne pomeni, da zgodovine ni poznal. Veronika se sicer s svojo eksperimentalnostjo upira tradicionalnemu, kljub temu pa brez njega ne more. Še vedno je zavezana nekaterim zakonitostim zgodovinskega razvoja. Ne samo z osebami in časom, ampak tudi z motivi – na primer z motivi umora Elizabete, rušenja Fridrihštajna ali Friderikovega upora Hermanu.
Zares so vse slovenske zgodovinske povesti o Celjskih grofih iz devetnajstega stoletja povezane s periodičnim tiskom. Kratkost literarnih stvaritev Urbančičeve je a priori narekovala časopisno objavo. Njena Nedolžnost in sila je bila objavljena v tedaj edinem slovenskem leposlovnem listu, v Slovenski bčeli,38 ki ga je urejal Anton Janežič. Njena prva pripoved z motivom Ulrika je bila izdana šele 1926 v neke vrste izbranih spisih slovenskih pisateljic.39 Leta 1858 je bil v Bleiweisovih Novicah petkrat objavljen odlomek Kočevarjevega Mlinarjevega Janeza.40 Že leto kasneje jo je – za tisti čas kar malce nenavadno – izdal kot knjigo (pa še to v samozaložbi). Še bolj zanimiva je izdaja Vélikega grofa. Detela je napisal že jeseni 1883, potem pa se je z urednikom Ljubljanskega zvona Franom Levcem – in njegovimi somišljeniki pri časopisu – več kot leto bojeval za objavo. Levec je zgodovinski roman 1885 – po sili razmer in številnih krajšanjih – v svojem časopisu41 le objavil. Pegam in Lambergar je bila zmagovita povest natečaja Matice Slovenske leta 1888,42 ki si je zaslužila takojšnjo knjižno objavo. Matica Slovenska jo je uvrstila v zbirko Zabavna knjižica in jo leta 1891 res izdala.43 Obsežen zgodovinski roman Ivana Janežiča je izhajal skoraj celo 1eto 1894 v Domu in svetu.44 Na knjižno izdajo čaka še danes, prav tako kot povest Zadnji grof celjski. Izšla je 1897. leta v drugem (in tudi zadnjem) zvezku zbirke povesti, pesmi in narodnega blaga Naš dom.45 Koroški Slovenec je 1926 v nadaljevanjih objavil Ilaunigovega Zadnjega viteza Reberčana.46 Leto kasneje ga je v knjižni obliki pod naslovom Slednji vitez Reberčan izdalo Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. 47 Po drugi svetovni vojni so pripovedi o Celjskih grofih izhajali le v knjižni obliki. Najprej je izšla Vrnitev v življenje (1958),48 nato še Z Desenic Veronika z Desenic (1974)49 in nazadnje še Kastiljska slika kot ena izmed kratkih zgodb zbirke Pogled angela (1992).50
„Koliko zanimanja vzbuja še sedaj lepa narodna pripovest ‚Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov‘, ki se je vršila pred 448 leti, kaže to, da se je peti natis, ki se je priredil l. 1910 že pred letom dni popolnoma razprodal. Povpraševanje po tej knjižici pa je bilo tako splošno, da smo se odločili, natisniti jo še šestič.“52Kočevarjevo povest je leta 1966 kot podlistek ponovno objavil Celjski tednik.53
Le eno objavo manj je dosegla povest dosegla Pegam in Lambergar. V zadnjih desetih letih je izšla kar dvakrat. Za dve izdaji se ima Detela zahvaliti svojim zbranim delom. To velja tudi za Vélikega grofa, ki je bil ponatisnjen trikrat. Vse tri zadnje Detelove ponatise spremljajo tudi komentarji, namenjeni predvsem šolski mladini, pa tudi naključnemu bralcu. Od ostalih del so ponatis doživele le Nedolžnost in sila v zbranih delih Josipine Urbančič, Zadnji vitez Reberčan in Kastiljska slika zadnje čase zelo prodajanega Draga Jančarja.54
Grafikon 2: Število ponatisov slovenskih zgodovinskih povesti o Celjskih grofih.
Vse povesti so bile seveda ponatisnjene v knjižni obliki.
Avtorji pripovedi po rojstvu zastopajo različne dežele (pokrajine). Fran Detela (1850 – 1926) se je rodil na jugovzhodnem robu Gorenjske, torej blizu meje med deželama Kranjsko in Štajersko. Oskar Hudales (1905–1968) je bil sicer rojen na Primorskem (deželi Goriški), a se je že v rani mladosti preselil v Savinjsko dolino na Štajerskem. Tod je bil rojen tudi Ferdo Kočevar (1833–1878), ki je po rojstnem kraju dobil tudi vzdevek, namreč Žavčanin. Ožbolt Ilaunig (1876–1945) je luč sveta zagledal v Podkraju pri Reberki56 v habsburški dedni deželi Koroški. Iz Šentvida pri Stični je izhajal Ivan Janežič (1855 – 1922). Njegov sodobnik Drago Hribar (1862–1935) je bil po poreklu Ljubljančan. Prav tako mlajši Sandi Sitar (1937). Če kljub povedanemu upoštevam še Josipino Urbančič (1833–1854), poročeno Toman, ki je bila rojena v gradu Turn pri Preddvoru – od tod tudi pridevek Turnograjska – in Draga Jančarja (1948) iz Maribora, dobimo tole deželno pripadnost avtorjev: Korošec, vključno s Hudalesom trije (spodnje)Štajerci in pet Kranjcev, od tega dva Gorenjca, Dolenjec ter dva Ljubljančana. Prevladujejo Kranjci pred Štajerci in Korošci.
Ugodnejše razmerje v korist Štajerske dobimo z upoštevanjem krajev službovanja pisateljev. Detela je nekaj časa učil v dunajskem Novem mestu. V tem času je izhajal njegov Véliki grof. Kasneje, ko je ravnateljeval v dolenjskem Novem mestu, je izdal še Pegama in Lambergarja. Hudales je sprva učil na Kozjaku, kasneje pa v Šmartnem ob Paki in Mariboru. V Celovcu in Lenartu je kot sodnik služboval Ilaunig. Z računovodskimi posli se je v Zagrebu ubadal Kočevar. Potem ko se je izučil tiskarstva, se je za desetletje iz Ljubljane v Celje preselil še Hribar. Janežič je maševal v različnih krajih na Gorenjskem. Po letu 1887 je predaval moralno teologijo in cerkveno pravo na ljubljanskem bogoslovju. Aristokratska Turnograjska se nikoli ni pečala s kakšnim poklicem – če seveda ne upoštevamo pesnjenja in pisateljevaja – domače loge pa je zapustila po poroki, ko se je do prezgodnje smrti preselila v Gradec. Sitar in Jančar opravljata svoj poklic v kraju rojstva.
O Celjskih grofih v slovenskem jeziku so potem pisali učitelja, publicist, sodnik, računovodja (po sili razmer57), duhovnik, svobodni književnik in plemkinja (kar ni poklic, je pa gotovo prijetna zaposlitev). Izobrazbeni profil je malce drugačen – Detela je bil klasični filolog in francist, Hudales učitelj (pedagog), Kočevar gimnazijski maturant (falirani študent), Janežič duhovnik (teolog), Sitar klasični in umetnostni zgodovinar, Ilaunig in Jančar sta (bila) pravnika. Turnograjska je imela domačo izobrazbo.
Kaj je torej pretehtalo, da so dotični prozaisti odločili obdelati temo ali vsaj motiv Celjskih grofov? Največkrat deželno oziroma pokrajinsko poreklo avtorjev, včasih službovanje v krajih, ki so bili na kak način povezani s velikimi Celjani. Pri nekaterih avtorjih je bila odločilna tudi izobrazba, pri drugih spet kaj drugega.
Fran Detela se je rodil blizu gradov Črnela, Krumperka in Brdo, ki jih je uporabil za ‚izhodišče‘Pegama in Lambergarja. Po doktoratu je nekaj časa poučeval v Dunajskem Novem mestu. Slednje zavzema pomembno mesto v njegovem zgodovinskem romanu Véliki grof.58 Kljub temu pa Detela ne bi postavil celjskega dinasta in njegovega vojskovodje za naslovni osebi zgodovinskih pripovedi, če ne ga ne bi zanimala zgodovina, ki ga je prav gotovo navdušila pri študiju klasične filologije.59
Oskar Hudales se je že v mladosti z družino – iz leta 1918 zasedene Primorske –preselil v zgornjo Savinjsko dolino (Rečico ob Savinji, Ljubno ob Savinji in Okonino pri Radmirju60). Torej v bližino Gornjega grada, enega izmed dveh glavnih dogajalnih prostorov Vrnitve v življenje.
Rodni kraj je botroval tudi nastanku Mlinarjevega Janeza Ferda Kočevarja, ki že s podnaslovom „po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja“ namiguje na aktualnost tematike v celjski okolici. Poleg tega se je Žavčanin že pred službovanjem v Zagrebu ogrel še za ilirizem. Zato ni čudno, da si je za svoj leposlovni vrhunec izbral Celjane, ki bi se lahko s svojo – med drugim – na jug usmerjeno politiko kar se da lepo vklapljala v vseslovanski nacionalni program.
Pri Ilaunigu in Janežiču se Celjski grofje pojavijo le epizodno. Najbrž sta bila odločilna dejavnika sočasnost in prostorsko prekrivanje osrednje linije pripovedi in pojava Celjanov. Oba avtorja posegata s svojimi deli namreč v lokalno zgodovino Podjunske doline in stiškega samostana.
Josipini Urbančič je zanimanje za Celjske vzbudil domači učitelj kaplan Lovro Pintar, „jako izobražen mož, iskren rodoljub in navdušen Ilirec.“ 61
Pobude za Jančarjevo Kastiljsko sliko in Sitarjevo Z Desenic Veroniko z Desenic ne poznam. Nedvomno pa se njuna snov čudovito prilega poetikam eksistencialzma in ‚pogleda‘.62
Pri zgodovinski pripovedi v devetnajstem stoletju je šlo avtorjem največkrat za popularizacijo zgodovine. Danes je položaj spremenjen – zaradi emancipacije zgodovinskega romana se avtorji pogosteje odločajo za falzifikacijo dejstev.64
Ujemanje med fikcijo in faktom je pri Deteli precej natančno. Nič presenetljivega, ko pa je v času pisanja Pegama in Lambergarja „poleg Orožnove poznal tudi Celjsko kroniko anonimnega pisca v nemščini, ki jo je nekaj let prej objavil F. Krones“65 in zraven „uporabil /…/ Valvasorja in Dimitza“ ter „zvesto /…/ zasledoval tudi vse domače zgodovinske obravnave po Letopisih MS.“66 Na faktografsko verodostojnost nas želi Detela napeljati že na začetku; v uvodu (prologu) namreč kar sam strjeno popiše nekatere za povest pomembne podatke. Dodaja ji ljudsko pesem Pegam in Lambergar, ki pa s povestjo razen naslovnih oseb nima nič skupnega. Nazadnje napiše še seznam strokovne literature, ki naj jamči za resničnost podatkov. Vendar pa v povesti najdemo tudi netočnosti.67 Še več svobode si je Detela vzel pri pisanji Velikega grofa, ki ga je tudi podnaslovil drugače, namreč ‚zgodovinski roman‘. V njem nastopajo osebe, ki so povsem izmišljene.68
Še pred Detelo se je s preinterpretacijo ljudske pripovedke ukvarjal Ferdo Kočevar. Količina preverjenih zgodovinskih informacij, ki jih lahko razberemo iz povesti, je zares minimalna. Avtor kar sam v uvodu opozarja na netočnosti, vendar v skromnosti le-teh močno pretirava: „Tedaj s?m se sámo gole narodne pripovedke držati moral. Naj veča drznost je od moje strani navedenje letnice. Tudi nekoliko anakronizmov je v delcu, al ti vendar nisu tako debeli, da bi motili“69 (poudaril B. K.). Od pomembnejših zgodovinskih oseb nastopata le grof Urh (Ulrik II.) in Enej Silvij Piccolomini, morda še Ivan Sibiljan (Hunjadi). Po svoji eksotičnosti izstopa najbolj Piccolomini.
Oskar Hudales popisuje boj za celjsko dediščino in razpust gornjegrajskega benediktinskega samostana. Zgodovinske osebe spet niso v ospredju, medtem ko so zgodovinski dogodki popisani sorazmerno verno uradni zgodovinski znanosti. Sam avtor poudarja pomembnost „prezentacij/e/ zgodovinskih dejstev in preteklosti.“70 Anka Kolenc je za Vrnitev v življenje izračunala celo šestintrideset odstotni delež zgodovinskih dejstev, ki pa sicer Hudalesove izjave ne podpira najbolj.71
Zadnjemu grofu celjskemu dajeta okostje Ulrikov boj za namestništvo ogrskega kraljestva ter njegova smrt. V ospredju je predvsem naslovni junak. Zgodovinske osebe nasploh so vkomponirane v dokazane – in v virih izpričane – zgodovinske dogodke. Razmerje med dejstvi in fikcijo se nagiba precej v korist prvih. Nič čudnega, ko pa je že sama povest zastavljena bolj kot poročilo kot pa zares organsko leposlovno delo. Čisto domišljijske so nekatere osebe, recimo romantični lik Pavla, Hunjadijevega vojaka in Ulrikovega ujetnika.
Zelo dobro je lokalno zgodovino rojstnega kraja poznal Ožbolt Ilaunig, saj jo je dolgo preučeval. „Poleg kronike v domačem župnišču je pregledal tudi vse šolske in župnijske kronike bližnjih krajev.“72 Napisal je celo Zgodovino Rebrce, ki pa je v originalni obliki nikoli ni mogel izdati. Toda v Zadnjem vitezu Rebrčanu se Ilaunig „ni preveč opiral na zgodovino, zato jo je imel za nekoliko nepopolno.“73 Kljub temu so tisti zgodovinski dogodki, ki se tičejo zadnjega Celjana preverljivi in v skladu z uradno zgodovino. Kar pa spet ni nič nenavadnega, ko pa Ulrikov boj za namestništvo in njegovo smrt v Kalamegdanski trdnjavi popiše zelo na kratko, pa še to zelo lakonično v obliki poročila.
Tudi Josipina Urbančič se je v Nedolžnosti in sili odločila za veren posnetek zgodovinske znanosti. Kajpak ji zaradi kratkosti pripovedi to ni bilo pretežko. A natančne zgodovinarje obe pripovedi ne morejo zadovoljiti. Zgodovinski diletantizem je moč videti ob navajanju časa: Urbančičeva ga je natančno določila ob smrti Elizabete Frankopanske, medtem ko je čas ‚čarovniškega‘ procesa proti Veroniki Deseniški določila s „[č]ez nekaj časa.“74 Očetova kletev se najbrž naslanja na ljudsko izročilo75 in je zato bolj malo zgodovinsko preverljiva.
Zelo ambiciozno se je pisanja svojega velikega dela lotil duhovnik Ivan Janežič. V roman je postavil vrsto zgodovinskih oseb iz bogate italijanske, avstrijske in slovenske preteklosti. Sploh prvi del povesti je zapisan v dolgoveznem poročevalskem slogu, ko Janežič popisuje razne zdrahe in vojne med severnoitalijanskimi kneževinami ter papeško državo.
O zgodovinskih dejstvih v Sitarjevem romanu govorim zelo težko. Modernistična eksperimentalnost dela ne daje skoraj nobenega oprijemljivega zgodovinskega dejstva. Preverljiva so le nekateri kraji (in tudi gradovi) ter imena glavnih oseb, ki pa so razpršene in (tudi fizično) razdvojene. Potrdimo lahko tudi njihova medsebojna sorodstvena razmerja. Destabiliziranost subjektov se kaže med drugim tudi v destabilizaciji zgodovinskih podatkov.
Čisto falzifikacijo zgodovine je s Kastiljsko sliko napravil Drago Jančar. Noben dokument ali kak drug vir ne obstaja, ki bi omenjal sliko obglavljenega Ulrika. Nikjer tudi ne piše, da bi se grof ustavil v cerkvici „blizu Valencije, morda blizu kraja z imenom Sergoba“.76 Toda Jančar je umetniško imaginacijo spretno prekril s povsem resničnimi zgodovinskimi dogodki – na primer z Ulrikovim romanjem v Santiago de Compostela, z verističnim opisom njegovega spremstva – hkrati pa s sklicevanjem na kroniste, na nedoločljive „mnog[e]“77 in končno tudi s historičnim poročilom nesrečnega konca visokega kneza. S prevarami je poustvaril videz izvirnosti faktov, ki je tako zelo značilen za postmodernizem. Šele iz takšnega izhodišča je potem (falzificirani) zgodovinski okvir napolnil s pisateljsko fikcijo.